List 16.
Politiški oddelek.
Po deželnih zborih. L
v soboto so se končali deželni zbori, v nekaterih deželah pa tudi že poprej, le Spodnje- in Zgornje-Avstrijski šele v sredo. Kakor že navadno se je narodni prepir tudi letos bolj ali manj kazal v vseh de-želnih zborih meševitih dežel, v dveh deželnih zborih so pa bile precej burne razprave o šolskem vprašanju glede na vpliv cerkve na šolsko nadzorstvo.
Ko so se bili sešli deželni zbori, smo mi izjavili, da se zasedanja deželnih zastopov posebno ne veselimo. Naš tedanji članek je bil vzbudil malo polemiko, ker se je bil zadel ob nekega znanega slovenskega politika. V to polemiko so se naposled vmešali še nekateri drugi listi in spravila so se na dan vprašanja, o katerih naš člankar skoro mishl ni, ko je pisal dotični članek. Vsa ta polemika, pa tudi zborovanja deželnih zastopov niso omajala naših nazorov, temveč le še bolj utrdila. Skoro rečemo, da ko bi bili poprej tudi imeli še kaj zaupanja v deželno avtonomijo, moralo jo je nam vzeti letošnje deželnozborsko zasedanje.
Delovanja kranjskega deželnega zbora tukaj ne bo-demo na drobno razpravljali, ker je čitateljem že iz naših gotovo nepristranskih poročil znano. Sklenilo se je pač marsikaj dobrega posebno v narodnogospodarskem oziru.
Vse obravnave skoro so kazale, da so deželni zbori zares poklicani v prvi vrsti baviti se z narodno-gospodarskimi vprašanji, četudi se je od več stranij pri vsaki priliki vrivala velika politika.
Pa pustimo to stvar, ali nekaj druzega je, kar je nas posebno užalostilo. Pri letošnjem deželnozborskem zasedanju se je pokazal posebno jasno razkol mej Slovenci. Obnoviti se ni mogel prejšnji klub narodnih poslancev, temveč osnovala so se trije klubi, nekateri poslanci
so pa še ostali divjaki. Sicer se je ohranila neka zveza mej temi klubi, ali ta zveza je bila le bolj v teoriji nego pa v praksi in nikakor ni opravljala one naloge, kakor jo je o svojem času eksekutivni odbor državno-zborske desnice. Skoro bi rekli, da so mnogi poslanci poprej našli kak način k narodnim nasprotnikom nego pa k članom druzega narodnega kluba.
Posledica vsemu temu je bilo, da so Nemci imeli skoro v vseh važnejših vprašanjih neko odločilno ulogo. Neki star slovenski rodoljub se je proti nam izjavil, da Nemci še nikdar niso imeli tako ugodnega položaja kakor dan danes. Skoro vse se sklepa po njih volji, še kaka gorijanska cesta se več ne bode mogla graditi, če se zanjo ne navdušijo nemški grofje in baroni. Poleg tega pa še Nemci sedaj za svoje delovanje nimajo nobene odgovornosti. Koliko se je že naglašalo, da moramo biti Slovenci gospodarji v svoji deželi. Kakšni gospodarji smo pa sedaj, če odločuje povsod le nemška volja. Kako se to vjema z našim narodnim ponosom? In vsemu temu bi bili se lahko izognili, da smo le drug drugemu nekaj hoteli prijenjati. Razkol mej nami ni tako velik, posebno ker o načelih, v katerih se ne vjemamo, najbrž Slovenci ne bodemo odločevali, temveč se bodo rešila brez nas.
Tako se vsi ne vjemamo zastran verske šole. Ali to vprašanje se je baš sedaj oddalilo v tako daljavo, da skoro ni vredno se o njem prepirati. Posebno ko je v Nemčiji ta stvar zginila z dnevnega reda, ni misliti, da bi se v Avstriji kmalu o njej sklepalo v postavodajnih zastopih. Saj s6 še ni mogla spraviti v tir pri ugodnejših razmerah, nego so sedanje. Sicer pa mislimo, da bi se tudi Slovenci zjedinili o tej stvari, ko bi le dotični postavni načrt ne imel kacih narodnosti škodljivih, do-ločeb. Če kdo morda ni bil navdušen za Liechtensteinov predlog, se iz tega še ne sme sklepati, da ni za versko šolo.
Glavni povod vsemu razporu so pa največkrat le osebnosti. Iz osebnih zadev se pa skušajo narediti načelna nasprotja.   Zaradi tega smo pa preverjeni, da bi
126
se vse nasprotja pri nas lahko poravnala, ko bi se vsi narodni zastopniki le zadosti zavedali svojih narodnih dolžnosti. Potem bi se ne dogajali dogodki, kakor se sedaj, da Peter neče biti član kakega kfuba, ker je v njem tudi Pavel, kateri se je jeden pot predrznil biti druzega mnenja, nego je on. Vsakdo naj si misli, da morda tudi ni vse najbolje, kar se je porodilo v njegovi glavi, in naj čisla tudi mnenja drugih.
V deželni odbor je tudi res prišel mož, za katerega so glasovali Nemci, kakor smo že poprej mi pisali. Mi ne bodemo preiskovali, kaka pogajanja mej Slovenci in Nemci so se poprej vršila, a le to rečemo, da bi bili bolj veseli, ko bi se Slovenci bili sporazumeli za kacega kandidata. Ne sme se pa iz tega sklepati, da smo mi osebni nasprotniki novega deželnega odbornika. Nikakor ne, mi ga poznamo kot vse časti vrednega moža in čist značaj; le želimo, da bi delovanje njegovo bilo deželi in pa našemu narodu v korist. Le to se bojimo, da je mož malo premehke nravi in se bode dal vplivati raznim vplivom. Morda se motimo, in le želimo, da bi se. Ko bi se naša bojazen potrdila, bi morda za Slovence ne bilo dobro, ker v deželnem odboru bi utegnila zavladati neka čudna sapa. Pomisliti je treba, da je gospod deželni glavar tudi v kaj prijaznih razmerah z Nemci. Mi ne rečemo, da se strinja z njih nazori, — Bog varuj — da. celo to znamo dobro ceniti, da je on baš takrat prvikrat kandidiral za deželni zbor, ko se je nam bilo celo v kmetskih občinah boriti proti nemškim kandidatom v osebah okrajnih glavarjev. Ali tajiti se pa tudi ne da, da se vsakdo polagoma navzame malo tistih nazorov, katerih so ljudje, s katerimi občuje. Zaradi tega mi rečemo, da želimo, da bi nov deželni odbornik pokazal, da je mož neizprosljiv, mož jeklen. Tisti gospodje, kateri so se tu pa tam pogajali z Nemci, naj nikar ne mislijo, da za storjene zasluge Nemci ne bodo zahtevali proti-uslug in težko jih bode jim odreči, zakaj ni vselej lahko pokazati se nehvaležnega.
Jedenkrat so bila že nasprotja na Kranjskem prišla tako daleč kakor so sedaj. Tedaj se je od jedne strani razlegal krik: »Ljubši je nam „pošten Nemec" nego klerikalec", od druge pa: „Ljubši je nam „pošten Nemec" nego slovenski liberalec." Ali žal delovanje je pa pokazalo, da so mnogi pod tem poštenim Nemcem mislili si nem-škutarja. Posledica temu boju je pa bila, da pri državno-zborski in deželnozborski volitvi na Kranjskem v vseh mestih zmagali nemškutarji, celo jeden okraj kmetskih občin je odposlal v državni zbor pokojnega Dežmana, v deželni zbor pa tudi jeden kmetski okraj jednega nem-škutarskega okrajnega glavarja. Kranjski deželni zbor je dobil nemško večino. Na Goriškem je v slovenskem delu dežele zmagal pri državnozborskih volitvah nemškutar. Bojimo se, da bi sedanji razpori ne imeli jednako žalostnih posledic. Bratenje z Nemci ne more imeti dobrega sadu. S tem se tudi le razširja razpor mej Slovenci in gospodje, ki sedaj sejejo veter, naj gledajo, da ne bodo ieli viharja.