POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE XXXV : 1-2 1940 IZDALO ZGODOVINSKO DRUŠTVO V MARIBORU Vsebina. — Table des mati&res. I. Razprave. — Dissertations (1—59). Smodič A., Nove latenske najdbe na Dravskem polju (Neue Latenefunde auf dem Draufelde). — Kos M., Stanje in naloge slovenske kolonizacijske zgodovine (L' etat et les taches des recherches historiques sur la colonisation du territoire slovene). — Blaznik P., O metodah proučevanja kolonizacijske zgodovine (Les methodes des recherches historiques sur la colonisation du territoire slovene). — Mišic F., Ledinska in hišna imena okoli Luč (Die Flur-und Hausnamen in der Umgebung von Luče). — Kociper S., Pravne starine iz ormoškega okraja (Rechtsaltertiimer aus dem Gerichtsbezirke Ormož). II. Izvestja. — Rapports (59—78). Mravljak J., Chemenaten, Caminata — Kluže. — Mušič M., Gradivo iz dobe romanike in gotike v mariborski stolnici (Materiaux des epoques romane et gothique dans la' cathedrale de Maribor). — Baš F., O Rečici kot trgu (Deux documents de la bourgade de Rečica). — Ilešič F., Drobiž o Antonu Kremplu (Divers concernant 1' ecrivain Antoine Krempl). — Soklič J., Davorin Trstenjak v Starem trgu (Davorin Trstenjak a Stari trg pres de Slovenj Gradec). — Ilešič F., Ljutomerski in ptujski advokat dr. Jakob Ploj (Docteur Jacques Ploj, avocat a Ljutomer et Ptuj). III. Nekrologi. — Necrologie (79—82). Prof. Gabrijel Majcen (F. Baš). — Dr. Vladimir Travner (F. Baš). — Prof. dr. Ferdo Šišič (F. Baš). — Šolski svetnik Emilijan Lilek (F. Baš). IV. Slovstvo. — Litterature (83—110). Radnoti A., Die roinischen Bronzegefasse von Pannonien (J. Košar). — Glauert G., Land-schaftsbild und Siedlungsgang in einem Abschnitt der siidostlichen Kalkalpen (Ostkaravvanken und Steiner Alpen) und seinen Randgebieten (F. Baš). — Wallner E., Gissiibel und Ramsau (J. Kelemina). — Lang A., Die Salzburger Lehen in Steierinark bis 1520 (M. Kos). — Stele F., Ptujska gora (F. Baš). — Stele F., Slovenske Marije (F. Golob). — Mravljak J., Kmetski upori na Slovenskem (F. Baš). — Pahor J., Matija Gorjan (B. Grafenauer). — Goričar M., Donesek k postanku in pisavi rodbinskih priimkov in krajevnih imen med Slovenci (S. Bunc). — Gorše M., Doktor Valentin Zamik, narodni buditelj, pisatelj in politik (J. Dolar). — Mal J., Zgodovina slovenskega naroda (F. Baš). — Lah I., Druga knjiga spominov (J. Glaser). — Spominski zbornik Slovenije (M. Miklavčič). — Jeraj J., Slovenci in Jugoslavija (F. Baš). — Statistični pregled šolstva in prosvete (dr. J. Tominšek). — Pivec-Stele M., Kazalo k zgodovinskim publikacijam Muzejskega društva za Slovenijo (dr. J. Tominšek). — Jug S., Bibliografija slovenske zgodovine za 1. 1938 in 1939 (J. Glaser). — Šlebinger J. in Marentič J., Bibliografija slovenske kmetijske literature v letih 1919—1938 (J. Glaser). — Wester J., Splošno kazalo za 40 letnikov Planinskega vestnika (F. Baš). — Berkopcc O., Česku a slovenska literatura, divadlo, jazykopyt a narodopis v Jugoslavii (J. D.). — Glonar J., Stare žalostne (J. Glaser). — Mirk V., Naša pesem v Podravju (G. Zafošnik). — Danckert W., Das europiiische Volkslied (G. Zafošnik). — Geramh V., Steirisches Trachtenbuch (F. Baš). V. Zapiski. — Notices (111—112). Prehod iz bronaste v železno dobo (F. Baš). — Desetina (J. Mravljak). — Wolf Hugo in Slovenci (J. Glaser). — O čutari (F. Baš). — Mravljinjaki na Pohorju (J. Glaser). Uredila F ran jo Baš in Janko Glaser Za vsebino prispevkov odgovarjajo pisatelji. Letna članarina ZDM, oziroma naročnina ČZN: 50.— din, za inozemstvo 60._ din. Knjigotrijpamooa letnika: 75.— din. Za nredniitvo CZN in Zgodovinsl Mariboru odgovarja ravnatelj Janko Glaser. Tisk Mariborske tiskarne odgovarja ravnatelj Stanko Detela. ^ r / Nove latenske najdbe na Dravskem polju. V primeri z bogatim neolitskim in hallstattskim arheološkim gradivom so dosedanje latenske najdbe v Sloveniji in tako tudi na Dravskem (Ptujskem) polju skromne. Poleg latenskih postojank na Dolenjskem so pri nas odkrili večje latensko grobišče v Drešinji vasi1 v Savinjski dolini, od koder hrani del grobnega inventarja mestni muzej v Celju. Na Dravskem polju imamo posamične najdbe na Pobrežju pri Mariboru2 (železna ost sulice in meč), v Skorbi3 (grob z dvoreznim mečem, ost sulice, fragment železne ščitne vzbokline, grafi- tirana žara in dve skledi) ter nedoločeno najdišče v bližnji ptujski okolici4 (železen udarni nož). Za temi do zadnjega časa znanimi latenskimi najdbami pa so odkrili v zadnjih letih na Dravskem polju novo latensko gradivo na Forminu, v Stojncih, v Skorbi in na Panorami v Ptuju (gl. skico). 1 Riedl E., MCK NF XVI 1890, 223 si., Beil. XIII. 8 Skrabar V., Starinar III. ser. I. knj. 1922, 147; Baš Fr., ČZN XXXIV 1939, 194. 3 Skrabar V., 1. c.; Schmid W„ Siidstciermark, Graz 1925, 12; isti, XV. Bericht d. Rom. Germ. Kom. 1923/24, 193; Abramič M., Poetovio. Ptuj 1925, 134, št. 145. 4 Abramič M., 1. c., št. 146. Anton S m o d i č. Skica latenskih najdišč na Dravskem polju. Formin. Med njivami na terasi, ki polagoma pada proti potoku Zvirinčici, so zadeli v letih 1935 do 1939 v gramoznici Jožefa in Terezije Kolarič na For-minu (občina Gorišnica, pare. štev. 74) na obsežno latensko in rimsko grobišče. V globini približno 50—70 cm so izkopali, žal brez strokovnega vodstva, večje število planih grobov, deloma žarnih deloma skeletnih, z bogatim inventarjem. Ker ni bilo več mogoče dobiti natančnejših podatkov o grobovih samih, se moramo omejiti le na opis najdb. Grobni inventar5 obsega v glavnem 12 železnih mečev, 9 osti sulic, 4 nože, verige za pripenjanje mečev na opasač, vzbokline ščitov, železne in bronaste fibule, zapestnice, žare s pepelom in dve skledi. Poleg teh latenskih najdb imamo iz istega grobišča tudi rimske: žare, vrče, čaše, skodelice, oljen-ke, steklene posode, bronaste fibule, dve zrcali, žlički itd. Tako predstavlja forminsko grobišče dve kulturni dobi, latensko in rimsko. 1. Latenske najdbe. A. Meči. 1. 18,5 cm dolg in povprečno 0,6 cm debel meč (I, 1—lc)B, katerega rezili se vlečeta od ročaja, kjer je najširši (4,2 cin), skoro vzporedno ter se polagoma združita v topo zaokroženo konico. Sredina obeh stranic je ojačena z grebenom. Deloma meč še tiči v pločevinasti nožnici, ki je zgoraj prilagojena zvon-časti prestrežni ploščici ročaja. Zunanja stran nožnice je zgoraj okrašena z dvojno, večjo in manjšo simetrično spiralo. Pod njo in na nožnici, ohranjeni na spodnji polovici meča, je vezalna zapona v obliki dveh okroglih ploščic, od katerih preide spodnja na notranji strani v 1,4 cm širok, nekoliko upognjen trak. Gornja notranja stran nožnice ima kljukico za pritrditev nožnične verige na opasač. Ročaj se konča zgoraj v glaviču. 2. Od rje zelo poškodovan meč (I, 2) meri danes še 59 cm. 5 cm široko in 0,6 cm debelo rezilo je po sredini ojačeno z grebenom. K meču je verjetno spadal gornji del nožnice s svojevrstnim, predvsem v volutah stiliziranim rastlinskim ornamentom (pril. si. 1). Krepki ročaj se konča na vrhu v glaviču. 3. Dobro ohranjen 78 cm dolg meč (I, 3) prehaja šele proti koncu v topo zaokroženo konico. 0,6 cm debelo rezilo je na obeh straneh precej skrhano in izlomljeno ter meri 4,5 cm na najširšem delu pri ročaju, ki se konča v 5 Na tem mestu se moramo s priznanjem zahvaliti g. Vladimiru Miklu, trgovcu pri Sv. Marjeti niže Ptuja, ki je zbral vse na Forminu izkopane predmete, jih shranil v svoji zbirki starin ter jih odstopil muzeju v Ptuju, deloma pa zamenjal za druge, njegovim zbirkam primernejše eksponate. 0 Zaznamovanje z rimskimi številkami (I, 1) kaže na priobčene risbe (I), na katerih so upodobljeni predmeti označeni arabsko (1); zaznamovanje samo z arabskimi številkami pa se nanaša na fotografske reprodukcije najdb, priobčene kot slike deloma med besedilom deloma na prilogah. glaviču. Delno ohranjena nožnica ima na notranji strani z zakovico pritrjeno obešalno kljukico. Ojačevalna zapona, ki drži oba tanka pločevinasta lista nožnice skupaj, ima obliko pahljače. 4. Slabo ohranjen, v spodnjem delu ukrivljen meč (I, 4) z odlomljeno konico je dolg 65 cm, okoli 5,5 cm širok in 0,8 cm debel ter ima' ohranjene fragmentarne kose nožnice in na njej pod ročajem kos vezalne zapone. 5. Razmeroma tanek, na sredi upognjen meč (I, 5), z nožnico 91 cm dolg, do 4 cm širok in 0,6 cm debel, ima deloma dobro ohranjeno nožnico, pre-strežno ploščico z zvončastim presekom, obešalno kljukico in del vezalne zapone. Ročaj se konča v glaviču. 6. Močan in širok, a slabo ohranjen ineč (I, 6). Na sredi je upognjen in prelomljen na dve polovici. Ročaj z glavičem je odlomljen. Sedanja dolžina znaša še 75 cm, širina rezila 6 cm, debelina 0,7 cm. Razmeroma široko rezilo meča se konča v ostro konico, ki je nekoliko odbita. Na nekaterih mestih so še sledovi nožnice. 7. V obliki črke S ukrivljen meč (I, 7), 88 cm dolg, 0,7 cm debel in 4 cm širok. Ima na obeh straneh še ostro rezilo in dokaj ostro, a odlomljeno konico. Prestrežna ploščica med reziloma in ročajem ima značilno obliko zvončastega preseka. Od tam se ročaj, ki je nekoliko ukrivljen, vse bolj zožuje do malega glaviča na vrhu. Nožnica je deloma ohranjena. 8. V klopčič ukrivljen meč (II, 1), 98 cm dolg, pri ročaju, ki ima glavič, 5 cm širok in 0,6 cm debel. Nato se obe rezili enakomerno zožujeta proti ostri konici. Tanka železna nožnica je skoraj popolnoma ohranjena, le njen okvir je kakor pri ostalih mečih večinoma odpadel. Ohranilo pa se je mnogo odlomkov ter okvirjev, ki so podobni majhnim žlebovom. Na zgornjem delu takega žlebička so tri s krogi obrobljene luknjice (II, la). 9. V zanko ukrivljen meč (II, 2), 84 cm dolg, pod ročajem 6 cm širok in 0,6 cm debel. Konica je še precej ostra. Deloma ohranjena nožnica je na vnanji strani okrašena z ornamentoni, ki je sestavljen v glavnem iz raznih mchurča8tih krogov (pril. si. 2). Na ročaju je pritrjen klobučast glavič. 10. Ukrivljen meč (II, 3) s topo konico, 84 cm dolg, pod ročajem 4 cm širok in 0,7 cm debel. Razmeroma dobro ohranjena nožnica ima na notranji strani obešalno kljukico. Na drugi strani vidimo na spodnjem delu po eno vezalno zapono; prva je na sredi močno usločena in gre skozi obešalno kljukico, druga je le preprost trak, saino na eni strani usloccna in pritrjena na nožnico. Ročaj se konča v majhnem glaviču. 11. Močen, v spiralo ukrivljen meč (II, 4), dolg 86 cm; največja širina znaša 5 cm, debelina 0,7 cm. Na nekaterih mestih, kjer je odpadla nožnica, opazimo po sredini meča ojačevalni greben. Konica je na kraju še prilično ostra in prav na koncu odloinljena. Vezalna zapona na notranji strani je pod ročajem pritrjena z zakovicami na običajno obešalno kljukico. Klo-hučasti glavič na vrhu ročaja je okrašen s šilastimi črtami in krogi (II, 4a). 12. V obliki črke S ukrivljen meč (II, 5—5 c in pril. si. 3). Spada med najlepše ill najbolj ohranjene najdbe s Formina. Dolžina 81 cm, širina pri ročaju 5,5 cm, debelina 0,6 cm. Ko so ga ukrivili, je skočil nekoliko iz nožnice, katere okvir je popustil. Na zunanji strani je nožnica okrašena z lepim stili-ziranim in nesimetričnim rastlinskim ornamentom. Prilično ostra konica tiči še v nožnici, ki je na koncu okrašena. Na spodnjem delu nožnice je na robovih širša, na sredini ožja vezalna zapona. Prestrežna ploščica je na obeh straneh ročaja popolnoma ohranjena. Konec ročaja z glavičem na vrhu je nekoliko ukrivljen in od rje poškodovan. Semkaj sodi tudi železen okov7 (I, 8), ki sestoji iz dveh okroglih, pre-luknjanih ploščic, ki sta zgoraj in spodaj šilasto podaljšani. Današnja dolžina znaša 11 cm. Verjetno spada h kakemu meču ali opasaču. B. Verige za obešanje mečev na opasač. Kelti so svoje meče navadno obešali na opasač s srednje dolgimi verigami iz železa ter so nosili meče ob desni strani boka. Take verige najdemo skoraj vselej v grobiščih srednjelatenske dobe. Posebno lepe primere poznamo iz iMokronoga8 in iz nekropol jugozapadne Madžarske. V splošnem razločujemo pri teh verigah dva dela, daljšega 40—60 cm, in krajšega, 10—15 cm dolgega. Oba sestojita iz zavito pletenih, okroglih členkov. Daljši ima na zgornjem koncu večji ali manjši obroč, nato se veriga postopoma zožuje ter preneha na drugem koncu s kavljem in gumbom. Krajša veriga ji je podobna, a ima ua obeh koncili zanko. Priprava odgovarja današnjim verižicam, ki jih nosijo častniki na sabljah, ter je omogočala, da se je obešal meč više ali niže. 1. Okrog 50 cm dolga, kači podobna veriga (pril. si. 4, 1). Posamezni členki so na površini stolčeni v nekake gumbe, ki so na vrhu puncirani. spodaj pa gladki. 2. Podobna, samo mnogo močnejša, ploščata in puucirana veriga z deloma še gibljivimi členki (pril. si. 4, 2). Od 3 cm širokega obročka ali zanke se, veriga polagoma zožuje proti sklepnemu kavlju, ki ima na koncu majhen, profiliran gumb. Dolžina približno 50 cm. 3. Lepa veriga z gibljivimi členki iz profilirane žice (pril. si. 4, 3). Na zgornjem koncu je iz žice obroč s premerom 5 cm, na spodnjem običajni kavelj z gumbičem. Dolžina okrog 50 cm. Enak primer navaja Fr. pl. Tompa iz madžarskih grobišč,9 podobnega poznamo iz Mokronoga. 4. Veriga iz pletenih oziroma uvitih členkov iz debele železne žice (pril. si. 4, 4). Dolžina 58 cm. 5. Slična, saino nekoliko močnejša veriga enake dolžine (pril. si. 4, 5). 6. Močna železna veriga iz pletenih členkov (pril. si. 4, 6). Dolžina okrog 67 cm. 7 Našel W. Schmid 1936 z rimsko keramiko, izkopano na njivi Janeza Muršca na Fonninu št. 6 prav blizu naše gramoznice. 8 Drenik K., Funde uua den gallisehen Grabern bei NaBcnfuB in Unterkrain. Taf. II, 1, 2. • Tompa F. v., 25 Jahre Urgeschichtsforscbung in ITngarn 1912—1936. 24/25. Berichl d. Rom. Germ. Kom. 1934/35, Taf. 53, 6, 7. Poleg naštetih železnih verig imamo še mnogo manjših kosov, ki so tako zarjaveli, da ni mogoče določiti več njih prvotne oblike in dolžine. Ohranjenih je tudi nekaj krajših verig ali dvojnih členkov od opasačev (pril. si. 4, 7 a—d). C. Osti sulic. Prevladujejo železne osti sulic z ozkimi listi, ki se sicer znatno razlikujejo po dolžini, le malo pa po obliki. V enem samem primeru imamo sulično ost s širokim listom. Večinoma so osti še v dobrem stanju, tudi železno jedro je zdravo, ker so jih plameni grmade obdali s plemenito patino. 1. Dolga železna ost sulice z zelo ozkim listom, ki se enakomerno zožuje proti (zdaj odlomi jeni) konici (III, 1). Po sredini lista je na obeh straneh oster, izrazito trikoten ojačevalni greben, debel 1,5 cm. Nad odprtino tulca je ozka proga z dvema luknjicama, v katerih se še nahaja žrebelj, s katerim je bila ost pritrjena na leseni del sulice. Sedanja dolžina 39 cm, tulec 7 cm, največja širina lista 5 cm. 2. Ost sulice z ozkim listom, ki se je v ognju nekoliko upognila (III, 2). Na obeh straneh lista trikoten greben, ki sega do konice. Tik nad odprtino tulca dve ozki, vzporedni progi, nad katerima se nahaja luknjica z žrebljem. Dolžina 42,5 cm, tulec 7 cm, največja širina lista 6 cm. 3. Ost sulice z ozkim listom, ki ima po sredini na obeh straneh do vrha ojačevalni greben (III, 3). Nad odprtino tulca je globoka proga z luknjico. Dolžina osti 7,5 cm, tulca 7,5 cm, največja širina 4 cm. 4. Zelo močno od rje razjedena ost sulice, ki je prelomljena lia dva dela (III, 4). Nad odprtino tulca je globoka proga z dvema luknjicama. Ojačevalni greben po sredini lista. Sedanja dolžina 28 cm, tulec 7,5 cm, širina približno 3,5 cm. 5. Ost sulice z ozkim listom, ki je od ognja nekoliko ukrivljena (III, 5). Ojačevalni greben po sredini lista na obeh straneh, nad odprtino tulca luknjica. Dolžina 28 cm, tulec 4,5 cm, širina lista 4,5 cm. 6. Podobna ost kakor prejšnja, samo bolj koničasta, tudi od ognja nekoliko ukrivljena (III, 6). Ojačevalni greben, dve luknjici nad odprtino tulca. Dolžina osti 27 cm, tulca 7,5 cm, širina lista 4,3 cm. 7. Po sredini ukrivljena oziroma zložena ost sulice z ozkim listom, ki je zelo močno trpela od rje (III, 7). Ojačevalni greben na sredini lista sega kakor pri vseh ostalih osteh do vrha. Nad 2,5 cm široko odprtino tulca je luknjica z žrebljem. Dolžina 39 cm, tulec 5,7 cm, širina lista 6 cm. 8. Kratka, skoraj popolnoma ohranjena ost sulice z ozkim listom (III, 8). Izrazit, trikoten ojačevalni greben po sredini lista sega do konice. Nad odprtino tulca luknjica. Dolžina 25 cm, tulec 6 cm, širina lista 4 cm. 9. Ost sulice s tankim, zelo širokim listom, ki je pri tulcu zaokrožen točno v polkrog (III, 9). List je od rje močno razjeden. Po sredini ojačevalni greben, ki se nadaljuje do odlomljene konice. Rja je luknjico na tulcu popolnoma pokrila, da je ni videti. Sedanja dolžina osti znaša 32 cm, tulca 6,5 cm, največja širina lista 10 cm. Preden so odprli gramoznico, so pred leti na tamkajšnji njivi našli še eno, močno zarjavelo železno ost, ki so jo pa zlomili in zavrgli. Č. Okova za sulice. Ohranila sta se le dva železna okova za sulice (Lanzenschuhe), in sicer stožčaste ohlike. Daljši meri po dolžini 7 cm, v premeru 2,5 cm (III, 10). Krajši s premerom 2,5 cm je le 3 cm dolg ter je bil pritrjen na leseni drog z dvema kratkima žrehljičkoma, ki sta še v luknjicah tik pod robom okrogle odprtine (III, 11). Oba okova sta iz močne železne pločevine. D. Osti puščic. Tu pa tam, le poredkoina najdemo tudi v keltskih grobovih železne osti puščic. V našem primeru imamo tri, ki se znatno razlikujejo od običajnih, ker so več ali manj podobne konicam sulic in imajo votle tulce. Po dolžini merijo z daljšimi ali krajšimi tulci vred povprečno 10 cm. Najširši del lista znaša 2,6—3 cm in tvori pred prehodom v tulec na vsaki strani zelo oster kavelj. Po sredini lista vidimo šibek ojačevalni greben. Votli tulec pri konici III, 12 je kratek in okrogel (2 cm), pri konici III, 13 nekoliko daljši (3,5 cm), pri tretji (III, 14) je odlomljen. E. Noži in britve. Med forminski grobni inventar spada tudi značilen latenski udarni nož iz železa, podoben onemiu, ki se že nahaja v ptujskem muzeju in ga je objavil V. Skrabar,10 ali onim, ki so jih izkopali v Drešinji vasi pri Celju,11 Mokronogu in drugih kranjskih najdiščih,12 ter dve železni britvi, podobni nožu.13 1. Kratki ročaj težkega udarnega noža je upognjen navzdol ter se konča z 2 cm debelim obročem (III, 15 in na pril. si. 5); na ročaju je še močen obroč. Ob ročaju je hrbet debel 2 cm, a se proti konici polagoma zožuje. Ostrina je radi obrabljenosti ali rje skrhana. Rezilo 27,5 cm dolgo, na najširšem delu 7.5 cm široko, celotna dolžina noža 40 cm. 2. Tanka železna britev (III, 16 in na pril. si. 5), prvotno 21 cm dolga, 0,2—0,3 cm debela, se končuje v kratek, profiliran ročaj z obročkom. Tanko rezilo je dobro ohranjeno, le konica je odlomljena. Najširši del rezila meri 5,3 cm. 3. Druga železna britev (III. 17 in na pril. si. 5) prehaja iz hrbta skoraj 10 Skrabar V., 1. c., 148. 11 Riedl E., 1. c. 11 Kutar S., Griiberstattcn aus dcr La Tene-Zeit iti Krain. MCK 1891, 138 -40. 13 Dechelette J., Manuel d'archeologie. Paris 1927. IV. 785. Fig. 553. naravnost v majhen obroček ter je na tri dele prelomljena. Verjetno je bila tudi 20—21 cm dolga, njen najširši del znaša 5,2 cm. 4. Nožič z navzdol ukrivljenim rezilom (III, 18) je 11,5 cm dolg in 1,7 cm širok. Med rezilom in železnim jedrom ročaja, ki je delno odlomljen, je ojačevalni obroček. Debelina hrbta, ki se proti konici zožuje, 0.25 cm. F. Vzbokline na ščitih. Keltski ščiti so bili navadno leseni, ovalne oblike in v srednji latenski dobi na sredini zunanje strani okovani s približno 10 cm širokimi in 30 cm dolgimi ploščami, ki so v srednjem delu tvorile značilen svod ali vzboklino14 banjaste oblike. Na notranji strani imajo ščiti večinoma za ročaj ozko, na dve železni ploščici tlakovano zapono. Na Forminu izkopane vzbokline pripadajo tem preprostim oblikam srednjega latena, so brez okrasa, iz tanke pločevine in zato slabo ohranjene, vendar lahko rekonstruiramo njih prvotne oblike. Ta tip prevladuje tudi v Mokronogu,15 mnogo bolj pa še na jugozapadnem Madžarskem.16 1. Močno ukrivljena železna vzboklina (III, 19 in na pril. si. 5); osnovna oblika ji je pravokotnik, na obeh koncih pa je priključen trapez z osnovnico približno 14 cm. Iztegnjena dolžina celotne vzbokline znaša okrog 35 cm. Srednji del je nekoliko ožji, njegovi robovi pa so na kraju profilirani s tanko, vprasnjeno črto. Oba trapezasta dela imata v sredini luknjico, v kateri je žrebelj s 5 cm široko, okroglo in ploščato glavico. Na robu sta žreblja pro-filirana, slično kakor vzhoklini. Eden od njiju je 3 cm dolg. Na notranji strani vzbokline se nahaja železen okov z glavicama, podoben gobi v prerezu (III, 19 a); z njim je bila vzboklina pritrjena na leseni ščit. Ker je okov baš na sredini prelomljen, se njegova dolžina ne da določiti.17 2. Prejšnji zelo podobna, nekoliko manjša vzboklina (III, 20 in na pril. si. 5). Ohranjeni trapezasti del (eden je odpadel) je na robovih malo zaokrožen ter ima na sredini luknjico za pritrjevanje. Iztegnjena dolžina vzbokline znaša 30 cm. 3. Železna vzboklina (III, 21 in na pril. si. 5) ima za osnovnico elipso. V obeh trapezastih delih sta na sredini luknjici. V eni še tiči žrebelj z okroglo in ploščato glavico (premer 5 cm), na kateri so štiri majhne zakovice. Osnov-nica trapezov meri 13 cm, iztegnjena dolžina vzbokline okrog 30 cm. Na sredini je vzboklina razpočena in prelomljena, nekateri deli ob robovih so radi rje odpadli. 4. Ročaj z notranjega dela ščita iz tanke, a močne železne pločevine (IV, 1 in 1 a in na pril. si. 5). Dolžina 15 cm, širina in višina po 6 cm. Robovi -1-1- I14 Dechelette J., 1. c., Fig. 495, 1. 15 Drenik K., o. c., Taf. II, 4. 16 Tompa F. v., 1. c., Taf. 55, 3. 17 Drenik K., o. c., Taf. Ill, 1; Dechelette J., 1. c.. Fig. 495, 5; Bittel K., Die Kelte« in Wiirttemberg. Rom. germ. Forseh. 8. Taf. 3 C. ročaja so profilirani, po sredini je greben, ki tvori do obeh robov na vsako stran globok žleb. G. Zapestnice in drugi kovinasti predmeti. 1. Trije členki velike skledičaste zapestnice iz brona (IV, 2). Premer posameznih jajčastih in votlih skledic znaša 4,2 cm. Na sklepni skledici je priprava za zapiranje obeh krajnih členkov. 2. Nekaj večjih fragmentov obroča, ki je v marsičem podoben gornji zapestnici, a ga tvorijo le tri velike skledice iz brona. Običajno so nosili Kelti take in slične obroče na nogah. Ker pa je bil obroč iz tanke pločevine, kateri je bil primešan priličen odstotek kositra, je oksidacija že tako napredovala, da so votle skledice danes popolnoma izmaličene, zvite in stolčene, da niti ne moremo točno ugotoviti njih prvotne oblike. Na Madžarskem izkopani lepi obroči nam nudijo verno sliko takega nakita.18 Premer posameznih skledic znaša okrog 8 cm. 3. Dvojna, masivna, v obliki Spirale zavita zapestnica iz železa (IV, 3). Na njej je nanizanih kot okras mnogo večjih (1,5 cm) in manjših (0,8 cm) obročkov iz tanke železne žice. Premer zapestnice znaša 8,5 cm. 4. Na štiri kose prelomljena votla zapestnica iz železa (IV, 4). Premer 10 cm, debelina 1 cm. 5. Odlomek otroške zapestnice, pletene iz tanke železne žice (IV, 5). 6. Na pet delov prelomljena bronasta zapestnica s tremi profiliranimi gumbi (IV, 6). Premer 8 cm. 7. Prstan s premerom 2,5 cm, zvit v špiralo iz debelejše žice (IV, 7). 8. Bronasta profilirana spona s kavljem za opasač, 4 cm dolga, 3 cm široka in 0,5 cm debela (IV, 8). H. Fibule. Za latensko dobo so značilne fibule, ki so večinoma iz železa, redkeje iz brona. Prve najdemo na Forminu češče od drugih, pogrešamo pa doslej zgodnjelatenske fibule, pri katerih je rt kot nadaljevanje ležišča igle ukrivljen k locnju, a še ne spojen z njim. Večina fortninskih fibul pripada srednji latenski stopnji, kjer je ležišče igle združeno s pomočjo obročka ali kroglice z loenjem. V poznem latenu odpade tudi ta obroček in cela fibula sestoji iz enega samega kosa. Iz tega poznolatenskega tipa, zlasti iz igel s trikotno predrto coklico ali okvirjem, se je kasneje razvila cela vrsta provincialnih fibul, predvsem t. zv. noriško-panonska fibula, ki jo najdemo tudi na Forminu med grobnim inventarjem iz rimske dobe. 1. Podolgovata, srednjelatenska fibula iz železa (IV, 9) je povsem preprosta in gladka. Ozka peresovina z iglo sestoji iz 4 zavojev žice, rep je odlomljen in z majhno jagodo pritrjen k locnju. Na kraju ležišča igle je majhen žlebiček. Sedanja dolžina 12 cm. 18 Tompa F. v., 1. c., Taf. 56, 6, 7. 2. Železna srednjelatenska fibula s peresoviuo, ki ima 4 zavoje debele žice (IV, 10). Dolgo ležišče igle prehaja v ostrokoten rt, rep ima dve kroglici in je nato pritrjen s tretjo, nekoliko manjšo k locnju. Igla je odlomljena, njeno ležišče pa ohranjeno. Dolžina 14 cm. 3. Jako lepa podolgpvata srednjelatenska fibula iz železa (IV, 11). Peresovina sestoji iz 6 ovojev in podvite žice. Malo poškodovana igla je na koncu odlomljena, njeno podolgovato ležišče na začetku zaznamovano s plitvim žlebičkom. Nazaj ukrivljeni rep ima poleg majhne jagode še drobno kocko ter je nato pritrjen na hrbet locnja s pomočjo kroglice. Dolžina 12 cm. 4. Podolgovata srednjelatenska fibula iz železa (IV, 12). Peresovina z iglo ima 4 zavoje in podvito žico. Ležišče igle je okrašeno z žlebički, nazaj ukrivljeni, profilirani rep nosi na sredini jagodo in je na mestu, kjer bi moral biti pritrjen na locenj, od rje poškodovan in odlomljen. Dolžina 11,3 cm. 5. Močna, podolgovata srednjelatenska fibula iz železa (IV, 13). Njena peresovina je sestavljena iz 4 zavojev in podvite žice. Igla je odlomljena. Kratki, nazaj ukrivljeni rep nosi na vrhu malo jagodo in je pritrjen na locenj s profilirano, ploščato jagodo. Dolžina 10,8 cm. 6. Od rje zelo poškodovana mala srednjelatenska fibula iz železa (IV, 14), vendar še lahko ugotovimo njeno prvotno obliko. Peresovina sestoji iz 4 zavojev debele in podvite žice. S kroglico okrašeni rep je pritrjen na locenj z nekoliko manjšo jagodo. Dolžina 8,6 cm. 7. Odlomek podolgovate srednjelatenske fibule iz železa (IV, 15). Peresovina iz 4 zavojev in podvite žice. Del locnja, del igle z njenim ležiščem in košček repa so odlomljeni. Rep je pritrjen na locenj s ploščato jagodo. Sedanja dolžina 9,8 cm. 8. Podolgovata srednjelatenska fibula iz železa (IV, 16). Njena močna peresovina sestoji iz 4 zavojev in podvite žice. Na konici je igla odlomljena, njeno ležišče, del locnja in repa manjkajo. Nazaj zavihani rep je okrašen z dvema jagodama, z večjo in manjšo, ter je nato pritrjen s kroglico na locenj. Sedanja dolžina 13,5 cm. 9. Odlomek podolgovate samostrelske, srednjelatenske fibule iz železa (IV, 17). Ohranjena je le polovica prvotne iz 8 zavojev in podvite žice sesto-ječe peresovine ter del locnja in repa z močno kroglico. Sedanja dolžina 13.7 cm. 10. Od rje na peresovini zelo razjedena srednjelatenska fibula iz železa (IV), 18). Manjka ji del peresovine in igle, ohranjeno pa je njeno ležišče in profilirani rep, ki nosi na vrhu okroglo, vodoravno ploščico, na površini okrašeno z dvema poševnima črtama. Rep je pritrjen na locenj s profilirano jagodo. Dolžina 11,8 cm. 11. Podolgovata srednjelatenska fibula iz železa (IV, 19). Ohranjeno ležišče igle je okrašeno z žlebički, tudi lepo profilirani rep ima na sredi jagodo z vprasnjenimi krogi. Nato se nadaljuje v 4 členkih, ki so podobni drobnim koščicam na prstih človeške roke. Z majhno jagodo okrašeni rep je združen z locnjem z drobno kroglico. Peresovina sestoji iz 4 zavojev močne žice. Sedanja dolžina okrog 11,5 cm. 12. Podolgovata srednjelatenska fibula iz železa (IV, 20). Peresovina je sestavljena iz 4 zavojev in podvite žice. Igla je na konici odlomljena, njeno ležišče okrašeno s tremi poševnimi nabreklinami. Na locnju je pritrjena pro-filirana jagoda; košček repa manjka. Sedanja dolžina 13 cm. 13. Zelo močna srednjelatenska fibula podolgovate oblike (IV, 21). Peresovina ima 4 zavoje in podvito žico. Del igle in njenega ležišča je odlomljen. enako tudi košček repa. Na slednjem in na hrbtu po ena večja jagoda. Sedanja dolžina 13,5 cm. 14. Močno poškodovana srednjelatenska fibula iz železa (IV, 22). Peresovina je sestavljena iz več zavojev in podvite žice. Rep, ki je okrašen s ploščico, je s kroglico pritrjen na locenj. Sedanja dolžina približno 11,5 cm. 15. Odlomek železne srednjelatenske fibule, ki ima na hrbtu Iocnja kroglo (IV, 23). Tudi na repu je bila enaka krogla. Peresovina sestoji iz 4 zavojev in podvite žice. Igla je na koncu odlomljena, tudi ostali deli fibule manjkajo. Sedanja dolžina 9,5 cin.19 16. Čvrsta srednjelatenska fibula iz brona (IV, 24). Na locnju vidimo 3 jagode z nažlebano oziroma narezano površino. Tudi na repu sta dve manjši jagodi, okrašeni na isti način. Ležišče igle je močno poškodovano, peresovina sestoji iz 4 zavojev in podvite žice. Sedanja dolžina približno 8 cm.20 17. Podobna, samo innogo močnejša in preprostejša srednjelatenska fibula iz brona (IV, 25) ima na hrbtu jagodo v obliki obroča. Nje se še drži košček repa z dvema obročkoma. Konica igle, njeno ležišče in večji del repa manjkajo. Peresovina je sestavljena iz 4 zavojev in podvite žice. Sedanja dolžina 7,5 cm. 18. Dve majhni, skoraj popolnoma enaki in zelo lepi srednjelatenski fibuli iz brona (IV, 26 ter si. 6 in 7), podobni inokronoškim.21 Na repu je vodoraven disk, spleten iz dveh zavojev tanke žice. V njem je 7 iz žic napravljenih bradavičic, ki so v medsebojni zvezi. Pri obeh sestoji peresi. 6—7. Srednjelatenski fibuli s Formina. sovina iz 4 zavojev in podvite žice 19 Fiala F., (Wiss. Milt, aus Bosnien u. Hercegovina, VI 1899, 103, Fig. 153) navaja enak primer iz Sanskega mosta. 20 Dechelette J., 1. c., Fig. 535, 2. !1 Drenik K., 1. c., Taf. V, 12, 13. Ležišče igle je pri eni malo nažlebano, pri drugi ne. Sedanja dolžina 6 cm. 19. Enostavna bronasta srednjelatenska fibula brez repa (IV, 27), ki bi jo po obliki skoraj že labko prištevali k zgodnjerimskim provincialnim fibulam. Sedanja dolžina 4,6 cm. 20. Odlomek prejšnji podobne bronaste srednjelatenske fibule brez repa (IV, 28). Ležišče igle je odpadlo. Sedanja dolžina 4,6 cm. Nekaj odlomkov železnih fibul, ki vse pripadajo srednjelatenskemu tipu, nisem vzel v seznam, ker so od rje ali od ognja preveč poškodovane, da bi mogle sliko bistveno izpopolniti. I. Latenska keramika. Keramika iz forminskega grobišča sestoji iz nekaj izvrstno ohranjenih žar z ostanki pepela in kosti ter dveh ličnih skled. Njihove oblike so preproste, stene gladke, okrašene le z linearnimi črtami. Vse je izdelano že na lončarski plošči iz fine, dobro mešane gline in brez primesi peska. To nam dovoljuje, da uvrstimo forminsko grobišče na konec latenske kulture. Po obliki in načinu izdelave se forminska keramika krije s keramiko iz Feldkirchena na Koroškem,22 iz Drešinje vasi in iz madžarskih najdišč.23 1. Popolnoma ohranjena, gladka in svetlosiva žara dvojnostožčaste oblike (V, 1). Na rami je okrašena s plitvo, komaj vidno črto. Okrogli rob na odprtini je zavit lahko navzven. Višina 19,5 cm, največji premer čez trebuh 27 cm, zgoraj pri odprtini 16 cm, na dnu 11,2 cm. 2. Nizka, trupasta žara iz gladke, sive gline z ozkim vratom (V, 2). Zgornji okrogli rob je zavihan nekoliko navzven. Pod vratom in na rami je okrašena s 3 plitvimi črtami. Višina 16 cm, premer zgoraj 12,5 cm, čez trebuh 22,2 cm, na dnu 9,5 cm. 3. Visoka, temnosivkasta, gladka žara loncu podobne oblike (V, 3 in si. 8, leva žara). Nad trebuhom je do vratu okrašena s 4 vzporednimi črtami, rob nad njimi zavihan navzven. Višina 19,5 cm, premer zgoraj 11,7 cm, čez trebuh 17,5 cm, na dnu 8,2 cm. 4. Gladka, temnosiva, skoraj črna žara (V, 4 in si. 8, srednja žara). Okrogli, nekoliko odbiti rob je zavihan navzven, na rami sta dve ornainentalni. vzporedni črti. Višina 18 cm, največji premer 17 cm, zgoraj in na dnu po 9,5 cm. 5. Mala, sivorjava žara (V, 5 in si. 8, desna žara). Na močno stisnjenem trupu tvorita dve vzporedni črti 0,7 cm širok pas. Del vratu in rame sta odbita. Višina 8,2 cm, premer čez trebuh 14 cm, zgoraj 9,8 cm, na dnu 8 cm. 6. Sivorjava, pepelkasta trebušasta žara z odbitim zgornjim delom (V, 6). Na rami okrasek plitve črte. Sedanja višina 13 cin, premer čez trebuh 20,4 cm, na dnu 10,5 cm. 22 Dolenz H., Carintliia I, 129, 210, Abli. la, lb, lc. 23 Tompa F. v., 1. c., Taf. 54. 7. Črna, nekoliko trebušasta skleda z labko navzven zavitim robom (V, 7). Na spodnjem delu trebuha s premerom 17,8 cm sta dve vzporedni črti. Višina 8,6 cm, premer na dnu, ki je nekoliko vdrto, 4,8 cm. SI. 8. Latenske žare s Formina. 8. Malo večja, razbita črna skleda z zavihanim robom (V, 8). Višina 11,5 cm, zgornji premer približno 21 cm, spodnji 10 cm. 2. Kimskc najdbe. Kakor v drugih latenskih najdiščih na Dravskem polju in v Drešinji vasi imamo tudi na Forminu opravka poleg latenske tudi z rimskimi najdbami. Znano je, da so v bližini forminske latenske postojanke proti koncu prejšnjega stoletja odkopali na njivi kmeta Kelenca rimsko grobnico, ki je bila tlakovana s šesterokotno opeko, ter so v njej našli žaro in lonec z novci. Nekaj teh opek in drugih zidakov z raznimi pečati, n. pr. C. IVL. AGILIS, M. IVNI FIRMINI, Q. S. P., CCC,24 dalje košček mozaika in drugih keramičnih fragmentov se še danes nahaja v Miklovi zbirki pri Sv. Marjeti niže Ptuja. Najdbe rimskih novcev, celo zlatnikov cesarja Tita, Magne Urbice in Honorija, niso redke. Posebno važna je nadalje sled verjetno rimske ceste, ki vodi od Sv. Marjete v smeri proti Forminu. Po vsem tem, posebno pa po odkritju zgodnjeriinskih žarnih grobov iz I. stoletja po Kr., ki so jih izkopali v plasteh latenske nekropole, sklepamo, da je tukaj ali v neposredni bližini morala biti, kakor smo omenili že uvodoma, rimska naselbina. Morda 24 Klemene J.-Saria H., Arcliiiologisehe Karte von Jugoslawien. lilatt Ptuj, str. 5, 19 si. so nam ravno te najdbe migljaj, kje naj iščemo rimsko Remisto, ki jo znanstveniki lokalizirajo pri Zavrču, torej pri kraju, ki leži onstran Drave nasproti Formina. Brezdvomno so forminsko latensko grobišče uporabljali tudi v rimski dobi in rimske provincialne fibule z odtenki in odsevi latenske dobe dovoljujejo domnevo o kontinuiteti naselbine iz latenske v rimsko dobo. Žal ni-' mamo točnejših podatkov o grobovih samih, zato moremo podati le seznam najvažnejše v njih najdene rimske keramike, stekla in kovinastih izdelkov. A. Keramični izdelki. 1. Spodnji del velike, temnosive žare iz fine, gladke gline (VI, 1). Sedanja višina 27,5 cm. 2. Sivopepelkasta, deloma razbita žara iz debelozrnate gline, napras-njena z metlico (VI, 2). Višina 19,2 cm. 3. Trebušast, rdeče pobarvan vrč z ročajem (VI, 3). Višina 33,5 cm. 4. Rjav vrč z ročajem (VI, 4). Višina 23 cm. 5. Svetlorjav vrč s poškodovanim izlivom na vratu ter z ročajem s tremi žlebovi (VI, 5). Višina 21,2 cm. 6. Svetlorjav vrč z dvema ročajema, ohranjen le fragmentarno in brez dna (VI, 6). Na trebuhu dva dvojna obroča v reliefu, med njima črtkastc proge, izvršene s koleščkom. Rob na izlivu profiliran. Višina 16 cm. 7. Svetlorjav vrček z odbitim vratom in ročajem (VI, 7). Višina 11,6 cm. Nekaj še posebej ohranjenih spodnjih delov in vratov raznih vrčev, tudi vrča s črtkasto ornamentiko, kaže isto glino kakor gori navedeni izdelki. 8. Deloma razbita čaša iz grobe gline s podvitim robom (VI, 8). Višina 10,6 cm. 9. Tipičen noriški, sivorjav tronožnik iz debelozrnate gline (VI, 9). Na zgornjem delu pod robom so 3 precej izbočeni reliefni obroči. Višina 8,6 cm, zgornji premer 16 cm. 10. Rdeča sigillatna skodelica z nekoliko natrtim in navzven upognjenim robom (VI, 10). Višina 4,2 cm, zgornji premer 16,2 cm. 11. Prejšnji podobna, le nekaj nad polovico ohranjena skodelica iz črne gline z navzven upognjenim robom (VI, 11). Višina 4,4 cm, zgornji premer 14,6 cm. 12. Rjava, nekoč rdeče pobarvana skodela z deloma odbitim robom in trupom, na katerem je 7 pasov s črtkasto ornamentiko (VI, 12). Višina 6,6 cm. zgornji premer 13,8 cm. 13. Podobna, deloma poškodovana rjava skodelica s tremi pasovi črtkaste ornamentike (VI, 13). Višina 5 cm, zgornji premer 10,6 cm. 14. Skodelica iz sive gline (VI, 14). Višina 5,4 cm, zgornji premer 11,2 cm. 15. Podobna, mala skodelica iz fine sive gline (VI, 15). Višina 5,4 cm, zgornji premer 10,3 cm. 16. Še manjša skodelica iz fine sive gline (VI, 16). Višina 5,2 cm, zgornji premer 8,5 cm. 'i 17. Odlomek male skodelice, ki je okrašena na robu v barbotinski tehniki s pasom, sestavljenim iz dveh vrst drobnih pikic, in bršljanovim listom (VI, 17), Višina 5,3 cm. 18. Siv lonček iz zelo tanke gline (VI, 18). Na trupu je pas, ki je okrašen s črtkasto ornamentiko. 19. Majhen, rdeč, pološčen lonček (VI, 19). Višina samo 2,2 cm. 20. Siv, močan krožnik z visokim podnožjem iz gladke gline (VI, 20). Na dnu je več koncentričnih krogov s pasom črtkaste ornamentike in v podplatu nečitljiv pečat. Višina 3,8 cm, zgornji premer 15,8 cm. 21. Podoben, le tanjši, lepše izdelan krožnik z visokim podnožjem (VI, 21). Na dnu je v podplatu pečat L GAVI in več koncentričnih krogov s pasom črtkaste ornamentike. Mogoče je izdelovatelj identičen s soimenjakom, ki ga v Poetoviju poznamo po pečatu na opeki CIL III 4677. Na spodnji strani krožnika je vprasnjen križ. Višina 3,6 cm, zgornji premer 16,2 cm. 22. Del podnožja in stene rdečega krožnika iz terre sigillate, ki je okrašen z masko, delfinom in festoni (VI, 22 in 22 a). Višina 4,2 cm, zgornji premer 17 cm. 23. Popolnoma cela, rdeča tvrdkovna oljenka s pečatom PHOETASPI na dnu (VI, 23). Dolžina 11,8 cm, premer 8 cm, višina 4 cm. Da je bila rabljena, kaže ožgani nosek za stenj. 24. Rjava tvrdkovna oljenka s pečatom STROBIL (VI, 24). Dolžina 10,5 cm, premer 7 cm, višina 3,5 cm. 25. Siva oljenka z deloma odbitim noskom (VI, 25) ima na pokrovu med tremi luknjicami igralsko masko, na dnu pečat STROBIL. Dolžina 8 cm, premer 5,8 cm, višina 3 cm. B. Kovinusti predmeti. 1. Odlomek večje bronaste fibule z delno ohranjeno coklico, ležiščem igle in hrbtom, ki je okrašen s profilirano jagodo (IV, 29). Dolžina 7 cm. 2. Bronasta, prejšnji podobna fibula z odlomljcno iglo (IV, 30). Peresovina sestoji iz 8 ovojev in podvite žice. Kakor na prejšnji se tudi na tej noriško-panonski provincialni fibuli poznajo bistveni znaki poznolatenske dobe. Dolžina 5,8 cm. 3. Ploščata igla iz železa ( IV, 31). Po vsej dolžini je lepo okrašena deloma z vodoravnimi žlchički deloma s križci. Kot glavica služi s črticami nažleban obroč, v katerega je pritrjen še manjši obroček. Dolžina 17 cm. 4. Gladka in ploščata igla iz brona z obročem na vrhu (IV, 32). Na njem je pritrjena železna verižica s štirimi, osmici podobnimi členki, ki so med seboj povezani z majhnimi obročki. Na kraju je zopet obroček. Celotna dolžina verižice z iglo znaša okrog 28 cm, igle same 14 cm. 5. 6,5 cm dolg kavelj iz železa (IV, 33). 6. Izvrstno ohranjeno konveksno zrcalo brez ročaja iz tako zvane bele kovine (VII, 1; A zunanja, B notranja stran). Notranja stran je okrašena s koncentričnimi krogi. Premer 7,5 cm. Na zrcalu so še na vseh krajih sledovi, kjer je bil pritrjen ročaj. 7. Podoben predmet, zrcalo, tudi iz tako zvane bele kovine, le s to razliko, da je tu okrašena s koncentričnimi krogi zunanja stran (VII, 2). 8. 9,7 cm dolga žlička iz zlitine brona in srebra (VII, 3). 9. Fragment enake žličke (VII, 4). Dolžina 4,8 cm. C. Stekleni predmeti. 1. Zgornji in spodnji del četverooglate žare, tako zvano konservno steklo (VII, 5). 2. Odlomek nizkega krožnika iz brušenega, temnezelenega, prosojnega stekla (VII, 6). V središču dna sta dva mala koncentrična kroga. Premer 12,6 cm, višina 2 cm. 3. Od'omki zelo lepega krožnika iz stekla millefiore (VII, 7). Podoben fragment je tudi v grajskem muzeju na Gornjem Ptuju. Prevladujejo temno-, za temi Rvetlozelena, rumena in rdeča zrnca. Na dnu je plitev krog. Premer okrog 27 cm. Oba izdelka spominjata zelo na rimsko dragoceno posodo. 4. Stožčasta, modrozelenkasta steklenica z dolgim vratom (VII, 8). Dolžina 15,5 cm. 5. Tri cele in vrat četrte stekleničice za dišave, solznice (VII. 9—12). Stojnci. Na isti način kakor na Forminu so spomladi 1937 odkopali v gramoznici posestnika Andreja Vinceka v Stojncih štev. 89 (pare. štev. 699/2 in 700/1) dobro ohranjen vojaški grob iz latenske dobe. Tudi tukaj je bil muzej prepozno obveščen o najdbi, zato se moremo opirati le na izpovedi delavcev, ki poročajo, da so v globini 0,50 m našli še dobro ohranjeno okostje, poleg njega pri glavi železno ost sulice, ob trupu škarje, dve zapestnici, srednje-latensko fibulo, nožič in kamenito oslico za brušenje. Keramičnih ali drugih predmetov baje ni bilo. Iz bližine tega najdišča poznamo keltski zlatnik od Sv. Marka niže Ptuja in približno streljaj stran od najdišča, nekako pri 11. kilometrskem kamnu banovinske ceste Ptuj—Bori, v smeri proti Dravi, so že večkrat našli pri poljskih delih razno rimsko zidovje in tudi lep mra-mornat kapitel majhne sohice.25 Kmetje splošno imenujejo ta kraj »Staro mesto« in zatrjujejo, da so tam že pogosto izorali rimsko opeko in novce; v bližini se nahajajo v Vapočicah tudi rimski grobovi. Celotna grobna najdba je prišla v mestni muzej v Ptuj. V grobu se je poleg okostja nahajal sledeči inventar: 1. Železna ost sulice z ozkim listom, ki se polagoma zožuje proti razmeroma topi konici (V, 9). Po sredini ima na obeh straneh močen ojačevalni greben, ki sega do vrha. Ostrina lista je radi rje izlomljena in skrhana', tudi v spodnjem delu na tulcu so precejšnje poškodbe. Dolžina 36 cm, tulec 9 cm, največja širina lista 5 cm. 2. Železne, približno 16 cm dolge škarje tipične oblike iz druge latenske dobe (V, 10). Rezilo je pri obeh delih 8 cm dolgo. Spodnji konec škarij učinkuje kakor pero, a je odlomljen. 3. Masivna, gladka in okrogla zapestnica iz železa s premerom 9 cm in debelino 0,7 cm (V, 11). 4. Masivna, nesklenjena zapestnica ovalne oblike iz železa, katere osi znašata 7,8 in 6,5 cm, debelina 1 cm (V, 12). 5. Kameni t a, prizmatična oslica iz škriljevca (V, 14). Dolžina 12,5 cm. Poznajo se na njej še sledovi rje nožiča s širšim rezilom, ki ga je rja popolnoma razgrizla in so ga delavci zavrgli. 6. Srednjelatenska fibula iz železa, prelomljena na tri dele (V, 13). Široka peresovina sestoji iz 6 zavojev in podvite debele žice. Locenj je ob pere-sovini nekoliko nabrekel, rt repa je odlomljen. Na locnju je običajna kroglica, na nazaj upognjenem repu majhen disk.28 Skorba. V poslednjih letih so odkrili še dve nadaljnji latenski najdišči. Prvo je deloma že znano grobišče na obronku Studenčnice v Skorbi, ki sem ga " Klemene J.-Saria B., 1. c., 69, 72. 20 Poročilo o najdbi sem objavil v Jutru 22. julija 1937 (s sliko). omenil uvodoma, drugo je v Ptuju na Panorami. Na njivi pri državni ljudski šoli, tik ob meji med Skorbo in Spodnjo Hajdino, so 1. 1935. izkopali od rje nekoliko poškodovano, močno železno ost sulice, ki utegne biti od bližnje latenske nekropole v Skorbi, oddaljene le nekaj sto korakov. Danes se ost nahaja v latenski zbirki ptujskega muzeja (V, 15). Po dolžini meri še 19,5 cm, največja širina lista znaša 4 cm, tulec je dolg 7,5 cm. Na obeh straneh lista je močno izbočena ojačevalna proga, na tulcu pa majhna luknjica za pritrditev osti na leseni drog. Ptuj (Panorama). L. 1938. so na severnem pobočju Panorame našli pri kopanju jam za sadno drevje prosto v zemlji masivno, tipično latensko zapestnico iz brona, okrašeno z bradavi-častimi vzboklinami27 (si. 9). Zapestnica je izvrstno ohranjena, le na enem delu oboda prelomljena in nekoliko oksidirana. Premer 6,4 cm, debelina 0,8 cm. Nahaja se danes v grajskem muzeju grofa Herbersteina v Ptuju. Verjetno je bila na Panorami, morda tudi na grajskem hribu, keltska naselbina, za kar govore poleg te najdbe tudi keramični fragmenti. Kljub temu bomo le težko dobili o njej jasnejšo sliko, ker se brez dvoma krijejo latenske kulturne plasti z rimskimi. Kakor znano, je bila Panorama v rimski dobi z vilami gosto zazidana in morebitni keltski sledovi ali ostanki so že takrat izginili.28 Opisane najdbe so pomembne, ker v mnogem izpopolnjujejo naše dosedanje znanje o latenski kulturi severovzhodne Slovenije. Etnično pripisuje sodobna znanost latensko kulturo Keltom, ki so se naseljevali na Slovenskem od IV. stoletja po Kr. dalje, ko so prodrli na Balkan. Zdi se, da so močnejše keltske skupine prodrle vzdolž Drave na Dravsko polje okoli 220 pr. Kr., ko so se morale umakniti iz Gornje Italije zmagovitim Rimljanom. Naši kraji so sprejeli keltski element večinoma le v vrhnjih plasteh. Sicer se je v zadnjih desetletjih pokazalo, da tudi Slovenija ni bila brez širših latenskih kulturnih skupin, toda kjer so, n. pr. Mokronog ali Podzemelj, nastopajo povsod pozno in na kulturnih hallstattskih podlagah29. Ne velja pa to v vsem za naše ozemlje, kjer nastopajo latenski spomeniki na Forminu, v Stojncih in v Skorbi zelo samostojno ter se le pri keramiki deloma nasla- 27 Declielette J., 1. c. PI. XII, 16. 28 Iskreno 8e zahvaljujem grofu Jožefu Herbersteinu-Proskau, da je zapestnico, ki je njegova last, dovolil fotografirati in objaviti. 29 Schrnid W„ Romische Forschung in Osterreich 1912—1924. XV. Bericht d. Rom. Gorm. Kom. 1923/24, 190—1. rlftfri. o SI. 9. Latenska zapestnica s Panorame. ujajo iia predhodne liallstattske prvine. Kakor n. pr. v Drešinji vasi tako se tudi v Skorbi, Stojncih in na Forininu latenska kultura neposredno nadaljuje v rimski. Po forminskem grobnem inventarju sodeč, spadajo naše nove latenske pridobitve skoro izključno v srednjo latensko dobo (po P. Reineckeju C), to je v čas od 3. do približno začetka 1. stoletja pr. Kr. P. Reinecke je že opozoril30, da so v srednjem latenu vzdolž južnega roba Vzhodnih Alp mrtvece navadno sežigali, v ostalih predelih latenske kulture pa pokopavali. Sežiganje mrličev je točno ugotovljeno v mnogih srednjelateiiskili nekropolali od Bače preko Sv. Mihaela pri Postojni, Slepšeka pri Mokronogu, Velične pri Žužemberku do Podzemlja in Kolpe. Podobno kaže tudi latensko grobišče na Forminu poleg skeletnih istodobne žarne grobove. Temu odgovarja tudi tipika inventarja. Tako so meči dobri primeri srednjega latena, kovani iz najboljšega železa; njihovim železnim nožnicam, ki so mnogo bolje ohranjene ko ostalo železje, je bilo primešanih verjetno še nekaj drugih kovin, mogoče baker ali svinec. Ornamenti na nožnicah se približujejo stiliziranim rastlinskim ornamentom z Dolenjskega, še bolj pa z Madžarskega. Kar velja za meče, velja tudi za železne osti sulic in konice puščic. Škarje kot latenski grobni inventar niso redke, neobičajnejša pa je oslica. Oblikovno tipično srednjelatenski so udarni nož in železni britvi. Številno orožje in močne železne fibule kažejo, da so bili na Forminu in v Stojncih pokopani predvsem pripadniki vojaškega stanu, torej socialno vrhnje plasti, ki je bila nosilec in predstavnik nove, z zahoda uvedene kulture. Tudi večina forminskih fibul ima tipološko srednjelatenski značaj in le pri nekaterih imamo že poznolatenske sledove; jasne poznolatenske vplive pa najdemo na zgodnjeriinskih provincialnih fibulah. To je pojav, kakršne vidimo na istočasnih rimskih nagrobnikih s keltskimi imeni ali v ari, posvečeni keltskemu vojnemu bogu Marmogiju, ali v predrimskih božanstvih Nutrices Augustae, pa tudi v keltski noši, ohranjeni n. pr. na rimskem medaljonu z Vurberga31. Povsod novi kulturni tok sedimentira na prejšnji plasti. Po legi nain latenske postojanke na Dravskem polju dovoljujejo sklep, da je obstajala v keltski dobi prometna pot, ki je vzdolž Drave vezala vse latenske dravskopoljske postojanke32: Pobrežje pri Mariboru, Sv. Janž na Dravskem polju, Skorba, Hajdina, Ptuj, Markovci, Stojnci, Formin, Hardek pri Ormožu in Središče. Po tej poti so tudi mogle priti v naše kraje pričujoče latenske najdbe, ki predstavljajo zlasti na Forminu in v Stojncih v razvoju Dravskega polja novo, zahodno kulturo. 3U Reinecke 1'., Leielienverlireiinung bei Jen Mittellatencelten Siiddetitsililamls. Mainzer Zeitschrift VIII 1914, 111 si. 31 Abramič M., 1. c., 25 si. 32 Klemene J.-Saria B., 1. c.; Saria B., Arcbaologiscbe Karte von Jugoslawien. Blatt Rogatec. Na zaključku svojega poročila se toplo zahvaljujem za pomoč in za nasvete g. dr. M. Abramiču, direktorju arheološkega muzeja v Splitu, in g. dr. B. Sariji, univ. profesorju v Ljubljani, ki sta mi stala ves čas mojega inventariziranja spredaj objavljenih najdb kot strokovnjaka ob strani. Zusammenfassung. Neue Latenefunde auf dem Draufelde. In den Jahren 1935—1939 wurden in F o r in i n (Gemeinde Gorišnica, Bezirk Ptuj) in einer Tiefe von 50—70 cm Flachgraber aufgedeckt. Es waren teils Urnen-, teils Skelett-graber und enthielten Grabbeigaben, welche der Latene- und der friihromischen Kaiserzeit angehoren. Das groBtenteils eiserne Lateneinventar umfaBt 12 Schwerter (Zeichnung I, 1—7 und II, 1—5; Abbildungen 1—3), 9 Lanzenspitzen (Z. Ill, 1—9), 2 Lanzenschuhe (Z. III, 10—11), 1 schweres Hiebmesser (Z. III, 15; Abb. 5), 2 Rasiermesser (Z. III, 16—17; Abb. 5), 1 Messerchen (Z. III, 18), mehrere Schwertketten (Abb. 4), 3 einfache Schild-buckeln (Z. III, 19—21; Abb. 5), eine eiserne Handhabe eines Schildes (Z. IV, 1—la), zahlreiche eiserne und bronzene Fibeln verschiedenster Typen (Z. IV, 9—28), davon zwei aus Draht geflochtene (Abb. 6—7), einfache und Schalenarmbander (Z. IV, 2—6), 1 Ring : Nicus preckch Cyrey Vlrich Vlricli yczmanik Marin Chladnik Nicus paltschitsch Juri Kraincz Vlrich am Kukule Wulfing am gupph Wulfing am sattl Michel (in Jannes) Petschonatem Kokole (Koklej) Navršnik Sedlšak (više od Pavčiča) Pečovnik Prek Cerej Icmanik, sedaj v okolici Solčave Kladnik (više od Markovnika) Pavčič (visoko nad Pečovnikom, blizu gore Podveže) Riharja in Riharskega mosta do prelaza na Črno na Kamniški strani. Imeli;* podložnikov v urbarju 1. 1426. in njim odgovarjajoča današnja hišna imena so; a: Jannes am pogorielcz Pogorelčnik (Pogorivčnik), Zg. in Sp. Jansko im Kali Kovnik v Kalu Juri Repp Rep Nicus am Ochsenberg (Podvolovšek2), Rak na Rakjem, na Jacob am Steingeschir Volovljeku Chunrad Lakowiczi Jacob vnderm stain Podpečnik Marko im dwol Dolnik (Dovnik) b: Michel Reicher Riher (Rihar) Jannes grubnik Grobelnik Hanse Kozzecz Mlačnik Juri Chunigsperg Kunšpernik Ths petek Petek Jacob abzieher Obcir Nicus Rudel Funtek Marqward tawses Peter zelisnakch Selišnik Jacob mulner Mlinar Nicus zamornik Zamernik V urbarju pogrešamo današnja hišna imena jurčk, Žagar, Tomažovec in Jekler; treh v urbarju navedenih imen (am Steingeschir == na Kamenju, Lakowiczi = v Lokovici in tawses) pa danes na ozemlju lučke občine ni najti. Nekdanji kmetiji Kosec in Rudel sta danes v rokah drugega rodu. Imamo še vrsto ledinskih imen, iz katerih se do tedaj še niso razvila lastna hišna imena: am pogorielcz, Im Kali, Repp, am Ochsenberg, am Steingeschir, Lakowiczi vnderin stain, im dwol. V nekaterih primerih pa se je ledinsko ime že razvilo v hišno: Grobelnik, Selišnik, Zamornik. Nemška so imena: Reicher, abzieher, Rudel in menda tawses. Zadnji dve danes kot hišni imeni nista ohranjeni. Zapisana so ledinska imena deloma v slovenskem izvirniku (Im Kali, Repp, Lakowiczi, im dwol), deloma v nemškem prevodu (am Ochsenberg, am Steingeschir, vnderm stain). 3. Krnica šteje danes naslednje kmetije: Jerovčnik, Ramšak, Rainše, Mlakar, Majko, Metulj (vse na desnem bregu spodnje Lučnice pred njenim izlivom v Savinjo, tako da se vidijo izpred župne cerkve); nad desnim bregom Savinje pod vasjo do ljubenske občinske meje: Črnšek (»senčni«), Osojnik. Voler, Žmavc, Moličnik, Jczernik (Spodnji in Zgornji), Rogačnik; v višjih legah Velikega Rogača ob poti proti Gornjemu gradu, potem pa na Krničkem vrhu so: Škomen, Oto, Rebernik, Haber, Arnič (zelo visoko), Mlačnik, Špeh 2 V občini Podvolovljek sedaj tega imena ni; pač pa so Podvolovski v Okonini. (Lučki), Klinar, Dražnik, Topol; Hribernik in Ložekar sta že na koncu Krnič-kega vrha. Stanje, kakor ga kaže urbar iz 1. 1426., je v primeri z današnjim sledeče: b: Herman am wolher Miklaw Im See Michel im Rogacz Janes am vierst Gregor an der Eben Thomas Speck am Rogacz Hansa vndcrm Rogacz Martin am drag Peter am puhel Oswalt Im Rah Otto Im Rah Nicla Staml Im Rab Vlrich am gerolts Michel ozzoynikch Wulfing Smalcz Jansek Mlatsnik Juri zodar Vlrich Metul Nicus Mayko Janes Rensse Martin losseker Voler na Volerjem Jezernik v Jezeri (Jezerska brv!) Moličnik? Ramšak, v Ravni (lučki) Špeh na Rogaču, na Špehovem Rogačnik? Dražnik na Dragi Hribernik na Hribru Robnik na Robu Oto na Otjem Škomen (Škamel) Jerovčnik (Jerovčki vrh) Osojnik v Osojnem Žmavc Mlačnik Metulj Majko na Majkovem Remše (Ramše) Ložekar, Zgornji in Spodnji Od današnjih kmetij v urbarju niso navedene: Mlakar, Črnšek, Haber, Klinar, Topol, večinoma v najvišjih legah Velikega Rogača in Krničkega vrha, obratno se v urbarju navedeni Juri Zodar (Sodar) v občini danes ne da več ugotoviti. Kar se hišnih imen tiče, so se deloma že razvila iz ledinskih: Osojnik (na senčni, odsojni strani Rogača), Mlačnik, Remše in Ložekar; večinoma pa je v urbarju navedeno le ledinsko ime s krstnim imenom, in sicer v nemškem prevodu v primerih, v katerih so slovensko ledinsko ime razumeli in znali prevesti, sicer pa v slovenskem izvirniku: am wolher, Im See, im Rogacz, am vierst (First sleme, od tod hišno in družinsko ime Fiirst, Pustoslemšek), an der Eben, am Rogacz, ain drag (draga), am puhel (Biiliel, briber), Im Rab (Rob), am gerolts. 4. Raduha (starejša oblika je Pod Radohoj ali Raduški vrh) obsega pobočje zapadne Raduhe ob solčavski občinski meji od Savinje (od Strug do Igle) proti glavnemu hrbtu Raduhe. Na koroški (severni) strani Raduhe je kmetija Radoh (Radolh), po kateri je Raduha prejela svoje ime.3 Pred Iglo 3 Prim. Kadiše na planoti oh južnem rohu Celovškega polja, Radovljica, Radgona, Ra-doljna, Radelj, Radentein itd. nad Savinjo je kmetija Zavratnik (Zgornji in Spodnji); prejel je svoje ime po soteski pri Igli, ki se je imenovala »Vrata«. Kaže pa njegovo ime, da so mu ga A Ojstrico 2JS0 ' A Dedec 2020 SOLČAVA 65f~ Roduho Dežman- 4Veliki vrli Jamnil:-5 č,l;Soj. A Dleskovec 1972 Sedlšak. Kokljj . ^ Pavčič. ftebernil Je rej Kladnik -Majko ^ t | kemše y. Markovi J -LoŽel -Voler Oto Remše" -Robnik AArrtieev vrh 1109 Pod pečnik - y^^Qm Grobelnik Špeh-AVI.Rodač 1557 Selišnik ^Rep _r -Petek Obcir Funiek Kunšpernilt Rak my )( 1031 Pregledna »liku kmetij v zaledju Luč. Popravi v Podveii Markovik v Markovnik. dali Solčavani, ker le z njihovega stališča je ležala ta kmetija »za Vrati«, ne pa s stališča Lučanov.4 Kraj Kaduha ima tudi svoj Log kakor Logarska dolina in tako tudi svojega Logarja. Kmetija lučkega Logarja v Logu leži na lepo zelenem dolinskem 4 Prim. CZN 1938, 191. dnu, ki se na levem bregu Savinje razprostira, preden se pride do Pečovskih studencev in do Pečovskega mostu, ki prvi nad Lučami pelje črez Savinjo. Zasebni most, ki vodi pred Pečovskim mostom z glavne ceste v lučki Log, se imenuje Logarski most, skalnati hrib pa, ki sega pri Pečovskem mostu tik do levega brega Savinje in ga tako zapira, je Logarska peč. Pred gradnjo nove ceste je pot v Solčavo peljala črez Logarski most v Log in iz njega mimo še stoječega, sedaj osamljenega zidanega križa dalje ob Savinji črez Logarsko peč, na kateri se še sedaj dobro pozna v skalo vsekana pot s stopnicami. Tik pod gornjim robom sklenjenega gozda, ki se vzpenja na južni strani Raduhe do 1900 m visoko, nad tako zvanim Gojzdekom, leži, daleč vidna kot zelena trata sredi gozda, planina Arta (1569 m). Ime Arta je nastalo gotovo iz nemške oznake die Warte (razgledišče, prim. Wart-burg5), ki so jo tej planini in njeni lovski koči dali gospodje iz Gornjega grada ali njihovi uradniki v Lučah. Kakor je' Raduha prejela svoje ime po pristnem staroslovanskem osebnem imenu Radolli, tako sta po njej dobila ime dva kmeta na savinjski strani: solčavski Radušnik, ki ga opaziš visoko nad levim bregom Savinje, ko potuješ od Igle dalje proti Bevšku in Rogovilcu, in pa lučki Radušnik. Kolovoz pelje h kmetijam, na Raduho, na planini Arto in Loko pred vasjo tik pred savinjskim mostom z glavne ceste črez skalnato, mrko, a vele-razgledno Breznico, ki kakor ogromen podolgovat zapah, štrleč proti jugu kot skrajni odrastek izpod Raduhe, zapira pri Lučah Savinji premo pot, da morata potok in cesta v ostrem ovinku okoli nje. Zelo strmo se vzpenja pot z Breznice k prvemu kmetu z značilnim imenom Nadlučnik. Če primerjamo imena za posamezne dajatvenike, navedene v urbarju 1. 1426., z odgovarjajočimi sedanjimi kmetijami oziroma njihovimi hišnimi imeni, dobimo sledeči pregled: a: Marqward in der Awen Nicus in der Eben Michel zlapecli Zwetezc ob der lewtsch Jansek vnderm tor Oswalt ain guntherts Ničla am pernhartsem Michel am gupli Vrban lakownic.zi b: Jannes podwenik Nicus dietmar Jannes Martek Ničla modri Jansck dienstinan 5 Domneva, ozabita na me. Za čestitke k mojemu godu se lepo zahvalim. In pristina charitate Tuus siucerriinus amicus Davorin m. p. Pismo je izraz trenotnega, nekoliko zagrenjenega razpoloženja, ki mu daje jiisec duška s svojevrstnim, z ironijo in samoironijo pomešanim humorjem. To je pač tudi vzrok, da piše, čeprav sonarodnjaku, v nemščini, kar sicer ni bila njegova navada. Kljub temu posebnemu prizvoku pa pismo dobro označuje Trstenjaka po 7 Obdelal je H. J. Bidermann to vprašanje v razpravi Die Serben-Ansiedlungen in Sleiermark und im Warasdincr Grenz-Gcncralate (Mittheil. des Histor. Vereines f. Steiermark XXXI, Graz 1883, 3—62); na dveh mestih navaja tudi gradivo, ki ga je dobil od Trstenjaka (1. c. 24 in 34). 8 Hašnik Jožef, r. 16. marca 1811 v Trbonjah, u. 6. marca 1883 kot župnik pri Sv. Juriju ob južni žel.; znan kot pesnik. 9 Zolnir Ivan je bil takrat šolski upravitelj v Špitaliču, učiteljeval pa je prej tudi na Ponikvi; r. 1844 v Galiciji pri Celju, u. 1927 v Mariboru; 1. 1904. je podaril Zgod. društvu v Mariboru 130 knjig pedagoške vsebine (prim. ČZN 1901, 215), med njimi lepo zbirko šolskih knjig iz predmarčne in konkordatske dobe in je s tem kot eden prvih podprl društveno knjižnico. Njegova žena Fanika, r. Ulaga, je bila iz Podsrede, nečakinja župnika Jožefa Ulage v fit. Vidu pri Grobclnem; mladost je preživela deloma v Ljubljani, kjer se je navzela odločno narodnega mišljenja. njegovem prihodu v Stari trg. Tlačijo ga gospodarske skrbi, ki so ga odslej spremljale — kakor je razvidno iz skoraj vseh njegovih pisem naslednjih let — vse do groba. Čuti pa se iz pisma tudi razočaranje moža, ki je kot župnik na Ponikvi, kjer ni bil zadovoljen, upal, da bo dosegel kako znanstveno namestitev, n. pr. kot arhivar v Zagrebu, pa je namesto tega prišel sedaj na župnijo z obsežnim in celega človeka zahtevajočim gospodarstvom. Tako s primesjo ironije sprejema časti, ki jih je na novem mestu deležen, obratno pa si tudi ne jemlje k srcu nasprotstva, ki kot bivši mladoslovenski prvak naleti nanj ob konservativnem dr. Šucu, župniku v Slovenj-gradcu. Gospodarske skrbi mu zastirajo pogled, da nima umevanja za spomeniško pomembnost starinskega župnišča v Starem trgu in prav tako ne za svojevrstni pokrajinski položaj kraja. Njegov pravi in resnični interes je kljub vsemu — tudi kljub ostrini besedam o usodi slovenskega pisatelja — še vedno literarno delo: goji ga tudi še v Starem trgu, čeprav ga pri tem močno ovirata administracija in korespondenca. Odprto pa ostane zaenkrat vprašanje, katero delo je mišljeno z rokopisom, omenjenim v pismu. Ljutomerski in ptujski advokat dr. Jakob Ploj. Življenjepisni podatki. Dr. F r. 11 e š i £. Dr. Jakob Alojzij Ploj je bil rojen 11. junija 1830 v župniji Sv. Jurija na Ščavnici, v vasi Krabonoš, hiš. št. 2; oče mu je bil Matjaš, doma iz Ivanjec, mati pa Ana, rojena Hole.1 Gimnazijo, takrat še šestletno, je študiral v Mariboru (1842—1848); bil je odličen dijak (samo v 1. razredu mu je uspeh bil nekoliko slabši, najbrž radi nemščine); za kateheta je imel ves čas rodoljubnega Jurija Matjašiča, a v II. huma-nitetnem razredu (v 6. šoli) je imel za učitelja slovanofilskega zgodovinarja dr. Rudolfa G. Puffa. Filozofijo, t. j. današnji 7. in 8. razred gimnazije, je študiral v Gradcu (v Mariboru ni bilo filozofije), in sicer od 1848 do 1850. Imatrikuliran je bil kot filozof šele 10. januarja 1849, tako pozno pač radi političnih nemirov 1. 1848. Njegova sinova (g. notar Oton Ploj in g. dr. Miroslav Ploj) sta mi pravila, da je njun oče jeseni 1848 bil član graške akademske legije, ki je hitela dunajski akademski legiji na pomoč proti Jclačiču, toda prišla je le do Scmineringa: nekaj se je zgodilo in graška legija se je vrnila. Kaj se je takega zgodilo? Pač to, da je Jelačič premagal dunajsko revolucijo in da bi bilo zaman iti premagancem na pomoč.2 Ta dogodek kaže, da je mladi Ploj bil politično zelo svobodoumen in radikalnega demokral-skega mišljenja. Po končani filozofiji je (1. 1850.) vstopil v graško bogoslovje, kjer je takrat, do novega leta 1851, kot suplcnt predaval moralko dr. Anton Klemenčič, poznejši ljutomerski župnik (omenjena sinova pravita, da je njun oče nekoč že pridigal, to bi bilo pač v domači župniji), a je po enem letu pustil te študije (baje ga je 1 Gl. geuealoški pregled vse rodbine na koncu izvestja. 8 Po pripovedovanju prelata Fr. Kovačiča pa je akademsko legijo na Semmeringu zajelo Wiudischgraetzovo in Jelačičevo vojaštvo, ki je vsakega udeleženca kaznovalo s 25 hatinami, nato pa legijo odvedlo nazaj v Gradec. Davorin Trstenjak, njegov jurjevški rojak, nagovarjal, da bi izstopil iz teologije) ter je prešel (1851) na pravo; za doktorja prava je bil promoviran 6. marca 1856. Za univerzitetnih študij ga je tudi materialno podpiral Davorin Trstenjak; od doma Jakob ni dobival podpore.3 Takoj nato, namreč že 7. marca 1856, je kot koncipient vstopil v pisarno advokata dr. Meyera v Gradcu, a ostal je tam samo do 23. julija istega leta. Od 23. julija 1856 je bil koncipient pri notarju dr. Johannu Ulmu v Gradcu,4 ki je bil, menda pozneje, tudi graški župan. Tu pa mi za nekaj let manjkajo natančni podatki. Sinova dr. Jakoba Ploja mi pravita, da je bil njun oče v Ptuju koncipient pri dr. Filaferri (bil bi to Ferdinand Filaferro5, 1799—1874, prvotno, pač kam do 1852, okrajni komisar pri gospoščini na gradu Ptuju, a potem notar in odvetnik v Ptuju), 1. 1860. pa ga nahajamo kot koncipienta pri dr. Ferdinandu Dominkušu v Mariboru. 8. oktobra 1860, ko je bil že v Mariboru, se je poročil, in sicer v Ptuju; nevesta Barbara Wegscheider" je bila Ptujčanka (»hierorts geboren«), hči očeta Ivana, ptujskega meščana in trgovca, ter matere Ivane, rojene Fuchs.°a Baš na rojstni dan prvega Plojevega otroka Otona, 17. julija 1861, 6e je v Mariboru ustanovila čitalnica; Ploj je bil med njenimi ustanovitelji ter je skupaj z J. Serncem podpisal vabilo na pripravljalni sestanek. Vošnjak pravi, da ga je tudi še sedaj k narodnemu delovanju izpodbujal Davorin Trstenjak. L. 1862. je bil Ploj imenovan za advokata v Ljutomeru ter se je sredi tega leta7 iz Maribora preselil tja. V Ljutomeru je imel svojo pisarno na gornji strani Glavnega trga, v hiši št. 69, kjer je sedaj Kukovčeva pekarna; tam je tudi stanoval. \ njegovi pisarni, ki je bila zelo velika, sta delala n. pr. Ivan Kukovec (ta najbrž hitro od začetka) in dr. Val. Zamik (1867—69).8 3 To zadnje poroča dr. Jos. Vošnjak v Spominih (II, 65) najbrž po pripovedovanju Ploja samega. 4 Notarja Ulina brat Anton je bil lastnik graščine v Zavrču. Završko graščino si je pridobil njun oče Tomaž Ulm. -— Podatke o Plojevem koncipientstvu v Gradcu mi je posredno od odvetniške zbornice v Gradcu priskrbel g. direktor dr. Josip Komljanec v Ptuju. 5 Tudi o Filaferrih mi je več podatkov priskrbel g. dr. Josip Komljanec. '' Enako se je pisala tudi trgovska rodbina v Itadgoni, ki je ob Muri in Ščavnici bila bolj znana; v kakšnem sorodstvu so bili radgonski in ptujski Wegscheiderji, ne morem reči. Barbare Plojcve sestra je vzela Franca Wibmerja, lccctarja v Ptuju, ki je imel tudi vinograde in tržil z vinom. Krstna botra Otonova je bila »Josefa Wegscheider, Haudelsfrau und Biirgerin in Pettau«. — Nekdanji radenski župan Jakob Zemljič je pred par leti dr. Jos. Komljancu pripovedal to-le zgodbo: Na taboru pri Kapeli nad Radenci (tabor je bil 1. 1870.) so »mladi rodoljubi sklenili, posloveniti Radgono: eno sredstvo naj bi bile ženitve slovenskih inteligentov z uglednimi hčerkami v Radgoni. Tako je vzel Ploj Betti Wegscheiderjevo iz Radgone, prof. Zitek pa Eisenbacherjevo«. V tej zgodbi se meša resnica z neresnico; 1. 1870. ni bilo treba Ploja več ženiti, zakaj vsaj 10 let je bil že oženjen. Prof. Jos. Zitek, r. 1832 v Hraslju v župniji Sv. Križa na Murskem polju, je 1. 1871. prišel za profesorja v Ptuj, kjer je bil do 1882; v 80ih letih je stanoval v Plojevi hiši (prof. dr. Jak. Zmavc misli, da sta bila svaka). °a Prijazno poročilo g. direktorja F. Aliča. 7 Da se je v Ljutomer preselil sredi 1. 1862., se vidi iz tega-le: sin Miroslav te mu je rodil 24. junija 1862, a bilo je to, kakor mi je pravil sam, »na poti« iz Maribora v Ljutomer v Ptuju. 8 A. Pirjcvec imenuje v Levstikovih pismih (1932, 350) Zarnikovcga šefa v Ljutomeru Miroslava; tu je očetovo ime zamenjeuo b sinovim. Sliko mladega Jakoba Ploja v civilu V Ljutomeru je Ploj v narodnem življenju kmalu igral znatno vlogo. L. 1863. pozdravlja goste velike cirilometodijske besede pri Klemenčičevi vili nad Ljutomerom, 1. 1867. je med ustanovitelji čitalnice ter potem prvi njen predsednik, pa tudi dobrotnik, 1. 1868. vzame delnico za večji slovenski politični časopis, ki naj bi začel izhajati (»Slov. narod«), dne 24. maja govori na narodni svečanosti v Središču, 19. julija pa v Ormožu, je predsednik odbora za tabor v Ljutomeru, potem govori na taboru v Žalcu dn je na spominski »liki tega tabora tudi njegov portret, kar dokazuje, da je pri organizaciji tabora imel vidno vlogo. Kot načelnik okrajnega zastopa je imel vpliv na osnovno šolstvo." L. 1868. je naročil na svoje stroške 25 izvodov »Slov. gospodarja« za občine v okolici Ljutomera, da tako poveže zlasti podeželske župane z narodnim gibanjem. L. 1869. je še kot ljutomerski advokat podpisal poziv na ormoški tabor (ta tabor je bil dovoljen 3. julija, poziv je izšel v »Novicah« 28. jul. 1869, takrat je torej Ploj bil še v Ljutomeru), nekako istočasno, t. j., julija tega leta je izstopil iz odbora čitalnice in s tem prenehal biti njen predsednik (za novega predsednika je bil izvoljen župnik A. Klemenčič, za tajnika pa zopet Zarnik; ozadje tega dogodka ni prav jasno). Vsekakor se je Ploj takrat že iz Ljutomera odpravljal v Ptuj. Kakor mi poroča dr. Miroslav Ploj, je njegovega očeta svak Franc Wibmer v Ptuju opozoril na priliko, kupiti hišo v Ptuju (takrat Kolodvorska ul. 5, sedaj last posojilnice). Preselil se je Jakob Ploj v Ptuj pač jeseni 1869.10 Slovenski poziv za štajerske deželno-zborske volitve, ki so se vršile 23. junija 1870, je Ploj podpisal že kot Ptujčan. V Ptuju je brž 1. 1870. postal predsednik »Narodne čitalnice«; bil je predsednik do 1.1873. — nehal je biti predsednik najbrž radi političnih dogodkov tega leta. Kulturno-politično je Ploj bil na strani Mladoslovencev, t. j., liberalcev. To se je pokazalo pri državnozborskih volitvah 1. 1873. Ploj je kandidiral v okraju Ptuj-Ljutomer proti Mihaelu Hermannu, ki je bil kandidat »starih«. V beležkah ljutomerskega rodoljuba knjigoveza Ivana Dragotina Huberja čitam. da je Ploj 24. julija 1873 prišel v Ljutomer v čitalnico; to je bilo pač v zvezi z volitvami. Volitve so bile dne 20. okt.; zmagal je Hermann, ne Ploj.11 Zmagoslavno je pisal poročevalec z Murskega polja v »Slov. gospodarju« dne 30. okt., da »tako imenovani in v vojaški uniformi ima rodbina g. Frica Zcmljiča v Ljutomeru; na sliki, ki jo prioličuje Vošnjak v Spominih (II, 254) je Ploj že nekoliko starejši. 9 Pred veliko nočjo 1868 je Ploj kot načelnik okrajnega zastopa inspiciral vse šole svojega okraja (Cezanjevci, Mala Nedelja, Veržej, Ljutomer). O tej inšpekciji poroča Fr. T-k (Franc Topolnik? Toplak?) iz Ljutomera v Slov. narodu 23. aprila, češ, Ploj je »povsod videl, kako se nemščina vtepa«. Kmalu nato je ljutomersko šolo inspiciral šolski svetnik Fr. Močnik iz Gradca, »na kar je učitelj Postružuik dobil ukor, češ, da nemščino zanemarja«. Kakor vidimo, sta si stališči Plojcvo in Močnikovo bili ravno nasprotni. Jeseni istega leta je graško namestništvo (8. sept.) vsem učiteljem ljutomerske šole poslalo odlok o potrebi negovanja nemščine v šoli; v 4. razredu mora učni jezik biti izključno nemški (Slov. narod 26. sept.); vseh 8 županov ljutomerske okolice je protestiralo proti temu odloku; 26. sept. so protest podpisali: Ivan Novak, Vogričevci; Andrej Hajli, Pristava; Anton Kotar, Cezanjevci; Marko Mavric, Stara cesta; Andrej Polanič, Kinčetova graha; Jernej Filipič, Cven; Jurij Kšela, Noršiuci, Bahinci; Vatroslav Mohorič, Podgradje (Slov. narod 1. okt. 1868). 10 Poročilo odvetniške zbornice v Gradcu, ki sem ga prejel po posredovanju g. dir. Jos. Komljanca, pravi, da se je Ploj preselil v Ptuj 1. 1869. Vošnjak v Spominih (II, 65) navaja «icer 1. 1870. kot leto Plojeve preselitve v Ptuj, toda na str. 110 navaja to njegovo preselitev tudi pod 1. 1869. — V Ptuju se je Ploju sedaj še rodil najmlajši sin Otinar. 11 Slov. gospodar je 23. okt. poročal, da je Ploj dobil 11 glasov: v Ptuju 7, v Ljutomeru 4, toda dne 6. nov. je Slov. gospodar podatek o Plojevih glasovih popravil, češ, v mladoslovensko-liberalni svojati niso pomogla vsa sredstva«, ki jih je baje »na pomoč vzela«, »da bi volilce zmotila in izpodrinila kandidata, katerega načelo je: vse za vero, domovino in cesarja«, potiskujoč na njegovo mesto Ploja. V Ptuju je živel »dvorni in sodnijski odvetnik« Ploj dalje do smrti. Lokalni zgodovinar bo podrobneje navajal, kar je Ploj storil v Ptuju za čitalnico in za šolstvo, ki mu je bilo pri srcu zlasti po ustanovitvi Schulvereina, posebno pa za posojilnico. Med onimi, ki so 13. dec. 1883 podpisali pravila posojilnice, ki se je snovala, je bil tudi dr. Jakob Ploj; bil je med začasnimi člani njenega načelstva, podpisal za njo glavni delež (100 gld.) in ko je z letom 1884. posojilnica začela delovati, je postal član njenega načelstva ter ostal to do svoje smrti.12 Sin mu Miroslav, ki je maturiral v Celju 1. 1880., je bil pri očetu v pisarni, dokler ni 1. 1885. odšel na Dunaj.13 Že v šestdesetih letih je Ploj imel vinograd pri Zavrču; imeli pa so Plojevi vinograd tudi v Murščaku.14 Umrl je dr. Jakob Ploj 28. febr. 1899 v Ptuju, hiš. št. 102, žena mu Barbara pa 12. sept. 1912. »Slov. narod« mu je dne 1. marca napisal ta-le nekrolog: »Umrl je včeraj v Ptuju znani rodoljub, gosp. dr. Jak. Ploj. Dopoldne ga je mej poslovanjem v posojilnici zadel mrtvoud, in že popoldne je izdihnil svojo blago dušo. Pokojnik si je za slovensko stvar v ptujskem okraju pridobil velicih zaslug. Bodi mu žemljica lahka in prijazen spomin.« Beležko o njegovi smrti imata tudi »Slovenec« in »Slov. gospodar« 2. marca; »Slovenec« ga imenuje »znanega slovenskega rodoljuba«, »Slov. gospodar« pa poudarja o njem, da je bil »vedno vrl narodnjak ter je tudi svoje otroke vzgojil v odločno narodnem duhu«. Kako je Jakob Ploj spremljal slovensko literaturo, je pokazala knjižnica, ki je po njem ostala. »Ko sem si (1921) ogledal knjige«, poroča g. direktor dr. Komljanec, »sem videl, da se nahajajo v knjižnici dragocene knjige iz dobe našega prebujenja, od Slovenskega Glasnika, Stritarjevega Zvona dalje«.15 Knjige se sedaj nahajajo v knjižnici ptujske gimnazije kot poseben del te knjižnice pod imenom Ljutomeru Ploj ni dobil niti enega glasu, »na kar so ljudje ponosni«. O teh volitvah gl. Vošnjakove Spomine, II, 25-1—6, in Murkove »Spomine na Ptuj«, ČZN 1933, 77—8. 12 Dr. Josip Komljanec v »Jubilejnem in upravnem poročilu posojilnice v Ptuju« za poslovno leto 1933. 13 L. 1883. je od Sv. Jurija na Ščavnici prišel v Ptuj v šole Jakoba Ploja nečak Anton Korošec, poznejši politik; advokat Ploj je nečaku plačeval stanovanje in ga imel pri sebi na hrani; to je trajalo dve leti, potem je Anton Korošec odšel študirat v Maribor. 14 O lepem počitniškem življenju pri 1'lojevem vinogradu na Zavrču (1878) in v Murščaku (1880) nam pripoveduje M. Murko v svojih »Spominih na Ptuj«, ČZN 1933, 79. Da je Ploj imel vinograd na Zavrču (priženjen?) vsaj že v drugi polovici 60ih let, se vidi iz Murkovega pripovedovanja, da se »v bivšem Plojevcin vinogradu na Zavrču še danes nahaja spominska knjiga, v kateri je v šestdesetih letih dr. Valentin Zamik zapisal takratne fantazije, kako se bodo Slovani zjedinili v federaciji pod vodstvom Moskovskega carja«. Kdaj je bil Zamik tam? Najbrž, ko je bil v Ljutomeru, torej med 1867 in 1869. 15 Nahajajo se med temi knjigami zvezki 6.—21. Janežičevega »Cvetja iz domačih in tujih logov« (ti zvezki so izhajali v letih 1863—1867, torej v letih, ko je bil Ploj v Ljutomeru), 5 letnikov Stritarjevega Zvona (Ploj je takrat bil že v Ptuju), Lj. Zvon pa od 1881 dalje. Prof. M. Murko, ki je od 1872 študiral (nižjo) gimnazijo v Ptuju in bil pač sošolec Otonu Ploju, poroča v ČZN 1933, 73, da je »poseben entuzijast za slovensko literaturo bil Oton Ploj, ki je za svojega očeta prepisoval akte in dobival kakor navadni pisar za to 20 krajcarjev od pole. S takim zaslužkom si je nakupil lepo slovensko knjižnico.« »Knjižnica dr. Jakoba Ploja«, ki si iz nje poleg profesorjev in dijakov lahko posoja knjige tudi drugo občinstvo.10 Vošnjak, ki se je osebno seznanil z njim o priliki ljutomerskega tabora (1868), ga ocenjuje v Spominih (II, 65), ki so izšli 1. 1906., torej 7 let po Plojevi 6mrti, tako-le: »Ploj ni le zvest ostal svojemu narodu, on je tudi dejansko, kar je bilo v njegovih močeh, vse svoje življenje se trudil za narodni blagor, tako v Ljutomeru... kakor tudi v Ptuju... Bil je delaven pri čitalnicah in posojilnicah in tudi na gospodarskem polju se je trudil, posebno za povzdigo konjereje«. »Bil je mož bolj drobnega života, obraza podolgastega, čela visokega, v govoru živahen, v vedenju prikupljiv, neomahljiv v svojem narodnem prepričanju, ne samo v javnosti, ampak tudi v rodbinskem krogu. Dasi mu je bila žena Nemka, ali vsaj čisto nemško vzgojena Ptujčanka, vzgojil je vse svoje otroke v narodnem duhu in s tem dal najlepši zgled tistim narodnjakom, ki so, žal, ravno na to stran malobrižni in popustljivi. ..« Gospod senator Miroslav Ploj mi je pravil, da iz prejšnjega življenja svojega očeta prav za prav ne ve mnogo, zakaj oče je doma malo govoril, že zato malo, ker mu je žena bila Nemka, nemški pa da ni maral govoriti. V katalogih mariborske gimnazije se ime Jakoba Ploja piše: Ploy (tako je zapisano Plojevo ime tudi v šematizmu sekovske škofije 1850 51); kot jurist je bil P 1 o i (tako je podpisan tudi v osmrtnici za sinom Otmarjem v »Slov. narodu« 26. febr. 1896). Genealoški pregled rodbin Ploj - Korošec: Matjaš Ploj (doma iz Ivanjec)17 žena mu Ana, r. Ilolc (Krabonoš, hiš. št. 2)18 I-1-1 Jakob (1830—1899) Neža žena mu Barbara Wegscheider (Ptuj) njen mož Janez Korošec iz Dragotinec (Biserjane, št. 7)1" i H H ~f-i i-1 I-!-1 Oton Miroslav Jakobina Franc Olga Ivo Otmar Marija Anton (r. 1861 v (r. 1862 (rojeni v Ljutomeru) (rojen v mož ji Jakob (1872—1940) Marib.) v Ptuju) Ptuju80) Sinko Kakor vidimo, je bil dr. Jakob Ploj ujec Antonu Korošcu. " O tem poroča dr. Josip Komljancc v 51. (jubilejnem) »Izvcstju državne realne gimnazije v Ptuju« (1929), na str. 30—1. Knjižnico, ki se je nahajala pri vinogradu v Zavrču, je g. Oton Ploj izročil 1921 ptujski gimnaziji; v njej so se takrat poleg knjig, ki so ostale po očetu Jakobu, seveda nahajale tudi knjige Otonovc. Knjižnica ima 380 slovenskih del in zvezkov, 4 hrvatske ter 345 nemških, med njimi mnogo prevodov iz ruske, poljske in češke literature. 17 Hiši v Ivanjcih, iz katere je bil Matjaš, se je reklo: Šipkovi. Njegova sestra si je vzela Sattlcrja (»Satlerovi«), 18 Hiši v Krabonoši št. 2, kamor se je Matjaš Ploj priženil, se je reklo: Galovi (zato Jakob: Galov Japcc). 19 Janez Korošec je bil doma iz Dragotinec, iz Šiitjovc grabe (domače ime: Bižikovi). Janez Korošec in Neža sta kupila posestvo v Biserjanah od Pivarovih, ki so se pisali Sinko; ime Bižikovi se je iz Dragotinec preselilo v Biserjane. (Mož Marije, rojene Koroščeve, Jakob Sinko pa ni od Pivarovih Sinkov.) ao Otmar je v 18. letu starosti umrl 13. febr. 1896 kot dijak osmega razreda gimnazije v Celiu. Nekrologi. Prof. Gabrijel Majcen. S 13. marca 1940 umrlim Gabrijelom Majcenom je legel v grob mož, ki je poleg mnogovrstnega drugega udejstvovanja v javnosti pomagal tudi polagati temelje Zgodovinskemu društvu v Mariboru in društvenemu slovenještajerskemu narodnemu muzeju. Ob početkih Zgodovinskega društva v Mariboru je Majcen opravljal posel poročevalca o zgodovini mariborske okolice, Slovenskih goric in o splošni narodni slovenski zgodovini ter je s predavanji v Mariboru in po deželi propagiral idejo zgodovinske organizacije. Kot odbornik društva (1903—1912 in 1920—1921) je v prvi dobi sodeloval pri redakciji društvenih navodil za pisanje krajevnih kronik in bil poročevalec za slovenjegoriški del krajevnega slovarja, za katerega je v času priprav za zemljevid slovenskega ozemlja s sodelovanjem Zgodovinskega društva v Mariboru zbirala gradivo Slovenska matica. Iz tega dela 6e je rodilo tudi navodilo za zbiranje narodopisnega blaga, ki pa ni izšlo deloma radi drugačnih nazorov, katere je zastopal prvenstveno za narodno pesem zainteresirani K. Štrekelj, deloma pa radi gmotne krize, v katero je Zgodovinsko društvo zašlo po izdaji Vrazovega snopiča Časopisa. Pač pa je Majcen sam zbiral narodopisno gradivo in zapisal okoli 1000 narodnih melodij za projektirano državno izdajo narodnih pesmi, ki se nahajajo danes v Etnografskem muzeju v Ljubljani. V Zgodovinskem društvu v Mariboru je bil med prvimi poborniki za slovenje-štajerski narodni muzej, zagovarjal stališče, da mora obsegati muzej poleg kulturnozgodovinskega tudi prirodopisni oddelek, ter bil prvi dobavitelj narodopisnega gradiva: prvo narodopisno omaro, prve kolovrate, prvi plug, prve peče in prvo žensko narodno nošo je pridobil muzeju oziroma posredoval pridobitev Majcen. In ko so zbrane muzealije 1909 omogočile otvoritev narodnega muzeja v Narodnem domu, je s F. Kovačičem in A. Stegenškom sestavljal trojico, ki je novi muzej namestila in uredila, pozneje pa skrbela za nadaljnji muzejski razvoj. Kot zgodovinski pisatelj je Majcen obravnaval v prvi vrsti krajevno zgodovino v Podravju in Pomurju. Od prispevkov v Časopisu omenjamo posebej objavo gradiva o Uskokih v Skokah na Dravskem polju, glede njegovega ostalega — poljudno zgodovinskega in pedagoškega — pisateljevanja pa navajamo na Šlebingerjev članek v SBL in na nekrolog v Slovencu 15. marca 1940. Nesebično delo je opravljal Majcen tudi na raznih drugih področjih in bil agileu delavec v slovenskih vrstah predvojnega Maribora. Dolga leta je vodil pevski zbor Slovanske čitalnice in jc med drugim 1889 pripravil pevsko proslavo obletnice bitke na Kosovem polju. Kot predavatelj in voditelj kurzov je poleg zgodovine predvsem in s posebno ljubeznijo obravnaval jezikovna vprašanja in se zavzemal za gojitev pravilne materinščine. Lepo izpričuje njegovo kulturnost njegova knjižnica, v kateri je zbral tudi omembe vredne redkosti: Dalmatinovo Biblijo (ki je Kidrič ne navaja), prvo izdajo mariborskega »Maleg a bescdiša« (1789), ptujsko izdajo »Hitre inu glatke poti pruti nebessam« (1793), izvirni rokopis Volkmerjevih »Pefmi k boshji flushbi« (1805). Omenjeno bodi še (po njegovem lastnem sporočilu), da je 1. 1885. slovenska tiskarna v Mariboru svoje ime po enem izmed slovanskih prosve-titeljev (Tiskarna sv. Cirila) dobila na Majcenov predlog. F r a n j o B a «. Dr. Vladimir Travner. 14. aprila 1940 je umrl v mariborski bolnišnici na tuberkulozi sodnik okrožnega sodišča v Mariboru dr. Vladimir Travner. Rojen 8. decembra 1886 v Logatcu kot sin sodnika, je obiskoval ljudsko šolo v Ljubljani in v Novem mestu, gimnazijo v Kranju, Ljubljani in Novem mestu, po maturi 1906 pa se je posvetil pravu, katerega je študiral in končal na vseučilišču v Gradcu s promocijo 1911. Služba sodnika ga je vodila iz Gradca v Ljubljano, Gradec, Maribor, Ptuj in zopet v Maribor. Travner, ki je kazal zanimanje za zgodovino že v višji gimnaziji, se je razvil v okolju muzeja v Ptuju, predvsem pa v Mariboru v krogu Muzejskega društva in Zgodovinskega društva s Študijsko knjižnico in z muzejskimi zbirkami v delavnega popularizatorja zgodovine. Aktivno se je začel baviti s proučavanjem zgodovine v Ptuju, kjer je objavil svoj prvi zgodovinski spis Stari Poetovio (Ptujski list 1921). Kakor je Travner kot človek zastopal nazore, ki so bili večinoma različni od splošnih, in kakor je predstavljal kot oseba v družbi duhovit, a svojevrsten pojav, podobno je tudi kot zgodovinar najrajši obravnaval vprašanja, o katerih je domneval, da jih običajno zgodovina zanemarja, da pa bodo zaradi svoje posefonosti zanimala povprečnega čitatelja. Za te objave je zajemal gradivo v prvi vrsti iz literature, zlasti iz -starejše ter priročnikov, in njih izsledke predajal javnosti največ preko dnevnega časopisja, v manjši meri tudi preko strokovnih revij. Takoj po svojem drugem prihodu v Maribor je postal Travner redni poročevalec Mariborčanke, Večernika, Delavske politike, Slovenca in Mariborskega koledarja, največ pa je sodeloval pri Življenju in svetu, kjer je poleg dolge vrste obletniških prispevkov iz najrazličnejših področij od historične geografije preko zgodovine do filozofije in umetnosti izdal troje obsežnejših poročil, katera ga radi posebnega gradiva in načina podajanja kažejo tudi kot človeka z vsemi njegovimi značilnimi posebnostmi; so to: Čarovništvo in čarovniški procesi (Žis V, VI, 1929), Vampirji in vampirski procesi (Žis XI, 1932) ter Kuga na Slovenskem (priloga Žis XV, XVI, 1934). V njih je s skoro strastno vnemo zbral podrobne ugotovitve ter jim dal zanimivo in lahko čitljivo obliko reportaže. Javnost je te njegove objave sprejela s pozornostjo in zadnjo od njih (zgodovino kuge) je tudi Travner sam smatral za svoje najpomembnejše delo. Po dejanski vrednosti pa gre prvenstvo bolj njegovim poročilom o mariborski preteklosti in njegovemu delu, ki ga je kot odbornik Muzejskega društva in Zgodovinskega društva vršil kot dobra zveza med obema odboroma ter javnostjo. Omembo zaslužijo tudi Travnerijevi stihi in epigrami, v katerih bo bodoči kulturni zgodovinar našel marsikatero dobro karakteristiko krajevnih ptujskih, zlasti pa mariborskih prilik in osebnosti. Mariborsko preteklost je Travner načel takoj po svojem prihodu v Maribor z obravnavanjem mariborskega protestantizma (Marburgcr Zeitung, 1927-28). Za tem je objavil največ po R. G. Puffu številne krajevnozgodoviniske beležke iz Maribora in mariborske okolice, med katerimi sta zgrajeni na najširši bazi v Kroniki slovenskih mest objavljena referata o Ghettu v Mariboru (II, 1935) ter o mariborskih pokopališčih (III, 1936). Z Mariborom so povezane objave o grških, rimskih in bizantinskih novcih v mariborskem muzeju (ČZN 1928, 216—23) ter o pomenu in delokrogu pokrajinskih muzejev (1. c. 246—50); iz skupnega dela z E. Baumgartnerjem pri urejevanju numizmatične zbirke v mariborskem muzeju je nastala študija o naših srednjeveških novcih (ČZN 1930, 146—81), kateri je dal vsebino Baumgartner, obliko pa Travner. Vse te Travnerjeve objave so olajšale javnosti vpogled v domačo preteklost, za katero je obstajala prej samo težje dostopna literatura; obenem pa so opozarjale vse kroge na vsebino in potrebe mariborskega muzeja, ko je postajalo vedno bolj pereče vprašanje novih muzejskih prostorov. Podobno je ob trideset- letnici Zgodovinskega društva v Mariboru (1933) seznanil slovensko javnost z zgodovino društva in ustanov, katere je društveno delovanje rodilo. Izven okvira glavnega Travnerjevega zgodovinskega dela stoji zunanja življenjska slika slovenskih sodnikov in državnih pravdnikov (Pol stoletja društva »Pravnik<-, Ljubljana 1939, 25—79), njegov labodji spis. F r a n j o B a š. Prof. dr. Ferdo Sisic. Po smrti St. Stanojeviča je bil Ferdo Šišič nesporna centralna osebnost med jugoslovanskimi zgodovinarji. Bil je to kot človek širokega kulturnega obzorja, redke znanstvene erudicije, trajne povezanosti 6 tekočimi dogodki časa, fanatične delavnosti in prirojenega talenta za zgodovinarja. V skoro polstoletnem znanstvenem delu je obravnaval pač vse dobe hrvatske zgodovine ter obenem s tem prispeval k zgodovini ostalih Jugoslovanov in tako tudi Slovencev. Z razpravo o izvolitvi Ferdinanda Habsburškega za hrvatskega kralja je obdelal, rekli bi, zunanjepolitične prilike vzhodno od Slovenije, ki so dovedle do združitve obeh zemelj pod habsburško dinastijo; z delom o zaroti zrinjskofrankopanski je podal sliko zloma stanovske moči na Hrvatskem, s čimer je bilo politično hrvatsko ozemlje v svoji notranji organizaciji približano že centralistično vladanemu slovenskemu; z obravnavanjem ilirskega gibanja je prispeval temelje tudi za vzporedna slovenska kulturnopolitična stremljenja v prvi polovici XIX. stoletja, katera je doumeval realno, kakor je to tudi pokazal na svojih zgodovinskih izvajanjih v mariborski ljudski univerzi. V teh svojih izvajanjih je gledal temelje slovenskega kulturnega razvoja v Trubarju in Prešernu, poudaril dejstvo že razvitega lastnega knjižnega jezika in končno svojevrstno politično in socialno strukturo na Slovenskem, kateri sta dala pečat cerkev in kmet. Za poznejšo slovensko kulturno zgodovino je Šišič prispeval novo gradivo z objavo korespondence J. J. Strossmayerja, za najnovejšo politično zgodovino pa zlasti v dveh izborih zgodovinskega gradiva: v dokumentih o jadranskem vprašanju na mirovni konferenci v Parizu 1919 in v dokumentih o nastoju države Srbov, Hrvatov in Slovencev. Pa tudi neglede na predmetno povezanost je Šišič kot historiograf bil blizu tudi slovenskim zgodovinarjem, zlasti mlajšim. Temperamentnost izvajanj, združena s treznostjo in zelo pogosto tudi z izvirnostjo zamisli, ter idealno obvladovanje gradiva, s katerim je vedno in povsod podpiral vsak svoj sklep, vse to je obračalo na njegova dela upravičeno pozornost. Vzpodbudno pa je na naše zgodovinarje vplival Šišič tudi kot osebnost, s svojim neprisiljenim in živim zanimanjem za vsako, tudi za provincialno delo, ki ga je vedno upošteval in cenil ter mu rad pomagal z nasveti. Kadar je prihajal v Maribor (večinoma na svojih potih v graške ali dunajske arhive), pa tudi pri vsakem drugem osebnem srečanju, je vedno hotel novic o mariborskih znanstvenih ustanovah in o Časopisu, ki ga je smatral za posrečeno kreacijo lokalnega zgodovinskega glasila. S simpatijami je pozdravil ustanovitev Banovinskega arhiva v Mariboru ter ga navajal na čim širše delo, zlasti tudi na vzdrževanje interesa za domačo zgodovino med najširšimi sloji; kajti če se pozabi na to, ostane vse znanstveno delo brez svojega končnega smotra. Tako se mariborske znanstvene ustanove od mrtvega Šišiča ne poslavljajo samo kot od zgodovinarja, ki je posredno prispeval tudi k slovenski zgodovini, temveč obenem kot od svojega prijatelja, čigar naklonjenost jim je bila v čast, pa tudi v vzpodbudo. Rodil se je Šišič 9. marca 1869 v Vinkovcih, umrl je 21. januarja 1940 v Zagrebu. Fran j o B a 8. Šolski svetnik Emilijan Lilek. 14. februarja 1940 je v Celju zatisnil oči dolgoletni profesor zgodovine na srednjih šolah v Dunajskem Novem mestu, Gradcu, Ljubljani, Sarajevu, Zadru in v Celju (prim. Šlebingerjev članek v SBL in Lilekov deloma avtobiografski spis Slovenski v tujini službujoči šolniki, Celje 1935), vodja celjskih nižjih gimnazijskih razredov z nemško-slovenskim učnim jezikom ter prvi jugoslovanski ravnatelj višje gimnazije v Celju, Emilijan Lilek. Kakor se spominjajo E. Lileka številni njegovi učenci iz Bosne, bi tudi pač vsi njegovi dijaki s predvojne gimnazije v Celju podali o njem kot profesorju zgodovine sodbo, ki bi bila iz srca prihajajoč panegirik. Redko se rodi mož, ki bi bil tako ustvarjen za učitelja zgodovine, kakor je bil Lilek. Trezno in jasno je podajal snov, dogodke je kot elemente zlival v enoto z jekleno logiko, večja dogajanja pa, ki so stala v središču izvajanj, je znal izgraditi v zaokrožene slike, ki jih je podajal svojim dijakom kakor umetnik na odru; te odlike Lileka profesorja je še povzdignil prikupni glas, razodevajoč na eni strani resnost, na drugi ljubezen, ki ga je približala dijakom, da so ga spoštovali in cenili kakor očeta. Cenili še prav posebej radi nenavadno obsežnega znanja ne samo iz njegove stroke, v kateri je bil primer izrednega obvladovanja snovi, ampak tudi radi evropske razgledanosti, vsestranske kulturne profinjenosti in pazljivega upoštevanja dijaških mladostnih teženj. Lilek je obvladoval razred kakor aristokrat salon. Celjski dijak je bil na svojega Lileka ponosen in mu bil kljub pomanjkanju vsake strogosti pokoren kakor discipliniran vojak svojemu poveljniku. Težko je bilo biti prvi v izbranem učiteljskem zboru predvojne nemško-slovenske gimnazije v Celju; v očeh dijaštva je bil to Lilek, ne kot ravnatelj, temveč v prvi vrsti kot učitelj zgodovine in vzgojitelj. Bil je učitelj, ki ga je srednješolska mladina spoštovala, ljubila in poslušala ter gledala v njem vzor človeka. Za časa službovanja v Bosni in Dalmaciji je Lilek napisal vrsto srednješolskih učbenikov zgodovine, poleg tega pa je objavljal znanstvene zgodovinske in etnografske študije. Po upokojitvi 1924 se je razvil v še bolj plodovitega pisatelja zgodovinskih del, v katerih je zapustil javnosti svoje poglede na razna domača in srednjeevropska narodnopolitična vprašanja. Zgodovino je v teh delih postavil v službo narodno-politične vzgoje in s tem v jugoslovanski dobi ponovil vlogo, kakor so jo dali zgodovinopisju rodoljubi preporodne dobe. V obravnavanju češke, nemške in slovenske, zlasti koroške preteklosti je poizkusil strniti pojma historičnega in prirodnega prava, aktualna v času njegove mladosti, v novem pojmu, ki bi ga mogli nazvati narodno pravo, ki bi naj bilo rezultat logičnega zgodovinskega razvoja, iz katerega bi bila eliminirana vsaka sila. Če je bilo to stališče izraz zgodovinskega gledanja iz časa narodnega preporoda, ko je Lileka pridobil za narodno idejo L. Gregorec, pa je gledal nekatera jugoslovanska zgodovinska vprašanja, z zaroto zrinjskofrankopan-sko v ospredju, kot načelen narodni in liberalni revolucionar, ki ni priznaval za narodne predstavitelje stanov v fevdalni državi in je odklanjal n. pr. v Bosni političnim prilikam dobe prilagojene zgodovinskopravne težnje. V večini teh spisov je Lilek zbral obilico gradiva, ni ga pa podajal in obravnaval z vidika zgodovinsko-kritične problematike, temveč s perspektive svojega narodnopolitičnega naziranja. Kot poštenjak in idealist je bil Lilek vzor najčistejšega rodoljuba, kot človek duha in široke izobrazbe pa primer kulturnega aristokrata. Vsebina njegove izobrazbe je bila zgodovina in « tem je Lilek potrdil pomen zgodovine za splošno izobrazbo. F r a n j o B a š. Slovstvo. RADNOTI ALADAR, DIE R0M1SCHEN BRONZEGEFASSE VON PANNONIEN. Institut fiir Miinzkunde und Arcliiiologie der P. Pazmany-Universitat. Budapest 1938. 4°. 220 str. + 57 prilog. (Dissertationes Pannonicae. Ser. II. No. 6.) Za numizmatično-arheološki institut univerze v Budimpešti je značilen načrten program, po katerem raziskuje in obelodanja starine iz območja nekdanje rimske Panonije. Tako je doslej ta zavod obdelal in strokovno publiciral med drugim rimske opečne žige, terre sigillate in zaponke. Temu sistematičnemu delu se smotrno pridružuje zaokrožen prikaz panonskega bronastega posodja, ki ga je skrbno obdelal A. Radnoti, učenec prof. A. Alfoldija. Njegovo delo je toliko zaslužnejše, ker je v premnogem oziru moral orati ledino: saj so ostankom antične bronaste produkcije arheologi začeli posvečati svojo pozornost razmeroma pozno. Večjih sistematičnih del o tej specialni arheološki panogi skoraj ni; bronasto posodje se je navadno obravnavalo površno in le mimogrede skupno z drugimi najdbami. Vzroka temu je iskati pač v dejstvu, da so bronaste najdbe relativno redke, saj je bil bron v vseh dobah izredno iskan material, ki se je dal z lahkoto prelivati iz ene oblike v drugo; bronasta livarska proizvodnja pa je bila navezana tudi na višjo kulturno raven, zato se je mogla razviti v večjem obsegu le na nekaterih mestih rimskega imperija, tako n. pr. v Kapui, Aleksandriji in po nekod v Galiji. Zanimivo je, da se je tudi na ozemlju med Dravo in Donavo bronasto livarstvo tradicionalno gojilo, zato se je moral avtor poleg tipološke, po možnosti na kronološki osnovi sloneče klasifikacije ozirati predvsem na izvor posodja, kjer mu je bilo razlikovati med primarnim — uvoženim in sekundarnim — domačim blagom. Vrhu tega pa je pisec v svojem delu v polni meri upošteval razširjenost posameznih oblik in njih umetnostnozgodovinsko pomembnost. V svoji obširni razpravi je A. Radnoti upošteval okoli 1100 posameznih primerkov posodja; večina tega gradiva doslej še ni bila publicirana. Edino V. Hoffiller je v dveh daljših člankih (Vjesnik hrv. arh. društva 1903/4 in Jahreshefte des Osterr. arch. Institutes in Wicn 1908) priobčil in obdelal bronasto posodje zagrebškega Narodnega muzeja, ki izhaja po večini iz Siscije, medtem ko je A. Hekler (Jahrbuch des Kais. deutschen arch. Instituts 1909) publiciral helenistično bronasto posodje iz Egyeda in ugotovil, da v panonski bronasti produkciji odsevajo vse pomembnejše umetnostne smeri tistih dob. Bronasti material iz Emone, ki je zbran v ljubljanskem Narodnem muzeju in je za pravilno presojo panonskega bronastega posodja zelo važen, misli obdelati in kritično izdati prof. W. Schmid. Držeč se formalnega vidika in v glavnem tipološke razdelitve, ki jo je o bronastem posodju podal II. Wilier, obravnava avtor v 12 več ali manj obsežnih poglavjih razne vrste bronastega materiala, ki je bil najden na ozemlju nekdanje rimske Panonije; pri razvrstitvi različnih tipov iste osnovne vrste skuša pisec, kolikor mu je bilo to tehnično mogoče, upoštevati njih kronološko zapovrstnost, ki pa seveda ne more hiti dokončna, zlasti še, ker se različni oblikovni tipi često pojavljajo istočasno. Najpogostnejši posodni tip s« poleg veder ponve, ki so često zaznamovane z obrtnikovim žigom; ti žigi so za datiranje bronastega posodja prav tako važni kot terrae sigillatae za kronološko razporeditev keramike. V obsežnem poglavju (str. 9—67) obravnava avtor deset različnih tipov ponev, upoštevajoč pri tem njihove stilne značilnosti in razširjenost posamoznih vrst. Kakemu namenu so služile te ponve, že ni povsem dognano; verjetno «o jih uporabljali kot kuhinjsko in pivno posodo. Zanimiva posodna vrsta so zajemalke (korčulje) in p r e c e j e v a 1 k.e, ki jih pisec obravnava v naslednjem poglavju na straneh 68—81. Oba tipa sta oblikovno drug drugemu prilagojena in zelo pogostna tudi pri Germanih v severnozahodni Evropi. Edini popolni primerek panonske zajemalke, ki ima ohranjeno tudi malo skodelico, izhaja iz Emone in »e nahaja v ljubljanskem Narodnem muzeju. V tretjem poglavju (str. 81—93) so obdelane daritvene skodele (palere) as ročniki, ki tvorijo samostojno skupino bronastega posodja. Značilno je, da je bila večina pater najdena v grobiščih, in sicer po navadi skupno z vrči; podoba je, da sta vrč in patera tvorila v panonskih grobovih enotno daritveno garnituro. Odprto pa ostane prej ko slej vprašanje provenience tega materiala, ki izhaja po veliki večini iz do zdaj še neznanih delavnic. Na naslednjih štirih straneh opisuje avtor krožnike in podložke, ki so zelo redka in najbolj v nemar puščana oblika antične bronaste produkcije, medtem ko predstavljajo n. pr. v srebrnem posodju ravno krožniki eno najpomembnejših oblikovnih vrst. Poglavje na straneh 97—104 je posvečeno specialnim zajemalkam s pravokotno na posodnem robu stoječim ročajem. Te lončaste zajemalke (lat. simpulum, gr. kyados) so se uporabljale v bogoslužju (pri libaciji; zelo mnogo so jih odkrili v grobovih), pa tudi v zasebnem življenju, kjer so služile kuhinjskim potrebam. Zanimivo je, da so vse te posode enake velikosti; zato ne bo napačna domneva, da so jih uporabljali tudi za votle mere. Dele se oblikovno v zajemalke s kratkim in v zajemalke z dolgim ročajem; poslednje so v panonskem ozemlju dokaj redke; izhajajo večinoma iz 1. in 2. stoletja po Kr. in so deloma izdelane doma, deloma pa uvožene iz gornje Italije; zlasti mnogo jih je bilo odkritih v rano romaniziranih krajih (Emona, Siscia, naselbine ob cesti Poetovio—Caruuntum). Na straneh 105—22 so obdelana vedra, ki spadajo zaradi svoje praktične porabnosti med najbolj razširjeno vrsto rimskega bronastega posodja; tako so samo n. pr. v strugi reke Kolpe pri Sisku odkrili nad 100 primerkov. Tipološko je vedra izčrpno obdelal že omenjeni H. Wilier; njegovi formalni razdelitvi sledi v glavnem tudi A. Kadnoti, ki je kaj raznovrstne oblike — zanimivi sta zlasti dve vedri iz Siscije, ki sta s svojima značilnima locnjema doslej edina znana primerka te vrste na ozemlju rimske Panonije — pregledno in izčrpno opisal. V naslednjem poglavju (str. 123—7) obravnava avtor kotle in drugo kuhinjsko posodje, ki je oblikovno zelo skromno, saj je bila za njegovo vuanjost v prvi vrsti merodajna vsakdanja praktična porahnost. Strokovne literature, ki bi obravnavala to okrasja silno revno posodje, skoraj ni; zato se je moral avtor v glavnem naslanjati le na svoje izsledke; poleg kotlov različnih osnovnih tipov, katerih vnanja oblika se zaradi svoje preizkušene praktičnosti vse do danes ni bistveno spremenila, so v tem poglavju obdelane še posode za vodo, posode s pokrovi, ki je med njimi zlasti zanimiv lonec s patentnim zapiralom, itd. O skledah se govori na straneh 127—35, kjer podaja avtor več ali manj izčrpen opis tega važnega namiznega posodja. Tipološko sklede doslej še niso bile obdelane; arheologi so obravnavali poedine oblike le posamič brez enotnega vidika. Kakor kotli so tudi sklede po večini zelo preproste, vendar pa so med njimi tudi izvodi, ki so skrbno izdelani in okusno okrašeni. Zlasti so priljubljeni živalski motivi: tako so ročaji okrašeni z lahudi, kozli, tritoni i. dr. Domovina teli tipov je Italija, ki je to svoje blago izvažala preko Akvileje in Panonije daleč na barbarski sever. Na kratko so obdelane skodele. Čeprav se je tega materiala mnogo našlo, meni avtor, da zaradi enostavne vnanjosti, ki je brez vsake stilne izrazitosti, ne zasluži obširnejšega opisa. Obsežno poglavje (str. 137—56) pa je posvečeno maj olik a m (ročkam), ki so važne sestavine pivnih servisov. Dekoracija je po večini omejena na ročaje, tu in tam pa je tudi ostala površina pokrita z inkrustiranimi ali včrtanimi okraski. Važno vlogo so imele majolike pri bogoslužju: med daritvenim posodjem skoraj nikoli ne manjka majolik. Mnogo tipov je stalnih; ti so v teku časa le malo spremenili svojo obliko; taki stalni obliki sta majolikn 7, deteljastim kljunom in askos. Med aski se na obravnavanih majolikah odlikujeta zlasti dva iz Polhovega Gradca; zanimive so nadalje ročke z dvodelnimi in kljunastimi iztoki; vse izhajajo večinoma iz 1. stol. po Kr. in so produkt italske kovinske obrti. V naslednjem poglavju (str. 156—72) razpravlja pisec o vrčih, h katerim prišteva vse posode z okroglasto iztočno odprtino; tako so v tem odstavku obdelane posode zelo različne tehnike in oblike. Posebno pozornost posveča avtor reliefnim okrasom na ročajih. Prvi je vrče tipološko razvrstil Th. Schreiber. Njegovi stilni razdelitvi sledi tudi A. Radnoti, ki obravnava po vrsti amfore — med temi je izredno velik primerek iz Siscije, ki ga je, kot mnogo drugega bronastega posodja, prvi publiciral V. Hoffiller —■, členaste vrče itd. Zanimivi so med drugim zlasti vrči z ozkim vratom, med katerimi je najznamenitejši z dionizičnimi prizori okrašen vrč iz kraja Pecsi. V dodatku (str. 172—4) se avtor na kratko bavi še s posodjem, ki ima obliko človeškega poprsja. Kakšnim namenom so služile te posode, se do danes še ni posrečilo zadovoljivo objasniti. Morda je najbolj verjetna razlaga, da so jih uporabljali za kadilnice. Značilno je, da jih je dobiti na vsem nekdanjem rimskem teritoriju. Poprsja predstavljajo božje, mitološke in človeške tipe; od 2. stol. po Kr. pa so priljubljeni predvsem etnografski tipi, tako zlasti zamorčeva glava. Med panonskimi primerki je odlično ohranjena posoda iz Vinkovcev, ki predstavlja otroško glavo. V posredni zvezi z Radnotijevo razpravo je članek o zgodnjerimskih grobovih na Gradiščanskem (Friihromische Griiber von Burgenland), ki izpolnjuje ostali del zbornika. Tu je Kubitschekov učenec Alfons Barb strnjeno očrtal gradiščanska rimska grobišča 8 posebnim ozirom na bronasto posodje, ki so ga vsebovala. Za obema razpravama sledi seznam najdišč panonskega bronastega posodja in stvarni register s kazalom, ki dobro služita preglednosti in porabnosti knjige. Stvarni ponazoritvi so namenjene na finem papirju tiskane priloge (I—LIV) s shematičnimi risbami in fotografskimi posnetki obravnavanega gradiva. Ravno ta ilustrativni del zbornika daje obema razpravama še posebno znanstveno vrednost: saj je med reprodukcijami mnogo materiala, ki je priobčen tu prvič. Radnotijeva sistematična razprava predstavlja v celoti vzorno znanstveno delo, mimo katerega v bodoče ne bo mogel iti noben arheolog, ki bo hotel obravnavati to posebno stroko rimskega starinoznaustva. Važna pa je tudi za našo domačo arheologijo, saj v veliki meri upošteva in strokovno ocenjuje blago, ki je bilo pri nas izkopano in je iz večine tudi hranjeno v naših muzejih. I K „ g a r GLAUERT GONTER, LANDSCHAFTSBILD UND SIEDLUNGSGANG IN EINEM AB-SCHNITT DER SODOSTLICHEN KALKALPEN (OSTKARAWANKEN TJND STEINER ALPEN) UND SEINEN RANDGEBIETEN. Siidostdeutsche Forschungen III, 457—524. Mini-chen 1938. Izhajajoč iz geografske strukture Vzhodnih Karavank in Savinjskih planin obravnava avtor kulturno sliko pokrajine, ko jo poselijo Slovenci, ugotavlja značaj slovenske poselitve, preide na nemško kolonizacijo z njeno preobrazbo pokrajinske kulture in zaključi svoja izvajanja z novoveškim rudarstvom, ko stopi poleg srednjeveškega kmetijstva v pokrajino nov kulturnorazvojni činitelj, obrt. S posebno pozornostjo zasleduje pojave, ki bi mogli utrditi kulturni nemški značaj zemlje: krajevna in rodbinska imena, sestav prebivalstva, tipe selišč in parcelacije posestev, pri čemer gleda v zaselkih prvotni tip slovenske vasi in pripisuje poselitev planin s samotnimi kmetijami nemškim zemljiškim gospodom. V razpravi imamo zbrane izsledke številnih zemljepisnih in zgodovinskih študij »n pohvalno moramo poudariti, da so uporabljene tudi vse v poštev prihajajoče slovenske. Posledica neenakomerne dosedanje strokovne literature je, da stoji v ospredju Glauertovih izvajanj Podjuna in Gorenjsko, za temi daleč v ozadju Mežiška in Mislinjska dolina, nekak vmesni položaj pa zavzema Savinjska dolina z Gornjegrajskim. Metodično je delo zgrajeno na načelih, o katerih jc naša literatura že poročala (GV 1938, 151—2, GMDS 1938, 162—3), v posameznostih pa ga bodo mogle dopolniti in popraviti podrobne krajevne študije, kakor je to storila n. pr. Mišičeva o Logarski dolini (CZN 1938, 191—201). Kljub obsežnemu gradivu, ki ga Glauert uporablja, je namreč gotovo, da so dosedanji njegovi izsledki s posameznih konkretnih primerov marsikje preneseni na splošnost (n. pr. gradovi kot začetki novih selišč), da prevzema ugotovitve izven obravnavanega ozemlja kot dognane tudi za to (razprostranjenost kulturnih tal v zgodnjem srednjem veku) ali da postavlja podmene (n. pr. za 10. in 11. stoletje), ki nimajo zadostne utemeljitve v ohranjenih virih. V dobro avtorja pa moramo pri tem ugotoviti, da je to sploh značilno za veliko večino dosedanjih študij, ki z gradivom za socialno zgodovino ali pa predvsem na podlagi pomožnih disciplin obravnavajo zgodovino naselitve ali kolonizacije naše zemlje. • r» * ' ' rranjorSas. WALLNER EDUARD, GISSUBEL UND RAMSAU. Miinchen-Berlin 1940. V. 8°. 45 str. in zemljevid. (Die Flurnamen Bayerns. Herausgegeben von Joseph Schnetz. IX, 2.) Za nas je važen prvi del te metodično vzorne razprave, oni, ki se bavi z daleč razširjenim krajevnim imenom Gissiibel. Ta beseda obstaja v švabskein narečju kot apelativ v pomenu »dachgiebelartiger Gegenstand, Vordach«, hiša (pars pro toto), glava (str. 23 si.). Etimologija ni jasna; Wallner misli na izvedenko, slično besedi »Drischiibel«, prag. V terenu bi »Gissiibel« naj pomenilo predmet, ki je izpostavljen namakanju (str. 33). Na čeških tleh odgovarja v dveh primerih nemškemu Gissiibel češki naziv vyskyt, prikazen; to razmerje ostane nejasno (str. 20). Na slovenskih tleh najdemo G i s s ii b e 1 v dveh primerih (6tr. 18). 1. Nad Slovensko Bistrico imamo V i s o 1 e, nem. GieBkiibel, toda 1265 Gyzubel, 1430 Gwesswbell, Zalin 212. Sedanja slovenska oblika se je po avtorjevem mnenju razvila iz prejšnje G i s u 1 e, kakor jo je ohranil C. Schmutz, Hist. Top. Lexikon von Steyermark, Gratz 1822, I, 490. S tem bi bil nemški izvor slov. besede dokazan. Toda obliko Gisule moramo smatrati za sumljivo. Iz gTskibl (!) — kar navaja avtor kot nemško živečo obliko — se ni moglo razviti gisule, visole; v grupi -bi- konsonant -b- ne izgine, Ramovš, Hist. Gram. II, § 97; prim, tujko tobel, tobla, m. Tafelbett. Zato moramo smatrati, da tiči v Visole osnova glagola viseti, hangen, v i s 1 T>, pendens. Visole je prvotno nom. plur. maskul. *v i s o v 1 j e (-ane) in pomeni die Leute am Hange, Leitner. Isto temo imamo še v imenu naselka Visela, n. Vysolla (hat zwo ganze hueben, Kost. urb. 1624), občina Raka; visela je tvorjeno od viseti kakor polzela o »in Liccore« pravilno »in Littore«, to je na Bregu (pri Ptuju). Takih iz grafike 14. in 15. stoletja sicer razumljivih zamenjav t in c je še več (Listowitz, pravilno Liscowitz, Leskovec; Copolowicz, pravilno Topolowicz, Topolovec). Lokalizacija krajev in pravilna razlaga krajevnih imen je delala prireditelju marsikatero težavo; našteti bi mogel številne primere s slovenskega ozemlja, ko kraji niso pravilno lokalizirani. Tudi se glede naših krajevnih imen drži avtor pisave, zastarele tudi v njeni nemški obliki, posnete menda iz starih avstrijskih zemljevidov in krajevnih seznamov. To so stvari v Langovi objavi salzburških fevdov, ki jim ne moremo pritrditi. V svoji celoti je pa objava močno zaslužna in za zgodovino naših krajev kaj pomembna. Le v nekaterih točkah bi hotel to pomembnost poudariti. Koliko novega zvemo na primer za vse one male fevdnike salzburške cerkve, ki jim je bila naloga braniti zemljo svojega nad-škofovskega fevdnega gospoda ob državnih mejah med Muro in Dravo ter med Savo in Sotlo. Vprašanje strelcev in strelskih dvorcev ob državni meji je obogačeno z marsikaterim novim podatkom. Politika cele vrste velikih plemiških rodbin naše zemlje, v kolikor se tiče pridobivanja in kopičenja fevdov ter zaokroževanja fevdne posesti, je osvetljena od novih strani; omenjam le bogate podatke, ki jih ima Langova knjiga zbrane za fevdno posest ptujskih gospodov, celjskih grofov, Stubenberžanov, Walseejevcev, Vovbrških, da ne omenim manjših, kot gospode iz Planine, Podsrede, Pesničarjc in številne druge. Zgodovinar Ptuja in Slovenskih goric bo našel v Langovi objavi posebno številne nove in dragocene krajevne podatke. Za starejšo zgodovino Maribora in okolice je priobčen kratek, doslej neobjavljen zapisnik desetin, ki jih je tamkaj dajala okoli 1274 v fevd salzburska cerkev (str. 40). — V uvodu svoje knjige se je Lang lotil nekaterih problemov iz zgodovine fevdov in fevdnikov salzburške nadškofijske cerkve, seveda ne z namenom, da bi probleme, ki se tičejo salzburških fevdov in fevdstva, izčrpal. Dalje je v uvodu govor o odnosu fevdnikov napram fevdnemu gospodu, o različnih vrstah fevdov, o načinu njihovega podeljevanja, pomenu in značaju, o fevdnih taksah ter fevdnih knjigah kot virih za politično, gospodarsko in socialno zgodovino; tudi so posebna poglavja posvečena obrazložitvi načina edicije in virom. Glavni viri so fevdne knjige iz 15. in začetka 16. 6toletja, upoštevane so pa tudi posamezne listine, registri in urbarji, v kolikor v teh najdemo zapise o fevdni posesti. Iz graškega rokopisa, v katerem je vpisan tekst salzburškega urbarja iz 1322, je objavljen v izvlečku zapisnik fevdov, ki jih je 1320 kupil 8alzhurški nadškof od gospodov iz Podsrede (str. 232 dalje), pomemben posebno za zgodovino vzhodnih Slovenskih goric; v celoti in z nekaterimi korekturami sem ga objavil tudi v svojih urbarjih salzburške nadškofijske cerkve (Srednjeveški urbarji za Slovenijo, I). Zaslužna, z velikim trudom prirejena in dobrodošla Langova objava salzburških fevdov, iz katerih moremo toliko črpati posebno za posestno, rodbinsko in krajepisno zgodovino našo zemlje, nam budi željo, da bi se objave te vrste nadaljevale. Za slovensko ozemlje bi bila med drugim posebno zaželena in važna edicija fevdnih knjig goriških in celjskih grofov (te iz dunajskega in graškega rokopisa), deželnoknežjih fevdov za Kranjsko, fevdov krške škofijske cerkve in loške fevdne knjige iz 1423. M Kos. STELfc FRANCE, PTUJSKA GORA. Izdal župni urad na Ptujski gori. 1940. 8". 130 str. Monografija ima namen pomagati romarju, da se poglobi v božji hram, zgodovinarja pa vpeljati v preteklost in umetnost najlepšega gotskega spomenika na Slovenskem. Izhajajoč iz dognanj prvega strokovnega raziskovalca Ptujske gore, A. Stegenška, nadaljuje in razširi Stele njegova izvajanja ter ugotovi, da je cerkev na Ptujski gori božjepotna ustanova, zamišljena po Ulriku IV. Walseejcu in izvršena po Bernardu III. Ptujskem v prvih desetletjih XV. stoletja pred letom 1421. Iz obširne analize cerkvene arhitekture (podolžna dvoranska cerkev s snopastimi stebri, svojevrstnimi mrežastimi oboki in določenim razmerjem med širino ladij ter stopnjevanjem v obokih v notranjosti, z visokimi oporniki in tremi innogo-kotnimi apsidami v zunanjosti) in plastike (milostna podoba, sv. Jakob, kipi na oltarju rožnega venca, Marija za oltarjem sv. Frančiška, Marija v župnišču, reliefa Marijine smrti in sv. Treh kraljev ter angelja grbonosca) je avtor dognal, da imamo v ptujskogorski arhitekturi in plastiki delo, ki ga je izvršila delavnica, poznana iz cerkev sv. Vida v Pragi, sv. Štefana na Dunaju in StraBengla pri Gradcu. Ptujskogorska cerkev je najjužnejša in časovno zadnja tvorba kvalitetno visoke delavnice na Dunaju, ki je s svojo štajersko podružnico razen Ptujske gore izvršila tudi plastike pri Veliki Nedelji in na Ljubečnem pri Poljčanah. Stele-tova duhovita in na široki razgledanosti po primerjalnem gradivu temelječa izvajanja dostojno nadaljujejo Stegenškovo delo ter s potrebno dokazilno močjo postavljajo trdne temelje za zgodovino ptujskogorske cerkve, ki je v knjigi ponazorjena s številnimi slikami. Tisk je v redu, popraviti pa je lapsus na str. 13, ki kaže sramotilni steber v Pilštanju in ne na Ptujski gori, ter na str. 55 grad Arnož pri bpilju v Ernovž. Franjo B š STELfc FRANCE, SLOVENSKE MARIJE. Založila Družba sv. Mohorja v Celju. 1940. 8°. 37 (+ 67) str. (Mohorjeva knjižnica. 114.) Avtor je razdelil knjigo v dva dela. V prvem (str. 5—26) nas uvaja v zgodovino upodabljanja Marije v umetnosti, posebej na Slovenskem od srednjega veka do današnjih dni. Po motivih, ki služijo upodobitvam za osnovo, loči tri skupine: zgodovinsko, ki upodablja momente iz Marijinega življenja, ikonsko, ki je namenjena pobožnemu češčenju iu vzpodbudnemu premišljevanju, ter simbolično alegorično, ki prikazuje Marijo predvsem kot izvor milosti. Ta zgodovinska izvajanja ponazoruje drugi del knjige, ki vsebuje 64 celostranskih slik najpomembnejših slovenskih Marij, od katerih jih je 19 iz severovzhodne Slovenije (Petrovče, Nazarje, Slovenj Gradec, Hoče, Ptujska gora, Ptuj, Dornava, Velika Nedelja, Ormož, Sv. Trijo kralji v Slov. goricah). Medtem ko je najstarejša upodobitev Marije na Slovenskem — na Vrzdencu — iz začetka XIV. stoletja, so najstarejše ohranjene upodobitve v Podravju iz XV. stoletja: kipi v Ormožu (1400), plastika na Ptujski gori (ok. 1410) in pri Vel. Nedelji (ok. 1420), Laib-Pfeningova slika Marijine smrti na krilnem oltarju v Ptuju (ok. 1450—60) in skoro istočasno liočka Madona Gianfranccsca da Rimini. O vseh upodobitvah podaja avtor pojasnila zgodovinskega in ikonografskega značaja, ki so sicer kratka, a pričajo, da jih je napisal strokovnjak, ki obvladuje gradivo do potankosti. Škoda je samo, da »like niso odtisnjene na boljšem papirju. Franjo Golob. MRAVLJAK JOSIP, KMETSKI UPORI NA SLOVENSKEM. Maribor 1940. Samo-založba. 16°. 93 str. V popravljenem in razširjenem ponatisu iz »Večernika« 1910 so opisani slovenski kmetski upori od ziljskega 1478 do dolenjskega kmetskega gibanja 1809 na temelju obstoječe literature (do 1939), novo gradivo pa je podano z navedbo slovcnjcštajerskega juriša na jelene 1740. Mravljak gleda v kmetskih uporih reakcijo proti prehudemu izrabljanju kmetov po vlastelinih ter jih obravnava s tega vidika kot posamične in samostojne pokrajinske pojave. Ideje in gibalne Bile časa pušča pri tem ob strani, kakor tudi v zvezi h temi pojavljajoče se politične tendence, za katere smatra, da so bile kot vzrok sekundarnega značaja in podzavestne. Pregled po Mravljaku opisanih kmetskih gibanj kaže, da so Slovenske gorice zemlja, ki je od vseh slovenskih pokrajin najmanj sodelovala pri kmetskih uporih, medtem ko je bila najaktivnejša Savinjska dolina. Vsekakor dejstvo, ki ga bo moral proučiti bodoči zgodovinar. Prekmurje v Mravljakovem opisu ni upoštevano, ker zanj še nimamo potrebnih preddel, ki bi to omogočala. V zvezi s tem omenjam, da imamo vsaj za XVIII. stoletje dokaze, da je prekmurski kmet tudi s silo nastopal za izboljšanje svojega položaja; tako je n. pr. 1788 prejel rogaševški župan Bertalanič 5 batin pred vsemi z vozno tlako obvezanimi gornjelendavskimi podložniki, ker je pripravil odpor proti vožnji na Dunaj, zaukazani od gornjelendavske gospoščine, pri katerem je sodelovala vsa rogaševska občina. Podobno izražajo protest proti dejanskemu položaju prekmurskega kmeta številni fugitivi, ki jih izkazujejo prekmurski urbarji v XVII. in XVIII. stoletju in ki so uhajali z gospoščin-skih posestev na Štajersko, v manjši meri pa tudi na ozemlja nove kolonizacije v Vojvodini. Fran j o Baš. PAHOR JOŽE, MATIJA GORJAN. Roman iz velikega upora slovenskih kmetov proti fevdalcem 1. 1515. Izdala Slovenska Matica. Ljubljana 1940. 8°. 403 str. Pričujoči referat o Pahorjevem delu nima namena presojati roman v estetskem pogledu, marveč je njegov namen samo pokazati, v koliko roman odgovarja dobi in v koliko ponazoruje njeno kulturnozgodovinsko obeležje. Dasi je umetniška cena romana povsem neodvisna od zgodovinske resničnosti ali neresničnosti opisanih dogodkov, nas pri zgodovinskem romanu vendarle zanima skladnost pripovedovanja z dejanskim razvojem. Če se najprej vprašamo, v koliko se je znal Pahor približati dobi, ki tvori okvir vseslovenskega kmečkega upora 1. 1515., moramo reči, da mu je to prilično uspelo. Pokazal je socialni in duhovni razkroj prve polovice XVI. stoletja. Boj med mladimi meščanskimi kapitalisti in med plemstvom, med trgovci in Židi (ti so bili 1. 1515. izgnani iz Kranjske!), vplivi raznih sekt, sholarji z nemških univerz, vojska z Benečani in stiska zavoljo nje, ki je pospeševala razvoj dogodkov, vse to so stvari, ki imajo podlago v resničnem razvoju življenja pri nas ob začetku novega veka. Edino, kar bi mogli očitati, je, da so te razmere ponekod preostro izrisane (n. pr. Lambergerjeva tajna plemiška organizacija) in da se nekam hitro razvijajo (spori med meščani samimi!). Manj se je Pahor pečal s položajem kmeta pred uporom. Zdi se mi, da je upor motiviral in razvil premočno iz osebnega razvoja uporniškega voditelja, manj pa iz gospodarskega in socialnega položaja kmeta v tistih dneh, ko je uporniško razpoloženje kar viselo v zraku. 2e zato, ker se je Gorjan gibal v času pred uporom skoro samo po mestu, ni v delu o kmetovem življenju in trpljenju, ki je bilo edini vzrok upora, nobene prave slike. Tudi ob nastajanju »Kmečke zveze« se kmet v svojem vsakdanjem življenju in delu skoro ne pojavi. Tako je upor, ki mu je posvečena zadnja tretjina knjige, premalo uveden, s kmetovim življenjem te dobe nas je avtor le slabo seznanil. Glede zunanjih dogodkov ob uporu, posameznih kmečkih zborovanj, osvajanj gradov in kmečkih porazov, se je Pahor naslonil v glavnem na Mayerjcvo razpravo Der inner-osterreichische Bauernkrieg des Jahres 1515 v AOG 65, 1883. Sem ter tja je sicer datume nekoliko neverjetno presukal, a v glavnem se je dovolj točno držal Mayerjevih rezultatov. Seveda so danes tudi ti že nekoliko zastareli (gl. ČZN 34, 1939). Podoba upora je samo delna (dogodki na Dolenjskem in štajerskem so opisani zelo natančno, na Gorenjskem manj, na Koroškem skoro nič), ker se je avtor pač držal življenjske poti glavnega junaka, Matije Gorjana. Notranja vsebina upora je v veliki večini avtorjeva konstrukcija. V to je vnesel razne težnje, ki so nam znane iz nemškega upora 1. 1525., ki jih pa v vseslovenskem uporu 1. 1515. ni bilo. Tudi za misel na razkol med kmeti (v Ljubljani, v Konjicah itd.) nimamo v aktih nobene podlage. Sicer pa je prav ta stran slovenskih kmečkih uporov skoro še povsem neobdelana. Vse pa kaže, da bo za 1. 1515. obveljala Franzova sodba: »Kmetje niso zapustili tal stare pravde. O tako zelo dalekosežnih zahtevah koroških kmetov iz 1. 1478. skoro ni najti sledu. Kmetje niso hoteli revolucije.« Edino Korošci so se zopet sklicevali tudi na »božje pravo«. Pahorjev roman ni zgodovinski roman v slogu kakega E. Ludwiga, ki bi slonel v prvi vrsti na zgodovinskih dejstvih in kjer bi stopil pisatelj iz ozadja samo pri svobodnem vezanju teh dejstev in njihovem oživljenju. Osnova je tu dramatična biografija sholarja — uporniškega voditelja Montanara-Gorjana. Dovolj spretno so uporabljeni tako splošni obrisi dobe kakor tudi (dasi ne najbolj vestna) časovni potek upora. Roman upora samega pa to ni, kmetovo življenje se nam vse premalo približa. Razvoj dogodkov je v romanu bolj delo močnega poedinca ko obupane kmečke množice, ki je bila v resnici nosilec dogodkov. Tudi kmečko stremljenje ni podano povsem točno. Bogo Grafeuauer. GORICAR MAKS, DONESKI K POSTANKU IN PISAVI RODBINSKIH PRIIMKOV IN KRAJEVNIH IMEN MED SLOVENCI. (Separatni odtis iz Etnologa XII.) Ljubljana 1939. V. 8». Str. 82—122. Delo ni jezikoslovna razprava, ki bi izčrpno in metodično prikazala predmet, temveč prinaša le prispevke k zgodovini pisanja in postanka naših rodbinskih in krajevnih imen, kakor se kažejo v starejših listinah iz 17. in 18. stoletja. Gradivo je zbrano iz rojstnih, poročnih in mrliških matic po starejših župnijah v Savinjski dolini in okoli Pohorja, nekaj tudi iz urbarjev. Doneski so namenjeni jezikoslovcu in narodopiscu kot gradivo za nadaljnje raziskovanje in osvetljevanje raznih vprašanj, našel pa bo v njih to in ono tudi zgodovinar; vpis »Jerne volar na glashutach« (96) v vitanjski matriki 1719 je n. pr. nedvomna priča, da so morale biti v tamkajšnjem okolišu glažute že v tem času, torej znatno prej, ko vemo to iz drugih virov; dialektologa in historičnega gramatika bo zanimal instrumental na -ojr zabeležen na istem mestu: »Pot Planinoi«, »Pod Lipoi« (96). Ima pa pisec s spisom tudi še praktičen, narodnoobramben namen: zmotno je mišljenje, da nemški priimki med nami kažejo tudi na nemško pokolenje njih nosilcev, in krivična je praksa, da pišejo še mnogi-družine svoje slovenske priimke v grdi in popačeni tuji obliki. Izvajanje priimkov iz osnovnih besed marsikod ne drži ali pa je vsaj dvomljivo. Od kal imamo priimek Kalšek (99), ne pa tudi Kalčič in Kavčič (98); ti dve imeni sta pač od tkalec, t k a 1 č i č, prim, še Tekavčič. Z i b e r t je pač iz krstnega imena S i e g b e r t, ne pa iz živ rt (93, 103). Zgainer, Zgeiner (98) berem Z g a j n a r in ne mislim pri tem na gaj. Sotošek je doma od S o 11 e (prim. Sotelšek, Sotovšek) in nima nič opraviti s Sotesko (99). V etimološko razlaganje se pisec spušča le izjemoma, pa še takrat ne vedno srečno. Razlaga imena starega gradu Zovneka, S o v n e k a, pradomovine celjskih grofov, iz slov. Sovinjak od sova je le brezplodno ugibanje (100). Iz gradiva, ki ga prinaša Zalili, Ortsnamcnbuch der Steiermark im Mittclalter, Graz 1893, se kaže avtorjevo razpravljanje brez vrednosti. Nemško ime Sanneck je iz 14. stol. kopija in prevod starejšega imena Savnek, Sovnck, ki je slovenskega porekla: grad se je imenoval S a v n i k, Sovnik po bližnji rekt Savni, Sovni, kakor so pravili v narečju današnji književni Savinji. Slovensko obrazilo -ik, ohranjeno pri Zahnu še v listinah iz 1312 in 1347, se je v nenaglašeni poziciji zreducirnlo v -ek. Tedaj so tujci v pisavi in izreki asimilirali našo končnico na svojo -eck, -ecke. P« tej poti je nastalo ime Sann-cck = Sanneck. Prav tako ne bo držalo izvajanje imen Skale, Šale k, šaleški od besede sela (101). Mestuikov »in Schalach, Schelach« nam pač ne bo brati »in Sclah, in Sclcli«, kakor dela to avtor, ampak po latinski izgovarjavi »in Skalah«, kar tudi on dopušča kot možno, dasi brez prave zveze z ostalim svojim izvajanjem. Oil tod ime Skale; prehod vzglasne skupine sk- v 8k- je v slovenščini pogost (glej moj Pregled slovnice, str. 22). Grad v Skalah, in Schalach je dobil po nemški asimilaciji ime Schal-eck, kar je dalo v nemških ustih Salek. Iz tega samostalnika je nastal tudi pridevnik šaleški. Izmed značilnosti v tvorjenju imen omenja avtor med drugim, da se je nekdaj močno razširjena končnica -ak nadomestila z -ek; iz Kepenšak, Slomšak, Videmšak, Topolšak, Ma-rinšak so nastala imena: Repenšek, Slomšek, Videmšek, Topolšek, Marinšek. Pisec misli, »da je ta razvoj na škodo našim priimkom zakrivila v prvi vrsti nesrečna jožefinska doba s svojim nemškovanjem in nemškutarjenjem. Naglas je potegnila s konca na predzadnji zlog ali še bolj proti začetku, samo da je ime zvenelo bolj na nemško plat. Ko je izginil krepek naglas s poslednjega zloga, se je ak umaknil nekako nehote končnici ek« (106). Toda pojavitve mlajšega obrazila -ek ni zakrivil vpliv ponemčevalne jožefinske dobe, temveč je domač jezikovni pojav, o katerega postanku in zemljepisni razširjenosti glej Ilešiča, JF XVI, 103—9. Avtor se je lotil važnega in napornega dela ter pokazal, da je v gradivu razgledan. Ker pa mu je za obravnavanje gradiva manjkala potrebna jezikoslovna metoda, so njegova izvajanja in razlaganja v glavnem samo plod sklepanja na osnovi matičnih zapiskov. Tako postopanje, sloneče samo na zunanjih indicih, često odpove. Nekaj primerov sem navedel zgoraj. Sestavek je tudi miselno neenoten, ker se razpravljanje o enem problemu pretrga z obravnavanjem drugega. Zelo pomanjkljiva in za znanstveno delo kar nedopustno površna je korektura. Spričo tega je tudi objavljeno gradivo dvomljive vrednosti in ga ne moremo brez pridržkov sprejeti kot veren prepis iz izvirnikov. Ponekod je dvomljivo tudi izpisoval-čevo čitanje imen v maticah. Gradivo torej za znanstvenika brez primerjanja z izvirnikom žal ni zanesljivo. Ob čitanju tega donosa se nam vrivajo želje po rešitvi raznih zanimivih in važnih vprašanj naših priimkov: ureditve njihove sodobne pisave, prikaza njihovega zgodovinsko- etimološkega razvoja, osvetlitve njih pomenskega postanka, očrtanja notranje migracije in določitve problematičnih tujih vplivov. Vsako izmed teh vprašanj zahteva svojo posebno razpravo, vsa skupaj pa posebno monografijo. „ . _ r Stanko Bun c. GORSE MIROSLAV, DOKTOR VALENTIN ZARNIK, NARODNI BUDITELJ, PISATELJ LN POLITIK. Izdala Slovenska Matica v Ljubljani 1940. 4°. 238 str. (Rokopis je priredil za tisk dr. Dragotin Lončar.) Osebnost dr. Valentina Zarnika, čigar delovanje je segalo v skoro vsa področja slovenskega javnega življenja šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let, je kakor nalašč pripravna, da se ob njej prikaže eno najzanimivejših poglavij slovenske zgodovine polpreteklega časa, tiste dobe namreč, ko so se po dolgi pasivnosti pričele gibati slovenske množice, dobe, v kateri lahko prvič govorimo o slovenski politiki in o političnem boju, ki ni bil več stvar maloštevilnih posameznikov, ampak so ga z naraščajočim zanimanjem vsaj spremljali vedno širši krogi slovenskega naroda. Čeprav nam je ta čas po Prijateljevih razpravah v glavnih obrisih znan, nam vendarle še manjkajo podrobnejše dopolnitve z »duševnimi profili« posameznih protagonistov, ki bi nam z ljudmi tudi dobo človeško približale. Treba bo počasi misliti tudi na sociološke osvetlitve raznih problemov, ki se nam stavijo radi protislovij in povezanosti liberalnega in nacionalnega načela ob zori našega meščanstva. Ob Zamiku, ki kot proletarski sin stopa med meščane, katerih ideologijo izmed vseh svojih tovarišev najbolje pozna in je kljub temu pripravljen k daljnosežnim kompromisom, so ti problemi posebno očitni. Miroslav Gorše «e je zadovoljil s čim veslnejšim doganjanjem dejstev iz Zarnikovega življenja. Ta dejstva je grupiral ob posameznih poglavjih Zarnikovega življenja in dela, ki jim je dal sledeče naslove: Uvod (evropski okvir dogodkov — 5 strani); Življenjepis (12 strani); Zarnikovi spisi (52 strani); »Oče slovenskih taborov« (16 strani); Poslanec kranjskega deželnega zbora (90 strani); Zarnikovo delo pri društvih (6 strani); Zarnikova vloga v »mladoslovenskem« gibanju (nekak posnetek — 13 strani). Vsakemu od teh poglavij je dodana obširna literatura. Pri tej drobni razčlenitvi snovi je bil avtor prisiljen zapustiti tok dogodkov in se vedno znova vračati na že obdelano tvarino. Na drugi strani pa je marsikaj raztreseno, kar bi človek rad imel skupaj; n. pr. označba Zarnikovega značaja. Razna pričevanja sodobnikov bi — zbrana v celoti in opremljena z avtorjevim komentarjem -—- pač zaslužila skupno obdelavo. Prav tako njegovo duševno obzorje, njegova razgledanost v svetovni politiki in literaturi. Naslovi njegovih predavanj, razni citati, ki jih je Zarnik uporabljal med tekstom, primere, ki so mu prihajale na jezik, bi utegnile nuditi dragocen vpogled v njegov miselni svet. Dvanajst strani življenjepisa, ki je skoro preveč znanstveno stvaren, je res malo za monografijo osebnosti, ki jo avtor sam! imenuje »izvirno in značilno«. Gotovo bi se dalo o Zarniku pripovedovati bolj zanimivo, ne da bi pri tem trpela znanstvena vrednost dela. Pri razpravljanju o Zarnikovih spisih bi se dalo povedati še marsikaj, kar bi čitatelja zanimalo. Ob njegovi znameniti reportaži iz državnega zbora, ki je bila celo za Dunaj senzacija in ki je bila objavljena v vseh avstrijskih časopisih, bi veljalo povedati kaj več ko vsebino. Kak pogled na literarno višino reportaže drugod po Evropi bi pomagal opredeliti Zarnikovo pomembnost iz širših vidikov. Prav tako bi nas danes Zarnikova socialno-politična študija »Bivša pariška komuna in socializem« zanimala nekoliko bliže. Predvsem bi radi vedeli, zakaj je nekatere nauke sprejemal, druge pa zametaval. Najobširnejše poglavje knjige je odmerjeno Zarnikovemu delu v deželnem zboru. Na 90 straneh nam avtor na široko slika razvoj slovenskih političnih bojev, v katerih je igral Zarnik eno prvih vlog. Kot vir «o tu uporabljene tudi Obravnave deželnega zbora kranjskega in s tem je izkopan marsikak dogodek iz arhivov, ki doslej širšemu občinstvu niso bili dostopni. Vsa razprava izpričuje skrbnost pri nabiranju dejstev. Mestoma pa bi se dalo kako starejše dognanje kritičneje sprejeti. O Zarnikovi vlogi pri Slovenskem Narodu bi se n. pr. avtor lahko poučil iz Tomšičeve korespondence. Prav tam bi našel tudi marsikatero misel, ki bi ga utegnila vzpodbuditi k večji opreznosti pri poročanju o Zarnlkovem kompromisu s starimi in o slogi 1. 1869/70. Avtor stoji na stališču, da bi bila Zarnikova izvolitev tudi brez »staroslovenskcga« blagoslova možna in celo verjetna. Zdi se mi, da je na avtorja tu preveč vplivala Levstikova impozantna načelnost in da je premalo upošteval nekatere politične momente, predvsem pomanjkanje organizacije in ljudi pri »Mladosloveucih«, ki so se le težko borili s popularnostjo svojih konservativnih nasprotnikov. Več kakor verjetno je, da bi imeli »Mladoslovenci« v politiki še manj uspehov, če bi bili vztrajali pri Levstikovi doslednosti. Škoda, da knjiga ni opremljena z Zarnikovo sliko, ki bi tiska pač ne podražila preveč, a bi vendarle mnogo povedala. Jaroslav Dolar. MAL JOSIP, ZGODOVINA SLOVENSKEGA NARODA. III. Leto svobode in deset let reakcije (1818—1860). Zv. 12—14. (str. 635—960); IV. Pod vodstvom prvakov (1860— 1890). Zv. 15. (str. 961—1080); V. Naš čas (Po 1. 1890). Zv. 16. (str. 1081—1216). Izdala Družba sv. Mohorja. Celje 1934—1939. V. 8». V nadaljevanju svojega dela je Mal sledil že uveljavljenim delovnim smernicam (prim. ČZN 1930, 107 si.; ČZN 1934, 202 si.) ter po njih podal problematiko predmarčne dobe, revolucijske dogodke 1848 ter Bachov absolutizem kot izhodišče, očrtal nato politični slovenski preporod iu politično diferenciacijo ter zaključil v jugoslovanski dobi z vprašanjem notranje ureditve narodne države. V primeri s prejšnjimi, pretežno gospodarsko, socialno iu kulturno poudarjenimi izvajanji stopa z letom 1818. v ospredje politična zgodovina, tako da dohi Zgodovina slovenskega naroda v avstrijski ustavni in jugoslovanski dobi narodnopolitičen značaj in so ostale panoge javnega življenja kot od političnega razvoja odvisni činitelji politični zgodovini podrejeni. Za osrednji del knjige, za leta svobode in deset let reakcije, je uporabil avtor ohilo arhivalnega gradiva, « katerim je ilustriral po posameznih krajih in osebnostih dobo in njena vprašanja ter to ponazoril s številnimi, večinoma izvirnimi slikami. V novejši dobi mu tako gradivo ni bilo na razpolago in podal je v njej razmere z vidika slovensko življenje ohvladajočega današnjega političnega in kulturnega javnega mnenja ter stopil v najnovejši, jugoslovanski dobi kot analist in komentator v ospredje osebno sam. Kakor je za dobo pred 1848 upravičen gospodarski in socialni poudarek knjige, tako je za poznejšo dobo upravičen politični. Politična zgodovina je izraz celotnega reda, v katerem živi narod ali država, in če se pri nas pogosto čujejo ugovori proti politični zgodovini, je to samo posledica zamenjavanja politične zgodovine z vojaško ali pa izraz hotenja, reševati zamotane zgodovinske probleme z dialektiko in aprioristično namesto na podlagi dejstev. Politična zgodovina prikazuje najširše organizirano javno življenje, medtem ko so gospodarska, umetniška ali prosvetna stremljenja individualna ali samo ozko organizirana in jih oživotvorijo šele politična gibanja. Po svojih temeljih je naša politična zgodovina odraz splošnega kulturnega toka od zahoda Evrope na njen vzhod, pri čemer se odraža v naših narodnopolitičnih početkih posebno močno prosvetljenstvo. Pri tem pa je temelj slovenskemu kulturnemu in političnemu življenju globlji, izgrajen v dobi reformacije, protireformacije in katoliške obnove. Izrazito politični nadaljnji temelj slovenske zgodovine je več ko poltisočletno politično sožitje s habsburškimi dednimi deželami. Na te politične in kulturne prvine slovenstva sta se naslonila prosvetljenstvo in z romantiko slovanstvo ter izgradila v idejah svobode in jugoslovanstva slovenski politični narod. Zaradi naše narodne strukture in našemu številu odgovarjajoče svojevrstne povezanosti kulturnega, gospodarskega in političnega življenja so potekala zgodovinska dogajanja na Slovenskem v vseh mogočih izoblikah: politična ideja demokracije je dobila stanovski kmetski izraz, liberalizem kot gospodarski in politični sistem dobe je dobil kulturni pečat, ustavnost se je razvila v svojevrsten politični protestantizem svobodomiselstva, narodnost se je enačila z jezikom, kultura pa je bila podrejena raznim panogam narodnega življenja. Narod kot vsestranska Bkupnost etnične enote v nasprotju z njegovo nekdanjo fevdalno stanovsko raznolikostjo se ni uveljavil, ker so bile tuje geopolitične sile na njegovem ozemlju močnejše od njegovih lastnih narodnih sil. Slovensko zgodovino novejše dobe, tudi politično, je obravnavala do sedaj — poleg javnih delavcev, ki so napisali spomine — v prvi vrsti literarna zgodovina. V politični zgodovini pa se svojevrstnosti slovenske zgodovine z njeno problematiko odražajo mnogo določneje ko v literarni. Šibka aktivnost slovenskih političnih zgodovinarjev za novejšo dobo je povzročila, da filozofija novejše slovenske zgodovine kot vprašanje sploh še ni bila postavljena na dnevni red. V skladu s tem stanjem nase moderne zgodovine je Mal ponazoril preteklost s slikanjem in očrtavanjem vprašanj, ki so bila sredi XIX. stoletja na dnevnem redu, ter se v glavnem omejil na to, da prikaže, kako so se tekoča vprašanja skušala rešiti ali pa zaustaviti. Tako je približal dobo preprostemu čitatelju, zgodovinarju pa podal obilo še neobjavljenega gradiva, pri čemer pa je škoda, da ni poizkušal najti načina za navajanje virov. Vidik, s katerega podaja pisatelj preteklost, je narodni program Zedinjene Slovenije, ki ostane izhodišče pisateljeve historične kritike tudi za najnovejšo dobo, ko se temu programu pridružijo načela katoliških shodov. Novejša zgodovina teče pred čitateljem kot dejanje na filmskem platnu v režiji pisatelja; široko in vsestransko tam, kjer ga obvladuje ena sama gonilna sila, n. pr. pri dobrem podajanju agrarnega vprašanja 1. 1848. ali kmetske odveze; decidirano, preveč poenostavljeno in konvencionalno pa tam, kjer se problemi slovenske politične zgodovine odražajo v večji mnogovrstnosti in zapletenosti, n. pr. ob problemu K. Dežmana, glede nemštva slovenještajerskih mest ali koroškega plebiscita. Problem K. Dcžinana je osrednji problem moderne slovenske zgodovine, prav tako kakor problem St. Vraza. Dati ta dva problema ad acta z narodno obsodbo, odgovarjajočo mnenju današnjega časa, pomeni zakrivati vprašanje, v katerem se združujejo pač vse gonilne sile nove slovenske zgodovine, domače in tuje. Problematika Dežmana in Vraza na Slovenskem tudi še ni zaključena in bo ostala trajna, ker je izraz prehodnosti slovenske zemlje, na kateri se z našimi narodnopolitičnimi prvinami križajo smeri razvoja, ki se pretakajo od naprednejših ali močnejših kulturnih, gospodarskih in političnih torišč preko Slovenije. Tega osrednjega problema slovenske politične zgodovine so se zavedali vsi naši veliki možje, ko so ga poizkušali rešiti politično v jugoslovanski ideji. Istočasno s tem radi modernega načina življenja trajno aktualnim vprašanjem pa je v slovensko politično zgodovino prinesla cerkev s trikotom Slomšek-Mahnič-Krek stabilnost v vseh pogledih javnega tlela ter s točnimi in jasnimi smernicami v kulturnem, gospodarskem in političnem življenju vpeljala med Slovence za nas tako značilno podrobno organizacijo na vseh področjih. Vzporedno s to podrobno organizacijo je potekala politična diferenciacija in poleg začetke ustavne dobe obvladujoče narodnostne ideje v političnem in jezikovnem pomenu besede so stopila v ospredje kulturna in socialna vprašanja z idejnimi temelji v enciklikah Vatikana in v socialni demokraciji. Gospodarsko življenje z moderno industrializacijo in z nastajajočim proletariatom pa je teklo svojo pot brez zadostnega interesa slovenskih narodnih voditeljev zanj, radi česar mu je posvetil tudi pisatelj manj pažnje, ko je postavil pri gospodarstvu v ospredje zadružništvo, podobno kakor so naši narodni voditelji upoštevali od modernih gospodarskih činiteljev kot objekt političnega zanimanja samo zadružništvo in železnice. V podrobnostih navajam nekaj mest, ki zahtevajo korekture. »Kmečka hiša s slovenskega jugovzhodnega ozemlja« (str. 641) ni specifična značilnost jugovzhoda, temveč sega na sever do južnega Pohorja in na zahod do Šaleške doline; povsod jo najdemo zlasti v terciarnem gričevju, od koder je kot tip posebno znana Kocenova rojstna hiša iz druge polovice XVIII. stoletja s Hotunj. Cafova prizadevanja 1. 1818. (str. 677) niso ostala popolnoma brez uspeha, ker so posredno vodila do ustanovitve ustavnega društva za Slovence in Nemce v Mariboru, ki po narodnostni zamisli spominja na istodobno celjsko narodno slogaško organizacijo. Obe ti organizaciji pa sta dokaz, da se ne morejo in ne smejo v tem času slovenještajerska mesta deklarirati za nemška. Ustavovernost ni povezana šele z decembrsko ustavo (str. 978), temveč je pojem nastal že za Belcredija. Zavest slovenske moči je — v dobi Taaffeja — rastla (str. 983), vendar samo politična na Kranjskem in prav tako politična v državnem zboru; gospodarsko in socialno pa je bilo »tanje slovenskega človeka vsak dan težje, kar se je izrazilo tudi politično na zatonu XIX. stoletja. »Na Spodnjem Štajerskem so zavojevali Slovenci... leta 1867 vse kmečke volilne okraje, od katerih so leta 187-1 izgubili dva sedeža na ustavoverce« (str. 988); prvo izgubo so štajerski Slovenci utrpeli že 1. 1869., ko niso bile potrjene volitve dr. Dominktiša in je zaradi temu sledeče slovenske abstinence bil izvoljen namesto njega K. Seidl; dva mandata pa so izgubili 1. 1870. Šuklje ni bil prvi, ki je 1. 1885. vpeljal politične shode, da na njih položi volilcem račune o svojem poslanskem delu (str. 995). Tako pač trdi Šuklje sam, ki ni vedel, da Bta delala to že v sedemdesetih letih Prclog in za njim Kadey, na Notranjskem pa je podajal Obreza v letih 1881—1884 volilcem o svojem delu celo tiskana poročila. Da je izobraženstvo stremelo za neko splošno idealno svobodo (str. 994), je pravilno samo deloma za rodoljube, kakor sta bila Št. Kočevar, pa tudi sicer izredno realni Bleiweis, ne more pa to veljati za prosvetljence, ki so gledali v svobodi aktivno gonilno silo časa, ki edina more rešiti narodnostno (n. pr. Ambrož), pa tudi družabno vprašanje (n. pr. Smrekar). Da bi bil za organizacijo taborov dal pobudo Levstik (str. 1009), je dvomljivo. Prvi tabor na Češkem se je vršil 10. maja 1868 na gori ftip. Od 11. junija do 7. julija 1868 je objavljal J. Vošnjak v Slov. narodu poročila pod naslovom »Učimo se od Čeho-Slovanov«. 25. junija je Prclog stopil v Slov. gospodarju pred javnost s konkretnim predlogom glede taborov po češkem vzoru. 30. julija vabijo prleški rodoljubi na ljutomerski tabor ter navajajo kot primer in vzor nemške in češke tabore. Levstik bi torej moral pokazati na češke tabore med 10. majem in 25. junijem 1868. Po takratnih političnih listih, po Pirjevečevih Levstikovih pismih in po Levstikovi bibliografiji v Levstikovem zborniku pa ni mogoče ugotoviti mesta, kjer bi bil Levstik to storil. Zato je pač bolj upravičeno Ilesičcvo mišljenje (ČZN 1938, 178), da je J. Vošnjak, ki je bil pomladi 1. 1868. na študijskem potovanju po Češkem, prinesel zamisel taborov s seboj in jo »poročil Prelogu, ki jo je kot podrobni organizator izvedel brez Levstikove pobude. Prvi slovenski deželni odbornik na Štajerskem ni bil Robič 1. 1897. (str. 1108), temveč Hermann 1. 1870. Oportunizem hrvatsko- srpske koalicije ni bil edina zapreka za ustanovitev jugoslovanskega Narodnega sveta poleti 1918 (str. 1119), temveč so bile tudi načelne razlike v gledanju na majniško deklaracijo. 3. oktober kot dan, ko je bilo sklenjeno premirje na soški fronti (str. 1123), je lapsus, ki je v nasprotju s podpisom premirja 4. novembra (str. 1128); soške fronte dejansko od 24. oktobra 1917, to je od kobaridskega predora, ni bilo več; premirje v Villa Giusti je bilo sklenjeno 3. novembra ob 15. uri, sovražnosti pa so Italijani ustavili čez 24 ur (prim. Ratzenhofer, Der Waffenstillstand von Villa Giusti und die Gefangennahme Hunderttausender. Ponatis iz Militarwissenschaftliche Mitteilungen 1931, 37 si.), torej 4. novembra. Medtem ko je to bolj kuriozna podrobnost, pa je važna orientacijska slika naše zahodne meje 1914—-1920 (str. 1130), ki ni podana v redu. Meja, katero je zahtevala Italija od Avstro-Ogrske 1. 1915., je proti Italiji sicer točna z izjemo Bovca, ki ga je Italija po členu 2. svojih zahtev, predloženih po vojvodi Avarni baronu Burianu, terjala za se; manjka pa označitev, da bi Trst po italijanskem predlogu postal samostojen (La ville de Trieste avec son territoire qui sera etendu au nord jusqu' a comprendre Nabresina en la rendant ainsi limitrophe de la nouvelle frontiere italienne et en comprenant au sud les districts judiciaires actuels de Capodistria et Pirano, sera constituee en un Etat autonome et independant, du point de vue politique, international, militaire, legislatif, financier et administratif... Diplomatische Aktenstiicke betreffend die Beziehungen Osterreich-Ungarns zu Italien in der Zeit vom 20. Juli 1914 bis 23. Mai 1915. Wien 1915, 132). Trst bi torej moral postati samostojen, od Avstrije in Slovencev ločen ter bi kot tak moral biti vrisan v zahtevah Italije, kar pa ni. Netočna je tudi mejna črta londonskega pakta, po katerem naj bi tekla bodoča italijanska meja od idrijskih planin... v jugoiztočni smeri proti Snežniku, tako da ostanejo vsa savska kotlina in njene odbočke izven italijanskega teritorija .. . (Dokumenti o jadranskem vprašanju [Angleška bela knjiga]. Ljubljana 1920, 27, opomba čl. 4.); na karti pa poteka meja londonskega pakta od idrijskih hribov proti jugu na Nanos in Vremščico, od koder zaokrene skoro na vzhod na Snežnik. Podobno je s tako zvano Wilsonovo linijo, ki temelji na manifestu z dne 24. aprila 1919, katerega citiram po Šišiču (Jadransko pitanje, Zagreb 1920, 31): ... Na sjeveru in sjeveroistoku postavljene su joj (sc. Italiji) potpuno prirodne granice, kao i na cijelom prostranstvu Alpa, od sjeverozapada do jugoistoka i do krajnje točke istarskog poluotoka, obuhvatajuči cijelu veliku padinu, na kojoj se nalaze Trst i Pula i ostale krasne zemlje, koje je sama priroda okrenula velikom poluotoku ... Wilson je v svoji liniji izpre-menil v londonskem paktu predlagano smer italijanske meje s planin nad Idrijo na Snežnik v smer s planin nad Idrijo na Ueko goro po razvodju Save in Soče in nato približno po razvodju med Tržaškim in Kvarnerskim zalivom. Tako se dejanski načrt Wilsonove razmejitve med Italijo in Jugoslavijo sklada po črti od Porezna na Vremščico s črto londonskega pakta v karti. Korektura Wilsonove linije je podana samo v manjšem delu, kajti največja korektura Wilsonove linije je vmesna reška državica, katere karta ne upošteva, podobno kakor ne Trsta 1. 1915. Da bi se bila na Koroškem morala ob Novem letu 1919 Lavrič in Malgaj skoro popolnoma umakniti iz dežele (str. 1133), velja samo za Lavriča v Rožu, medtem ko je držal Malgaj Podjuno z Velikovcem kot mostiščem do pomladi 1. 1919., ko je izguba teh krajev vodila v maju do Smiljaničeve ofenzive. Maistra ni povišalo v generala Narodno veče (str. 1137), temveč Narodni svet v Mariboru in prav tako niso imeli štajerski Slovenci ob prevratu opore v dobro urejeni vojaški sili (str. 1137), ker je ta štela 1. novembra 1918 manj ko sto mož, temveč v narodnopolitično organizirani javnosti vse dežele ter v odločnosti in stvarnosti odgovornosti se zavedajočega vodstva. V podajanju dogodkov in razvoja tvori podlago Malovi Zgodovini slovenskega naroda bivša Vojvodina Kranjska, pri čemer pa moramo pohvalno poudariti, da se je pisatelj potrudil, da z zgodovino osrednje slovenske pokrajine poveže tudi obrobne zemlje. Preveč ob strani je ostalo edino Prckmurje, ki kliče nujno po samostojni zgodovinski obdelavi. Kot celota je Grudnova in Malova Zgodovina slovenskega naroda izraz stanja slovenske historiografije, primer dela, ki bo služilo i znanstveniku i povprečnemu interesentu, obenem pa tudi dokaz našega narodnokulturncga hotenja in uveljavljanja. F r a n j o B a 5. LAH IVAN, DRUGA KNJIGA SPOMINOV. Založil odbor za postavitev nagrobnega spomenika dr. Ivanu Lahu. Ljubljana 1940. 8°. 190 str. Naša dokaj skromna vojna memoarna literatura se je z drugim zvezkom Lahovih Spominov pomnožila za delo, v katerem se nam spretno, čeprav mnogokje preveč gostobesedno pripoveduje, kako je preživel svetovno vojno 1914—1918 pristaš revolucionarne narodno-radikalne mladine predvojnih let: najprej kot konfiniranec v Ljubljani in kot inter-niranec v raznih taboriščih (Lipnica, Hainburg, Sitzendorf, Mittergrabern), nato kot vojak na Dunaju ter na ruski in romunski fronti, končno kot ranjenec in rekonvalescent v Pragi, kjer je tudi dočakal osvobojenje. V knjigi so razne podrobnosti, ki imajo vrednost kot dokument časa in razmer (postopanje z interniranci, rekviriranje, prehrana, začetki domače uprave), predvsem pa je delo dokument po svojem celotnem mišljenju: kot izraz in izpoved generacije, ki jo politično označujeta prelom z Avstrijo in odločna slovanska usmerjenost. Kako je ideja narodne in državne osamosvojitve v teku vojnih dogodkov in vzporedno z njimi doživljala razne peripetije, je prikazano predvsem z vidika narodnega čustvovanja, brez konkretnejše politične, socialne ali gospodarske podkrepitve, vendar je v enem oziru — kot dokumentu dobe — knjigi to celo v prid: več dokumentarne vrednosti ima nepotvor-jeno podajanje resničnih razmer in razpoloženj, ko bi ga imelo anahronistično politično filozofiranje, iz poznejšega razvoja projicirano nazaj, kakor se v memoarnih delih to rado dogaja. Škoda je, da pisatelju ni bilo usojeno, da bi bil napisal svoje spomine tudi še za prvo dobo po osvobojenju; zanimali bi nas posebno spomini na Maribor, kjer je Lah nekaj časa bil kulturni referent na magistratu in je kot tak pomagal snovati Študijsko knjižnico. J. G 1 a s e r. SPOMINSKI ZBORNIK SLOVENIJE ob dvajsetletnici kraljevine Jugoslavije. Uredili dr. Jože L a v r i č (gospodarstvo in socialna politika), dr. Josip M a 1 (upravno-politični del) in dr. Fr. Stele (kultura in prosveta); vodja redakcije dr. Jože Lavrič; drugi souredniki: Hrvoj Maister, Janko Hafner in Drago Potočnik. Izdala založba »Jubilej« v Ljubljani 1939. 4°. 703 str. Tisk in klišeji Jugoslovanske tiskarne, grafikoni in karte: klišarna St. Deu. Pričujoča publikacija je nastala na pobudo uradnega predstavnika Slovenije, bana dr. M. Natlačena, in z njegovo gmotno podporo. Po uvodni besedi dr. A. Korošca je njen namen, da okrepi vero v naš narodni obstoj in narodno zdravje, ban dr. Natlačen pa želi, naj nas vodi k samospoznanju. V zborniku so hoteli zastopniki javne uprave dati odgovor o svojem delu in o splošnem stanju jugoslovanske Slovenije; izven banovine se ozira knjiga samo na naše izseljence. Na zunaj ima Spominski zbornik Slovenije veliko podobnost z jubilejno knjigo Slovenci v desetletju 1918—1928, ki jo je deBet let poprej izdala Leonova družba. Obe knjigi razpravljata o isti snovi in imata kar osem istih vidnejših sotrudnikov. Pri tem pa se VBcbin« ne ponavlja, ampak dosti srečno izpopolnjuje. Naš zbornik je snov smiselno razporedil v tri velika zaglavja: I. Upravno-politični razvoj, II. Kultura, III. Gospodarstvo in socialna politika. Zaglavja so smotrno razčlenjena in bolj vsestransko obdelana ko pri njegovem predhodniku. Članki se v veliki meri opirajo na težko dostopno uradno gradivo, ki je tu deloma že predelano, deloma razvrščeno med besedilom v obliki ponazoril, deloma pa v posebnih anonimnih sestavkih. Prvim trem delom zbornika 6C manj prilega IV. del z naslovom: Oris nekaterih važnejših kulturnih in gospodarskih UBtanov in podjetij. Obsega 134 strani drobnega tiska, črpa snov iz zasebnih virov in interesov in ni v ničemer popoln; niti na zunaj ne more skriti svojega pridobitnega namena. Čeprav ima tudi ta del nekatere teže dosegljive podatke, vendarle celotni sestav zbornika bolj kazi ko izpopolnjuje. Prvi oddelek zbornika začenja v zgoščeni in prečiščeni obliki podana zemljepisna in geopolitična opredelitev Slovenije (V. Bohince: Kje smo in kaj smo). V naslednjih dveh člankih obravnava S. Kranjec prihod Slovencev v Jugoslavijo in 20 let življenja v narodni državi. Snov sama je omogočila dozorelost samo prvemu prispevku, ki vsebuje kritičen pre- tres vse najnovejše literature o državnopravnih načrtih med Slovenci in nudi lepo sintezo teh vprašanj; v drugem se je avtor vse bolj omejil na dolžnost vestnega kronista. Drugi članki prvega zaglavja se bavijo z vprašanji državne uprave, pokrajinske samouprave, poročajo o pravosodnih in cerkvenih razmerah ter opisujejo stanovsko upravo v zadnji dobi. Na čelu II. dela stoji tehten sestavek J. Turka o kulturi na splošno. Sledeči anonimni opisi šolstva in ljudske prosvete nas opozarjajo na posebno nujno kulturno delo, ki čaka obmejne kraje, kjer je največ — analfabetov. Poglavje »Kulturna aktivnost« začenja obsežen članek C. Kranjca: Naše tiskarstvo v letih 1918—1938; avtor je spretno načel problematiko našega tiska in založništva, žal pa ni dobil od vseh strani enakomernega in enako vrednega gradiva in zato ni vsem tiskarnam enako pravičen. Ta članek dobro dopolnjuje statistični pregled slovenskih publikacij v tem razdobju (M. Pivec-Stele). Ob oceni napredka, ki smo ga Slovenci pokazali v znanosti (Fr. Lukman), opazimo, da vprašanja poljudnega znan6tva še nismo prav zgrabili; skrajni čas je, da načrtno nadaljujemo tovrstno osamosvojitev pred vplivom tujine in — da izdajamo redno bibliografijo znanstvenih del. Tako znanost kakor likovna umetnost in glasba so v zborniku dobro predstavljeni, če v teh pregledih ne iščemo izčrpnosti in končnega vrednotenja; isto velja tudi za leposlovje, o katerem je napisal Fr. Koblar misli trajne vrednosti s smiselnim razporedom snovi in tenkočutnim označevanjem. Na kratko so dalje v zborniku označene naše kulturne ustanove: akademija znanosti in umetnosti, univerza, gledališče, muzeji, arhivi in spomeniško varstvo; poročevalci predvsem opozarjajo na opravljeno delo, mestoma pa tudi na nujne nove naloge (prim, zlasti boleče arhivsko vprašanje). Na splošno je slika slovenske kulturnosti dobro pogojena in dokaj popolna. Ne moremo pa reči tega brez pridržkov o III. delu zbornika: opis gospodarskih in socialnih razmer ni tako strnjen in enakomeren, motijo posebno različne metode avtorjev. Sicer so tu — kolikor morem kot nestrokovnjak o tem soditi — kar lepi pregledi našega kmetijstva, gozdarstva in lova (A. Šivic), rudarstva (L. Zupančič), industrije (A. Golia), prometa (Č. Nagodč), elektrifikacije (Fr. Rueh), denarništva in financ (D. Potočnik, VI. Murko), zdravstva in higiene (I. Pire, V. Meršol, J. Dolžan), delavstva (F. Uratnik) in izseljenstva (Al. Kuhar), drugi članki pa so ostali zaradi pomanjkljivega dokumentiranja nekam prazni (prim, vprašanje nacionalizacije in sekvestracije tujih podjetij) ali pa prenatrpani samih podatkov (prim, opis zasebne dobrodelnosti). Pri člankih I. Pirca bi bilo želeti, da bi potrebe obmejnih pokrajin temeljiteje označil, saj bi bil s tem tudi celoti pravičen. Prav tako bi mogel F. Uratnik z večjim poudarkom omeniti sezonsko delavstvo. Zemljepisec bo vendar tega oddelka v zborniku vesel zaradi številnih ponazoril, posebej pa še statističnega dodatka, ki hkrati nedoslednosti posameznih prispevkov lepo izravnava. Z narodnovzgojne plati smo zadovoljni zlasti s člankom Al. Kuharja, ki izzveni v »resen opomin« in »opozorilo oh dvanajsti uri v zgodovini slovenskega naroda«. Kar zadeva zemljevide, slikovne priloge, tisk in drugo opremo, je Spominski zbornik dostojno in celo hvalevredno oskrbljen. Tiskovnih pogrešk je tu in tam sicer še nekaj ostalo, vendar smislu niso mnogo v kvar. Številke niso povsod v popolnem skladu med seboj (prim, gostoto prebivalcev, gozdno površino in zaposlenost v različnih člankih), a zopet ne v bistvenih potezah. Dr. Stele v zaključni besedi k zborniku naglaša, da pričujoča knjiga daje obračun, kaj smo dali Slovenci državni skupnosti, in da hoče povedati, »kakšna je bila dota, ki smo jo prinesli v novo državo, pa tudi, kako smo pomnožili v skupnem gospodarstvu svoje talente ali zakaj mogoče niso nosili sadov« (797). Priznati smemo, da Spominski zbornik temu namenu ,,0br° "8,re*a- Maks Mik lavčič. JERAJ J., SLOVENCI IN JUGOSLAVIJA. Ljudska državljanska vzgoja. Maribor 1940 M. 8°. 77 str. Po zamisli je pričujoče delo sorodno programatičnim liarodnopolitičnim brošuram, ki so izpovedovale sodobna načela v časih narodnih bojev; se pa od teh bistveno razlikuje: medtem ko se obrača n. pr. J. Vošnjak (Slovenci, kaj čemo?) ali A. Ušeničnik (Um die Jugoslavija) do povprečnega političnega izobraženca, je Jeraj napisal svojo ljudsko državljansko vzgojo za politični prvi razred kot državljanskovzgojni abecednik. Kot sredstva za dosego državljanskega čustvovanja se poslužuje v veliki meri zgodovine, ki zavzema dobro polovico knjige. Podana je v tradicionalnem šolskem načinu in duhu, pri čemer pa baš opis slovenskih prizadevanj za Jugoslavijo manjka. Franjo Baš. STATISTIČNI PREGLED ŠOLSTVA IN PROSVETE v dravski banovini za šolsko leto 1936/37, 1937/38, 1938/39. Sestavil prosvetni oddelek kraljevske banske uprave. V Ljubljani 1937, 1938, 1939. 4°. VIII + 86, VI + 98, VI + 98 str. Kolikor se je šolska statistika v prejšnjih časih objavljala, je obsegala predvsem stalež učnega osebja; objave so temeljile na službenih podatkih, izdaje so bile službene, polslužbene ali zasebne, zlasti v oskrbi strokovnih društev. Pod Avstrijo je »Zaveza jugoslovanskih učiteljskih društev« skrbela za vsakoletni »Ročni zapisnik«, ki je poleg koledarja in zapisnika obsegal imenik ljudskih šol in njili osebja na vsem tedanjem slovenskem ozemlju (torej tudi na Koroškem, v Trstu, na Goriškem, v Istri, pa brez Prekmurja); po vojski se izdaja omejuje na dravsko banovino in po večini na upravne podatke in pripomočke. Univerzalen je »Stalež šolstva in učiteljstva ter prosvetnih in kulturnih ustanov v dravski banovini«, ki ga je 1. 1934. izdal prosvetni oddelek banske uprave; v bistvu je stalež osebja vseh šol, navaja pa tudi nekaj podatkov o krajih in šolah samih. — Z letom 1936/37 pa je banska uprava pričela brez osebnega seznama izdajati tabelarne statistične preglede vsega šolstva, od ljudskega do visokega, strokovnega itd., z vidika zunanje in notranje uprave ter s socialnega stališča (poklic staršev, učni prostori, stanovanje učiteljev) in končno vseh prosvetnih ustanov; osebje se navaja le po številu. Zbranega je v teh »pregledih« mnogo gradiva, ki je bilo doslej zakopano v arhivih šolskih uradov; vsaj številčno bo zgodovinar po tu zbranih podatkih mogel ugotoviti za to dobo stanje naše prosvete. Porabnost »pregleda« bi olajšal abecedni imenik krajev, ki jih je n. pr. pri ljudskih šolah treba iskati pod posameznimi okraji. Tabele v »pregledu« nudijo dosti prilike za primerjanje. V obmejnem »okraju Dravogradu« je število šol narastlo od 29 (s 3 podružnicami) na 33; 1. 1934. je bilo za 108 razredov 94 učnih sob, 1. 1939. pa 103 sobe za 123 razredov (1. 1913. je bilo le okoli 70 razredov). Navaja se, da 4 šole nimajo lastnega poslopja (Javorje, Koprivna, Šelenberg, Sv. Trije kralji); Sv. Trije kralji bodo odslej odpadli, ker je Cirilmctodova družba tam zgradila šolo. — Zanesljivost statistike se veča. Za Ljubljano je v I. pregledu izkazanih 5 znanstvenih knjižnic, v II. pregledu 9, 1. 1939. pa 17; v Mariboru, levi breg, je 1937 izkazana le 1 znanstvena knjižnica, 1938 in 1939 pa 6. Jasno je, da so te knjižnice vsaj po večini obstajale že prej, samo da jih statistika ni dosegla. — Lokalno |H>učna je primerjava delovanja obeli gledališč v Ljubljani in mariborskega: v Ljubljani je (menda za zadnjo sezono) izkazanih 431 predstav, v Mariboru 182; igralo oziroma pelo se je v Ljubljani 64 komadov, v Mariboru 25; osebja je v Ljubljani 210, v Mariboru 63, prostorov v gledališču je v Ljubljani 1376, v Mariboru 588; plačanih vstopnic v Ljubljani 152.647, v Mariboru 57.557. — Da bi v prostornini vseh muzejev v Sloveniji (330.135 m3) obvladal sam Narodni muzej v Ljubljani 300.894 m3, je pač pomota, čeprav se ista navedba ponavlja v vseh treh letnikih; verjetno je treba eno decimalno mesto odbiti. Redno objavo teh »statističnih pregledov« z zadovoljstvom pozdravljamo. Dr. J o s. T o m i n š e k. PIVEC-STELE MEL1TTA, KAZALO K ZGODOVINSKIM PUBLIKACIJAM MUZEJ-SKEGA DRUŠTVA ZA SLOVENIJO (Index des publications hUtorique de la Societe du inusee de Slovenie) 1891—1939. Ljubljana 1939. 4°. 61 str. To »Kazalo« je izdalo »Muzejsko društvo za Slovenijo« za svojo stoletnico, pri čemer se misli tudi na predhodna mu društva z drugim, ožjim imenom (Ilistorischer Vcrein fiir Krain, Musealvercin fiir Krain itd.), ki so z raznimi imeni (Mitteilungcn, Izvestja, Carniola, Glasnik ...) izdajala svoje strokovne publikacije in skupno izpolnila stoletje. Naše »Kazalo« zgodovinskih spisov pa ne obsega vse publicistične dobe teh društev; kajti za prvo polovico je 1. 1898. izdal dr. Oskar Gratzy v Ljubljani »Repertorium zur 50jahrigen Geschichts-M'hreibung Krains 1818—1898«, kjer je izčrpal dotedanje časopise predmetnih društev, pisane v nemščini, a izpustil slovenska »Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko«, ki bo pričela izhajati 1891. »Kazalo« izpopolnjuje Gratzyjevo delo glede »Izvestij« od 1891 in ga v vsem obsegu nadaljuje od 1898 dalje. Tako je delo za stoletno dobo zaokroženo, izza Gratzyja pa v toliko nepopolno, da se »Kazalo« ne nanaša tudi na prirodoznanske spise v društvenih publikacijah, ampak velja le zgodovinskim. Zasnova obeh preglednikov je različna. Gratzyjev repertorij našteva najprej vse spise v abecednem redu pisateljev, glavni del pa obsega prav tako v abecednem redu, ne oziraje se na naslov posameznih spisov, njih vsebinski posnetek po obravnavanih predmetih; tako je zanje skupno zbrano njih nahajališče. Drugače »Kazalo« dr. Pivec-Steletove. To kazalo očitno hoče biti — in je — znanstveno; gradivo je popolno, citirano z vso točnostjo in razvrščeno po specialnih skupinah ter v njih razvojno, t. j. kronološko. Vse postavke so zaporedno numerirane, kar je praktično in na minimum skrajša na koncu dodejano skupno avtorsko kazalo, ki je potrebno, ker so pri kategorijah avtorji raztreseni. Za značnice služijo vseskozi imena avtorjev, nikjer vsebina. To načelo je izvedeno tako dosledno, da to celo ocenjene knjige navedene po imenih ocenjevalcev, medtem ko je abecedni pregled avtorjev vključen v avtorsko kazalo na koncu sistematičnega dela, pregled ocenjenih časopisov pa se nahaja v dodatku. Dodan je tudi seznam oseb, navedenih v biografijah, pogrešamo pa seznama krajev, ki bi iskanje gradiva za lokalno zgodovino zelo olajšal, in seznama slik. Praktičnemu namenu — iskanju določenega gradiva — bi mogoče bolje ustrezalo kazalo, urejeno abecedno po podrobnih stvarnih značnicah, dasi tudi to lahko odpove. Sicer pa je absolutna dognanost in obenem ustreznost vsem zahtevam seveda že po stvari sami nedosegljiva, pri katerem koli načelu ureditve. Gospa avtorica našega »Kazala« se je odločila za načelo sistematične ureditve in je to načelo tudi dosledno izvedla ter opravila svoje — sicer nehvaležno, a nujno potrebno — delo z vzorno skrbnostjo in zanesljivostjo. Dr. Jos. Tominšek. JUG STANKO, BIBLIOGRAFIJA SLOVENSKE ZGODOVINE ZA L. 1938 IN 1939. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo XXI, 74—128. Ljubljana 1940. S to bibliografijo, ki je pobudo zanjo dalo prvo zborovanje slovenskih zgodovinarjev v Ljubljani 16. dec. 1939, se po večkratnih in daljših presledkih začenja zopet tekoče registriranje naše zgodovinske literature. Upamo, da se bo ta za smotrno delo neobhodno potrebna inventarizacija in letna bilanca vršila odslej redno, sproti in brez vrzeli ter postala pripomoček, ki ga slovensko zgodovinopisje ne bo več moglo, pa tudi ne hotelo pogrešati. Prav zato pa je tudi želeti, da bi bil ta pripomoček čim popolnejši in čim uporabnejši. S tega vidika naj mi bo dovoljenih nekaj pripomb. Predvsem: kaj naj taka bibliografija beleži? Avtorjevo načelo, »da je bolje več kol premalo« (74), je v principu pač pravilno, vendar bi ne smelo voditi v kopičenje brezpomembnega balasta. Bibliografija ni sama sebi namen, ampak ima čisto praktično nalogo, da posreduje in vodi k virom. Ce naj nam pri tem res sluzi, nas v nobenem oziru ne sme puščati na cedilu, ampak mora biti brezpogojno zanesljiva; zanesljiva ne samo v tem, da so njene navedbe formalno pravilne, ainpak tudi v tem, da nas ne navaja h gradivu, ki je stvarno brez pomena in bi ukvarjanje z njim bilo samo tratenje časa in dela. Zato bibliografova naloga ni samo, da zbira, ampak tudi, da i z hira. Prav posebno in na vsak način je izbira potrebna pri gradivu, ki se nahaja v časopisju. Jug beleži to gradivo v zelo velikem obsegu in beleži ga obenem zelo na široko, z vsemi podnaslovi vred; tako glede prvega kakor glede drugega je po mojem mnenju šel predaleč. Zgodovinski prispevki v dnevnem časopisju so le redko izvirni, podani iz prve roke — večinoma gre samo za poljudne posnetke po strokovnih razpravah ali knjigah, prilagojene časnikarskemu slogi: podane eklektično, pri tem pogosto enostransko in površno, če le mogoče s poudarkom senzacionalnosti, ki dobi svoj izraz zlasti v često pretiranih podnaslovih, pri tem pa brez dokumentacije in navadno celo brez navedbe vira, po katerem je članek povzet. Tako so n. pr. članki o prevratu v Mariboru, ki jih na široko navaja bibliografija na straneh 85 in 86, po večini samo slabi ekscerpti iz Maistrovih avtentičnih poročil v nekdanjem Mariborskem koledarju; kar je pisal Bt. o imenih Maribor in Ljutomer v Jutru (99 a), je zgolj posnetek po Ilešičevih razpravah v našem Časopisu; prav tako je po Časopisu posnet članek o Slomšku in Tomšiču (78 a) — izviren je v njem edino podnaslov (»Tomšič je bil soustanovitelj kat. tiskovnega društva in Cirilove tiskarne«!), ki pa kaže samo, kako popolnoma neznana je piscu obravnavana snov in kako površno je prepisoval. Itd. Čisto brez vrednosti morda tudi taki članki niso, a njihov edini pomen je v tem, da znanstvene izsledke popularizirajo; za znanstvenika samega in za nadaljnje znanstveno delo so absolutno brez cene. Zanj so nepotrebna navlaka, zato je tudi nepotrebno, da bi jih bibliografija beležila. S tem pa seveda nočem reči, da naj bibliografija časopisja sploh ne upošteva. Obratno: ravno za gradivo, ki je zakopano v časopisju in s tem navadno zapisano pozabi, nam je bibliografija posebno potrebna. Ali nudi naj iz tega gradiva samo kritičen izbor. Upošteva naj samo članke, ki niso zgolj izvlečki in posnetki, ampak so v njih vsaj deloma tudi novi in lastni izsledki. Presoja o tem bibliografu, ki bo leto za letom v celoti zasledoval naše zgodovinopisje, ne bo težka; na splošno (vendar ne vedno) bodo prihajali v poštev predvsem pač podpisani članki, manj anonimni. Drugo, glede česar se mi zdi omejitev prav tako potrebna, je način, kako se gradivo beleži. Razni časnikarsko prikrojeni podnaslovi so deloma sploh odveč (n. pr. pri Mišičevem članku o glažutah na str. 112 a: »Gespenstcrhafte Ruinen als letzte Ueberreste«), deloma pa bi se dali nadomestiti z mnogo krajšimi in pregnantnejšiini vsebinskimi označbami; ponekod bi se pri tem postopku dalo tudi več člankov strniti, n. pr. razna sorodna Smodičeva poročila o Ptuju na str. 105 a ali prva dva Sušnikova članka o Jesenicah na str. 89 a itd. Kjer so časopisni članki izšli pozneje v samostojnem ponatisu (n. pr. Reismanovi na str. 8-1 a), bi zadostovalo, da se izčrpno navede samo ta, na prvo objavo pa se na kratko opozori v oklepaju. Enako bi se bilo treba izogniti ponavljanju tudi v takih primerili, kakor je n. pr. knjiga Pax et honum: navedena je najprej kot celota, nato pa se kot samostojne bibliografske edinice navajajo še posamezni članki iz nje, vsak za sebe zopet opremljen s celim naslovom knjige (106 b, 107 a, 117 a); tako je z navedbami napolnjen cel stolpec — zadostovalo pa bi, da bi se tam, kjer je zabeležena knjiga kot celota, dodal (v manjšem tisku) pregled vsebine, kar bi zahtevalo par vrstic. Čemu se eno in isto delo, ki je slučajno izhajalo v snopičih, zabeležuje ločeno po teh, kakor 15. in 16. Bnopič Malovc Zgodovine slovenskega naroda (79 b), mi je neumljivo. Na nejasnem nas pušča bibliografija glede obsega in opredelitve snovi, ki se nanjo ozira. Nedosledno je, upoštevati umetnostno zgodovino (v samostojnem poglavju) in (v poglavju o kulturni zgodovini) glasbo in gledališče, popolnoma — torej očividno načeloma — pa izločiti slovstveno zgodovino. Če se je zgodilo to zato, ker imajo slavisti lastno glasilo in se torej skrb za njihovo bibliografijo prepušča temu, bi morala izostati tudi umetnostna zgodovina, ker nujno spada v strokovni Zbornik, ki jo je tudi res že prinašal. Čim bo odločimo za delitev dela, bi bilo treba to tudi dosledno izvesti. Mnogo bolj priporočljivo in tudi bolj v smislu namena, ki so ga zgodovinarji s svojim sklepom glede bibliografije imeli, pa bi bilo, če bi se gradivo ne drobilo, ampak se objavljalo skupno, na enem mestu, v okviru enotne bibliografije. S tem bi bilo ustreženo vsem, ki bibliografijo uporabljajo, ker je bolj priročno, iskati podatke na enem mestu ko na treh ali štirih, predstavljalo pa bi to tudi prihranek na delu, ker bi se z zamudnim pregledovanjem časopisja ne bilo treba ukvarjati za vsako panogo posebej. Razcu tega pa je prav pri nas slovstvena zgodovina tako važna in tako pomembna sestavina kulturne zgodovine in posega v toliki meri v našo zgodovino sploh, da je brez nje količkaj popolna bibliografija našega zgodovinopisja skoraj nemogoča. Z vključitvijo slovstvene zgodovine bi tudi same po sebi odpadle razne nedoslednosti in anomalije, kakor je n. pr. dejstvo, da bibliografija pač beleži (indirektno) poročilo o Kidričevi Zgodovini slovenskega slovstva in o njegovem Prešernu (119 a), ne navaja pa teh del samih, oziroma da ne navaja Zgodovine in Prešerna, pač pa istega avtorja Zoisovo korespondenco ali Marje Boršnik-Škerlakove Aškerca. Že ta primer, da je v bibliografiji izostalo tako temeljno zgodovinsko delo, kakor je Kidričeva Zgodovina slovenskega slovstva, kaže, da v principih, po katerih je sestavljena, nekaj ni v redu. V oči bode to tem bolj, ker je na drugi strani, kakor že omenjeno, bil bibliograf s prostorom do potratnosti radodaren mnogokje za gradivo, ki zabeležbe sploh ni vredno. Če bi se vse, kar je brezpomembno, izločilo in tako prečiščeno gradivo objavilo racionalno, bi b tem prihranjeni prostor več ko zadostoval, da pride pod skupno streho naše zgodovinske bibliografije tudi slovstvena zgodovina. Poleg teh splošnih in načelnih pripomb naj končno še dopolnim oziroma popravim nekatere podrobnosti. Od šifer in psevdonimov, ki jih avtor ni razrešil, je A. R. (78 b) pač Adolf Ribnikar, J. 0. (122 a) nedvomno Janko Orožen, Styriacus (117 a) in Job (110 b) pa [Fran]jo B[aš]. Ocene so ostale deloma nezabeležene; pogrešam poročilo o Kidričevem Zoisu (77 b) v Sodobnosti, številna poročila o Aškercu Marje Boršnik-Škerlakove (78 a), Ozvaldovo poročilo o Spominski knjigi 1888—1938 (118 a) v Obzorjih, zlasti pa obsežno polemiko, ki se je razvnela ob Koprivčevi knjigi Kmetje včeraj in danes (100 a). Pri Jan-čičevi Naši zgodovini v slikah (125 a in b) je pomotoma izostal poročevalec v ČZN J. Kontler; za nemško »Maria in der Wiiste« se slovensko ime ne glasi Sv. Marija v Puščavi (112 b), ampak Marija Devica v Puščavi; Travnerjev članek na str. 93 b se ne nanaša na »Kriegs-gericht«, ampak na »Kreisgericht« v Mariboru. V tehničnem oziru bi služilo preglednosti in bilo tudi stvarno utemeljeno, če bi ocene bile zabeležene z manjšim tiskom, bibliografsko samostojna dela pa s polkrepkimi naslovi. Dobrodošlo bi bilo tudi, če bi založba vsako leto dala napraviti primerno število ponatisov in s tem omogočila interesentom (n. pr. knjižnicam), da naknadno združijo več letnikov v skupno priročno pomagalo. Janko Glase r. ŠLEBINGER JANKO in MARENTIČ JANEZ, BIBLIOGRAFIJA SLOVENSKE KMETIJSKE LITERATURE V LETIH 1919—1938. V Ljubljani 1939. V. 8». XII + 207 str. (lzdanja Kmetijske zbornice dravske banovine. 2.) V praznini, ki je nastala v naši bibliografiji po vojni, so edine razveseljive oaze nekatere specialne bibliografije, kakor je bila n. pr. bibliografija našega periodičnega tiska, izdana 1937 o priliki razstave slovenskega novinarstva v Ljubljani. V vrsto takih podrobnih, strokovnih pregledov spada tudi v naslovu navedena bibliografija naše novejše kmetijske literature, ki jo je za dvajsetletnico naše državne samostojnosti izdala Kmetijska zbornica v Ljubljani, pravilno se zavedajoč, da uspešno in smotrno nadaljnje delo predvsem zahteva evidenco tega, kar je že bilo izvršeno doslej. Sestavila sta knjigo skrbno in vešče naš vodilni bibliograf dr. Janko Šlebinger in ing. agr. Janez Marentič. Obsežna snov — zabeleženih je preko 10.000 člankov _ je razdeljena po vsebinskih vidikih v 4 glavne dele z dodatkom in številne pododdelke, v okviru teh pa je še nadalje diferencirana s pomočjo stvarnih značnic in razdeljena v podrobne snovne skupine. Na ta način je sestavljalcema z enostavnimi tiskarskimi sredstvi (polkrepek in razprt tisk, strnjeni odstavki, žive glave) uspelo, da sta podala snov kljub obsežnosti in mnogovrstnosti urejeno in pregledno, tako da v tem oziru delo lahko služi za vzor; z izčrpnim stvarnim kazalom, dodanim na koncu, sta avtorja uporabo knjige še olajšala. Kot vodnik skozi kmetijsko zgodovinsko literaturo bo delo dobro služilo tudi zgodo- vinarju. Razen knjig in člankov splošnejšega značaja (str. 4—7) ter raznih jubilejnih spisov in izvestij (9—10, 16) bo našel nekaj zgodovinskega gradiva tudi za nekatere posamezne panoge: predvsem za hmeljarstvo in pivovarstvo (64—5, 68), vinogradništvo (70), sadjarstvo (90, 109), čebelarstvo (162—3) in lov (178), manj za živinorejo (127, 147), gozdarstvo (173) in ribištvo (180); zgodovinskega značaja so seveda tudi biografski podatki o slovenskih kmetijskih strokovnjakih in pisateljih, zbrani v dodatku (185—98). Na splošno pa nam bibliografija kaže, da je naša gospodarska zgodovina obdelana razmeroma slabo in da so jo zlasti poklicni zgodovinarji gojili doslej le malo, vsekako manj, ko bi odgovarjalo njenemu pomenu. Janko G 1 a s e r. WESTER JOS., SPLOŠNO KAZALO ZA 40 LETNIKOV PLANINSKEGA VESTNIKA. I (1895)—XL (1940). Planinski vestnik 1940, štev. 11—12. Ljubljana 1940. V. 8». 103 str. Četrto desetletje PV je uredništvo zaključilo s kazalom za vse dosedanje letnike. Obsežno snov je avtor Jos. Wester, eden naših prvih planinskih pisateljev, razdelil v tri dele: v vsebinsko in avtorsko kazalo ter v kazalo ponazoril, slik in zemljevidov; ti trije temeljni deli so zopet razčlenjeni v poglavja po snovi, oziroma po strokah ter po posameznih pokrajinah, kjer spada severovzhodna Slovenija pod Štajersko gorovje in hribovje z oddelki a) Karavanke, vzhodni del, b) Pohorje in Kozjak in c) Ostalo Štajersko (str. 26—27). S to razdelitvijo je Wester podal pregledno in praktično dobro uporabno sliko o objavah v dosedanjih 40 letnikih PV, ki bo dobrodošla tudi zgodovinarju, ko bo zasledoval razvoj planinstva na Slovenskem. Zal bo pri tem ugotovil izredno zaostalost severovzhodne Slovenije, ki je mnogo manj obravnavana ko severozahodna ali osrednja, kar je v zvezi s pojmovanjem planinstva in osredotočenjem turizma na visoka in srednja gorovja v polpretekli dobi, medtem ko so goriški in hriboviti naši predeli postali predmet zanimanja šele v zadnjih letih z modernim sportskim pojmovanjem turizma. Turizem je sestavni del sodobnega kulturnega življenja in naloga domačih prijateljev našega severovzhoda je, da Bledijo Fr. Orožnu, J. Koprivniku, Br. Rotterju ali J. C. Oblaku in s sodelovanjem pri PV postavijo v planinskem slovstvu zaostale predele v isto vrsto z naprednejšimi. Franjo Baš. BERKOPEC OTON, ČEŠKA A SLOVENSKA LITERATURA, DIVADLO, JAZYKOZPYT A NARODOPIS V JUGOSLAVII. Bibliografie od r. 1800 do 1935. Knihy a časopi«y. Praha 1940. Nakladem Slovanskeho ustavu. V. 8". IX + 419 str. (Prameny k dčjinatn vzajein-nyeh styku slovanskych. VI.) Čeprav se mejni datum, do katerega sega knjiga (1935), ne sklada z zgodovinsko zarezo v razvoju jugoslovansko-češkoslovaških medsebojnih odnosov (1938), ima Bcrkopčeva bibliografija nesporno značaj nekakega obračuna preko dobe, ki se je 1938 zaključila, saj bi tudi tista tri leta, ki v knjigi niso upoštevana, prav tako kakor neupoštevana dela in časopisi končne slike prav gotovo ne izpremenila. Na 5 straneh predgovora nam avtor, ki ima pač edini pregled čez vso snov, podaja nekaj potez k tej sliki, ki se bo dala na podlagi zbranega gradiva (in le to je bil namen knjige) gotovo še izpopolniti. Nobenega dvoma ni, da nudi to gradivo po svoji konkretnosti mnogo jasnejši vpogled v problematiko jugoslovansko-češkoslovaških stikov, ko smo ga imeli doslej. Med najzanimivejšimi ugotovitvami, ki jih avtor navaja, je gotovo ta, da Be nahajajo v prvih vrstah jugoslovansko-češkoslovaških kulturnih 8rednikov mnoga malo znana ali sploh neznana imena. Poleg posebej naštetih bi se dala iz našega ožjega okoliša omeniti še Miklavec Peter-Podravski in Ljudevit Pivko, katerih delo »e nam prav v tej bibliografiji pokaže v vsej svoji obsežnosti. Nepopolnost čeških pa tudi jugoslovanskih bibliotek in druge težave pri sestavi take bibliografije bo zadostno opravičilo za zgolj relativno popolnost dela, ki že samo po sebi dokazuje ogromno znanstveno akrihijo. K dopolnitvam, ki jih je dal že B. Borko v Ljubljanskem Zvonu, bi dodal še te-le: Informator o dr. Josefu Karasku v Ljubljanskem Zvonu 1927, str. 128, ki se je podpisal s šifro D-r, ni Simon Dolar, ampak Anton Dolar; prav tako r Njivi 1921, str. 181—2, o Karasku ni pisal Simon, ampak Anton Dolar, čeprav je po ne vem kaki pomoti podpisan Simon. Med pregledanimi časopisi in knjižnimi zbirkami pogrešam celjski Ilustrovani koledar, v katerem je bilo več člankov, ki bi jih bilo mogoče uvrstiti v bibliografijo. Bibliografija je posebno dragocena, ker nam nudi edinstveno sliko vsega, kar se je doslej na tem področju že storilo, ter nam kaže obenem vrzeli, ki bi se dale ob načrtnem in sistematičnem delu zamašiti. J. D. STARE ŽALOSTNE. (Slovenske pripovedne narodne pesmi. Izbral in priredil Joža G 1 o n a r. Risbe je izvršil Miroslav Oražem.) V Ljubljani 1939 pri Akademski založbi. 16". 248 (+ 8) str. Med poznavalci naše narodne pesmi gre Glonarju, kar se vpogleda v gradivo tiče, pač prvo mesto. Že kot učenec Murkov se je metodično in s stvarnih vidikov seznanil z bistvom narodne poezije in z njenim znanstvenim proučavanjem, imel pa je pozneje priliko baviti se z vsem tem tudi praktično, ko je po Štrekljevi smrti nadaljeval in zaključil kritična izdajo slovenskih narodnih pesmi ter v obširnem predgovoru zadnjega zvezka tudi progra-matično načel vrsto problemov, ki se tega predmeta tičejo; kot uredniku te izdaje in pozneje kot bibliotekarju osrednje slovenske knjižnice so mu prišli v roke več ali manj vsi važnejši zapisi naših narodnih pesmi in tako mu je bilo omogočeno, da zajema, če že ne neposredno iz vira, pa vsaj iz polnega. Na tej osnovi so nastale tudi »Stare žalostne«. Zbirka ni samo izvleček iz Štreklja (čeprav se nanj kot na temeljno izdajo slovenskih narodnih pesmi opira seveda v prvi vrsti), ampak objavlja mnogo gradiva tudi neposredno iz raznih rokopisov, večinoma starih, ki so nastali pred približno sto leti in se sedaj hranijo v Univerzitetni biblioteki v Ljubljani. Z objavo tega doslej neznanega gradiva, ki vsebuje marsikaj motivno (pesmi o galjotih) in deloma tudi pesniško zanimivega in omembe vrednega (Mavrca, Mrtvaška kost), je knjižica postala več ko samo izbor: postala je stvarno dopolnilo Štreklja, neobhodno potrebno vsakemu, kdor se pri nas za narodno pesem zanima. Obsega 103 pesmi, med temi 30 variant. Razvrščena je snov v glavnem kronološko in grupirana v šest skupin, ki pa vsebinsko niso posebej označene (in bi jim deloma enotnih označb tudi ne bilo lahko najti), ampak so samo diskretno nakazane z vinjetami na začetku vsake skupine. V prvih treh skupinah prevladujejo snovi, ki se jih očitno drži še duh srednjega veka, v četrtem se obravnavajo motivi izgubljenega devištva in nezakonskega materinstva ter dece siročadi, nato slede raznovrstni motivi, med njimi socialni in v raznih izoblikah (deloma tudi izrastkih) ljubezenski, zaključuje pa se zbirka s tako zvanimi »slovesi«, torej več ali manj sodobnimi proizvodi. Kakor je pričakovati že po naslovu, so pesmi po večini tragičnega značaja. Glavno gibalo v njih je ljubezen, z najrazličnejšimi, iz nje nastajajočimi konflikti: prešuštvo in nezvestoba (str. 9, 10, 14, 25, 50, 178, 180, 181, 183, 185), ljubezen med gospodom in ljubico (27, 30, 131), med grofinjico in pobičem (38), rivaliteta med ženo in ljubico (30, 33, 131), ljubosumnost (53, 77, 79, 80, 226, 229, 231), maščevanje fanta (dekleta) (80, 104, 110, 111), izgubljeno devištvo (109, 161), detomor (116, 117, 119, 121, 122, 124, 125, 129), ljubezen med bratom in sestro (159), žena papeževa (176), samomor zaradi prepovedane ljubezni (188, 190, 192, 194), združitev po smrti (214, 217); vsaj posredno spadajo v to območje tudi še motivi, kakor so: Rošlin in Verjanko (23), Lepa Vida (48), tašča umori snaho (64), brat umori sestri ženina (70, 75), sestra umori sestro (45, 77, 79), mož razbojnik (cigan) (36, 92, 94, 96, 151, 154), Turkova (vragova) nevesta (100, 102), v deveto deželo omožena (80, 88, 94), kazen za izbirljivko (163), kazen za hudo ženo (172) in morda še kaj. Odnosa med starši in otroki se tičejo (razen že omenjenih o materinstvu): skrb umrlih staršev za preostalo deco (15, 25, 131), mati prekolne otroke (102, 136), mačeha (133, 134), oče ustreli sina {232 — pač slučajen motiv in zgolj anekdotičnega značaja). Razmeroma manj številni so motivi, ki se nanašajo na sožitje izven krvnih vezi, na odnose do drugih soljudi in do sveta sploh: junaštvo (5, 19), smrt v vojski (15, 17), pretepaštvo (54, 58, 61, 214), tlačanstvo (138, 140, 142, 144), kazen za razne pregrehe socialnega in verskega značaja (113, 114, 140, 142, 145, 196, 198, 202, 203, 204, 206, 209, 211), izpričana nedolžnost (165, 169), vera v milost trpljenja (41), vera v usojenost (174), smrt vsem namenjena (146, 148, 149, 150, 221, 224, 225, 236), smrt potrebna (155). Seveda v pesmih motivi niso vedno tako oddeljeni in Ločeni drug od drugega — marsikje se prepletajo: kar je v eni pesmi glavno in vodilno, je drugod samo podrejen detajl in obratno. Zgodbe, ki nam jih ljudski pevec pripoveduje, da z njimi ilustrira navedene motive, so na splošno primitivne, po večini precej krvave, včasih že kar abstruzne. Gospod svoji ljubici na ljubo umori svoja dva sina in odreže svoji ženi prsi, brat ubije sestro, ker se mu noče vdali, ljubosumen fant zakolje ljubico, nezakonska mati na okruten način umori otroka itd. Temu primerne so tudi kazni: največkrat je krvnik, ki jemlje »glav'ce preč«, možje mečejo svoje nezveste žene skozi okno v morje ali prepad, celo hudoba pride in odnese grešnico »na dno pekla« (129). Več ko tričetrt pesmi se konča s smrtjo. Mnogo je v pesmih podrobnosti, ki so zanimive kot zgodovinske in narodopisne reminiscence, kot usedlina časov in razmer, v katerih so pesmi nastale. Ohranjen je v njih spomin na Španijo, Turke, Pegama, kralja Matjaža, prav tako pa tudi na srednjeveške gradove in ječe, na galjote, med katerimi se omenja celo ženska (54), na »rihto«, »trančo«, roparje, rokovnjače. Narodopisca bodo poleg raznih vraž in čarovnij, kakor so koren-lečen in čaji, s katerimi dekleta zavdajajo ošabnim ali nezvestim fantom, še posebej zanimali n. pr. podatki o narodni noši (56, 58, 215). Našel pa bo zanimivosti tudi še marsikdo drug. Književni zgodovinar n. pr. se bo ob usodi zakrknjene grešnice, ki je zemlja noče »v sebi držati« (201), spomnil Prešerna, ob razbojniku, ki ujame pastirčka in ga »pribije« v mravljišče (197), pa zgodbe o zavrženem človeku v Cankarjevi Nini. Itd. Zgovoren dokument pa so pesmi tudi po svojem celotnem značaju, kot izraz miselnosti in sploh duševnosti našega človeka. Vodilo bi predaleč, ko bi hoteli analizirati v tem oziru zbirko podrobno (tudi bi za sistematično analizo bilo treba vzeti kot osnovo celotno Štrekljevo izdajo) — vendar nam že gornji bežni pregled vsebine nakazuje obenem tudi idejni svet naše narodne pesmi vsaj v glavnih in najznačilnejših potezah. Kot na morda najbistvenejše opozarjani, kako močno (čeprav samo podzavedno in ne naravnost) se v značaju naše narodne pesmi zrcali naša usoda: usoda majhnega in k tlom pritiskanega človeka in naroda, ki je stoletja bil nesvoboden in nesamostojen in mu zato ni bilo možno, da živi polno in neokrnjeno ter enakomerno in skladno razvije vse od prirode mu dane moči in sposobnosti. Šele s tega vidika nam to in ono, kar na prvi pogled preseneča in se zdi morda celo protislovno, postane umljivo. Tako recimo dejstvo, da naša narodna epika kljub osebni pogumnosti našega človeka (ki se kaže mestoma tudi v pesmih, n. pr. o Boltetu) skorajda ne pozna junaštva, čeprav hi v starih pripovednih pesmih pričakovali to kot enega glavnih motivov; in še kolikor ga pozna, so njegovi nositelji tujci: Lambergar, mladi Marko — kakor je tujec tudi naš narodni junak kralj Matjaž (ki pa v naši zbirki nastopa samo kot Don Juan). Dolgotrajna politična nesamostojnost, ki nam velikih junaških dejanj za lastno usodo sploh ni dopuščala, je v teku stoletij junaštvo kot izraz kolektivne volje in borbenosti za skupnost v zavesti našega človeka očividno skoraj povsem zabrisala. Značilno je v tcin oziru, da n. pr. kmečki upori, ta izjemni pojav našega aktivizma, v narodni pesmi sploh niso našli glasnika. Sega pa to še mnogo globlje in dalje: čeprav gre za epske pesmi, torej za področje dejanj, se kaže v njih človek (vsaj naš človek) bolj od pasivne ko od aktivne strani. Tisti, ki nastopa aktivno in se svobodno afirmira, je »gospod«; človek ljudstva ostaja skoraj brez izjeme v vlogi podrejenosti. Tudi njegova etična zavest, ki je na splošno sicer živa in globoka in ki kot taka predstavlja nedvomno pozitivno vrednoto v pesmih, se javlja predvsem kot izraz pasivnosti: kot pripravljenost za prenašanje trpljenja, kot prepričanje, da nas za greh čaka kazen. Skoraj popolnoma pa manjka gibal iz nasprotne sfere duševnosti, kakor so recimo odločnost, zaupanje v sebe, ponos. Morda je slika, kakor nam jo dajejo »Stare žalostne«, nekoliko enostranska, ker je urednik izbiral predvsem to, kar je v narodni pesmi mračnega, mestoma tudi bolestnega, ni pa upošteval njenih svetlejših strani. A bodi že temu kakor koli — nedvomno je eno: knjižica sili k razmišljanju in zasluži v tem oziru vso pozornost, čeprav misli, ki jih zbuja, niso povsod razveseljive. Drugo vprašanje pa je, ali izdaja v pričujoči redakciji tudi odgovarja namenu, ki ga ima pač v prvi vrsti. Izšla je v zbirki naših klasikov, kot nadaljevanje Prešerna in Gregorčiča, v enaki opremi in visoki nakladi (5000) — torej nedvomno z namenom, da nam poda iz naše narodne pesmi izbor najboljšega in nam glede nje postane nekak vademecum. Žal takega klasičnega in končnoveljavnega izbora po mojem mnenju »Stare žalostne« ne predstavljajo. Preveč je bil urednik samo folklorist in premalo je upošteval eno: da narodna pesem ni saino narodna, ampak je tudi — pesem. Urednikova težnja, da bodi gradivo čim pristnejše in za narodno poezijo čim značilnejše, je sama po sebi sicer pravilna, vendar bi pri izdaji, kakor je naša, ne smela biti edina; v enaki meri in vzporedno s tem bi si bil urednik moral prizadevati, da bodi gradivo tudi pesniško čim bolj zadovoljivo. V tem oziru se mi zdi, da je njegova vnema za variante, ki jih je našel v starih, še neobjavljenih rokopisih, marsikje šla dalje, ko se da to spraviti v sklad z namenom izdaje. Ne vem n. pr., ali je bilo res potrebno in primerno, pri vrsti pesmi zavreči obdelave naših prvih zapisovalcev in prepesnjevalcev ter te splošno znane obdelave, sprejete tako rekoč že v kiinon naše poezije, izpodrivati z neznanimi, večinoma pesniško manj vrednimi, mestoma tudi vsebinsko pomanjkljivejšimi zapisi, kakor sta n. pr. obe varianti Sončice in Zarje (77 in 79), namesto katerih bi Valjavčev zapis (Štrekelj, št. 72) sam podajal motiv mnogo bolj jasno in bolj izčrpno, ali Poljska kraljica (46) z očitno deformiranim osrednjim delom (srečanje obeh kraljic), ki že itak temno in zagonetno pesem dela še zagonetnejšo, ali okrnjena Grofovska hči (38), ki je nedvomno slabša ko Grofov paže (Štrekelj, št. 116), ali neokusna verzija Sirote Jerice (133) itd. Povrhu pa je marsikje še vprašanje, ali so sprejeti teksti sploh kaj pristnejši od tistih, ki jih je urednik zavrgel. Koliko smemo na splošno zaupati zapisom narodnih pesmi, nas dovolj zgovorno opozarja pohlinska »postranska -pišalka« (126) v Kastel-čevein zapisu iz 1. 1838. Nehote pa nas potrjuje v tej skepsi celo urednik sam, ko je dve ali tri pesmi, predvsem Mlado Zoro I. — kontaminiral: ker je zapis, ki ga je (v težnji po pristnosti) vzel za osnovo, nepopoln, je bil prisiljen, dopolniti ga po (sicer zavrženem) zapisu Zaklja-Ledinskega! Ali bi bila pesem manj pristna, če bi jo bil prevzel v celoti po Ledin-skem? Tako se nam še večkje vsiljujejo dvomi, zlasti, ko vidimo, da se urednikov princip dosledno sploh ni dal izvesti. Mirno stoji v zbirki n. pr. del Prešernovih prepesnitev (Smrt kralja Matjaža II., Nesrečni lovec...) — z začudenjem pa 6e vprašujemo, kje je ostala njegova Lepa Vida, kje njegov Rošlin in Verjanko. Res da ju je Prešeren močno predelal — ali nič manj ni predelal pesmi, ki jih je urednik sprejel. In nič manj ni predelana n. pr. Lakomna krčmarica, kakor jo beremo na str. 211. Če je v zbirki bilo prostora za to Hicin-gerjevo predelavo (in to celo poleg treh podobnih inačic istega motiva!), bi smeli pač pričakovati, da se ista pravica ne bo kratila — Prešernu. Nekatere pesmi so objavljene, kakor že omenjeno, v več podobnih inačicah. V ljudski, bolj za uživanje ko za študij namenjeni izdaji se mi zdi to ne samo odveč, ampak celo zgrešeno. Čemu nam n. pr. motiv Fekonje (umor dekleta zaradi ljubosumnosti) kar v treh variantah? Ali že navedena Lakomna krčmarica celo v štirih? Koristnejše bi bilo in mnogo več bi zbirka lahko nudila bralcu, če bi namesto takih variant Btali v njej rajši še drugi, novi motivi. Saj jih je lepa vrsta, ki bi v zbirki naše narodne epike nikakor ne smeli manjkati. Nr. pr.: Mrtvec pride po ljubico (štrekelj, št. 61), Godec pred peklom (z zanimivim motivom »potnik star, sam večni Bog« in z »igrcein« — Štrekelj, št. 64 b), Grešnik bolan se obhaja (Štrekelj, št. 303), Otrokova duša se pokori (Štrekelj, št. 371), razni legendarni motivi, kakor Jezus ziban (Štrekelj, št. 430), Skrb za dete brez matere (štrekelj, št. 482), Jezus in svet noseča riba (Štrekelj, št. 492), Marija in brodnik (Štrekelj, št. 523), mistična Sveti raj pometajoča deklica (Štrekelj, št. 886), nekateri živalski motivi itd. Med »žalostne« sicer del teh pesmi res ne spada, a če so izostale zaradi tega, bi bilo pač pravilnejše, da bi se bil prilagodil naslov vsebini, ne pa obratno. Kajti za samostojen zvezek je »nežalostnih« premalo, med lirske jih večji del ni mogoče uvrstiti — ali naj torej ostanejo sploh neupoštevane? In vendar so med njimi stvari, v katerih je več starinskega ko v marsičem, kar je Glonar sprejel, in ki bi zbirko nedvomno obogatile, tako v pesniškem kakor tudi v motivnem oziru. Tako bi n. pr. Marija in brodnik kot motiv kaznovane trdosrčnosti spadala v izbor naše narodne epike pač mnogo bolj ko razne variante Lakomne krčmarice. Prav tako, da navedem še en primer, Otrokova duša se pokori, mogoče naša najintimnejša in najgloblja pesem o materi in otroku, ki jo pogrešam še posebno nerad, ker bi ji poleg številno zastopanega motiva matere-detomorilke šlo mesto ne samo zaradi njene etične in estetske vrednosti, amipak tudi kot dobrodošlemu in celo potrebnemu dopolnilu. Še pravilnejše pa bi bilo morda, ko bi se bil vsebinski okvir tako razširil, da bi se bile upoštevale sploh vse vrste narodnih pesmi, poleg epskih tudi lirske. Samo na ta način bi bilo mogoče, napolniti knjižico res s kvalitetnim gradivom, se izogniti motečemu ponavljanju ter sestaviti zbirko, ki bi bila zares antologija in ki bi jo upravičeno lahko postavili v vrsto naše klasične poezije. In tudi kot zrcalo našega narodnega značaja bi knjižica šele v taki širši in vse panoge obsegajoči zasnovi dobila pravo veljavo. Še nečesa pogrešam, brez česar bi ljudska izdaja pač ne smela biti: vsaj najnujnejšega komentarja. So v pesmih izrazi in situacije, ki jih nepoučen bralec -prav gotovo ne bo razumel. Zato bi stvarna pojasnila bila vsaj tako dobrodošla in potrebna, kakor so dodane bibliografske navedbe — za večino bralcev pa najbrž še mnogo bolj. Najmanj, kar bi bil moral v tem oziru urednik storiti, je bilo, da opozori vsaj na eventualno literaturo. A še to je storil le zelo pomanjkljivo in nedosledno: pač navaja Zigona in Pirjevca, niti z besedo pa ne omenja n. pr. Grafenauerjevih študij, čeprav hi bil lahko pojasnil z njimi nekatera mesta, ki so pojasnila posebno potrebna. Hvalevredno je, da se je lotil izdaje znanstvenik-veščak, ali prav zaradi tega je bil tem bolj dolžen, da svoje znanje da bralcu tudi v resnici in v čim večjem obsegu na razpolago. Da tega ni storil v večji meri, mi je ob sicer prikupni knjižici resnično žal. Janko Glase r. NAŠA PESEM V PODRAVJU. 18 ljudskih napevov s slovenskega severa, predvsem s Pohorja in njegove okolice. Za moški zbor priredil Vasilij M i r k. Izdaja in tisk Mariborske tiskarne. (Marihor 1939.) V. 8°. (2)-f21 str. V nasprotju z večino izdaj naših narodnih pesmi hoče biti pričujoča izdaja zbirka ljudskih napevov. Ali se pojma »ljudski« in »narodni« ne krijeta? Podoba je, da je pojcin »ljudski« podrejen pojmu »narodni«: ima značaj krajevnosti, predvsem v snovnem oziru, neredko pa v zvezi s tem tudi glede na poreklo, kot produkt krajevnih ljudskih pevesv. Kot takega srečujemo v naši zbirki pohorskega pevca Jurija Vodovnika; pa tudi drugače so pesmi po večini z območja Pohorja, medtem ko je ostalo Podravje zastopano samo z eno prleško in eno prekmursko. Imajo pa vse pesmi Bvojski značaj: vsebinsko jim je osnovni ton vedrost, zadovoljnost in šegavost, jezikovno pa očitujejo — z izjemo omenjenih dveh —• govorico južnega Pohorja z zanimivimi lokalizmi. Muzikalno pesmi ne kažejo niti posebne enotnosti niti kakih izrazitih posebnosti. Napevi imajo enodelno in dvodelno pesemsko obliko in so večinoma zgrajeni iz dvotaktnih motivov, nekateri celo iz enega samega motiva. V dvodelnih primerih ni toliko izrazit melodični kot ritmični kontrast, ki je posebno jak pri Vodovnikovih »Veseli kmetic« in »O sedanjem času«. Ti dve pesmi imata poleg »Vesele vigredi« celo trodelno zasnovo, kur upravičuje domnevo, da je tudi slednja pesem morebiti Vodovnikovega izvora. Domnev» potrjuje tudi močen odklon melodije v subdominautno območje, ki je v taki meri v ljudskih pesmih redek. Melodično so napevi dokaj raznoliki, tako glede amhitusa kakor ritmičnega ustroja. Saj ne preseže melodija v dveh napevih niti kvartc oziroma kvinte, medtem ko doseže v drugih celo undecimo in tredecimo, kar nekoliko spominja na alpsko melodično dikcijo. V ritmičnem oziru pa najdemo poleg dvo- in tridobnih tudi peterodobni taktovski način ter meno takta v eni in isti pesmi. Tonaluo se giblje večji del napevov v toniki in dominanti, le redki se razen že omenjenih rahlo naslonijo še na spodnjo domiuanto. V dveh pesmih imamo pravo transpozicijo v dominanto, kar pa izvira najbrž od avtorja, ker je le malo verjetno, da bi se ljudstvo kedaj dvignilo do takšnega, že umetnega oblikovanja, zlasti ker transpozicija niti ni potrebna. Pesmi niso le preprosto harnionizirane, temveč imajo po večini značaj koncertne priredbe. Napevi so deloma v 1. deloma v 2. tenorju, mestoma prehajajo iz enega v drugi glas. V nekaterih pesmih potujejo skozi dva ali celo skozi vse glasove, kar nujno privede do neke vrste variacij, zvezanih z modulacijami, ki jih pa avtor ni izvedel dovolj naravno, tako da napravijo včasih vtis prisiljenosti, kar je posebno občutno v Vodovnikovi »Ugovški kmetje«. Spremljajoči glasovi skušajo ohraniti čim večjo samostojnost, bodisi da imajo lastno besedilo ali onomatopoetično posnemajo zvonove ali kukavico, bodisi da dajo z raznimi medmeti — la, hoj, av, hm itd. — napevu čim bolj pester okvir. Na ta način dosežejo nekatere priredbe lepo stopnjo popolnosti in učinkovitosti. Motijo pa pri drugih nekatere trdote v melodičnem gibanju glasov, kakor pogosti nemelodični skoki, navzkrižja, vzporedja, v ritmičnem oziru pa nepotrebno spreminjanje takta. Ima pa zbirka tako v muzikalnem kakor v folklornem oziru svoj pomen in bi bilo le želeti, da bi se ji pridružilo še več tovrstnih izdaj. Prof. Gregor Zafošnik. DANCKERT WERNER, DAS EUROPAISCHE VOLKSLIED. Mit 364, Notenbeispielen und 19 tabellarischen Ubersichten. Berlin 1939. 8°. VIII + 450 str. Literaturi o narodni pesmi se je na nemškem knjižnem trgu pridružila lani pomembna nova knjiga, ki bi ji lahko dali značaj kompendija. Pisatelj namreč razpravlja v njej o narodni pesmi skoraj vseh evropskih narodov ter jo skuša prikazati kot neko stilno enoto, ki je plod zapadnoevropske kulture; hkrati pa hoče dognati, katere tvorne sile so vplivale na njen razvoj v smislu plemenske oziroma narodnostne diferenciacije. Toda medtem ko obravnavajo druga tovrstna dela narodno pesem po njeni tekstni strani, je naslovna knjiga poskus, prikazati jo z glasbenega vidika. Za nas je zanimiva, ker govori poleg drugih slovanskih tudi o južnoslovanski in posebej še o slovenski narodni pesmi. Govoreč o nastanku narodne pesmi pravi avtor v uvodnem razglabljanju, da ustvarja pri kulturnih narodih višja, kulturno najpomembnejša plast vzorčne oblike, ki jih spodnja, manj kulturna plast naroda sprejema kot nekako seme, iz katerega vzklijejo nove, vzorčnim podobne oblike. Novejša dognanja, ki so plod realistične znanstvene metode in zlasti nauka o recepciji, dokazujejo, da narod svoje pesmi ne iznajde sam, kakor so mislili to romantiki, temveč sprejema vzorčne oblike od umetne glasbe. Ljudski pesnik in ljudski pevec ne ustvarjata novih oblik, temveč si izposojene, privzete oblike nevede in nehote prikrojita in jim dasta novo vsebino, sledeč svojemu plemenskemu oziroma narodnostnemu čutu in okusu, ki porajala značilnosti in svojskosti v narodni pesmi. Narodna pesem je torej odsev sodobne ali pretekle umetne glasbe. Po tem načelnem uvodu, ki vsebuje v podrobnem razglabljanju nekaj precej smelih trditev v prilog velikim narodom, razpravlja avtor o narodni pesmi posameznih narodov, skušajoč prikazati njen stilni razvoj in sile, ki so na razvoj vplivale, ter dognati morebitne značilnosti in svojskosti, ki so dotičnemu narodu lastne. To ugotavlja na podlagi primerjalnih tabel z napevi in s pomočjo analize tonalne, melodične in ritmične Btrukture teh napevov. Kot merodajni činitelj za določitev, v katero vplivno muzikalno področje »pada kak napev, mu služijo: tonalno-lestvični melodijski ustroj, navkrebrska oz. navzdolna in terčno-vertikalna oz. tctrakordahio-lincarna melodijska tendenca, melodijski obseg ter izo- oz. poliritmija. O narodni pesmi Slovanov piše avtor na 59 straneh (Germanom posveča 181 strani!). Najobširnejc razpravlja o vzhodnoslovanski pesmi, zlasti o bilini in dumi, precej na kratko pa o zapadnoslovanski, kateri prisoja veliko odvisnost od zapadnoevropske, zlasti nemške glasbene kulture. Več izvirnosti, značilnosti in svojskosti pripisuje narodni pesmi južnih Slovanov. Pri Srbih in Hrvatih se močno čutijo tokovi peterih kulturnih krogov: domačega ali dinarskega, bizantinskega, italoromanskega, srednjeevropskega in mohamedansko-turskega, pri Bolgarih pa so poleg staroslovanskega zaznatni še bizantinski, turško-tatarski, turško-arabski in starofinski vplivi, medtem ko je srednjeevropski vpliv šibek in redek. Dovolj objektivno so nakazane nato značilnosti obeh narodnih pesmi, pri čemer se še posebej omenjajo srbski junaški ep in guslarji. Slovencem je odmeril avtor izmed vseh narodov, ki jih obdeluje samostojno, najmanj prostora (str. 413—5). Imenuje jih po Gilbertu z ozirom na njihovo kulturno zgodovino in politični položaj »brezzgodoviusko pleme hlapčujočih naseljencev«, vendar jim ne odreka umetniške tvornosti in delavnosti pri zbiranju narodnega blaga, kar da potrjujejo zbirke narodnih pesmi, ki jih točno našteva. Podobno kot pri Vendih (Lužiških Srbih) se je radi kulturnogeografskega položaja tudi slovenska pesem pod vplivom cerkvene glasbe, italijanske pesmi v Istri in zlasti nemško-alpske pesmi tekom stoletij znatno preobličila. Večina napevov je povzeta po nemških vzorcih, le v nekaterih neznatnih potezah se je ohranil samosvoj slovenski značaj, predvsem v duhovnih, nabožnih pesmih, med katerimi se zlasti Marijina pesem odlikuje po preprostosti in nežnem občutju. Na mesto stare »kranjske« narodne pesmi so stopile štirivrstne »viže«, ki danes skoraj izključno predstavljajo narodno pesem, ki jim pa manjka izrazita narodna svojskost. Kot primer slov. narodne pesmi navaja napev in besedilo »Jes pa pojdem na Gorenjsko«, ki ga primerja z nekim avstrijskim na-pevoin. Napeva se v glavnem res ujemata. To je približno vse, kar iz knjige izvemo o naši pesmi. Sodba je torej precej negativna. Vendar neupravičeno. Kajti avtor se je postavil na stališče, da je alpski pesemski tip predvsem nemški, kar pa je vsaj problematično. Tudi Slovenci pojemo — kakor alpski prebivalci — narodne pesmi več-, zlasti triglasno, česar avtor žal ne omenja, priznava pa sam, da sta pri Nemcih harmonični čut in smisel za večglasno petje tem bolj razvita, čim dalje gremo proti jugu. Ali ni morda ta pojav v zvezi s slovenskim krvnim poreklom alpskih naseljencev? Vsekako še to vprašanje ni rešeno, zato ni upravičeno govoriti o preveliki odvisnosti naše narodne pesmi od nemške. Da ima naša pesem zapadnoevropsko muzikalno obeležje, da se v tem loči od ostale južnoslovanske, je razumljivo, ker smo rastli pod vplivom zapadne kulture. Res pa je tudi, da imamo kljub temu značilne, svojske, specifično slovenske narodne pesmi, ki se ločijo od drugih evropskih, tudi nemških, ne toliko oblikovno, temveč vsebinsko, po svojem izrazu, milini in ljubkosti. Seveda se te posebnosti ne razodevajo v kaki »Jes pa pojdem na Gorenjsko«, ki jo je avtor predstavil kot tipično slovensko pesem. Zato moramo reči, da podoba naše slovenske pesmi v naslovnem delu ni podana dovolj objektivno. V splošnem pa je knjiga bogat, zanimiv in poučen vir za spoznavanje narodne pesmi, ki je bo vesel vsak glasbenik, pa tudi marsikdo drugi, saj nam more veliko pripomoči k razumevanju narodnih pesmi, ki nam jih danes od vseh strani posreduje radio. Prof. Gregor Zafošnik. GERAMIl VIKTOR, STEIRISCHES TKACHTENBUCH. Graz 1935—1939. V. 8". I, str. 345—502; II, 619 str. Geramhovo veliko delo o nošah na Štajerskem (prim. ČZN XXIX, 1934, 83 sl.) je zaključeno. Aristokratske, učenjaške in vojaške poteze v nošah reformacijske dobe so se v Srednji Evropi koncem XVI. stoletja umaknile novim realističnim. Baš na skrajnih obronkih Vzhodnih Alp pa se je obranila grandezza na prehodih v Srednje Podonavje in tako so nastali otoki s svojstveno zaostalo nošo, kakršno vidimo n. pr. tudi na poznorcnesančnih nagrobnikih na zunanjosti mariborske stolnice in mnogih cerkva v mariborski okolici. Konec XVII. stoletja in zlasti vse XVIII. stoletje razčlenjenost noš še posebno uveljavi z modo iz Francije, z vedno bolj obrtniško krojeno in izdelano obleko, predvsem pa z merkantilistično gospodarsko politiko države, ki je z uvajanjem tekstilne industrije širila namesto dotedanjih izdelkov domače in meščanske obrti tovarniško blago. V primeri s prejšnjo enoličnostjo noše, katero je diferenciral v glavnem samo stan, nastajajo od XVIII. stoletja dalje različno izoblikovane noše, kakršne smo v začetku XVII. stoletja prvič ugotovili v krajevno zaostali grandezzi. Na Slovenskem Štajerskem se k temu splošnemu, srednjeevropsko vplivanemu razvoju noš pridružijo še elementi Srednjega Podonavja in Balkana, ki se uveljavljajo s svojimi orna-mentalnimi poudarki na platnu in usnju, na kar nas opozarja s pečo in škornji v Prlekiji že prvi rokopisni opis štajerske noše C. A. Frytaga iz 1. 1753. Na tej diferenciaciji je postala po koncu XV11I. stoletja empirska noša s svojo težnjo po stvarnosti in prirodnosti izhodišče za vse vrste današnjih noš in prav tako začetek nivelizacije obleke na podlagi meščanskega kroja. V tem razvoju noš na Slovenskem Štajerskem je bil v splošnem najbolj vplivan po modi s prometom in tokom kulture povezani severozahod z Mislinjsko in zahodno Dravsko dolino, najmanj pa vzhod na črti Radgona—Brežice. Dotlej na platnu in sirovem suknu utemeljena slovenještajcrska noša s prevladujočim stremljenjem po beli barvi se je od konca XVIII. stoletja dalje začela posluževati vse več industrijskih izdelkov in z njimi zlasti v praznični noši vedno več zelene barve po ausseeški noši, ki je z nadvojvodo Ivanom postala štajerska deželna noša. Tako se je polagoma oddelila modnim vplivom najbolj podvržena Dravska dolina od konservativnejše Prlekije ali prometna Savinjska dolina od izven prometa ležeče Šaleške. Posledica tega je bila vedno večja diferenciacija noš, ki jo poznamo iz bogatega gradiva, nabranega iz raznih krajev v času, ko je štajerska dežela nameravala uniformirati proti Napoleonu zbrano črno vojsko v narodni noši. Radi splošnega kulturnega toka, katerega je silno pospešila železnica, se udomači od srede XIX. stoletja dalje vse bolj konfekcijska praznična obleka in običajni postanejo n. pr. kratki suknjiči in dolge hlače, rute izpodrinejo pečo, sukno kožuhovino, široke krajce pri klobuku ozki itd., tako da so se do današnjega časa ohranili predempirski elementi noše samo še na prlcškem vzhodu v poletni beli delovni obleki, v modrem predpasniku Podravja ter v coklah hribovitih krajev. Domači ročni izdelki pa so bili omejeni na dekorativne platnene izdelke na pohištvu in v notranjosti hiše. Za to kulturnozgodovinsko sliko štajerskih noš zavzame Geramb do njih tudi načelno stališče. Noša je sestavni del običajev in izraz narodne skupnosti, obenem pa glede na posamezne kose tudi izraz dejanskih potreb. Pokrajinsko so posamezne noše utemeljene v zemljepisnih lastnostih zemlje in se morejo kot pokrajinske svojevrstnosti zasledovati nazaj najmanj do antike ter niso šele posledica novodobnih vplivov. Enako stara je delitev obleke v delovno in praznično, raznolikost noše po stanovih, za razne letne čase in starostne dobe, kar je našlo odmev tudi v narodnih pesmih. Gojitev narodne noše po vrhnjih plasteh družbe sega prav tako nazaj v antiko, v srednjem veku pa jo najdemo n. pr. v ustoličenju koroškega vojvode v kmetski noši. Z gojitvijo in uporabo narodne noše so hotele vrhnje plasti družbe od nekdaj poudarjati skupnost in enotnost vsega ljudstva v eni politični ali kulturni edinici. V novejšem času so temu stremljenju posebno pomagali rousseaujevstvo, fiziokratizem in narodnostna ideja. Najnovejša doba pa je zlasti s tujskim prometom narodno nošo ponižala na nivo modnega objekta podobno, kakor so jo razne organizacije z uporabo v manifesta-cijskc namene ponižale na nivo uniforme. S tcin je bil narodni noši odvzet smoter, katerega so ji dali romantiki, ki so hoteli z njo osvoboditi človeka od tovarne, delavnice in od delavnika sploh ter ga duhovno in razpoloženjsko sprostiti v prirodii in ga z njo čim bolj strniti. Naši muzeji s svojimi narodopisnimi oddelki stoje tu pred aktualno nalogo, dirigirati narodno nošo obenem z vsemi drugimi elementi tako zvane narodne kulture na tisto mesto, katero ji v javnem življenju kot kulturnozgodovinskemu spomeniku, gre. V svojih izvajanjih uporablja Geramb kulturnozgodovinsko metodo: iz zgodovinskih virov ugotavlja noše v posameznih dobah, v posameznih pokrajinah in krajih. Za časovno in pokrajinsko opredelitvijo noš in njenih delov razpravlja o posameznih kosih obleke ter jih opiše po sestavinah in glede njihove smotrnosti. Vse to pa dopolnjuje zlasti za dobo po 1. 1780. z bogatimi kartografskimi ponazorili in reprodukcijami gradiva, tako da je knjiga enako pomembna za narodopisca kakor za kulturnega zgodovinarja. Po svoji metodi bo Gerambovo delo ostalo za dolgo dobo temelj, s katerega bo moral izhajati vsak naš študij narodne noše; to je, izhajati prvenstveno iz arhivalnega gradiva in antropogeografskih lastnosti zemlje ter iz smotrnosti posameznih kosov obleke in obleke kot celote. Edino to so trdni temelji za proučavanje noše, medtem ko je vse drugo, kakor stil, kompozicija itd., sekundarnega pomena in je narodopiscu samo v pomoč tam, kjer mu zgodovinski viri niso na razpolago. Gerambovo delo daje narodopisju preizkušeno delovno metodo ter ga osvobaja romantičnih predpostavk in prvenstveno stilnoanalitičnih izvajanj, kakor jih je v naše narodopisje uvedel n. pr. St. Vurnilc. Navzlic bogatemu gradivu, ki ga je Geramb uporabil, za Slovensko Štajersko z njegovim delom snov seveda še ni izčrpana. Po izidu knjige odkrito protestantsko pokopališče na Betnavi je podalo gradivo, ki dopolnjuje poglavje o plemiški noši na prehodu iz XVI. v XVII. stoletje; čaka nas tudi še naloga, da izrabimo gradivo z naših poznorenesančnih nagrobnikov, nadalje votivne slike z naših romarskih božjih poti, kakor so n. pr. Ruše ali Sladka gora, slike v grobnicah, n. pr. pri Sv. Petru pod Mariborom iz konca XVIII. stoletja, ali spominske slike, n. pr. z gradu Braneka iz konca XVII. stoletja. Gotovo najlepša taka zbirka noš našega meščanstva in plemstva pa izvira iz loretanske kapele v Mariboru iz konca XVII. ter začetka XVIII. stoletja. Splavarske slike n. pr. pri Sv. Boštjanu pri Dravogradu bodo enako pomembne za izpopolnitev krajevnih historičnih noš kakor akvareli pohorskih kmetov (n. pr. pri Urbancu na Lehnu ali pri Grubelniku na Recenjaku) iz srede XIX. stoletja za ugotovitev, kako je prodirala sodobna meščanska obleka na pohorska pobočja, pri čemer je ostalo blago staro, sirovo sukno, kroj pa je bil prevzet po meščanski salonski obleki. Navedeno in podobno gradivo bi moglo izpopolniti sliko o narodnih nošah posebno za kraje, ki so ležali stran od prometa in jih upošteva Geramb v manjši meri, kakor n. pr. Haloze in pokrajina za spodnjo Sotlo. Razen znanstveniku bi to še neizčrpano krajevno gradivo prišlo prav tudi raznim projektantom narodnih noš, ki hi edino na ta način mogli pravilno rekonstruirati krajevne narodne noše. namesto da uvajajo v severovzhodno Slovenijo pretežno meščanske elemente noš z Gorenjskega. Zanimivo je v Gerambovem delu o štajerskih nošah, da postavlja med njih temelji na pomembno mesto narodnost, s katero je slovenski del bivše avstrijske kronovine samosvoje izoblikoval lastno nošo v okviru splošnega srednjeevropskega kulturnega razvoja, obenem pa v primeri z nemškim delom dežele mnogo močneje participiral na etnično sorodnem, oziroma istem Srednjem Podouavju in Balkanu. Podrobneje o narodnosti kot temelju za narodno nošo avtor sicer ne razpravlja, izgleda pa, da izhaja pri tem iz dejanskih razlik, katere zasleduje v nošah nemškega in slovanskega dela štajerskega od priselitve Slovanov dalje in katere postanejo očividne zlasti v najnovejših dobah, dokler jih ne prekrije moderna nivelizacija kulture. V primeri z danes pogostim drugačnim gledanjem na narodopisno kulturo bo to Gerambovo načelno stališče zahtevalo tudi od naših proučcvalcev noše posameznih krajev, da zavzamejo do njega stališče po še neobjavljenem gradivu ter pri tem usmerijo vzporejanje z vzhodom, kar se pri nas v zadnjih letih dosledno opušča. Ni naloga tega poročila, da bi prikazali Gerambovo delo in zavzeli do njega stališče v podrobnostih. Omenimo samo, da je knjiga plod dvajsetletnega študija in da je avtor metodično, kritično in smotrno uporabil in izrabil ogromno gradivo ter pripravil kulturnozgodovinsko sliko noš štajerske kronovine od najstarejših predzgodovinskih časov do današnjih dni. S tem je ustvaril delo, ki po svoji pomembnosti sega izven okvira zemlje, kateri je namenjeno, in ki ga bo mogel trajno uporabljati kot temelj bodočim narodopisnim študijam tudi slovenski in jugoslovanski nurodopisec, in to tako za proučavanje noš severovzhodne Slovenije kakor za študij noš sploh. Geramhova knjiga ni samo priročnik štajerskih noš, temveč uvod v noše sploh, pri čemer ji služijo štajerske noše za podlago. Franjo Baš. PREHOD IZ BRONASTE V ŽELEZNO DOBO obravnava Walter Se hm id v predavanju, ki ga je imel 25. maja 1940 v graškem prirodoslovnem društvu in je izšlo kot ponatis iz publikacije »Das Joanneum« (Der Ubergang von der Bronze- zur Eisenzeit, dargestellt an »teirischen Funden. Graz 1940. V. 8°. Str. 7—12 + 4 pril.). V njem je senior naših arheologov povezal predzgodovinske kulture z R. Sernanderjevimi gibanji klime, po katerih je naša bronasta doba istočasna s subborealnim, železna s subatlantskim podnebjem, začetek hall-stattske pa s postglacialnim klimatskim poslabšanjem. Da karakterizira tako utemeljeno prehodno kulturo iz bronaste v hallstattsko dobo, uporablja avtor zlasti za keramiko primere iz mariborskega in ruškega planega grobišča, medtem ko podaja v ponazorilo kovinskih izdelkov predvsem najdbe s Štajerskega na severu od Kobanskega in Mure. Franjo Baš. DESETINA, doslej z zgodovinskega vidika še malo raziskana, je predmet razpravi, ki jo je pod naslovom »Das Zehentwesen in Steiermark und Karaten von den Anfangen bis ins 15. Jahrhundert« objavil Ferdinand T r e m e 1 v 33. letniku graške Zeitschrift des Historischen Vereines fiir Steiermark (Graz 1939, 5—51). V njej razpravlja o pojmu, nastanku, razvoju in vrstah desetine (posebej o slovenski desetini, ki je bila prvotno manjša), o predmetih, ki so bili desetini podvrženi, o pobiranju, upravljanju in uporabljanju desetine ter sploh o vsem, kar je z desetino v zvezi. Ozira se v glavnem sicer na nemški del Štajerske in Koroške, vendar se nekateri podatki nanašajo tudi na naše kraje. Od pridelkov, od katerih se je pobirala desetina le tu in tam, se navajajo v članku n. pr. iz okolice Ptuja proso, z Dravskega polja in s Pohorja lan, vinska desetina, ki je bila zelo razširjena, pa je bila v veljavi tudi še v krajih, kjer danes vinske trte ne goje več, n. pr. na Koroškem v okolici Grebinja in v Labodski dolini; kot primer, da se je pridobila pravica do desetine s krčenjem gozdov, se navaja tudi šentpavelska posest v Puščavi. Zabeležujemo ta drobiž mimogrede, predvsem pa opozarjamo na razpravo kot celoto, ker veljajo njene ugotovitve več ali manj pač tudi za naše ozemlje. J. Mravlja k. WOLF HUGO IN SLOVENCI. Za osemdesetletnico, odkar se je v Slovenjem Gradcu rodil znameniti nemški skladatelj Hugo Wolf, je v Jutru 30. maja 1940 [B. B o r k] o načel vprašanje, ali »pričuje kaj o Wolfovem, četudi zgolj zasebnem odnosu do Slovencev«. Nekaj misli je podal k temu v Jutru 5. jun. 1940 dr. G. K r e k, ki je že ob petdesetletnici skladateljevega rojstva pisal o tem vprašanju (v Novih akordih 1910, 18—20) in med drugim opozoril na sicer rahlo, vendar zanimivo rcminiscenco iz slovenske narodne pesmi v neki mladostni Wolfovi skladbi. Še zanimivejša in pomembnejša pa je brez dvoma ugotovitev, da se je v Wolfovih žilah pretakala po materi tudi slovenska kri. Razvidno je to iz rodovnika, ki ga je sestavil dr. Walther Rauschenbcrger (Ahncntafel des Komponisten Hugo Wolf, Leipzig 1940, 4°, 7 str. + 2 prilogi) in v katerem je dognal, da je oče Wolfove matere bil posestnik in kovač Jakob NuBbaumer v Naborjetu na Koroškem, njen ded, Jakobov oče Gašpar, pa se je v Naborjet priselil iz Mojstrane in se je prvotno pisal Orehovnik; v Naborjetu »i je nadel nemško ime, »wahrscheinlich zum Zweck besseren Fortkommens« (6). S to primesjo slovenske krvi razlaga genealog predvsem Wolfovo čustvenost, njegovo strastnost in ekscentričnost (!) in prihaja do sledečega zaključka: »Man muli annchmen, daB zu der groBcn musikalisehen Begahung des Vaters und allgcmein kiinstlerischen Anlagen der Familie Wolf.. . die grbBere Lcidcnschaftlichkeit der Mutter hinzugetreten ist, und daB aus diesen vereinten Anlagen das Genie Hugo Wolfs entstanden ist« (4). Pripomniti je, da piše Rauschcnberger slovensko ime NuBhaumcrjevih prednikov do-idedno Orehovnik, kar je Bevcda napačno in je treba popraviti v Orehovnik, kar sledi že iz smisla in odgovarja tudi vpisu v matrikah (dopis župnijskega urada na Dovju 2. jun. 1940). Enako je treba popraviti domnevo, da bi žensko krstno ime Marina, ki naletimo nanj med predniki Wolfove matere, bilo italijansko (3); oblika Marina za Marijo je bila še v 18. stoletju med Slovenci zelo razširjena in ni upravičeno, sklepati iz nje na italijansko poreklo. J. G 1 a s e r. O ČUTARI je objavil Laszlo N a g y zanimiv članek »A csutora« (z nemškim posnetkom) v somboteljski reviji Dunantuli szemle 1940, 14—-31. Avtor podaja zgodovino čutare, ki je znana že iz predzgodovine, ki pa je dobila svojo osnovno izobliko v klasičnem Sredozemlju. Od tod so jo razširili Jugoslovani v Srednje Podonavje, kjer je postala v XVIII.—XIX. stoletju sestavni del madžarske narodopisne kulture. Način in vrste izdelovanja čutar podnju Nagy po izdelovalnicah v Veszpremu ter na Balkanu. Nagyjevi izsledki bodo mcrodajni tudi za naše kraje, vsaj v Prlekiji, kjer je po našib ugotovitvah lesena čutara uvozno blago s sejmov na črti Radgona—-Varaždin, kjer pa so se doma izdelovale (Sv. Anton v SI. g., Turjanci, Lemberg) glinaste čutare v obliki kolačev, ki so se nadeli na podlaket, medtem ko 6e je lesena čutara nosila na platnenem, včasih tudi usnjatem jermenu. Čutaro so v teh krajih nadomestile do konca XIX. stoletja lesene in glinaste bariglice v raznih oblikah od sodčka do vedrca. Domač izdelek pa je bila čutara najbrž na Pohorju, za kar govore z začetnicami lastnikov opremljeni primerki iz prejšnjega stoletja, ki jih najdemo še danes v rabi n. pr. v Rušah, in čutare, izdelane v Framu. Obliko domačih lesenih in glinastih čutar je koncem XIX. stoletja uporabila za svoje kameninaste izdelke tudi tovarna v Libojah, ki pa jih je prenehala izdelovati že pred svetovno vojno. Franjo Baš. MRAVLJ1NJAKI NA POHORJU. Kot dopolnilo k beležki o mravljinjakih v lanskem Časopisu (1939, 140) smo po posredovanju g. ing. S. Sotoška v Mariboru, ki mu bodi za to izrečena najlepša zahvala, prejeli o nabiranju mravljinjih jajčec podroben opis, sestavljen po strokovnih navedbah večletnega mravljinjaka pri St. Kungoti na južnem Pohorju, torej nedvomno avtentičen. Po poklicu je dotični mravljinjak gozdni tesar, v letih krize, ko je bilo malo zaslužka, pa je začel poleg tega nabirati tudi gobe in lnravljinja jajčeca. Začne se nabiranje okoli Petrovega, t. j. konec junija, in traja do konca avgusta. Potrebna je zanj ca. 75 cm dolga lesena žlica in dve rešeti, ki sta položeni drugo na drugo v razdalji 30 cm. Gornje rešeto mora biti fižolovo, spodnje pšenično, lahko pa jc tudi nekoliko gostejše. Mravljišče se odpre tam, kjer posije nanj jutranje sonce, ker se na tej strani nahaja največ jajčec. Z žlico se jajčeca zdevljejo v gornje rešeto iu presejejo, tako da se večji del igličevja odstrani in ostanejo na spodnjem rešetu jajčeca že za silo očiščena. Tako dobljena jajčeca, med katerimi pa je še veliko mravelj, se stresejo v vrečo in vreča nato v košu prenese na določeno mesto, k tako zvani čistilnici. Čistilnica se napravi v gozdu, kjer je na razpolago voda. Kraj se temeljito očisti ruše in zemlja dobro stolče, da je površina popolnoma gladka. Okoli prostora, ki mora meriti ca. 5 m1, se napelje voda, da se mravlje ne morejo razlesti. Tik ob vodi se tako napravljeni otoček pokrije s smrekovimi ali jelovimi vejicami. Jajčeca se z mravljami in še no popolnoma odstranjenim smetjem vred nasujejo v sredino otočka, od koder mravlje takoj začno prenašati jajčcca pod vejice. Iglo in druge smeti mora mravljinjak sproti odstranjevati, drugače bi mu mravlje tudi to znosile pod vejice, da zavarujejo svojo zalego. Tako očiščena jajčeca pridejo v sušilnico. Ta se napravi na ta način, da so na ravnem prostoru zahijejo v zemljo 4 koli, visoki 1 5 m, ob te pa se pritrdijo deske, tako da nastane nekak prizmatičou prostor. Sredi tega prostora se močno zakuri in nalaga tako dolgo, da se nabere dovolj žerjavice. Nato so čez kole napne iz vreč sešita rjuha, na rjuho pa so nasipljejo jajčcca z mravljami. Zaradi vročine zlezejo mravlje na vrh in so takoj oprimejo vreče, ki jo mravljinjak v tu namen pogrne preko rjuhe; z vrečo jih nato strese v gozd. To se ponavlja, dokler niso jajčeca popolnoma čista. Treba jih jo nato šo sušiti, in sicer tako dolgo, da začno pri mešanju močno šumeti. Ko so ohladijo, morajo imeti enotno barvo in biti prožna: če jih vzamemo v pest in stisnemo, se morajo zravnati zopet v prejšnji položaj. J. G 1 a s e r. 5. Nož, britvi, vzbokline na ščitih, ročaj s ščita in okova za sulice s Formina. Pril. si. 4. Pril. si. 5. Pril. si. 6. Pril. si. 8. Kamnoseška znamenju v mariborski stolnici. Pril. si. 11. Pril. si. 15. Pril. si. 13. Pril. si. 14. Konzola iz severne (U). mojstrovi začetnici iz srednje ladje (12) in sklepniki (13—15) v prezbiterija mariborske stolnice. Pril. si. 17. Pril. si. 16. Pril. si. 18. Sklepniki z evangelisti v prezbiteriju mariborske stolnice. V oceno in zameno doposlane tiskovine. Od 1. maja do 31. decembra 1940. Akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana: Pravni spomeniki slovenskega naroda. 1. Dolenc M., »Gorske bukve« v izvirniku, prevodih in priredbah. 1940. Jugoslavenska akademija, Zagreb: Ljetopis Jugosiavenske akademije. 51, 52. 1939—1940. — Rad. 260, 264r-266, 269. 1938—1940. Deutsche Akademie, Miinchen: Fochler-Uauke G., Die Wissenschaft im Leben&kampf des deutschen Volke«. — Deutsche Kultur im Leben der Volker. XV, 1—2. 1940. Deutsch-Auslandischer Buchtausch, Berlin: Bauer H., Schicksalswende Europas. Berlin 1940. — Danckert W., Das europiiische Volkslied. Berlin 1939. — Dokumente zur Vorge-schichte des Krieges. Berlin 1939. —■ Polnische Dokumente zur Vorgeschichte des Krie-ges. I. Berlin 1940. — Forschungen zur Kirchen- und Geistesgeschichte. 11. Bd. Stuttgart 1937. — Historisch-diplomatisciie Forschungen. 3. Santifaller L., Beitrage zur Geschichte des Lateinischen Patriarchats von Konstantinopel (1204—1261). Weimar 1938. — Hamann R., Deutsche und franzosische Kunst im Mittelalter. I. Marburg 1923. — Hoffmann W., Donauraum. Leipzig 1939. — Jahrbuch der Gesellschaft fiir die Geschichte des Prote-stantismus im ehemaligen Osterreich. 61. Wien-Leipzig 1940. — Regesta pontificum romanorum. Germania pontificia. Vol. I1L Provincia maguntinensis. Pars 111. Berolini 1935. — Deutsche Reichstagsakten. Jiingere Reihe. VU. Bd. Stuttgart 1935. — Reinerth H. u. Thiele E. 0., Tracht und Schmuck im nordischen Raum. 1.—2. Leipzig 1938—1939. — Schriften des Reichsinstitut fiir altere deutsche Geschichtskunde. 2. Berges W., Die Fiirstenspiegel des hohen und spiiten Mittelalters. Leipzig 1938. — Schiirer 0., Prag, Miinchen-Briiim 1935. — Historische Studien. 335. Waas A., Herrschaft und Staat im deutschen Friihmittelalter. Berlin 1938. — Urkunden zur letzten Phase der deutsch-poluischen Krise. Berlin 1939. — Volkslehre und Nationalitatenrecht in Geschichte und Gegenwart. II. Reihe, 3. Bd. Raupach H., Der tschechische Friihnationalismus. Essen 1939. Znanstveno društvo za humanistične vede, Ljubljana: Razprave. 18. Logar C., Analiza zavesti. 1940. Družba sv. Mohorja, Celje: Mohorjeva knjižnica. 114. Stele F., Slovenske Marije. 1940. — Znanstvena knjižnica. 12. Pirjevec A., Knjižnice in knjižničarsko delo. 1940. Gosudarstvennyj ermitaž, Leningrad: Gurvič N. A., Tician. 1940. — Obščij putevoditelj. 1.—U. 1940. — Rubens i ego škola. 1940. — Soobščennja. I. 1940. Komisch-germanische Kommission, Frankfurt a. M.: 28. Bericht der Riim.-gcrm. Kommission 1938. Berlin 1940. — Germania. 24, 1^4. Berlin 1940. Slovenska matica, Ljubljana: Gorše M., Dr. Valentin Zamik. 1940. — Kranjec M., Povest o dobrih ljudeh. 1940. — Pahor J., Matija Gorjan. 1940. Slovansky ustav, Praha: Byzantinoslavica. VI. 1935—1936. — Prace Slov. ustavu. VIII. Viskovataja J., Ruske motivy v tvorbe Julia Zeyera. 1932. XI. Wiskowatyj K., Poglosy historji polskiej w epice jugoslowianskiej. 1933. XII. Ljackij E., Slovo o polku Igoreve. 1934. — Rukoveti Slov. ustavu. III. Ljackij E., Historicky prehled ruske literatury. I. 1937. IV. Jakovenko B., Dejiny ruske filosofie. 1939. Adler. II, 4—12. Wien 1940. Blatter fur Heimatkunde. XVIII, 1—3. Graz 1940. Buntak F., O.ječki gradski muzej. Osijek 1940. Ca». XXXIV, 8—10. Lj. 1940. Čaiopis ccskych knihovniku. XIX, 2. Praha 1940. Časopis Matice Moravske. 63—64, 1—2. Brno 1940. Čaiopis Vlasteneckeho spolku musejniho v Olomouci. LIH, 2. Olomouc 1940. Dejanje. III, 5—10. Lj. 1940. Dom in »vet. LH, 5—10. Lj. 1940. Etnologija. 1, 2—3. Skoplje 1940. Jugoslovenski filolog. XIV—XVI. Beograd 1935—1937. Forschungen und Fort»chritte. XVI, 1—6, 15—36. Berlin 1940. Gajret. XXI, 5—14. Sarajevo 1940. Glasnik Istoriskog društva u N. Sadu. XIII, 1—4. Novi Sad 1940. Glasnik Skopskog naučnog društva. XXI. Skoplje 1940. Glasnik Zemaljskog muzeja kralj. Jugoslavije. LI. Sarajevo 1940. Slovenski jezik. III, 1—2. Lj. 1940. Ljubljanski škofijski list. LXXVII, 6—12. Lj. 1940. Letopis Matice Srpske. 353, 5—6; 354, 1—6. Novi Sad 1940. Matica rada. IV, 3—8. Beograd 1940. Mentor. XXVII, 9—10; XXVIIL 1^. Lj. 1940. Misel in delo. VI, 5—12. Lj. 1940. Mitteilungen der Gesellschaft fur Salzburger Landeskunde. 80. Salzburg 1940. Napredak. XV, 5—12. Sarajevo 1940. Orientalia Christiana periodica. VI, 1—4. Roma 1940. Orožen J., Zgodovina Celjskega Sokola. Celje 1940. Pavičevič M. M., Črnogorci u pričama i anegdotama. 25. Zagreb 1940. Popotnik. LXI, 7—10; LXII, 1—4. Lj. 1940. Slovenski pravnik. LIV, 9—12. Lj. 1940. Umetnički pregled. III, 4—10. Beograd 1940. Mladi Prekmurec. IV, 5—8. Murska Sobota 1940. Kazori. VIII, 9—10; IX, 1—4. Lj. 1940. Nova revija. XIX, 2—6. Makarska 1940. Sbornik Matice Slovenskej. XVI—XVII, 1—6. Turč. Sv. Martin 1938—1939. Sbornik Narodniho musea v Praze. 1, 1—2. Praha 1938. Scienza e tecnica. IV, 4—5. Roma 1940. Slavia. XVII, 3. Praha 1939. Sodobnost. VIII, 6—12. Lj. 1940. Stimmen aus dem Siidosten. III, 7—12. Miinchen 1940. Dunantuli szemle. VII, 5—6. Sombathely 1940. Upplands fornminnesforenings tidskrift. XLVI, 2. Uppsala 1939. Slovenski učitelj. XLI, 5—12. Lj. 1940. Urbane A., Slovenska bratovščina sv. Hieronima v Vidmu iz I. 1452. Lj. 1940. Bogoslovni vestnik. XX, 1—3. Lj. 1940. Geografski vestnik. XVI. Lj. 1940. Gozdarski vestnik. III, 5—10. Maribor 1940. Planinski vestnik. XL, 5—12. Lj. 1940. Ribiško-lovski vestnik. VII, 3—6. Lj. 1940. Zdravniški vestuik. XII, 5—12. Lj. 1940. Franjevački vijesnik. XLVII, 6—12. Beograd 1940. Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku. LI. Split 1940. Zapisi. XXIV, 1—6. Cetiuje 1940. Brački zbornik. 1. Split 1940. Wiener Zeitschrift fur Volkskunde. XLV, 3—6. Wien 1940. Zpriivy Ceskeho zemskeho archivu. VIII. Prah« 1939. Ljubljanski zvon. LX, 5—12. Lj. 1940. 2ena in dom. XI, 5—12. Lj. 1940. Dotiskano in izdano 8. februarja 1941.