Leto 19)4, LJUBLJANSKI štev-X1L
ŠKOFIJSKI LIST
102.
J Pastirski list.
i.
Gg. duhovnikom.
V Ljubljano čujemo, kako vzorno in požrtvovalno se gg. duhovniki obnašate ob času pravične, nam vsiljene vojske. Udeležujte se pri društvih, zasnovanih za raznovrstno pomoč v težkih časih; pomagate županom in občinam pri raznih novih potrebnih opravilih'.;, še posebej nabirate prispevkov za Rdeči križ in za druge potrebe; tudi sami ste prispevali, kolikor ste največ mogli. Vso to ljubezen naj povrne dobri 'nebeški Oče. Ostanite zvesti in stanovitni v patriotičnem delu do konca.
Posebno naj povrne Bog onim gg. župnikom, ki so v gostoljubno župnišče sprejeli rusinske duhovnike-begunce iz Galicije. So pa to gg. dekani v Kranju, v Stari Loki, na Vrhniki, v Postojni in gg. župniki v Škofji Loki, na Preski, na Dobrovi, v Št. Vidu pri Ljubljani in vpoko-jeni g. župnik Klobus; enega je sprejel g. prof. Der-mastia v Ljubljani.
Priporočam Vam tudi begunce: Poljake in Rusine in one iz Dalmacije. Priporočajte jih ljudstvu, naj jim izkazuje pravo krščansko ljubezen. Gospodje pa skrbite za njihove dušne potrebe, kar največ morete. Duhovniki rusinski radi pomagajo za spoved in za kako pridigo. Znajo tudi poljski jezik vsaj nekateri. Bilo bi vele-dušno delo, ko bi se povabili na one kraje, kjer je večje število galiških beguncev.
Ne prenehajte z molitvijo. Čujem, da se je po deželi v tem oziru prav mnogo storilo. Izvolite odrediti pobožnosti, kakor se Vam po župnijah do konca vojske najbolj primerne zde. Tega ni treba sporočati ordinariatu. Morebiti bi moglo več župnij skupno kaj opraviti. Negujte, prosim, prav posebno pogosto prejemanje sv. zakramentov.
Pozval sem otroke na sveto vojsko. Čitam in čujem, da ste gospodje otroke na raznovrstne
načine združili za skupno molitev, za pogosto sv. obhajilo. Le prizadevajte se vzgojno delovati na njihova srca: lahko se vzbuja strah božji, ljubezen do bližnjega, duh molitve, zaupanje v Boga, hvaležnost, pokorščina.
Kaj pa sv. misijoni? Od drugod čujem, da so ravno sedaj v vojskinem času izredno uspešni. Saj so srca hol j pripravljena, bolj omehčana. In ali nivojska sama že klic božji k pokori? Ako se napravijo sv. misijoni, ali ni to ravno v zmislu tega božjega klica? Prav nujno prosim vse gospode župnike, posebno v onih župnijah, kjer sv. misijona že več časa ni bilo, da bi ga priredili.
In naši mladeniči, zlasti oni, ki dozorevajo za vojaščino? Ko je bil v oktobru vojaški nabor v Ljubljani za vso deželo, sem bil silno žalosten. Res, čast premnogim, ki so se spodobno obnašali. Toda mnogi so bili pijani, so grdo kričali po ulicah, in sicer še v pozni noči, tudi do jutra. Da je mladenič tega dne, posebno letos, bolj čudno razpoložen in da skupno na ulici zapojo: to ni nič hudega. Toda pijan, grdo kriči, še celo noč, to je sramotno pred Bogom in pred ljudmi. Ni Vas treba prositi, da se boste mladeničev v 17., 18., 19. in 20. letu starosti zavzeli, jim posebno pozimi govorili o tvarinah, za nje prikladnih, jih učili prave olike in možatosti, posebno jim utrjevali globoko versko prepričanje.
Ker »Instructio pastoralis Labacensis« izide šele po Veliki noči in moram poprej imeti še konferenco z dekani, prosim, da bi se navodila o skrbi za vojaške novince, ponatisnjena v Škofijskem Listu, kar mogoče vpoštevala. Pri tej priložnosti toplo priporočim prav priročno knjižico: Jernej Hafner, Slovenskim fantom za slovo na pot v cesarsko službo. Ljubljana 1914. Založila Katoliška bukvama. Cena 1 K 20 h. Str. 314. Je prav lepe oblike; more se kar v žepu nositi.
Nazadnje izrekam še srčno zahvalo božji j previdnosti, da noben duhoven naše škofije niti osumljen ni bil kakega izdajstva in da nobeden
20
ni bil zaprt. Iz globočine srca pa sočustvujemo s tolikimi duhovniki drugih škofij, ki so bili zaprti, zaničevani in zasramovani, ker so jih nekateri osumili in ovadili.. Toda hvala Bogu, sijajno se je dokazala njihova nedolžnost in do danes so domalega vsi izpuščeni, popolnoma nekaznovani. Iz srca jim častitamo, Boga hvalimo in sklepamo, da se bomo mi varovali onih groznih strasti, ki človeka zapeljejo do tako krivičnih in drznih ovadb.
Vse gospode prosim, da bi postopali v duhu teh kratkih vrstic in navodil.
II.
Vernikom.'
Srce mi no da miru in mo naganja, da Vam pošljem kratek list o pomenu naših groznih dni.
V imenu Jezusovem Vas prosim, da vztrajate v molitvi. Sedaj veljajo besede Gospodove, da moramo zmeraj moliti. Prav posebno moč da molitvi čistost srca, zatajevanje in usmiljenost. Čujte, kaj pravi sv. apostol Janez: »Preljubi, ako nam naše srce nič ne očita, imamo zaupanje k Bogu; in karkoli prosimo, bomo od njega prejeli, ker njegove zapovedi izpolnjujemo in delamo to, kar njemu dopade« (1. Jan. 3, 21.22). »Ker poslušamo, kar Bog zapoveduje, zaslužimo, da tudi Bog posluša nas, ko ga prosimo,« trdi sv. Ciprijan. Zato obžalujte svoje grehe, očiščujte jih večkrat v zakramentu svete pokore in prizadevajte se, da se zares izpre-obrncte.
Pokora in zatajevanje podeli tudi posebno moč našim molitvam. Ko so bili Izraelci v babilonski sužnosti, je prerok Daniel vroče k Bogu molil in priznal greh svojega ljudstva, rekoč: »O Gospod, veliki in strašni Bog, ki milost izkazuješ tem, ki te ljubijo in tvoje zapovedi izpolnjujejo: grešili smo, krivico smo storili, hudobno delali in odvrnili smo se od tvojih zapovedi in krivic. Vsi Izraelci so tvojo postavo prelomili in so se umaknili, da tvojega glasu ne bi slišali, zato se je nad nas razlilo prokletstvo« (Dan. 9, 4.5.6.11). Tej spokorni molitvi je Daniel dodal še spokornih del, kakor sam trdi, rekoč: »In obrnil sem svoj obraz h Gospodu, da sem ga molil in prosil v postih, v raševniku in pepelu« (Dan. 9, 3.). In Bog ga je uslišal, dokončal suž-nost ljudstva, ter ga pripeljal nazaj v Jeruzalem. Ali ne bomo molili tudi mi, spokorno priznavali svoje grehe in ali ne bomo kake pokore nase
i Naj se jim prečita o prvi priliki.
sprejeli: kak post, bolj trdo delo zavoljo pomanjkanja delavcev, prikrajšati spanje in iti rano k sv. maši tudi v grdem vremenu in po nerodni poti?
Tudi dela usmiljenja do bližnjega dajo molitvi veliko moč. Ali ni rekel Gospod sam: »Blagor usmiljenim, ker bodo usmiljenje dosegli« (Mat. 5, 7.)? In ali ne bo sodnji dan posebno zavoljo del usmiljenja pravičnim podelil nebeškega veselja? Saj jim bo rekel: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti; ptujec sem bil in ste me pod streho vzeli« in drugo (Mat. 25, 34. sqq.)? Kako so Bogu dopadljivi, ki bližnjemu pomagajo! Kako bo zato njemu dopadljiva tudi molitev usmiljenega človeka. Mislim sicer, da Vas na dobra dela usmiljenja ni treba še le opominjevati, saj zares radi darujete in mnogo za vse dobre namene, kateri se Vam priporoče. Vendar naj Vas sedaj opozorim na dve okolnosti.
Prvič je sedaj tudi v naši škofiji veliko beguncev, posebno Poljakov in Rusinov. V imenu božjem Vas prosim, potrpite z njimi, imejte jih pod streho, nasitite jih sirote, ki so večinoma doma izgubili, ako ne vsega, vsaj velik del premoženja in morali hitro bežati. Pomislite, ko bi sovražnik pridrl k nam, pa bi morali Vi zapustiti vso in bežati v neznane tuje kraje! Kaj bi Vi želeli, da se Vam stori? To, ravno to storite tudi Vi sirotnim beguncem. Ne bojte se pomanjkanja! Oče nebeški Vam bo vse stotero povrnil, saj dobrote izkazane, stiskanemu bližnjemu, sprejme On, kakor da ste jih storili njemu.
Drugič radi ste darovali društvu Rdeči križ za ranjence. Nad 60.000 K se je že pred tedni nabralo v naši škofiji. Darujte pa tudi za pomoč družinam, katerih očetje in sinovi so v vojski. Čujem, da ste v tem oziru manj darežljivi, ker vidite zadostno državno podporo dotičnim družinam in ker žalibog tudi opažate, kako nekatere nespametne žene podporo zapravljajo in se celo opijanijo. To je zares velik greh in Vaša jeza je opravičena. Res je tudi to, da kmetiške družine že še nekako izhajajo, ker imajo polja in nam je dobri Bog naklonil dosti dobro letino. In ko to vidite, ne čutite, da bi bila pomoč od Vaše strani tako nujna. Toda pomislite na premnoge delavske družine, ki morajo vse kupiti in so se preživljale od vsakdanjega zaslužka! Ta zaslužek je prenehal in mati z otroki nima nič: ne za hrano, ne za obleko in kurjavo, še za stanovanje nima. Teh se usmilimo in dotičnim društvom pomagajmo, kolikor moremo. Potem bodo naše molitve v groznih stiskah naših dni pred Bogom
bolj veljavne, bodo poprej potolažile njegovo pravično jezo na nas hudobne otroke.
Varujmo se pa vsega, kar molitvi jemlje moč in veljavo. Sicer molitev grešnika sploh ni popolnoma zastonj, ako le v srcu svoj greh obžaluje in se želi poboljšati. Dva greha pa vendarle molitev oškodujeta, da Bog zanjo nič ne mara.
Prvi je sovražnost srca. Vedoma ali neve-doma, hote ali le bolj v naglici te je bližnji kaj razžalil; sedaj pa togoto nosiš, se ga ogibaš, z njim no govoriš, pač pa imaš veliko zoper njega povedati. Molitve iz tako osovraženega srca Bog prav nič ne mara. Čuj, kaj pravi sv. Pavel: »Hočem, da možje molijo in povzdigujejo čiste roke brez srda in prepira« (1. Tim. 2, 8.). Ako nočeš poslušati sv. apostola, poslušaj Gospoda samega: »Kadar se molit vstopite, odpustite, ako proti komu kaj imate, da tudi Vaš Oče nebeški Vam odpusti vaše grehe« (Mark. 11, 25.). Ali na drugem mestu: »Če prineseš moj dar k altarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe: pusti svoj dar pred altarjem in pojdi poprej spravit se s svojim bratom, in tedaj pridi in daruj svoj dar« (Mat. 5, 23. 24.). Torej proč s sovražnostjo proč z jezo in prepiri in kletvami! Premagajte se, potem pa le molite in Bog Vas bo uslišal.
Molitvi škoduje tudi trdosrčnost do bližnjega in prevzetnost duha. O trdosrčnosti nas poučuje prerok Izaija, rekoč: »Vaše praznike, pravi Bog, črti moja duša in četudi svoje roke stegate v molitvi, od vas obračam svoje oči; in četudi pomnožujete molitev, vas vendar ne bom uslišal, zakaj vaše roke so polne krvi,« namreč polne nasilnosti zoper bližnjega in jeze in togote (Iz. 1, 14, 15). Še bolj splošno nas uči v knjigah pregovorov, kjer Sv. Duh kar nat avnost pravi: »Kdor zamaši svoje uho siromakovemu vpitju, bo tudi vpil, pa ne bo uslišan« (Preg. 21, 13). O prevzetnosti in njeni škodljivosti pa govori sv. Peter, rekoč: »Vsi pa bodite med seboj ponižnega duha, ker se Bog napihnjenim ustavlja, ponižnim pa daje svojo milost« (1. Pet. 5, 5.). In znane so Vam podobne besede sv. Jakoba: »Bog se ustavlja prevzetnim, ponižnim pa daje svojo milost« (Jak. 4, 6.).
Opozoril sem Vas, kako moramo živeti, da bodo naše srčne molitve pri Bogu izdale. Moram pa še na neko okolnost opozoriti. Čul sem namreč večkrat, da mnogi mrmrajo, češ: Saj je naša
molitev zastonj! Zmage ni, naše čete se umikajo in premnogo naših je padlo.
Dragi moji, predrzno je reči, da te Bog ne usliši, ako le prav moliš. Ali ima tvoja molitev take lastnosti, da je prava? Če jih ima, vedi, da boš uslišan. Vendar pa vedi tudi to, da te bo Bog uslišal v pravem času in na najboljši način. Le zatipaj v njegovo dobroto in pa tudi na njegovo neskončno modrost, ki našo neizmerno presega. V svoji previdnosti, po kateri vodi Bog ne le posamezne ljudi, ampak tudi države in narode, ima pred očmi predvsem našo večno srečo. Kaj bi nam pomagalo, ko bi imeli tukaj vse naslade, katerekoli poželi spačeno srce, ko bi pa izgubili svojo dušo! Kaj bi koristilo, ko bi narodi in države plavale v bogastvu in slavi in imenitnosti in v vsem uživanju, ko bi pa vse to njihovo javno življenje bilo brez Boga, ali celo zoper Boga? Da bi se izpreobrnili posamezniki, da bi se svoje odvisnosti od Boga zavedali narodi, zavedale države, zato Bog pošlje, ali vsaj dopusti razne nesreče, tudi potrese, kugo, lakoto in vojske. Zato molimo posebno za milost, da bi se izpreobrnili posamezniki, da bi izpregledale države, izpregledali narodi! To je prva milost, za katero vpijmo h Gospodu v korist naše Avstrije. In če vsi po celi Avstriji v tem zmislu molimo in zdihujemo, ako z nami zdihujejo tudi oni, ki vodijo Avstrijo in ji zakone dajejo, ako se tako k Bogu obrnemo vsi poslušni glasu in nagibanju notranje milosti, potem smemo upati, da nam previdnost božja podeli srečen izid grozne vojske, kčr je dosegla svoje namene. Zato pravim: molimo, molimo stanovitno, molimo zaupno, pa tudi k Bogu se izpreobrnimo!
Te misli so se mi rodile v srcu; podam jih Vam, predragi moji verniki, da bi jih uvaževali in se po njih ravnali. Zares, veliko dobrega ste v tem vojskinem času če storili, le vztrajajte in dober izid in konec v našo časno in večno korist nam je zagotovljen.
Blagoslov Boga Očeta in Sina in Sv. Duha. naj pride nad Vas in naj bo vedno nad Vami
V Ljubljani, na praznik sv. evangelista Lu-keža dne 18. oktobra 1914.
-f Anton Bonaventura,
škof.
103.
Einige Hirtenworte.
i.
Dem Klerus.
Nachrichten, welche aus verschiedenen Pfarren nach Laibach gelangen, erbringen den vollgültigen Beweis, daß auch der Klerus in den deutschen Pfarren seinen christlichen und patriotischen Pflichten vollauf nacligekommen ist! Vergelte Gott die Mühen und Arbeiten. Mögen in der Ausübung der Nächstenliebe und Opferwilligkeit alle bis zum Ende beharrlich bleiben.
Ersuche, die Gebete und andere Buß- und Andachtsübungen nach Bedürfnis ohne Einholung li. o. Erlaubnis bis zum Schlüsse des Krieges fortsetzen und wenigstens monatlich irgend etwas Außergewöhnliches veranstalten zu wollen. Benützen Sie unsere ernste Zeit dazu, um einen häufigeren Empfang der Sakramente bei Jung und Alt einzuführen. Namentlich die Kinder sollen dafür gewonnen werden. Wenn sie mit Rücksicht auf die gegenwärtige Not zu Andachtsübungen, besonders zu einer häufigen Kommunion eingeladen und eingeleitet werden, könnte daraus eine Gewohnheit für das ganze Leben entstehen. Auch viele Erziehungsgedanken bietet die furchtbare Gegenwart: Gebet, bußfertige Gesinnung, furcht Gottes, Haß der Sünde, Gehorsam, Nächstenliebe.
Vergesset nicht der reiferen, namentlich der reiferen männlichen Jugend. Die. zur Stellung nach Laibach berufenen Jünglinge haben sich leider und zu unserem größten Seelenschmerz ausgelassen benommen. Hochwürdige Herren, wieviel bleibt da noch zu tun übrig! Wäre es nicht möglich, die der Schule entwachsenen Jünglinge zu vereinigen und in Versammlungen auf dieselben moralisch einzuwirken? Erörterungen darüber wären ein sehr würdiger Gegenstand der verschiedenen Konferenzen.
Bitte alle, im Sinne dieser Aufträge handeln zu wollen.
II.
Dem Volke.1
Geliebte in Christo! Ich kann nicht umhin und muß folgend einem inneren Ilerzensdrange in dieser ernster Zeit wieder einige ermahnenden und aufmunternden Worte an Euch richten. In dieser hochernsten Zeit wird überall das Gebet betont, deshalb vernehmet einige Gedanken über
i Soll den Gläubigen vorgelesen werden.
das Gebet, besonders über einige Umstände, welche die Macht des Gebetes vermehren oder schwächen.
Zunächst betone ich, daß das Gebet im allgemeinen unsere gewöhnliche Menschenpflicht ist. Wer nicht betet, hat Gott tatsächlich verleugnet und die letzten Bande mit ihm zerrissen. Es verschwindet die heilsame Gottesfurcht und an ihrer Stelle behersclien das arme Menschenherz alle Leidenschaften, besonders Eigensucht, Gefallsucht, Genußsucht, Fleischeslust. Ein Leben aber in den Fesseln dieser Leidenschaften ist nicht menschenwürdig, ist tierisch, befriediget das Herz nicht, sondern macht dasselbe innerlich zerrissen, ganz unglücklich.
Deshalb fordere ich alle, zu welchem Bildungskreise immer sie gehören mögen, zum Gebete, zum täglichen herzinnigen Gebete auf. Das Gebet ist der erste Schritt zur Rückkehr zum heiligen und gerechten, aber auch unendlich barmherzigen Gott. Alles übrige bis zur vollkommenen Bekehrung wird sich mit Hilfe des Gebetes von selbst ergeben.
Es gibt nun einige Umstände, welche die Macht des Gebetes bei Gott vermehren oder vermindern.
Damit das Gebet bei Gott wirksam sei, soll es aus einem reinen Herzen kommen. Höret, was der heilige Apostel Johannes darüber lehrt: »Geliebte, wenn unser Herz uns nicht anklagt, so haben wir Zuversicht zu Gott, und werden, um was wir bitten, von ihm erlangen, weil wir seine Gebote halten und das tun, was vor ihm wohlgefällig ist.« (1. Joh. 3, 21. 22.) Nicht wahr, diese Behauptung ist allen einleuchtend. Wenn wir den Willen Gottes, die Gebotte Gottes erfüllen, so wird Gott geneigt sein, unseren Willen zu erfüllen.
Du hast nun vielleicht bis jetzt den Willen Gottes, hast die Gebote Gottes übertreten, dein Herz ist nicht rein, er ist voll von Eitelkeit, Hochmut, böser Lust; das Gebet has Du beinahe ganz, oder sogar ganz unterlassen; Deinen Gott hast Du ganz vergessen, als ob er nicht einmal existieren würde. Was sollst Du tun? Kehre zurück zum Gebete! fühlst Du Dich denn nicht innerlich dazu gedrängt? Gott ruft Dich, er wird sich Deiner erbarmen.
Dein Gebet soll jedoch bußfertig und mit Abtötung verbunden sein. Im Gebete bekenne
Gott Deine Sünden mit reumütigem und demütigem Herzen und sprich mit dem Propheten Daniel: »Ich betete zum Herrn und sprach: Ach, Herr, Du großer und furchtbarer Gott! Wir haben gesündigt, wir haben Unrecht getan, gottlos gehandelt und sind abtrünnig geworden, wird sind abgefallen von Deinen Geboten und Rechten, darum ergoß sich über uns Fluch und Gott hat sein Drohwort erfüllt, daß er dies große Unglück über uns brachte, wie ein solches noch niemals gewesen.« (Dan. 5), 4, 5, 11, 12). Bete so und füge dem Gebete auch Abtötungen. Selbstverleugnungen bei, wie cs Daniel getan, wie er selber spricht: »Ich wendete mein Angesicht zum Herrn, meinem Gott, ihn mit Fasten, in Sack und Asche zu bitten und anzuflehen.« (Dan. 9, 3.) So Daniel. Gott hat sein bußfertiges Gehet erhört und das ganze Volk aus der babilonischen Gefangenschaft befreit.
Also Gebet und Abtötung! Worin sollst Du Dich abtöten? Zunächst in Deiner Auflehnung gegen Gott und seine Geboten. Bereue diese Deine Auflehnung, bereue den Stolz, die Eitelkeit, die sündhafte Genußsucht, das Fördern gottesfeindlicher Bestrebungen. Bereue, o Frauengeschlecht, Deine Abkehr von Gott und Deine Iiinkehr zu allen Gelüsten, denen der von Gott abgefallene Zeitgeist fröhnt! Bereue Deine unsittlichen Kleidermoden auf der Straße und zu Hause, wodurch die verderbliche Lüsternheit der heutigen Gesellschaft zum Ausdruck gekommen ist und noch weiter genährt und entwickelt wird. Kehret zurück zur christlichen Schamhaftigkeit und Anständigkeit zu Euerem Besten, zur Besten Euerer Familienangehörigen und zum Besten des öffentlichen Lebens. Bereuet Ihr Eheleute, die Verkehrtheit des ehelichen Zusammenlebens und kehret zurück zu den einzig wahren und menschenwürdigen christlichen Grundsätzen.
Eine solche Ahtötung ist absolut notwendig für alle, für die ganze Gesellschaft, wenn wir von den zeitlichen Übeln, die uns getroffen haben und noch mehr von den ewigen, die uns an gedroht sind, befreit werden wollen.
Der Abtötung sollen auch Werke der Nächstenliebe hinzugegeben werden. Vernehmet,
was der Heiland spricht: »Selig die Barmherzigen, denn sie werden Barmherzigkeit erlangen.« Nun, Gott sei Dank! Großartig sind die Werke der Barmherzigkeit, die in unserer schrecklichen Kriegszeit geübt werden. Männer, besonders Frauen und Fräulein haben sich den Werken der christlichen Barmherzigkeit ganz hingegeben. Aushilfe in Geld, in Kleidern wird opferwillig gesucht und gegeben. In den Spitälern sind freiwillige Pflegerinnen us den besten Familienkreisen mit hohen Damen an der Spitze Tag und Nacht tätig. O, ein herrliches Schauspiel vor Gott und vor den Menschen!
Nur eine Bitte: haltet aus in dieser heroischen Betätigung der Nächstenliebe und was die Hauptsache ist, wollet diese Werke Gott aufopfern, aus Liebe zu ihm verrichten, namentlich aus Liebe zum gekreuzigten Heilande, aus Liebe zum liebevollsten Herzen Jesu, welcher sich für uns alle ganz aufgeopfert hat! Denn sonst werdet Ihr wohl Ruhm und Ehre bei der Welt einernten, nichts jedoch bei Gott, nichts für die Ewigkeit gewinnen.
Wenn Ihr so in den Gebeten, in der Abtötung und in heroischen Werken der Nächstenliebe ausharret, seid überzeugt, Euch wird eine doppelte Gnade zu Teil. Erstens wird Euch Gott der Herr in seiner Barmherzigkeit die große Gnade einer vollkommenen Bekehrung in reichlichster Fülle gewähren und Ihr werdet Euch zum Empfang der hl. Sakramente gewaltig hingezogen fühlen, dieselben empfangen und damit den Anfang zu einem neuen glücklichen Leben nach den Geboten Gottes machen.
Zweitens werdet Ihr durch die erhöhte innere Kraft Euerer Gebete recht viel zu einem baldigen, für uns und für unser Österreich recht ehrenvollen und glücklichen Ende des schrecklichen Krieges beitragen.
O heiligstes Herz Jesu, erbarme Dich unser! Maria, du Zuflucht der Sünder, Du Hilfe der Christen, bitte für uns!
Laibach am Feste des heiligen Evangelisten Lukas den 18. Oktober 1914.
-f Anton Bonaventura,
Fürstbischof.
104.
Dušno oskrbovanje ranjencev na železnicah.
C.in kr.apostolski vojn: vikariat na Dunaju je semkaj sporočil naslednjo prošnjo:
Es sind bei den Infanterieregimentern, Divisionsstäben und höheren Kommanden, somit schon hinter der Feuerlinie und an den Verbandplätzen, ferner in allen Feldsanitätsanstalten, dann bei den beiden Landwehrformationen und überdies als verfügbare Reserve mehr als zusammen neunhundert Militärgeistlichc cin-geteilt und auch in die Verwundcten-Zerstreu-ungsstationen wurde ueuestens eine Anzahl von Militärgeistlichen kommandiert und für die Ausübung der Seelsorge im weitmöglichsten Malle vorgesorgt.
Der Stand der aktiven und Reservegeistlichen ist schon fast gänzlich mobilisiert, mehrere sind schon am Felde der Ehre gefallen, verwundet und erkrankt. Wohl sind diese Abgänge bisher durch die im Felde stehende Reserve ersetzt, aber für die Seelsorge der Verwundeten in den Fisenbahnzügen außerhalb des Kriegsschauplatzes, bezw. innerhalb der Monarchie — wie es vielfach gewünscht wird — kann die Militärgeistlichkeit nicht im vollen Umfange nach-kommen.
Ich appelliere daher an die Hochherzigkeit der hochwürdigsten bischöflichen Ordinariate und bitte um gütige Verfügung, daß freiwillig sich meldende Priester die Transportzüge der Verwundeten auf gewisse Strecken im Bereiche ihrer Diözesen, bis sie von anderen Geistlichen abgelöst werden, begleiten und den Schwer verwundeten die Tröstungen der heiligen Religion spenden. Ebenso bitte ich inständigst. alle Geistlichen jener Eisenbahnstationen, wo die Verwundeten länger halten, sich der Verwundeten liebevoll anzunehmen.
Auch die Transportkommandanten sind angewiesen, im Bedarfsfälle die Geistlichkeit der nächsten Bahnstation telegraphisch um Hilfeleistung zu ersuchen.
Für die Verwundete begleitenden Priester wird freie Fahrt zugesichert.
Auch können beim Apostolischen Feldvikariate, Wien, VIII/2, Skodagasse 19, Legitimationen zu diesem Zwecke angesprochen werden. Für eine nachträglich zu gewährende Remuneration wird eine Aktion cingelcitet werden.
Selbstverständlich werden nur solche Priester berücksichtigt, welche von ihren Ordinariaten hiezu ermächtigt werden.
Mit Rücksicht auf die verschiedensprachigen Verwundeten werden Geistliche, die mehrere S p r aclie n b elierrschen, bevorzugt.
Emmerich Bjelik,
Feldbischof.
Vsled tega dopisa so bili določeni in pooblaščeni naslednji duhovniki ljubljanske škofije za spremstvo ranjencev na železnicah:
1. Za progo Ljubljana Trbiž: dr. Jos. Gruden, stolni kanonik,
2. za progo Ljubljana—Divača: Ignacij Na-drab, stolni kanonik v Ljubljani,
3. za progo Ljubljana—Karlovec: dr. Ivan Koren, stolni kanonik v Ljubljani,
4. za progo Zidani most—Ljubljana: Franc Hiersclie, župnik v Radečah.
5. za progo Ljubljana—Kamnik, Ljubljana -Vrhnika, in sicer kot namestnik na drugih progah: kons. svetnik Janez Kalan v Ljubljani.
Posebej so pa bili sledeči duhovniki pooblaščeni za dušno pastirstvo ranjenih vojakov:
1’. Ivan Kunstelj, S. J.; P. Ivan Ilrubeš, S J.; P. Jakob Verliovec, S. J.; P. Bernard Polak, O. T.; P. Rafael Grobljar, O. T.; P. Dominik Nabernik,
O.	F. M.; Alojzij Pohar, S. Miss. S. V. P.; Alojzij Kastelic, S. Sak; Ignacij Stulily, S. Sak; Franc Povše, S. Sal ; Ivan Zamjen, S. Sak; vsi v Ljubljani. Dr. Ivan Gnidovec, rektor zavoda sv. Stanislava v Št. Vidu; Alojzij Markeš, ekonom; Anton Koritnik, profesor; Adalbert Ilybasek, učitelj petja; vsi v Št. Vidu nad Ljubljano.
105.
Decretum seu declaratio circa indulgentiam „Toties quoties“ crucifixis adnexam.
Supremae sacrae Congregationi S. Offici relatum est, sacerdotes quosdam consuevisse benedictione donare crucifixos, asserentes iisdem applicare plenariam Indulgentiam, toties a fidelibus lucrandam, quoties osculum alicui ex praefatis crucifixis infixerint: id vero apostolica auctoritate. Quum non sit de Romanae Ecclesiae consuetudine in facultatibus indulgentias applicandi quosdam limites discretionis excedere, ad mentem decreti S. indulgentiarum Congregationis d. d. 10 augusti, anno 1899, in quo aliquot exhibentur regulae, »quibus prae oculis habitis, nedum locorum Ordinariis, sed ed ipsis christifi-delibus facilis aperiretur via ad dignoscendum quodnam sit ferendum iudicium de aliquibus indulgentiis, quae passim in vulgus eduntur, dubiamque praeseferunt authenticitatis notam«, visa est asserta facultas aut mere dictitata, aut praepostera interpretatione accepta.
Ilisce considerationibus permoti Emi ac Revmi Patres Cardinales generales Inquisitores, feria IV, die 10 iunii, anno 1914, censuerunt esse de hac re Sanctissimum consulendum. Sanctitas porro Sua, in audientia, feria V subsequenti, die
11 iunii, eodem anno, R. P. D. sancti Officii Com-missario impertita, mentem suam benigne aperire dignata est, et mandavit sequens expediri decretum: »Facultas benedicendi crucifixos cum indulgentiae plenariae applicatione, toties quoties nuncupatae, sive personaliter a Summo Pontifice, sive quomodocumque ab apostolica Sede, per tramitem cuiuslibet Officii vel personae obtenta, ita et non aliter est intelligenda, ut quicumque christifidelis in articulo mortis constitutus aliquem ex huiusmodi crucifixis benedictis, etiamsi illi non pertineat, osculatus fuerit, vel quomodocumque tetigerit, dummodo confessus ac sacra Communione refectus, vel si id facere nequiverit saltem contritus, Ssmum Iesu nomen, ore, si potuerit, sin minus corde, devote invocaverit, et mortem tamquam peccati stipendium de manu Domini patienter susceperit, plenariam indulgentiam acquirere valeat. Contrariis quibuscumque non obstantibus«.
D.	Card. Ferrata,
L. f S.	Secretarius.
Fr. Dom. Pasquaglio, O. P.,
Comra. G.lis. S. O.
10Ü.
Decretum de Novitiatus termino et interruptione.
Cum propositae sint quaestiones sive circa tempus seu momentum, quo annus novitiatus compleri dicendus sit, sive circa modum, praesertim si novitius extra domum de licentia Superiorum per aliquot tempus moratus fuerit, quo interruptus haberi possit, S. Congregatio Religiosis Sodalibus praeposita, ad anxietates praecavendas, praecipue quoad professionis validitatem, statuit et decrevit ut sequitur:
1. Annus integer novitiatus, qui solus ad validitatem professionis requiritur, in posterum non stricte de hora ad horam, sed de die in diem intelligi debet. Idem dicendum de tribus integris annis votorum simplicium, quae emissionem votorum solemnium praecedere debent.
2. Novitiatus interrumpitur ita ut denuo incipiendus et perficiendus sit: a) si novitius a Superiore dimissus e domo exierit; b) si absque Superioris licentia domum deseruerit; c) si ultra
triginta dies etiam cum licentia Superioris extra novitiatus septa permanserit.
13. Si novitius infra triginta dies, etiam non continuos, cum Superiorum licentia, extra domus septa permanserit, licet sub Superioris obedientia, requiritur ad validitatem,et satis est,dieshoc modo transactos supplere: at Superiores hanc licentiam nisi iusta et gravi de causa ne impertiant.
Quibus omnibus sanctissimo Domino nostro Pio Papae X relatis ab infrascripto sacrae Congregationis Secretario, Sanctitas Sua ea rata habere et confirmare dignata est, contrariis quibuscumque non obstantibus.
Datum Romae ex Secretaria sacrae Congregationis de Religiosis, die .‘i maii 1914.
O.	Card. Cagiano de Azevedo,
L. f S.	Praefectus.
f Donatus, Archiep. Ephesinus,
Secretarius.
107.
De Novitiis militiae addictis.
Procurator Generalis Congregationis Sacerdotum Missionis harum quaestionum solutionem a S. Congregatione de Religiosis expostulavit, nempe:
I. Utrum novitiatus illorum qui coguntur e domo probationis exire causa militiae aut ad eandem militiam denuo vocati, censendus sit interruptus, ita ut ab initio sit repetendus, nulla ratione habita temporis novitiatus iam expleti; an vero sit aestimandus tantummodo suspensus, ita ut debeat solum compleri.
II. Utrum computari possit veluti tempus novitiatus servitium militare quod expletur in loco ubi extat domus probationis si novitii maneant sub disciplina et vigilantia moderatorum et horis subsecivis consistant in eadem probationis domo, eaque omnia peragant quae cum militia concilientur.
Emi et Revmi Patres Cardinales sacrae huius Congregationis de Religiosis, omnibus mature perpensis, respondendum censuerunt:.
Ad lum. Affirmative ad primam partem; Negative ad secundam, si novitius ultra triginta dies completos servitio militari reapse addictus fuerit. Si infra triginta dies, hi suplendi erunt. Et in quocumque casu ad professionem votoimm admitti nequit nisi saltem per triginta dies probetur.
Ad 2um. Negative.
Has autem responsiones ralatas sanctissimo Domino nostro Pio Papae X ab infrascripto S. Congregationis Secretario, Sanctitas sua approbare et confirmare dignata est. Contrariis quibuscumque non obstantibus.
Datum Romae ex Secretaria sacrae Congregationis de Religiosis, die 3 maii 1914.
O.	Cartl. Gagiano de Azevedo,
E. t S-	Praefectus.
f Donatus, Archieb, Ephesinus,
Secretarius.
108.
Različne opazke.
Cerkvenih računov nekateri župni uradi še niso predložili v pregled, češ, da so ključarji odšli na vojsko, in jih torej ne morejo podpisati. — Župni uradi naj v takih slučajih imenujejo ad hoc namestnika dotičnemu ključarju, ki potem račun podpiše kot »ključarjev namestnik«. Tako bo mogoče račune precej predložiti.
Izkazi o vojnih izgubah. Nekateri župni uradi so prosili, da bi dobivali kakor županstva brezplačno izkaze o vojnih izgubah in bi na ta način mogli ugoditi župljanom, ki prihajajo poizvedovat o svojcih. C. kr. dež. predsedništvo pa je na tukajšnje posredovanje odgovorilo z dopisom 5. oktobra 1914, št. 1491 mol)., da se tej želji ne more ustreči.
Občni zbor Cecilijinega društva za ljubljansko škofijo bi moral biti že 6. avgusta 1914. Ker se je pa moral tedaj vsled vojske odpovedati, se sklicuje sedaj na 25. november (sredo) 1914. čč. gg. duhovniki se vabijo k obilni udeležbi! Takoj po občnem zboru imajo nadzorniki organistov in člani glasbene komisije posebno posvetovanje.
Glede uniatov se jo ravnati po okrožnici papeža Leona XIII. Orientalium dignitas z dne 30. novembra 1894 (Škof. List, str. 103).
Ta okrožnica določuje:
1. Nihče ne sme nikogar nagovarjati k prestopu k drugemu obredu.
2. Verniki, ki ne morejo do duhovnika svojega obreda, smejo sv. zakramente prejemati tudi po drugem obredu. Isto velja tudi o zakramen-talili.
3. Vsi uniati (grški katoličani), ki b vajo v ljubljanski škofiji, spadajo v ljubljansko škofijo in župnijo, kjer stanujejo; torej glede matic ni razlike. Ako ni mogoče dobiti na pomoč duhovnika grško-katoliškega obreda, se uniatom dele sv. zakramenti po latinskem obredu.
Z razkolniki pa katoliška Cerkev nima nobene zveze, torej se v dušnopastirskem oziru ni nanje ozirati. Pokop na cerkvenem pokopališču se pa dovoli na prostoru, ki je določen za drugoverce.
Ako pa kak razkolnik želi prestopiti v katoliško Cerkev, naj se postopa po predpisih, (škof. List, 1883, 49; Zupančič: Duhovno Pastirstvo, § 220.)
Glede nekatoličanov piše dr. I. Sägmüller: Lehrbuch des katli. Kirchenrechts 2, 1909, str. 09 : daß die Kirche über die von ihr getrennten keine
tatsächliche und äußere Jurisdiktion besitzt, sodann, daß den Katholiken die Teilnahme an den Kulthandlungen der Akatlioliken (communicatio in sacris activa) und die Zulassung von Akatlioliken zu ihren Kulthandlungen (c. i. s. passiva) verboten ist.
Ein Katholik darf nicht an Kulthandlungen der Akatlioliken teilnehmen, die so geartet sind, daß schon in der bloßen Teilnahme e ne Anerkennung derselben liegen würde. Hierher gehört: die Teilnahme am protestantischen Abendmahl; der Besuch solcher Predigt und Gottesdienstes, wenn darin der Ausdruck des Einverständnisses läge; das Taufenlassen durch einen akatholischen Religionsdiener außer im Falle der höchsten Not, sowie die Übernahme der Patenstelle bei protestantischer Taufe; die protestantische Trauung oder Nachtrauung bei katholischer oder gemischter Ehe. Im letzteren Falle verfällt der Katholik wegen favor haeresis der dem Papste speciali modo reservierten Exkommunikation. Liegt aber nach der Natur des betreffenden Aktes oder den Zeitweiligen Umständen in der Teilnahme keine Billigung desselben, keine Gefahr des Abfalles und kein Ärgernis, wohl aber ein vernünftiger Grund zur Teilnahme vor, so ist sie nicht unerlaubt, z. B. bei Leichenbegängnissen, Hochzeitsfeiern.
Akatlioliken dürfen nicht zum Empfang der Sakramente und der kirchlichen Weihungen und so auch nicht zum kirchlichen Begräbnis zugelassen werden. Kinder von Akatlioliken dürfen nur im Notfälle getauft werden. Akatlioliken dürfen nur als Taufzeugen funktionieren. Dagegen sind gemäß der Bulle Martins V. »Ad vitanda scandala« 1418 nur die excommunicati vitandi, wozu die Akatlioliken als solche nicht gehören, vom Gottesdienst ausgeschlossen. Auch darf privatim für Akatlioliken gebetet werden, wo die Kirche in ihrer Liturgie, namentlich am Karfreitag, öffentlich um ihre Bekehrung betet. In diesem Sinne sind auch missae privatae für lebende Häretiker erlaubt. Für regierende aka-tholische Fürsten dürfen auch missae sollemnes und öffentliche Gebete verrichtet werden. Sie
gelten wesentlich dem Wohle des Landes. Für verstorbene akatliolische Fürsten aber darf kein feierliches Requiem gehalten werden. Dagegen darf nach der plausibleren Ansicht für einen reumütig verstorbenen Akatlioliken eine Privatmesse zelebriert werden.
Dem bürgerlichen Verkehr mit dem Aka-tholiken steht nichts im Wege (bürgerliche Toleranz), soweit nicht in demselben eine Gefahr für Glauben und Sittlichkeit liegt. Daß solches der Fall sein kann, sollte doch nicht so leichthin außer acht gelassen werden.
Kolki pri sprejemnih pismih mašnih ustanov morajo biti ä 1 K in ne 72 vin., kakor je bilo prej določeno in tudi ne 30 vin., ker sprejemno pismo ni priloga, ampak je že samo zase pravna listina. Tudi ni dovolj, da se samo en izvod kol-kuje ä 1 K, drugi pa ä 30 vin., ampak oba izvoda morata imeti kolek ä 1 K.
Rea d j us tiranje fasij. Kadar nastopi nadar-binar svojo novo službo, moral v dveh mesecih predložiti fasij o v treh izvodih v potrjenje. En izvod dobi po potrjen ju (adjustiranju) nadarbi-nar, enega obdrži c. kr. deželna vlada, enega pa prejme ordinariat. Ako se pa pozneje dohodki izpremene, n. pr. vsled kake kupne pogodbe, ali vsled izžrebanja drž. zadolžnice avstrijskega posojila, ali vsled izpremembe obresti v posojilnicah, se mora fasija zopet predložiti, toda samo v popravo (readjustiranje) in tedaj se predloži le že potrjeni izvod fasije s priloženim pojasnilom o izpremembi dohodkov; fasija pa mora ostati nedotaknjena, ker vpiše izpremembe šele c. kr. deželna vlada. Istodobno vpiše c. kr. deželna vlada izpremembe v svoj izvod fasije in v onegai, ki ga hrani ordinariat. — Ob izpremembah naj se torej ne pošiljajo trije izvodi fasije, ampak le že potrjeni izvod fasije in sicer v izvirniku, ne v prepisu.
Krstni kamen (spodaj kamen, nastavek lesen), zakristijska omara iz orehovega lesa, baročna, s 5 predali, tabernakelj (lesen) se oddajo brezplačno kaki župni cerkvi ljubljanske škofije. Prošnje naj se naslove na župni urad Bled, kjer se ti predmeti lahko ogledajo.
109.
Slovstvo.
Slovenskim fantom za slovo na pot v cesarsko službo.— Spisal Jernej Ilafner, kaplan. — Založila Katoliška Bukvama. Ljubljana, 1914. Str. 316.
Ta naslov ima lepa molitvena knjižica? spisana za naše mladeniče, vzete in poklicane k vojakom. V prvem delu str. 1183 ima jako praktične nauke za mladega vojaka, da se nauči spoštovati vojaški stan, da se zaveda svojih dolžnosti, da se obvaruje mnogih pogubnih nevarnosti tega stanu, da ostane zvest Bogu in cesarju. V drugem delu str. 183—314 ima razne, vojaku potrebne molitve za čas miru in za čas vojske. — Oblika knjižice je prav priročna ; ker je papir četudi trden, vendar tenak, bo mladenič to knjižico kar lahko v žep vtaknil in jo neovirano seboj v cerkev vzel. Škoda, da je prelepa knjižica izšla šele sedaj, ko so naši vojaki večinoma že odšli na »krvavi ples«. Starši poskrbite, da si jo omisli vsak vojaški novinec. Naprodaj je v Katoliški Bukvami; pa tudi gospodje duhovniki Vam jo bodo radi naročili. Priporočite jo svojim sinovom, naj jo čitajo in prečitajo takoj, ko so potrjeni in bodo že poučeni odšli v službo samo. V službi naj se točno po njej ravnajo, pa bodo ostali zdravi na duši in na telesu sebi v časno in večno korist, staršem v veselje in radost, domovini in cesarju v slavo in ponos.	Anton	Bonaventura,
škof.
Cena za vojaški molitvenik znaša za trpežno vezavo z rdečo obrezo K L20, za šagrin z zlato obrezo K 2*20, za naj finejše usnje z zlato obrezo, upogljive platnice K 3-20. Katoliška Bukvama v Ljubljani.
Dr. Ivan Svetina:	Temelj	krščanstva.
Deset apologetično - dogmatičnih govorov. Po-natisk iz »Duhovnega Pastirja«. Ljubljana, 1914.
Založila Katoliška Bukvama. Natisnila Katoliška Tiskarna. Str. 43.
Šest temeljnih resnic, ki so podlaga katoliške vere in krščanskega življenja, je pisatelj v obliki cerkvenih govorov razložil in sicer tako, da obravnava 1. temeljno resnico v treh, 3. in
6.	v dveh govorih, 2., 4. in 5. pa vsako v enem govoru.
Velesalo. Zgodovinski in cerkveni opis. Spisal Peter Bohinjec. 1914. Založila župna cerkev velesalska. Tisk Tiskovnega društva v Kranju. Str. 32. Slik 10.
L. 1872. je napisal župnik Juri Varl o tej božji poti drobno knjižico, ki pa je že pošla. Zato bi bila potrebna nova izdaja. Mesto nove izdaje pa je p satelj sestavil na podlagi novejših virov novo knjižico, namenjeno zlasti romarjem. Knjižico krasi deset lepih slik.
Kraljica sv. Rožnega venca v Pompejski dolini je naslov knjižici, ki je izšla tiskana na 48 straneh, z mnogimi zgledi, s popisi čudežev in z raznimi molitvami v čast kraljice sv. Rožnega venca. Knjižica, ki ima namen to posebno zaslužno pobožnost pospeševati in gojiti, se dobiva za nizko ceno 20 vin. v Katoliški Bukvami v Ljubljani.
Frommes Kalender für den katholischen Klerus Österreich-Ungarns, 1915. — Redigiert von Roman G. Himmelbauer, Chorherr von Klosterneuburg. Carl Fromme. Wien. Cena3-20K.
Vsebina: Koledar. Katoliška Cerkev in duhovščina po vsem svetu zlasti na Avstrijskem. Poštne določbe. V posebni prilogi: Die Judikatur über die kirchliche Baukonkurrenz. Die Einkommensteuer nach dem Gesetze vom 23. Januar 1914. Der moderne Pfarrkanzleibetrieb und seine äußeren Hilfsmittel.
110.
Konkurzni razpis.
Razpisujejo se župnije: Begunje pri Cirk-nici, Polom (Ebental) v kočevski dekaniji, Podlipa v vrhniški dekaniji, Ambrus v žu-žemberški dekaniji.
Prošnje so nasloviti: ža Begunje pri Cirk-
nici na kn.-šk. ordinariat, za Polom, Podlipo in Ambrus na c. kr. deželno vlado na Kranjskem. Prošnjam naj se priloži kompetenčna tabela. Zadnji rok za vlaganje prošenj je 30. november 1914.
111.
Škofijska kronika.
Podeljen je F1 a c li e n f e 1 d - W o 11 w i z c v kan onikat pri ljubljanski stolnici g. mons. dr. Evgenu Lampetu, dež. odborniku v Ljubljani. Podeljene so župnije: Trebnje g. Josipu Planta-riču, župniku na Dobrovi; Ajdovec g. Ignaciju Žustu, župniku v Polšniku; Begunje pri Cirknici č. g. Dominiku Janežu, župniku na Studenem; B o h i n j s k a B e 1 a g. Martinu Drolcu, župnemu upravitelju istotam; Krka g. Francu Vrhovcu, kaplanu pri sv. Petru v Ljubljaui.
Umeščeni so bili gg.: Ignacij Žust, župnik v Polšniku, na župnijo Ajdovec 30. septembra; Franc Pešec, župnik na Krki, na župnijo Šmarje 1. oktobra; Fr an c Vrhovec, kaplan pri sv. Petru v Ljubljani, na župnijo Krko 1. oktobra, Martin Drolc, župni upravitelj na Boh. Beli, na isto župnijo 6. oktobra; Franc Dimnik, župnik v Begunjah pri Cirknici, na župnijo Motnik 12. oktobra; mons. dr Evgen Lampe na Flachenfehl-Wollwizev kanonikat pri ljubljanski stolnici dne 15. oktobra 1914.
Imenovan je bil za duh. svetnika in dekana Šmarijske dekanije g. F r a n c Pese c, župnik v Šmarju.
Resigniral je na podeljeno mu župnijo Begunje pri Cirknici, g. D o m i n i k Janež, župnik na Studenem.
Sprejet je bil v ljubljansko škofijo Josip Kranj c (prej P. Krizostom, O. F. Min. s. Fr. zagrebške provincije) roj. 13. marca 1862 v Veliki Nedelji na Štajerskem.
Imenovani so bili gg.; P. K o n š t a n t i n L u s e r , O. F. Min., za ekspozita v Novi Štifti pri Ribnici; Jernej Pavlin, prefekt v zavodu Sv. Stanislava, za namestnega veroučitelja na knezoškofijski gimnaziji v Št. Vidu; dr. Andrej Snoj za namestnega veroučitelja na c. kr. realki v Idriji.
Višje redove je prejel 30. septembra, 2. in (i. oktobra 1914 v knezoškofijski kapeli frančiškan Gabriel Planinšek.
Izpit za veroučitelja na srednjih šolah je napravil P. Regal at Čebulj, mestni katehet v Ljubljani.
V vojno službo je poklican gosp Anton Lovšin, ekspozit na Zdiliovem.
V 'začasni pokoj je stopil gosp. M i h a e 1 Zevnik, kaplan v Kamniku, in se naselil v Velesovem.
Premeščeni so bili gg.: Matej Ježek, kaplan na Blokah, za župnega upravitelja v Begunje pri Cirknici; Viktor Švigelj, kaplan v Toplicah, na Bloke; Edvard Šim nie, župni upravitelj v Šmarju, za kaplana k Sv.Petru v Ljubljani; Ivan Noč, župni upravitelj v Trebnjem, za kaplana v Šmarje; Anton Porenta, kaplan v Smledniku, naTrebelno; Ivan Drešar, kaplan v Stari Loki, v Smlednik; Ivan Klavžar, kaplan v Škofji Loki, v Cirknico; Matej Vilfan, kaplan v Cirknici, v Škofjo Loko; Matija Noč iz Horjula v Sodražico; Ivan Sever, župni upravitelj na Preloki, za kaplana na Koroško Belo; Josip Bambič, kaplan na Koroški Beli, za župnega upravitelja na Preloko.
Nameščeni so bili gg.: T o m a ž Klinar, gojenec višjega duhovskega izobraževališča pri Sv. Avguštinu na Dunaju, kot kaplan v Stari Loki; semeniški duhovnik Filip Merješič kot kaplan v Toplicah, Josip Kranjc kot kaplan v Trebnjem.
Prosinodalni eksaminatorji so bili imenovani na temelju dekreta »Maxima cura« can. 4, § 2 in 4 naslednji preč. gg. stolni kanoniki: prelat Andrej Kalan, dr. Ivan Koren, dr. Josip Gruden; profesorji bogoslovja: častni kanonik dr. Jožef Lesar, dr. Ivan Janežič, dr. Josip Dolenec, mons. dr. Aleš Ušeničnik, dr. Franc Ušeničnik, dr. Ivan Zore.
To imenovanje z dne 2. oktobra 1914 velja za nadaljnjo dobo 5 let, ako se ne bo prej sinoda vršila.
Konkurznega izpita dne 7. in 8. oktobra so se udeležili gospodje duhovniki ljubljanske škofije: Iz II. polovice: Anžič Josip, ekspozit na Št. Joštu; Čadež Viktor, kaplan v Tržiču; Krauland Andrej, župni upravitelj v Polomu; Lovšin Ivan, župni upravitelj na Sv. Gori; Pavlin Jernej, prefekt v zavodu Sv. Stanislava; Škulj Karol, kaplan v Dolenji vasi; Šmit Franc, župni upravitelj v Podlipi; Žavbi Janez, župni upravitelj v Ambrusu; Žitnik Franc, kn. šk. tajnik v Ljubljani. Iz I. polovice: Ahačič Matej, valetudinarij v Repnjah; Borštnar Janez, župni upravitelj pri Sv. Lenartu nad Škofjo Loko; Hočevar Franc, kurat na Ustju; Podbevšek Jernej, kaplan pri Sv. Petru v Ljubjani; Porenta Anton, kaplan v Smledniku; Rakovec Engelbert, kaplan v Ribnici; Zabret Franc, kaplan
21*
na Vrhniki; Zorko Franc, župni upravitelj na Slapu.
Grško-katoliški duhovniki, ki so se morali radi ruskega vpada v Galicijo izseliti in se nahajajo v ljubljanski škofiji, so:
1. Dioniz Mirowicz, župnik v Medyka, okraj Przemysl. Biva v Šent Vidu pri Ljubljani pri župniku Valentinu Zabretu.
2. Mokija Wasylkiewicz, katehet na meščanski šoli cesarja Franca Jožefa v Przemyslu. Stanuje v Kranju.
3. Ivan Bilyk, stolni vikar v Przemyslu. Stanuje v Kranju.
4. Dr. Gregor Lakota, spiritual v bogoslovnem semenišču in profesor katehetike in metodike v Przemyslu. Stanuje v Stari Loki.
5.	Dr. Bazilij Pynylo, spiritual v bogoslovnem semenišču in profesor katehetike in metodike v Przemyslu. Stanuje v Škofji Loki.
(5. Teodor pl. Pasiczynsky, katehet v Przemyslu. Biva v Ljubljani pri prof. Karolu Dermastija, Hrvatski trg 3.
7. Julijan Miahky, stolni pridigar v Przemyslu. Biva na Preski, p. Medvode.
8. Ivan Mihalčuk, župnik v Koritniki pri Przemyslu. Biva na Preski, p. Medvode.
9. Mihael Zubrycki, župnik v Berehy dolne, okrajno glavarstvo Lisko. Biva na Vrhniki.
10. Teodor Ivusajla, župnik v Nowosielce. Biva v Postojni.
11. Štefan Maciurak, spovednik v stolnici v Przemyslu. Biva na Dobrovi.
Knezoškofijski ordinariat v Ljubljani, dne 22. oktobra 1914.
Vsebina: 102. Pastirski list. — 103. Einige Ilirtenwortc. — 104. Dušno oskrbovanje ranjencev na železnicah. — 105. Decretum seu declaratio circa indulgentiam Toties quoties crucifixis adnexam. — 106. Decretum de Novitiatus termino et interruptione. — 107. De Novitiis militiae addictis. — 108. Različne opazke. — 109. Slovstvo. — 110. Konkurzni razpis. — 111. Škofijska kronika.
Izdajatelj kn.-šk. ordinariat. — Odgovorni urednik Viktor Steska. — Tiskala Katoliška tiskarna.