fJakob Pretnar. Zopet je nemila smrt posegla v naše vrste in nam ugrabila enega najzvestejših in najznačajnejših delavcev! Našega Jakoba Pretnarja ni več! Dne 17. t. m. ga je opolnoči rešila smrt dolgotrajnega trpljenja v deželni bolniščnici, kamor so ga prepeljali prejšnji popoldan, da bi mu tamkaj ob stalni zdravniški paznosti in pomoči lajšali neznosne bolečine. Naše upanje, da se vrne iz hiše pomoči kmalu zdrav in krepak v naše. vrste, se je izpremenilo v bridko žalost . . . Ucitelju-trpinu pa je prišla rešitev iz vseh nadlog in težav, ki so z zvrhano mero delež naprednega učiteljstva na Kranjskem! Pokojnik je bil blaga duša, mehkega, plemenitega srca, ki se je z vso ljubeznijo oklepalo težko prizadete rodovine, a ki je s plamtečo ljubeznijo gorelo za teptani uciteljski stan! Kamor ga je pozval glas naše napredne organizacije, tamkaj je stal trdno in neomajno, zvesto služeč vsaki nalpgi, ki smo mu jo zaupali! tj Njegovega kremenitega značaja ni mogla omajati nobena neprilika in nobena sila. Bil je kakor skala v morju, ki se vanjo zaman zaganjajo razljuceni valovi! Svoje učiteljsko delovanje je začel v Bohinju, odkoder je bil na lastno prošnjo premeščen kot nadučitelj v Veliko Dolino ob hrvaški meji. Tega svojega službovanja se je vedno spominjal z radostnim srcem, saj si je pridobil tamkaj s svojim lepim značajem, s svojo priljudnostjo in s svojim vzornim šolskim delovanjem najsplošnejše simpatije. Bil je tudi zastopnik učiteljstva v okr. šol. svetu. A skrb, da pomore svojim ljubljenim otrokom do boljše vzgoje in do lepše bodocnosti, ga je gnala v Ljubljano, kamor je bil imenovan ravno pred desetimi leti, in sicer na I. mestno petrazredno deško ljudsko šolo. Tu je deloval do svoje bolezni z vso vnemo; bil je izboren učitelj in naravnost vzoren kolega. Izmucen in bolan je še hodil v šolo, dokler ni omagal na cesti. . . Šele potem, ko so bile izčrpane vse telesne moči, je legel. Skrb za kruh in potreba postranskih zasluikov sta mu dajala toliko energije, da se je premagoval, dokler ni omagal popolnoma. Ob svoji plači ljubljanski učitelj ne more živeti — in tudi rajni Pretnar ni mogel! Našemu listu je bil upravnik sedem let. In delo za »Učiteljskega Tovariša" mu je bilo najljubše izvenšolsko delo. Zanj je skrbel kakor za svoje dete. Tudi y najhujši bolezni zadnjih dni mu ni dala skrb za naš list pokoja! Sedaj sta se locila na vekomaj! Pod njegovim upravništvom se je naše glasilo povzdignilo in razširilo. Pokojnik je imel strogo evidenco nad naročniki in je opravljal svoje delo s pravo in resnično požrtvovalnostjo. Vesel dan je bil vedno zanj, kadar je dobil prijavo novega naročnika. Z enako vnemo je tudi opravljal več let posel člana nadzorstva Učiteljske tiskarne. Z živim zanimanjem je od začetka do konca svojega učiteljevanja opazoval in po vseh svojih močeh podpiral gibanje in delovanje napredneg^slovenskega uciteljstva, ki žaluje z nami vred za svojim vrlim tovarišem. Bil je naš z vsako svojo mislijo, z vsem svojim srcem! Bodi Jakobu Pretnarju pokoj, ki ga ni imel v težki borbi življenja! V naših srcih, zvesti prijatelj, Ti je ohranjen trajen spomin! Zalujoči rodovini izrekamo iskreno sožalje! Slava značaju! Slava delavcu naše napredne organizacije!