MLADIKA izhaja v Celju prvega dne vsakega meseca. Naročnina za Mladiko je letno Din 84-—, s krojno prilogo vred Din 100’—. Da uprava ustreže najširšim slojem, sprejema naročnino tudi polletno (Din 42-—) in četrtletno (Din 21*—). V inozemstvu stane Din 100-—, s krojno prilogo Din 116-—; v Ameriki dol. 2-—, s krojno prilogo dol. 2-40. Čekovni račun imamo za Jugoslavijo v Ljubljani št. 11.412 Družba sv. Mohor ja, Celje, za Italijo v Trstu št. 11/1675, za Avstrijo na Dunaju D 160.150. Naročnino in reklamacije je pošiljati na naslov: Uprava Mladike v Celju. — Reklamirati se more vsakikrat le zadnja številka. Rokopisi naj se pošiljajo na naslov: dr. Jože Pogačnik, tehnični urednik publikacij Družbe sv. Mohorja, Ljubljana, Kolezijska 1, ali: Mladika, Ljubljana, poštni predal 337, telefon 3191. Ugankarsko gradivo sprejema višji šolski nadzornik Josip Novak v Št. Vidu nad Ljubljano. Na isti naslov je pošiljati tudi rešitve ugank. VSEBINA JULIJSKE ŠTEVILKE LEPOSLOVNI SPISI: Muha v ječi (Janez Jalen) —- Hiula ura (France Bevk) — Legenda o Mariji in mlinarju (Bogomir Magajna) — Zgodba o nehvaležnosti (Janez Rožencvet) — Greh (Alojzij Bolhar) PESMI: Ko prihaja mrak (Draga Krajnc) —Himna v čast sv. Cirilu in Metodu (Simon Gregorčič) —• Sokovi kipijo (Vinko Beličič) POLJUDNI SPISI: Batko (V spomin dr. Janku Brejcu priobčil Bogdan Kazak) — Mojdunaj (Anton Komar) — Iz zgodovine slovenskega cerkvenega slikarstva (France Stele) — Šesto poglavje: Svoboda pouka (dr. Janez Plečnik) PISANO POLJE: Jakob Prešeren (Tomo Zupan) — Na Duvanjskem polju (Ivan Dolenec) — f Pisatelj Josip Kostanjevec (Lč.) — Dva Plečnikova načrta •— Nove knjige — O nekaterih jezikovnih grehih (I. Koštial) DRUŽINA: Vrt v juliju — Zdravstvena vprašanja za družino in dom (dr. Malka Šimec) — Kam z umazanim perilom? (Š. H.) — Kuharica ZA KRATEK ČAS: Čarodejev kotiček in zabavne igre — Uganke SLIKE: Leonora Lavrinova: Čaršija v Sarajevu; Mesto Hvar; Mesto Krk; Samostan Žiča; Kotor; Mostar; Jajce — Arh. J. Plečnik: Načrt nove cerkve sv. Cirila in Metoda s podružnico — f Dr. Janko Brejc — Iz cerkvenega slikarstva: Slika nadlog v cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom; zunanjščina stolnice v Gradcu; Imago pietatis v Št. Janžu nad Dravčami; sv. Marjeta v cerkvi sv. Petra na Vrhu nad Želimljem; pasijon v cerkvi sv. Duha v Slovenjgradcu — Cerkev na Duvanjskem polju ■— Fotografiji (Fr. Krašovec): Na polju; Prijateljici — Tri risbe k članku: Kam z umazanim perilom Cenjene naročnice in naročnike vljudno obveščamo, da bo v prvi polovici julija pričela poslovati v Ljubljani v palači Vzajemne zavarovalnice na Miklošičevi cesti št. 19 naša podružnica. Mohorjani dobe tam knjige iz založbe Družbe sv. Mohorja po udninskili cenah, pa tudi knjige drugih domačih in tujih založništev so na zalogi. Pisarniške in šolske potrebščine, devocijonalije, nabožne in pokrajinske slike, sploh vse v stroko spadajoče predmete dobite po konkurenčnih cenah v ljubljanski podružnici. V prepričanju, da ustrežemo z otvoritvijo podružnice našim cenjenim naročnikom, zagotavljamo točno in solidno postrežbo ter vljudno vabimo k cenjenemu obisku naše podružnice KNJIGARNA MOHORJEVE TISKARNE, r. z. z o. z., V CELJU PODRUŽNICA V LJUBLJANI. V OCENO SMO PREJELI TELE KNJIGE Dekanija Vrhnika. Topografski opis. Marijan Marolt. Umetnostni spomeniki. Slovenija II. Založilo in izdalo Umet-nostno-zgodovinsko društvo v Ljubljani, 1929. Pieter Bruegel. Roman. Felix Timmermans. Prevedel Ferdo Kozak. Leposlovna knjižnica 16. Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani, 1934. Vojna in mir. L. N. T o 1 s t o j. Tretja in četrta knjiga. Poslovenil Vladimir Levstik. Prevodi iz svetovne književnosti. Izdala in založila Slovenska Matica v Ljubljani, 1934. Dnevnik cesarja Marka Avrelija. Prevel Anton Sovre. Izdala in založila Slovenska Matica v Ljubljani, 1934. Praznik presv. Rešnjega Telesa. Jože Pogačnik. Liturgični uvod, maša in procesija. Iz liturgije svete Cerkve. Prva knjižica. Založila Družba sv. Mohor ja v Celju, 1934. Pregled občne zgodovine. Stari vek. Petelin Stanko. Mohorjeva knjižnica 67. Založila Družba sv. Mohorja, 1934. Hlapec Jan. Stijn Streuvels. Prevedel Mirko Javornik. Ljudska knjižnica 55. Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani, 1934. Zlatko. Roman jednog dječaka. Jagoda Truhelka. Knjižnica dobrih romana. Knjiga 65, kolo 17. Izdala lvuča dobre štampe. Zagreb, 1934. MIADIKA LETNIK XV-7- LETO 1934 * MUHA V JECl Janez Jalen Motno so se oglasili zvonovi in pričeli vabiti v cerkve. Debela stena in trdo zaprto, z močnim želez jem zamreženo okno je dušilo pesem zvenečega brona, ki se je čezdalje glasneje pozibavala nad mestom. Med ubrane zbore jasno donečih glasnikov božje slave iz visokih lin so hripavo posegali drugi zvonovi, uliti v prvi stiski po vojski iz zavrženega in v reno zbranega železa; trpki udarci so treskali kakor smrt troseči kosci razpočenih granat drug ob drugega. Ves omoti jen od sanj, skrbi in jeze polnih, se je France predramil. Napol spe napol bede je pomislil, da kaj čudno kličejo danes patroni domače cerkve in sosednih fara, nebeški ključar sveti Peter, ki je edini za Kristusa meč zavihtel, vitez sveti Jurij in vojvoda vseh angelskih korov, sveti nadangel Mihael, svoje pozemske vojščake v tesno strnjene zbore pod strehe cerkva, pred obličje samega Gospoda Boga, nebes in zemlje Gospodarja. Prelegel se je na drugo stran in komaj spet zadremal, že se mu je sanjalo, da kot nedorasel fantin, do kože premočen in lačen in ves trd od smrtne groze, ždi v strelnem jarku na visokih lirolskih gorah. Začul je rezek ukaz »forverc« in se celo v sanjah ves stresel. Grozeče zasikana tuja beseda ga je sunila iz kritja, vsaj pred puškami varnega, v točo krogel. Od smrdljivega ruma in prestanih naporov pijan, se je zagnal z drugimi vred navkreber po strmini v peklenski trušč, se spotikal ob razmetano kamenje, padal in vstajal, dokler se ni zamedel kakor muha v pajčevino v gosto pleten obrambni plot iz bodeče žice. Vedel je, da bi moral misliti na Boga in na mamo, na svoje grehe in na svojo smrtno uro, pa je samo to trdno sklepal, da ne bo nikdar nikoli več razdiral gnezd srakoperjem, ki kradejo drobnim pevcem mladiče, jih nabadajo na trnje, kjer, kakor na križ pribiti, poginjajo, samo zato, da razbojniški srakoperji sebe in svoj rod rede in 7 a debele. Z ranami obsuto telo se je krčilo v bolečinah in trepetalo v smrtnem strahu. Pa ga je dokaj bolj bolelo srce zavoljo nepravih misli. France se je zdrznil in spet predramil. Pesem bronastih oznanjevavcev miru ljudem na zemlji je valovila nad mestom, hitela čez nizke strehe predmestnih hišic in bornih barak v zoreča polja pozibavat žita, se razlivala nad vodami poplavljenega Barja in se gubila v temnih lesovih na pobočjih Krima. Franceta so sanje o davno prestanem trpljenju tako zamotile, da ni več slišal zvonjenja. Še vedno samo napol prebujen je začul od nekod zamolkle udarce. Morda je kdo z nogo pribijal svojo jezo ob tla, morda kdo drugi z glavo butal ob zid. Morebiti se mu je pa spet samo sanjalo. Prisluhnil je in si očital, da je zaležal. Živo je videl pred sabo Šaro, kako nejevoljna koplje s prvimi kopiti, ga budi in opominja, naj ji vendar že vrže krme v parne. Zajel je polna pljuča zraka. Zagaten duh premalo izplaknjenih rjuh in posteljnine, od kdo ve koga vse že preležane, se mu je zataknil prav v dno želodca. Spodaj po cesti je pridrevil avtomobil. France se je zavedel, da ne leži doma na skednju v dišečem senu in da je o tirolski fronti samo sanjal. Hvala Bogu. Odprl je oči, pogledal v strop in na počečkane stene in si začel, kakor ves teden že vsako jutro, znova dopovedovati: »Zaprt sem. Zaprt! Zaprt?« Drug za drugim so utihnili zvonovi. Na cestah pa se je čezdalje bolj hrupno oglašalo življenje. Visoko nad strehami je celo zabrnelo letalo. Čeprav zaprt, je France za trdno vedel, da je zunaj poletno nedeljsko jutro. Vstal je. Napol oblečen je pretegnil zastale ude. Ob najtrši košnji, ko večer jutru roko podaja in ko človek komaj vile odloži pa že spet koso brusi, ni bil nikoli tako utrujen. »Zlomek vedi, če me bodo vsaj do zime spustili, da se pojdeva spet s Šaro v burjo in mraz premetavat s hlodi po globelih in strminah?« Mladika 1934 241 \ Sprehodil se je po celici: »Da bi mi vsaj povedali, kaj bo z menoj. Saj za krivdo niti sam ne vem. Pa se še ne zmeni nihče ne zame. Zakaj me niso pustili doma, ko je toliko dela? Saj jim nikamor ne utegnem uiti, če bi prav rad.« Hodil je iz kota v kot in razmišljal, kaj naj bi bil zagrešil. Pa čim bolj si je ubijal glavo, tem manj je vedel: »Prav iz same satanske hudobi je me je nekdo spravil v zapor. Saj se mi malo zdi, kdo bi utegnil biti, pa bom že še natančno pozvedel. Potem naj se pa pripravi.« Paznik je prinesel zajtrk: »Povejte mi, kdaj bo konec, in me spustite domov?« Vajen takih razburjanj je gladko obriti mož molče postavil jed na mizo, skomignil z rameni, se malo dlje kakor po navadi pomudil med vrati, kakor bi se hotel prepričati, če kl juči dovolj trdno zaklepajo, in spet odšel. France jedila še pogledal ni. Jeza ga je kar kuhala. Pa je jezo kaj kmalu udušila skrb za dom in za mamo: »Krompir bi bilo treba obsuti, deteljo pokositi in še sto drugih del čaka. Kako na j se mama sama ubija, ko vem, da ji žalost ponoči še počiti ne pusti. Le zakaj se nisem že davno oženil. Dve bi laže prestajali kakor pa ena sama.« Naveličal se je enakomernega prestopanja in pričel spet ogledovati čudne čirečare, katere so zarisali na stene celice tisti, ki so pred Francetom kdaj prav tako uklonjeni od negotovosti in dolgočasja kakor on hodili iz kota v kot. Naglo, kakor bi ga bil pičil gad, se je France obrnil. Prav mimo ušesa mu je drobno zveneč pribrencala muha in sedla na rob skodele na mizi. Tiho po prstih, kakor je včasi stopal za muhami doma, jih lovil v pest in z vso močjo metal ob tla in jih tako ubijal, se je France približal mizi. Pa ni zamahnil po muhi. Previdno se je sklonil nad skodelo in še skoraj dihati ni upal, da bi ne preplašil muhe. Nekaj mu je reklo, da bi pretekli teden zanj ne bil tako brez konca dolg, če bi ne bil tako sam. Hudo nejevoljen je bil prej na paznika, ki se je obotavljal med vrati in rožljal s ključi, sedaj bi se mu pa kar rad zahvalil, ker prav takrat je mogla muha zaiti k njemu v samoto. Muha je odletela na strop. Še nikdar nikoli v nobeno zvezdo ni France tako zamaknjeno gledal, kakor tokrat v črno piko nad sabo. Včasih se je pa hudo hudo jezil na muhe. Zakaj jih je Bog ustvaril, ko vendar tako mučijo živino po hlevih. In kadar mu je katera padla v jed, je skoraj gotovo nikoli ni pozabil prekleti. Da mu je kdo preteklo nedeljo prav v tem času rekel pred cerkvijo, kako se bo na uro natančno čez teden dni muhe razveselil, bi ga bil obsodil, da je zrel za Studenec. Zavest, da ni več sam, čisto sam, mu je dela tako dobro. Nehal je begati med ozkimi stenami naokrog. Sedel je, se podprl z desno, levo pa položil na mizo. Kakor bi jo bil poklical, je pri-brenčala s stropa nad mizo spet muha in sedla Francetu na roko. Kako bi bil še pred nekaj dnevi udaril po njej. Sedaj ni upal geniti, da bi muha ne odletela. Pričel je muho natančneje opazovati. »Lej! Štiridesetim sem bliže kakor tridesetim in od mladih dni me obletujejo vsako poletje roji muh, pa do danes nikoli še nisem videl, da ima muha šest nog. Nisem porajtal na to. Kako nevnemarno tja v en dan živi človek.« In se ni mogel načuditi, kako si kar vsak čas muha z zadnjimi nožicami od spodaj in od zgoraj zbriše krila, se umiva s prednjimi in ima toliko opraviti s svojim drobnim telescem, da nobena, še tako gosposka in ničemurna ženska ne toliko. »Kako snažna živalca je vendar muha, čeprav se v gnoju zredi in sede, kamor je. No, pa če človek samega sebe preudari, ni kar nič treba muham očitati gnoja.« 1 udi tega še nikdar ni pomislil, kako muha je: »Le kaj najde za svoj drobni želodec na moji koži, ko venomer stika z rilčkom po njej.« France je narahlo pihnil v muho: »Lej, lej. kako znaš zožiti krila, se pritisniti k steni in se napraviti čim manjšo, da te ne more veter odnesti.« Sam ni vedel, kdaj se je začel z muho pogovarjati. Vse naslednje dni je France vestno skrbel, da muhi nikoli ni manjkalo jesti. Od jutra do večera je vedno vedel, kje tiči. Če je sedla nanj samega, jo je vedno ogovarjal kakor prijatelja ali vsaj dobrega znanca. Da bi 11111 ne ušla, jo je vselej, kadar je pričakoval, da se bodo odprla vrata, ujel in zaprl v prazno škatlico od vžigalic. Domislil se je tudi, da je Bog prav za prav moral ustvariti muhe, in še prav veliko. Zavoljo lastovk jih je moral, brez katerih bi bila vas vse poletje mrtva in bi ne bilo sreče ne pri živini in ne pri ljudeh. Kaj naj bi mar lastovke čebele jedle, če bi muli ne bilo. In potem bi strdi ne bilo zoper prehlade in za potice in potem bi še Bog ve česa vsega ne bilo. Leonora Lavrinova: Čaršija v Sarajevu. Zarožljali so ključi, odprla so se vrata in vstopil je paznik s sršasto pristriženimi brki. »Z mano!« Ukazal je z glasom, kakor bi zarenčal popadljiv pes. Prav tako zadirčno ga je pred leti z zasikanim »forverc« pognal iz strelnega jarka v bodečo žico. France se je zdrznil, pa v istem hipu že stisnil pesti in hotel planiti na svojega nekdanjega »feldbebelna«. Joj! Kako ga je ta človek zadnje mesece vojske, ko je bilo skoraj že vsega konec, znal mučiti. V pravem času se je 7 a * 243 še domislil, da bi potem predolgo ne videl mame in doma. Samo, če ga kedaj v civilu naleti — ni hotel misliti na to. France je pljunil in odšel iz celice krotek kakor muha, katero je nesel s sabo, zaprto v škatlico. »Le kako se more po božji podobi ustvarjeni človek tako preleviti? Najbolj gotovo se mi je tudi samo zato vse dni tako bridko sanjalo o tirolskih gorah, ker je bil ta zlodej blizu.« Zaslišavanje Franceta kar nič ni skrbelo. Celo vesel je bil, da bo že vendar enkrat zvedel, kaj bo z njim. Kakor nekdaj pri vojakih, je moral najprej povedati, kdo in odkod je, kdaj je bil rojen, katere vere je, da še ni oženjen in da še ni bil nikoli kaznovan. Sodnik je bil videti še dokaj prijazen gospod. Vstal je in z zadaj sklenjenimi rokami nekajkrat zamišljen prehodil sobo. Molče se je ustavil pred Francetom, ga premeril od vrha do tal, uprl roke v boke in prodirno pogledal Francetu v oči: »Najbolje za vas bo, če vse po pravici poveste.« »Bom.« France pogleda ni umaknil. »Ali veste, zakaj ste zaprti?« »Vem,« se je kratko odrezal France. »Kar nič se ne bojte in povejte,« ga je prijazno izpodbudil sodnik. »Gospod doktor! Zaprt sem samo zato, da ne bom nikoli več muh klel in se na Boga jezil, zakaj jih je ustvaril.« Gospodični, ki je zapisovala, je padlo pero iz rok. Paznik se je škodoželjno zahahljal. Sodnikov obraz se je pa čudno zresnil. Prej kakor pa sta včasih, ko je bil še otrok, z mamo domolila križev pot, je bil France že prost na cesti. Še isti dan je France muho, ki ga je kratkočasila v zaporu, spustil pod strop doma v hiši in ji naročil: »Glej, da ne zaideš pred hlev in ne zgineš v lastovičjem kljunu!« Za tistim pa, ki ga je spravil v zapor, je kar pozabil pozvedteti. Tudi »feldbebel« s tirolskih gora mu ni hodil več na misel. Med sušečim se senom in zorečimi žiti ni utegnil na nič drugega misliti kakor na Murnikovo Rezo, ki jo je še pred otavo pripeljal na svoj dom. Da ga niso takrat malo priprli, bi skoraj gotovo še odlašal. Pa je bil že prav zadnji čas, da se je oženil. HUDA URA France Bevk 15. Za Mohorja se nihče ni zmenil. Na peči je stala steklenica vina, ni ga pokusil. Mohor je bil godec, Mohor je igral. Toda še vedno so mu igrali samo prsti, duša se mu ni vmešavala v melodijo. Vsaj ne zavestno. Ni opazil, če se je poskočnicam prilivalo nekaj bolestnega, skoraj jokajočega. Le v nekaterih hipih je prodiralo iz njegove notranjosti in se mu znova zaklepalo v prsi. Bil se je ves zabubil v neke nejasne misli. Iz njih so se dvigale temne predstave ko hudourni oblaki izza gora. Kdaj pa kdaj se je ves zdrznil. Pred njegovimi očmi se ‘je čisto jasno, živo pojavila Zalkina podoba. Ne taka, kakršna je bila nekdaj. Taka, kakršno si je zamišljal v tistih trenotkih. Vedno znova, minuto za minuto, jo je lovil s sluhom. Saj se je tako rada smejala. Včasih je med plesom tudi zapela. Ta večer ni mogel ujeti njenega smeha in njene besede. Toda ob slednjem plesu jo je razločno čutil, kako molčeča hiti mimo njega. Zdelo se mu je, da je šum njenega krila, cepetanje njenih nog ostro razločil izmed ostalih šumov oblek in udarcev peta. Ona pleše vsa vdana, vsa zaverovana v plesavca, a pri tem njega niti ne pogleda. On je zanjo le godec .. . Zaigraj, Mohor, da bo Zalka plesala! Harmonika je zavpila. Prsti so trepetali, pritiskali, omahovali, toda ves čas niso zgrešili niti enega gumba. Skozi hreščanje glasov je nenadoma razločno zaslišal smeh. Melodija je potišala, skoraj je utihnila. Preglaševal jo je ropot nog. Mohor je prisluhnil. Ni se smejala Zalka, smejale so se žene. Smeh je bil sit, zdrav, iz prsi in iz trebuha, precej vinski. Potišal je, da je nato zopet zrasel pod strop. Ta večer se mu je zdelo, da so vsi še tako neznatni in navadni dogodki v neki zvezi z njegovim duševnim stanjem. Nekdo je sedel na peči, noge so mu visele na klop. Že prej ga je čutil, a se ni zmenil zanj. Pomaknil se mu je bliže, se ga doteknil s komolcem. »Ti si, Tine?« »Ne, Blaž,« je odgovoril oni. »Zakaj pa se smejejo?« »A? Slivar pleše, da kar opleta,« se mu je fant med šumom nagnil do ušesa, »žena pa mu doma stoka!« Mohorja je zbodlo do srca. Slivar? Harmonika se mu je nategnila do konca, obstala in za trenotek utihnila. Plesavcem so se zmedle noge v taktu. Čutil je, kako so se pogledi vseli uprli vanj. Harmonika je zavekala, melodija se je uravnovesila, prsti so ga znova ubogali. Kaj mu je bilo do Sli-varjevega plesa in do njegove bolne žene, do smeha ali do zgražanja? Že sama misel na Slivarja mu je blodila kri. Vedel je, čemu se raduje. Tinetove besede so mu brnele v srcu ko nepozaben napev. Toda med čuvstvi tistega hipa in med čuvstvi, ki jih je gojil v mraku pred hišo, je zijal velik prepad. Na dnu prepada je temna voda, ki se svetlika. Kaj se godi tam spodaj ? Pa saj skoraj ni mislil nase. Ali le v zvezi s Tinetom. Nekaj mračnega v globini njegovega bistva ga je spominjalo nanj. Tine! Tine! Kakor da mu tolče kri v sencih. »Kje je Tine?« »Pleše. Ves večer ni plesal, a zdaj pleše.« »S katero?« »Z Anko. Zdaj jo je izpustil ...« Mohor je nagnil glavo na harmoniko, kakor da teši jokajočega otroka. Ali kakor da prisluškuje nekim glasovom v tajnih globinah svoje notranjosti. Od nekje so mu vstajale slutnje, jasne slike bodočih minut, ki jih je dojemal s šestim čutom slepca, in so mu žive stopale pred duševne oči. Prebujale so mu grozo, vendar jih ni odganjal, saj jih je klical. Toda ne bi jih maral srečati. Postal je nemiren. Nemir mu je trepetal še v prstih. Harmonika mu je drugače pela, glasovi so bili odsekani, nič več otožni, ampak zamolklo grozeči. Hkrati plahi. Trgal se je iz občutka, ni se mogel iztrgati. Zdelo se je, da je zašel v plaz, ki ga podsiplje. Rad bi bil utekel, kamorkoli, a ni mogel prenehati z igranjem. Slednjič se je iztrgal iz godbe, harmonika je utihnila, položil jo je na kolena. Nekaj trenotkov je sedel mirno, tiho, kakor da je neizmerno utrujen ali da prisluškuje in razmišlja. »Ali boš igral?« se je nenadoma zdrznil. Blaž se je potegnil v zdič in vzel harmoniko. Mohor je tipaje ob zidu odšel v vežo. Harmonika je znova zapela, preden je dosegel podboje kuhinjskih vrat. Dotipal se je v kuhinjo in prisluhnil. Zdelo se mu je, da z rahlim šumotom dogoreva ogenj na ognjišču. In da je nekdo v bližini, ki ga gleda in se ne zgane. Segal je z roko v temo in brskal v kotu ob vratih. »Česa iščeš, Mohor?« Glas je bil drobcen, skoraj otroški, nekam ljubeč. Poznal ga je. Bila je Jerica, majhno, grbasto dekle, ki je služilo pri Mlakarju za deklo. »Ne vem, kam sem del palico,« je rekel malce nejevoljno. Poiskalo mu jo je in mu jo dalo. »Kam pa pojdeš?« »Pojdem malo ... na zrak ...« »Zunaj je strašna tema.« »Zame je vedno enaka tema,« se je zmedel. »Povej mi rajši, kje so mala vrata.« Dekle ga je prijelo za roko in ga je vodilo. To mu je bilo neprijetno, čutil se je nebogljenega otroka. Vendar mu je njena drobna roka, ki mu je počivala na zapestju, hkrati tako čudno dobro dela. Zdelo se mu je, da ga miluje. In prav milo-vanja se je zmeraj otepal. »Že najdem sam,« se je je rezko otresel. Dekle je rahlo zaječalo. Užaljeno, molčeče je obstalo v temi in težko, na gosto dihalo. Mohorja je stisnilo za srce. Kaj mu je storilo to dekle? Postal je, tedaj ga je obšla neka druga misel, ki se je je prej trdovratno otepal. »Pokliči Tineta,« je rekel negotovo. »Reci mu, da bi rad govoril z njim.« Dekle je odšlo, a se je takoj vrnilo. »Pleše,« je reklo, »z Lizabeto.« Iz izbe je udarila polka. Noge so pritrkavale, da se je rahlo potresala vsa hiša. Mohor je zamahnil s palico, ubil neko misel, ki mu je venomer prihajala v zavest. Še je stal na mestu. »Zakaj pa ti ne plešeš?« »Kdo bo z menoj plesal?« je vzdihnilo dekle. Pomislil je. Da, bilo je grbasto. O tem so mu pravili. Po obrazu je ni poznal. V prejšnjih časih je nikoli ni videl, ker je bilo doma iz druge vasi. Razločil jo je po milem glasu, ki ni izražal le plahosti. Zasmilila se mu je. »Jaz bi plesal s teboj,« mu je prišlo samo od sebe na jezik, »a ne morem.« »Saj bi te jaz vodila,« mu je rekla. Molčal je in posluhnil, kakor da je zaslutil v tem dekletu nekaj, česar ne more razvozlati. Toda to se ni dalo zajeti niti z najtanjšim sluhom. Sočutje do dekleta se mu je pomešalo z začudenjem. Stopil je naglo čez prag in zatipal s palico po poti, ki je vodila s klanca nekam v gmajno. 16. Slivar ni več plesal. Ob rahlem streznenju se je zavedel sramote, ni maral biti ljudem v posmeh. Poleg tega se je preplašil tako zgodnje radosti. Kaj lahko vrag vse izmaliči, a nato mu bodo privoščili in se hahljali. Sedel je v kot in se razgovarjal z možmi. 'povrtfnic* 'm prifnra „________ ill L15n imnsiriiMFiMpPi oikAroi. ■ ■■ut« l~? I „ ^717^1717x^7171 FACAOA GHAVNA streha. Arhitekt Jože Plečnik: Načrt nove cerkve s v. C i r i 1 a in Metoda pri Sv.Krištofu v Ljubljani. PODR.UŽNICA'MER.1: 100 OIACONALNI .POCLED □ □□' PRAVOKOTNO NA STENO □□□□□□□ □□□□□□ □ □□□□ I.SAKR1STIJA ^ ZA LESENO STENO S KktZE 2, PEVCI V IM POTOM, VISOKO 2'60M 1,VHOD-VETERNIK 4, OBHAJILNA MIZA 5, SPOVEDNICI \ 6, PRIŽNICA J, AL TAR. l osmešil mizEm SEDEŽEV (CA J STDIISC CCA 127 . I 127 VERNIKOV PEVSKI KUK /S 5EDFZFV J ZA PEVCE in1 PROSTORA SPREDNJE LICE Arhitekt Jože Plečnik: Načrt za podružnico. Starejši možje in žene so bili po večini že odšli. Za vrati ob kamri je bila obsedela vdova, z rokami v naročju se je željno ozirala po fantih. Ivanc je sedel osamljen blizu nje in zamišljen turobno strmel predse. Nihče več mu ni nalival vina, pijanost se mu je bila nekoliko izkadila. Vendar mu ni bilo do govorjenja. Če se je kdo vtaknil vanj, ga je komaj razumel, odgovar jal je le na kratko. Pustili so ga v miru. Zdaj pa zdaj se je ozrl po Slivarju, ki mu ni več privoščil besede ne pogleda, kakor da ga ni v hiši. To vedenje ga je žalilo. Zdaj, ko Zalka pleše samo s Pavletom, ga več ne potrebuje. Noče ga več poznati, kot ga prej ni poznal. Tako ga bo odrival tudi pozneje. To je občutil bolj nagonsko kot z razumom. Žalilo ga je tudi Slivarjevo pre-odkrito veselje. Bilo mu je, kakor da praznuje zmagoslavje nad njim. Še po njegovem živem telesu bi plesal in razbijal. Fe j! Izpljunil je grenko in si obrisal brado. Nazadnje mu je bilo le prav, da Slivar ni prisedel k njemu. Le motil bi ga s svojo vsiljivostjo. Zdaj je bil prost njegovega vpliva, lahko je po svoje čuvstvoval in mislil. Že v senožeti je tičalo v njem vse polno ugovorov, ki si jih ni znal obrazjasniti in jih razporediti. Zdaj, ko se mu je od trenotka do trenotka jasnila glava in je bilo že prepozno, so mu vedno jasneje stopali pred oči in ga trapili. Zmeraj več jih je bilo. Vedno večja tegoba in sram sta mu legala na dušo. Moj Bog, po sinovi smrti mu je bilo hudo, trikrat hudo tudi radi tega, da bo njegovo ime izginilo iz hiše. Polagoma je na to pozabil, a zdaj mu je zopet poganjalo iz misli ko malinje iz pa-robkov v novini. Prej se je tolažil, da bo vsaj hiša še ohranila svoje staro ime. In njegova hči bo še vedno gospodinjila na svoji zemlji. Njuni otroci bodo njegovi vnuki. Priimek bi izginil, toda ostal bi rod, hišno ime in zemlja. Misel se mu je zapletla, potemnela, se znova užgala kot iskra, preskočila v sedanjost... Zdaj je, hudimana, kazalo, da ne bo izginilo samo hišno ime in meja med njegovo in Slivarjevo zemljo. Ali bo rod, ki bo skakal okoli Slivarjeve hiše, še njegov? Po njegovi smrti, to mu je bilo tedaj jasno pred očmi, bo izginila tudi hiša. Čemu bi jim bila? Na njenem stavbišču, ki ga bodo prekopali, bo rasel krompir. Ali pa se bo razbohotila robida čez ostanek groblja. Morda bodo tuji go-stači prebivali v njej. Kakorkoli, Zalka se bo nekega dne še sramovala priznati, da se je rodila v »bajti«, kot jo je imenoval Slivar. Ostal bo le Slivarjev dom, ki bo postal mogočnejši s prirastkom njegove zemlje. Ta predstava, ki si jo je zamislil, sklonjen nad koleni, ga je tako zapekla, da je zaječal. Z zmedenim, izmučenim pogledom se je ozrl po izbi, kakor da se je prebudil iz mučnih sanj. Slivarja, ki je kadil pipo, je ošinil skoraj sovražno. Oči so se mu ustavile na Tinetu. Fant ni več plesal. Iz steklenice, ki mu je stala za hrbtom, si je zdaj pa zdaj nalil vina in ga v dušku izpil. Nato je zopet oprl dlani ob klop, kakor da nosi breme, ramena so se mu dvignila, strmel je nekam v noge plesavcev. Mimo njega so plahutala krila; zdaj pa zdaj je ujel Zalkin predpasnik, ki je opletal po izbi. Kako je to dekle plesalo! Tine ni občudoval njenega plesa. Srd, ki ga je bil po večerji popustil, mu je znova grizel notranjost. Nič več ni mislil na nož v škornju. Ne na Mohorja, vsaj ne določno. Temni občutki so se mu spojili v viharen oblak. Če bi bil pogledal vase, bi se bil zgrozil. Ivanc je sršel vanj, kot da ga je šele tedaj opazil in kot bi fant šele sedaj sedel na klop. Zdel # se mu je spremenjen. Ni mu bilo treba dolgo razmišljati, odkod ta sprememba. Temu fantu se nikoli ni upiral v srcu. Toda zdelo se mu je, da to šele sedaj jasno čuti. Saj o tem tudi nikoli ni razmišljal. Nekoliko nagel in čudaški fant, a znal je iztekniti delo in ga zgrabiti na pravem koncu. Iz kesa, ki ga je mučil, iz odpora do Slivarja, je pripisoval fantu vrline, ki so mu bile tuje. Čutil se je celo krivega pred njim... vražja reč taka! Dvignil se je, se odmajal do njega in prisedel. Ni mu bilo do konca jasno, kaj mu hoče. »Zakaj pa ti nič... onega,« je mencal, »ne plešeš s kakim dekletom?« Fant ga je pogledal začudeno, pijano, a hkrati zlovoljno. »Nocoj mi je toliko do plesa ko stari babi,« je izpljunil. Besede so bile trde, sirove. Tine se ni mogel premagovati. Ivanca niso odbile, le plaho se je upognil pod njimi. »Ne bodi ko sršen,« mu je prigovarjal skoraj milo. »Vedno sem te imel za ... no ... Ti bi mi bil ljubši kot katerikoli drugi... saj razumeš ...« Tinetu je rasel gnus v grlo. »Ni treba, da me mažete z medom,« je zakričal. da so se nekateri ozrli. »Ne mislite, da sem šele včeraj nehal cizati.« Ivanc se je plašno ozrl. Bilo mu je nerodno. Ali res hoče, da postanejo vsi pozorni na njegove besede? Očitno, iz fanta sta govorila vino in jeza. Najbolje bi ga bilo pustili samega. Že se je hotel dvigniti in oditi, ko je zagledal Zalko. Priplesala je mimo njega. Naslanjala se je na Pavleta. Vrtela sta se ko peresce v vetru. Nekam začudeno je pomežiknila, ko je zagledala očeta in Tineta v razgovoru. Osuknila se je, še so strmele njene oči. Naravnost v očeta. Ko jo je Ivanc videl v objemu tega fanta, se mu je storilo čudno težko. Noge so 11111 bile ko iz svinca, da bi jih ne mogel premekniti. Da ni prej tako mislil in čutil! »Nič z medom,« je zategnil in si segel z roko na čelo, premaknil klobuk, da mu je obvisel nad levim ušesom. »Če sem kedaj govoril drugače, sem bil pijan, a zdaj sem iztrezav. Jaz — to veš — ne morem nikogar siliti... To uredite med seboj . .. med seboj.« O, hudič salamenski! Ivanc je čutil, da se še huje smeši, da se še vse liuje nekam zapleta. Udaril bi se bil po ustih, presnetih. Tine ga je nekaj časa nepremično zrl. Nato je segel na okno, si nalil kozarec vina in ga hotel izpiti. Podal ga je Ivancu. Čuden ogenj mu je poblisknil v zenicah. Ozrl se je po Zalki. Pesti so se mu krčevito stisnile, usločil se je ko mačka. Dvignil se je in se rinil k vdovi, da bi jo odvedel plesat. Zahotelo se mu je divjega rajanja. Bolj nego te Zalkine bližine. Tedaj je zagledal Lizabeto, ki je samcata slonela ob godcu. Prišla mu je naproti. Dekle je gledalo fanta verno, s srečnim nasmehom. Toda Tine, kakor da ne pleše z njo, kakor da je ne čuti ob sebi. Potreboval jo je, da se je z njo lahko pomešal med pare. Z očmi je lovil Pavleta in Zalko. Podil se je za njima, da bi ju dohitel, a nato jima je sledil. Obrat na obrat, korak na korak. Vsakikrat, ko se je ob plesu okrenil, ju je predrl s pogledom. Lizabeta je opazila igro in jo je razumela. Bolelo jo je, a je čutila, da je ne sme boleti. l1anta se je bala, a hkrati se ji je zasmilil, prerada ga je imela. »Tine, ali se izplača?« ga je plaho vprašala. Fant jo je ošinil z divjim pogledom. »Ali ti je do plesa?« je ostro zasigal. »Mi je,« je zategnila. »Če ti je do plesa, tedaj pleši, a mene pusti!« Dekle je molčalo. Zalka je bila opazila Tineta, ki je plesal za njo. Kadarkoli se je okrenila, so jo gledale ostre, pol pijane oči. In vsakikrat jo je stresnilo, delala je večje kroge, kakor da beži pred njim. Tine ji je sledil. Pogledala je Pavleta. Ali ga 011 ne vidi? Pavle je bil mračen, zamišljen, ni se izdal niti z najmanjšo potezo. Četudi se od prvega plesa, ki sta ga plesala, nista več izpustila, sta medtem le malo govorila. Skoraj nič. Zalkino čisto čuvstvo je kalila misel, da jo prodajajo. Pavleta je dražilo njeno vedenje. Še vedno nista zaupala drug drugemu, četudi se nista mogla ločiti. Ko je Zalka videla, da Pavle trpi, je bila še nalašč trda. Uživala je. Šele Tinetovo zasledovanje jo je vznemirilo in zmehčalo. Pogledala je Pavleta in se mu nasmehnila. Iskala je pomoči. Pavle je zavriskal. »Ali me imaš rada?« ji je pošepnil. »Ne tu,« se je preplašila, ko jo je pritisnil k sebi; ozrla se je okrog, nato v Tinetove oči. »Tudi jaz bi rada govorila s teboj.« »Pojdiva na vrt.« »Da naju vidijo ...« Priplesala sta do vrat, tedaj se je Pavle ustavil in potegnil dekle za seboj v vežo. Tine je spustil Lizabeto. Odšel je za njima. Ko je prišel pred hišo, je začutil dekle za seboj. Okrenil se je naglo, napravil grozečo kretnjo. »Pojdi v hišo!« je zasigal. Dekle se mu ni upalo ugovarjati. Vendar je obstalo še za trenotek, nato je počasi odšlo v vežo. Tine je gledal za njim. Zastrmel je proti vrtu in posluhnil v gosto temo. Iz noči se je iztrgalo pasje lajanje. Drugi so plesali naprej. 01 (Dalje prihodnjič.) Arhitekt Jože Plečnik: Načrt zu podružnico. (Glej v načrtu na str. 247 desno gornjo sliko.) 7 b 249 Mladika 1934 Leonora Lavrinova: Mesto Hvar. LEGENDA O MARIJI IN MLINARJU Prosto po narodni pesmi iz Ziljske doline / Bogomir Magajna »Marija, bol ne zašonaš me, zašonej diete u ziebele!« Marija s hribcov je mahniva, mlinarja šiša je ugasnena. Z laške na koroško stran so se dvignili črni oblaki. Ves Dobrač zakrivajo. V Belem jezeru se zrcalijo kot mračni strahovi, se zibljejo in plešejo v njem po godbi bliskov in strel in groma, ki stresa Dobrač in dolino. Zilske planine so obarvane z rdečim sijem nebeškega ognja. Žari skozi mračne težke preproge oblakov in grozi z bliski in strelami. Z neba poje črna pesem viharja. In se je skrilo govedo in ovce v staje in so zbežali v gozdove vitke srne, drzni srnjaki, ponosni jeleni in plahe košute, rjavi medvedi in sivi volkovi pa v mračne brloge. In so se ptice poskrile med drevesa in v gnezda; ptice rdeče in ptice rumene, ptice bele in ptice zlate in črni kosi, liščki, sinice, pastirice, škrjančki in slavci, ptice pevke; in so sive in črne ptice grabijivke: kragulji, postovke, orli, sokoli, poletele v skalovje, v črne razpoke in pod razne previse. In so leteči cvetovi, zlati, beli, črni, rdeči, rumeni in modri metulji neslišno zaplavali med globoko travo. In so sklonile svoje glavice bele marjetke, rumenke, zlatice, modri rokavci in druge rože, vse v strahu pred ognjem v črnih oblakih. In so zatrepetale, se zazibale in pošepetavale z listi veje močnih hrastov in dobov, visokih topolov in vitkih jagnjedov, zelenih bukev in belili brez, samotnih jelk in mračnih smrek. In so v varne koče zbežale pastirice v zvončastih krilih in je poleg njih zamrla pesem pastirjev. In so otroci pretrgali kolo sredi ceste in tekli v hiše. In so se skrili kmetje, kmetice, kovači, krojači, vozarji in so vrata zaklenili za seboj, da bi ogenj iz črnih oblakov ne udaril v hiše. Ob potoku, ki se toči v Belo jezero, pa stoji mlinar in se široko smeje, mogočni, debeli, bogati mlinar! Ne boji se nevihte, bliskov in strel in nebeškega ognja iz črnih oblakov. Gorelo je že vsem in njemu ni gorelo; pobila je toča sadeže vsem in njemu ni pobila. Dospela je lakota v deželo, njegove skrinje pa so bile polne moke. Prišla je kuga v deželo, morila žene in otroke, njegove lepe žene Magde in rdečeličnega sinčka v zibelki ni ugrabila. Bogat je mlinar in dno skrinje je pokrito s srebrnimi in zlatimi tolarji. Čez jezero je vozil bogate trgovce, krasne princese, pojoče trubadurje, drzne viteze, skromne menihe in pobožne nune in vsi so mu dajali denarja, srebrnih in zlatih tolarjev. In vozil je z vitkim čolnom dostikrat v viharju med gromom, ko so strele udarjale v gladino Belega jezera, in se ni bal nikoli. V visoki, beli hiši sedi Magda in prepeva detetu uspavanko. Z belimi rokami guga zibelko. Mlinar stoji poleg čolna in se smeje, ne boji se bliskov in strel in nebeškega ognja iz črnih oblakov. Posluša srebrni Magdin glas, vidi skozi okno njene bele roke in prsi, polne prve hrane, njene do tal segajoče plave kite, vidi spavajoče in smehljajoče se dete v zibelki. Ob potoku, ki se peni v jezero, se vrti šest velikih, črnih koles, z zelenimi algastimi lisami popisanih, po širokih loparjih pa dere živa voda. V mlinu se vrti in ropoče šest težkih kamnov; šest belih pomočnikov stoji poleg njih in vsi nasipavajo zlate pšenice v široke zijalke in vsi z velnicami devajo belo moko v visoke mehove. Čez široko polje, po dolgi dolgi cesti stopa Marija, sama, sama z detetom Jezusom v naročju. Stopa z laške na koroško stran in hoče tja na Štajersko. Pred hudim Herodežem beži, ki ji hoče ugrabiti in umoriti dete Jezusa. Marija stopa sama, sama z otrokom Jezusom na belih rokah, z zlato Jezusovo glavico na svojih deviških prsih. Z njenimi črnimi lasmi se igra vihra, nad njeno glavo švigajo bliski in gromi in strele hočejo prebuditi dete Jezusa. Marija stopa sama, sama in s trudnimi, težkimi rokami ziblje dete Jezusa in poje tiho: »Aj, aj, aj!« Marija stopa sama, sama in njene široke, črne oči sijejo žalostno in na njenih mračnih vekah visijo solze. Herodež hoče ugrabiti in umoriti njeno dele Jezusa... In bele solze se točijo iz črnili oči, z mračnih vek na bela Marijina lica in se točijo na majhna ličeca deteta Jezusa, ki ga hoče kruti Herodež ugrabiti in umoriti. Marija stopa sama, sama z detetom Jezusom nad svojim ljubečim srcem. Vsa vrata so zaprta, nihče ne sliši njenega glasu in nihče ji ne odpre vrat, da bi stopila v tihi dom. da bi se skrila pred viharjem in nadojila dete Jezusa in sama pridobila moči za težko daljno pot v deželo Štajersko. Marija dospe z Jezusom do bregov Belega jezera. Daljna in težka je pot naokoli. Zagleda Marija mlinarja in ga nagovori, zaprosi ga plaho, boječe: »Sprejmi, mlinar, pod svojo streho mene in dete Jezusa, da se mi odpočije trudno telo in da dete lačno podojim. Sprejmi mene in dete Jezusa za božje plačilo in za nebeški stol!« Mlinar se široko smeje, gleda Marijo, gleda dete Jezusa, pa se mu ne gane srce: »Ne gostim za božje plačilo in za nebeški stol. Gostim le za svetle svetle tolarje.« Marija prosi, plaho, boječe: »Dolga in težka je pot okoli Belega jezera. Prepelji, mlinar, s čolnom mene in dete Jezusa čez Belo jezero za božje plačilo in nebeški stol!« »Ne vozim za božje plačilo in nebeški stol, vozim le za svetle svetle tolarje.« Marijine oči so žalostne in solze se točijo na ličeca deteta Jezusa. Dete Jezus pa se v spanju zasmeje in Marija veruje. Dvigne belo roko nad Belo jezero in stopi z brega nanje. Mlinar vzklikne in ostrmi. Pred njegovimi očmi se godi čudež: Marija stopa čez Belo jezero. Pred njo se valovi razgrinjajo, za njo se valovi zagrinjajo. Krog nje in deteta Jezusa žari svetel sij. Strele se ga boje in padajo z gromom v jezero, nje pa se nobena ne dotakne. In odbeže strele z jezera, udarijo v hišo mlinarjevo in hiša gori. Skozi streho, okno in vrata gori, da žari dolina in žari jezero in sega ogenj v oblake. V hiši pa je skrinja s tolarji, je šest pomočnikov in je Magda z detetom. Poln groze je mlinarjev obraz, telo se mu trese v strahu, težka bolečina grabi za njegovo srce. Poklekne mlinar na breg Belega jezera. Čez vode stopa Marija z detetom Jezusom. Stopa sama, sama in se ne ozre. Mlinar kliče: »Pomagaj, pomagaj, Marija, povrni se tisočkrat, prepeljem te brezplačno vsakikrat. Pomagaj, Marija, pomagaj!« Marija pa je prešla Belo jezero in stopa na hribce. Nad njimi se oblaki razklenejo in v soncu zagori Dobrač. Na hribcih se bude drevesa in cvetlice, bude se metulji in ptice in gozdne živali. In svetla rosa rosi z dreves Mariji na črne lase. Mlinarjeva hiša pa gori, gori skozi streho, okna in Leonora Lavrinova: Mesto Krk. vratca in od zubljev žari vsa pokrajina. Mlinar vije roke in vpije, vpije: »Marija, Marija, ako se ne usmiliš mene, usmili se deteta v zibelki, deteta v zibelki!« Marija se ustavi na hribcih, pogleda dete Jezusa in dete Jezus se v spanju zasmeje. Marija se obrne, nasmehne se in dvigne belo desnico in zamahne proti mlinu. Zublji zbežijo s strehe, z oken in vrat. Marija še enkrat zamahne z desnico in zublji ugasnejo v hiši. Sonce zasije nad njo. Kot roža lepa stoji Marija vrh hribcev, Marija med zelenimi drevesi. In kliče mlinar poln veselja: »Marija, pridi, da te gostim, da te prepeljem tisočkrat!« Marija pa se obrne in stopa naprej čez hribce, z detetom Jezusom v naročju, stopa sama, sama, beži pred krutim Herodežem, ki ji hoče dete ugrabiti in umoriti, stopa sama, sama čez koroško stran na Štajersko; trudna je, lačna in žalostna in vendar poje tiho: »Aj, aj, aj,« da bi se sveto dete Jezus ne prebudilo. KO PRIHAJA MRAK Ko prihaja mrak, v tem ljubezni dar. je trenotek vsak Rože venec spletajo ko skrivnosten cvet. in me vso opletajo. V tem spomin je svet, Ah, kak vonj je sanj sladak, v onem nade žar, ko prihaja mrak. Draga Krajnc. B A T K O V spomin dr. Janku Brejcu priobčil Bogdan Ka/.ak V potresnem letu sva se seznanila. Že pred njegovim prihodom z Dunaja se je raznesel med nami osmošolci poseben sloves o njem kot odločnem in značajnem visokošolcu, ki je s peščico tovarišev pogumno začel utirati nova pota raz-umniškemu naraščaju. Takoj po zrelostni skušnji sem poiskal mladega doktorja, ki je sprejel službo pri znanem odvetniku. Ljubeznivo me je sprejel, tovariško poučil o visokošolskem življenju in prijateljsko povabil, naj ga še večkrat obiščem. Mladi mož se je brž uveljavil v svojem poklicu in v javnem življenju, ki je takrat bujno vzbrstelo. »Nervoznega advokata nervozni koncipi-ent« je bil v nekem glasilu stalni njegov naziv, ne toliko zavoljo njegovih živcev, ki so bili krepki, kolikor zaradi njegovega živahnega delovanja, ki je močno vznemirjalo živce neki skupini tedanje ljubljanske družbe. Najine vezi so se zgoščale in krepile. Kot dijak sem se vsako leto večkrat vozil skozi Ljubljano, kjer sem se redno pomudil nekaj ur ali pa tudi dni pri prijatelju Janku, ki me je rad pridrževal, zlasti o počitnicah, in me jemal s seboj na predavanja in zborovanja v mestu, ali pa na shode in izlete. Takrat mi je vzdel pridevek sinko, jaz sem mu vrnil z batkom. Naziva sta se prijela in ohranila dolgo vrsto let in točno označala najino razmerje. Batko je stanoval kot podnajemnik pri kanoniku Kalanu v drugem nadstropju, v prvem je »taboril« Janez Evangelist. V tistih letih menda ni bilo po naši domovini toliko živahnega vrvenja v nobeni hiši, kakor v tisti nasproti levemu šen-klavškemu stolpu; bilo je kakor v osrednjem šatoru velikega taborišča, kjer se zbirajo mlade čete na zmagoslaven pohod. O da bi se kmalu našel kdo, ki bi s spretno roko otel pozabi tisto znamenito in zaves naš kesnejši razvoj pomembno žarišče izvirnih zamisli in stvarnih pobud, požrtvovalne delavnosti in neugnanega poguma, brez- pogojnega prijateljstva in neskaljive življenjske vedrine! Batko je odslužil svoja pripravniška leta in se pripravljal, da začne odvetništvo na svojo roko. V tisti dobi je izvršil batko junaško dejanje, ki priča o njegovi čisti iskrenosti in nesebični požrtvovalnosti, odkril in razgalil je namreč grd tvor, ki je v notranjosti ogražal ves zanosni prerod našega naroda. To veliko dejanje je izvršil za zastorom javnosti, s plaščem krščanske ljubezni zakriti krivci so se odtegnili javni obsodbi. Po čudnem naključju sem takrat videl kot gledavec za zastorom to batkovo junaško borbo, v meni je raslo spoštovanje ponosnega Gorenjca in še bolj vzornega moža, ki se da morda streti, a nikdar ne upogniti. Kot zmagovavec v tem notranjem in srditem boju se ni ne maščeval nad nasprotniki, ne izkoristil zmage za svoj položaj; za svoje torišče si je izbral oni del domovine, ki se je zdel narodnim voditeljem že takrat izgubljen, tužni Korotan, ki je po njegovem prihodu kar oživel. Zgodbe tistih let, veselili, ker upa polnih zči narod in častnih za batka, so deloma popisane in znane, neposredni očividci in sotrudniki batkovega dela vedo še mnogo povedati... Zavoljo krajevne razdalje so se najini stiki takrat za nekaj let nekako zredčili in omejevali na priložnostna svidenja. Ko pa je stekla nova jadranska železnica skozi Karavanke in Bohinj, sva se večkrat videvala ali v Celovcu ali v Gorici, največkrat pa kje v sredi, na Bledu ali v Bohinju. V tisti dobi sem v najinem razmerju napredoval do zaupnega čina — osebnega in družinskega zdravnika. Kot tak, hvala Bogu, nisem imel težavnega dela, le on mi je dal nekaj opravka. * Kot odvetnik in javni delavec si je dal batko naprtiti toliko poslov, da je skoraj pozabil nase in na svoje zdravje. Obširno in naporno delo, ki ga je vršil vestno in vneto leto za letom brez pravega odmora, se mu je začelo poznavati, tožil mi je o slabem spanju, o nekakšni tesnobi in t Dr. Janko Brejc. omotici, ki jih čezdalje bolj čuti kot ovire pri poklicnem in javnem delu. Takrat sem že za silo dovršil 'trentarsko šolo pod strogim vodstvom znanega Trentarja in spoznaval nepopisne čare naših gor ter sam okušal neprecenljivo vrednost gorskih pohodov. Za prijatelja, ki je tičal podnevi v pisarnah, večere pa presedeva! ipri sejali in posvetovanjih, ob nedeljah begal od shoda tu na zborovanje na drugem koncu dežele, se mi je zdelo najprimernejše zdravljenje s turistiko, ki je bila takrat v naših krajih še malo cenjena novotarija. Trpko se je nasmehnil, ko sem mu razložil svoj predlog. »Tesno mi je že ob vznožju višjih gor, če pa pogledam navzgor kam proti Golici ali Kepi, se mi kar zvrti v glavi pri misli, da bi se plazil po tistih strminah. Takšno zdravljenje, umestno morda za kakšnega zavaljenega dobroživca, gotovo ni za moj primer! Svetuj kaj boljšega, zame porabnega! Morda vodno zdravilišče ali zavod za elektriziran je?« Trajalo je nekaj časa in trebalo več ko nekaj prigovarjanja, da sem ga odvrnil od misli na oskrbovališča izžetih in izživelih ljudi in pridobil za svoj načrt, da se vrne v naročje matere prirode in se kot mlad mož sam, s svojimi močmi, ki jih niti ne sluti v sebi, začne otepati navlake svojega, prirodi odtujenega in gonji podobnega življenja. Vdal se je in dovolil poskus, zabičujoč mi, da prevzamem popolno odgovornost za kvarne posledice pred Bogom in ljudmi. Kot duševno pripravo za začetek zdravljenja sem mu naročil prebiranje Mencingerjeve »Moje hoje na Triglav«. Soparen je bil tisti večer, ko sva se sešla v.Bohinjski Bistrici, mrko je bilo naslednje jutro, ko sva se odpravljala iz Srednje vasi. Na klancu nad vasjo sva srečala bohinjskega očanca in pozve-dovala, kakšno vreme se nama obeta. Premetenec je dal svojim neštetim gubam na obrazu moder in skoraj učen izraz, oziral se na vse strani obzorja, dasi je bilo nebo povsod enako temno in sivo, in naposled menil, da je letos zmerom drugače in da bo danes še vsega dovolj. Osrčevala naju je zavest, da je na triglavski poti iz Bohinja polno planin, kjer bova lahko vedrila in prenočila, če bi tako nanesla potreba. Čvrsto sva jo ubirala navzgor in dospela vsa potna na Uskovnico, kjer je začelo pršeti, kar nama je celo ugajalo. Poleg prijetnega ohlajenja naju je bodrila misel, da je to pršenje iz megle in da prideva kmalu skozi megleno plast na vedro sonce. Toda pršenje se je na daljni poti zgoščalo v ro-šenje in deževanje. Do kože premočena sva prišla v Konjščico in se zatekla v sirarjev stan. Sedla sva za ognjišče, kjer je pod velikim kotlom mleka žehtela močna žerjavica, ki naju je prijetno grela in sušila. Sirar nama je v jedrnati bohinjščini razlagal svoje delo in planšarjenje sploh, da je prišlo poldne kar nepričakovano. S tolažbo, da bo više morda lepše vreme, sva odrinila naprej, ko je dež malce ponehal. Tam pod Draškim vrhom in okoli Tošca sva zašla v hudo nevihto. Naliva nisva niti čutila, ko nama je zavoljo zaporednega treskanja in pokanja v neposredni bližini gomazelo po vsem životu in jemalo večkrat vid in sapo. Pošteno sva se oddahnila, ko sva prišla na Velo polje v Vodnikovo kočo, ki je bila takrat še na prvotnem kraju. Zlezla sva iz premočenih oblek pod suhe in tople plahte in zaspala. Temačno je že bilo v koči, ko me je vzdramil baitko, češ, da je dež prenehal in je treba naprej, če hočeva j>red nočjo dospeti na Kredarico. »Ali ti ni še dovolj kure in ture za danes?« »Kuro si razširil preko načrta, o tem se resno pomeniva kesneje. Glede ture pa ostaniva kar pri načrtu! Drži se reda in red te obdrži!« Šla sva po gosti megli na novo pot pod Ver-narjem. Zgrešila sva jo in se znašla na Bohinjskih vratcih, ki je lovski in pastirski prehod z Velega polja v Krmo. Moj vodniški ugled je silno padel. V mraku sva dospela na križišče potov vrh Krme, kjer je pihal leden veter. Pod nogami je škripala debela plast sprijetega peska ali zrnatega snega, ki ga je bilo proti Kredarici čezdalje več. Tudi veter je bil tako silen in mrzel, da sva se hotela zaviti, a plašča sta nama na zunanji strani zamrznila. V trdi noči sva prisopla v takrat še majhno kočo na Kredarici, kjer sva bila kot edina gosta deležna skrbne nege in sijajne postrežbe. »Tvoje zdravljenje sijajno uspeva,« se je norčeval batko v svoji prešerni razigranosti. »Ves dan me ni prijela tesnoba, tudi omotice nisem čutil, ker si mi znal spretno skriti vse gorske nevarnosti, sprva z dežjem, potem z meglo in nazadnje z nočjo. Kdo ve, če je kdo laže prilezel pod Triglav kakor jaz?« Drugo jutro je bil krasen dan, nebo vedro, Triglav se je lesketal v novem bisernem plašču, ožarjenem od prvih sončnih žarkov. »Batko, Triglav te vabi,« sem ga dramil. »Pozdravi ga! Jaz se hočem pošteno naspati!« je rekel in se obrnil proti steni. Vrnil sem se s Triglava, batka še ni bilo na spregled, tako da me je nekoliko zaskrbelo zavoljo njegovega zdravja. Izvedena oskrbnica me je potolažila, češ, da je dolga pospanost značilna za triglavske prvence. V topli obednici je tudi mene premagala dremota, legel sem na klop pri peči in posnemal tovariša v spalnici. »Imeniten zdravnik je ta moj prijatelj!« je šegavo razlagal batko oskrbnici, ko nama je stregla z gorskim zajtrkom: žganci in kislim zeljem. »Včeraj me je zdravil ves dan po Kneippo-vem načinu, tam pod Velim poljem me je dal še elektrizirati, zvečer me je privedel k vam, ki točite šentjanževec, pomešan s čarobnim uspavalom. Tako kraljevskega počitka pa ne pomnim. V enem samem dnevu zdravljenja sem že kar prerojen!« »Tam na laški strani so že od nekdaj dobri zdravniki,« je pritrjevala navihana Bohinjka in se muzala. »Ko bi hotel ta vaš čudotvorni zdravnik še meni odpraviti trganje iz križa in beder! Pa ga zaman moledujem že več let. Smeje se mi in pravi, naj se hodim sončit na Turne in po sončenju naj se povaljam v snegu.« »Zakaj ga pa ne poslušate?« je očital prijatelj. »Jaz, poštena Bohinjka, naj bi molela tisto plat proti nebu? Saj nisem kakšna laška babnica!« Proti poldnevu se je koča napolnila, od vseh strani so prilezli večinoma tujerodni hribolazci, ki so počakali lepo vreme v dolinah. Zaman sem poskušal, da spravim batka na vrh, on se je držal načela velikega Bohinjca Mencingerja, da je Triglav lepši od spodaj. Polegala sva nekaj časa po grebenu Kredarice in uživala prelepi razgled na vse strani. Ko se je sonce obrnilo proti zahodu, sva se odpravila navzdol. Izbral sem pot proti Aljaževemu domu v Vratih, in sicer po tedaj edini (nemški) poti čez Prag, da svojemu zdravljencu pokažem vsaj nekaj gorskih čarov ali posebnosti. Takrat je bilo med Kredarico in skalo Begunjskega vrha skoraj samo snežišče, ki sva ga prevozila po tedanjem običaju stoječ ali čepeč z dolgimi gorskimi palicami kar hipoma, da se je kadilo za nama. Vrh Praga je prijatelja dirnil napis na skali: Samo z vodnikom! »Ali si ti tak, zaupanja vreden vodnik?« me je vprašal pol resno pol v šali. »Poskusi!« sem odvrnil. »Gor sem že zlezel po tej poti, dol grem prvič.« Tam sredi Praga je tista znamenita pečina, ki se da preplezati po klinih, dandanes z lahkoto, takrat je bilo težje, ker ni bila tako zavarovana ali »zaklinjena«. Vrh pečine se je batko zdrznil in sedel pod rušje, rekoč: »To je pa resna zadeva! Pokaži, kako se pride čez to navpično strmino.« Brez pomišljanja sem se spustil nizdol. Sredi stene se mi je na eni naramnici odpel težki nahrbtnik in ko sem iskal nižje stopnje na klinih, sem ovegnil in obvisel na eni sami roki. Nehote sem kriknil, mahal z drugo roko in nogama, iščoč oporišča na gladki steni, s hrbta mi je smuknil nahrbtnik, palica pa je že poprej zaropotala po skalah. Batko je z vrha opazoval kočljivi prizor in mi zaklical: »Levo, levo spodaj!« Zares, v obupni grozi sem se že hotel spustiti navzdol, tako pa sem z levo nogo zamahnil in dosegel klin. Kmalu sem našel oprijem še za drugo roko, zlezel navzgor k prijatelju in sedel na grivo. On je drhtel, jaz sem trepetal. Tako sva molče gledala, kako se je kotalil in premetaval moj nahrbtnik čez skale, palica pa je že dosegla žleb in se vila po njem kakor kača proti bistriškemu produ. Batko je odpel svoj nahrbtnik in mi ponudil ploščato stekleničico: »Na, poplakniva strah!« Strah je zginil, še preden se je stekleničica posušila. »Gor ali dol?« sem ga vprašal. »Kar dol, če češ in moreš!« je menil on. Vrvi nisva imela s seboj, pač pa sva spela oba pasova in oboje naramnice, da sva napravila dovolj dolg motvoz, ki nama je omogočil varen sestop raz nevarno steno. Niže doli ob poti sem našel svoj nahrbtnik z razbitimi steklenicami, hvala Bogu, da so bile prazne, v bistriškem produ pa še palico. Lep večer sva imela v tedanjem Aljaževem domu, predniku sedanjega, naslednjo pomlad je onega odnesel plaz. V veseli družbi znancev je slavil moj izvirni in učinkoviti način zdravljenja živčnih mehkužcev in poveličeval mene kot strokovnjaka za omotičnost in vrtoglavost. Ves ta slavospev je bil zabeljen s tako hudomušno duhovitostjo, da se je vse krohotalo. Jaz tudi in misleč na Prag, najbolj od srca. Prebrisani vajenec je posekal mojstra skazo. Drugi dan sva jo mahnila z batkom skozi Luknjo v 1 rento in Sočo, odtam čez Bogatin nazaj na izhodišče v Bohinju. * Tako sva leto za letom pohajkovala vsake počitnice po naših gorah in jih večkrat prelezla v raznih smereh sama ali v večji družbi. Najino »romanje v Meko k preroku«, t. j. na Prtovč k Janezu Evangelistu bi tudi utegnilo koga zanimati; morda pride kdaj na vrsto v drugi zvezi. Batko je odkril na teh pohodih čare prirode in jih vzljubil. Pozimi se je lotil lova, da je užival prosto prirodo. Tako si je pregnal živčne tegobe. Prihrula je svetovna vojska, ki naju je tako ločila, da sva se le redkokdaj videvala. Po prevratu sva se v novi državi krajevno zbližala, najino osebno razmerje je ostalo neskaljeno in prisrčno, a burni valovi nove dobe so nama onemogočali obnavljanje prijateljskih navad in spominov. Kadar je on utegnil in hotel, je mene zgrabil in tri valjar razmer, kadar sem se jaz sprostil za kaj časa, je bil on zadržan. Občudoval sem ga, ko mu je narod poveril vodstvo svoje usode. Malokdo pozna in ceni njegovo veliko državniško delo; še manj znana in priznana je njegova brezprimerna požrtvovalnost in zgledna nesebičnost. V borbi za pravice svojega naroda je vztrajal do konca z ravnim hrbtom, ponosnim obrazom in čistimi rokami. Še bolj sem ga občudoval, ko ga je usoda odmikala z javne pozornice. Zadevalo ga je po vrsti in zaporedoma, udarec za udarcem, naslednji hujši od prejšnjega, ki bi vsak posamič upognil vsakega do tal. Živo se je zavedal teže udarcev, a ni klonil; ni tarnal, ni očital nikomur, ni prosil nikogar ničesar, vse bridkosti je prenašal mirno in ponosno, a hkrati vdano v voljo Njega, ki mu je verno služil od nekdaj. Ko mislim nanj, se nehote spominjam ponosnih macesnov, ki krase naše -gorske vrhove. Moj batko se mi zdi kakor beli macesen, ki ga je zadelo Bog ve koliko strel, oklestilo in obelilo, a še stoji, oprt na krepke korenike, zasidrane v globinah matere zemlje, in bo stal še dolgo, kljub strelam in viharjem, navpik proti nebu! himna v Cast SV. CIRILU IN METODU Brata, v dvore rajske svetle sprejeta, za naš narod, vero borilca sveta, stebra, luč Slovanov zdaj vsi častite, vsi ju slavite! Gnala ju gorečnost je versko vžgana in ljubav do dedov iz samostana; rajski mir da drugim pridobita, mir sta pustila. Vžgala luč sta z rajskim sveteča žarom Čehom, Moravanom in pa Bolgarom, k Petru sta privedla Slovanov čete, zmotam otete. Venčanca vidva se zasluge vencem, solzne prošnje spolnita vse Slovencem: treba pač, da drage nam dane dare čuvata stare. Treba, da od vaju prižgano vero . pleme slavsko čuva zvesto vsaktero, in kar podaril je ustanovitelj, Rim bo hranitelj. Simon Gregorčič. Še neobjavljeni prevod brevirske himne: Sedibus coeli nitidis receptos. Leonora Lavrinova: Mostar. ZGODBA O NEHVALEŽNOSTI Janez Rožencvet Človek se je naselil v samotni dolini, kjer je bil našel dobro zemljo. Iztrebil je toliko gozda, da si je postavil hišo, izoral njive in zasadil sadno drevje. Očistil je tudi loge in dobrave, da je pridelal krmo za živino. Dolgo se je trudil, a potem se mu je dobro godilo. Samo sraka mu je hodila krast sadje, veverica orehe in lisica kokoši. Otepal in branil se jih je, vendar spoznal je, da se te nadlege nikoli prav ne bo rešil, ker se je ustanovil pod gozdom. Priselil se je pa v gozd nad hišo medved. Človek ga dolgo ni čutil, ker medved ni hodil iz gozda. Šele v jeseni je videl otresene hruške, pomandrano koruzo in medvedjo sled. »Tako ne pojde,« je menil človek. Poslal je psa v gozd in pes je sporočil medvedu: »Če hočeš, da ostaneta prijatelja z mojim gospodarjem, ostani lepo v gozdu, ki je 'tvoj, in pusti polje, ki je njegovo.« Drugo jutro je človek ugotovil novo škodo na njivah. Poklical je psa in mu naročil: »Pojdi še enkrat k medvedu in mu reci, da ne morem živeti, če mi pridelek uničuje. Naj se umakne drugam, gozda je še po vseh hribih dosti.« Pes je šel, pa je prišel s krvavim uhljem nazaj, zakaj medved ga je za odgovor samo šavsnil. »Ne kaže drugače, kakor da se spopriineva.« je rekel človek, ko je po gozdu iskal medvedov brlog. Slišale so pa človekovo namero sraka, veverica in lisica. »Pomagajmo človeku zoper medveda. Hvaležen nam bo. Njegove hruške so slajše kakor lesnike, njegovi orehi debelejši kakor lešniki in njegovi piščanci bolj okusni kakor divji zajci,« so rekle. In ko so se dolgo posvetovale, kako mu bodo v boju z medvedom pomagale, so sklenile, da se bo sraka drla, veverica bo potrepavala z repom, lisica pa lajala. Medved se bo ustrašil in človek ga bo lahko premagal. Človek, ki je bil izsledil medvedov brlog, se je vrnil domov in se dobro pripravljal na boj. Na debelo si je opletel život in levico z vrvmi, da mu ne bi prišel medved s kremplji do živega; potem je vzel v levo pest na obeh konceh priostren klin, v desno pa težko sekiro. Tako opravljen in pripravljen se je vrnil pred brlog in zaklical: »Hoj, medved, prišel sem, da se spoprimeva, če se ne umakneš.« »Umakni se sam, če se hočeš!« je zagodrnjal medved v brlogu. Zdaj je medved prilezel iz brloga. »Se ne morem, moje njive se ne dajo zgeniti in prenesti kakor rjuhe. Če se ne umakneš ti, se morava pomeriti. Kdor zmaga, zmaga in ostane,« je dejal človek. Ko se je prikazal medved, velik in grozen, je lisica od daleč zalajala, sraka je v bukvi zavreščala, veverica je pa na hoji pred njim z repom potrepavala. A ne medvedu ne človeku ni bilo mar lisičjega lajanja, sračjega vreščanja in veveričjega potrepavanja. Sama sta se spogledala in si stopila nasproti. Medved se je vzpel na zadnje noge, da bi s šapami človeka objel, in široko je odprl gobec, da bi človeku strl glavo. Človek je pa z levico urno porinil medvedu klin v žrelo, da ni mogel ugrizniti, z desnico pa zamahnil s sekiro in medvedu preklal črepino. Nato je naglo odskočil v breg, da se ne bi težka zver zvalila nanj. Medved je klecnil in se zakotalil po bregu, kjer ga je drevje udržalo. Ko se je človek uveril, da je medved res že mrtev, je stopil bliže. Ogledoval je ubitega velikana in dejal: »Škoda ga je, lepa zverina je bil. Če bi bil pametnejši, bi lahko še dolgo živel, tako mi mora pa škodo poplačati s svojo kožo.« In šel je po voz in odpeljal medveda, da ga doma odere. Sraka, veverica in lisica pa so dejale: »Tolikšno uslugo smo storile človeku, da nam mora biti vedno hvaležen in da imamo pošteno pravico do njegovih hrušk, orehov in piščancev.« — In šle so si iskat, kar so menile, da jim po pravici gre. Človek je pripeljal ubitega medveda iz gozda in zapazil srako na hruški. »Vreščalo nemarno, zdaj mi požreš še to, kar je bil medved pustil!« je dejal in švrknil z bičem po veji. Zadel je srako po repu, da ji je perje odletelo. Potem je zagledal na orehu veverico. »Še tvojih tatinskih mišjih zob mi je treba!« je zagodrnjal in nejevoljen zagnal kamen v oreh. Izpodbil je veverico, da je zbežala po treh v gozd. Ko je pripeljal skoraj pred hišo, je pa srečal lisico, ki je vlekla njegovega najlepšega petelina. »O ti zalega razbojniška!« se je razjezil človek. Pograbil je oklešček in mahnil po lisici. Zadel jo je, da je spustila petelina, a sama se je opotekla in utekla. Sraka, veverica in lisica so se v gozdu spet sešle. Sraka je ogledovala svoj poskubeni rep, veverica si je lizala izpodbito nogo in lisica si je tiščala križ, ki jo je bolel. Ko so prišle malo k sebi, so pa vse tri zajavkale: »Kako je človek strašno grd in nehvaležen! Pomagale smo mu, da se je rešil medveda, zdaj nam pa krati zasluženo plačilo!« In kdor jih posluša, sliši, da reve še dandanes tako človeka tožijo. MOJDUNAJ! Anton Komar 12. Polomija. Tale košček spisa o Mojdunaju bo tebe požgečkal, a bo kljub malenkostnosti zajemljiv in poučen, naj se le pogumno drži svoje črte Pohlin-Alešovec-Milčinski ter ostane zvest geslu: Ljub je Komar, še ljubša istina, božja hčerka. Sodi pa naj dobro srce. Takole je bilo! Po Jankovičevem odhodu je skrbel za Danico stric Štefca Pregelj, doma od Sv. Lucije onkraj Sorice; jurist Valentin je tedaj bolehal pri starših v Kranju; filozof Zvonimir se je ukvarjal z grško in latinsko nalogo, pisaril v Celje, bal se, kadar sem ga obiskal, za svoje fajfe, da bi mu katere ne prevrnil, le kadar je bil kakšen državni praznik, je opasal bridki meč, ker je bil častnik, nedelaven častnik v vojski, katera iz viharja prišla še brez slave ni; medicinca Plečnika ni bilo več v društvu, jurist Ilovar se je zgubil k vojakom, Pavle je bil mojdunajski dlakocepni jurist; kar je bilo na podkovski šoli, kakor sem jo jaz 7 c £ po svojem tedanjem okusu krstil, ni štelo med akademike, saj se je zbiralo iz srednješolcev brez mature; Pavletič, Brejc, Jankovič so doslužili Mojdunaj in pomrli, ko so se poženili in dokončali svoj zemeljski tek, Brejc letos v aprilu. Ostal je samo Štefca kot prosta in skušena moč za vodstvo. Kdo bi si bil mislil, da bodo njegove svetle oči padle name, Istiniča! V dijaški menzi me je povabil, da gre v botanični vrt na Kostanjevici (tretji okraj onkraj Dunajščice — to ime so mu dali naši dijaki, dasi se mi je zmeraj zdelo, da ima nemško ime Landstraflen — Hauptstrafien več soli po zvoku in pomenu), češ, ali hočem iti z njim tja na sprehod. »Kajpak hočem, počakaj me v veži, da pojem, takoj pridem.« Pavlinove botanike, še bolj njegove mineralogije, sem se sicer bal v Ljubljani, tvoja, četudi juristovska, menda ne bo nevarna. »Torej pridi, nič se ne boj.« Resno se je držal. Našel sem ga pred črno desko, na katero je pisal vratar, s šopom ipisem na stolu, naslove došle pošte. Ni bilo nič zanj ne zame. Odšla sva po Ringu, pogledala Schwarzenberga in se spomnila Napoleona pri Lipskem. »Kaj slava tega sveta,« je dejal Štefca, »sveta Helena nese križ!« Pokazal mi je državno kovnico (Miinzamt), v parku sva si ogledala preproste kipe slavnih muzikov in dva laiboda v ribniku. Štefca se je izkazal, da pozna italijansko slovstvo, in ko je srečal mladega moža, bržkone sošolca iz Gorice, sta se nekaj časa Mladika 1934 vneto pogovarjala po furlansko, česar jaz nisem razumel, a zvok jezika je bil krlikejši od italijanskega, podoben slovenskemu, kakor je kočevski podoben bolj našemu, ker je mehkejši od nemškega. Pri mostu čez Dunajščico v tretji okraj zagleda Štefca branjevko z vipavskimi češnjami, kupi merico in mi jih več kot polovico dene v žep. Zobala sva in se sprehajala, ker se nama ni nikamor mudilo. Poljsko cerkev sva si zlagoma ogledala zunaj in znotraj. Dostojna je Poljakov s svojo eliptično kupolo. Semkaj še pridem na prazniški dan, da slišim poljski govor, zakaj Čeha slišiš lahko povsod po Mojdunaju, a Poljakov je desetkrat manj v njem, pa še tisti so bolj umerjeni, govore nemški z židi vred. V cerkvi je Štefca pokleknil v klop in dolgo molil, skoraj pet minut, jaz tudi. Nato se je dvignil, jaz tudi. pripognil koleno proti oltarju, jaz tudi, pokropil se pri vratih, jaz tudi; vse to sem za njim posnel, pa ne zato, ker mi je dal češenj, o ne, za pest češenj nisem naprodaj, za en krajcar me je čisto malo, veliko pa zame nihče ne bo dal. Prej preveč resnoben, se je Štefca sedaj dokaj omilil. V botaničnem vrtu je z ljubeznijo ogledoval rastline, označeyal jih, ne da bi pogledal na napisno deščico, z imenom in se prav razvedril, za jurista je bil nemalo izveden v rastlinstvu. Zdelo se mi je, zdaj se poslavlja, ker misli kmalu vstopiti pri sodišču v Gorici. Dolgo sva hodila po vrtu. Ko sva odhajala, je začel govoriti o našem društvu. Nekam pikro je povedal, s kakšnim zanosom je postal član Danice, a mu je, tako je tožil, rasla iz tega sama sramota. Nisem vedel, da je toliko čuvstven, ko bi ga rajši sodil po zunanje za kmetiško nerodo. Kar nejevoljno je zabavljal čez Daničarje, češ, kaj bo rekel svet, ko se vsak hiti ženiti, brž ko pride do službe, kakor da komaj čaka na babo. Jaz sem ga hudomušno tolažil, da je tako pošteno, saj mora vsak dober katoličan imeti ženske rad, ako so poštene, že zaradi Marije, kakor sem resnično v cerkvi slišal. Mislim, da ga nisem užalil s takšnim ugovorom, zakaj jasno je, da si mora pet in dvajset in še več let star človek, ako si misli osnovati družino, dovolj zgodaj izbrati nevesto; ni pametno čakati starosti, da bi pustil za sabo mlado vdovo s kopico nedoraslih sirot. Ni ugovarjal mojim besedam, zdelo se mi je, da so mu bile všeč. Rajši je nadaljeval o Danici, s kolikšnimi težavami se je društvo ustanavljalo, morala sta posredovati pri vladi poslanca Žičkar in Povše. Pravi pokretaš je bil jurist Jaklič, ki je tik pred ustanovitvijo umrl v Ljubljani, nakar je zunanje zadeve vodil Jankovič, a duša vsega je bil Pavletič, ki je začel izdajati tudi Zoro. Razložil sem. kako smo šli srednješolci mahničevei Jakliča kropit in ob tem zvedeli, da ga je za smrt previdel — dr. Krek. Štefca me je vnemal za Danico in obžaloval, da mora sedaj, ko se društvu obeta pomladitev in rast, zapustiti Mojdunaj. Začel sem si misliti, kam neki meri, najbrž me hoče potrditi v delu za Zoro. No, kmalu sem prepadel spoznal. Ta stric je kar na lepem sklical sejo v društveni prostor, da volimo predsednika in prenovimo ves odbor, kajpak vse po pravilih, on kot najstarejši bo vodil sejo. To pot bo bolje, da bomo sami med seboj. Zbrali smo se ob določenem času v društvu, razen tega in onega, ki mu je silil mah na glavo. Štefca je vstal in suhoparno dejal: »Začnimo volilno sejo, naj kdo predloži koga za predsednika.« Vsi smo vzkliknili: »Štefan Pregelj naj bo.« Ali ta se je izmeknil, mora v Gorico, pod nobenim pogojem ne sprejme. »Če je tako,« sem zaklical jaz, »volimo Komarja.« Ti si rekel, da nisi za takšno volitev, naj se glasuje po listkih. 1 i si dobil vse glasove razen treh, dva jaz, enega Ivan. Odločno si odklonil: »Ne, moram v Ljubljano za več mesecev; naj volimo prijatelja Ivana.« Jaz sem ga potem volil in še trije drugi, ha, česar nisem ne želel ne pričakoval: dobil je večino Istinič, to sem bil jaz. Zgrozil sem se, kakor da, je treščilo vame, rtoda ta strela me ni samo pretresla do dna, ampak tudi razsvetlila. Štefca je vprašal: »Istinič, ali sprejmeš?« »Sprejmem,« sem odgovoril kratko, »Bog pomagaj!« na tiho, toda ne brez strasti, ki se je takoj pokazala. »Čestitam, predsednik si, vodi sedaj volitve do konca.« »Volitve so tako pokazale, naj bo za namestnika Ivan.« Vsi so pritrdili. Še štiri odbornike moramo najti in sem jih naštel, med njimi tudi Komarja. Sprejeto! Halo, Komar vstane, ne sprejme, ne pa ne. Tedaj se je dvignil v meni srd: »Izvoljen si, ako ne sprejmeš v teh razmerah, ti ni nič za društvo. Premisli si čez noč, ako boš ponovil svoj ne, pojdi ven, samo ju'tri mi naznani svoj sklep, da bom vedel poiskati drugega.« Sam sem se s tabo čudil takim besedam iz mojih ust, ko sem največ zavoljo tebe vstopil. Drugi dan si mi javil, da izstopiš, kar sem tako vedel. Če bo šlo tako naprej, bomo kmalu baraka. A v meni je zrasel pogumen up za obnovo. Na mestu barake bo stala lična vila z mano ali brez mene. Preskusila se bo moja zvestoba. Bog mi vidi v srce, bo mi povrnil. (Dalje prihodnjič.) Sl. 24. Slika nadlog v cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom iz okr. 1520. Primerjaj sliko iz Gradca (sl. 25). Marija ščiti vernike s plaščem, prosi Jezusa pomoči, sklicujoč se na svoje materinstvo, Jezus kaže Očetu svoje rane — ga preprosi, da vtika meč v nožnico. V ozadju: kuga, lakota in turški napad (vojska). IZ ZGODOVINE SLOVENSKEGA CERKVENEGA SLIKARSTVA France Stele Izmed večjih pripovednih zasnov sta se nam ohranila v Sloveniji dva pasijona in eno Marijino življenje. Prvi pasijon zavzema vso severno steno prezbiterija podružnice Sv. Duha v Slovenjgradcu, slikal ga je v petdesetih letih 15. stoletja Andrej iz Ottinga, drugi pa zavzema severno steno ladje cerkve sv. Petra nad Begunjami in ga je slikal okrog 1530 do 1540 slikar Jernej iz Loke. Zdi se, tla so pri teh zasnovah sodelovali na Koroškem v več izvodih ohranjeni postni prtovi, katere so obešali pred oltarje na veliki teden. Enostavna razdelitev kakor tudi bogati pripovedni izbor prizorov kaže na ta izvor. Soroden je tudi pasijon v Vratih na Koroškem iz srede 15. stoletja. Naj več ji ciklus Marijinega življenja pri nas imamo na južni steni ladje pri Sv. Primožu nad Kamnikom. Nastal je okrog 1520. Poleg mnogih, prav življenjsko zajetih prizorov, kakor je Marija pri tkanju zastora v templju, Marijino rojstvo, zgodba Jožefove palice, obisk pri teti Elizabeti, nudijo te slike mnogo dragocenih, kulturno zgodovinskih podrobnosti v oblekah, stavbah itd. Predaleč bi vodilo, če bi hoteli našteti vse ikonografske zanimivosti našega gotskega slikarstva. Dodamo naj samo še en primer, Marije varuhinje s plaščem iz cerkve sv. Primoža nad Kamnikom (sl. 24). Slika predstavlja v obširni pokrajini, naj večji v našem starem slikarstvu, na desni Marijo, ki ji patrona cerkve, sv. Primož in Felicijan, razprostirata plašč, pod katerega so se zatekli pred božjo jezo, upodobljeno v pokrajini v ozadju kot kugo, lakoto in vojsko, vsi ljudje, zastopani po svetnih m cerkvenih stanovih takratne družbe, s papežem in cesarjem na čelu. Marija je odkrila desno stran svojih maternih prsi in jih kaže na levi strani klečečemu trpečemu Jezusu, ki dviga svoj pogled in kaže svoje rane Bogu Očetu; ta pa zgoraj na oblakih pravkar vtika meč svoje jeze v nožnico. V pokrajini v ozadju je uprizorjen napad Turkov na vas s cerkvijo; kuga je predstavljena s padajočimi živalmi in ljudmi v sredini, na levi v ozadju pa lakota s točo in kobilicami. Slika spada v vrsto tako zvanih kužnih podob, kjer Marija in Jezus v posebnem sostavu prosita usmiljenja za trpeče človeštvo. Božja jeza je navadno upodobljena v obliki treh puščic z napisi kuga, lakota, vojska, ki jih Bog strelja na človeštvo, a se lomijo ob Marijinem zaščitnem plašču. Odlomek slike te vrste se nam je ohranil v severni stranski lad ji župne cerkve v Vuzenici. Vsa slika pa je najbolje ohranjena v kapeli gradu Bruck pri Lienzu. Smisel slike pri Sv. Primožu je: pred božjo jezo, upodobljeno v ozadju slike kot turški napad, kobilice, toča in kuga, so se ljudje zatekli pod Marijin plašč, ki jih varuje. Marija se obrača k jeznemu Bogu za usmiljenje po svojem Sinu, ki so ga pregrešni ljudje mučili, a ga gane ljubezen do Matere, ker se Marija sklicuje na svoje materinstvo in tako res izprosi usmiljenje. V zvezi s to sliko se skoraj moramo spomniti največje in vsebinsko najbogatejše vseh slik te vrste, na sliko nadlog, nastalo v osemdesetih letih 15. stoletja na južni zunanjščini ladje stolne cerkve v Gradcu (sl. 25). Ta slika, ki je po svojem odnosu do sodobnih dogodkov in po ikonografski vsebini sorodna naši, je razdeljena podobno kakor slika poslednje sodbe v tri vodoravne pasove. V gornjem je na sredi v podobi treh moških oseb presv. Trojica, na levi kleči po načinu priprošnje slike, tako zvane Deisis, Marija, na desni Janez Krstnik, ob 7 c * 259 straneh dalje dve skupini nebeščanov. Ta pas deli nebes v podobi loka stiliziranih oblakov od srednjega pasu, kjer je v sredi poslopje, predstavljajoče Rim. V njem je v sredi papež, kot prvi človek srednjeveške družbe in namestnik Kristusov na zemlji, v stranskih prostorih pa sv. Frančišek Asiški in sv. Dominik, ki sta po pobožnem izročilu imela v Rimu istočasno videnje, v katerem se jima je odkrilo Marijino varstvo nad človeštvom in njunima redovoma. Na straneh je v dve skupini razdeljena človeška družba, zastopana po skupini duhovskih in svetnih stanov, s cesarjem in duhovščino na čelu. V spodnjem pasu je tridelna pokrajina, v kateri so naslikane tri takratne najhujše nadloge: kuga, lakota (po kobilicah, ki so 'tisti čas uničile Štajersko) in turški napad. Bog Oče zgoraj meče proti zemlji tri sulice z napisi kuga, lakota in vojska, te pa se love in lomijo v pajčolanu, ki si ga je Marija snela z glave in en konec dala Janezu Krstniku, da ga razprostirata med nebom in zemljo in vanj lovita uničujoče sulice. Obenem kaže Marija svoje prsi Sinu, ki se obrača za usmiljenje k Očetu, ki ga tudi usliši. Po svoji ikonografski zasnovi je graška slika mnogo bolj sestavljena od one pri Sv. Primožu, po svoji zgodovinski vsebini pa se skoraj skladata in sta zanimiv primer sorodnih pojavov. Gotsko slikarstvo je razen visoke krasilne kulture izživlja predvsem v poučno in spodbudno pripovednem smislu. Poleg krasilne strani, ki je ena najpopolnejših v zgodovini cerkvenega slikarstva, je vsekakor njegova najizrazitejša stran poučna. Temu nasproti pa občutno zaostaja izrazito nabožna, molilna stroka. Celo na oltarjih najdemo le malo izrazito molilnih podob v našem sedanjem smislu. Vendar pa se nam je tudi v slikarstvu ohranilo nekaj ikonografskih tipov izrazito molilno ali meditativno spodbudnega značaja. Tako se v freskah in na predelali oltarjev pogosto pojavlja Veronikin potni prt, tako zvana Vera i c o n , o kateri trdi izročilo, da je resnična, na čudežen način nastala podoba Odrešenikova. Držano od angelov jo vidimo n. pr. na predeli najlepše ohranjenega gotskega krilnega oltarja v Ptuju, v freskah pa na notranji strani slavoloka prezbiterija cerkve Sv. Duha na Vihru nad Št. Rupertom in pod oknom v prezbiteriju na Jezerskem. Najbolj razširjen pa je v raznih oblikah tako zvani Mož usmiljenja ali Imago pietatis ter gregorijanski trpeči Kristus. Zastopan je v vseh oblikah: v cerkvi pri Št. Janžu nad Dravčami kot do pasu v sarkofagu (rakvi) stoječi trpeči Jezus (sl.26), ki kaže svoje rane, pod zvonikom bivšega dominikanskega samostana v Ptuju se nahaja posnetek slavne ikone iz cerkve S. Croce v Rimu, ki ga kaže stoječega do pasu v sarkofagu, z glavo, rahlo nagnjeno, z rokami, zloženimi pred životom, in pred ozadjem, pokritim z orodji trpljenja. Največkrat pa ga srečujemo v polni podobi stoječega pred ozadjem, pokritim z orodji trpljenja in predmeti vsakdanje rabe, ki opozarjajo na to, da ga človek lahko neprestano v vsakdanjem življenju z vsakim opravkom na novo muči. Najlepši tak Kristus se nam je ohranil na zunanjščini prezbiterija v Bodeščah, drugod pa več odlomkov. Soroden temu, toda brez ozadja z orodji mučenj in opravil, je trpeči Kristus kot simbol evharistične žrtve, kot simbolična vinska trta in klas. Razširjen je ta ikonografski tip posebno v krogu Janeza Ljubljanskega, tako v prezbiteriju na Visokem kakor nad nekdanjim stenskim prezbiterijem v Mengšu, in v tabernakeljski slikariji v zvezi z obširnimi simboličnimi zasnovami v Vratih in vDeutsch-Griffenu na Koroškem. Bistvo tega tipa je, da nam predstavlja trpečega Jezusa, ki mu skozi rane na nogah in rokah rasteta vinska trta in žitna bilka s klasom, ob nogah pa stoji kelih, v katerem se zbira kri iz njegovih ran. Svojevrstna predstava tega tipa se je ohranila v renesanških slikah v Marija Gradcu pri Laškem. Svetniške nabožne podobe so se nam ohranile največkrat v doprsni obliki v prezbiterijih cerkva v pritličnih in vrhnjih pasovih, vendar se nabožna spodbudnost pri njih večinoma omejuje na orodja njihovega mučenja ali druge posebne znake. Te slike po svoji izraznosti daleč zaostajajo za ikonami in svetniškimi podobami sodobne vzhodne cerkve (dober primer sv. Marjeta v prezbiteriju cerkve sv. Petra na Vrhu nad Želimljem, sl. 27). Tudi Marija ima v molilnih tipih v našem gotskem slikarstvu precej malo pomembno vlogo, čeprav razen Jezusa eno prvih. Ena najbolj priljubljenih takih ikonografskih zasnov, Pieta, je bila češčena tako rekoč izključno v kiparski obliki in imamo v našem gradivu samo en slikan primer iz gotske dobe v cerkvi Sv. Duha v Slovenjgradcu, pa tudi tu v pripovedni zvezi (sl. 28). Tudi na oltarjih predstavljajo rajši zgodovinske dogodke, čeprav pogosto v manj realistični reprezentativni podobi kakor izrazito nabožne zasnove. Ikonografski tip Brezmadežne, ki tvori v poznejši ikonografiji veliko vlogo, se pojavi pri nas šele z renesanso. Mirno lahko zaključimo, da je gotsko slikarstvo imelo svojo vlogo za izčrpano s tem, da je ustvarjalo po svojih ikonografsko sistematiziranih delih nabožno spodbudno ozračje, spodbudnost pa se je omejevala bolj na poučno in meditativno stran kakor na izrečno molilno. (Dalje prihodnjič.) Sl. 25. Gradec, zunanjščina stolnice. Slika nadlog iz 1480—1490. Kompozicija v treh pasovih spominja na poslednjo sodbo (prim. sl. 23). V sredi zgoraj sv. Trojica v podobi treh oseb, priprošnjika Marija in Janez Krstnik kakor v poslednji sodbi. Srednji in spodnji del kakor v slikah nadlog in Marije priprošnjice s plaščem. Marijin pajčolan kot zaščita vernih je vzet iz bizantinske legende. — Primer izredno komplicirane ikonografske zasnove iz konca srednjega veka. ŠESTO POGLAVJE Dr. Janez Plečnik Svobodci pouka. Ledvice (ren) leže na zadešnji trebušni steni in so — pri človeku — fižolaste oblike. Kot ima fižol lišček in dva konca (»pola«), tako govorimo tudi, da imajo ledvice lino in dva konca. Zgornji konec ledvic je prislonjen na trebušno prepono. Vrb (supra) tega zgornjega konca ledvic sedi (pri človeku) pločat trirob ud (organ). Vemo, da je ta ud žleza z notranjimi izcedki (inkreti). Pravijo torej, da »nadledvična žleza« (suprarenalna žleza, suprarenalni organ) leži vrh ledvic. Nadledvična žleza je kaj neznatne velikosti, tehta (pri človeku) nekam deset gramov (eno deko) na vsaki plati, obe žlezi tehtata torej nekam dve deki. (Govorili smo že: o žlezah, o kvasnikih, spešnikih, mudni-kih, encimih, fermentih, notranjih in zunanjih izcedkih, sekretih, ekskretih, inkretih, in to v Mladiki 1932, posebej še na str. 178, 224, 262.) Vemo torej, da je nadledvična žleza ud z notranjo sekrecijo, da je ta ud neznatne velikosti, vemo pa tudi še to, da zvenemo in umremo, ako nam obolenja uničijo ta ud, in še to vemo, da tudi takrat umremo, kadar nadledvične žleze izcejajo čez pravotno mero sokov v našo kri. Bravcu bo jasno, da teh sokov pač ne more biti veliko. Radi se prerekajo o tem, so li človeška občestva (družina, vas, mesto, dežela, država) organizmi ali ne. Guper omnia saecula saecu-lorum«, da mu je šinilo skozi kosti in se je ves zganil. Bili so vseh Ribičevih moških najmanji, imeli pa tak glas, da se je po vsej cerkvi razlegal. Pogosto sta sem v Borovnico prišla Frence in Jurij Prešerna, ko sta bila učenca v Ljubljani. Posebno rada tudi zato, ker je bilo takrat v Borovnici in v okolici precej študentov. Noge so župniku Jakobu tu v Borovnici, če tudi še ne priletnim, jele otekati. V hrib niso mogli iz Borovnice opravljati, a so bili do mala ves čas brez pomočnika na fari. Zato so prosili za Leše. Župnik v Lešah. V Lešah jih je ob birmi vprašal součenec škof Wolf: ,Kako?‘ Jakob: »Pomagano mi je. A to pa moram povedati, da ne izhajam.« Wolf: ,Oglasite se za penzijon. Potem greste lahko na Šmarino goro in boste s temi obojnimi dohodki lahko živeli.1 — Tetka Len-čica so prišli z njimi v Leše; bili so tu ves čas in šli tudi na Šmarino goro. A niso nič posebno umeli; tudi kuhati ne čez mero. Radi so šli Jakob z gore kam na obiske in takrat časih rekli: »Doma mi Lenčica ne zna prav nič pripraviti.« Bili so pa tudi, ker bolehni, precej izbirčni (vakleh) v jedi. Družba na Šmarini gori. Frence je Jakoba zelo rad imel: ker so bili tako veselega srca, kot on sam. Na Šmarino goro je prav velikokrat pripeljal seboj dr. Crobatha in prof. Kersnika. Za Matijo Čopa ne vem, če je kedaj gori prišel. In vesela družba je tu nastala. »Doktor Faustus«. To še posebno, če je iz Gameljnov gori prišel znani zdravnik Gradišek, ki mu doktor Frence nikoli ni drugače rekel, kakor »doktor Faustus«. To sem sama tako slišala, ko sem bila mesec dni z Goričice gori na izpremembi zraka: Zdravit sem se prišla. Bila sem pa tudi v njegovi hišici v Gameljnih. »Grem k svojim tetam na Šmarino goro,« je rekel doktor — pa je šel. Jakob so bili strašno fletni in družabni. Bili so majhen, zelo majhen mož, ki so pa navado imeli moža drugače meriti. Namreč izrek: Mož se od ušes gori meri. Te njih besede so prav pogostokrat pravili sestra Lenčica. — Smejali so se glasno, da se je daleč razlegalo. Jakob so bili kot dohtar. Skoraj nič niso prihranili. Lešam, kjer so bili, so rekli: »To niso Leše; to so kleše.« O Šmarini gori so pa menili: »Tle na Šmarini gori je zame bolje; več kot kaka fara mi tu nese.« Tudi vaš (pisateljev) stari oče so Jakoba na Šmarini gori obiskali. Kakor so bili sestra Lenčica z njimi ves čas v Lešah, tako tudi na Šmarini gori, prav do njih tukajšnje smrti. Jaikoba so Lenčica podedovali. Bilo je vsega vkup 600 for. Testament je bil napisan na Lenčico. Na grob so jim postavili zelen križ. Kot kak drugošolček sem (pisatelj) videl ta križ. Zgoraj je imel okroglo duplino, ki se je odpirala. Tu je bila pokojnikova slika v oljnatih barvah. Majhen mož s sivimi lasmi, oblečen v talar in roket. Kedaj je z groba izginil ta križ s podobo, ne vem. Stal je prav blizu vrat, ki vodijo z grobišča v zakristijo, Iz mrtvaške knjige: 1837 Juni — 20./6. gestorben, 22-/6. begraben GroBkahlenberg, 1. Der Hochwiirdige Herr Jakob Preschern, pensionirter Pfarrvikiir, 60 Jahre alt. Brustwassersucht. Versehen. Barth. Arco, Pfarrer m/p. NA DUVANJSKEM POLJU Ivan Dolenec Če vprašate Hrvata —• zlasti izobraženega — po tem kraju, ga bo poznal prav tako dobro kakor Slovenec svoje Gosposvetsko polje ali pa Srb slavno Kosovo. Duvanjsko polje je namreč zvezano z najslavnejšimi izročili hrvaške zgodovine; tam je bil baje 1.925 kronan prvi kralj Hrvatov, mogočni Tomislav. Ko se je leta 1925 po vsem svetu, koder prebivajo Hrvatje (ne samo v Jugoslaviji, ampak tudi po inozemstvu: v Ameriki in drugod, celo v Avstraliji), proslavljala tisočletnica hrvaškega kraljestva, je prodrl glas o kronanju na Duvanjskem polju tako rekoč v sleherno hrvaško hišo. Če bi pa vpraševali Hrvate dalje, ali je kdo že bil na Duvanjskem polju, bi bil pa odgovor skoraj stoodstotno nikalen. Zakaj? Prosim bravce, da po možnosti vzamejo v roke kak zemljevid Jugoslavije, pa bodo takoj videli, zakaj nima Duvanjsko polje toliko obiskovavcev kakor n. pr. Kosovo. Zemljevid nam pove, da je v naši državi še dosti pokrajin, ki so brez železniške zveze. Tako imamo n. pr. med Mostarjem in Sarajevom na vzhodu, Travnikom, Bogojnom in Jajcem na severu, med liško železnico na zapadu in morjem na jugozapadu prav obširen četverokotnik, ki ga ne križa niti ena črta, ki bi označevala železnico. V tem zapuščenem delu sveta je Duvanjsko polje s središčem v mestecu Tomislavgradu (poprej so ga imenovali Županjac in še poprej Duvno), katerega prebivalci imajo do najbližje železniške postaje, Bo-gojna, 66 km. To je približno razdalja od Ljubljane do Jesenic ali od Maribora do Celja. Če imajo pa posla v Mostarju, znaša pot še dobrih 20 km več, torej okroglo. 90 km. Cerkev na Duvanjskem polju. Duvanjsko polje leži približno tako visoko nad morjem kakor Sv. Jošt pri Kranju ali Rateče na naši državni meji: od 860 do 890 m. Za dobrih 800 m se je treba dvigniti iz mostarskih nižin. O spremembi nadmorske višine jasno govori rastlinstvo: v Mostarju smo že od 4. maja zobali doma zrasle češnje, tu so pa konec maja šele dobro odcvele, jablane pa so bile vprav v najlepšem cvetju. Zaman išče oko mostarskega bogastva smokovih dreves in vinogradov: po njivah prevladuje ječmen, glavni vir dohodkov je pa Duvanjcem živinoreja, ki uspeva radi obilnih travnikov in pašnikov, razprostirajočih se po 18 km dolgi in 8 km široki ravnini. Kraj, ki uživa slavo, da je bil priča Tomislavovemu kronanju, ima kar tri imena, če hočete celo štiri. Kajti že Rimljani so tu ustanovili mesto Delminium; njegove ostanke najdete povsod še dandanes, dasi so lepo rezano kamenje rimskih stavb rabili že muslimani, ko so si gradili svoji dve džamiji, in v zadnjem času tudi katoličani, ko so zidali mogočno spominsko cerkev sv. Cirila in Metoda. Na Duvanjskem polju in v okolici tvorijo namreč katoličani veliko večino prebivalstva, tako da za njimi daleč zaostajajo pravoslavni in še bolj muslimani. Iz Delminija so napravili Hrvatje Duvno; ker so tu stanovali župani, se je ime Duvno moralo umekniti Županjcu; ob tisočletnici hrvaškega kraljestva je bil pa Županjac povišan v Tomi-slavgrad. Mesto je bilo do leta 1881 tudi sedež škofa, dokler ni Leon XIII. združil duvanjske škofije v Bosni s hercegovsko, ki se zaradi tega imenuje mostarsko-duvanjska škofija. Od nekdanje slave je ohranil Tomislavgrad s svojimi 1500 prebivalci samo okrajno glavarstvo, sodišče, župnijo in dve osnovni šoli, državno in redovno šolo šolskih sester. Pa še nekaj ima Tomislavgrad, s čimer se ponaša daleč naokoli: že omenjeno cerkev slovanskih blagovestnikov, ki naj priča še poznim rodovom, da velja neznatni kraj za mesto, kjer je bil kronan 1. 925 Tomislav, ki je združil Dalmatinsko in Panonsko Hrvaško, vladal nad Bosno in dalmatinskimi otoki, bil zaveznik bizantinskega cesarja in je lahko spravil na noge vojsko 100.000 pešcev, 60.000 konjenikov, 80 velikih in 100 malih bojnih ladij, kakor trdi njegov sodobnik cesar Konstantin Porfirogenet. Ponosna cerkev, ki je zanjo napravil načrt arhitekt Podhorsky, naj bo najvidnejši spomenik velikega dogodka. Sedanji duvanj-ski župnik fra Mijo Čujic je sprožil 1. 1917 misel, naj se zgradi veličasten božji hram; sam je odšel 1. 1919 v Ameriko zbirat prispevke med tamošnjimi Hrvati, ki so darovali v ta namen 270.000 Din; duvanjska okolica je darovala 400.000 Din, prispevki so prihajali tudi od drugod, saj se je v Zagrebu osnoval poseben odbor v ta- namen, in tako je bilo mogoče položiti 1.1924 temeljni kamen in porabiti okoli 4,000.000 Din za cerkev in hrvaški prosvetni dom. Kdor ima kaj izkušnje v tem, kako se danes zbira denar za spominsko cerkev, bo komaj verjel, da je samo praznik položitve temeljnega kamna vrgel 500.000 Din dohodkov. Več nego vsako opisovanje govore te številke, koliko je bilo Hrvatom do tega, da se proslavi mesto, kjer je bil baje kronan njihov prvi kralj. Baje! Kajti do danes se zgodovinarjem ni posrečilo ugotoviti kraja, kjer je bil Tomislav kronan. Nesporno vemo samo to, da imenuje 1. 925 papež v nekem pismu Tomislava »kralja Hrvatov« (»Tamislao regi Chroatorum«) — vse drugo: da je poslal papež Tomislavu kraljevsko krono in da ga je dal kronati po svojem odposlancu, je kombinacija, ki je povsem verjetna na osnovi tedanjih razmer, a izrečno nam ne poroča o tem dogodku noben zgodovinski vir. A naj bo stvar taka ali taka, gotovo je, da je bil Tomislav prvi hrvaški kralj, in dokler ne vemo pravega kraja, kjer je bil kronan, naj uživa to slavo Tomislavgrad. Saj je slednjič to bolj stranska stvar, kje je bil kronan; glavno je dejstvo, da je Tomislav zedinil Hrvate iz raznih pokrajin, jih s tem dvignil do moči in ugleda in si v svesti veličine in moči države nadel naslov, ki so ga nosili vladarji drugih mogočnih držav. Če potujete po krajih, koder prebivajo Hrvatje, skoraj ne boste našli večjega kraja, ki bi ne imel vsaj skromnega spomina na tisočletnico hrvaškega kraljestva. Ponekod so postavili Tomislavu spomenik, drugod so zasadili spominska drevesa, skromni Mostarci so mu n. pr. vzidali samo spominsko ploščo na svojem društvenem domu itd. Široke plasti naroda se seveda ne marajo zadovoljiti z onimi drobtinicami, ki jih pozna zgodovina o dobi, ko so se manjše hrvaške kneževine združile v eno samo kraljestvo, in v poljudnih spisih berete kar kot dejstvo, da je bil Tomislav kronan v Duvnu s krono, ki mu jo je poslal papež. Oglejmo si Tomislavgrad sam! Kraj je prav skromen in v njem ne dobite niti primernih razglednic, iz katerih bi si človek mogel ustvariti kolikor toliko točno sliko o njem. Edini fotograf v mestu je — katoliški župnik Čujic, pri katerem sem našel sliko spominske cerkve. Čemur sem se pa najbolj čudil, je bilo — veliko število Slovencev, ki sem jih našel v tem zapuščenem kraju. Res, tudi o Sloveniji velja, kar pravijo Črnogorci o svoji domovini: »Črna gora se vedno seli, a se nikdar ne izseli.« Župnik fra Čujic mi je povedal, da je prav na dan mojega obiska minilo 98 let, odkar so na Duvanjskem polju Turki ubili brata njegovega deda, mladega frančiškana Petra Čujica. Torej tudi nekaka stoletnica! Za to stoletnico pa je na razpolago prepričevalen dokument: ohranjeno je pismo, v katerem redovni predstojnik Petra Čujica obvešča provinciala frančiškanske provincije o izvršenem umoru. Pismo je pisano v lepi latinščini. V njem beremo, da se je 50. maja 1855 napotil fra Petar Čujic po službeni dolžnosti v neko vas; kakor da je kaj slutil, je pred odhodom opravil dolgo spoved. Spremljal ga je en sam spremijevavec, Jurij Baltič. Med potjo so ju napadli neznanci, ju ustrelili in izropali. Povsem verjetno je, da so bili zločinci Turki iz vasi Šenkoviči, blizu katere se je izvršil umor. Ljudje so govorili, da poznajo tiste, ki so si razdelili obleko umorjenih. Nato opisuje pismo, kako je turška vlada iskala zločince. Vezir je poslal na kraj zločina nekaj ljudi, ne da bi spretno iskali krivcev, ampak da bi »po svoji zločinski navadi« pod to pretvezo izžemali denar iz bednega, nedolžnega prebivalstva petih vasi; zahtevali so najprej dvanajst mošenj, a se zdi, da so se zadovoljili z osmimi. »Mi (frančiškani) smo mislili osumljence formalno prijaviti vezirju, a pričevanje kristjanov nima pred njihovimi sodišči nikake veljave, ni pa verjetno, da bi se oni (Turki) medsebojno izdali; pričakovati bi morali torej kot verjetno, da bi bili mi poleg izgube brata še kaznovani kot zlobni natolcevavci, osumljenci bi pa bili radi pomanjkanja dokazov knuilu izpuščeni in naši sovražniki bi bili še grši. Zato smo bili mnenja, da je treba zločince prepustiti božji pravici in maščevanju, dokler tudi nam ne zasije odkod žarek krščanske poštenosti in pravice v tej prežalostni temi, če bo Bog tako hotel. Smo pa vsi v največjem strahu in kamor gremo, se tresemo, boječ se, da bo nekaznovani drznosti zrasel greben in se bodo naše žrtve množile. Dejstvo, da je ostal zločin nekaznovan, bo dajalo poguma našim sovražnikom, upanje na lahek plen bo izzivalo nove zločine, če ne bo udarila božja moč s svojo mogočno roko njihove nasilnosti.« Odšel sem z Duvanjskega pojja v zavesti, da je vendar danes kljub vsemu, kar nas teži, tam veliko lepše, nego je bilo pred 98 leti! 4. p r Q \ T F T T JOSIP KOSTANJEVEC Josip Kostanjevec se je rodil leta 1864 tam v oni prelepi dolini med Nanosom in Čavnom v Trgu, kot ga domačini imenujejo, a je sicer v svetu znan kot — Vipava. Iz domače šole je odšel v Gorico, kjer je dovršil štiri gimnazijske razrede, nakar se je odločil za učiteljski poklic in obiskoval učiteljišče v Kopru od leta 1880 do 1884. Prvo službo je nastopil kot začasni učitelj na Ubeljskem, potem je služboval od 1885 v Trnovem, od 1889 na Colu, od 1895 na Premu, odkoder je prišel 1898 v Litijo, kjer je ostal samo tri leta, zakaj 1901 je bil premeščen na drugo meščansko šolo v Ljubljani, naslednje leto 1902 pa je postal vad-niški učitelj in služil še do leta 1910, ko je bil upokojen. Letos so se ga naši listi spominjali ob njegovi sedemdesetletnici, ki jo je doživel v Mariboru, a čez tri mesece, dne 20. maja, umrl. To bi bili kratki podatki iz Kostanjevčevega življenja, z njegove »življenja trnjeve poti«, ki jo je prehodil kot slovenski učitelj. Josip Kostanjevec se je najprej oglasil s pesmijo, in sicer v onih letih, ko je hodil na učiteljišče v Kopru. V Ljubljanskem Zvonu najdemo v letih 1885 do 1885 osem njegovih pesmi in v Kresu 1885 še pet: njegova lirična žetev tedaj ni obilna in tudi ni kaj posebno klenega zrna, ker je poganjala pod vplivom Stritarjevega in Gregorčičevega sonca: epigonsko formalistična je. Bogatejši in pomembnejši pa je Kostanjevec kot pisatelj in je med svojimi stanovskimi tovariši, kateri so si nekako istodobno »s tinto prste mazali«, nemara najmočnejša osebnost, čeprav ni nikdar utiral novih poti. Poznal je domače pisatelje in se po njih vzoroval, a ogledal se je tudi po tujih slovstvih, zlasti po francoskem, ob katerem se je usmeril v realistično naturalistični pravec. Po prvi zgodbi »Na Silvestrov večer«, katera je izšla leta 1887 v Ljubljanskem Zvonu, je nekako deset let molčal, a zato se potem začel toliko bolj živahno udejstvovati. Pod šiframi in psevdonimi: H. Vipavski, J. K. Dolinar, Hrastar, Ivan Kos, Premec, J. M. Prosen, Slavec, Devetak, Sršen, Stariha, Resnik in pod pravim imenom ga srečujemo izza 1896 zopet v Ljubljanskem Zvonu s »Kmetiško ljubeznijo«, »Kotanjsko elito« (1898), kateri sledi naslednje leto »Gojko Knafeljc«, potem 1902 »Noč«, 1911 »Iz življenja Tomaža Križaja« in 1915 »Na solnčnih tleh«, vmes so večerniške povesti: »Pošteni ljudje«, »Življenja trnjeva pot«, »Novo življenje«, »Gozdarjevi spomini«, pa še »Lahkoživci« (1905) in »Prepozno« (1909) v »Slovanu« in »Ella« (1905) v Knezovi ter »Povest o literatu« (1906) v Zabavni knjižnici Slovenske Matice. Poleg teh je še mnogo krajših stvari raztresenih v raznih listih in podlistkih. vse pa je začel zbirati in izdajati v samozaložbi pod naslovom »Iz knjige življenja« leta 1900 in 1904. Leta 1925 je poskusil z izdajo Zbranih spisov, katerih pa je izšel samo prvi zvezek. V »Kotanjski eliti« obsoja Kostanjevec francoske naturaliste in odklanja »seme naturalizma«, ki se je zaneslo tudi že na slovenska slovstvena tla, ker ne mara, da bi v naši »idealni književnosti poganjale enake strupene in kužne gobe, kakoršne se ščeperijo v francoski -književnosti« (str. 95). In proti koncu tega romana, katerega junak je postal v duhu naturalizma sam predavatelj, beremo še o naturalizmu, ko sodijo uvodno povest v Ljubljanskem Zvonu, ki je imel tedaj zelene platnice in je uvajal k nam to strujo: »Povest se sodi sama. V vsaki vrstici veje pretirana nenravnost, skrajna pohujšljivost. Napisana je samo zato, da budi v bravcih strast, da neti ogenj poželjivosti v njih in jih odvaja od — poti poštenosti. To je prava pravcata strupena goba! Žal, da so se te strupene rastline zasejale tako hitro med naše leposlovje ter ga prete popolnoma prepreči« (str. 225). To govori profesor Traven in v nadaljnji debati izvemo, da realisti, kot jih imenujejo, obvladajo tehniko in gospod Jurij, kaplan, želi, da bi jo bolje uporabljali v idealnem pravcu, nakar slišimo ugovor: »da so najboljše povesti tiste, ki so vzete iz življenja, ki nam slikajo ljudi, kakršni so v resnici«. Isti profesor Traven poudarja, da »naše najnovejše povesti (naturalistične!) ne slikajo resničnega življenja«, zato »naši realisti bi morali opisovati naše življenje. A takega življenja, kakršno nam slikajo oni, ni še med nami Na polju. (Fot. Fr. Krašovec.) Slovenci, mi ga ne poznamo. Ti ljudje, ki se nam slikajo tukaj, niso Slovenci, niti niso istiniti ljudje. To so žalostni junaki, ki so zrasli samo v prebujni domišljavosti pisateljevi.« (Str. 225.) S temi Kostanjevčevimi besedami je označeno tudi Kostanjevčevo delo, v katerem je sicer treba ločiti med »večerniškim« in onim, ki je izhajalo drugod. V »večerniških« povestih je Kostanjevec nekoliko umil jen, dasi srečujemo tudi v njih junake, ki so črni, a bi bili drugod še bolj, kar dokazujejo n. pr. vse zgodbe »Iz knjige življenja«, ki so od prve do zadnje ubrane na priljubljeno struno nezvestobe, tako da so le nekake inačice istega motiva. Glede Kostan-jevčevih junakov in junakinj moremo reči, da so res žalostni in da niso istiniti ljudje: papirnati so. Tudi v tehniki — zgradbi povesti in načinu podajanja — čeprav jo obvlada, kot smo slišali o realistih, se spet in spet ponavlja, kot se ponavljajo motivi in pozorišča, ki jih riše vedno enako, da jih znaš že na pamet, če si prebral le nekaj takih njegovih »splošnih mest«. Kriv je pač tega tudi njegov jezik, ki teče sicer gladko in naravno, a vendar čutiš, da kljub naturalizmu ni v njem prave krvi! Josipa Kostanjevca štejemo med naturaliste, čeprav je v tem pravcu ostal nekako na sredi poti. Mohorjani ohranimo Josipa Kostanjevca po njegovih večerniških povestih v hvaležnem spominu! Lč. DVA PLEČNIKOVA NAČRTA Že nekajkrat je naš list objavil načrte pa tudi že slike izvršenih arhitektonskih del profesorja Jožeta Plečnika. Danes prinašamo reprodukcije dveh njegovih načrtov za dvoje manjših cerkva. En načrt je že izvršen in bo cerkev prav te dni posvečena, drugi je pa za enkrat šele zasnova. Ljubljana se je po vojski pričela širiti na vse strani. Zlasti se je mnogo zidalo v severnem delu mesta onkraj železnice, v okraju, ki se imenuje Bežigrad. Z naraščanjem prebivalstva se je pojavila potreba po novi župniji in novi cerkvi. Župnija je bila ustanovljena letos pozimi, pri stari cerkvi so pa pravkar dokončali prizidek. Pokopališka cerkvica pri Sv. Krištofu je bila že vsa zadnja leta ob vsaki službi božji prenapolnjena, odkar se je pa ustanovila še fara za bežigrajski okraj, je postala potreba nove, prostornejše cerkve očitna. Seveda je bilo najprej treba rešiti denarno vprašanje, ker je v teh hudih časih težko zbrati večja sredstva. Zato se je odbor za zgradbo župne cerkve odločil za provizorno, začasno ureditev tega neodložljivega vprašanja tako, da se stara cerkvica Sv. Krištofa poveča s prizidkom, ki naj bi bil zgrajen tako, da bi bili stroški kar najnižji. Načrte za povečanje cerkve je izdelal arh. Jože Plečnik, ki je zamislil tudi širokopotezen osnutek častnega pokopališča za zaslužne slovenske može v zvezi z veličastno »slavnostno cerkvijo«, ki naj bi se zgradila na dosedanjem pokopališču. To bi se z uresničenjem te zamisli deloma ohranilo in služilo v bodoče kot grobišče zaslužnih Slovencev. Povečana cerkev sv. Krištofa naj bi pa tvorila del tega mogočnega načrta. Na naši sliki vidimo zgoraj pogled na novo cerkev z Dunajske ceste, tloris stare in nove cerkve in deloma posamezne prereze nove ladje. Spodaj na desni je viden celotni zamislek častnega pokopališča s projektirano slavnostno cerkvijo, pred katero je videti povečano cerkev sv. Krištofa. Arhitekt je nalogo prav iznajdljivo in res izvirno rešil. K stari cerkvi je poševno prizidal novo, tako da tvorita obe ladji trikotno vmesno ladjo, katero je prav posrečeno in iznajdljivo uporabil za kapelo in z njo pripomogel celotni notranjščini do res slikovitega videza. V povečano cerkev bo glavni vhod skozi novo ladjo. Pročelje le-te je nekoliko odmaknjeno od ceste, vhodno lopo pa obdaja več stebrov, ki nosijo ravno streho. Na pročelju je veliko okroglo okno, sicer je pa brez posebnih okraskov. Streha novega prizidka je skoraj ravna in le malo nagnjena. Ladja sama je s tremi loki, ki se vzpenjajo povprek, razdeljena nekako v štiri predele. Je četvero-kotna in ima samo en oltar, ki je precej zvišen nad cerkvenim tlakom. Na levi strani so prizidki za dvoje spovednic in za prižnico, desna stena je pa vsa predrta z loki, skozi katere je dostop v vmesno ladjo in po nekaj stopnicah v staro cerkev. Bliže oltarju je na desni strani z dvema lokoma oddeljen kor za pevce, ki je pri nas popolnoma nov in nenavaden. Dvignjen je namreč nad cerkvenim tlakom komaj za dober meter. Zadaj ob strani velikega oltarja je zakristija. Ker je nova ladja razmeroma precej nizka, saj ima komaj nekaj nad 6 m višine, je arhitekt dosegel videz višine s tem, da je loke nekoliko ošilil. Strop je preprost, lesen v naravni barvi. Stene naj bodo samo ometane in pobeljene, brez okrasja ali slik, loki pa izvršeni iz obtolčenega žlahtnega betona. — V vmesni ladji je arhitekt postavil oltar in s stebričjem predrl steno stare cerkve tako, da je prehod povsod neoviran, hkrati se je pa odprl slikovit pogled iz nove ladje na oltar v stari cerkvi. Profesor Plečnik je s tem načrtom dosegel s kar najpreprostejšimi sredstvi in z naj nižjimi stroški res močan in umetnostno odličen uspeh. Navzlic značaju provizornosti bo ostala povečana cerkev pri Sv. Krištofu, ki bo zdaj posvečena slovanskima apostoloma sv. Cirilu in Metodu, znamenita stavbinska umetnina, ki bo prišla 5 3 8 6 4 (M 5 4 4 4 7 1 3 8 1 6 6 — 6 6 Večer. Črki v levem spodnjem oglu slike pomenita, da je črko R v abecedi zamenjati s črko K ter v tem smislu nadaljevati abecedo v običajnem redu. Dobi se: Sončni zaton. Črkovnica: Napiši abecedo v ravni vrsti, številke pomenijo črke iz abecede. Ko si dobil črko, ki jo znači številka, jo postavi pod napisano abecedo na tisto mesto, ki ga povedo črke pred številkami. N. pr. številka 1 znači črko a. Napiši jo pod b, g, m in r. Tako nadaljuj, dokler ne dobiš: Za lenuha skorja sulia. Posetnica: Član polarne ekspedicije. Skrit pregovor: Lenoba je vragova mreža. LISTNICA UREDNIŠTVA Polde P. Pišeš: »Vidim, da se Vam od poslanih dopadejo le one, ki so pisane v narodnem duhu ali po narodnem motivu — saj te pišem tudi najbolj od srca, umetne sem res bolj prisiljeno zapel. Pošiljam spet dve, po narodnem motivu zapeti pesmi. Preprosti sta, vsakomur razumljivi, morda bo ravno ta preprostost všeč širokemu krogu bravcev.« A tvoji pesmi nista za rabo. Res, glavno je, da pesem iz srca požene svoje kali, kot je rekel Prešeren; drugo je tudi važno in samo ob sebi umljivo, da mora koreniniti tudi v naši domači zemlji in njenem ljudstvu. Tako preprosta kakor umetna pesem. Ni pa še literarna pesem, če kdo kar posname, največkrat celo nerodno, slog in vsebino narodnih pesmi in našteje gavtrože, rožmarine, srčke in podobne pritikline, pa misli, da je ustvaril neko novo lepoto. Povrhu: noben pesnik ni zavedno posnemal, če je bil res samonikel talent. Ciril Fabjan. V dolenjskih klancih. Vlažne megle zaprezajo temno zelenje v mrak. Kolesa po blatu škatla jo. Trudni konjički kimajo. Furmani vince peljajo Hlapci se z vincem zalivajo. v strmi breg. Oj, mrhe pijane, hi, hot! K tej kar lepi »ljudski« popevki pišeš: »Ta vinska ima precej domače izraze, ki pa se lahko nadomestijo z bolj slovenskimi, a žal, ne tako domačimi. Zato me bo takšna sprememba celo veselila, da bom vsaj vedel, kaj je bolje rabiti.« Torej glede pravega književnega jezika si nisi na jasnem. Izzval si me. Ne le tebi, tudi marsikateremu drugemu bodi zapisan tale odgovor in zagovor. Vprašanje jezika je zelo obširna zadeva. Marsikdo, poklican ali nepoklican, se je že potil ob njem. Ne bova ga reševala znova. Le to naj zapišem: Literarni jezik mora biti zares slovenski. Besede, ukradene na tujem zelniku in na naši njivi med ljudstvom udomačene, imajo pač svoj posebni vonj, ki se sem in tja v posebnih okoliščinah lepo prilega tudi pesmi ali še bolj prozi; zato so se vsi naši pisatelji tudi teh besed včasih prijeli, a so jih povsem po-našili. Primeri samo Finžgarja in Preglja! Taki izrazi imajo v pesmi cesto poseben čuvstveni pomen in dajo svojevrsten nastroj. Možje so vedeli, zakaj jih uporabljajo. Da pa to zadeneš, je pa seveda treba čuta in pesniškega daru. Brez vzroka pa ni prav, pisati kako jezikovno godljo. Nekateri (n. pr. Božo Vodušek, v lanskem Krogu in mnogi naši listi) so glede jezika res zelo širokoprsni (širokogrudni — že ni slovensko!) in bi radi kar skoro neko obče človeško slovenščino. A dokler pišemo slovenski in dokler naše jezikoslovje velja in ostane znanost, mora biti pač slovenščina, kar pišemo, ne pa kaka jugoslovanščina ali evropščina. Velja tudi, da smo bili vprav Slovenci vedno dovolj širokosrčni v tem pogledu, prej preveč kot premalo in mnogo bolj kot drugi, večji narodi. Tako se mi ne branimo krajevnih izrazov (koliko so jih vprav najboljši pisatelji uvedli v našo knjigo!) in jih še vedno uvajamo (primeri novejše prevode!), ogibati se bomo morali pa tistih, ki imajo po raznih krajih različni pomen — v tem smo pač »Kranjci« in »Štajerci« precej različni. Francozi in drugi Romani take krajevne izraze radi prezirajo. Tako je francoska akademija baje zavrgla stotine dobrih besed, ker so bile pač normanske, burgonjske ali gaskonjske itd. Ali nismo mi bolj velikodušni in bolj mladostno sveži? Vse zahteve, ki jih n. pr. Vodušek šele postavlja, smo dejanski praktično že vedno izpolnjevali. (Priča o tem naj bo samo Breznikov spis v lanskem in letošnjem Domu in svetu.) Velja pa, kar mi prav te dni piše dober poznavavec našega jezika: 1. knjižni jezik se mora kolikor toliko ujemati z govorjenim ljudskim (a slovenskim!) jezikom; 2. jezik se mora tudi razlikovati po raznih socioloških skupinah, kakor v vseh drugih jezikih; 3. spoštovati moramo pa osebno svobodo posameznih pisateljev, kolikor ne krši dognanih jezikovnih zakonov našega jezika in ne prestopa mej normiranega jezikovnega izražanja. (V tem je med pisatelji in uredniki vedno boj: pisatelj hoče čim več svobode, urednik pa ima slovnico in druge zakonodaje jezika kar v korekturnem svinčniku ali pa vsaj na mizi, potem pa je hitro zamera.) Pravilo je lahko, izvajanje težje. Poleg daru vednosti je treba tudi daru — modrosti! Veliko premalo pa se zavedamo mnogih nepotrebnih izposojenk iz slovanskih jezikov, sprejeli smo jih zaradi političnega panslavizma. Moj gornji dobri jezikoslovec pravi, da se tudi njemu zdi ta vnetost komična in škodljiva, ker so taki vneti gospodje presadili v svoji nevednosti (in linguisticis) preveč turških in madžarskih besed iz srbsko-hrvatskih slovarjev in nemških besed iz ruskih besednjakov v slovenske knjige. Dokler smo sami bogati, nam ni dovoljeno beračiti pri sosedih. Dalje pišemo Slovenci vsaj polovico tujk brez dejanske potrebe. Včasih smo kar naivni, se mi zdi. Nemci pod Hitler jem niti besede »moderen« ali »literatura« ne zapišejo več, ampak vedno reko »zeitgenossisch« in »Scliriften-tum«, tako so narodni in socialni. Pri nas pa je n. pr. nekdo kar napisal: »Danes ne rabimo več različnih brusov in slovarjev tujk.« Oni jezikoslovec mi je na te besede dejal: Če kdo res tako misli, se mi smili.« Res, za »radio« bomo težko našli slovensko obleko, kakor so Nemci iznašli »Rund-funk«, tudi »športa« ne bomo ponašili, a nikar ne potujčujmo sami, kar nosi lahko domače lice, in se brez potrebe ne odtujujmo od ljudskega jedra, v katerem je kri našega jezika. Saj so tujke cesto prav nerodno skovane in so le s ponovno rabo dobile neki pomen, ki ga po besednem sestavu dejanski nimajo. Ladislav R. Takih nikar. Nimajo cene. Savinšek. Velja, kar sem pisal. Pesmi so okorne. Zastavljene gosli je žalostna, gotovo resnična dijaška zgodba, literarne vrednosti pa nima. Marija Son. Zgodba o fantu, ki nikdar ne misli na življenjsko družico, slednjič pa priženi kolovrat in nevesto v hodničnem platnu ter družno z njo reši propadajočo Jurijevino, je narejena bolj iz pretirane teorije, kakor iz življenja: ni resničnostna. Povrhu najboljše motive opustite. Niko R. Menim, da v tebi ni pesniške moči. Motiv najdeš, vse občutiš, a oblikovati ti ni dano; brez notranje zveze nanizaš čisto različne stvari. Včasih tudi nemogoče (»Rož črnih rad bi natrgal, da čelo si z njimi ozaljšam, po smrti pa grob«). Čas bo pokazal, ali se motim ali ne. Jože v Mariboru. Tvoja pesem je odmev prebranih pesniških zbirk iz moderne. Dober sicer, tudi smisel ima, a ostane vendarle odmev. Poskušaj in se trudi. REŠIVCI UGANK V JUNIJSKI ŠTEVILKI Benedičič Jakob (7), Šušteršič Franc (7), Bratulič Viktor (7), Modrinjak France (9), Župni urad, Pišece (9), Lu-Josip (9), Lipoglavšek Slava (9), Pot Marko (4), Demšar Viktor (7), Modrinjak France (7), Župni urad, Pišece (7), Lu-kovšek Ivanka (8), Sancin Anton (8), Tršinar Slavko (4), Pipan Jelica (7), Papler Marija (8), Jug Franjo (7), Malovrh Jožica (8), Dobrovoljc Lojze (8), Vovk Joža (9),^ Rotar Marija (9), Debevec Krista (5), Volk Slavko (8), Finžgar Marija (8), Pavlin France (8), Bulovec Ivo (8), Samostan Stična (9), Zorec Alojzij (9), Gole Anton (9), Golnar Franc (9), Rožanec Josip (8), Kalan Minka (8), Petelin M. (9), Skalar Marija (9), Videnšek Ana (3), Bufon Anica (8), Kumar Marija (8), Jeglič Stanko (9), Moder Janko (9), Padar Jože (9), dr. Knific Ivan (9), Bobnar Janez (9), Bobnar Marija (9), Horvat Franc (9). G. V. D., Radovljica. Le pošljite! Kar bo porabnega, bom priobčil. G. F. P., Brezovica. Uganke morate risati s tušem. Naročniki! Prosimo vas, pokažite Mladiko tudi prijateljskim družinam. Če sodite, da bi katere naročile Mladiko, blagovolite sporočiti naslove na dopisnici: Upravi Mladike, Celje. — Od prejšnjih letnikov Mladike se še dobi jo letniki 1924, 1925 in 1926 broširani po 90 Din, vezani po 130 Din, letniki 1927, 1928, 1929, 1930, 1931, 1932 in 1933 broširani po 110 Din, vezani po 150 Din; z odpravnino stane letnik 10 Din več. Vezava Mladike stane z izvirnimi platnicami v platnu 40 Din, napol v platnu 30 Din; lahko pa se naročajo izvirne platnice tudi same ter stanejo v platnu 30 Din, napol v platnu 20 Din. Tiska Mohorjeva tiskarna, r. z. z o. z., v Celju (Fran Milavec, Celje). — Izdaja Družba sv. Mohorja (dr. Franc Kotnik) v Celju. Za uredništvo: Fran Milavec, Celje. GOSPODARJI IN GOSPODINJE! MOHORJEVA TISKARNA V CELJU JE PRIČELA IZDAJATI 20. APRILA tl SLOVENSKI GOSPODARSKI LIST Namenjen je našim gospodarjem in gospodinjam, poljedelcem, sadjarjem, vinogradnikom, živinorejcem, čebelarjem, sploh vsem panogam kmečkega gospodarstva. List, ki ga je rodila ljubezen do rodne grude in živa potreba, pomagati našim gospodarjem, naj zaide v sleherno hišo slovenskih gospodarjev, katerim bodi prijatelj in učitelj, bodrilen in prepričevalen vodnik iz težke krize, ki je zajela vse naše gospodarstvo, tako malega kmeta kakor tudi veleposestnika. Doslej je izšlo pei številk, ki obravnavajo v glavnem tale poglavja: BDI rV<*t srJr i A,'«vP lJ'ef- , k(i Ust H »'* TJ* tl""11' . V,, '"' ' ?«