Poitnina plačana v gotovini. LETO VI. LJUBLJANA, 14. APRILA 1328. STEV. 15. Naročninazajvcoila- VnotETRTLETNODlMIS- CELOLETNO-DIN-60/Z A INOZEMSTVO JE-DODATI POJTNlNO/OGLAJI-PO CENlKV/ POJAMEZNA JfEVILKAPO-DlNt RAČUN POŠT. HRANILNICE 13.188 A /Ax VREDNI JtVOIN-VPRAVA V-VČITELUKI-TUKARNt/ 'ROKOPISI-)E - NE-VRA- xaio/anonimni-do- *PI$I • JE * NE • PRIOBČV - k ieio/poJtnina-pla- b XANAV-GOTOVINI TELEFON ŠTEV. 2906 Agents provocateurs. Naša protišpijonažna kampanja in moralna podpora onim preko, ki ne marajo živi pod zemljo na despotski ukaz kodak diktatorja sta zopet tako neznansko vznemirila prijatelje na Monte Citoriju, da so ukazali svojim trabantom pritiskati kljuke po beograjskih ministrstvih in povprašati kaj da je z razpuščeno Or-juno. Kak je bil uspeh tega kljuko-pritiskanja z običajnim rožljanjem že malo zarjavelih generalskih ostrog ne vemo. Ni pa nam težko skonstruirati odgovore, ki so ga sprejeli vrli Benitovi molojci pri naših merodajnih. In skoro, da smo globoko uver-jeni, da ni več daleč čas, ko bodo dokazi teh naših kombinacij pisani na naših potrpežljivih ledjih. V bistvu nas ta najnovejša rimska ofenziva z njenimi, upamo ne Cadorosko umerjenimi uspehi, prav nič ne interesira in bi jo kvečjemu beležili v »Zrnih«, da ni zvezana z neko drugo akcijo, ki ima morda oficielno rimsko zelo sorodne in blizu si ležeče izvore. Je to najnovejša protiorjunaška kampanija po predsobah »nadležnih« beograjskih krogov, ki izhaja iz nam dobro poznanih virov in oseb. Namen te kampanje je ta, da se nas v Beogradu diskvalificira in deformira kot zelo opasne elemente, ki se igrajo z ognjem in prete zažgati streho nad glavo pobožnih in brumnih šentflorjanskih mežnarjev, kakor leta 1914. Metode te zločinske kampanje sc povsem slične oni v letih pred evropsko katastrofo, ko se je pri nas pehalo na pranger mladino in v Beogradu najboljše oficire in postopalo zato, ker so z v bodočnost uprtimi očmi predvidevali to, kar se ni privilegiranim in patentiranim narodnim otcem niti sanjalo. Namesto, da bi tedaj skrbni otci domovine pretehtali opozorila mladih, kakor v krvavih borbah osivelih, z ranami pokritih borcev, so le te proglasili za prevratne revolucionarne elemente, vojne hujskače, agente provocateurje in rovarje, katerih se mora čuvati država ter dali na ta način sovražnikom Jugoslovanstva najboljše orožje za opravičilo njihovega tiranskega postopanja. Da se ne bi ta igra ponovila v drugi izdaji in da ne bo morda še enkrat rimski mirovni angel z železno pestjo opravičeval svojih eventuelnih korakov proti naši zemlji z materialom, ki mu ga dajejo naši »razsodni in trezni politiki, ki sumničijo Orjuno in Orjunaše, da goje neke posebne namene slične onim bosanske omladine iz leta 1914, bodi povedano sledeče. LISTEK. TONE KAMENJAK — B. Z.: NA UČKI. Solnce je vzhajalo tam nekje izza Senja kot sveta obla iz obljubljene dežele, ko smo se vzpenjali na Učko. Zemlja — naša istarska zemlja — se je vzbujala iz nočne tišine kot se budi mlada devojka. Megle je nestalo in skoraj je bil vrh Učke obdan od žarkov solnca, ki vsako jutro prihaja tam od vzhoda, kjer se rodi in kjer budi in ogreva svobodne ljudi v svobodni zemlji. Sedem nas je bilo, sedem parov oči se je upiralo proti vzhodu in sedem src je bilo v istem ritmu: »Zdravo da si nam solnce — iz svobodne zemlje. — Zdravo bratje in sestre, ki brezskrbno spavate v svobodni zori. Hvala vam, ki nam pošiljate vsako jutro uteho in nam lajšate bolečine. — lu Zdravo da si nam Solhce Nade — Solnce Zelje — Solnce Svobode — Zdravo!« Orjunaši smo principielni privrženci pacifistične ideje in ničesar bolje ne .želimo Jugoslaviji, kakor desetletja miru, ki bo omogočil konsolidacijo, provedbo Jugoslovenstva, gospodarski povzdig in kulturni razmah jugoslovenske nacije. Vojne imamo dovolj in prelivanja krvi čez glavo. Saj smo bili baš mi oni. ki smo odnesli v tem pogledu levji delež in preživeli vse strašne peripetije svetovne morije, od hipa, ko je počila prva karabinka pa do velikega momenta, ko je šel preko strelskih linij ukaz: »Ustavite ogenj!« Kake sledove je zapustila ta strašna Golgota štiriletnega umiranja naših najboljših drugov in pobratimov na naše mišljenje ve slehernL ki ga je dovedla usoda v ožji stik z nami in če je kdo privrženec parole med Ju-gosloveni: »Nikdar več vojske!«, potem smo to mi, ki smo ravno po tej vojni doživeli najgloblje ponižanje in razžaljenje. Ne želimo pa miru samo iz motivov osebnega notranjega razpoloženja, nego tudi iz zaključkov našega poznavanja države. Jugoslavija ima vse preje kakor ugodne geografične meje za vodenje vojne. Njene finance in gospodarstvo potrebujejo dolgoletnega mirnega razvoja, prej ko bodo stale na višini, ki je potrebna za vodenje moderne vojne. Jugoslovenska vojska ni niti zdaleka primerno oborožena za kakršnekoli akcije večjega vojaškega značaja. Naša avijatika, težka artiljerija, tehnične trupe, avto oddeljenja, tankovski baoni preživljajo šele prve faze razvoja, da ne govorimo niti o naši liliputanski vojni mornarici od katere ne more pričakovati niti največji fantast, da bi branila 1000 km dolgo obalo proti napadom sovražnih su-perdrenouthov. Naše iz šest sistemov sestavljene železnice onemogočajo zaenkrat še pravo izvedbo, nagle in brezhibne mobilizacije, ki je predpogoj vsake vojaške akcije. Ceste so v derutnem stanju. Industrija vse preje, kakor pripravljena na pre-ustroj v vojno, ki je še v Nemčiji leta 1914 zahtevala napor vseh sil mož Rathenauovega kova, da je bil proveden pri pruski točnosti in dolgoletnem pripravljanju na vojno. Vse tega in še mnogo drugega se Orjunaši prav tako dobro zavedamo, kaker vladajoči gospodi v Beogradu in oni zaplotniki, ki nas nekaznovano obrekujejo, češ, da smo nepremišljen in vojneželjen element. In iz vsega tega deduciramo tudi edino mogočo logično konsekvenco, da je treba izbegavati vsak še tako malenkosten povod za omogočitev italijanskih vojnih načrtov. Nihče ni govoril. Molčali smo kot v svetišču. Culi so sc samo koraki in udarci palic ob kamenje. Vsi smo imeli Isti občutek — občutek roba, ki mu snamejo okove in ki čuje besedo: Svoboda. Za seboj začujemo italijanske besede. Zdrznemo se in pogledamo nazaj. Bili so turisti iz Trsta. Hoteli so nas nekaj vprašati, toda v naših očeh so opazili mržnjo, pozdravili so in odšli dalje. Malo- pozneje smo stopali skozi grmovje in čuli iste glasove. Obstali smo. Govorili so o nas. Piskajoč ženski glas je prepričevalno govoril: »Prihod na vrh jim je treba za-braniti. Oni samo kvarijo splošno razpoloženje. Ne smejejo se in ne pojejo...« »Toda oni prihajajo- sem z drugimi občutki kot mi,« povzame besedo neki moški glas, »za nas je Učka isto kot kaka _ slična gora v Tunguziji; zgoij enostavni pri rodni objekt.« Toda kakor irn-a sleherna ugotovitev svoje meje, tako jih ima tudi le ta naša, ki sega do najširših gra-nic mogočnosti! In- to je -naš trden sklep, da je bolje poginiti, kakor živ robotati najbolj figarskem narodu, kgr jih živi pod solncem. Mi smo pripravljeni še prenesti mnoga italijanska izzivanja in jih knjižiti na račun pravičnega obračuna. Vsak poizkus direktnega zasužnjenja pa naj bo potem v obliki zasužnievalnih konvencij ali nasilne okupacije kateregakoli predela naše zemlje, ki se v Italiji čisto sistematično pripravlja, o čemur so odgovorni v Beogradu ravno tako dobro informirani, kakor mi, pa bomo kritizirali z vsemi razpoložljivimi sredstvi!! Ako'misli ta vesoljna Italija in civilizirani svet z Društvom narodov, da je »Suprema lex est ducis voluntas!«, potem se bosta imela priliko prepričati, da ,ie i Benitu, vsemogočnemu moči potegniti črto preko računov, kakor na krvavo slavno Vidovo leta 1914. avstro-nemškim prepotentnim imperialistom ! Posledice tega pa si lahko vsakdo sam izračuna, ki sloni na ugotovitvi, da je moči vedeti kdaj in kje je počil prvi top, ne pa kdaj in kje bo poslednji! Mi smo govorili in končamo z izrekom reformatorja pred tribunalom: »Tu stojimo, drugače ne moremo; Bože nam pomagaj! Amen. Mi in Italija. Pred kratkim je o tem predmetu predaval v Ljubljani narodni poslanec Joca Jovanovič, ki je na fin, na videz suhoparen, a vendar zelo zgovoren način orisal razmere, ki obstojajo med nami in Italijo. On kot diplomat in narodni poslanec ni mogel govoriti popolnoma jasno in določno, ni /pa nikakega dvoma, da sta možna in njegovimi trabanti. V ostalem pa smo g. Vlkovu zelo hvaležni za njegovo med vrsticami izraženo iskrenost, ker smo se prepričali o njegovem Slovanstvu, o njegovi odvisnosti od banditov krog makedonskega komiteja in ker je skozi njegova usta izpregovorila večina oficirske klike, ki je že 1.1923. ponovno pokazala spet svoje »vrline«, pa se gospodje ne čudijo in ob izvestnem času ne govore o nekem zapostavljanju Bolgarov, če ne bodo takrat, ko se izvrši ono veliko delo, za katerega se žrtvujemo, sprejeti v našo armado, kajti v prusaško-an-tislovanskem duhu vzgojenim elementom, ljudem ki so na ljubo pri- tožba. Za praznike sem si dovolil majhen sprehod po mestu brez tiste čudne mreže, ki mi stiska in žuli glavo. Mahnil sem jo tja proti Tivoliju, da si ohladim od dnevnega truda svoje možgane. Tam na Bleiwei-sovi cesti stoji mož, ki ga srečavam kadarkoli imam priliko, da si ogledam našo prestolico. Mož, sam na sebi me ni sicer interesiral, tem manj, ker me je vedno precej sumljivo ogledoval in ker so mi o njem pripovedovali prijatelji, da nima preveč smisla za ljubezen do bližnjega. Zbujal pa je moje zanimanje kljub temu, odkar sem ga spoznal in vselej sem čakal samo na trenotek, ko ga ujamem pri dobri volji, da si ga ogledam po bližje. Moj gospodar sicer ni skop. Toda mlatiti dnevno, polento na polento se naveliča vsakdo in želja po pravi pristni kranjski klobasi je gotovo popolnoma razumljiva. Ta mož pa ima ravno to dobro lastnost, da hodi vedno z lepo rejeno in veliko klobaso v roki okoli tepenim Koburgom sodelovali v sramotnih letih 1913., 1915., 1918. in 1923. — ne bomo, niti ne smemo zaupati. Toda g. Vlkov se vendar moti, če misli, da je legitimiran podajati kake izjave, ker prvič današnja vlada ni izraz volje bolgarskega ljudstva — ampak se vzdržuje z bajoneti in anglo-italijanskim kapitalom, kateremu je prodala v prosto eksploatacijo in ekoncjmsko podjarm-l.enje Bolgarijo in ker je drugič slepo orodje makedonskih desperadov, ki so se s svojimi metodami sami izobčili iz Makedonije in ki, polastivši se vseh vodilnih mest v Bolgariji isto enako strahujejo, kakor bi radi tudi južno Srbijo. Dalje je g. Vlkov menda prespal 1. 1918. in ne ve, da je tkzv. makedonsko vprašanje definitivno rešeno, ne ve, da Slovenci in Hrvati niso neke narodne manjšine- temveč sestavni del jugoslovanske nacije, kateri pripadajo tudi Makedonci — pa tudi Bolgari, pa bodi to g. Vlkovu — ali našim Veie-srbom prav ali ne. Makedonija je jugoslovenska — torej ne srbska, a tudi ne bolgarska — in kot taka ima vse pravice in samoupravo kot ostale pokrajine. Priznavamo, da je partizanska uprava zagrešila mnogo, a to še vedno ne opravičuje na zahtevo avtonomije, pod krinko katere bi se radi povrnili tipi a la Protegerov. Končno pa g. Vlkov menda pozablja, da je še vsak napad na Srbijo Pri studiranju nemških nacionalističnih organizacij imie je najbolj interesirala sedaj v jedru in po programu najmočnejša nemška nacionalistična organizacija: »Jungdeut-scher Orden« — »Mladonemški red«. »Jungdo«, kakor se glasi kratica te organizacije je bil ustanovljen takoj po polomu leta 1918. ali kakor pravijo Nemci po 9. novembcrski revoluciji. Osnovna linija programa mu je bila že ob ustanovitvi zbiranje vseh nacionalnih moči in njih uporaba po novih metodah v pro-cvit nemške republike, priznavajoč weimarsko dejstva in uporabljajoč stari potsdamski duh discipline. Aktivno je nastopil v obrambo republike v notranjih in zunanjih političnih zapletljajih, ko so bili upori komunistov, v borbah v Gorenji Šle-ziji in v porurski pasivni akciji. V tej aktivni borbi je stal dolgo ramo ob rami z ostalimi nacionalističnimi organizacijami, dokler ni izprevidel, da so te samo slepo orodje plutokracije in reakcionarjev. Z možato gesto je prekinil po tej konstataciji stik s starimi zavezniki in ubral svoja pota po težki notranji krizi, nastali radi tega koraka. Vrhunec krize je bila generalna skupščina 22. X. 1921, ko je bil položen temelj sedanjemu sistemu decentralističnih volitev vodstva. Edinica organizacije je »bratovščina«, ki jo vodi »veliki mojster«. Njemu sta podrejena »nasledni moj-ster« in »četniški mojster«. Več bra-tovšjm skupaj tvori »zvezo«, ki ji načeluje »komtur«. Zveza teh pa zopet »veliko zvezo«, z »velikim komturom«. Te »velike zveze« dobivajo vedno bolj značaj rodovnih organizacij. Celotnemu »Jungdo« načeluje »vrhovni mojster«. | in to mi je zbudilo precej simpatije do njega. Ravno ta dan je bil mož s klobaso videti izredno dobre volje. Že od daleč mi je migal in klical, me vabil na vse pretege v svojo bližino. Zdrav instinkt mi je sicer ves čas šepetal, naj se ga ognem v čim večjem loku, toda p oj e len j e po zapeljivi klobasi je premagalo zdrav razum in odločil sem se, da si ogledam to skušnjavo od blizu. Moj gospod je državni uradnik in vem, da bi tudi on ne šel kar tako mimo, če bi imel priliko. Pokazal sem inožu s klobaso čim najbolj prijazen obraz in se mu. približal. V začetku je bil neverjetno ljubezniv. Nekaj časa me je čohljal po glavi ter me ogledoval kot bi videl prvič zastopnika mojega rodu. Posebno zanimanje mu je zbudila moja svetinca, ki se mu je tako do-padla, da si jo je, kot sem opazoval pozneje izza vogala, narisal v notes. Vse to pa le mimogrede. Sve-tinco si nisem kupil jaz in radi mene bi si jo mož s klobaso mirno lahko bil za Bolgarijo fatalen in naj si z zavezništvom Italije in njej sličnih junaških držav ne dela iluzij — ter naj manje rožlja z bojevito sabljo, kajti v eventuelnem konfliktu mi ne 'bomo tako izolirani, kot si žele iz-vestni diplomati in naj bo prepričan, da bi prvi dan vojne iz Bolgarije sfrčali on in njegovi trabanti, ker bolgarsko ljud,’stvo ne želi z nami konfliktov, ampak zavedajoč se, da je del jugoslovenske nacije zbližanja in ujedinjenja — vedoč da le združenim Jugoslovenorm pripada go-spodstvo nad Balkanom. In mar misli g. Vlkov, da bi, vze-mimo slučaj, pripadla Makedonija Bolgarski — Italija, ki se je usidrala v Albaniji — ne bila baš njej opas-na? Končno se poziva g. vojni minister na nacionalno vzgojo omla-dine. Lepo, a če je vzgojena v istem duhu kakor g. Vlkov — Mo njjofl bi rekel Srbin. A teši nas razveseljivo dejstvo, da je velik del omladine že krenil iz ozkega obzorja veliko-bol-garske od Koburgov umetno vzgojene ideje — in naj si ne dela iluzij, da je jugoslovensko orientirana le zemljoradniška — preganjana emigracija: mi prodiramo idejno že v Bolgarijo in temelji režima, ki vidi preganjanja v južni Srbiji, a o zverstvih, katere je zagrešil nad tisoči edino res pravimi Bolgari, noče slišati — se že majejo in upaimo, da ni daleč dan, ko stopi veliko in m-viča in generala Mihajla Kovačeviča. Njihove smrti je kriva Italija, njihove smrti je kriv njen faši-stovskj režim, ki je naše! v prodanem in brezvestnem generalu Protogarovu pripravno orodje, ki mu sfluži in bo i v nadalje služilo za uresničenje njegovih načrtov o za-vojevanju Balkana po hrabrih kapo-retskih legijah in mornarici, ki si je pri Visu pletla svoje zmagoslavne lavorike. Proces sam je razkril mnoge zanimive stvari o delovanju V. M. R. O. (makedonske revolucionarne organizacije). Čitatelj.i se gotovo še spominjajo tega atentata in poteka prvih preiskav, vendar pa hočemo še enkrat na kratko opisati dogodek, ki je imel za posledico smrt enega naših najboljših mož. Znano je, da si Makedonski revolucionarni komitet na vse načine prizadeva, da bi našo državo zadel na najobčutnejših mestih in se v ta namen poslužuje vseh mogočih sredstev. Ta borba proti vsemu, kar je srbskega in jugoslovenskega sega že daleč nazaj v leta pred svetovno vojno. Vsi vodje V. M. R. O. so delali po istih sistemih in zlodejstva vojvod Jovana Brla. Todora Aleksandrova in Protogerova so popolnoma zatemnila jasne in svetle like 'idealnih ustanoviteljev V. M. R. O. vojvod Goce Delčeva in Damjana Grujeva. Ko S0‘ uvideli, da sistem vpadanja celili čet nima pravega uspeha, ker nimajo zaslombe v domačem prebivalstvu, ki takim akcijam ni naklonjeno, so se lotifi svojega dela s pomočjo posameznih trojk in z propagando med omladino. Uspeh propa- D. VERBIČ: Tretji „Reichstag“. JAVNA PRITOŽBA! poti. Tukajle se prične moja pri- A. VERBIČ: „Jungdeutscher Orden«. i I VOLNENA OBLEKA. Vse, kar je iz volne, se da očistiti z „Radionom“. Edino ne pozabite, da je volna zelo občutljiva in da je treba z njo previdno postopati. Volna ne prenese"vroče vode, ker ji vročina strdi vlakenca. Torej: „RADION' raztopi v mrzli vodi kot zmeraj in v tej raztopini malo premečkaj in pregneti volnene stvari. — „RAD10N* bo odpravil čisto sam vsako nesnago. Volnene stvari se ne smejo pri sušenju obesiti, ampak razpostreti po čistem platnu. S tako metodo boste očistili vse, kar je iz volne, torej svoj jumper, svojo pleteno kapo in vse slično. Barvane stvari bodo ponovno pokazale svoje dra-žesti kot da so nove. gande med »mladino se je pokazal v nedavnem makedonskem procesu v Skoplju, delo komitskih trojk pa lahko dnevno zasledujemo po poročilih časopisov. Ena takih trojk, ki imajo nalogo uničevati razne objekte, komunikacije in življenja zaslužnih in požrtvovalnih delavcev v naših obmejnih krajih, je dobila ukaz, da ubije generala Kovačeviča in velkega^ župana bregalniške oblasti, ki sta že preje prejemala od glavnega tajnika V. M. R. O. Ivana Mihajlova razna grozilna pisma. Atentat je bil izvršen in general Kovačevič je padel. Dva atentatorja, Ilija Milinkovič in Hipokrat Razvigorov, sta bila na begu ubita, tretji Blagoje Kralev, pa je bil ujet in postavljen pred sodni stol v •Štipu. Blagoje Kralev je vsekakor, do-voljni dokaz, kakršnih sredstev se poslužuje makedonski komitet v borbi profi naši državi in proti vsemu Jugoslovenstvu. Sam je sicer priznal udeležbo pri atentatu, poleg tega pa je spravil v zvezo z atentatom mnogo ugiednih štipskih meščanov in okoliških seljakov. Domneva se, da je ravnal po Statutih makedonske revolucionarne organizacije, ki določajo, da mora komita, ki ga ujamejo oblasti, spraviti v zvezo s svojim dejanjem tudi mnoge j udi, ki so padli v nemilost Centralnega . komi-teta, ker n'iso izvršili kakih njegovih zahtev. S tem bi se jim vsaj .nekoliko osvetil vsak, ki bi tudi nanje vrgel sum soudeležbe pri kakem hudodelstvu makedonstvujuiščih. Na to dejstvo so se upirali mnogi zagovorniki takih, ki so bili po izpovedbah Gorica. V nedeljo dne 15. t. m. sestanek ob 11. uri na običajnem mestu. Gostje dobrodošli! Celodnevni peš-izlet se preloži na 22. aprila. Pripravljajte se na vajo! — Vodja. Mlad org. Sklicujem sestanek za 15. t. m. ob 10. uri v običajnem lokalu. — Inštruktor. SVARILO. V Sl o v etnij O', zlasti v Ljubljano prihajajo zadnje čase iz zasedenega ozemlja razni Slovenci, ki se predstavljajo tukajšnjim nacionalnim krogom kot žrtve fašističnega režima. Govore o svojih nadonalnih zaslugah, o preganjanju s strani fašistov ter se Skušajo vriniti v razne nacionalne organizadije- predvsem seveda v one, ki so Italiji najbolj neprijetne. Dogaja se, da prihajajo taki ljudje v upravništvo »Orjune«, pisarno Jugoslovenske Matice in se tam v razgovoru informirajo o raznih stvareh in osebah. Kdor pozna razmere, ve kmalu, s kom ima opraviti in postane takoj previden. Nepoučeni pa takim ljuidem kot dozdevnim žrtvam fašizma slepo verujejo in zaupajo. Trdimo, da se nahaja med temi osebami mnogo italijanskih plačan-cey- ki vohunijo za Italijo, odkar je vsled naših razkriti) prejšnji vohunski materijal 'izgubil svojo praktično vrednost Svarimo javnost, zlasti pa akademično mladino- da se izogiba vseh teh »priseljencev«, dokler ni v posameznem slučaju po zaupnih informacijah dokazano, da je dotični begunec res žrtev fašizma. Hlstoria docet. Bilo je spomlad; v letu 1917. Rusija se je po revoluciji in oktoberskem prevzemu vlasti po boljševikih zvijala v tisočerih krčih. Japonci so po odo'brenju in predhodnem dogovoru vlade Moto-no-Terautšija z Anglijo pripravljali ekspedicijo za zasedbo Sibirije. V ta namen so poslali znatno število izbranih japonskih špijonov v Sibirijo, da sondirajo in proučijo teren. Spijonj so naloženo jim nalogo prav dobro opravljali. Nenadoma pa so jim prišli na sled boljše viki v Irkutsku, kjer je nato sledila aretacija znatnega števila teh gostov. Pri zasliševanju in preiskavanju dokumentov se je izkazalo, da je bil voditelj in spiritus agens te špijon-ske bande japonski konzul v Irkutsku. 23. aprila je zahtevala sovjetska vlada, da se tega konzula-špi-jona takoj odstrani in končno v osnovi dosegla njegov odpoklic. Zadeva ne bi bila toliko poučna, če ne bi bile tedaj razmere v Rusiji še vse drugače zapletene, kakor so danes v Jugoslaviji. Nemci pred vratmi Moskve. Turki v Kavkazu, Angleži na Murmanu, Čehosldlvaki na pohodu iz Sibirije proti osrčju Rusije, Kolščak se pripravlja na od- Kraleva sodelovali pri atentatu. V resnici je prišlo v preiskavo in pred poroto mnogo ljudi, o katerih bi si nihče ne mislil, da so bili člani makedonske revolucionarne organizacije, ali da dejansko še danes podpirajo to zločinsko početje. So med termi ljudmi izrodki našega naroda, k!i pa nikakor ne morejo s svojim delom potrditi raznih trditev make-donstvujuščih. da je naše obmejno prebivalstvo v Južni Srbiji vedno pripravljeno podpirati bolgarske ko-mitaše 'in da komaj čaka osvoboje-nja izpod »srbskega jarma«. Ne glede na te-, da je dalo tem trditvam najlepši odgovor prebivalstvo samo, ki je na lastno iniciativo pričelo preganjati morilce priljubljenega generala, moramo vsekakor upoštevati teror, s katerim deluje V. M. R. O. na obmejno prebivalstvo in se pač ni čuditi, če kdo v strahu pred mukami in smrtjo kloni m popusti. ''Smrtna obsodba štirih glavnih obtožencev, med njimi Kralova, je epilog zločina, katerega žrtev je postal eden največjih kulturnih delavcev v naš1; Macedoniji. Zadnji kongres makedonske revolucionarne organizacije nam je porok, da še ni konec prelivanju bratske krvi in da v južnem delu naše domovine ne bodo prestale pokati bombe, ki jih nc-sijo visoke 'italijanske agentinje svojim prijateljem bolgarskim komi-tom, ki z brezvestnimi tolovajstvi onečaščajo spomin- onih idealnih borcev, ki so se žrtvovali za idejo osvobojenja vseh Jugoslovenov v vrstah makedonske revolucionarne organizacije. ločno akcijo, upori v Jaroslavu-LgcfiU, nastop vrhovnega komandanta Murajevja itd. In vendar je tedaj navzlic vsemu temu Rusija dostojno govorila ter prisilila japonsko vlado, da je umaknila svojega eksponenta-špijona. Jugoslavija pa v letu 1928., deset let po ustanovitvi še vedno ne najde forme na podlagi katere bi pokazala, da ni v njej kraljevim italijanskim generalnim konzulom vse dovoljeno in da veljajo v njej vsaj toliko doplomatski običaji, kakor v Liberiji ali v Nicaragui. In naši škofi? Javna tajnost je, da je izrekel papež Pij XI. nezadovoljstvo nad fašistovskim režimom na pobudo nemških škofov in na podlagi preciznih referatov papeškega nuncija v Berlinu. Ob tej priliki se spominjamo i naših škofov polni napetega pričakovanja, kdaj bodo le ti dvignili pri sveti stolici, glas v zaščito 600.000 sužnjev italijanskega imperializma, ki jim odreka silni Be-nito pravo izvrševanja gesla Učenika: »Pojdite in učite vse narode!« Bojimo pa se le, da je naše pričakovanje uzalud in da bodo znosile naše vladike še mnogo Petrovega novčiča v nenasitne Vatikanske kaše, prej ko se bo eden od njih drznil dvigniti svoj glas. Vladika Juraj je pač že dolgo mrtev in danes imamo samo epigone. Ali je to socialno. Poznamo ljudi, ki imajo po dve službi poleg tega služi še žena, tako da pridejo do prav krasnih mesečnih dohodkov. Na drugi strani je pa truma brezposelnih, ki nima niti koščka kruha za sebe in otroke. Ali se dotični zavedajo, kako nesocialno je njihovo postopanje? Nismo jim nevoščljivi udobnega življenja. pričakovali pa bi, da tudi oni privoščijo kruha bednim in njihovim, v pomanjkanju živečim otrokom. Vemo, da je to glas vpijočega v puščavi, apeliramo pa kljub temu na službodajalce, da to socialno krivico popravijo. Imajo dovolj izbere! Spominjamo se, da je svoječasno neki dnevnik ostro nastopil proti temu, ko je mestna občina ljubljanska nastavila nekaj nižjih upokojencev kot cestne nadzornike. Torej je sedaj večja prilika za ogorčenje, ko gre za upokojence polkovnike, podpolkovnike, ravnatelje itd. in za ljudi z dvema ali tremi dobrimi službami. Vsem skupaj pa: Pokažite socialnost v dejanju in ne samo z besedami, ki so jako poceni in pesek v oči. Naše prijatelje pa prosimo, naj nam nazna nijo vse take in slične primere in pojave. Tako piše »Ogenj« krščanske socialistične mladine v 4. številki na zavitku. Mi pa pravimo, naj berejo kaj smo pa mi svoj čas pisali v Or-juni — glede OUZD. Klerikalno vodstvo pri OUZD, vprašamo, kako ste nastavili in kakšne ljudi zadnje čase pri socijajnem delavskem zavodu — to kriči do neba. K ATENTATU NA ITALIJANSKEGA KRALJA. Trst, 12. aprila 1928. Notranje razmere v Italiji zore z vedno večjo naglico. Fašistovski režim je preživel svojo razvojno dobo in narod se ne da hraniti več z obljubami in načrti. Razočaranje, ki ga je doživela stradajoča masa, dobiva stalno vidnejši izraz kljub vsem naporom vladnega aparata, podprtega s stotisoči bajonetov. Borba za živ-Ijenski obstoj tira italijanski narod z neizprosno konsekvenco v smer, ki jo je pred kratkim on. Mussolini označeval kot nemogočo in ki pelje k sigurnemu cilju — smrti fašizma. Neprestani nemiri in upori, o katerih prihajajo poročila kljub vsem odredbam fašistovskih oblasti, ki hočejo to preprečiti za vsako ceno, so najlepši dokaz »popolnega« zadovoljstva italijanskega naroda z obstoječimi razmerami. Fašizem pa si ni ustvaril neizprosne sovražnike le pri onih, ki so se mu takoj ob prvem nastopu postavili po robu. V svojem stremljenju za popolnim absolutizmom je moral priti v konflikt s prvim ustavnim faktorjem, kraljem Emanuelom in njegovimi pristaši. Ta konflikt se je pričel razvijati že davno. Prvotno omejen na razne dvorne intrige, dvoboje med najvišjimi osebami in spopade najvišjih pristašev obeh strank, se je širil vedno bolj v maso. Odkrita borba, ki je nastala med obema partijama, je danes razpaljena do viška in ni daleč čas, ko bosta prisiljeni obe stranki preiti k odločilnemu udarcu. Da je v takem miljeju, ki ga spretno izrabljajo vsi nezadovoljneži in elementi v Italiji, počil peklenski stroj v Milanu, se ni čuditi. V Italiji se od nekdaj niso izbirala sredstva, če je bilo treba odstraniti nasprotnika. Zelo značilen pa je pri vsej stvari še en moment. Istočasno, ko so prispele prve vesti o atentatu na kralja Emanuela III., je buknila v svet tudi vest o izjalovljenem atentatu na vlak, v katerem se je vozil Mussolini v Rim. Te vesti so se sicer pozneje demantirale, vendar so dosegle svoj cilj. Vsa krivda za atentat in posledice, ki jih je imela eksplozija peklenskega stroja v Milanu, se vali na na: sprotnike fašizma v inozemstvu. Na ta način skušajo italijanske oblasti na eni strani prikriti prave razmere, ki vladajo v Italiji, na drugi strani pa oživeti simpatije mase za vladajočo silo. •KVJkat-TCT MUSSOLINIJEVA SNUBLJENJA. Pretekle dni se je zopet razburil svet po zaslugi italijanskega diktatorja on. Mussolinija. Popolnoma nepričakovano je razvil fašistovski mogotec neverjetno diplomatsko podjetnost, ki so jo spremljale vse evropske države z velikansko pozornostjo in je našla odmev tudi v vseh ostalih državah. Njegovo vabilo Avstriji, Čehoslovaški in Poljski za ustvaritev nove prijateljske pogodbe, ki naj bi vezala vse države čim tesneje, je zbudilo precej neprijetnih občutkov posebno v Franciji. Danes si sicer svet še ni na jasnem, ali se je odločil Mussolini v resnici za novo zvezo držav, ki bi naj bila naperjena v prvi vrsti proti Franciji in stremela za razbitjem Male antante, ali naj je samo overtura k zahtevam, ki jih namerava v kratkem staviti tako v Parizu kot na Balkanu. Italijansko časopisje opeva to najnovejšo Mussolinijevo gesto kot nov podvig Italije v zunanji politiki. Izgleda, da je akcija diktatorja Italije za ustanovitev »Latinske zveze« padla v vodo in da je bila vsa ogromna količina tinte po italijanskih časopisih prelita zastonj, kot so bili zaman vsi prijateljski sestanki obeh držav. Bližnja bodočnost bo pokazala rezultate najnovejšega napora faši-stovske diplomacije. Že danes pa je gotovo, da so se v svojih računih temeljito zmotili, kajti odgovori posameznih prizadetih držav na italijansko snubljenje gotovo niso zadovoljivi. Tudi vloga, ki jo igra v tej igri Poljska za enkrat še ni jasna in zelo dvomljivo je, da bi zadobila zunanja politika Poljske protifrancosko ost, ker vezi med tema dvema državama so mnogo pretesne, da bi se dale raztrgati s toliko lahkoto. Pa tudi v slučaju če se odloči Poljska za ta usodepolni korak, bi to dejstvo prineslo v Evropi prej večjo harmonijo kot nasprotno, ker glavna ovira med popolnim sporazumom Francije in Nemčije je bilo doslej zastopanje poljskih interesov po Franciji napram Nemčiji. DAVEK NA SAMCE! Difficile est satiram non scribere, ko dan na dan čitamo originalne načrte naših ministrov, ki iščejo zlo tam, kjer ga ni, odnosno ga skušajo odpraviti s sredstvi, ki za dotični slučaj niso učinkovita. Sicer sama zamisel g. ministra ni tako napačna in morda dobro mišljena, dasi si jo je izposodil od drugod — toda vprašanje je, da-li je pri nas na mestu. Predvsem treba ugotoviti, da nazadovanje porodov pri nas še ni na taki stopnji, da bi kazalo z nekim zakonom zaustaviti depopulacijo. Je pa vzrok nazadovanja porok in porodov predvsem, slabo socialno stanje malega človeka uradnika, delavca, nameščenca, obrtnika itd., ki pri obstoječi draginji — in zlasti dragi stanarini nikakor ne more misliti na to, da svojo revščino le še poveča. Vzemimo državnega nameščenca! Z nekaj nad tisoč dinarjev naj se oblači, hrani in plačuje za stanovanje 800—1500 Din. Zdi se, da so gospodje zagrabili problem na povsem napačni strani in da skušajo bedo revnih rešiti na ta način, da ga še obdavčijo — mesto, da poskrbe za gradnjo cenenih stanovanj, dajejo cenene kredite za stanovanjske zadruge ter povišajo dohodke nameščencem in delavcem. Ako je pri nas kaka nevarnost depopulacije — je to v socialni krizi in pa v veliki mortaliteti prebivalstva. Ako torej postoji načrt zavzeti depopulacijo — ima prvi del naloge rešiti minister socialne politike s finančnim ministrom in le drugi del — saniranje zdravstvenih, higijenskih prilik — pa minister narodnega zdravja. Vsako novo obdavčenje pa moramo odločno odklanjati, kajti lepega dne bi predpisal prometni minister davek za izboljšanje prometa-minister grad evin davek za zgraditev cest in palač, notranji minister za povečanje varnosti itd. — pa bi n. pr. državni nameščenec srečno prejel tretjino svojih dohodkov ter lahko umrl za blagor domovine in državne kase. JUBILEJI. Letošnje leto je za nas Jugoslo-vene zlasti bogato na jubilejih — pa je na mestu, da se jih spomnimo vsaj onih najmarkantnejših. Predvsem praznujemo 80-letnico revolucije 1. 1848., ki je pomedla z zadnjimi ostanki absolutizma in dala vsaj navidez deloma vlado v roke narodom. Potem praznuijemG' dvajsetletnico dogodkov leta 1908., ki so bili prvi pomembnejši korak k propasti Avstrije in rojstvo1 revolucionarnega jugoslovenskega nacionalizma ter podvig nacionalne zaved- nosti. Petnajst let poteče letos, ko so Srbi in Bolgari manifestirali solidarnost v borbah ramo ob rami pred Jedrenom, ki ie padel le vsled oja-čenj, s katerimi so Srbi podprli Bolgare in ko sta dva jugoslovenska brata, kot pred stoletji njih predniki, že bila pred vrati Bizanca. Toda žal obhajamo tudi 15-letnico, ko so Bolgari kot orodje v rokah avstrijsko-nemškega eksponenta Ferdinanda — na Bregalnici zahrbtno, izdajalsko in nebratsko napadli Srbe, a dobili tudi krvavo plačilo — izgubili Jedren, dostop na Egejsko morje in Dobrudžo, kar jih pa še ni izpame-tovalo, da bi leta 1915. zopet ne napadli male v vojni onemogle Srbije. Praznujemo 10-letnico našega Ujedinjenja — ne kakor bi ga mogli in morali — temveč v še neurejenih’ razmerah, neizenačenih zakonih in bremenih, v večnih krizah, partijskih borbah, borbah dveh front in korupcijskih aferah — a vendar jubilej je. Pet let je poteklo od nasilne smrti velikega Jugoslovena Aleksandra Stambolijskega in 50 let od osvobojenja Bolgarije, o čemer bo — z oziri na naše ujedinjenje v eni prihodnjih številk v bolgarščini na našo prošnjo napisal članek odličen omladinec Bolgar — ki je zaveden Jugosloven. Verujmo in delajmo, da bo 1. 1933. — ko praznujemo 15-letnico Ujedinjenja, pokazalo druge ugodnejše rezultate nego letošnje — in da bomo v Veliki Jugoslaviji, absolutni gospodarici Balkana, lahko z drugimi čustvi praznovali narodne jubileje. A zato treba dela, dela in borb! JANEZ P., Beograd; ZADNJA POT BR. CIRILA PIVKA. Pogreb br. Cirila Pivka v Beogradu je pokazal, koliko simpatij si je Magopokojni znal takoj pridobiti povsod, kamor ga je zanesla službena dolžnost. Pred mrtvašnico obče državne bolnice na Vračarju, izpred katere je krenil sprevod proti kolodvoru — so mu zapeli pevci ganljivo žalostinko. Na čelu sprevoda so korakale tri Sokolice v slavnostnem' kroju, za njimi četa Sokolov s praporom, za vozom pa so šli sorodniki, prijatelji, profesorski zbor, kolegi in deputa-cija Orjune v civilu, poleg teh pa številni drugi, ki brata Cirila niti poznali niso, a so izvedeli za njegovo tragično smrt. Na kolodvoru so pevci zapeli Vigred, nakar se je imenom tovarišev v krasnem govoru od Cirila poslovil g. Novoselovič. Globoko zasnovan in pesniško oblikovan je bil govor br. dr. Dragiča, ki je imenom na-stavnikov in Sokola vzel od br. Cirila slovo, pri čemer je v slehernem očesu zalesketala solza. V slovenščini se je imenom ožjih prijateljev in beograjske Orjune razstal z br. Cirilom njegov dolgoletni prijatelj in sostanovalec br. Janez Poharc. Po končanih govorih so zapeli pevci še eno žalostinko, nakar so krsto naložili v vagon in zvečer je nastopil br. Ciril svojo pot v ožjo domovino, v rodno belo Ljubljano, kjer bo tam gori pri Sv. Križu spal večni svoj sen. Svetal mu ostani med nami spomin! Kronika. je najmodernejše urejena ter Izvršuje m tiskarnišVa dela od najpripre-atejšega da najmodernejšega. - Tiska šolske, mladinske, leposlovne in znanstvene knjige. Ilustrirane knjige v eno- ali večbarvnem tlskn. — Brošure v malih in tudi največjih nakladah. Časopise, revije, mlad. liste. Uma oprema ilnstrii. katalogov, cenikov Id reklam, listov. Lastna Mia šolskih zvezkov. Šolski zrezki za osnovne iH srednje Sole Risanke, dnevniki in beležnice. Oblast izhaja iz suverenega naroda. Z božjimi izvori spadajo v dobi brezžičnih pogovorov in aero-pianskih poletov preko Oceanov v kleti muzejev, kjer plesne kipi apostolskih Habsburgovcev in njih čr-ncžoltih gardistov. pa razuma in razsodnosti, s katero bi ločila dobro od slabega. * Orjunaši imamo navado, da pridemo z našim mnenjem in predlogi vedino nekoliko pred ostalimi. To nam štejejo v zlo. Tužni glasi. Nekaj paberkov o nedjeljski slavnosti v Trstu. Zanimanja med ljudstvom' ni bilo absolutno nobenega. Splošna apatija, na razne sestanke in zborovanja so se podali ljudje, ki so pač morali, po večini so bili to plačani, tako celo uradniki na brzojavnem uradu, ki bi bili sicer ta dan prosti in so bili pozvani na d'elo, da jih vidi osrednji ravnatelj, so dobili posebno nagrado. Vse poštno osebje ženskega spola pa je ta dan prejelo nove obleke, da se predstavijo načelnikom iz Rima v čim lepši obliki. Hišni gospodarji v Trstu so prejeli od fašja poziv, da morajo skrbeti, da bodo njihove hiše razsvetljene. Nekateri hišni gospod'arji so se res dali prestrašiti in so s svoje strani pritiskali na najemnike, tako, da je bila vsaj tu pa tam kakšna hiša razsvetljena. Hujša je bila stvar v okolici. Tako so v spodnji okolici, zlasti v Rojanu učitelji obdelovali tozadevno učence in jim ponujali sveče, da bi z njimi okrasili okna. V zgornji okolici pa so 'hodili fašistovski voditelji od hiše do hiše in naravnost z grožnjami narekovali, koliko sveč mora imeti posamezno okno. V tem se je posebno odlikoval znana moralna propalica učitelj na Proseku Apollonio, ki pa je dobil tokrat od našega zavednega človeka dovolj jasen odgovor, ki si ga je gotovo tudi dobro zapomnil. Veliko si je tudi prizadeval komandant iz Opčin Federicci, da bi gnal kolikor mogoče veliko-ljudi iz zgodnje okolice v mesto. Učitelji so morali zbobnati vse otroke in vsakemu so vsilili črno srajco in fašistovski fes. Toda starejše so hoteli vpreči v voz. Radi tega je hodil Federicci osebno od človeka do človeka in ga nagovarjal, naj se udeleži velike narodne manifestacije. Ker je našel povsod prazna ušesa, je skušal vplivati vsaj na one, ki je o njih znal, da so brezposelni in teh je žal ogromno, ter jim je začel obljubovati službe in zaslužka. Ker pa je bilo teh vendar preveč in tudi niso verjeli njegovim besedami, jim je začel ponujati denarja. In res so se našli trije reveži, ki so se dali podkupiti vsak s 50 lirami in so romali v nedeljo v Trst. A že v ponedeljek so prokli-r. ali judeževe groše, kajti ta dan je bil pogreb zavednega domačina v sosednji vasi Gropadi in ti trije reveži so bili tarče splošnega zasmehovanja. Celo fiz Sostonjščine in Pivke so gnali v Trst šolsko deco in starejše ljudi. Vsem je bila zagotovljena prosta vožnja in še podpora 5 lir za osebo. Toda komaj so prišli v Trst, se je večina porazgubila, tako, da se je slavnosti udeležilo le malo teh potnikov. V Trstu samem je bil posebno živahen promet s tramvajem. Vsem ballillam in malim italijankam je bila namreč dovoljena brezplačna vožnja po mestni železnici. Tako se je dogajalo, da so bili vsi tramvaji proti Barkovljam polni take diece, celo v času, ko so Turati in fašistovski veljaki zborovali na dežju na velikem trgu. Iz Lokve in iz Divače bi seveda tudi morali priti vsi šolski otroci v Trst, toda žalostno so prilomastili v Trst samo Italijanski učitelji brez vsakega spremstva. V Lokvi bi se morali zbrati otroci že ob 5. uri pred šolo, tod'a zaman jih je čakal učitelj, zaman je tudi hodil od hiše do hiše. Povsod so še vsi mirno spali, medtem ko se je ubogi učitelj silno mučil z idejo, kaj mu dobo rekli predstojniki, ako ne prižene črede nedolžnih v Trst. V Materiji je dal tamošnjii pode-štat sklicati vse starše ter jih je začel zmerjati s svinjami in prasci, ker nočejo vpisati svojih otrok med ba-lille, ter je grozil vsakemu začasno le z globo 50 lit, kdor ne bo vpisal svojih otrok. Za pozneje pa si pridržuje še hujše kazni. Sicer pa govori dovolj jasno o neuspehu slavnosti število novih miličnikov, ki je po statistiki, ki jo že imajo, celo manjše nego za Gorico. Slavnost pa je imela tudi drugo smešno epizodo. Ta dan je namreč kakor že znano, izšel »Popolo di Tti-este« v posebno prazniški obliki, Sn ob tej priliki je prinesel tudi pozdrave raznih vojakov. Seveda ni manjkal med temi tudi tržaški podeštat Arch, pardon sedaj Archi, toda pri tem je imel smolo. Zameni! je namreč samo ekscelenco Avgusta Turat-tija, osrednjega tajnika fašistovske stranke, ki je prišel ta dan v Trst s Filipom Turattiijem, znanim voditeljem italijanskih socialistov, ki je na zelo drastičen način moral zbežati iz Italije 'in živi sedaj v Parizu, kjer vodi akcijo italijanskih izgnancev. Najlepše pri stvari pa je, da je objavil ta pozdrav sam »Popolo di Tri-este« in da ni nihče opazil pregre-ške, ne v uredništvu, ne v tiskarni, dasi je ime zelo znano vsem Italijanom. kakim ime Avgusta. Turatijev obisk Gdrice dne 24. mate a 1928 v senci Potemkinovih kulis. Glavni tajnik fašistovske stranke je v teku enega leta dvakrat obiskal Gorico. Maja 1927 o priliki zborovanja fašistovskih visokošolcev ter sedaj 24. marca o priliki fašistov -skega nabora in devetletnice ustanovitve fašev. Pri prvem svojem obisku Gorice je Turati vsaj prisostvoval sprevodu tisočerih italijanskih visokošolcev ter z njim združenih organizirancev v fašistovski stranki. Manifestacija in sprevod sta tedaj vsaj napravila vtis živahnosti m življenja. Sedaj pa ob zadnjem obisku, ko je bila goriška fašistovska stranka navezana v precejšnjem delu le na svoje moči, se je pa videlo kako malo pravega odmeva ima fašizem v naši deželi, kako se polote-va brezbrižnost celo italijanskih krogov dežele. 14 dni je biia cela dežela pod ploho pozivov in vabljenja, da se ja udeleže vsi obiska Tu-ratija v Gorici. Poseben sestanek vseh političnih tajnikov iz cele dežele je teden poprej 'sklepal, kako prignati ljudi v Gorico. Posamezni fašji po deželi so nato na podlagi teh sklepov kar ukazovali: toliko fašistov, toliko vpisancev v sindikate, toliko avanguardistov, 'ballil, dolpolavoristov in piccole italiane, morajo priti 24. marca v Gorico. Pa kljub vsemu temu aparatu se dežela ni odzvala ne vabljenju in ne grožnjam. Le malo jih je prišlo ta dan v Gobico in še od teh se je večina poskrila po goriških gostilnah. Zato pa je sprevod izgledal tako, kot je pač izgledal. Klavrno so povešali udeleženci sprevoda glave, kot čreda obsojencev. Nobenega vzklika, nobene pesmi, ničesar. Vsa prezebla in do kože premočena šolska mladina je tvorila glavno jedro sprevoda. Petletni otroci so korakali brez dežnikov v sprevodu po mestu. Dež je neprestano lil nanje. Italijanski fašisti so se po imenskem vzkliku umaknili na suho. Otroke pa so gonili po blatu naokoli. Delavcev sploh ni bilo v nobenem sprevodu. Izmed naših ljudi je edino nekoliko priseljenih obrtnikov in briških gospodarjev korakalo v povorki. Od 40 Slovencev, sprejetih ta dan v fašistovske stranko, so bili po večini srednješolski dijaki, kii so že itak vsi prisiljeni biti avanguardisti. Tik pred naborom so tri dijake Slovence izključila iz avanguardije, ker jih je goriška kvestura naznanila kot nezanesljive. Vrniti so morali uniforme ter niso bili sprejeti v stranko. Koliko drugih je želelo, da bi jih doletela ista usoda. Turati v Solkanu. Goriški fašistovski prvaki so peljali glavnega svojega tajnika po vseh goriških mestnih, okrožnih fašjih, tako tudi v Solkan. Tu. vodi silno revni fašjo znani sovražnik slovenskega uoite.j-stva učitelj Alberto Ballaben. Tri dni prej so hitro zasilno okupirali neko hišo za sedež solkanskega fašja, ker ga ta še ni imel. Na dan obiska pripelje Ballaben Turatija na balkon hiše. Spodaj čaka ponižna šolska mladina ter učiteljice in na ovinku kuka par radovednih mater. Nikjer nobenega moškega. S patetičnim glasom zakliče Ballaben: »Evviva S. E, Turati!« Nihče se ne odzove. Baliabea ponovi še krepkeje svoj živio. V odgovor se sliši samo pršenje dežja. Še v tretje se oglasi poziv k živio, K A H G A y A> ci 'o m or Za moške obleke — velika izbira ugodne cene R. MIKLAUC »PRI ŠKOFU" Ljubljana, Ungarjava ul. TOVARNA POHIŠTVA 1.1. NAGLAS furjaški trg štev, 6 priporoča svojo veliko zalogo vsakovrstnega »ohištva po najnižjih cenah Za nakup vsakovrstne kuhinjske posode, emajlirane v navadni in v najboljši kakovosti, kakor tudi iz aluminija, nikla, vsakovrstnega jedilnega orodja, hišne oprave iz železa in medenine in vsega v železninarsko stroko spadajočega blaga se priporoča NAJSTAREJŠA TVRDKA TE STROKE SCHNEIDER & VEROVŠEK trgovina z železnino in poljedelskimi stroji v LJUBLJANI, Dunajska cesta št. 16. pa zopet odgovarja le molk. Turati takoj obrne molče hrbet ter izgine z balkona. Med toliko žalostnih tudi ena vesela. Oktobra meseca preteklega leta je šel trgovec France Vrabec na semenj v Sežano. Tu pa je doživel neprijeten dogodek. Neznanec mu je v gneči, izmaknil listnico z večjo vsoto denarja. Imel pa je toliko sreče, da so takoj zagrabili tatu, nekega Bruna Sussana iz Trsta. Zaprli so ga v sežanski zapor, kjer naj bi čakai, da pride pred sodnika. Te dni se je imela vršiti razprava pred tržaškim sodiščem. Sodni dvor je bil zbran, toda obtoženca Sussana ni bilo nikjer. V zaporu je namreč imel priliko, da se je skozi zamreženo okno seznanil z nekim dekletom, katere naklonjenost si je znal pridobiti in ki mn je olajšala z lepo besedo, pijačo in jedačo bivanje v zaporu. Prišel je tako 28. oktober, dan, ko je fašistovska Italija slavila pohod na Rim. Slavnost se je vršila tudi v Sežani, in sicer je po svoji navadi tamkajšnji paša Graz-zioli gnal na slavnost vse kar leze in gre. Med nesrečneži, ki so se morali udeležiti te komedije je bil tudi čuvaj 'zapora, ki je moral pustiti svojega varovanca samega in ubogati višjemu ukazu. To priliko pa je Sussan znal dobro izrabiti. Prepričal je svojo prijateljico, da mora tudi on na slavnost, češ, da je to njegova dolžnost in da je prejel tak ukaz. Dekle je sicer zmajalo z glavo, toda živimo v takih časih, ko je kaj takega več nego verjetno in izpustila je tička, da je šel na slavnost, odkoder ga ni bilo več nazaj. Čuvaj je prišel v disciplinarno preiskavo, toda bil je oproščen, ker je zamudil svojo službo iz nacijonalnih interesov. Zaman se je torej sestal sodni dvor. da bi sodil Sussana, ki se do danes še ni vrnil od slavnosti. Toda niti v odsotnosti ga niso mogli obsoditi, ker je manjkala glavna priča, okradenec. Vest je prinesel celo trža- ški »Piccolo«, toda previdno je zamolčal za kakšno slavnost je šlo. O dvojezičnih napisih in o dvojezičnem prefektu. »Goriška Straža« od 14. t. m. in po- njej »Edinost« od 17. t. m. objavljata sledeči članek: Z različnih strani prihajajo pritožbe, da hočejo nekateri gospodje po deželi prisilno odpraviti dvojezične napise na zasebnih podjetjih, kakor so- trgovine, gostilne, posojilnice, ter jih nadomestiti z enojezičnimi, namreč samo italijanskimi. Posredoval sem radi tega pri goriškem prefektu in se skliceval pri tem predvsem na postopanje županov na Bovškem. Gospod prefekt mi je odgovoril, da ima izključno prefektura pravico izdajati ukaze v tem predmetu, nikakor pa župani — podeštati. če želi kdo odstraniti prostovoljno-, je prav, toda sile in pritiska ne sme izvajati nihče, ker je terna prefektura odločno nasprotna. Tako mi je rekel gospod prefekt in tega naj se naši ljudje držijo. — Dr. Besednjak, državni poslanec. In glejte čudo-, ni še dober teden od tega, pa je »Goriška Straža« prinesla vest iz Bovškega, da silijo nekateri podeštati na Bovškem naše ljudi, da odstranijo slovenske napise in je vprašala, kaj pravijo k temu oblasti. Izšli so le nekateri izvodi »Straže«, pa je posegel isti prefekt vmes in zahteval, naj se črta omenjena vest v listu. Tržaška »Edinost« je po »Goriški Straži«, ki jo ic prejela, posnela to vest in je bila radi tega na Goriškem zaplenjena, češ, da bi mogla ta notica razburiti duhove z nevarnostjo za javni in nacionalni red. Improvizirani šolski nadzornik, postajenačelnik v Volčji Dragi, Ulik Mancioni, c katerem smo ravno zadnjič poročali, je bil telegrafično premeščen iz Volčje Drage. Žal pa zopet v slovenski kraj, namreč v Sv. Lucijo. Morda ga tudi od tod kaj kmalu odnese brzojavka. Pametno in potrebno bi bilo. Ž”PUCH ki je najboljše! 91 O U ‘g8 • mn MO „ a, 9) "O -m O •—5 X 08 O" £ s © a 2 *£^ O o © m © O c tj © pO o > lil SVETUJEMO VAM, da sl naročite lil kolo A A A Debi se po solidni ceni in tudi na obroke le pri tvrdki IGN. VOK Ljubljana, Tavčarjeva ul. 7. IVAN JAX IN SIN L J|U B L J A N A, Gosposvetska cesta 2. ŠIVALNI STROJI izborna konstrukcija in elegantna izvršitev iz lastne tovarne. 15. letna garancija. Vezenje se poučuje pri nakupu brezplačno. PISALNI STROJI „ADL ER" Kolesa iz prvih tovarn, Dtirkopp, Styria, Waffen-rad (Orožno kolo). Pletilni stroji vedno v zalogi. — Posamezni deli koles in šivalnih strojev. Daje se tudi na obroke I Cenike franko in zastonj. E in v veliki izbiri Vam nudi samo specijalna trgovina A. RASBERGER, Ljubljana, Tavčarjeva 5. Najnovejši modeli, a Solidne cene. a Garancija. Popravila ceno in strokovno, op Posamezni deli. Plačljivo tudi v obrokih. GRADBENO PODJETJE ING. DUKIČ IN DRUG LJUBLJANA Bohoriieva ulica St. 24 Za konzorcij lista »Orjune« odgovarja Rado Prosenc. Tisk Učiteljske tiskarne: zanio odgovarja France Štrukelj. Ureja in odgovarja Miroslav Matelič.