^oitnlna platana v gotovini Sped. in abb. post. II. gruppo UREDNIŠTVO IN UPRAVA : Videm, Via Vitt. Veneto, 32 Tel. 33-46 — Poštni predal (Catella postale) Videm 186. — Poštni čekovni račun (Conto corr. post.): Videm, št. 24/7418. GLASILO BENEŠKIH SLOVENCEV NAROČNINA: Za Italijo: polletna 300 lir — letna 500 lir — Za inozemstvo: polletna 600 lir — letna 1000 lir — Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 25 lir Leto XI. — Štev. 3 (211) UDINE, 16. - 29. FEBRUARJA 1960 Pomagajmo si! izhaja vsakih 15 dni Da,nes se bo kdo izmed naših spoštovanih bralcev morda začudil zgornjemu naslovu. Res je, po navadi v uvodnikih in člankih razlagamo bralcem dogodke pri nas in po svetu. Danes bi se pa radi z bralci samim radi nekaj pomenili. Glejte! Mi beneški Slovenci tako radi tarnamo in jočemo nad našim zares nesrečnim gospodarskim stanjem. Pod domačim kaminom se tudi pridušamo, da bo moralo biti drugače. Toda vse to prav nič ne pomaga, če javnost, če svet ne zve o naših željah, potrebah in nesrečah. Ce pa hočemo, da naš glas, da naše želje in zahteve prodro v javnost, moramo nujno imeti svoj lasten časopis, svoj list, svoje glasilo. Tuji listi nam ne bodo šli na roko. še očrnili nas bodo pred celo Evropo kot se je zgodilo ob slučaju v Mažerolah. Ko pa je naš Matajur krepko povedal svoje in postavil piko na i, so obrekovalci umolknili. Vidite ,tako moč ima list za katerim stoji ljudstvo. Ne velja zastonj resnica, da je tisk peta velesila, časnik prej uniči sovraga kot kanon ali nož. V tisku, ki je dobro Urejevan, ki ima oslombo v narodu tiči skoro nez’omljiva moč. Mi Slovenci smo kasno dobili svoje liste, šele leta 1848 so začele izhajati Novice v Ljubljani, ki so se potegovale tudi za politične pravice slovenskega naroda. Mi v Benečiji smo pa komaj po drugi svetovni vojni prišli na dan z Matajurjem, svojim lastnim glasilom, ki ga, spoštovani bralec ali bralka, pravkar držiš v rokah. Toda že v teh malo letih je naš Matajur izpolnil dolžnosti do ljudstva. Prva je bila; širiti našo besedo in Zavest skupnosti in povezanosti vseh beneških Slovencev. Druga njegova dolžnost se glasi: svetovati, učiti, pa tudi Zabavati svoje bralce. Tretja in temeljna dolžnost našega skupnega glasila je Pa zapisana tako: iznašati pred javnost naše težnje in želje, klicati pravico in braniti pred krivico! Zvestoba za zvestobo Dokler ni začel izhajati Matajur so hodili gledat beneške Slovence kot neko muzejsko znamenitost; razni znanstveniki so pisali o jeziku in prebivalcih Uaših dolin kot o nekih filoloških in folklornih posebnostih. Ko pa je prišel ha dan naš list, je svet zvedel, da nismo samo mumije za zijala - kot one v Venzonu - ampak ljudje, ki živijo, a ne bivajo narodnih in gospodarskih pravic. List in uredniki so bili že dostikrat blateni, sumničeni in vrženi na zatožno klop, ker so odprli ljudem oči; ker so domačine zbudili iz spanja. Tako je de-k(l Matajur in tako bo še stal na strani kot vaš branik in budnik, kot vaša *hoč! Alj bo mogel in kako bo mogel izpolniti svojo dolžnost, pa ni odvisno samo °d njega, ampak tudi od Vas, dragi bralci in naročniki. Tudi tu velja geslo: zvestoba za zvestobo ! Noben list, zlasti tak kot je naš Ma-ajur, ne more izhajati, če ga njegovi bralci moralno in materialno ne podpro ! ktoralno oporo mu dajo, če ga berejo bi širijo : si vzamejo k srcu njegove nar Syete in pozive. In tu moramo upravičeno reči, da je Matajur v par letih res bosta! priljubljeno skupno glasilo vseh beneških Slovencev. Moralna plat je pa samo pol žrtve za Treba je izpolniti tudi drugo: materialno. Papir, tisk, urejevanje nekaj St* i, -m Uredniki se morajo truditi po na-kinu deželi, da pridejo do novice. Oblasti mu ne pošiljajo podatkov in ob- vestil kot drugim listom, ki povrhu še mečejo blato na naše ljudstvo. Zato je uprava našega lista priložila ob novem letu poštno položnico, da bi poravnali naročnino. Saj je to malenkostna vsota in je plačevanje naročnine temeljna dolžnost vsakega naročnika. Toda nekateri je niso izpolnili. Ta se izgovavrja, da je pozabil, oni da je nerodno iti na pošto. Najde se tudi tak, ki se po otročje požvižga in se baha pri četrtem kvartinu: če čejo naj mi list pošiljajo, če ne ga pa ne bom bral! Vsi ti spadajo v težko vrsto ljudi, ki godrnjajo in zahtevajo, da bi jim list pomagal, oni bi pa zanj ne doprinesli najmanjše žrtve. Upamo, da bodo taki naši rojaki svojo malomarnost popravili, da ne bodo škodili ne toliko listu, kakor naši celotni skupnosti. Vsem pa kličemo: berite, naročite in širite svoj list; pomagajte mu da bo on pomagal vam in vihral kot prapor nad strnjeno vrsto. Gora Matajur je že od nekdaj simbol naše zemlje. Tako naj bo tudi naš list Matajur simbol in znak narodnostne zavesti vseh naših beneško - slovenskih rojakov doma in po svetu! NA UNEJSKEM HITRO INDUSTRIALIZIRAJO Mnogi od nas so bili na gornjem Ko-nalskem na Bovškem. Eni so bili že pred vojsko, drugi pa po nji. Zato dobro poznamo tiste kraje tam okoli Bovca. Vemo, kako so živeli ljudje na Srpenici, žagi, Bovcu, Čezsoči, Trenti, Soči, Logu pod Mangartom in v samem Bovcu. Tam je bila zmeraj mizerijaj doma. Imeli so dosti koza, in poleti so oddajali sobe turistom. To je bilo pred vojsko. Po vojski je za ljudi z Bovškega slabo kazalo, še slabše kot pred vojsko. Koze so jim prepovedali, da, ne bi škodovale gozdu, turistov je bilo manj kot pred vojsko in se ni splačalo dajati izb turistom, ker so premalo plačevali, komaj za žajfo, da se operejo rjuhe. Ni čuda, da so ljudje posebno mlajši bežali zdoma na Kranjsko v fabrike na Jesenice in Kranj. Doma so ostali samo tisti, ki so se držali okoli cest in gozdov in so delali ali za cestno ali pa za gozdno administracijo. Prav tako kot pri nas. Kakšnih pet let je že, odkar se je pa ekonomska situacija na Bovškem čisto spremenila. Tam imajo za sedaj en sam velik kamun. In ta kamun ima dosti več pravic kot naši ubogi kamuni v Italiji, ki pravzaprav delajo samo za prefekturo. Kamun na Bovškem kot drugod po Jugoslaviji skrbi za industrijo, za zaposlitev ljudi v kamunu. To- liko časa zbira denar, kredite in daje garancije, da se ustanovi v kamunu vsaj toliko industrij, kolikor je treba, da se zaposlijo vsi ljudje v kamun, tudi tisti, ki imajo zemljo. Za nas, ki smo brez industrije, je interesantno, kaki so to speljali. Poslušajte: Imeli so majhno fabri-ko za lesene artikle, kakšnih trideset ljudi je bito tam zaposleno. Stopili, so v kontakt z veliko fabriko za mobilje v Podmelcu in ti so jim dali denar 26 milijonov dinarjev, da so fabriko razširili. Sedaj že dela v tej fabriki 100 delavcev. Kaj se niso zmisliili! Pisali so v Zadar v fabriko Bagat, ki dela šivalne makine po italijanski licenci Necchi. Za to fabriko delajo maranje za šivalne makine. Po vsej Jugoslaviji, tudi prodajajo pisalne mašine, postelje, kredence in drugo mo-bilijo. Ker je v tovarni za mobilijo na delu samo 100 ljudi, so na kamunu študirali in študirali, šli v Ljubljano, v Gorico, vserod in so spravili skupaj novo fabriko za metalurško galanterijo. Ta fabrika dela komaj nekaj let in že dela v nji 95 delavcev. Ker je bilo še ljudi, ki niso mogli živeti doma na tistih par flikah zemlje za krompir, je bilo treba Od vserode malo ii m 111 ri ■ 111111 llllll|llllllll IIIIIIIIIIIII IIIII IIIIIIIII I I III III IIM I IIIIIII I I I I I I I I IIIIIMMIII I IM I IIIIIII IIIM I III III IIIIIIIIIIIIIIIII „ Slovenski ples na Koroškem “ in „pies furlanskih Slovencev“ Prežihov Voranc SOLZICE Prestiti sloveni nel friulano Dne 18. februarja je minulo deset ‘®t, odkar je umrl veliki slovenski Pisatelj Lovro Kuhar — Prežihov Voranc. Pisatelj in borec za socialne tet narodne pravice je zapustil slovenskemu narodu celo vrsto knjig tet njegovo ime je v panteonu nesmrtnikov slovenske besede. Posta- vimo temu velikemu geniju spomenik *2 ljubezni, ki naj bo trši in trajnejši kot iz marmorja. Pesnik bi dejal takole: ljubimo Prežiha — ljubiti Prežiha pa se pravi, ljubiti Samo- Vastnike, solzice pa Jamnico, Dober- dob, Požganico in vse, kar nam je Povedal v svojih knjigah, in ljubiti Vse to, se pravi ljubiti človeštvo. Tettili človeštvu je Prežihov Voranc bil *tt ostal prijatelj in vzor. Na koncu našega polja je bila grda, temačna globača, ki so ji rekali Pekel. Bila je podobna globokemu kotlu, obdana od treh strani s strmimi bregovi, le na eni strani je imela žrelo, ki pa se je izgubljalo v črno, skrivnostno leso-vje. Bregovi so bili porastli z zanikar-nim grmovjem, s češmigo, gabrovjem, trnovjem, pasjo črešnjo in podobno navlako. Med grmovjem je rastla še za-nikarnejša trava, porabna le za ovčjo krmo. Tam si našel vresje, praprot, divjo in pravo, rabuželj, čmerico in podobnega zlomka. Pekel je bil) tako pust in neprijazen, da se je človeku, ki je stopil vanj, nehote stisnilo srce. Edino, kar je bilo v njem živega, je bil studenec, ki je izviral prav na njegovem dnu izpod mahovnatih skal ter po kratki vijugasti dragici izginjal skozi temno žrelo v svet. Njegovo žuborjenje je polnilo kotel prav gori do robov. Povrhu je šum studenčevih vod udarjal še iz gozdnatega žrela nazaj in se kopičil v globači. Ta neprestani šum je delal kraj še skrivnostnejši, kakor je bil že po sami legi. Na prvi pogled bi se zdelo, da je ta kraj popolnoma nekoristen in da< je za očetovo nsijemščino čisto odveč. Koristi od Pekla res nismo imeli posebne, vendar sa je tu in itam dobil iz njega kak voz let ne stelje. Kadar je oče potreboval les za cepe ali pa les za grablje, potem je šel ponj v Pekel. Gabrovina za cepce ali pa češmiga za grabelj ske zobe je bila v Peklu tako žilavo raščena kakor nikjer drugod. Največ dobička pa je bilo tam s pašo. Trava v Peklu sicer ni bila kdo ve ka- **)ni:i i!i i:iii i m i lil i iiri i iii i m i i i i i i i iii i i m i ri i iiiii i iiiii min in m iiiiiuiiiiiiiu m ■ m 11 iiiiii n 11 mu i umi ruiniiimin Pust pri nas v Furlanski Sloveniji je tesel in hkrati žalosten čas. Vesel zato, ker se gremo kot vserod po svetu maškare, pečemo krofe in štraube, pokopuje-teio tu pa tam pusta bolj resno, da se tee zamerimo župniku, tancamo in pletemo kot matasti čeglih se zavoljo tega Cmerimo duhovniku. Veseli smo, da gre *tena k kraju, da se že oglašajo tičici in tea vidimo po ograjah prve rošce. Letoš-teja zima je bila še kar dobra, in če ne te kaj hujšega, smo lahko zadovoljni, da teas ni v naših starih in slabih hramih bolj zeblo. Pust letos traja dolgo do 1. teiarca in bo zato dosti časa za razne teorčije in komedije. Minila pa je tista teavada, da se morajo mladi pari poročili še v pustu. Mi zaradi našega dela v ^migraciji ne poznamo nobenega pravega Redarja. Kateri emigrant pa more ostali do konca februarja doma? Večina je te odšla in kar jih je še ostalo naših Migrantov bodo morali kmalu hitro iti, ter delo in zaslužek ne poznata ne kar-teevala in ne pusta. Kdor se je mislil pobiti, se je že, ali pa bo pohitel hitro tea anagraf in v cerkev. Še zmeraj drži, ter j0 prav, da naši puobi zberejo ženo te domačih krajev, medtem ko pa, za nate čeče ne moremo tega trditi. Mnoge te poročijo z ljudmi iz tistih krajev, kjer služijo. Tisti, ki so že nekaj let v emigraciji, se laže poročijo, ker vedo, kakšno delo imajo in koliko bodo zaslužili; za tiste, ki pa gredo prvič v tujino, je riskirano. Mladi ljudje pa se vseeno poročijo, četudi ne vedo na kaj. Tudi to ni tako slabo, ker enkrat mora človek zlesti v zakonski jarem. MARTA : Danes je karneval! Po cestah kričijo pusti, otroci z rdečimi usti prirejajo pustni bal. Danes nori ves svet, vsaka harmonika vriska in v svetlih dvoranah je stiska, Kurent v škrlat je odet. Jutri pa bo sežgan Kurent veseli na polju. »še pustu ni šlo kot po olju,« krakal otožno bo vran. ko bohotna, bila pa je menda posebno sočna, ker jo je živina v tej globači le prerada mulila. Jaz sem se tega kraja bal, odkar sem se začel zavedati svojega bitja. Tega je bilo predvsem krivo njegovo ime. O peklu sem čul govoriti starše, ki so me učili prvih krščanskih resnic, o peklu sem slišal pripovedovati v cerkvi, ko sem začel hoditi tja in se držal matere za janko. Vsa slika pravega pekla v moji mladostni domišljiji je odlično ustrezala inašemu domačemu Peklu, manjkal je samo večni ogenj na njegovem dnu. Mislil paj sem si, da je naša globača vsaj kako preddverje pravega pekla,, v katerega vodijo tajna vrata bodisi na dnu skrivnostne globače bodisi skozi žreb gozdnate stene. Vselej sem se z grozo v srcu približeval temu kraju in urno bežal stran, kakor hitro sem mogel. Menda še nisem bil star šest let, ko mi je oče nekega dne ukazal, da naj ženem past v Pekel. Bila je to zame strašna naloga, kajti dotihmal še nikdar nisem bil sam tam. Takoj me je začel siliti jok. Videč to, se je oče značilno zarežal ter me nagnal, rekoč: »Saj v tem peklu ni hudičev. Alo, na pašo !« Materi pa sem se zasmilil ter me je začela tešiti: »Lej, pekla pa se le boji,« je rekla očetu. Kljub temu pa ni bilo usmiljenja. Obotavljajoč se, kar se je le dalo, sem se s čredo bližal groznemu kraju. Poskušal sem pridržati živino gori na ro-bovju, vendar brez uspeha; živina se je kmalu izgubila v globačo. Le nerad sem se spustil za njo, boječ se, da se brez mene ne bi zmotala skozi žrelo in se mi izgubila. Z veliko tesnobo v srcu sem čepel na dnu Pekla in si nisem upal niti dobro ozreti okrog sebe. šum, ki je napolnjeval globačo, se mi je zdel pošasten. Nobena reč me ni mogla razvedriti in celo studenec, ki sem jih vse, kar jih je bilo pri nas, tako rad imel, in kjer sem zmirom delal jezove in mline, me ni mogel pritegniti. Vedno bolj sem nemel, potem pa nisem mogel več vzdržati in sem jokajoč začel bežati iz gtobače. Tudi na robu mi ni bilo obstanka in ves solzan sem bežal tja po polju, kjer sta oče in mati orala. »Kaj pa se ti je zgodilo?« se je začudil oče. »živino sem izgubil, vso živino... « Vpil sem z jokajočim, prosečim glasom. Očetu se je zasenčil obraz, nato pa je dobrohotno zamahnil z roko in dejal: »Ne bo tsiko hudo, ne. Greva pogledat.« Težko in z nemirno vestjo sem se vlekel za očetom proti Peklu. Na robu od koder je bilo videti vso globačo, je oče presenečen obstal, kajti na, mah je uzrl vso živino na dnu. Začel jo je vpričo mene šteti: »Ena, dve, tri... devet... « Vseh devet glav se je mimo paslo tam doli. (Nadaljevanje sledi) Pochi sanno che nella lingua friulana ci sono molte parole prese in prestito dalla lingua slovena. Questi pochi tono soltanto quelli che si interessano di questioni linguistiche locali. Ma la gran massa dei Friulani adopera questi termini sloveni, che hanno oramai preso una forma friulana nella scrittura, senza neppure ' accorgersene. Queste parole, detti »prestiti« che sono venute ad ar-richire il patrimonio linguistico friulano, ci fanno capire come un tempo, oramai lontano, la vita degli Sloveni con ogni ramo della loro attività, sia penetrata abbastanza profondamente in quella dei Friulani. Certi prestiti sono antichi, altri più recenti. Ciò spiega da ima parte il fenomeno delle varie colonie slovene sparse un tempo per il Friuli, e dall’altra, il frequente contatto, avvenuto per mezzo di scambi commerciali, fra i due popoli vicini. Non è più il caso di addentrarvi in una discussione filologica, ma solo di riporatare alcune dello voci sovene che ricorrono più di frequente nel linguaggio friulano. Molti sono stati gli studiosi che si interessarono di questo problema e fra essi il Pirona, autore primo del famoso dizionario friulano, il Gartner e lo sloveno Strekelj. Tuttavia imo studio completo non fu ancora fatto ne furono raccolti tutti i termini. Fra i vocaboli più comuni è »colàzz«, che significa ciambella (kolač), e deriva dallo sloveno »kolač« (=kolo, ruota, rotondo), e da lo stesso significato; »còss, còsce, o, còs« = cesto, dallo sloveno »koš« con uguale significato; »save, zave, o, žave, da »žaba« ; »britula« che il Pirona spiega : »coltello che si chiude nel manico«. Si vede che questo arnese era conosciuto o costruito prima dagli Soveni che dai Friulani. Infatti il termine è tipicamente sloveno ed è »britva«. Degli alberi in friulano ha »ciespàr«, cioè, quello che in latino si chiama »prunus domestica«, ed ha la sua radice nello sloveno »cespa, češpl.« Lo stesso dicasi per »madràk« da modras«, e per »razze«, o, »rase« da »rac«. Per »calès«, o, »cales«, bisogna rilevare che alcuni lo fanno derivare dall’italiano »calesse«; ma l’impostezione è sbagliata in quanto anche se il termine italiano lo fanno derivare dal boemo »kolesa«, è molto più probabile, se non certo, che esso provvenga dallo sloveno »kolesa«, termine identico st. boemo, in quanto slavo, appunto per la convivenza tra Friulani e Sloveni. Perciò è probabile che il termine italiano, sia giunto attraverso il friulano dallo sloveno. Per »celiar«, cioè quello che in italiano si chiama »calzolaio«, ha la sua radice nello sloveno »čevljar«. Da tener presente che in friulano, le scarpe, vengono chiamate »scàrpis«, o, »scarpins«, mentre nello sloveno »čevlje«. Sicuramente il termine slovevno è giunto attraverso gli Sloveni che per primi esercitavano il mestiere di calzolaio in Friuli. Fra i verbi si possono citare »sglizzià«, o, »sglissià«, »cucà«, scarabotà« entrambi derivanti da »sklizniti« da »kukati« e da »skrabotati«. Di questo ultimo verbo il Pirona da la seguente spegazione: »strepito che vie- ne dal picchitre una cassa od altro arnese cavo di legno«. Con questo piccolo esempio abbiamo voluto dimostrare come nel passato la convivenza fra Friulani e Sloveni abbia avuto una lunga durata se molti vocaboli siamo tutt’ora in uso e siano diventati in possesso stabile del vocabolario della lingua friulana ed abbiano voluto anche dimostrare che tutte le lingue sono incomplete ed hanno bisogno l’una dell’altrai. l'Mil |||‘H I ! Il M II II I I I I I I ! M t I I I M • I I I I I I 111 M II H I II M I II I n I II » I I I III I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I1 III : imi I Najstarejši narod Evrope To so Baski, ostanek prebivalcev današnje Španije, živijo na obeh straneh zahodnih Pirenejev — večina na španskem, 120.000 pa v Franciji. Vseh Baskov je nekaj nad 700.000. Domnevno so potomci Iberijcev. Iberijci so bili narod, ki se je najbrž že dva do tri tisoč let pred našim štetjem naselil po Sredozemski kotlini. Feničani so poznali Iberijce že 1900 let pred našim štetjem. Z veliko gotovostjo domnevajo zgodovinarji, da so prišli Iberijci v Evropo že pred velikimi egiptovskimi dinastijami v tretjem tisočletju pred našim štetjem. Prišli naj bi bili iz Hindugtana, ki je bila njihova pradomovina. Jezik Iberijcev — kot tudi jezik Baskov — sta zelo podobna jeziku prvih bramanov v južnem Hindustanu. Sorodna sta tudi sanskrtu, »omikanemu jeziku indijske književonsti« v 3. stoletju pred našim štetjem. V pradavnih časih sosedi Arijcev v Srednji Az'ji, so Iberijci prej kot oni odrinili proti zahodu in se naselili v Evropi, kjer njihovi potomci živijo še danes. Jeziki vseh narodov v Zahodni Evropi spadajo v indogem ske skupine, govorica Baskov je ei izjema. JOSIP STRITAR: ZIMA Prikašljala je starka zima, naguban, suh ima, obraz. Ko z brado kljukasto pokima, sneg z neba prileti in mraz. Po vrtu se sinica klati, premalo hrane da ji gozd. Zdaj imaš, zajec ti uhati, svoj štiridesetdanski post. Mož starček se pri peči greje in kima truden, da zaspi. Da bo dovolj za platno preje, kolovrat v 'o suče hči. Po gladkem ledu se otroci drevé, ne védo, kaj je mraz. Nagajajo si s kepo v roci — kako vesel je zimski čas! sREZNEVSKIJ : GLI SLAVI DEL FRIULI (FRJULJSKIE SLAVJANE), 17-19 f. Questa è la vita che conduciamo: alle 7 ci alziamo 16 prendiamo il caffè. Ci mettiamo quindi a scrivere il ^apporto» e ce lo leggiamo a vicenda. All’una andiamo ^ pranzo (minestra ed arrosto = 20 copechi circa). Di huovo a casa. Alla sera andiamo al caffè e dopo il caffè Passeggiamo. Andiamo ancora a casa per un momento, Ghindi a teatro. Al Teatro Italiano. C’è la «troupe» di destri, il famoso comico in persona, che sa esprimere c°lla faccia quello che un pittore saprebbe col pennello. Lo spettacolo comincia alle 8.30. Dopo il teatro, dritti a dormire. Ma se non andiamo a teatro, allora torniamo camera a far qualcosa o a chiacchierare fino alle 12 oltre. Siete a Kharkov o a Kijev? — Scrivetemi ora ad Sgrani, presso Gay. Ecc. Ecc. La lettera successiva è scritta da Velia e porta la tìata del 16 giugno. In essa lo S. descrive l’isola, la podrta e miseria dei luoghi e l’aspetto veneziano dei por-ttccioli. A Segna, lui ed il suo amico erano attesi dal P°pe ((pravoslavni», cioè ortodosso, e da altri credenti. ^ sera furono a pranzo dal Vescovo, «uno Slavo gelino, fresco c vegeto ed allegro, benché vecchio». Ebbero pranzo straordinario. La lettera si chiude con la frase in serbocroato : «Sutra čemo preko Velebita». 21 giugno 1841 Questa zona del Velebit è bellissima. Monti da tutte le parti e nel mezzo questa lussureggiante vallata. Monti coperti massimamente da foreste. Nelle valli, campi, prati e boschi coltivati. I casolari sparsi sono ombreggiati da sicomori, frassini e tigli. Spesso anche le strade sono ombreggiate. Tutta questa terra è zona di guerra. Quasi ogni contadino è o è stato soldato. Ad ogni passo s’incontrano soldati. Il confine turco è distante 70 verst, ma si ha l’impressione che sia a 6 o 7 soltanto. Sulle cime dei colli e dei monti si vedono i cosiddetti «panòsi», pertiche cioè rivestite di paglia, che, se avvenisse qualche perturbazione al confine, verrebbero accesi e la notizia dell’accar duto sarebbe trasmessa in brevissimo tempo fino al mare. Ogni contadino possiede il «klepalo», o «gong», con cui dà l’allarme se c’è bisogno. Per le cittadine si vedono i picchetti armati e c’è un cordone di «granicari» continuamente sul confine — il graničaro si porta dietro la sua razione. La popolazione è abbastanza povera e le case sono piccole e di terra, sporche e piene di fumo. Soltanto gli ufficiali e i sergenti stanno bene. A Berlòga abbiamo incontrato il pope, ma non c’era da meravigliarsi vedendolo così vestito: pantaloni azzurri, guerreschi, «opanke» ai piedi, giubbetto azzurro senza mani che, berretto rosso ( specie di colbacco o cuffia che portano anche le donne ) — stava accanto al focolare cucinando la polenta. Pernottammo a Otočac, una cittadina sede di un reggimento accantonato qua e là nella vallata. La strada da Gospiò è spaventosa, se è permesso così chiamarla : essa attraversa il Velebit. Questi monti attraversano tutta la Dalmazia e scendono, come a Segna, ripidissimi al mare. Il versante al mare è arido e sassoso e la strada ripidissima e a giravolte. Della vista dai monti al mare non dirò nulla — ci si abitua a tutto, anche a queste vedute d’incanto : a quella di Trieste da San Pietro, a quella dellTstria da Učka, a quelle di Velia e del Vele-bit. Da qui vedo laggiù la strada forma dell’isola di Pago, al di là altre innumerevoli isole grandi e piccole e più oltre il mare aperto con all’orizzonte una linea azzu-ra appena percettibile dove l’acqua si separa dal cielo. Zara, 28 giugno 1841 Dopo aver detto che a Pago ed a Nona le pulci li volevano mangiar vivi, lo S. continua: «Zara si trova sopra una penisoletta ed è circondata da tutti i lati da mura. Le vie sono strette ma abbastanza diritte ed in certi punti lastricate di marmo. Le case sono di ottima architettura e gli antichi palazzi colle decorazioni di leoni alati fanno ricordare Venezia. Ci sono 11 chiese e molti monasteri; molti preti, frati e soldati, molti che non capiscono o non vogliono capire altro che l’italiano veneziano, mentre non c’è cristiano che voglia capire lo slavo. Non s’incontra un viso bello e gentile, se non quelli dei Dalmati che da diverse zone vengono alla città vestiti di rosso e d’azzv -ro, coi baffi o colle trecce, i quali si contrappongono con le loro stature a quelle bassotte e mingherline dei nativi Zaratini.» Praktični nasveti Klitje krompirja lahko preprečimo Pozimi pred pomladjo in zlasti spomladi se pokvari zelo mnogo krompirja zaradi močnega klitja. Kakor je koristno, da je semenski krompir kaliv in da dovolj zgodaj vzklije — zgodnje sorte celo silimo, da bi pravočasno vzkalile za saditev n. pr. marca — pa si želimo, da bi jedilni krompir ne poganjal klic, ki hitro porabijo mnogo hranilnih snovi v gomolju. Klitje v resnici pomeni uničevanje gomoljev. Kemiki so si že dolgo prizadevali, da bi odkrili učinkovito in poceni sredstvo za preprečevanje klitja krompirja. V Ljubljani je skupina kemikov izdelala dobro sredstvo, ki pa ga Pri vsakem obolenju je pač najboljše, če pokličemo živinozdravnika, ki bo dognal stanje bolezni, dal prave nasvete za ravnanje z obolelo živino in tudi prava zdravila. Kakor povsod, si moramo v prvi sili tudi tu pomagati sanri. Seveda pa zdravil ne smemo dajati kar brez premisleka in kakor kdo svetuje. Nevedni ljudje lahko napravijo več škode kot koristi. Zato je dolžnost vsakega živinorejca, da se zanima tudi za bolezni živine in njih zdravljenje. Vsak živinorejec mora imeti pripravljenih vsaj nekaj najpotrebnejših zdravil. Vedeti pa mora tudi, kako se dajejo živini zdravila, posebno tekoča, če živali vlivamo tekoča zdravila, ne smemo ravnati surovo. Vlivati moramo počasi, požirek za požirkom, živali ne smemo pri tem držati za jezik. Najbolj nevarno pa je vlivati živali tekoča zdravila skozi nos, kajti pri napačnem vlivanju prav lahko zaide tekočina namesto v želodec v sapnik in pljuča; žival se zaduši ali pa oboli za neozdravljivo pljučnico. Gospodar mora imeti majhno domačo lekarno, v kateri naj bodo na priročnem in suhem prostoru potrebna zdravila za prvo silo. Nekaj najnavadnejših, toda koristnih zdravil in njihovo rabo bomo navedli. Zdravila lahko kupimo v lekarni, dobimo jih pri živinozdravniku, nekatera pa tudi v trgovinah. Imamo pa tudi taka, ki jih lahko naberemo in pripravimo sami. Najbolj potrebne za prvo pomoč in domačo lekarno so naslednje stvari: TOPLOMER, s katerim izmerimo vsaki živali, kadar oboli, vročino tako, da ji toplomer vtaknemo v zadnjico in ga pustimo tam najmanj 2 do 3 minute. Mrzel smrček, suh gobec, hladna ušesa niso zanesljivi znaki, da žival nima vročine! če ima vročino, je obolenje resno in žival lahko v kratkem času pogine. Takoj se je treba obrniti na živinozdravnika, kajti oboleli živali, ki ni bila takoj deležna zdravnikove pomoči, lahko kasneje tudi najbolj izkušena živino-zdravniška roka ne bo mogla pomagati. JODOVA TINKTURA v steklenički mora biti zaprta s steklenim zamaškom, kajti jod pregrize pluto in izhlapi. Jodo- industrija ni začela izdelovati. Zdaj pa se po državi od leta do leta bolj širi angleški pripravek tuberite (izgovori: tube-rajlt). V Angliji so ga začeli uporabljati leta 1950, v naši državi pa so ga na znanstvenih zavodih preskusili predlanskim, medtem ko so ga lani uporabljala že številna posestva. vo tinkturo rabimo za mazanje čistih, svežih ran, ki niso zastrupljene; za mazanje popkovine pri teletih, ki smo jo takoj po porodu prst daleč od popka podvzeli in odstrigli. LANENO OLJE je izvrstno zdravilo in domače sredstvo zoper bolezni prebavil goveje živine in zoper zaprtje. Dajmo ga četrt do pol litra na dan, pri hudem zaprtju pa brez skrbi tudi več. To olje rabimo tudi pri opeklinah. Vzamemo polovico olja in polovico apnene vode, vse skupaj dobro premešamo in namažemo opečeno mesto. LANENO SEME ali laneno moko uporabljamo kot topel obkladek pri vnetjih v kopitu in pri oteklinah, ki se morajo zgnojiti. Seme moramo skuhati in položiti toplo na obolelo mesto. Kuhan lan dajemo kot notranje zdravilo kravam, da se laže otrebijo. STOLČENE KOLMEŽEVE KORENINE koristijo goveji živini, ki slabo prebavlja in ima bolan želodec. Najbolj pripravno dajemo to zdravilo, ako 1 do 3 žlice kol-meževega praška pomešamo z moko, o-trobi in vodo ter napravimo svaljke. KAMILICE so navadno domače zdravilo in jih uporabljamo kot čaj pri pre-hla.jenju, krču, bolečinah v trebuhu, proti kašlju in tudi pri lahki koliki. Kamilice so bolj milo sredstvo in ne pomagajo dosti, na primer, pri hudi koliki, kjer so potrebna močna zdravila, ki jih določi živinozdravnik po temeljiti preiskavi. GLAVBERJEVA SOL poživi gibanje želodca in črev ter na ta način izboljšuje prebavo. Zaradi tega jo uporabljamo pri živini, ki boleha na dolgotrajnih boleznih v želodcu; ako slabo žre in težko in nepravilno prebavlja. Takim živalim dajemo na dan kakih 50 gramov te soli, raztopljene v kamiličnem čaju ali pa pomešane med kuhan oves ali ječmen. Glavberjevo sol pa dajemo tudi pri zaprtju, toda v tem primeru je potrebna večja količina: za govedo 1/2 kg do 1 kg, konje 1/4 do 1/2 kg na dan. Ne dajemo pa vsega naenkrat, temveč večkrat v manjših obrokih. Belo perilo namakajte vedno 12 ur. Tudi barvasto telesno perilo naj nekaj časa leži v hladni vodi. Laže boste prale, če boste dodale vodi, v kateri namakate perilo, dve pesti kuhinjske soji. Boraks je za belo perilo izvrstno neškodljivo belilno sredstvo. Lahko ga uporabljate tudi namesto pralnega praška in sicer vzamete pest boraksa na dva litra vode. Razen tega ima boraksova raztopina to lastnost, da utrdi barve na pisanem blagu, če boste novo vzorčasto obleko potopile v boraksovo raztopino (žlico boraksa na liter vode) vam barve ne bodo tako hitro obledele kakor navadno. Kuhinjske brisače bodo ostale brez Mnogih gospodinj stalna nadloga so ščurki ali stenice, v naj slabšem primeru oboji. Vsaka se jih želi znebiti, zato poskuša z raznimi sredstvi, ki niso vedno zanesljiva, često tudi draga. Prav cenen in obenem zelo učinkovit je naslednji recept. Vzemimo štiri pesti karbidnega pepela (po velikosti stanovanja več ali manj). Lahko tudi še neuporabljenega karbida, polovico manj apna ovlažimo z vodo, dobro premešamo z leseno palico, da dobimo gosto, kašnato zmes. S to zmesjo zamažemo vse luknje in razpokline v zidu, pri krušni peči, pri štedilniku, sploh kjer jih opazimo. Ta maža na vročih mestih odlično drži in kar je glavno, ščurki izginejo. Ali jih prežene ali umori smrad karbida ali ne morejo več iz lukenj in razpok, ne morem točno pojasniti, samo to lahko trdim, da jih ni več. če bi bilo morda nekaj ščurkov tako vzdržnih, da bi še rogovilili po kuhinji, zamažimo še enkrat s tako mažo tudi najmanjše razpoke in uspeh bo zagotovljen, stane pa skoraj nič. Enako ravnamo tudi, če imamo v spalnici stenice. Lahko zamažemo vse razpokline v steni ne smemo pa mazati po lesenih tleh in po postelji, ker se težko očisti in vedno ostanejo madeži, ki se ne dajo izbrisati. Lahko pia z roko po tleh in v sklepe postelje potresemo suh karbidni prah. Dobro bi bilo, če se dan aili dva ne bi odpirala okna, da ostane madežev, če jih po kuhanju in izpiranju prelijete s tole raztopino: na pol litra vode dodajte žlico kuhinjske soli in žlico amoniaka. Pustite brisače v raztopini 10 minut, nato pa jih obesite. Ko so suhe. jih spet skuhajte v milnici in operite kakor navadno. Plesen na papirju in na usnju odpravljamo tako, da eno in drugo poškropimo s terpentinom. Naočnike umivamo z vodo, kateri smo dodali kapljo amonijaka, obrišemo jih s krpo iz mehkega usnja, Majhne škarje za nohte in za kožo nabrusimo najbolje tako, da z njimi režemo prav tanek smirkov papir, ki ga u-porabljamo za snaženje kovinskih stvari. stanovanju smrad v sobi in tudi, da se prekuha in opere vsa posteljnina. Ni pa priporočljivo zaradi smradu spati v sobi. če bo kdo na ta način hotel uničiti stenico, naj to napravi v vroči poletni dobi, da bo, če nima drugih prostorov, šel lahko spat na senik. Česen - ljudsko zdravilo česen je že nekaj tisočletij ljudsko zdravilo; tudi dandanes ima zelo mnogo zagovornikov, čeprav ima že tisočletja odločne sovražnike. Namreč njegovi sovražniki menijo, da vonja po česnu ne more upravičiti vsa navidezna in resnična zdravilnost česna, pa najsi vonj prihaja še iz tako ljubeznivih ženskih ust. O zdravilnosti česna je razširjeno prastaro praznoverje, ki ga ne bo mogoče izkoreniniti zlasti zaradi nekaterih dognanj pri proučevanju raka. V Ameriki so nedavno s poskusi dognali, da neka snov v česnu (imenuje se alicin) prepreči razvoj raka — vsaj pri belih miših, poskusnih živalcah. Naravni alicin, ki ga vsebuje česen, se hitro pokvari, zato bodo delali poskuse s kemično pridobljenim pripravkom. Seveda to še ni zadnja beseda o raku in se ne smemo veseliti, češ hrustali bomo česen dan za dnem, pa se nam ne bo treba bati raka. Brinjeve jagode Brinjeve jagode ženejo na vodo in na mleko ter učinkujejo dobro pri boleznih v želodcu. Zaradi tega jih pogostokrat rabimo pri vnetju, pri smoliki, zapiranju vode in pomanjkanju mleka. Najbolj pripravno uporabljamo brinje, ako pomešamo posušene in stolčene bri-njeve jagode z otrobi ali pa ovsenim zdrobom, čemur dodamo še nekoliko kuhinjske soli. Konju dajemo 30 do 50 gramov, govedu 500 do 100 gramov, ovci in prašiču pa po 5 do 20 gramov jagod na teden. ♦ * * GALUN služi raztopljen (10 gramov galuna na liter vode) za izpiranje vnetega gobca in za izbrizgavanje obolele mar ternice. Suh, stolčen galun pa rabimo za potresanje in čiščenje nesnažnih, smrdljivih ran, pri gnitju kopitne strele itd. * * * STOLČENO OGLJE potresemo na u-mazane rane in na gnilo strelo; oglje vsrkava nesnažno vlago ter zaradi tega suši, razkužuje in odstranjuje smrad. * * * HRASTOVO SKORJO uporabljamo po sušeno in dobro stolčeno za potresanje starih in mokrih ran, ki se nerade celijo, n. pr. na parkljih; služi pa. tudi kot notranje zdravilo zoper driske. V ta namen vzamemo 3 do 4 žlice stolčene skorje, jo skuhajmo na enem litru vode in jo oboleli živali previdno vlijemo. Prva pomoč pri teletenju Ne prenagli se nikdar in ne predirjaj mehurja prezgodaj. čakaj potrpežljivo, da poči mehur sam; šele potem se prepričaj z očiščenimi, z oljem ali mastjo namazanimi rokami, če je mladičeva lega prava. Prej si še skrbno pristriži nohte. Ne pusti, da bi nevešči ljudje segali v žival. Ko si se prepričal, da je mladičeva lega pravilna, nazankljaj tiste dele (sprednje ali zadnje noge, glavo), ki jih dosežeš. Vleci le takrat, ko dobi krava popadke in ko čutiš že glavo v medenični votlini, ker se sicer glava zasuče. če mladičeva lega ni pravilna ali če so druge zapreke, na primer prevelik ali spačen mladič, zavita maternica in tako dalje, pokliči takoj na pomoč živinozdravnika. Dokler ne pride živinozdravnik pusti žival pri miru. Krava naj se postavi ali položi tako, da je zadnji del više kot sprednji. Tele ima spočetka komaj za liter velik želodec, zato mu prve dni ne smeš dati več ko petkrat po največ pol litra mleka! Če postavimo kozarce enega v drugega, se pogosto zgodi, da jih ne morem» več oddvojiti. V takih primerih postavite spodnji kozarec v toplo vodo, ne vročo, da ne poči, v gornji kozarec pa dajte mrzle vode. Zaradi toplote se b» spodnji kozarec rahlo raztegnil, gornji pa zaradi hladu skrčil, pa ju boste lahko oddvojili. Odgovorni urednik: Tedoldl Vojmir Reg. Videmske sodnije št. 47 Tiska: Tiskarna L. Lucchesi - Gorica « n n i n i h i n m m i m i hi im 111 m n n 11 mi iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii n im n i in 111 n n n n nun 111 m m i mimili ŽIVINOREJA Zdravljenje domačih živali minil i n i i i i i i i i ri i i i i iii iii i i i iii i i iii i i iiiii i iiiiiii i i ij iii iim i i im iii iiiiiiiiiiiintii n 111 m i 11 n m i n i i i ni iiiniii Kako se rešimo ščurkov in stenic v Spalato, 4 luglio 1841 Sera — La camera della locanda è abbastanza grande, ma, secondo il costume italiano, è incredibilmente sporca. Ce una bella cosa: le finestre danno sulla Piazza Grande. In verità non è grande, ma è molto bella. Da un lato c’è la cattedrale di finissima architettura, dall’altro un palazzo nel quale ci sono i caffè ed il «Casinò». E’ lastricata con gran quadrati di. marmo giallo. Adesso essa è piena di animazione. Nel mezzo ce un chiosco in cui l’orchestra sta suonando abbastanza bene alcuni pezzi d’opera. Davanti ai caffè ci sono sedie e tavolini e la gente sta prendendo il caffè, il rosolio, limonate e sorbetto. Donne d’ogni condizione e uomini con la pipa chiacchierano e passeggiano. Ora sorge la luna ed attenua la luce delle lampade e delle candele. E’ tutto come a Venezia, ma soltanto in proporzioni minori. Siamo arrivati qui da Scardona. Con la lettera di raccomandazione di Mjùvic ci siamo presentati a Sìnjbad. Questo degno vecchietto non sapeva come fare per meglio ospitarci: «I Russi da me sono in casa propria» ci disse abbracciandoci — e quest’abbi’accio d’un uomo dai baffi spessi e dai capelli lunghi coperti da una cuffia rossa, fu per me più caro dell’abbraccio duna bella fanciulla. Tutti della sua famiglia, donne e uomini, condividevano la sua gioia e ci fecero festa. Dopo pranzo entrammo in barca e risalimmo la Krka fino alla cascata. E’ una cascata meravigliosa ! E’ visibile da lontano come un bianco bastione steso fra le rupi in mezzo al verde. Non sai da che parte guardare : è tutta una massa d’acqua che sembra riversarsi da un enorme bacino in un altro. Dalle roccie precipita sui sassi e s’infrange in minutissime particelle formanti un pulviscolo argenteo in mezzo al verde. Non è possibile abbracciare tutta la cascata con uno sguardo. Più di 60 mulini lavorano qua e la’ (il testo è interrotto perchè la lettera era stata strappata ai margini). Ma quante belle vedute avvicinandosi a Scardona. La città è disposta ad anfiteatro ed è munita d’una fortezza. Ci sono più di 30 chiese, di cui 2 sono «pravoslavne» (ortodosse). Pranzammo da Povkoviò, un signore che aveva prestato servizio in Russia e che aveva saputo del nostro arrivo da Knjaževič. Eravamo ancora a tavola quando entrarono due signore — madre e figlia. Avevano saputo che dovevamo arrivare ed erano venute a salutarci. Ella è la Signora Delfina Sìrovic, madre del Sig. Vučiče-vič (il Direttore delle poste di Kharkov; V. nota in calce alla p.) ed è vissuta a K. Conosce gli Ostrov e gli Av-ksentjev. Vuole ritornare a K., m’ ha detto. Le due signore parlano russo molto bene. Dopo cena andammo tutti a casa loro a sentire la signorina suonare il flauto. Spalato, 6 luglio 1841. Ieri mattina andai da solo a visitare l’isola di Pervič. Preusse vole restare aSebenico a riposare. Poi, ritornato, andammo insieme a vedere la chiesa ortodossa che è piccolina, ma bella e di stile antico. Alla sera partimmo per Traù (Trogir). Viaggiammo tutta la notte. Tutto è molto pittoresco, sia dal mare che da terra, ma soprattutto dai monti. I campanili, le vecchie fortificazioni in rovina, le case di stile veneziano, tutto è bello. Ma della sporcizia non voglio parlare, perchè essa è di casa dappertutto. Coll’aiuto del Dott. Tacconi facemmo il giro della città e visitammo la biblioteca del Conte Garagnani, al quale fummo pure presentati. Pranzammo, facemmo il pisolino e poi prendemmo il traghetto e col maestro in poppa volammo qui a Spalato. Tre traghetti partono il pomeriggio d’ogni giorno, quando spira il maestrale. Spalato è una città grossa, attiva e piena di resti romani. Fummo a trovare il Sig. Katalìnic, uno storico dalmata (autore della Storia della Dalmazia. Zara 1834/35). Domani visiteremo la città. Aspetto inpazientemente di giungere a Dubrovnik (Ragusa) dove certamente troverò la vostra posta. Spalato, 7 luglio 1841 Siamo arrivati a Spalato ieri con uno dei tre traghetti giornalieri da Traù. Ci siamo occupati prima con la polizia, poi con l’alloggio e poi con il cambio degli abiti» Era già sera quando uscimmo ad incontrare il Maggiore Kataliniè, che è un vecchio forte e gentile. Assieme a lui abbiamo visitato oggi i resti del palazzo di Diocleziano, o meglio il castello, essendo così stato trasformato dagl1 Ungheresi e Veneziani. Ben poco d’altro resta da vedere, oltre il palazzo. Fa pena vedere come l’antico è stato deturpato dal moderno: fra le colonne sono state costruite le case, le grandiose finestre sono state rimpicciolite e dov’era un piano ne furono fatti due o uno e mezzo, naturalmente i templi pagani furono trasformati in chiese cristiane. Se ne capisce ben poco, ma si capisce chiaramente che quello che un tempo era stata una costruzione grandiosa ora è una cosa meschina da vedere. Il cosidet-to tempietto greco doveva essere stato bellissimo, ma ora c’è puzzo e sporcizia all’interno ed all’estemo di esso.