KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KUAJEVNO '7. GOnÖVlNÖ PRIPRAVE IN MISLI O IZDAJI SPOMENIŠKE TOPOGRAFIJE KSENIJA ROZMAN Spomeniška topografija naj bi zajemala vse kulturne in prirodne spoanenike današ- njega slovenskega ozemlja. Tako bi bile posamezne stroke zadolžeaie za izdelavo to- pografskega pregleda svojih in vseli tistih spomenikov sarodnih strok, ki so značilno ali odločilno pomagale oblikovati izraz nji- hove vrste. Pri izdajanju komiplekisnega, z raznih vidikov zasnovanega dela pa bi bil potreben skupni oikvir. Konkretno poveda- no: (potrebna bi bila skupna določitev sek- torjev našega ozemlja. O teun so govorili- na iprvi in drugi seji odbora za sestavo umetnostne topogrialije. Pogoji za novo iz- dajo umetnostne topografije v okviru spo- meniške so namreč že dozoreli. O namenu, vzrokih in obliki bomo govorili v kasnej- ših odstavkih. Že skop pregled sjednjeve- ške in novejše dediščine gradiva te vrste pa nami dokaže, da obstoji tradicija prav- zaprav že od XVI. stoletja dalje. Naša na- loga je, ne da jo še dalje »gojimo«, marveč da ji damo ituidi izipopolnjeno obliko. Umetnostno topografsko zapuščino pre- teklih stoletij imamo ohranjeno v obliki vizitacijskih zapiskov, popotnih beležk, VftIvasorje\ ega enciklopedično zbranega gradiva bivše vojvodine Kranjske in Ko- roške, Vischerjevih opisov štajerskih gra- dov, v delu že ožje umetnostno topografsko zainteresiranega J. G. Dolničarja ter v ver- ze prelitih J. A. Gladičevih opisih Kranj- ske dežele. Na začetku XIX. st. izidejo Fr. A. Breckerfeidovi in H. G. Hoffovi topo- grafski poskusi. Vse XIX. stoletje si nam- reč zastavlja nalogo »raziskovati in odkri- vati posebnösiti dežele«. Zato slede z organi- zacijo spomeniške službe prva poročila konservatorjev, narodnostno zainteresira- nih ljudi, zbirateljev in ljubiteljev umet- nosti ipa tudi kuriozitet. XX. stoletje pa je dalo poleg metodološko in strokovno šib- kih opisov nekaterih župnij prve zvezke umetnostne topografije. Tako je 1. 1905 iz- šla v Mariboru Stegenškova »Dekanija Gornjegrajska«, ki obravnava samo cer- kvene spomenike. L. 1909 je v 2. zvezku s »Konjiško dekanijo« korigiral svoj prvotni koncept toliko, da je poleg cerkvenih spo- menikov zajel še grajske in dodal na začet- ku splošnejši pregled preteklosti konjiške- ga območja. Po prvi svetovni vojni je na- stajal med 1. 1922—1929 Steletov topograf- ski opis kamniškega okraja. Za razliko od obeh Stegenškovih in kasnejših Maroltovih je zajel spomenike po sodno-upravni enoti. Na začetku podaja pregled splošnih in ka- rakterističnih potez gradiva. Sledi podrob- no obravnavanje objektov z upoštevanjem vseh dosegljivih arhivalnih in literarnih virov ter opisi spomenikov po strogo dolo- čenem redu in sistemu: začenja z zgodovin- skim opisoflii, opisom zunanjščine in no- tranjščine ter opreme. Pri vsakem od teh ugotavlja kot strokovnjak umetnostno zgo- dovinske \ rednote. Poleg cerkvenih in graj- skih zajema še meščanske objekte. L. 1929 je izdal M. Marolt »Dekanijo Vrhniko«, 1. 1931 prvi zvezek »Dekanije Celje« in 1952. leta drugi zvezek. V obeh piumerih gre to- rej ponovno za naslonitev na cerkveno- uipravne meje in obBavnavanje samo cer- 56 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA kvenih ispomenikov, tretji zvezek profane umetnosti pa je ostal n&realiziiran. Dne 10. okt. 1959. je bila na poibudo Re- ferata za spomeniško varstvo OLO Ljub- ljana prvič po vojni sklicana seja za sesta- vo nove umetnostne topografije. Odbor je bil mnenja, da bo treba določiti kriterij, po katerem naj bi bilo slovensko ozemlje razdeljeno ma posamezne enote, da bi večja mesta zaislužila monografsko obdelavo, da bo treba upoštevati ne samo posvetne m cerkvene, marveč tudi tiste arheološke in etnografske spomenike, ki so povezani z določemim krajem in so sodelovali pri obli- kovanju lica naselja ali spomenika, pa če- prav so morda danes v raznih zbirkah ali muzejih. Prav tako bo treba zajeti spome- nike NOV. Nov člen pri obravnavanju bo moment naiselbinskega okolja (»varstva do- mačije«), ki doslej še ni našel zasluženega mesta v nobeni od omenjemih topografij. Novo delo naj bi vsebovalo čim več foto- grafij, skic in tlorisov. Uvod bi podal nek celoten prerez o kulturnem dogajanju, raz- voju in glavnih značilnostih določenega obimočja. Glede določanja meja posamez- nim topografskim odsekom pa smo sklenili naslednje: strokovnjaki naj vrišejo iia kar- to Slovenije meje z vidika isodno-upravnih in cerkvenih enoit ter meje, ki dele Slove- nijo v zaključena dialektološka, arheolo- ška in umetnostno-zgodovimska področja. Na podlagi teh bi bilo namreč šele mogoče smiselno in zgodovinsko upravičeno začr- tati posamezne meje enot. 12. marca 1960 se je odbor ponovno sestal. Medtem je Re- ferat za spomeniško varstvo OLO Ljublja- na izbral za svoj okraj določeno število evidentiranih in zasilno opisanih sjpomeni- kov svojih občin, o čemer smo na seji itudi poročali. Teža in smisel sklicanja: druge se- je pa sta bila v podrobnejši določitvi enot, ki bi jih obravinavali posamezni zvezki umetnostne topografije. Izgotovljeno arhe- ološko, dialektološko in sodno upravno karto je odbor pregledal in ugotovil, da predstavlja arheološka karta sprejemljiv primer, ka(kšna naj bi sploh bila razdeli- tev Slovenije. Ker pripravljajo arheologi prav itako pa Zveza borcev Slovenije za spomenike NOV podoibno akcijo sistematič- nega topografskega zbiranja gradiva kot umetnostni zgodovinarji, bi bilo potrebno, da bi Zavod za spomeniško varstvo LRS kot oisrednji in Tepubliški organ sklical po- svetoivanje predstavnikov omenjenih strok. Tako bi bilo edino mogoče določiti meje enotam, seveda z upoštevanjem pripomb vseh prizadetih strok. Skupna bi namreč mogli določiti stične meje, ki bi bile za vse upravičene in sprejemljive. Razume pa se, da bi to pomenilo le enoten okvir, ki bi ga tako' arheologi kot umetnostni zgodovinarji in drugi delili še na svoje lastne podenote, določene v sporazumu s konservatorji okra- jev ali strokovnjaki. Ce že načenjamo vprašanje o novi umet- nostni topografiji ter o delu, ki smo ga opravili njej v prid, naj povemo tudi nekaj o njenem pomenu. Brez topografsko fiksi- ranih in evidentiranih umetnostno zgodo- i vinskih spomenikov je oteženo delo ta-j ko za posamezne umetnostno zgodovinske i vrste kot tudi za sestavo celotne podobe j gradiva te vrste. Celotna podoba bi bila namreč nujno potrebna zaradi spomeniško- ^ varstvenih ukrepov, ki bi varovali zaklju- čene celote, kot tudi zaradi pridobitve kompleksnega pregleda spomeniške Slove-' nije. Spomeniško jo imenujem zato, ker je sicer po kvadratnih kilometrih majhno] ozemlje utegnilo v teku stoletij strniti na svojem območju pod različnimi družbeno- političnimi, gospodarskimi in kulturnimi pogoji pisano, a številno vrsto najrazličnej- ših kulturnih spomenikov. Ti spomeiniki predstavljajo sicer logičen člen v vrsti t. i. subalpskih predelov, razlikujejo pa se po svojevrstnih, za naše ozemlje tipičnih mo^- mentih, ki so bili doslej dokazani v roman- skem in baTOČnem stavbarstvu ter gotskem slikarstvu in kiparstvu. Z zbranim gradi- vom — seveda tudi primemo ilustriranim — bo nedvomno umetnostna topografija pripomogla k hitrejšemu in lažjemu raz- jasnjevanju in povezovanju podobnih ugo- tovitev za vsa obdobja in vse umetnostne dejavnosti. Cas nam narekuje, da se znova lotimo pred leti začetega dela. Zvezni zakon (Ur. list FLRJ 17-294/59) predpisuje s svojim 33, členom obvezno registracijo vseh premič- nih in nepremičnih predmetov ali področij kakršne koli narave, ki predstavljajo kul- turni spomenik. S tem se sama po sebi vsi- ljuje misel o dvojnem učinku z opravlja- njem ©nega dela. Z razširjeno dejavnostjo po zakonu določenega dela bomo mogli za- dostiti tako predpisu kot tudi zahtevam, ki jih zastavlja topografija. Naglo naraščanje in razraščanje novih mestnih, predmestnih, pa tudi vaških naselij terja svoj odgovor na vprašanje o zgodovinskem jedru nase- lja, o njegovem odmiranju ali rasti ter o pomenu ohranitve z utemeljitvijo: kaj nam predstavlja, čemu je vredno varovanja in do kakšnih mer bi bili dopustni posegi z 57 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Zgraditvijo novili ali adaptacijo starih ob- jektov. Mislim, da je dovolj aktualno vpra- šanje, poleg tega pa tudi pereče in opravi- čeno, da bomo spregovorili (prav v zvezi z omenjenim razvojem naselij tudi o našem naselbinskem momentu oziroma »varstvu domačije«, kot je ibilo sklenjeno že na prvi seji odbora za umetnostno topografijo. O tem še ni bilo širše govorjeno. Gre med drugim inedvoinno za to, da smotrno in smi- selno ohranimo ter vključimo v sodobno življenje vse zgodovinsko pomembne in krajinsko značilne črte določenega terito- rija. Jasno je, da je umetnostna topografija pomoonik tako umetnostnemu zigodovinarju strokovnjaku kot tudi ljulbitelju umetnosti. Določen delež bo gotovo (darovala tudi zgo- dovinarju, arheologu, kulturnemu zgodovi- narju in še drugim. Občinam samim bo v orientacijo o njihovd »posesiti« kulturnih spomenikov, ki so jih dolžine varovati in upravljati. Domačemu in tujemu turizmu bo prav gotovo pripomoček, ki ga za zdaj skušajo zasilno nadomeščati razni prospek- ti. Skratka: razkrila in postavila bo v jas- nejšo luč našo pestro, številno in zanimivo kulturoio zakladnico. 58