Grmec Vojko. Gospod Pavlek II. Stolček se je zvrnil Ker je želel, da bi izpopolnil svoje jezikovno znanje v nemščini, je po-stal redni gost pri nemških učiteljih in jih tudi neštetokrat vabil k raz-nim pojedinam, ki jih je prirejal v svoji gostilni. V počitnicah sta se sinova vračala domov. Pavlek se je čutil presreč-nega, ko sta ga presenetila z že pre-cej dobro obvladano nemščino. Prijateljstvo med Pavlekom in nemškimi učitelji se je sčasoma zrahljalo. Temu vzrok so bile neke osebnosti, ki so jih pripravile do ne-sporazuma. In tako Pavlek v učite-ljih ni več videl svojih zvestih pri-jateljev in je ta nesporazum prive-del tako daleč, da je učitelje celo za-sovražil in jih jel obirati po vasi. Seveda mu učitelji niso ostali dolžni in so rovarili tako dolgo, dokler se županski stolček ni zvrnil in gospod Pavlek je ležal na tleh. Še bolj kot prva, se je razširila nova vest o odstavitvi župana Pavle-ka. Gelo njegovi sotrudniki so raz-mišljali in tuhtali o vzrokih njego-vega »padca«. Kaj je zakrivil, da so ga tako nesramno brcnili? Kaj bo le z njim? Zakaj so storili to Nemci? Ali se jim je morda zaperstavil? Še bolj pa je žalovalo srce gospo-da Pavleka, ki se ni mogel znajti v svojem novem položaju. Sam sebi ni mogel verjeti, da je po tolikih letih presrečnega kraljevanja doživel svoj žalostni konec in to celo pri ljudeh, v katerih je gledal »graditelje« no vega reda, pravičnega in srečnega življenja na evropskem kontinentu. čemu naj žaluje? Ali morda zato, ker se je zvrnil županski stolček in izgubil tako lep položaj v oblasti, ki ga je dosegel že v predvojnih letih, ali pa morda zato, ker se je razočaral v svojih prijateljih iz prve svetovne vojne? Odgovora si ni našel. »Čemu bi naj žaloval, saj je nem-ška okupacija najbrže le prehodna in ni dvoma, da bi partizani ne zma-gali. »Časi se spreminjajo in z njiini tudi oblasti«, se je tolažil žalujoči Pavlek. Nekoliko pomirjen je čakal Pa-vlek dneva zmage osvobodilnega gi-banja. V prvih majskih dneh tisočde-vetstopetinštiridesetega je bila tudi ta slovenjgoriška vas osvobojena. »Živela svoboda! Narod je končno odrešen, odrešeni smo vsi!« je na vse grlo vpil Pavlek. Pavlek ni mogel dojeti vsebine in značaja nove ljudske oblasti, nove družbene ureditve, novih svoboščin, ki jih uživa in izkorišča ljudstvo ter vseh spremerab, ki so nastale v le-tih revolucije pri nas. Prebiral je novo ustavo, nove uredbe ter si sku-šal sam objasniti novo ljudsko de-mokracijo. Prišle so volitve v krajevne ljud-ske odbore. Tudi teh novih volitev ni mogel Pavlek razumeti, ker jih prej nikoli ni poznal niti o njih slišal. Končno je moral ugotoviti, da teh volitev ne izvajajo poedinci, temveč vsa ljud-ska množica. »Kaj je Osvobodilna fronta? Kakšne so zopet te nove stvari?« se je čudil Pavlek. Na nekem sestanku je slišal, da gre tu za enotno vse-ljudsko organizacijo višje oblike. »Enotna? Vseljudska? To je pa res čudno! Nekdaj ni bilo vseljud-skih organizacij, temveč so bile mno-ge stranke...«, je ugotavljal Pavlek. Nič ni pomagalo. Na vse zadnje se je moral sprijazniti z vsemi spre-membami tako v oblasti kot v sploš-nem družbenem življenju pri na3. Moral je tudi on priznati ljudsko de-mokracijo kot ljudovlado popolno-ma nove oblike. O vsem tem so ljudstvu tolmačili aktivisti na predvolivnih zborova-njih. Pavlek se je trudil, da bi čim prej dojel te stvari, ki so se mu zde-le kot nepotrebne novotarije. Ob pričetku predvolivne kampanje je bU sklican masovni sestanek, kjer naj bi se sestavila kandidatna lista za volitve članov krajevnega odbora. V bivši Iglarjevi gostilni, kjer naj bi se vršil sestanek, je bilo zbranih precejšnje število volivcev. Pred sestankom so živahno razprav-ljali o predvidenih kandidatih. Ak-tivista ni bilo treba dolgo čakati. V gostilniški lokal je stopil učitelj Kla-divec, ki je pred meseci prišel uči- teljevat v vas. Kot navadno, so ga ljudje merili od pet do glave vse dotlej, dokler ni sedel za mizo v kotu. Izmed vseh točk dnevnega reda je bila najbolj zanimiva diskusija o kandidatih. Med njimi je kandidiral pismonoša Jurič, ki se s Pavlekom ni preveč razumel. Med diskusijo o kandidatu Juriču se je slišal močan glas nekega večjega kmeta, ki je stal pri vratih. »Ljudje, zakaj ne predlagate Pa-vleka?« V lokahi so dvignili hrup. Eni so podprli glas vpijočega kmeta, eni pa mu nasprotovali. Vmes je posegel učitelj Kladivec s svojim močnim glasom: »Poslušajte, tovariši! Mislim, dabi zaradi tega predloga ne bilo treba toliko hrupa. Neki tovariš vas je vprašal, zakaj ne predlagate Pa-vleka.« V lokalu je zopet nastal nemir. Ljudje so sukali in stiskali glave in se na tiho pomenkovali. »Ne dvigajte prahu brez potrebe«, je nadaljeval Kladivec. »Kaj mislite o Pavleku?« »Ne, ne maramo ga!« se je slišalo v desnem kotu. »Pavleka hočemo, naj bodo oni, ki se zastopijo v občinske stvari, saj so bili že župan«, se je oglasil mlinar-jev sin. Nato je zopet spregovoril Kladivec s tihim in počasnim glasom: »Tovariši! Nekolil^o smo se že se- znanili z našo ljudsko oblastjo, ki je popolnoma nekaj novega. Mislim, da ni potrebno mnogo govoriti o tem. Že sami lahko razsodite, kakšni ljudje bi vas zastopali v vašem ljud-skem odboru. Naši odbori morajo biti pravi temelj ljudske oblasti, či-gar karakter ne dovoljuje, da bi v vrstah odbornikov sedeli bivši jugo-slovanski in nemški župani ter. de-lali po kopitu starih protiljudskih oblastnikov. Nova država in nova oblast zahtevata nove ljudi z novim odnosom do dela in družbe. Sedaj pa le sami premislite o predlogu za Pavleka!« »To pa ni ljudska volja«, je še da-lje na tem predlogu vztrajal mlinar-jev sin. »Ce ga predlagamo, naj se tudi uveljavi ta predlog!« »Res je, tovariš. Ni ljudska volja, temveČ volja poedincev, da bi Pa-vlek kandidiral. Ljudstvo stremi za tem, da bodo krajevni odbori zdravi in s svojim delom demokratično usmerjeni, se pravi, da bodo pravil-no zastopali interese ljudstva svoje-ga kraja. Ali bi to storil Pavlek?« je prepričevalno dejal Kladivec. Mlinarjev sin je do ušes zardel. V lokalu je nastal molk. Besede učitelja Kladivca so našle svoje mesto. To zborovanje je imelo svoje po-sledice. Učitelja Kladivca je jel Pa-vlek nekoliko postrani gledati, ni pa mu upal povedati v obraz, da ga sovraži. (Nadaljevanje sledi)