Fran   Eller   /   Ob   enajsti   uri
—   Ivo   Peruzzi   /   Sestri
y
Fran Eller / Ob enajsti uri
Ki si v vinograd ob enajsti uri sprejel na službo svojo me, Gospod: že solncu za gorice peša pot, noči otvarjajo se temne duri.
Pa naj ljubezen dvojna dlan mi uri, da v najponižnejši od vseh rabot se nagne dan mi s himno kakor god na večer, ki sveta ga hrup ne buri.
Ti veš za blodnje, veš za jalih tlak mi težke jarme vse, a prenemilo, Gospod, nemilih časov mi ne sodi!
Kaj ni. .. ni v domu Tvojem zakon tak, da, kdor našel Te kasno je, plačilo z ljubljenci Tvojimi mu ravno bodi?
i
Ivo Peruzzi / Sestri
(Iz   cikla   «Izprehodi»).
Večer se razlil je čez mesto valovajoče.
V hipu, izvitem iz množice, polno je tajn,
morje pričakovanj nestrpno pljuska
ob breg srca, ki toku se vdaja.
O sestra, včasih v nas razpuste se žile
in kri se v škrlatno zarjo razliva,
naše uganke cveto kot bele zvezde,
iz naših sanj rode se blodni metulji noči,
k luči stremeči in v temo nazaj padajoči.
A tuj je kraj, neznani ljudje — tedaj,
ko  vstane   nevidno  kraljestvo   miru
v dušah molčečih, blesteča sestrina roka
dvigne k nebu bledi obraz, užge
razkošno luč v prsih potrtih bratu,
k pesmi  sproži mu  grlo,
nad čelom dvomečim
kaže molče v daljine, beroča mu pot.
Tedaj ni več strahu in zla. Ni krivde.
Kot od obhajilne mize vstane človek,
očiščen in nov, ter pade pred Bogom...
39