OCENE IN POROČILA
Franc Zadravec: Slovenski roman dvajsetega stoletja. Tretji analitični del in sinteze. Murska Sobota: Franc-Franc (zbirka Misel o slovenski besedi), Ljubljana: SAZU in ZIFF, 2005. 384 str.
Težišče raziskav literarnega zgodovinarja akademika prof. dr. Franca Zadravca so novejša obdobja slovenske književnosti. Zadnja leta se je sistematično loteval zlasti sodobnega slovenskega romana. Knjižni rezultat njegovih analitičnih raziskav in izpeljanih sintez romaneskne proze je literarno-zgodovinska trilogija z naslovom Slovenski roman 20. stoletja. S svojim izborom analiziranih besedil j e avtor poudaril pomembne mejnike slovenskega romana in njegovih stilnih sprememb ter slovenskega literarnega ustvarjanja nasploh. Prvi dve knjigi sta izšli pri Pomurski založbi leta 1997 in 2002. Obravnavano tretjo knjigo pa so leta 2005, na Zadravčev jubilejni osemdeseti rojstni dan, izdale založba Franc-Franc, Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Prva knjiga je namenjena samo analitičnim študijam romanesknih besedil. Franc Zadravec v njej obravnava dvainšestdeset romanov. S teoretskimi, primerjalnimi in kulturološkimi metodami opredeli slovenski roman od realistično-simbolističnega do postmodernega in naprej. Druga monografija vsebinsko obsega petinpetdeset romanov, katerim je dodan še sintetičen pregled v treh poglavjih: Pogledi na roman in na umetnostne straže, Zamisli o romanesknem junaku in nekaj njegovih obrazov in Smisel in nesmisel tujih besed/jezikov v romanih. Slovenski roman 20. stoletja s podnaslovom Tretji analitični del in sinteze prav tako prinaša obsežen opus romanesknih del (enaintrideset romanov devetindvajsetih
slovenskih pisateljev/-ic). Med njimi je večina takih, ki jih bralci zelo dobro poznajo, nekaj pa tudi manj znanih.
V tretji analitično-sintetično zasnovani knjigi je v ospredju tehten, premišljen, sistematičen in poglobljen prikaz besedil in njihovih vsebin. Raziskana je ljubezenska, duhovna, socialna in vojna tematika ter narodnostna, družbena in religiozna problematika. Monografija je zanimiva za raznovrstno publiko in je namenjena širšemu krogu bralcev. Pregled romanesknih del je skozi celo monografijo podoben. Najprej Zadravec razkrije avtorjevo motivacijo za nastanek besedila, nadaljuje z obsežno vsebinsko analizo in interpretacijo fabule skupaj z osrednjo problematiko in idejo romana. Velik poudarek nameni usodi literarne osebe in/ali skupnosti, naroda. Temu največkrat sledi slog pisanja, ki je obogaten s pomembnimi citati iz dela, in jezikovnostilna vprašanja. Zadravec pogosto doda tudi svoje osebno vrednotenje in oceno umetnostnega besedila. Skozi analizo romanesknih del je mogoče zaslediti iskanje primerjalnih podobnosti in razlik z drugimi romani. Avtor bralca, predvsem strokovno javnost, večkrat nagovori, ga sprašuje in mu postavlja retorična vprašanja. Dodani so tudi literarnokritični in literarnozgodovinski odzivi na posamezno romaneskno delo. Na trenutke se zdi delo blizu esejiziranju. Predstavljeni romani so vsebinsko, snovno, tematsko, slogovno in jezikovno raznoliki, vendar je monografija pregledno delo, saj so besedila sistematično razdeljena v štiri tematska poglavja: Zarje
in somračja ljubezni, Poleti in prepadi duha, Družbeno socialni obrazi in Odmevi vojne. Drugi del monografije predstavlja sinteza v petih poglavjih: Pripovedna vrsta romana, Knjižno in narečno v romanu, Slogovne oblike romana, Romaneskna fantastika, Romaneskne pokrajine in Značilne teme. Na koncu je dodana bibliografija obravnavanih avtorjev in njihovih romanov v prvi, drugi in tretji knjigi.
Zarje in somračja ljubezni. Avtor nas v prvi razdelek romanov uvede s Cankarjevo Hišo Marije Pomočnice (1904). Zgodba je razpršena na dva svetova; na eni strani je ujetost v boleče in izmaličeno telo ter družbena in družinska pokvarjenost, na drugi strani pa je zatekanje deklic v sanjski in mistični abstraktni svet. Razprava o romanu Berte Bojetu - Boeta Ptičja hiša (1995) se zaključi z avtorjevim pomenljivim vprašanjem, ali je zgodba čista izmišljotina ali ima morda resnično balkansko ozadje.
V	Novakovem romanu Na začetku je bila ljubezen (1997) gre za reševanje problematike, ali so v življenju pomembnejša čustva, kot je ljubezen, ali je na prvem in edinem mestu le materialna preskrbljenost.
V	romanu Pena majskega vala (1998) Marija Čuk opisuje, kako jezikovna in rasna nestrpnost preprečujeta ljubezen med Slovencem in Italijanko. Zadravec nadaljuje s prvoosebnim romanom Con brio
(1998)	avtorice Brine Švigelj Merat, kjer gre za moško samoizpovedno erotiko in njegovo perverznost. Sledi kompozicijska in vsebinska opredelitev romana Slepi potnik
(1999)	avtorja Dušana Merca ter življenjsko večplastni roman v treh novelah Ločil bom peno od valov (2003) Ferija Lainščka. Sklop romanov z ljubezensko tematiko Zadravec zaključi z Boštjanovim letom (2003) Florjana Lipuša, v katerem sta opisani dve vrsti ljubezni - ljubezen dečka do matere, ki so mu jo Nemci pregnali v koncentracijsko taborišče, in hrepenenjska ljubezen do oddaljenega dekleta.
Poleti in prepadi duha. Drugi sklop se začne z romanom Miška Kranjca Macesni nad
dolino (1957). Galjot (1978) Draga Jančarja je roman z zgodovinsko snovjo in sodobno literarno idejo ter simbolično metaforo o minljivosti in sedanjosti. V romanu Dimitrija Rupla Maks (1983) Zadravec ugotavlja prepletanje resničnosti in sanj. Avtor nadaljuje z Blatnikovim romanom Plemenice in solze (1987), ki je fikcija o viziji človeka in človeštva. Razdelek avtor zaokroži s Sterletovim romanom Človek z zamudo (1989), Gradišnikovim Nekdo drug (1990), romanom Skarabej in vestalka (1997), ki ga je napisal Feri Lainšček, in Milovanjem (1998) Nine Kokelj.
Družbeno socialni obrazi. V tem sklopu besedil Franc Zadravec bralcem predstavi romane, kjer je v ospredju usoda človeka in družbe. Najprej analizira roman Na Poljani (1907), ki ga je napisal Ksaver Meško, in nadaljuje s satiričnim delom Višnjeva repatica (1920), v katerem Vladimir Levstik na komičen in tragikomičen način pripoveduje, kako se njegovi epski junaki podijo za intimno in družbeno izpopolnjenostjo. Roman Miška Kranjca Do zadnjih meja (1940) ima zelo malo epskih prizorov, večina spopadov z družbo se dogaja v domišljijskem svetu glavne osebe. Zgodba Ingoličevega romana Na splavih (1940) temelji na natančnih študijah ljudi in okolja. Osrednji problem je hlastanje za denarjem in materialno preskrbljenostjo, zaradi česar ljubezen in volja po duhovnem delu nimata nobene vrednote. Sledi pokrajinsko in narečno močno obarvan roman Stanka Kociperja Goričanec (1942). Vpogled v socialno in družbeno tematiko Zadravec zaključi s Koprivčevim romanom Pot me pelje v dolino (1965) in Rožančevimi Hudodelci (1987).
Odmevi vojne. V zadnjem razdelku se avtor posveča literarni interpretaciji romanesknih del z vojno tematiko in nacionalno idejo. V romanu Doberdob (1940) Voranc opisuje narodno zavest slovenskega junaka v uporu zoper avstrijsko državo. Pahorjev roman Mesto v zalivu (1951, 1989) predstavlja razslovenjenje in kulturni genocid nad
Slovenci v Trstu po kapitulaciji Italije in razpadu fašistične oblasti. Sledi roman Daljave (1961) Mateja Bora in roman literarno zelo razgledane pisateljice Mire Mihelič Og^^j in pepel (1971). Svetinov Ognjeni Plaz (1972) je kot mozaik sestavljen iz več zgodb, ki opisujejo resnično še živeče in mrtve borce bataljona 31. divizije NOV in POJ. Nato se avtor posveti analizi kriminalnega romana Rolandov steber (1991) Sergeja Verča. Zadravec analitični del monografije zaključi z avtobiografsko-rodovnim in političnim Snojevim romanom Gospod Pepi (2000) ter vojnim romanom Miloša Mikelna Poročnik z Vipote (2002).
Sinteze. V prvem poglavju z naslovom Pripovedna vrsta romana avtor poudarja, da so romaneskne teme od romana do romana podobne, vendar so različno oblikovane, zato je za roman kot pripovedno obliko značilen zakon spremenljivosti in različnosti. Poleg tega ugotavlja, da je opis jedro zgradbene tehnike, ki pa kljub temu ne predstavlja edinega pripovednega sredstva romana. Današnji roman je bolj kot k opisovanju zunanje predmetnosti usmerjen k opisovanju človekove notranjosti, torej je bolj izpovedni.
V poglavju Knjižno in narečno v romanu
Franc Zadravec bralcem predstavi knjižno in narečno besedo v romanih 20. stoletja. Miško Kranjec v svoja dela vnaša prekmursko in gorenjsko narečje. Stanko Kociper in Ivan Potrč ponujata vpogled v Prlekijo in prleški govor. Poleg njih narečno in tudi arhaično besedje v svojih romanesknih delih zapisujejo še Boris Pahor, Vladimir Kavčič, Marjan Tomšič, Florijan Lipuš in Feri Lainšček.
Tretje poglavje Slogovne oblike romana
je namenjeno predstavitvi različnih tipov romana. V 20. stoletju prevladuje realistični roman. Avtor v nadaljevanju predstavi in s konkretnimi romanesknimi deli podkrepi še simbolistični, impresionistični, ekspresionistični, »eksistencialistični«/mo-dernistični in stvarni roman ter roman v pismih, roman brez dialoga in na koncu še zaprti ter odprti roman.
V poglavju Romaneskna fantastika so
opisane fantastične prvine v Bartolovem Alamutu (1938), v romanu Ferija Lainščka Skarabej in vestalka (1997), Smrt na počitnicah (1997) Igorja Torkarja in v tekstih Pastorola (1995) ter Nimfa (1999) Vlada Žabota.
Sledi peto poglavje z naslovom Romaneskne pokrajine, v katerem so iz romanov dvajsetega stoletja opisane in izpisane različne estetske razglednice od Slovenskih goric, ptujskega polja, bizeljskih hribov, koroških in gorenjskih gora, dolenjskih in belokranjskih hribov, kraške pokrajine ter morja - torej pokrajine od Mure do Jadrana, od Drave do Kolpe in Krke.
Franc Zadravec sintetični del monografije zaključi s poglavjem Značilne teme. Romane razvrsti v šest tematskih sklopov z naslovi: Zarje in somračja ljubezni, Generacijski roman, Zdomec, sezonec, Romanopisec v tujem okolju, Nacionalnaa ideja, etnocidni sosedje, narodni razdor, tragika humane ideje in Politični roman.
Avtor tudi v tej monografiji, tako kot v svojih drugih delih, ostaja zvest subjektivnim literarno-estetskim merilom vrednotenja in lastni presoji estetske vrednosti literarnega dela. Za literarnozgodovinske študije Franca Zadravca je značilno poudarjanje posameznikove in narodne usode, načina umetniško-estetske upodobitve slovenskega bivanja v dvajsetem stoletju in pisateljevega etičnega čuta - tako je tudi v pričujočem delu. Avtor v predstavljeni knjigi udejanja že večkrat preizkušeno idejno-metodološko smer. V svojih delih, podobno kot tudi nekaj drugih literarnih zgodovinarjev njegove generacije - Boris Paternu, France Bernik in Štefan Barbarič, imanentno interpretacijo vključi v okvir nacionalne zgodovine. Zadravec v svojih literarnoteoretičnih analizah in interpretacijah nacionalne literature, predvsem sodobnih slovenskih del, podaja umetniško-estetske elemente literarnega dela v okviru zgodovinskega, idejnega, socialnega in psihološkega konteksta. Prepoznavna
značilnost Zadravčeve imanentne metode je, da v interpretacijah postavlja vse med seboj skladne sestavine dela tudi v zgodovinski kontekst nastanka. Poleg Slovenskega romana 20. stoletja je na podlagi takšne metodološke usmeritve napisal tudi sintetični pregled novejših dob v Slovenski besedni umetnosti v drugi polovici dvajsetega stoletja (1974), pred tem je sodeloval v kolektivnem delu Slovenska književnost 1945-1956 (1967), skupaj s Pogačnikom je oblikoval Zgodovino slovenskega slovstva I-VIII (1968-1972) itd.
Monografiji bi lahko očitali le to, da avtor preveč pozornosti namenja samemu poteku romanesknega dogajanja in duševnemu profilu književnih oseb, medtem ko
jezikovno-slogovna analiza in aktualizacija romana z literarno-estetskimi in idejnimi tokovi modernizma ter postmodernizma zavzema bistveno manjši obseg, kot bi si to želeli.
Zaključim lahko z mnenjem, da je monografija Franca Zadravca zelo pomemben prispevek k raziskovanju slovenskega romana dvajsetega stoletja, nepogrešljivi pripomoček študentom slovenske književnosti, zaradi Zadravčevega poljudnega razpravljalne-ga sloga pa prijetno branje tudi nesloveni-stom.
Špela Ašenberger Žalec
spela.asenberger@email.si
Zofka Kveder: Zbrano delo. 1. knjiga. Uredila in opombe
v
napisala Katja Mihurko Poniž. Maribor: Študentska založba Litera, 2005 (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev). 560 str.
Pa smo jo le dočakali, prvo uvrstitev pisateljice v Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev! V 213. knjigi zbirke slovenskih klasikov je častno mesto med 31 Slovenci, mojstri peresa, od najstarejšega Linharta do najmlajšega Primoža Kozaka, leta 2006 (z letnico 2005) končno pripadlo tudi eni izmed Slovenk. Tisti, katere življenje se je v Zagrebu izteklo pred osemdesetimi leti in ki je v širši slovenski zavesti trdno zasidrana kot ena prvih slovenskih literarnih ustvarjalk, manj trdno kot borka za pravice žensk, skorajda neznana pa je kot prevajalka, publicistka in pisateljica, ki je objavljala tudi v nemščini in hrvaščini. Tisti ženski torej, v zvezi s katero govorcem slovenščine pri rabi njenega priimka tako v pogovornem jeziku kot v pisanju o njej skorajda po pravilu še zmeraj ne umanjka obrazilo -ova, čeprav z imenom in priimkoma že več desetletij služi tudi ponazoritvi rabe nestičnega vezaja »med prvotnim in privzetim priimkom« v Slovenskem pravopisu. Zbrano delo Zofke
Kveder torej, Kvedrove za nekatere in v nekaterih (jezikovnih) situacijah, Zofke Kveder - Jelovšek po pravopisu (in v času njenega prvega zakona s hrvaškim pesnikom moderne, Vladimirjem Jelovškom).
Več oblik rabe pisateljičinega imena (kritiki so jo pokroviteljsko imenovali le Zofka, »naša Zofka« so jo klicali tisti, ki jim je bila blagohotna urednica), kombinacije njenega imena in priimkov (npr. Zofka Kveder Demetrovic v drugem zakonu s hrvaškim politikom Jurajem Demetrovicem) ter le imena in priimka (Zofka Demetrovic) je za izhodišče razmišljanja o življenju Zofke Kveder (1878-1926) v drugem delu svoje monografije o pisateljici: Drzno drugačna: Zofka Kveder in podobe ženskosti (Delta, 2003) vzela tudi urednica ZD Zofke Kveder, Katja Mihurko Poniž - profesorica nemščine, literarna komparativistka, dramaturginja in »ena izmed prvih doktoric ženskih študij in feministične teorije na Univerzi