• V KD ŠPANSKI BORCI
Likovni ustvarjalci vabijo
Vsakoletni skupni nastop naših likovnih ustvarjalcev je postal kot prireditev s slovesnejšim obeležjem nedvomno ena naših osrednjih kulturnih manifestacij. Skupno razstavljanje v okvirih »domačega praga« prinaša vselej s seboj neke prednosti in mikavnosti, pa tudi pomisleke. Lepo je namreč biti povezan s krajem, kjer bivaš, in z Ijud-mi, Id jih poznaš. Za marsikoga pa je seveda lahko tudi važno, s kom razstavlja. Dileme nedvomno so, toda veliko zanimanje naših likovnih ustvarjalcev za to razstavljanje kaže, da so zainteresirani za skupno nastopanje.
Letošnja predstavitev zdru-žuje kar 28 avtorjev. Gledano z vidika celotne Ljubljane število sodelujočih ni ravno veliko, po-sebno še če pojnislimo, da gre za združeno razstavo »profesional-cev« in »amaterjev«. Toda tudi v tem nekdaj izrazito industrij-skem predelu mesta se s širje-njem novih stanovanjskih naselij in spreminjanjem strukture pre-bivalstva menja in povečuje tudi interes za kulturo. Tako je iz leta v leto vse več likovnih ustvarjal-cev tudi na prireditvah, kot je pričujoča. Bistveno so se spre-menile tudi razmese giede na možnosti razstavljanja, saj se nekdanje razstavišče v sicer spomeniško pomembni in zato prostorsko simpatični bližnji Codellijevi kapelici — Jelov-škovi galeriji — ne more primer-jati in vzporejati z današnjimi možnostmi, ki jih nudi s svojimi prostori Jelovškov likovni salon v kulturnem domu Španski borci. Že sama premestitev galerije je
temeljila na stvarnem zaledju, ki ga likovno življenje kraja nudi novemu kulturnemu domu. Toda zaledje ne predstavljajo samo Iikovni ustvarjalci in vse številnejši likovni Ijubitelji, se-stavljajo ga v prvi vrsti vsi obča-ni. Tako kot sam dom je tudi raz-stavišče namenjeno prav njim. Domači razstavljavci pa so samo pomemben del celotnega raz-stavnega programa, hkrati tudi del širšega ljubljanskega likov-nega okolja.
Iz soočenja naših likovnih ustvar-jalcev, iz njihovih najnovejših likov-nih del, kjer prevladuje slikarstvo — kiparji so namreč le trije — je moč ta-koj ugotoviti, da so zelo zmemi v svojih Iikovnih usmeritvah in iskanjih. Pra-vega eksperimentiranja in pri tem tudi tveganja skorajda ni. Tudi mladi Boris Zaplatil ostaja s svojimi različi-cami ekspresivnega -preoblikovanja nekih komaj slutenih modelov v mejah že splošno znanega. Pokrajina črnih piramid (1983) nudi že kar kla-sičen vtis. Iz podobnega vidika ča-sovno težko opredeljiva je tudi mala železna   plastika   kiparja   Aladarja
Zahariaša. Oblikovno razgibana pa nudi vsekakor zanimive variante estetiziranja v okvirih abstrakcije. Zaradi poliranosti je dematerializi-rano lahkotna in intimna, ta v ciklus se povezujoča plastika (Predor III, Ranjena forma, Rojstvo, Zdaj in Kontrast). V ozadju je vsekakor ideja o tehnološko razvitem svetu in je tako lahko zgolj njegov delček. Prav tako pa si vse te plastike lahko zamišljamo kot osnutke za monu-mentalne spomenike naše stehnizi-rane dobe.
Sicer pa kaj izrazito modnega na razstavi ni ponujeno. Toda čeprav ostaja večina avtorjev v okvirih že bolj ali manj osvojenih in zato tudi znanih, zanje tipičnih umetniških načel, razstavi ne moremo očitati po-navljanja in utrujenosti. V okvirih že znanega so spremembe in vsakršna rast je prej ko ne posledica daljših naporov. Slikar Leon Koporc je go-tovo eden tistih Ijubljanskih umetni-kov, ki nenehno prisluškuje svojemu barviterau sanjskemu svetu in posto-poma brusi iz njih umetnine (npr. Requiem za trubadurje, 1982). Tudi Izidor Urbančič kotnaj dopušča spreminjanje svojih malih, izrazito slikbrskih, subjektivno zazrtih slik. N jegove mojstrovine so tako osebne, v ponavljanju njegove, da mu že tako pritičejo kot znanemu pevcu njegov glas (Snubljenje, 1982). Podobno ubranost bi verjetno lahko občudo-vali tudi v portretih Ivana Bogovčiča, če bi vse strnili v en sam niz. Šolanje v Zagrebu je temu odličnemu sloven-skemu portretistu omogočilo nek po-seben analizirujoč pogled na model
in znjim opazuje tudi gledalec (Dim, Počitek). Siike Jožeta Cente so v primerjavi z omenjenimi avtorji mnogo bolj podvržene vihravosti sli-karjevega temperamenta. Zato so lahko tudi zelo različne, posebno v tonskih vrednostih, saj so enkrat svetle, drugič zopet temne. Slikar-jeva emocionalnost je slikam ned-vomno v prid. Tihožitja, ki jih je vključil tokrat v razstavo, zanimiva zastopajo slikarjevo najnovejšo, temno fazo. Čeprav po letih starejši, postaja kolorist podobnega kova z vidno težnjo po napredku tudi slikar Jože Trpin. V svoji siloviti zagnanosti je od slike do slike zanimivejši. Tudi on vse bolj uveljavlja svojo osebno noto v odslikavanju ljubih mu moti-vov (Pod gčrami, Gorski svet, Ribe). Pravi mojster v barvni prefinjenosti ostaja v svojih slikah Aleksander Horvat, kateremu se po svoje in na drugačen način v uspelih delih pri-družuje akvarelist Janez Ošaben (Nomen, 1983). Samosvojih je še vrsta drugih avtorjev, prav dovršen in izpovedno bogat je v risbi Andrej Herman, nekoliko raznoliko, sicer pa s presenetljivo likovno občutljivostjo so izdelani pejsaži Sama Kovača, presenetljivi po stopnji dekorativno-sti (Na robu gozda, 1983). Dovrše-nost v nekakšnem osebnem slogu iz-dajajo tudi slike Matjaža Roliha in Marjana Snutnika. Seveda pa je v razstavo vključenih tudi nekajijubi-teljev — likovnih amaterjev, katerih dela so na določeni ravni, toda, kot že rečeno, zelo splošna.
Kot gost se je tokrat našim likov-nim ustvarjalcem pridružil Petar Mi-linič iz Bileče, čigar linorez Mlin na Trebišnici s svojo čipkasto svetlo-temno strukturo tudi po avtorjevem mnenju zadovoljivo ilustrira njegova likovna hotenja.
Dr. MIRKO JUTERŠEK