D O p _ 8 1. Z Dnnaja. (Češka šola.) Kdor Dunaj pozna in se boče brigati za to, preprifia se lehko, posebno v predinestjib in ob urah, kadar hodijo delavci od dela ali na delo, ali kdor posluša večino tamošnjih poslov, bo slišal govoriti skoraj samo češki. Najočividnejša je ta prikazen v 10. okraji »Favoriten« in predmestji »Brigitteuau«, kjer se vidijo posebno nedeljske dni ženske in moški z otroci vred po vsem v moravsko-čeških nošah govoreči samo češki. Da se mej dijaki, obrtniki, trgovci, uradniki, in to mej izobraženci tudi naliaja na Dunaji prav dosti, in to naroduo zelo zavednih Čehov, je enako znano. Tako se vrjetno trdi, da na Dunaji biva okroglo število 240.000 Čehov. Za izobraženje čeških otrok skrbeti prosilo je tedaj društvo »Komensky« pri vladi dovoljenja, v smislu člena 17. državnih temeljnih postav in §. 70. šolske postave, na lastne stroške napraviti pritatno ljudsko šolo s češkim učnim jezikom. Deželni šolski svet Doljne-avstrijski zavrgel je to prošnjo. Naučno ministerstvo pa je zadnje dni odločilo: »da proti napravi privatne ljudske šole s čežkim učnim jezikom na Dunaji ni postavnega zadržka«. Ta odlok napravil je po vzprejetem ukazu od stranke grozovit krik v judovskih in nemško narodnih časnikih Dnnajskili, češ, da je to prvi korak za spodkopavanje nemškega Dunaja, da je to nepostavno češko nasilstvo in mnogo tacega. Deželni šolski svet vložil je protest zoper tak nepostaven ministerski odlok, in pridružil se je temu tudi Dunajski mestni zbor z nujnim sklepom, v katercm ministerski odlok imenuje »postavi in pravici nasproten«, kateri bil je vzprejet z vsemi glasovi zoper dva. »Pester Lloyd« piše o tej zadcvi: »Mej tcm, ko se umetmki Dunajski pripravljajo s slavnostnim sprevodom slaviti dan, katerega so pred 200 leti Turki prisiljeni popustili obleganje avstrijskega glavnega mesta, bobne bobni pred zakopi metropole, ter ji preti nov hud sovražnik se še hujšim napadom«. Ees, velika nevarnost! (Po nNov.") 8 Stajerskeg'a. A) C. k. deželni šolski svet je v svoji seji dne 23. novembra 1882. 1. vzel na znanje poročilo nadzorovanja ljudskih šol v Gradci ter odobril na podlogi tega poročevalčeve predloge; nadalje je dovolil razširjenje ljudske šole v Friesachu v dTOrazrednico, ono v Slov. Bistrici v petrazrodnico in napravo paralelk na dekliški šoli v Eisenerzu in na ljudski šoli v Eibiswaldu, izvolitev učitelja Mart. Pristernik-a kot strokovnjaka v okr. šol. svet Marenberški in potrdil in dovolil kraj. šol. svetu v Št. Lenartu (okr. Laško), da sme novince vzprejemati o veliki noči. — Na ljudske šole so se imenovali za nadučitclje: G. Vodušek (iz Teharij) v Globoko, Iv. Tritscher v Eamsau in Jos. Druzovič v Št. Jurij na Pesnici (dozdaj učitelj tam); za učitelje: Karol Kattnik v Vasoldsberg, Fr. Harrich (iz Eibnice) v Brezje, Gottf. Ehrlich v Pdllau in Karol Kottnigg k sv. Duhu pri Lučah (dozdaj prov. tam). — Nadučitelj Jos. Sohn (Hitzendorf), in učitelja T. Jakubec (Grosslobming) in Jos. Velebil (Eadegund) dejali so se vsled lastne prošnje v stalni pokoj. B) Eaznoterosti. Nj. Veličanstvo presv. cesar je podaril za stavbo šol v Št. Jurji pri Taboru, v Pernicali (okr. Marenberg) in Krieglachu vsakej po 200 gold. — Nekdanji obče priljubljeni ravnatelj na Graškem moškem učiteljišči, a zdaj ravnatelj pedagogiju v Dun. Novemmestu, gospod dr. J. Lucas, je imenovan za okr. šol. nadzornika v Dun. Novemmestu. — V Št. Juriji na Pesnici se je slovesno odprl drugi razred dne 19. novembra 1882. 1. Slovesnost so se svojo pričujočnostjo povikšali gospod namcstnijški svctovalec Pavič, okr. šolski nadzornik g. J. Eobio in dr. Govorili so: g. Pavič, č. g. Lajh, nadučitelj in dr. Otroci pa so peli in deklamirali. — Naš štajerski nčiteljski list »Popotnik«, nastopivši z letošnjim letom svoj četrti letnik, preselil se je v Maribor, ter bo pod uredništvom prejšnjega c. k. okr. šolskega nadzornika gospoda Mih. Nerat-a, nadučitelja na Mariborški okoliški šoli, izhajal zopet po dvakrat na mesec. Zakaj imajo Spodnještajerski učitelji svoj poseben list, zakaj se ne oklenejo vsi »Učit. Tovariša« ? Potreba posebnega lista za Štajerce utemeljuje se s tem , da ker se je Nemštvo (pravo in ponareto), videče, da je na Kranjskem izgubilo vsa tla, vrglo z vso močjo na Štajersko, hoteče se tukaj odškodovati za izgube na Kranjskem, treba je pri nas posebnega Hsta, ki bo učitelje zbiral okoli sebe ter jih vodil k vkupnemu boju za naš narod in naše ljudsko žolstvo. Da pa se učitelji ne oklenejo »Učit. Tovariša«, krivo je največ to, da učiteljstva na Kranjskem ne najdemo mej sobojevavci za nove šolske postave.*) Tone Brezovnik. Iz Vojnika. Devetega zborovanja Celjskoga učiteljskega društva dne 7. dec 1882. 1. udeležilo se je 22 udov. Na novo sta pristopila gospoda Tom. Grah, učitelj, in V. Jug, podučitelj v Št. Juriji na juž. žel.; izstopil pa je ta dan g. J. Šeligo, nadučitelj pri sv. Jederti (Laško). — Ko se je zapisnik zadnje seje prečital in odobril ter je gospod predsednik naznanil dopise ravnateljstva štaj. učit. zveze, zadevajoče izpeljavo nekaterih zvezinih sklepov, povzame *) Kaši vnanji pobratimi naj nas razumijo! Mi smo vsi za novo šolo in nove šolske postave, a pri tem imamo pred očmi tudl narodno šolo in narodac učiteljet Ured. g. Gabršek besedo ter govorf o izvoru in razvoji jezika. V čez eno uro trajajočem govoru, naslikal nam je gospod govornik toliko zanimivega, da bi pač vstregel vsem udom in gotovo tudi dvugim tovarišera, ako bi ta svoj govor v katerem koli listu objavil. — Na to poroeal je podpisani kolikor mogoče natančno in objektivno o letošnjem zborovanji »Slov. ueit. dmštva« v Ljubljani. Društvo odobri poročevalčevo postopanje pri tem zborovaivji. — Ker se je v tem ura precej naprej pomaknila, morala sta se druga dva na dnevnem redu odbrana govora odložiti za prihodnje. Tone Brezovnik. Iz Ptujskega Okraja. Vsakemu količkaj naobraženemu človeku je gotovo znano, kako blagodejno vpliva društvo oziroma združevanje na posameznika, na posamezne stanove in kako osodepolno mnogokrat za blagobit celega naroda. Velike važnosti so združevanja gotovo v vsakem obziru, a tem večje pa še nam slovenskim učiteljem, ki smo tako rekoč samim sebi prepuščeni. Hočemo, da se različne nepotrebnosti, obstoječe še pri našem stanu, odstrane, nasprotno pa potrebnosti uvedo, in če hočemo blagodejno vplivati na blagobit naroda, iz katerega smo in kateri nas živi, treba nam je združevati se, da tako skupno z vednim tirjanjem in zahtevanjem nekdaj gotovo dosežemo in si priborimo, kar posamezniku nikakor nij mogoče. Učitelji Ftujskega okraja, poznati po vsem slovenskem svetu zaradi neustrašljive boritve za luirodove svetinje, pokažite skupno kaj ste ! Posameznik se lehko zatrc, a združenim močem ne more škodovati nobena sovražna moč. Uojdite skupno dne 4. januvarja 1883. 1. k seji v Ptuj, in volite si neustraSljive moči svojega stanu v odbor in predsedništvo svojega društva, kajti kakeršna glava, takšno telo. Slavni c. kr. okr. šolski svet pa se od strani sedanjega odbora prav ponižno prosi, da imajo vsaki prvi četrtek v mesecu prosto vsi tisti učitelji, kateri se seje udeleže in sedajšnji okrajni šolski svet nam tega gotovo ne bode odrekel. Tedaj v novem letu pogumno naprej v delovanji za narodni šolski napredekl Ptuj, v dan 14. decembra 1882. Odbor. Iz Koperskega Okmjll. Včeraj so Kopcrski učiteljski pripravniki se svojimi profesorji in pa nežna šolska mladina se svojimi učitelji, kojim so se pridružili zastopniki gimnazije Koperske in raznih uradov, spremili k zasluženemu počitku starčka, koji naj bi bil vzgled vsakemu učitelju. — Mislim namreč pokojnega Ivana Stucina, koji se je rodil v dan 16. majnika 1794. leta na Tominskem. V šolo je hodil nekaj doma, a nekaj v Ljubljani, kjer rnu je bil Vodnik nčitelj in naš Koseski součenec. Badostjo se spominjam ganljivega prizora, ko sem pokazal pred tremi leti sivemu starčku Vodnikovo podobo. »Tak je bil Vodnik«, vsklikne, »zdi se mi, da ga gledam živega, da poslušam kakor nekdaj njegove nauke.« — Sedemnajstletnega mladenča vzamejo v Napoleonovo vojsko, kjer je postal zdravniški pomočnik, a štiri leta pozneje pride v Koper, kjer je kot učitelj in potem voditelj Koperskih šol služboval celili 56 let — od 1. 1817. do 1. 1873. Težko je povedati, a lehko si mislimo, koliko zalih cvetic je v pol stoletji kot vnet učitelj vsadil v nedolžna otroška srca, in koliko je kot voditelj koristil Koperskej šoli. Koprčani raorali bi mu postaviti livaležen spominek, kajti lehko rečem: Kolikor je Koperčanov od 20. do 70. leta, Tse je pokojni I v a n naučil pisati, brati in računiti. Leta 1873. je šel v pokoj, ter je živel v Kopru mirno, tiho in zadovoljno do svoje lehke smrti v dan 10. dec. preteč. leta. Dolžnosti svojega stami pokojni Ivan ni samo poznal, temuč jih je tudi izpolnoval. A v Kopru mej znanimi rovarji je imel težko stališče. Ne bi se bil obranil, da bi ne bil učitelj v pravem pomenu besede. Ker je govoril in pisal francoski, nemški in italijanski jezik ravno tako dobro, kakor svojega materinega slovenskega, še marsikdo ni vedel, katere narodnosti da je. Nemec ga je svoji, a Italijan svoji narodnosti prišteval. Vender pa ni misliti, da je svojo pravo narodnost zatajeval; samo izobešal je ravno ni. Rod njegov mu je vedno ljub in drag ostal. V dolgih 70. letih, kar je mej tujci živel, ni pozabil svojega materinega jezika, ter je vsako priložnost z veseljem porabil, kjer se je mogel po domače razgovarjati. — Kako je bil vnet za svoj učiteljski stan, kaže tudi to, da je pred svojo smrtjo okoli 60 zvezkov iz svoje knjižnice daroval učiteljski knjižnici v Koperskem okraji. — Mnogo zanimivega in pončljivega bi se lehko pisalo o njem, toda za zdaj naj zadostujejo te vrstice. — Naj njegov spomin in vzgled živi mej nami ! S Krasa. (Okrajna učiteljska konferenca v Sežani.) Obljubil scm Vam v privatnem sporočilu zadnjič, gospod urednik, da postanem z novim letom stalen sotrudnik Vašemu cenjenemu listu. Evo me izpolnujočega svojo obljubo! Za danes naj Vam opišem okrajno učiteljsko konferenco, katero smo imeli Kraški učitelji v dan 20. t. m. v Sežani. Dnevni red bil jo ta-le, in sicer v ncmškem jeziku: 1. Bericbt des k. k. Bezirksschulinspektors. 2. Zvvcck und Fiihrung des Wochenbuches, poroča nadučitelj gospod Benigar. 3. Praktische allseitige Behandlung des Lesestiickes: »Bog je pravičen«, učilni poskus nadučitelja g. Antona Lebana. 4. Vorschliige beziiglich der im Scbulbezirke einzufiihrenden Lehr- und Lesebiicher, sowie sonstiger Lehrbehelfe, poroča nadufiitelj g. Hrovatin. 5. Bericht der Bibliothekskommission, poročata nadučitelj gosp. Anton Leban in gosp. Hrovatin. 6. Wahl des stiindigen Ausscliusses. 7. Walil der Bibliothekskoinmission. Začetek konferenci je bil določen ob 10. uri zjutraj. Zbralo se je 35 učiteljev in učiteljic; mej temi tudi dva g. g. dubovnika. C. k. okrajni šolski nadzornik, g. Tomo (Juantschnigg, učitelj na nemškej deškej šoli v Trstu, prične zbor s primernim slo venski m nagovorom. Zapisnikarja sta bila gospod Matej Kante, učitelj v Sežani, in g. Anton Koršic, učitelj v Komnu; v svojega namestnika določil je g. nadzornik g. Antona Lebana, nadučitelja v Komnu. — Okrajni nadzornik gospod Quantschnigg ogovori skupščino po slovenski, ter nam mej drugim pove tudi nekaj statistike naših Kraških šol. Enorazrednic je bilo na Krasu 22; ena (1) dvorazvednica in 2 čveterorazrednici (v Sežani in Komnu); vkup torej 25 rednih šol; pomožnili šol je bilo 9, torej vseh vkup 34. Celodnevno se je poučevalo v 3. rednih šolali, poludnevno v 22. rednih šolah. Spričevalo učiteljske sposobnosti je imelo 15 učiteljev, spričevalo zrelosti 12; brez spričevala jih je bilo 8. Ena (1) učiteljica je imela spričevalo sposobnosti, zrelostno spričevalo so imele 4 učiteljice. Gospod nadzornik pravi, da uraduje jedva od 1. aprila t. 1., da torej nij mogel v tem kratkem času natanko presojati posameznih učiteljev. Vender nam pove nekaj splošnili opazek vsled svojega kratkega nadzorovanja. Hoja v šolo je tii pa tam še silno neredna. S priraernim vplivom naj bi učitelji temu zabranovali. Žalibog, ne poučuje so povsod po učnih načrtih; kakeršno si bodi »okrajševanje« v tem obziru ne bi se smelo zgoditi »samooblastno«. Nazorni nauk se v nekojih šolali zanemarja, in vender je neizmerno važen. Dalje prosi g. Quantschnigg, naj bi si vsi šolski voditelji skrbno spisovali uradne spise, ki so natanko predpisani v 33. §. šolskega in učnega reda; to pa naj se godi v spodobni obliki. Konečno nam prav živo poklada na srce, da naj se učitelji vedno dalje naobražujemo. Ob 2. točki nam je poročcvalec gospod B e n i g a r čital svoj spis o namenu in spisovanji »tednika«, ter je nam dejansko pokazal, kako on spisuje »tednik«. G. Brščak, Štijaški učitelj, meni, da bi dobro bilo, da bi učitelj »tednik« za vse leto naprej spisal; dalje je nasvetoval nadučitelj Komenski, g. Anton Leban, naj bi učitelj v prazni predel zaznamoval, če včasih z učenci ponavlja ali pa če zaradi opravičenih šolskih zamud nij mogel nainenjenega poučevati. Vender oba predloga padeta, ker g. Quantschnigg meni, da tednik naj obsega to, kar se je resnično zvršilo. Še nadalje je g. nadzornik prav o »tedniku« rekel, da je možno uže iz njega spoznati kakšen je učitelj, pa nam pove tudi, kako je možno izvedenemu nadzorniku priti na sled, če bi hotel kak ueitelj »švindlati« s »tednikom«. Nasvet g. Fr. Tomšič-a, učitelja v Kabrežini, naj bi bila v »tedniku« za vsak oddelek (enorazrednic) posebna stran odmenjena, se enoglasno vzprejme. Potem g. nadzornik preide na 4. točko dnevnega reda. Poročevalec g. Hrovatin je obširneje govoril, kakšen bi moral biti dober »Abecednik«, ter je omenjal prednosti in nedostatke Miklošičeve »Začetnice« in Žumrovega »Abecednika«. Po daljni razpravi obvelja nasvet gospoda Antona Lobana, da naj se najboljše, kar ima Žumer in Miklošič, strne, ter naj se tako rodf nov, izboren »Abecednik«, kar so tudi (pravi on) Štajerski učitelji predlagali. Ta nasvet je v obče dopadal. 0 dragem in tretjein berilu govori obširneje g. Janko Leban, učitelj v Lokvi. Glavne poteze iz njegovega govora bile so te-le: Dobro berilo naj bi imelo kratke sestavke, ki pa morajo biti pisani v pravilnej, gladko-tekočej, vzornej slovenščini. Vsak ve, koliko vpliva ima lehko-umevna dobra pesen na nežno otroško srce; vender naši berili, osobito tretje, imati predolge odstavke; govornik naliaja tti pa tam oblike, ki se iz strogo slovniškega stališča ne mogo odobravati. Primeroma mnogo, mnogo revneji je pesniški del III. berila. V dokaz kritizuje na strani 216. tretjega berila natisneno pesen »Špartanka«. Navlasti mu ne ugajajo ti-le verzi: »Branif dom in venec svoj« — In prinese domov meč — Moj sin z vojne ne beži — ki sinovu more djati«. Govornik pravi, da je slovcnska pesniška tehnika z Gregorčičem, s Stritarjem i. dr. tako napredovala, da se pesmi v tako nedostatnej obliki nikakor ne morejo in ne stnejo trpeti v naših berilih. Veuder bi se utcgnile nekatere pomanjkljivosti lehko radikalno popraviti; za vzgled popravi sam navedene »šantave verze« v pesni »Špartanka«. Govornik pravi, da je prinašal »Vrtec« uže nekaj let prav izborne kratke sestavke, tudi večina pesmic bila je tem listu v dovršenej obliki. Naj bi se torej dotične cvetice presadile iz »Vrtca« v naša berila; — tudi imajo naši pesniki, kakor Gregorčič in drugi mnogo lepih poezij, ki bi dičile naša berila. *) *) Kakor slišitno, sestavljajo se uže v Ljnbljani taka berila. Uredn. G. Janko Lebanovi predlogi bili so cnoglasno vzprejeti. — Ker je mej tem uže poludan odzvonilo, šli smo h kosilu. V gostilni g. župana Eajinira Mohorčiča se nam je dobro postreglo. Pri obedu nas je kratkočasil mej Kraškimi učitelji novouštanovljeni »Kiaški kvartet«. Žolimo mu, da živi, raste in se razcvita! Ob 2. uri je bilo odločeno, da naj se konferenca nadaljuje. A predno odidemo zopet li konferenci, poprosi nadučitelj g. Anton Leban bosedc, ter z živo besedo nazdravlja g. nadzorniku: »Služboval sem«, pravi, »tudi nekaj let na Štajerskem, in iinel sem do zdaj uže 6 nadzornikov; pa tako prijaznega, kolegij alnega moža, kakeršen je Quantschnigg, do zdaj še nisem poznal«. Govornik želi, da bi nam Bog še mnogaja leta. obranil g. Quantschnigga kot Kraškega nadzornika v blagor in razcvit našega šolstva. G. nadzornik zahvaljuje se za izkazano mu čast in izražene simpatije, omenja, da mu, žalibog, razmere ne dovoljujo, da bi bil še dalje naš nadzornik, kajti vložil je že prošnjo, v kateri prosi, da bi ga oprostili nadzorniškega bremena. »Nadzoroval sem uže v več okrajih«, pravi g. (Juantschnigg, »vender za šolo vneti zavedni Kraški učitelji bote mi ostali zmirom v lepem spominu, in srečnega se bodem štel, če se me bodete tudi vi, predragi moji kolegi, še kaj spominjali. Bog Vas živi!« Na to prebere g. Koršič neko »prošnjo« bralnega in podpornega društva v Gorici za kak majhen dar. Nabral je takoj nad 8 forintov, kar menda imenovanemu društvu prav pride. — Ura dve odbije; napotimo se tedaj nazaj v zbor, kjer je imel nadučitelj g. Anton Leban (3. točko dnevnega reda) praktično vsestransko obravnavo berilne vaje »Bog je pravičen« in sicer v 3. razredu. Obravnava je izpala še dobro z ozirom na to, da je g. A. Leban imel pred sabo nepoznane otroke, o kojili nij mogel vedeti, da li so uže prebavili vse ono gradivo, ki ga predpisujejo učni načrti v 3. razredu četverorazrcdnice. Pred kritiko omeni g. nadzornik, da nikakor ne sme dovoliti kake izjave, ki bi izvršitelja učnega poskusa žalila ali ne spadala k stvari. Sploh moram reči, da mi je ta izjava g. (Juantschniggova dopadala, ker pod prejšnjim nadzornikom se je včasih prigodilo, da se je kritika ob takih prilikah celo pretirala. V obče moram gospoda Quantschnigga pohvalno omeniti kot taktnoga pedagogičnega strokovnjaka, ki se strogo postav drži in ne dovoli najmanjše stvarce, ki bi jim bila nasprotna. To je jasno dokazal tudi kot voditelj te konference. Nekemu učitelju je bil takoj besedo prestrigel, ker je rabil nepristojne izraze. Kot kritikar je pri tej točki kazal se nadzornik sam, ki nam je dajal dobre pedagogične migljaje na podlogi svoje izborne strokovnjaške izurjenosti. Potem sta poročala nadučitelja g. Josip Hrovatin in g. Anton Leban o našej knjižnici. Iz pojasnil, ki jih je dajal osobito g. nadzornik na to stran, bilo je uvidno, da je bila biblioteka pod prejšujim nadzornikom zanemarjena. Gospod Quantsclniigg-ova jc zasluga, da je stvar uravnal. Naročil je za učiteljsko knjižnico imenitna in draga pedagogična dela, ker knjige po 30 kr., kakeršne je prejšnji nadzornik uvajal, leliko si vsak učitelj sam kupi. »Take knjige«, pravi g. Quantschnigg, »spadajo v okrajno učit. bukvarnico, kojih si učitelj zbog skromne svoje plače ne more sam omisliti«. Pove dalje, dajeiz štedljivosti zavrgel naročevanje »Šole« v tolikih iztisih; pri tem prištedjeni denar bode se obiačal v nukup knjig in pedag. easopisov, ki so boljši od »Šole«. »Beletristični listi pa« — pravi g. (Juantsdiiiigg — »ne spadajo v tako knjižnico; zato jih nij smel dovoliti«. Vzprejme se predlog konferenco, da naj so za bukvarnico naroče Bleiweisova slovenska dela kakor tudi »Učit. Tovariš«. Na predlog gospoda Kante-ta, učitclja v Sežani, naroči se naša knjižnica tudi na »Hrvatski kujiževni zbor«. Predlog g. Hrovatina, naj noben učitelj izposojenih knjig ne obdrži več kot '/4 l^a, obveljii. — Na predlog Hrovatinov se v stalni odbor voli 5 udov, in sicer bili so voljeni ti-le gospodje: M. Kante, učitelj v Sežani, gdč. Kristina Kacafurova, učiteljica v Sežani, Leban Anton, nadučitelj v Komnu, Fran Tomšič, učitelj v Nabrcžini in Trampuž, učitelj v Kustanjevici.— V knjižniško komisijo je bilo voljenih tudi 5 udov, in sicer: gg. Hrovatin, Kante, Benigar, Tomšič in Anton Leban. Proti 6. uri zvečer sklenc g. nadzornik zborovanje povabivši nas, naj trikrat zakličemo »živio« presvetlemu našemu cesarju, pospešitelju šolstva, kar se je navdušeno storilo. Poslednjič zbor zapoje »cesarsko pesen«, in konferenca je minula. Vsem nani bode ta dan ostal v sponiinu, posebno pa ne bodemo pozabili našega ljubeznjivega, vilega nadzornika, ki ve po vrednosti ceniti zasluge svojih podložnikov. S Hrasa se nam piše: V dan 18. dcc. preteč. 1. bil je pri seji okrajnega šolskega sveta dekorovan nadučitelj Komenski, g. Anton Leban, kateri radi skromnosti svoje nij hotel, da mu javno podelijo srebrni križec s krono, ki ga je 331etnemu možu cesar podelil v priznanjo njegovili zaslug za šolstvo. \~ Gorice. Gospod dr. Ivan Flapp, profesor cerkvcne zgodovine iu cerkvenega prava na tukajšnjem bogoslovskem učilišči, imenovan je od Nj. Veličanstva presvetlega cesarja udom deželnega šolskega sveta Goriškcga za nadaljni čas tekoče šestletne dobo. Iz Kailieniškejja okraja. (Učiteljsko zborovanje.) Tukajšnji okrajni šolski svet sklical je izvanrcdno učiteljsko zborovanje na 14. dan decembra pr. 1., da se izvolita dva zastopnika izmej učiteljev v okrajni šolski svet. Omcnjeni dan zbralo se je v ta naiiien v novem Kameniškem šolskem poslopji 17 učiteljev in 5 učiteljic. Gospod nadzornik A. Žumer otvori zborovanje s priniernim, jedrnatini slovenskim nagovorom in se predstavi učiteljstvu kot novi šolski nadzornik. Svojitn liamestnikom imenuje gospoda Mesnerja, nadučitelja v Komendu. Pisanje zapisnika prevzanieta zapisnikarja zadnjogn zborovanja, kcr iijuini volitev ostane vcljavna ono leto. Gospud nadzoniik prosi gospode učitelje v svojem govoru, kateri inu je istinito iz srca priliajal, naj bodo proti njeimi vsikdar popolnoma odkritosrčni; niuesar naj mu ne prikrivajo, kar zadeva šolo. On bode izvestno vsakemu, pri njeni pomoči ali dobrega sveta iskajočemu, dobrovoljen podpornik in odkritosreen svetovalec. Priporoča učiteljem složnost, kolegijalnost in zaupanje drug drugemu. Ako si učitelji drug drugemu zaupajo, olajšujejo si s tem tudi svoj težavni stan. Vsakdo naj bode ponosen na svoj stan, katcrega pa s ponosom učitelj more zastopati le takrat, ako svoje dolžnosti nataiično, vestno izpolmije. Kdor v svojem poslu nij vesten, naj se učiteljein ne nazivlje. — Kcr jo gospod nadzoinik še le prvikrat mej učiteljstvom tega okraja, omeni, da hoče od dnevnega reda nekoliko kicniti, ker bi se rad o nekaterih šolskili rcčeh z učitelji posvetoval, ali pa sam povedal, kako naj se v raznih zadevah ravna v šoli. V prvo govorilo se je o šolskih zaraudali; tu se je določilo, v katere rubrike moia v polumesečnih izkazih pisati šolski vodja in v katere krajni šolski svet. Gospod iiadzornik želi, da se pod učne rede napišejo tudi one učne knjige, katere se v dotični šoli (razrcdu) rabijo. Uradni spisi naj bodo čedno pisani in v najlepšem redu. Za vpisovanjc v tednik naj se rabi za slovenske učne prcdmete slovenščina, a za nemško nemščina. Utni jezik naj se v šoli vsikdar jako pravilno govori. Da bi se pouk zboljšal, nasvetuje gospod nadzornik tudi hospitiranje, o katerem so pa učitelji imeli razne pomiselke. Tudi bi bilo svetovati, pravi gospod predsednik, ako bi vsak učitelj pisanke najboljših učencev spravljal in pri vsakoletnem zborovauji učiteljskem na razgled razstavil. Glede ploščice ali tablice omeni, naj bi si vsi učitelji omislili kamenitih pa črtanih, ker elastične postanejo prekmalu nerabljive. Ker jim pa radi tega starši drugih kupiti nečejo ali ne morejo, nij se nadejati napredka v pisanji. Od drugega šolskega leta naprej naj se gleda na to, da se tam, kjcr je mogoče, plošeica nadomesti s pisanko. — 0 ponavljavni šoli naj se ne misli, da je nekako peto kolo pri šoJskem vozu; tudi tii se lehko miingo stori, ako učitelj vestno izpolnuje svojo nalogo. Starši onih otrok, kateri zanemarjajo ponavljavni pouk, naj se naznanijo šolski oblasti, da jih kaznuje. Ako šola nima potrebnih učil, naj šolski voditelji zglašajo to okr. šolskemu svetu, kateri jim bode v tej zadevi izvestno pomagal. — Za tem je sledila volitov v okrajni šolski svet, v katerega sta bila izvoljena g. Letnar z 19, a g. Čenčič s 13 glasovi. Oiba novoizvoljena se zahvalita gospodora tovarišem za zaupanje, in obetata, da se bodeta za učiteljsko interese vselej vredno potegovala. Po volitvi pa se gospod nadzornik spominja velcslavnega dnd v mesecu juliju 1. 1883., ko se bode praznovala šeststoletnica združenja Kranjske z avstrijskimi deželami, opozori gospode učitelje, da bi ta dan tudi šolska mladina obliajala prav slovesuo, in zaključi zborovanje s trikratnim »živio-klicem« na presvetlega cesarja, kojemu navdušoncmu, lojalnemu izjavu se pridružijo tudi učitelji, iu zapojo cesarsko pesem. — Pri vkupncra obedu, katerega so se udeležili z gospodom nadzoruikom in nekini drugim zaslužniin gostom vsi učitelji, videlo se je, da se obnašajo gospodje tovariši zaupljivo in kolegijalno drug proti drugemu. Eaznim napitnicam in lepo ubranim domačim pesmam odgovarjalo je učiteljstvo z nehlinjeno navdušenostjo. Nadejajmo se, da vez odkritosrčnega prijateljstva postane z novim letom mej tukajšnjim učiteljstvom še tesneja! — Dragi tovariši, srečno novo leto! —k. Iz Ljubljanc. (Poziv slovenskim pisateljem.) Dne 27. decembra 1882. leta bode uiinulo šest sto let, odkar je prišla vnjvodina Kranjska pod preslavno dinastijo Habsburško in dne 11. julija 1883. leta bode Kranjska v navzočnosti svojega prelj ubljenega vladarja, Njegovega Veličanstva prusvetlega cesarja Frana Josipa I. dostojno praznovala šeststoletni spomin tega preimenitncga iu za ves narod slovenski prepomenljivega zgodovinskega dejanja. »Matica Slovenska« jo ukronila o tej slavnostni priliki dati na svetlo »Spomiuek o šeststoletni zvezi vojvodine Kranjske z dinastijo Hubsburško« ter to knjigo bodoče leto pokloniti Njegovemu Veličanstvu, presvetlemu cesarju Franu Josipu I. o Njegovem bivanji v stolici slovenski Ljubljani in v vojvodini Kranjski. Za tega delj podpisani prvosednik »Matico Slovenske« uljudno vabi vse pisatelje slovenske na delovanje o tem »Spomeniku«. Osobito dobro došle bodo »Matici« zgodovinske razprave, dostajajoče seHabsburžanov innaroda slovenskega, adobro došli bodo »Matici« tudi poetiški in leposlovni proizvodi, bodi si v dramatiški, bndi si v pripovedni ali lirižki obliki, samo da so s slavnostno priliko v kakeršni koli si bodi zvezi. Vsi taki doneski naj se blagovoljno pošiljajo prvosedstvu »Maticc Slovenske« vsaj do 1. aprila 1883. leta. Pesniki in pisatelji slovenski! Združite se, in pomagajte prvemu literarnemu zavodu našemu spodobno praznovati zgodovinsko inienitno narudno in dinastično slavnost ter o tej priliki dostojno poslaviti presvetlega Vladarja našega! peter Grasselli, V Ljubljani 19. novembra 1882. prvomestiiik »Matici Slovenski". — V društvenej sobi »Slov. učiteljskega društva« so čustitiin udom na razpolaganje nasleduji šolski časopisi: a) Slovenski: »Učiteljski Tovaiiš«, »Popotnik« in »Šola«. b) llrvatski; »Hrvatski učitelj« in »Napredak«. c) Ceški: »Češka Šola« in »Posel z budče«. d) Srbski: »Školski List«, »Bodoljub«, »Golub« in »Prosv6tni Glasnik«. e) Nemški: »Luibacliei' Scliulzeitung« , »Der osterr. Schulbote«, »Spezielle Methodik«. f) Nadalje so še: »Vrtec«, »Zvon«, »Slov. Prijatelj«, »Zgodnja Danica«, »Mir«, »Slov. Gospodar«, »Ljudski glas«, »Novico«, »Edinost« in »Soča«. Gospodje udje! tu imamo dovolj duševne biane. Zbirajipo se tcdaj v društvenej sobi, in prebirajmo pridiio in pazljivo! Društvena soba naj nam pa ne bode samo shajališče, ampak tudi učilnica, kjer se naj vsak kaj uči! Vnanji gospodje učitelji, ki pridete v Ljubljano, a večkrat ne veste, kje bi dobili druščiue, — pridite v društveno sobo; tu dobite domačo druščino in časopisov na izbero! — ,,Jezičnik". Novice pa Dr. Janez Bleiweis. Spisal J. Marn. XX. leto. V Ljubljani. Natisnil in založil Eudolf Milic. 1882. 8" 74. Tega po »Učit. Tov.« priobčenega opisa je nekaj malo zvezkov s podobo dr. J. Blehveisovo, s predgovorom in z razgledom posebej na prodaj v katoliški bukvarni a 70 kr., s križem-zavitkom po pošti 75 kr. V njem se kaže ranjki Bleiweis od 1. 1843. do 1881. po »Novicah« najvcč z lastnimi besedami, kako je postal narodu slovenskemu oče in diugi Vodnik, in vsak, kdor zvesto prebira poročilo od leta do leta, vsklikne naposled: Bog daj mirodu našemu skoraj spet tacega voditelja, takega očeta!