PESMI
Svetla na   Makarovič
OKTOBER
Nazadnje ti potemnele roke trudno, brez vprašanj  omahnejo. Lahno skloniš tilnik in pomisliš na slovo.
Z vso težo
ti  lega na veke
jesen.
Krhki, zlati listi nihajo.
ko veje skozi temne gozdne hodnike.
Lice pritisneš ob deblo.
Drevo ti vrne molk.
Veter vleče črne tančice čez nebo.
S hladnimi prsti  ti seže v  lase.
Rahlo se zgroziš. Slovo je zamujeno. Svetla tišina stoji  vseokrog. Sani si.
NEMI KLIC
Nekje v prihodnjih tujih svetlobah
čaka name nepremičen  trenutek.
ko bo groza zasigala  vame:
- Zdajle!
I )anes ga slutim.
Skozi plasti prihodnosti
bridko sije do mene.
Ti si daleč. Zaman bi  iskala
svoj  odsev  v tvojih  mislili.
Samota se krčevito ovija krog mene. Strah me je. tako strah. Zavesa dežja se spušča.
968
Kako naj te prikličem? Grmenje teme bi me preglasilo. Kako nuj  te prikličem? Nema sem.
ROŽA
Vsejali so me v mrtvo skalo in mi dali veliko oko za gledanje neba. da bi mi bilo teže.
Pustili so vetru,
da se je splašen zaganjal
v moje krhke liste.
da jih je dež pribijal  k tlom.
Iz daljave pridušeno grmi njihov porog.
Toda sonce se je obrnilo k men in vsnlo v moj cvet žareča, divja semena  sreče.
SREČANJE
Mimo sonca  hodijo oblaki. Mimo mojih oči  plove sen. Ko se mimogrede ustaviš, s poljubi  vtisni  v  moje telo moja  tisočletna  zlata imena.
A  ne govori. Odidi tiho, ker vem vse. Vem  tudi  tisto o bilkah  in  klasih. o reki, ki  nas zapušča. Poznam varljivo večnost besed  nikdar in zmeraj, vse vem.
Za  iskriv hip pretrgaj   vesolje, ki drsi  mimo.
969
A ne vžgi vame besede zmeraj in besede nikoli, ko boš odhajal.
POSLEDNJA OBALA
Nezadržni valovi časa
odplavljajo z mojih ustnic
tuja imena.
Postajam sama,
z dehtečim, praznim  naročjem.
V svetli zrak
tipaje sega jesen.
Izsušeno gorje leži negibno.
Rane je izžgal mir.
Mir. Poslušaj, kako spokojno
diha morje: obala je toplo.
trudno zleknjena.
Vdano se prepuščam klasju žarkov.
Nobenega včeraj  ni, nobenega jutri, le poldnevi, jutra in večeri, vsi tihi in resni.
Obala svetlega počitka. Naslanjam glavo na njeno srce in vem. da je iskanje končano. Čakam samo še jeseni, ki bo tiha in mila prišelestela vame.
Potem se veter umirjeno nagne čez moj  negibni obraz.
Spokojno diha morje. Šepetanje brez besed se vije ob bregu.
Vrnite se, nemirni galebi, vrnite se po slovo.
970