Kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo.

Izhaja 20. vsakega mesca, Velja celoletno 2 gld. — polletno 1 gld.
List 10.
V Celovcu SO. oktobra 1875.
Leto Tli.
Čujte posavski bregovi.
Oujte posavski bregovi! Vaši bude se sinovi, Hrabro da branijo dom, Mili dom matere Slave.
Dolgo junaki so spali, Krepko zato zdaj ustali; Sipljejo strelo in grom, Sečejo dušmanom glave.
Dolgo že tujčeva peta
Tla je nam tlačila sveta — Zdaj pa na noge junak, Besi se ptujega jarma!
Meč v desnici naj seče Dušmanom rane skeleče! Up je rešitve sladak — Tuj'ga ne boj se žandarma!

Kadar pa svoboda zlata Z bratom edini ti brata, Takrat boš žuljevih rok Tvojih sam vžival pridelke.
Radoljški.
Zadnja pesen.
(Spisal V. E-n.)
Vse je bilo izgubljeno.
Slava prejšnjih bojev, upanje verlih sinov domovine, cvet vojaških čet, vse, vs*e je bilo uničeno v dragašanski bitki, zbog katere je bila moč in veljava Moldavije izginila ter zopet kruti mohamedan podjarmil to deželo.
Samo tri in trideset mladih bojnikov, kateri so pod imenom „sveto ker-delo", noseč na persih križe, se bili za vero in domovino, ti so s kervavim mečem proderli skozi verste janičarske, ter ubežali v g6re.
Vsi so bili tako hrabri, tako mladi! Nijeden teh križarjev še ni imel nad dvajset let; — Jordaki, najpogumnejši vodja, štel je komaj sedemnajst let. Ko je bil izid bitke tako nesrečen, odtergal je Jordaki vihrajočo zastavo z ratišča ter si jo ovil okrog ledij, in za-njo vtaknil nož zaklicajoč svojim prijateljem: „Za mano!" — in vergel se je na goste janičarske trume.
156
Ko se je pozneje ogledal, videl je samo še dvaintrideset junakov, ki so šli za njim.    Vsi drugi so izgubili življenje.
Ali to kerdelice je rešilo svojega načelnika, in še več. s seboj so tirali nekega vjetnika — Tindarin-bega, najmlajšega zeta sultanovega. V boji se je bil pod njim zgrudil njegov konj: vjeli so ga, in še celo med begom so ga derzni mladenči, pozabivši preteče jim nevarnosti, s seboj odpeljali v gore, v katerih grapah so si šli iskat varnega zavetja.
Zmagujoči spahi (vojščaki) so derli nemudno za njimi do poznega večera. Le tu pa tam pri kaki skali, ki je bila ob jednem tabor in obkop, privoščili so si beguni kak trenotek počitka, toda kmalu so jih približujoči se glasovi njihovih zasledovalcev, pognali novic v beg. Spahi so na vso moč hiteli za mladenči; vedeli so namreč prav dobro, da je med njimi tudi Tindarin-beg.
Solnce je bilo zašlo; toda izdajalski mesec je bežečim oropal ugodno nočino temo. Komaj so si poiskali pribežališča, že so jim bili za petami ja-ničarji ter jih zopet odgnali, kakor plahe seme.
Med verhuncema dragašanske gore prikazali so se v mesečni svetlobi stolpi sivega zidovja. Na ertu najvišjega stolpa svetil se je dvojnati križ; zadnje dve okni v poslopji je obsevala medla leščerbina luč.
To poslopje je bil samostan, samotno domovje nun, ki so se bile odpovedale svetu. Če dospejo beguni do njegovih vrat, potlej si lehko odpočijejo, če tudi le do jutranje zore. Kajti pobožne device ne bodo zapirale vrat zadnjemu junaku „svetega kerdela"; rajše bodo, ako bi trebalo, ž njimi vred pogumno umerle za domovino.
Od samostanskega zvonika je zadonel melanholični glas mertvaškega zvona.
„V samostanu imajo mertveca," de jeden vojakov.
„Skoro jih bode več," pristavi tožno neki drugi.
Ko je bil zvonec utihnil,  udari Jordaki  s pestjo ob samostanska vrata.
„Kdo je?"
„Jordaki s hetajrijo."
Vrata so se odperla. Vstopivše sprejela je je čestitljiva stara žena v dolgej belej halji.   To je bila opatica samostana.
„Dobro došel, ob ugodnem časi si prišel!" nazdravi Jordakiju.
„Pač ne bi mogel slabše in o neugodnejšem trenotku tu sem prispeti, nego sedaj," tožno odverne načelnik.
Komaj je bil zadnji vojščak male četice vstopil preko praga v vežo. Opatica jih je počela šteti.
„Samo dvaintrideset, — in kje se mude drugi?"
„Ti so odšli v svoje domovje," pravi Jordaki kazoč proti nebu.
Opatica je korakala naprej gori po stopnicah. Pred glavnimi vratmi obeMnice se še enkrat ustavi, rekoč: „Dobro došel, ob pravi priliki si dospel tu sem: dekle, ki si jo bil včeraj k nam privedel, umerla je danes mirne smerti."
Pobožno se prekrižajoč odpre Jordaki tiho vrata.
Na sredi dvorane ležala je mertvica, lepa, bleda podoba iz onega življenja, duša, ki je človeškim očem vidljiva, katero menimo čutiti, kedar ustna polju-
157
bijo njeno truplo, da-si serce verlo dobro zna. da se raduje daleč, daleč pod drugim obnebjem, na drugem boljšem svetu.
Jordaki je stopil h krasni, bledi mertvici. Bila je skoro še otrok, javaljne preživela je šestnajst pomladi. V molčeči britkosti poleg mertvice poklekne ter jo objame s tresočo roko.   Mertvica je bila njegova sestra Irčna.
In oni mladeneč, katerega oko neprespano gleda bleda ustna umerle dekline, je Mariotis Nasta, nje zaročeni ženin.
Merklo stermi va-njo njegov pogled; skoro je videti, kakor bi hotel ž njim odgnati lepoto uničujočo trohljivost od krasnih udov mertve ljubimke. Ali znabiti meni, da, če kdo dolgo zre v bledo obličje svoje predrage umerle neveste, da potlej tudi njega kmalu zadene smertna puščica?
Ob vzglavji mertvice gorite dve sveči. Tretja luč pak odseva od okna: mčdla mesečina.   In štiri nune prepevajo psalme.
Močan strel konča petje, in šipe zazvene po tleh. Janičarji, sovražniki, so pred durmi.
Jordaki plane kvišku, stisne Mariotisu roko, in ne zineč besede so mla-denči že vsi pripravljeni za boj.
Samostan je imel osem oken; poleg vsacega se postavita dva branitelja, dva druga pa jima nabijata puške.   Tako" se je pričel boj.
Puške pokajo, in marsikteri osmanec, ki je že sanjaril o zmagi, našel je zdaj gotovo smert. Janičarjem ni bilo moči vlomiti samostanskih vrat; kdor je skušal priti do njih, vsakega je na tla poderla krogla kakega mladenča.
V tem, ko je boj razsajal, pele so nune v tihem zboru svoj: Kyrie eleison.
Do polnoči so mladenči srečno odbili štiri sovražne napade, in Turki so bili popolnem prepričani, da bode trebalo še mnogo žerlev, dokler ne ugonobi hrabrega nasprotnika. Poslali so torej v Dragašane po topove. Topovi naj bi prestrelili zid, drugo potlej učinita meč in puška.
Kmalu so bila ognjena žrela na mesti. Kervoločni zapovednik, Girlet-aga, da je nastaviti proti samostanu. In zdaj zakliče mladim boriteljem v samostanu, naj bi vstavili brezvspešno zabraujevanje, izročivši mu vse orožje pa vjetnika.   Ako se mu podadč, hoče jim pustiti življenje.
Ko čuje Jordaki ta govor, prime bega pod pazduho ter ga odvede v samostansko rakev, tu mu pokaže mertvaško trugo polno smodnika. „Zdaj pa idi nazaj v stolp in tod gov6ri z ago. Povedi mu, da se ne vdamo niti njegovej jezi, pa tudi ne njegovej milosti. Ako ga je pa volja, da prideš ti živ iz tega kraja, tako naj s svojimi kerdeli gre proč od samostana, da bodemo potlej zamogli tudi mi mirno odriniti; ti se ve da ostaneš tukaj. Če bi pa utegnil le enkrat ustreliti s svojimi topovi v samostan, potem bode smodnik poslopje, tebe in nas raznesel v zrak.   Pobotaj se ž njim, če ti je drago življenje.
Tindarin-beg gre na samostanski stolp, stopi k oknu in zakliče agi: „Hrabri Girlet! Ti nisi dolžan biti varuh mojega življenja; glavni nalog ti je sovražnika ugonobiti. Nikar se toraj nič ne zmeni s sovražniki, hoteč meni ohraniti življenje. Hrabro udari nad nje, saj so bojazljivi in trepečejo pred" —
158
Ni bil končal svojega govora: Jordakijeve puške grom — in beseda mu je ostala na jeziku, serce je nehalo tolči. Tindarin-beg se mertev zgrudi raz stolp; hči sultanova je bila vdova.
Nobenkrat še ni bil izprožen top, in Girlet-aga je bil zdaj streljati popolnem prepovedal. Sovražniku svojemu noče privoščiti poštene smerti v boji: — imeti jih hoče žive. Pred palačo hebdomonsko bode te dni javno klanje kristjanov.   Tega naj bi se tudi udeležili ti junaki.
Poslal je še poslanika pred samostanska vrata ter mladenčem naznanil: „Hrabri hetajristi! Girlet-aga vam podari življenje in prostost, ako mu izročite svojega načelnika.
Dvaintrideset svinčenk poderlo je na tla poslanika; takov je bil odgovor verlih bojnikov.
Girlet-aga je še zmerom molčal s topovi.
„0e ne že jutri, izpametovali se mi bodete enkrat vendar-le ter mi prisiljeni po gladu, prepustili svojega vodjo."
Dva dni ni aga nič streljal na samostan; samo od daleč je bil dobro ob-legel to terdnjavico, da bi nikdo ne mogel uiti iž nje.
Tretjega dne že je primanjkovalo obležencem živeža. Jordaki da svojo sestro prenesti v samostansko rakev, minam pa, in svojim tovarišem veli zbrati se v obednici.
„Če že nikoder nimamo odperte rešilne poti, v nebesa nam vendar ne bode zaperta."
Vsi so ga razumeli; vsakdo molčeč seže v roke načelniku. Žalostne, a ne ob-uple storile so itak tudi nune; verlo dobro so znale, da je bilo to zadnje slovo.
Načert Jordakijev ni bil nikomur več skrivnost: — šel bode doli v rakev, zgoraj bodo mine pa mladenči zapeli pesen. Ko bode ta končana, zaneti Jordaki iskro in jo verze v smodnik: samostan in njega prebivalci polete" v zrak.
„Kdor si ne šteje v čast, združen s svojimi drazimi tako smert storiti, naj berzo odide,  vrata so mu odperta,  naj  si  išče milosti pri krutem Turčinu!"
Samo eden je bil, kateri se je hotel vdati sovražnikovi milosti — Mariotis, ženin lepe Irene.
„Mariotis! Najpogumnejši juuak mojega kerdela, moj ponos, ti, ki sem v te več zaupal nego sam v se! Ženin se brani ostati pri svojej nevesti? sin domovine noče umreti, kakor bratje njegovi? Pojdi! — toda nikdar ne reci, da si bil kedaj našinec."
Pahnili so ga preko praga. On pak je vihtil v znamnje miru belo ruto ter hitel k aginemu šotoru.
Tje dospevši odloži svoje orožje ter de" Girletu: „Mogočni gospod! Obljubil si vsem milost in prostost, ako ti izroče Jordakija. Jaz sam sem Jordaki; podeli onim prostost, toda podvizaj se, kajti v ednej uri morebiti ne dobiš niti samostana niti katerega njegovih sedanjih prebivalcev."
Zel6 uveseljen da Girlet-aga mladenča ukovati v težke lance ter takoj pošlje v samostan poslanika s pismom, v katerem zagotavlja boriteljem življenje in prosti odhod.
159
Vsi so se jako začudili nad to nepričakovano milostjo agino. Imeli so varstveno pismo v rokah: življenje, prostost se jim ponuja. Pač so te besede lepe, in kako vabijo človeka! Je-li to mogoče, da bi ga ne zapeljale s pravega pota ? Videč pismo, topilo se je vsem zgolj veselja serce; pa saj ni bilo Jordakija več v njihovej sredi, ta bi bil izvestno takoj pismo raztergal na kosce ter ga zagnal skušnjavcu pred noge. Jordaki je sedeč v rakvi zastonj čakal pričetka pesni. Mladenči so odperli vrata ter radovoljno izročili vse orožje Turkom.
Jordaki pa je še zmerom čakal pesni  — toda zastonj!
Ko mladenči odlože orožje, dal jih je Girlet-aga povezati in ukleniti v težke spone.
Sklicevali so se na varstveno pismo: Osman pa se jim je smijal. „Pismo ni pravo! Namestil da bi bilo pisano na kozjo kožo je le od pasje ^'zapečateno ni z voskom temuč s testom. Vas vse bodemo pomorili na hebdomon-skem tergi!"
Opatica prosi sedaj ago naj bi dovolil, da še eno pesen zapojo pred podobo svete Bogorodice. Pesen je tako krasna, tako ginljiva, — in sploh bi bila tudi njihova poslednja v tem življenji. Girlet-aga je bil že Čestokrat želel slušati kristijansko mertvaško petje, zatoraj je rad v to dovolil.
Jordaki je sameval doli v tihi rakvi, v roki je deržal samokres z napetim petelinom. Glavo je imel pobešeno na trugo, v katerej je mirno počivala njegova sestra.
Kar mu zadoni na ušesa tihotno tužno petje — posluša! Kako genljiva pa žalostna je pač ta pesen! Zdaj je oddonel, tihotno oddonel zadnji zvok. Strašen strel! — in samostan, Kristijan pa Turek zlete visoko v zrak!
*
Pretekla sta dva dolga tedna. V bolnici stambulskej odperl je hudo ranjeni mladeneč oči, telo je imel sterto in obličje je bilo vse opečeno.
„No, ti si pač dolgo spaval," de mu po turški njegov varuh.
„Kje sem?" vpraša bolnik in začudeno gleda po sobi.
„Za zdaj še tukaj na zemlji, toda malo je manjkalo, da se nisi prebudil v raji.    V bolnici stambulskej si."
„In odkod sem bil prišel va-njo?" • Izlekli so te izpod razvalin nekega samostana,  kjer si bil z več druzimi zakopan.   K sreči je bila tvoja obleka vsa sežgana, — vedelo se torej ni, ali si kristijan ali Turek. Če ti je življenje drago in si kristijan, potlej molči."
Bolnik ni čerhnil več besedice; bil je — Jordaki.
V bolnici so ga imeli za Turka, zatorej so dobro skerbeli za-nj.
Čez nekaj tednov je zamogel ustati iz postelje; pa je bil kruljev. Izpustili so ga, ter svetovali mu, naj si s prosjačenjem hrani življenje.
Dolgo se je sem ter tje potikal po ulicah velikega Stambula opert ob svojo berglo. Prosil ni nikogar;  le  časi  mu je  kdo podaril kako malenkost;
160
pa še porajtal ni na to, niti se mu zahvalil, — zmerom je premišljal, ali je on res tisti Jordaki, ki je bil nekdaj načelnik kerdelu kristijanskih mladenčev.
Nekega dne je tako sanjavši prišel na hebdomonski terg ter ugledal veliko množico ljudi, ki je radovedno silila preko vrat one palače. Sredi ropota bobnov so se cule te-le klicarjeve besede: „Muzulmanje, pravoslavno ljudstvo! Po milosti sultanovi visi danes na palačinih vratih odsekana glava glasovitega šuntarja: Jordakija. Stopite bliže ter si jo ogledite. Allah naj bode vsem vernim milostiv!"
Ves začuden slušal je Jordaki klicarja. Polasti se ga omotica. Jordakijeva glava na vratih hebdomonske palače — Jordaki pokopan — Jordaki otet smerti pak zopet umorjen: — te misli so mu zmedle možgane.
Zrinil se je med gosto trumo počasi do vrat; bil je že večer, ko je dospel tje.
Pred vratmi je bila na odru, z rudečim suknom pogernenem v velicem srebernem torilu mladenška glava. Obervi so bile zaperte, ustna na pol odperta.
Jordaki je takoj spoznal glavo: bila je njegovega prijatelja Mariotisa glava.
Zopet je s hropečim glasom vpil klicar: „To je glava načelnika Jordakija, katerega so danes zjutraj na Divanovo povelje usmertili. _Allah bodi milostiv vsem pravoslavnim!"
Jordaki je čul te besede in globok izdih se mu je izvil iz persi. —
Zajetje v Cerkesih.
Kavkašk obraz.
(Popisal Lav. G. P o d g o r i č a n.)
(Dalje.)
Dolgo časa nisem mogel res čutiti svoje osode. Vse se mi je zdelo, kakor nekov težak sen; ali probujenje, to je bilo strašno; s težkimi verigami se je začela versta mučečih dni. Minol je bil dan, lakota se je začela oglašati, za večerjo pa nama je neki rusk mladič, najin služabnik, prinesel vode in kruha. Pa tudi ta priprosti užitek je naju potješil; voda je nama bila izborna pijača, kruh — v vodi zamešana, opražena pšenična moka — ta nama pa je bil slasten grižljej. Po večerji sva se zavila vsak v svoj plašč in stegnila po vlažnej, na debelo razstlanej slami. Najina onemoglost je bila tolika, da je spanec, ta dobrotnik nesrečnim ljudem, kmalu upokojil oba. Ali moje spanje, oh! kako je bilo mučno!
O svitanji so se vsak dan vzbudili pri nama bivajoči čerkesi; rohneli so, čistili svoje puške in zastražena zapuščali naju. Vsak dan sva bila ves čas tarči zvedavosti „aulskih" bivateljev. Po noči naju je mučil mraz, po dnevi pa glad in zasmeh. Dnevi so minjevali enolično. Gorje mi je razjedalo drobovje; moj tovariš je bil do cela malodušen; mnogo potov je  segnil po meč in samokres

161
na steni, ali vselej sem ga zaderžal in potješil z dobrotljivo previdnostjo. Naposled se nama dovoli, da smeva pisati svojim tovarišem v terdnjavo: dali so nama razterganega popirja, v vodi razpuščenega prahu, pa nadzornega posla. Blagosten je bil mojih prijateljev odgovor, obljubili so mi, da me kmalu odkupijo. Vedela sva blezu, da odkup le prilika pripusti. Ali nada je tako sladka, da sem se zmerom z upanjem motil, kakor otrok z igračami. Trije grozni dnevi so nama zaterli mnogo životne moči; tri dni prav ničesa nisem imel v ustih, nenavadno sem bil slaboten. Hamurzin je to zapazil in svojemu tovarišu opomnil: ,,Ta Eus je svojeglav, neče jesti; saj pogine, moramo ovčje meso kupiti." Drugega dne sva dobila slastnega mesa, ali ta potrata ni trajala dolgo časa. Znaj, dragi čitatelj, da Cerkes sploh malo jč, le mleko, sadje, bel kruh in malokedaj ovčje meso, ki je zel6 drago. Ta pot je zaklana ovca vsej druščini bila živež, kmalu sva morala sopet lakotovati.
Hamurzin se je bil že naveličal pokoja; zopet je ostril sablje, cedil puške in prirejal se na razbojni odhod. Neko jutro me izbudi upitje v „aulu" (vasi), zaslišal sem mnogih konj topot in kričeče Cerkese; malo po malo je v daljavi utihnilo vse — to je bilo Hamurzinovo divjanje na kervavo slavnost. Kakor v kalejdoškopu, tako so moji čutje mežkrali v verstah novih obrazov, ali otožni so bili — in terpki. Življenje mi je minjalo, kakor večernega solnca žarki gasnd in umičejo se nočnej temoti. Zdaj pa zdaj sem se razgovarjal z mladičem, s svojim strežnikom, da bi bil zvedel njegovega zajetja okolnosti. Mladič je bil zabil vse. Blezu desetleten je bil, a že tri leta je zdihoval v sužnjosti. „Le to pomnim še, kako je moja mati plakala," — opomni mi, „ko je odšli černuh (Hamurzin) nekega večera bil pribesil v našo kočo, očo na kosce raz-sekal s sabljo, mene in mater pa odpeljal. V vasi je bil velik krič in velik ogenj. Cerni Cerkes me je bil posadil na konja tako odurno, da sem stoknil. Ataman sam je na konja vzel mater, ali ni znala jezditi, zato je padla z njega; popustili so jo na zemlji, mene pa je konj odnesel. Jaz sem silil nazaj, domov, pa mi niso dali verniti se; od takrat sem tu; ali ti mladiči so zelo hudobni, zmerom me bij6, da-si jih ne žalim."
To priprosto mladičevo razodetje me je potješilo z mislijo, ker terpi ta nedolženec, da je previdnost meni grešniku poslala izskušnjavo, katero moram terpeti brezi vsakoršnega godernjanja. Minolo je bilo mesec dni, Hamurzina pa ni bilo še nazaj. Noben pot se ni mudil še tako dolgo časa vnej; „aul" je začelo to vznemirjati, mene tudi, zdelo se mi je, da je Hamurzin mojega živenja gospod; tudi jaz sem ga težko čakal. Nekega dne pride nekov Cerkes izmed Hamufzinove jate domov; vse je zgrinjalo se okrog njega —Cerkesi in Cerkeske so bojazljivo stale in stermele, in tudi jaz — kar oka nisem spustil z njega. Videl sem in slišal, kako je o selovem pripovedovanji obledel Ha-murzinov brat, kako je krožil z okorna; kako je škripal z zobmi, naposled pa javdajoč zgrudil se na tla. To je bila vest o smerti njegovega brata. Delj, nego navadno, skrival se je Hamurziu s svojo jato vred po skalnih propastih, čakal plena in pohajal po naših stepah, po levem bregu ob Tereku. Nesreča ga je- iskala;   ni   bil  dosti varen in plen se mu je umikal;   ali oholost ga je
162
gnala dalje in dalje; naposled sklene, da opleni Kozaško vas. Ogenj, ki je bil prav to uro vstal, ta mu je ponudil ugodno priliko; ko je na enem konci gasilo vse, zagnale so ženske in njih otroci strašen krič: „Pomoč, pomoč! Cer-kesi! dave, more!" Čerkesi so se bili polastili nekolikih čred, izgnali so jih na stepo in zginili so. Ali predno je začelo daniti se, blodila je četa Kozakov po stepi za lupeži; kmalu so zagledali ognje, okrog ognjev pa razbojni tabor blizu lesa. Kozaci so zlezli raz konje, šli dalje po lesi in obsuli tabor. Ko izprazne puške, plan6 na Oerkese a predno je vrag mogel prijeti za orožje, že je nekoliko bilo pobitih. Ko je Hamurzin bil spoznal, da ni mogoče zmoči, hotel je z begom oteti se. Skočil je na konja, a konj se vspne in raz sebe stresne Hamurzina. Hamurzin se vskloni, v tem pa mu olovnica predere persi; padel je vznak in ni več vstal. Vsteklo so Kozaci planili na ostale Cerkese, le enemu se je posrečilo, da je to vest prinesel v „aul". Stoperv razvedela se je bila ta dogodba s Hamurzinom, a uže sem slišal grozno jadovanje ženskih in moških, ki so v obupnosti begali od bivališča do bivališča. Vsledsame žalosti niso znali, kaj bi bili začeli. Nekoliko potov so me hoteli ubiti, meni so očitali, da sem kriv Hamurzinove smerti. „Ta pes je pisal domov!" — kričali so, „on je pisal, kam je odšel Hamurzin. Ubiti ga moramo, ubiti!" Pak nisem bil jaz prav nič kriv njih nesreče. Kedar koli je ljud hotel planiti na-me, vselej ga je zaderžal Hamurzinov brat; čudil sem se njegovej dobrodušnosti, ali kmalu sem spoznal svojo prevaro. Najin stražnik je umel dosti njihovih besed, ta mi je razodel, kaj je slišal. Tudi jaz sem umel nekaj malega, torej sem berzo zvedel osodo, ki me je čakala.
Po štirnajstih dneh so Cerkesi pričeli ramazanov post, pa bajramovo slavnost. Ta narod slavi spomin vseh mertvih in umorjenih krajanov in sorodnikov ; o takih slovesnostih donašajo žertve — in tudi mene so bili odločili na takov dar. Ali hoteli so me popreje še mučiti, ker so se zlobili, da sem jaz kriv atamanove smerti in da sem torej zločinec, čakala me je kruta bodočnost, da-si je pričujočnost dosti terpinčila me. Ees so stražili naju; po noči sva okrog vratov imela vsak svojo železno grebenico z verigami vred — tako težkimi, da sva jih jedva dvigala; vsako noč sva morala biti v železji, s katerim so naju vselej zvečer odičili; po dnevi s okrog naju plesali grozni sovražniki, katerih je vsaka tretja beseda bila: ubijmo ja, sežgimo, kri in muka jima! Hrana je bila slabejša in slabejša, cesto sva uživala kakove zveri polu-gnjila čreva. Z grozo sem se oziral v svojega tovariša — bledega, kakor smert, — suhega, kakor terska, imel je veliko brado, dolge zmetene lase, iz katerih je človek jedva videl kalne, globoke vpadle oči; nesrečnež je jedva govoril, jedva mogel premikati se. Morda sem tudi jaz bil takov, ali jaz sem bil krepkejšega telesa, tedaj sem več lehko sterpel. Naposled pa je tudi meni duh onemogel. Nekoliko potov sem hotel ugasiti si živenje, a le misel na vsemogočo previdnost me je obvarovala. Mladič mi je donašal vsak dan sla-bejše vesti, solzan mi je oznanjal, da se moje muke ura uže bliža, da mi sklepljejo grozno terpljenje. Treslo se mi je serce, ali vendar sem se nadejal, da se   otmem.   Nekega dne  sem  mladiča  ogovoril,  da bi poiskal  najinega
_163_
železja ključ, kateri je Hamurzinov brat imel po noči pod zglavjem. Ko sebe in svojega polumertvega tovariša otmem težkega železja, hotel sem pod najino streho speče Cerkese pobiti in pobegniti. Le-ta misel se mi ni zdela nerazumna; jaz sem se topil, pa nisem znal, da po britvo sezam, da bi se otel z njo. Čakal sem svojega osvoboditelja s ključem — ali ni ga bilo več, tudi drugega dne ne, in nobeden dan več ne kasnejše. Gotovo se je bil spametil — in pobegnil je, vsaj pripovedovali so mi to poznejše.
Sleherno jutro so vsi Čerkesi v najino bivališče prišli molit za ubitega atamana, a cesto so se obernili va-me in izrekali so besede, katerih nisem umel. Če sodim po divjem zminjanji, ne mara je to bila grozna kletvina, in tiste ure so se shajale tudi ženske in vdovice, da so jokale po nezabljivem atamanu. Ti divji glasovi so bili muka mojim ušesom in mojemu sercu; to se je dvakrat vsak dan zgodilo ves teden. Naglo se je bila razvedela povest) da se Kusi bližajo, zato da bi me osvobodili; ob uri je ves „aul" (vas) bil po konci in poskril se je po skalnatih otlinah; moški so bili na konjih, ženske in otroci na dvokolnih vozeh, mene in tovariša pa so privezali vsakega k enemu konju, a vodnik nama je bil Cerkes, kateri je bil ves čas, dokler sva bila v zajetji, najin stražnik. Ime mu je bilo Ika; to je bil veren Hamurzinov tovariš, pervi je bil v boji, kedar so klali, pa tudi pervi je bežal, kader ni bilo drugače pomoči.   Ta je bil prinesel vest o Hamurzinovej smerti.
Na večer — po težavnem poti po stermih razjedah pridemo črez visoke gore v sosedstvo groznih Cečencev, do najdivjejšega gorskega rodu. Tu so naju v koči, kakor popreje, prikovali, — kakor popreje, zopet zdaj žensko tuljenje nama ni dajalo miru — in lakota je neizmerno mučila oba. Jedva sem stal, jedva govoril — in nesterpno sem čakal, kako osodo mi odločijo. „Pri-pravi se, Rus, jutri zjutraj —," opomni mi grozni Ika, ko zvečer s Hamur-zinovim bratom vred stopi v mojo ječo, da bi mi še enkrat okrog vratu obesil strašne verige. „Pripravi se," — prešinil mi je tješilen glas drobovje.
(Konec prihodnjič.)
Pesen sirote.
(Svobodno po Nemškem.)
Ah, po svetu zapuščena                           O kak mora biti krasno,
Hodim in z menoj gorje,                         V rokah vročeljubljenih,
Solza za me tu nobena                            če sanj zlati sveti jasno,
Ne roni z oči rose!                                 Prost če duh skerbi je vseh.
Ah, al ni serca za mene Na vesoljnem svetu ne! S steze bodem osamljene Sama prišla v grobne trne.
Na grob solze ne b'do bile, Da sem b'la — le Eden ve, Brez sledu bodo zgubile Moje vroče se želje.
Mati ni me pes to vala, Oče me poljubljal ni. Živa duša ni mi djala: Tukaj, glej! doma si ti.
164
Dar uboge vdove.
(Po angleškem poslovenil Št. K.)
„Mati! nič upanja nimam več, vse je zastonj. Nobeden ne mara v službo vzeti mladenča, ki ni bil še nikoli iz doma. Zanašal sem se na gospod Oli-fanta, ker se mi je zdel pošten človek; ali, ko me je nekaj poprašal, in je zvedel, da sem katoliške vere, me je kaj gerdo pogledal, in mi rekel, da naj le grem z Bogom; Škot je, in starašina škotske cerkve, kakor dobro veste."
„Tedaj bodi nam Bog milostljiv, ubogo moje dete!" mu odgovori na to Jamesonovka; „nanj sem se še zanašala, zdaj ne vidim nobene pomoči več na tem svetu."
Jamesonovka je bila vdova, in je h katoliški veri prestopila; Janez je bil nje edini otrok. Ta njeni prestop h katoliški veri je vso sorodovino njeno in njenega moža razkačil, vsi so jo zapustili. Malo premoženje, kar ga je imela po ranjkem možu, je porabila v to, da je svojega otroka dobro odgojila, ker si je mislila, da mu utegne to več koristiti, kakor če bi mu denar hranila. Neutrudno je delala, in dokler je bila zdrava in pri moči, sta mati in sin lehko in pošteno izhajala z malim, kar sta imela; ali zdaj je obolela, delati ni mogla več in si z delom kaj prislužiti; in zato je bila prisiljena, Janeza, ki je imel še le trinajst let, iz šole nazaj vzeti. Njegov učitelj mu je dal najboljša spričala, in s temi je hodil okoli, in tu in tam kake službe iskal, pa, kakor smo videli, vse zastonj.
Mati in sin umolkneta. Na zadnje spregovori fantek: „Mati, jaz bom sveti roženkrane molil, pa mi bo Mati božja pomagala."
„Stori to, ljubi moj sin," reče Jamesonovka; „toda pojdi poprej sem, in povečerjaj, kar sem ti napravila. Jaz moram v cerkev iti, ki ni še zaperta; imam nekaj govoriti z gospod kaplanom. Jaz bom tam molila, in tedaj me ne bo tako hitro nazaj. Ne čakaj tedaj na me, ljubček moj! kedar odmoliš, pojdi lepo spat, uboga reva; gotovo si truden, ker si danes celi dan okoli hodil."
„Dober večer tedaj, ljuba mati!" jej reče Janez, in se je oklene. „Ne rečem vam, lahko noč. Obljubite mi, da pridete nocoj, da me z blagoslovljeno vodo poškropite in me prekrižate; ne bojte se, da me iz spanja zbudite; in če tudi, saj potem kmalu zopet zaspim."
„Da, ljubi moj otrok! jaz pridem že; ne pozabi moliti en očenaš in če-ščenasimarijo za uboge duše v vicah."
Ko je Jamesonovka do cerkve prišla, ni našla gospoda kaplana, ki je bil k nekemu bolniku poklican, in nobeden jej ni vedel povedati, kdaj se domu verne. Uboga žena je hotla svojo revo in nadlogo potožiti svojemu spovedniku, ter ga prositi, naj bi on njenemu sinu kje kako službo našel; zato ji je posebno težko delo, da ga ni dobila. Z gospod fajmoštrom, ki je bil doma, si ni upala govoriti, ker ga ni osebno poznala; tedaj je stopila naravnost v cerkev, da  bi svoje  žalostno serce pred oltarjem v pobožni molitvi utolažila, in  vse

165
svoje upanje ne na ljudi, ampak samo na Boga postavila, ki je oče ubozih sirot, in podpora zapuščenih vdov. Dolgo kleči Jamesonovka pred oltarjem. Tu jo prešine neka misel; naglo vstane, gre v farovž, in vpraša ali more govoriti z gospod fajmoštrom.
„Ne zamerite visoko častiti gospod fajmošter, da sem prišla Vas zdaj nadlegovat ; moja serčna želja je, da bi se ena sveta maša brala. Ali to-le je vse, kar premorem, reče in mu poda dvajset krajcarjev. Vem, da ni zadosti, toda jaz nimam ne beliča več."
„Ne bojte se nič, dobra žena, jaz bom že to sveto mašo za vas bral. Zakaj, in kdaj želite, da mašujem?"
„Oh, gospod fajmošter! Ko bi jo mogli precej jutri brati, za tisto ubogo dušo, kteri je morebiti samo še ta maša potrebna, da se terpljenja reši; ker se nadejam, da bo ona za-me in za mojega otroka molila, kedar pride v sveta nebesa."
„Da, jutre vam berem to sveto mašo, dobra žena; tedaj lehko noč, Bog vas sprejmi!"
Jamesonovka se je vesela z nadepolnim sercem domu vernila. Stopila je k postelji, kjer je nje sin ležal, storila mu je na čelu znamenje svetega križa, in ž njim vred lavretanske litanije molila, in zraven še kako molitvico za verne duše opravila. „Ne boj se nič otrok moj!" mu reče, „ter ga poljubi in lahko noč vošči; jaz verujem za gotovo, da pojde vse po sreči. Najini prijatelji so bolj mogočni, kakor vsi pozemeljski."
Drugi dan je Jamesonovka vstala, ter mislila Janeza zbuditi, da bi šel ž njo k sveti maši; ali ko je videla, da je njegov obraz nenavadno gorak, in da težko diha, je mislila na njegov včerajšni trud, zato ga je pustila spati. Šla je tedaj sama v cerkev brez njega, in je pri maši goreče molila za tisto ubogo dušo, ktera bo potem v nebesih za-njo prosila, ker ji je iz vic pomagala.
Ko je po maši domu prišla, je bil Janez bolan; tedaj mu je dala kosilce v posteljo.
Kavno mu je bila kosilce podala, ko je slišala na duri terkati. Odpre, in dva gospoda stopita k njej v hišo. Enega je koj spoznala, bil je gospod fajmošter; druzega pa ni poznala, ker je bil tujec.
„Prav tako je, kakor se mi je dozdevalo," pravi gospod fajmošter tujcu; „uboga vdova je, ktera me je včeraj prosila, da naj ji eno sveto mašo za verne duše berem."
Tujec prime Jamesonovko za roko in pravi: „Tedaj sem dolžan, se vam zahvaliti; dovolite mi, da se vam hvaležnega skažem. Kazodenite mi svoj stan in svoje potrebe, da vidim, kako vam zamorem najbolje pomagati."
Pa tukaj moram najpopred častitim bralcem povedati, zakaj sta gospod fajmošter in ta tujec vdovo v njeni hiši obiskala. Gospod Mordant, tako je bilo tujcu ime, ki je prišel z gospod fajmoštrom, je bil bogat katolišk tergovec iz mesta, kakih šest ur oddaljenega od kraja, kjer se je to godilo. Neko opravilo ga je primoralo, da se je na pot podal; sicer bi bil lehko reč pismeno opravil, ali neka znotrajna moč ga je gnala na pot,  in tako je ravno to noč
166
tu sem prišel. Po noči se mu je sanjalo, da se mu je oče z veliko svetlobo obdan prikazal, ki je bil malo popred kot dober katoličan umeri. Sin! mu je govoril, zdaj sem zveličan, in zahvaliti se imam za to srečo ubogi vdovi, ktera je svoje zadnje krajcarje za sveto mašo dala, ki je bila za moje rešeDJe še potrebna. Ta vdova stanuje tukaj v tej vasi, in sicer ne daleč od cerkve; poišči jo, in bodi hvaležen njej in njenemu otroku.
Gospod Mordant se je čudil tem sanjam, zato je po sveti maši v sakristijo šel, da bi se posvetoval z gospod fajmoštrom, kterega je dobro poznal. Gospod fajmošter se je koj spomnil na ubogo vdovo, ktera mu je svoje zadnje krajcarje podala, da je za-njo maševal, tedaj je Mordantu rekel, naj le ž njim grei da vdovo obiščeta.    In tako smo ju pri vdovi našli.
Gospod Mordant je obljubil, da vzame Janeza v svojo službo, da mu bo za službo dobro plačeval, in ako se bo pošteno in dobro obnašal, da mu hoče s časom plačo povikšati; vdovi pa, Janezovi materi, ki je bila s to ponudbo dokaj zadovoljna in presrečna, da pride Janez h kruhu, je rekel, naj le tudi ona k njemu pride, da bo blizo svojega sinu živela. Ni treba pristaviti, da je Janez zdaj kmalu ozdravel, ker je ta gospod koj zanj skerbeti začel, ter je gotovo upanje imel, da stopi v kratkem v obljubljeno službo.
Janez je v resnici bil pošten in priden mladeneč, in njegov gospodar ga je iz serca rad imel; pa je tudi skerbel za svojo že ostarelo mater, in ji je veselje delal, ter si prizadeval ji povračati, kar je bila zanj storila in preter-pela, s svojo sinovsko ljubeznijo in udanostjo. Veliko let po tem, ko mu je bila že umerla, in je bil on oženjen in srečen oče velike družine, je svojim otrokom in vnukom pogostoma pripovedoval to zgodbo, in vselej pristavil besede svetega pisma: „Sveta in dobra je tedaj misel moliti za mertve, da bi bili grehov rešeni."
Čigava nevesta?
(Po M. Jokaju poslovenil Merovčkov Prostoslav.)
Dorko Se. je bil ravno v Pesti, da onda nakupi krasa svojej nevesti, ko dobi černo zapečaten list. Naznanja se mu, da nevesta, kojo je hotel v dveh mesecih peljati pred oltar, ni več njegova, a da že spava v hladnej zemlji. Umerla je in bogato okinčano rakvo spremilo je pol mesta na pokopališče. Konečno se mu še svetuje, naj nikar ne obupa.
Dorko pa si kupi samokres s široko cevjo, ga nabije s tremi kroglami, in sede na voz, s terdnim sklepom, da obišče gomilo svoje drage in si ondi konča živenje.
Domu došlega sprejm6 znanci in prijatelji s pomilovanjem; skušajo ga utolažiti, a to se jim ne posreči. Naj govore, on ne čuje, kaj pravijo; sklep je terden, — dobro zna, kaj storiti.
Peljejo ga na pokopališče in pokažejo mu novo gomilo, katero kinča lesen križec. — Ni napravil smešnega prizora na grobu, niti ni jokal, niti tarnal,
167
— hladno-kervno je zaukazal spremljevalcem, kam naj mesto lesenega križa stavijo drag spominek, kje naj zasade najlepše cvetice. Ogledavši dobro gomilo in kraj, zapusti pokopališče, a da se v novo verne, ko se zmrači.
Prijatelji so menili, da se je utolažil in hvalili so ga zaradi tega. — On pa željno čaka noči. Po malih mestih se ljudje zgodaj podajajo k počitku; tudi svetilnice kmalu pogasn6, in kdor ljubi temo, zamore se je dosta dolgo veseliti. —
Grede na pokopališče ni Se. srečal ni žive duše. — Vedel je, da ga na pokopališči nikdo ne bode motil. Mesec je še svetil na nočnem nebu. Dorko toraj lehko najde pot, ki je peljala do nevestinega groba. Že od daleč zagleda osodepolno gomilo.
Takoj se orientira. — Ko pa se približa gomili, — plaho odstopi, kajti videl je ondi moško podobo, ki je ležala z obrazom na tleh.
A morebiti se je vendar-le motil?
Tiho pristopi h križu in bere na njem ime svoje neveste. Ne more si misliti druzega, da je neznanec pijan, da je zašel tu sem in zaspal na grobu. Položi nanj roko, da bi ga prebudil. A mož plane takoj po konci in divje zagromi:   „Kaj hočete?"
„Vedeti hočem, kaj tu delate?"
„Vsaj lehko vidite, da molim."
„In zakaj pridete ravno semkaj molit?"
„Ker hočem tu umreti."
„Kako pravico imate, tu moliti in umreti?"
„To je grob moje neveste."
Se. meni, da je oblaznel. Prišel je bil s sklepom, ustreliti se na nevestinem grobu, pa se snide tu z neznanim človekom, ki mu tako divje odgovarja kot mu on divje stavi vprašanja, — ki hoče tu končati živenje, kakor on, in ki enako njemu terdi, da mu tu počiva nevesta.
„Prosim gospod!" pravi Se., „zagotovljam vas, da je dovelj šale. Idite v imenu božjem in pustite me samega."
„Jaz naj bi odšel, pa vas pustil samega? Kaj hočete vi tu?"
„To kar vi namerjavate, nič druzega.   Ustrelil se bom."
„Ste li oblazneli?"
„Dosta vzroka imam, da bi.   Pod to gomilo spava moja nevesta."
„Kako vam je ime?"
„Ime nič ne dč, tudi jaz nisem prašal po vašem. A vi obrekujete deklico , ki je že na onem svetu; pravite, da je bila nezvesta, da je prevarila dva ženina. Ako tedaj terdite, da se hočete ustreliti, prinesti ste morali seboj samokres. Tudi jaz ga imam. Stopite konec groba, jaz takraj, pa streliva."
„Čudno srečo imate, da vsikdar to svetujete, kar hočem jaz izreči. Kavno to sem vam hotel predlagati."
„Dobro, tedaj vsak na svoj prostor."
Ustaneta pa pomerita.   Drug druzemu nastavi samokres na serce.
„Ena, dve . . . ."
168
Mahom oba povesita samokrese.
„Nekaj sem si domislil."
„Enako tudi jaz, — a vi se zmiraj popreje."
„Menim, da ranjca najlažje razsodi, čigava nevesta je bila živa."
„Tudi jaz sem enako mislil. Imeti mora perstan, katerega je pri zaroki prejela; čigar ime je vrezano v perstanu, onemu je bila zvesta, a druzega sreča so bile prazne sanje."
„Prav, izkopljiva rakvo."
„Grede semkaj, sera videl nekje lopato in kramp.   Tukaj sta."
„Dobro, začniva tedaj."
„Cigar perstan se najde, oni se vstreli; drugi ga položi poleg neveste in gre svojim potom."
Moža položita orožje na zemljo, primeta za lopato in kramp, pa odkop-ljeta grob. Dospevši do rakve, jej odtergata pokrov in najdeta notri — voščeno podobo, ki je imela nevesti jako podoben obraz, — a ona pa, Bog zna, kje gledajoče občinstvo zabava z derznim svojim plesom, — kajti ubežala je obema svojima ženinama s potujočimi glumači.
Jezikoslovstvo.
(Spisuje Da v. Terstenjak.) (Dalje.)
Caf, Cafula, nemšk. Zoff, Zoffe.
Cagati nemšk. zagen.
Canja nemšk. cenja, idem. golh. zaino.
Ceh, nemšk. Z e c h e.
Copata, pravilniše capa ta, česk. poljsk. rusk cap, Kralle.
Čavperca dial. čauperca, Haubenmeise, pisati se ima: č u p e r c a thema:
kup, čup, crista. Cavžati, pravil, čalžati thema calg = nemšk. klag, lat. clang. Catara, govori  se  čut ur a, jugoslov. ostanek  iz  starotrašk. jezika ^arega,
vasis genus. cikel, karantanizem iz nemšk. Kfittel, in to iz čuti s. Ouha, karant. iz čuka prim. rusk. čikuška, ralado jagnje, sansk. Cicu,
Junges, korošk čečej, dete. Čutilo,   ne Gefuhl nego Gefublsverm5gen suff. ilo označuje agens, primeri
ši-lo, orodje za šivanje, motov-ilo, krm-ilo. Cunj, Kegel, karant. za kon, das Zugespitzte, primeri: konica, Messerspitz
grško lat. conus; cunj berž ko ne furlansko. Drhal je že Caf razjasnil, da je karant. glej „Vestnik", thema je drug. D i o b a, srbizem za: d č 1 b a, tako tudi dionik, dioništvo. Dobasati iz slov do, in nemšk. F as s en!! —
169
Dobrovi na, neumna nova tvarina za nemšk. Gut, Besitz . Herrschaft, d o-brovi na je preje Eichenholz.
Dubina, dubka, dubsti etc. ima se povsod pisati dol h.
D u p i r skaženo iz: nato-netopir.
Ebehtnica iz nemšk. na Staj. ebnahti, iz: Ebennacht.
E š b i n j e, Wildlager se ima pisati a z b i n j e, starosl. a z v a foramen, j-azb-ec, Hohlenbewohner, ešbinje, Wildfutter, Markova napaka.
Besede, ki se začnejo z F so razve onomatopoetičnih vse tujke, tak fužina, ital. fernača, ital. fornaccio, fugor je skaženo izherv. ugor, frata italj. fratta = fracta, posekani gozd.
Gaban, pravilniše Kaban je praslovanska beseda.
Gača, za besede, v kterih je č iz tj, kakor v besedi gača, bi mogli pisati, kakor Hervati c, ali pa tj.
Gavgarca, Schwanzmeise bolje gugarca, ali gogarca iz korenike g a n g, gug, schaukeln.
Genitljiv, nepravilna tvarina, bolje genij i v.
Geslo bolje g asi o iz gadlo thema: gad, loqui.
Glariža, germanizem, golida ravno tako, gldh tudi goljuf italj.
Gortan, Kehle, ako px pišemo or, moramo tudi pisati s mor t. Evo kak se nedoslednost kaznuje!
Goš-gož, Schlange, je Gorenjski kranjizem, ki pred vokal rad stavlja g, postavim : gim = un = on, toda pravilno 6 ž.
G r,e i p a Bunzel, furlanizem, slov. k r i š p a, krašpa.
Guč se ima pisati golč thema: glk, tako tudi goltati, ne pa: gutati.
Pod črko H je dosti srbsk. in nemšk. tako hajka, ham, hambar, har (gršk. Xa()ig) h a r m i c a (madž.) dalje karantanizmov postavim h a t i t i, hatnjak mesto gatiti hekati, im Chorsingen je psovalka, ker se v cerkvenih pesmah sliši pogostem glas e — toda hekati == ekati e-sagen, e-singen.
Hevec, Luchs, že P. Markus ni dobro čital. Našel je v hrvatskih leksikih: heusz, Luchs, to je egvptska od lat. spisateljev sprejeta beseda chaus, Luchs, (Plino.) Tako tudi herženica z aspir. iz r d j e n i c'a = r d ž e n i c a, slov. rjenica, rothbraun. Tudi h m en t je ašpir. iz ^lav-drg, man-tellum itd.
H v o d, karantanizem za k 1 a d, tako tudi hlod, hamičenje nemško h a m i s c h.
Išatiti je italj. issar in to hissen.
I š t e r c, Bettler na Štajersk. šterec, šterc, in to menda iz štercati, hinken.
Jamati je prejotv. amati, jambor it. albero.
Jašek, Schacht, unde?
Javelne nemškoslov. ja wohl, ne.
Jevtimba iz Vuka, tujka.
Jugati, juhanica dialekt, iz gugati, guganica.
(Dalje prihodnjič.)
170
Stoletni jelen.
(A. B.)
Karol V. bil je v nekem gozdu, v katerem je bila divjačina krog in krog z omrežjem zaprečena, na lovu. Ko zagleda nekega jelena, kateri mu ni mogel na nobeno stran več ubežati, misli na-nj ustreliti; — a glej! jelen se mu verze k nogam in solzice zaigrajo v njegovih očesih, kar lovci tudi pri ustreljenih jelenih čestokrat v očeh zapaze.
Ta prizor gane Karola tako, da jelenu prizanese. A prej nego li ga iz pusti, da mu obesiti na vrat železen vratnik s sledečim napisom: „Karl V. me je vjel v tem gozdu, a me je zopet slobodnega izpustil."
Zajedno je bilo zabilježeno leto in dan, kedaj se je to dogodilo. Po na-ključbi je bil isti jelen kasneje zopet vjet; ko so pa lovci prečitali ovi napis, pokazalo se je, da je od dne njegovega pomiloščenja po kralju Karolu V. do tedaj minolo celih sto let.
(Les actions hero'iques de V Empereur Charl. V.)
* Anton Janežičev: „Slovenisches Sprach- und Uebuiujsbuch fur Anfanger zum Schul- und Privatunterrichte" je ravnokar v devetem natisu doveršen. Obsega 18 pol v velikej osmerki in velja v tiskarnici družbe sv. Mohora in pri vseh slov. knjigarjih 1 gld. 30 kr. Ta slovnica — poterjena od vis. ministerstva za uk kot učna knjiga za srednje šole — bodi priporočena vsem, ki se hočejo temeljito naučiti lepega slovenskega jezika.
Duhovske spremembe v Kerški škofiji.
Za provizorja gresta: č\ g. J e r e b Jož., od Kremske planine na Krasnico in i. g. Lampersberger Jan., kaplan v Radljah, v Maletinje. Kremsko planino bode osker-boval č. g. Angerer Hen., provizor v Kremnici, in faro Ljubno duhovščina v Sovodji. — Premestjeni so čč. gg.: Š a v b a h Jan. od Blatniške planine kot beneficijat pri sv. Duhu v Strassburgu ; K r a u t Val. iz Kloštra v Grebinjski terg. C. g. S p i t z e r Jož. je imenovan začasni beneflciat v Špitalu in na njegovo mesto pride i. g. Š a v b a h Prane, semeniški duhoven, za kaplana v Špital. Pastirsko službo nastopita: i. g. Gugenberger Franc, kot pomagalec v Sovodji in č. g. J a m n i g Jan., kot kaplan v Radljah.
Listnica.
Besednikova: Vse častit« naročnike, ki nam za tekoče leto niso še po« slali naročnine, prav vljudno prosimo, da nam blago vole poslati , kar nam grč. — G. F. Št. (Jar.) na Š. g. Prejeli.  Serčna hvala!
Izdajatelj in odgovorni vrednik: J. Gole. — Tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.