Cerkvene zadeve. Zgodovina lavautinske škofije. Prestopimo zdaj k najnovejši zgodovini škofije. — Že leta 1786 in še večkrat pozneje nameravala je vlada, sedež lavantinskega škofa iz Koroškega prestaviti v Celje ali kako drugo štirsko mesto; pa vselej je zadela ob kaki napotek, ki je branil to preselitev. Še le pokojnemu knezoškofu Autonu Martinu Slomšeku se je s pomočjo solnograškega nadškofa Maksimilijana Jožefa posrečilo, ne le škofovski sedež iz šent Andraža prestaviti na Štirsko, temveč^tudi štirske Slovence zjediniti v lavantinski škofiji. Že z določbo dne 20. maja 1857 so proglasili papež Pij IX.: 1. da cevkev sv. Andraža na Koroškem ne bode više katedralna ali stolna cerkev; 2. da bode v prihodnje župniška cerkev sv. Janeza krst. v Mariboru stolna cerkev lavantinske škofije; 3. da se tudi novo omejena škofija imenuje ,,iavantinska škofija"; 4. da bode mestni župnik v Mariboru ud lavantinskega stolnega zbora. Za izvršitelja te določbe in za novo vredenje lavantinske škofije so postavili papež svojega poslanca na cesarskem dunajskem dvoru, velikega škofa Antona de Luka, z dovoljenjem, da sme solnograškega velikega škofa mesto sebe pooblastiti za zvrševanje tega posla. Tako pooblaščen solnograški veliki škof so nasvetovali, vcs nekdanji mariborski okraj lavantinskemu, vso koroško deželo pa kerškemu knezoškofu prepustiti in stolico lavantinskega škofa v Mavibor prestaviti. Ta nasvet sta odobrila in potrdila svetli cesar Franc Jožef 26. oktobra 1857 in papež Piji IX. 26. novembra 1857. Vsled tega sta prevzela krški škof 1. junija 1859 oni del koroške vojvodine, ki je spadal dosibdob pod lavantinsko škofijo, lavautinski pa 1. septembra 1859 tisti del mariborskega kroga, ki je bil poprej pod sekovskim škoforu, tako da lavantinska škofija zdaj do rualega ves slovenski del štirske vojvodine obsega. Na angelsko nedeljo 4. septcmbra 1859 so pokojni knezoškof Anton Martin Slomšek slovesno v svojo novo stolno cerkev sv. Janeza krstn. v Mariboru vpeljani bili. Sedanja lavautiuska vladikovina šteje 24 dekanij, naime onih 14? ktere je iraela že poprej v Celjskem, iu sledečih 10 novo pridobljeuih: 1. mariborsko, 2. marbeško; 3. jarcniusko, 4. šent-lenarško, 5. sent-jursko za Šavnicoj, 6. veliko-ne- deljsko, 7. zavrčko, 8. ptujsko, 9. hočko in 10. cirkovsko. Vernikov šteje škofija nad 443.000, ki so do malega vsi Slovenci. Lavantiaskih škofov štejemo do zdaj 53. — Od Teobalda Sclnveinbeka 1446 —1463 počenši imajo vsi uaslov ,,kaezov". — Namesto vseh podamo le imena višjih pastirjev, ki so v tem stoletji lavaot. škofijo vladali: Leopold II. Maksimilijaii grof Firmian 1800—1822; Ignacij Franc Cimerman 1824—1843; Fianc Ksav. Kutnar 1843— 1846; Anton Martin Slomšek 1846—1862; Jakob Maksimilijan Stepišuik 1862—. Cerkveno petje. Iz Cerkljan na Gorenskem. (Vabilo.) Od mnogih strani se obračajo prijatelji petja s prošnjo do mene, naj bi jira razposlal svoje pesmice pod naslovom: ,,Napevi cerkvenih pesem" postavil Andrej Vavken, učitelj v Cerkljah. Ker so mi pa 2., 3., 4., in 5. zvezek (1. zvezek še ima g. Giontini v Ljubljani) že davno vsi pošli, ter ne morem nstreči njihovim željam, zato me je volja vse pesmice v drngo natisniti dati, toda le pod tem pogojem, da mi blagovolijo prijatelji cerkvenega petja svoja navoeila že naprej na poštnih listnicah (pošta Oerklje na Goreuskem) objaviti, da izvem, ali mi bo moč z naročnino pokriti stroške. Ako bode število obilno, pošljem vrli starih, tudi nekaj zvezkov novih v tisek, ker je res živa potreba, da se vkorenini čvrsto pelje med prostim ljndstvom. Ko bi se pa oglasilo le premalo naročiiikov, moram, se ve da, tisek opustiti. Andrej Vavken. K. Šmarnice se bližajo, in skrbni dušni pastirji bodo zopct popraševali po knjigi, ki bi jim služila v jtomoč pii zadevnih premišljevanjih. V ta nameu jim „81. Gospodar" nazuanja novo knjigo, ki se mu je v naznanilo poslala, in je ravno kar na 298 straneh v veliki osmerki pri Moserji v Gradci na svetlo prišhi pod naslovom: nBetrachtnngen Uber die lauretanische Litanei in zwei Monaten Maipredigten". Von Dr. Math. Bayer, cmerit. Professor der Dogmatik u. s. w. Ees je; da imamo Slovenci lavretauske litanije že v domačem jeziku prelepo in obširno razloženo; vendar pa ima ta nova knjiga to posebnost, da globoko sega v zaklad skrivnosti naše sv. vere, tei- si v njej potrditi prizadeva svoje čitatelje. Pridige so po svoji osnovi in pisavi sicer namenjene bolj izobraženim poslušalcem, vendar pa bodo bialca budile k mnogovrstnemu premišljevanju, iz kterega bo zamogel tudi predigar na kmetih prav koristne iu ruične nauke podajati pobožnini častilcem Marijinim, zlasri kcr se v drugi vrsti teli predig iialiaja toliko lepih in mičnih pripovesti, da bralcu tudi nehot6 solze silijo v oči pri njih branji.