Pottni urad ?0M Cetovec — Vertagspostamt M!{ Klagcnfurt tihaja v Celovcu — Erschelnungsort Klagenlurt Posame:ni itvod 1.!0 Ul., mesečna naročnina 5 šilingov P.b.b. Letnik XXX. Ceiovec, petek, 14. marec 1975 Štev. 11(1701) OTVO F?! T EV SLO V E N S K E (3 A ZAD R UŽN E GA (D E NTRA V (D E LOV C U NOV MEJNM V RAZVOJU siovenske narodne skupnosti na Koroškem V okviru prisrčne domače, s kuiturno-umetniikim sporedom bogato iipoinjene svečanovi je bii v petek prejšnji teden v Ceiovcu odprt novi, moderno zgrajeni in sodobno opremijeni Dom siovcn:kih zadrug. Po doigih ietih čakanja, prošenj, zahtev in prote:tov je siovensko zadružništvo končno !e dobiio svoje središče in s tem pogoje, da bo krhko še boij uspešno razvijajo svojo dejavnost v korist vse siovenske narodne skupnosti na Koroškem. Zato je dograditev novega osrednjega posiopja po vsej pravici vaien mejnik, otvoritev zgradbe pa v pravem pomenu besede praznik koroških Siovencev._______________________ Pog.ea na novi aom siovenskega laafuznmva v Ceiovcu, Paumscngasse 5—7 PREDSTAVNiK! ZSO !N NSKS NA DUNAJU: _ Smo za pogajanja vendar brez diktatov To je v otvoritvenem nagovoru ugotovit tudi posievodeči podpredsednik ZSZ dr. Mirt Zvvitter, ko je v tem prazničnem krogu pozdravit poteg predstavnikov naših osrednjih narodnopotitičnih, kulturnih in gospodarskih organizacij tudi zastopnike slovenskih ustanov iz Trsta in Gorice ter iz Stovenilje, pri tem pa poudarit, da praznuje Zveza sio-venskih zadrug iep mejnik v svojem razvoju, „saj je po dotgi dob) čakanja tn — kakor je to na Koroikem že navada — borbe končno uspeio, da odpiramo dom naših zadrug". V kratkem opisu zgodovine novega zadružnega centra je dr. Zwit-ter navedei, da je na tem mestu nekdalj stala hiša .očeta koroških Stovencev" Andreja Einspieterja. .Upam, da ni simbot današnjega časa," je menil govornik, .da jo je zgubil na licitaciji, ker !je ves svoj denar zatožit za tisi Stimmen aus tnnerosterreich, da bi večino sodežetanov prepričal o pravičnosti zahtev siovenskega ijudstva na Koroškem." Kot redek — če ne sptoh edinstven — primer pa je tudi naglasit, da je marala ZSZ vse od leta 1960 pa do teta 1972 čakati na gradbeno dovoljenje. .Dvanajst !el smo prositi, smo zahteva)!, smo urgiraii, smo protestirat) — no, končno smo potem tudi doseg!) in to naj b) bi) )e tud! znak novega časa, da v zadnji fazi ie moramo najt) po! sožitja manjšina z večino in večina z manjšino." Zveza siovenskiih zadrug je ravno teden dni pred otvoritvijo novega zadružnega središča prazno-vaia 54-ietnico svoje ustanovitve. .Koroški Siovenci so imeti korajžo zastaviti jo že por mesecev po markantnem oktobrskem dogodku teta 1920 — dne 28. februarja 1921," je dejoi dr. Mirt Zwitter ter orisat njeno trojno (unkdijo gospodarske ustanove koroških Siovencev: je revizijska in organizacijska centraia, je centralna banka svojih denarnih in biagovnih zadrug In je blagovna centraia ieh zadrug. V tej trojni funkciji je zasnovana In grajena tudi nova hiša. V pritiičju je iepa nova denarna posiovainica — banka (k banki pa nujno spada tudi denar, posebej naš domači denar, je opozoril posievodeči podpredsednik ZSZ); druga funkcija ima svoje možnosti razvoja v prvem nad- stropju, kjer so blagovni oddelek, knjigovodstvo in organizacijski sedež, poteg tega pa sejna dvorana; v drugem nadstropju pa sta poteg najemnika (odvetniška pisarna dr. Francija Zvdttra) iep šolski prostor za poslovodje fer revizijski odde-bk. .Ker se pa držimo pregovora in reka, ki ga nam je dai siovenski pesnik, da naj ne bi deiaii samo za vsakdanji kruh, ker da čiovek je te-io in duh, smo maio še svojemu srcu siediii," je poudaril dr. Zwi!ter in ob tej priložnosti ofvorii tudi prireditveno dvorano, ki naj bi do časa, ki naj ne bi bi) predaieč, ko bo stai sredi Ceiovca novi tako težko pričakovani in tako siino potrebni kuiturni center v obiiki Kuiturne-ga doma koroških Siovencev, siu-žiia kot razstavni prostor, kot prostor za manjše koncertne, pevske in druge prireditve." Ta razveseljiva in koristna pridobitev se je vključila v zavest in v življenje koroških Slovencev kot .Slovenska dvorana" — auia sio-venlca". Njen prvi korak po poti uspešne dejavnosti je bil vsekakor obetajoč: bil je to bogat kuiturno-umetniški spored otvoritvene svečanosti, ki so ga ob kiavirski sprem-ijavi dr. Danila Švare izvajali solisti mariborske Opere pevci Veronika Mihelič, Emil Baronek In Aieksan-der Kovač ter violinistka Branka Kullčeva; je pa to predvsem tudi iikovna razstava kiparja Aleksandra Kovača, ki osto.ie* odprta do 27. marca. Tako je posievodeči podpredsednik ZSZ dr. Mirt Zwitter iahko upravičeno zaktjučii z žeijo, da bi ta prosiava biia nov mejnik k novemu razvoju naše zadružne cen-traie in s tem nova možnost za širšo podporo naših zadrug čianom in koroškim Siovencem spioh! Koroški Siovenci smo pripravijeni na pogajanja z zvezno viado, vendar ne pod pritiskom nespre-jemijivih diktatov. Tako nekako bi iahko v enem stavku zajeti bistvo izjav, ki so jih v sredo na tiskovni konferenci na Dunaju podaii predstavniki obeh osrednjih organizacij koroških Siovencev pred zastopniki avstrijskega in inozemskega tiska. Prvotno je bi) — kakor smo poročati v zadnji števiiki našega tista — za sredo predviden razgovor predstavnikov ZSO in MSKS pri zveznem kancierju dr. Kreiskem, vendar ga je kancier v zadnjem trenutku zaradi oboienja odpovedat oziroma preiožii za teden dni. Siovenski zastopniki so svoje bivanje na Dunaju zato izkoristiti za tiskovno konferenco in tisk podrobno seznaniii s poiožajem in probiematiko sicven-ske narodne skupnosti na Koroškem. Ma tiskovni konferenci, kjer so sodeiovaii za ZSO predsednik dr. Franci Zwitter ter podpredsednika Hanzi Ogris in dr. Pave) Apovnik, za MSKS pa podpredsednik dr. Matevž Griic, osrednji tajnik dipi. jur. Fiiip Warasch in čian odbora Karet Smotie, so uvodoma zeio jasno povedati, da predstavniki koroških Stovencev niso prišii na Dunaj — kakor je to skušat prikazati komentator v KTZ — zaradi koncierjeve poiitike .bonbončkov in biča", marveč v pričakovanju, da jim bo kancicr posredovat nove predioge. Prav tako so poudariti pripravije-nost za pogajanja z zvezno viado, vendar v tej zvezi tudi nedvoumno povedaii: # sodeiovanje zastopnikov sio-venske narodne skupnosti pri reševanju manjšinskih vprašanj je možno ie tedaj, če se opusti vsakršna obiika ugotavijanja aii preštevanja; # pri nadaijnjih ukrepih za izvajanje doiočii državne pogodbe naj bi viada upoštevaia tozadevne predioge siovenske narodne skupnosti vse od Spomenice koroških Siovencev iz teta 1955 daije ter naj bi z reševanjem takoj začeia; # za izpoinitev zahtev je potreben točen, v sporazumu z osrednjima siovenskima organizacijama se-stavijen terminski koiedar, kajti za siovensko narodno skupnost na Koroškem je nesprejemijivo, da bi izpoinitev čiena 7 in s tem zagotovitev njenih živijenjskih pravic za-viseia od nakijučja aii bi se ceio za-viačevaia nadaijnjih 20 iet. Pri tem so zastopniki ZSO in MSKS opozoriti na dejstvo, da 20 iet pogajanj z viado pravzaprav ni rodiio uspehov, kajti vsi dosedanji ukrepi za izvajanje čiena 7 so biii sprejeti brez sodeiovanja in proti interesom prizadete manjšine. Prev zaradi tega so biti koroški Siovenci tudi prisiljeni, da se obrnejo na državo matičnega naroda s prošnjo, da podpre njihov boj če potrebno z internecionaiizacijo pro-biema. Kijub temu so koroški Siovenci — kakor je biio povedano — siejkoprej mnenja, da je najboij zažeijena sporazumna rešitev odprtih vprašanj med zvezno viado in predstavniki siovenske narodne skupnosti, vendar mora tukaj tudi viada pokazati iskreno pripravije-nost. Predvsem pa mora odstopiti od vsakršne obiike ugotavljanja, ker tako ugotavijanje v državni pogodbi ni predvideno, ker po dvajsetih ietih niso več dani pogoji kot ob skienitvi državne pogodbe in ker bi to pomeniio staine narodnostne boje, saj bi nemškonacionai-ne site svoj pritisk na manjšino ie še povečate. Potrebne bodo konsekvence če člen 7 državne pogodbe ne bo izveden Med najrazličnejšimi forumi v Sloveniji in Jugoslaviji je pred nedavnim tudi občinska konferenca SZDL Maribor obširno razpravijala o trenutnem stanju odnosov med Jugoslavijo in Avstrijo. Pri tem je predsednik občinske konference Gorazd Mazej ugotovi), da odnosi z repubiiko Avstrijo vzbujajo vse več zanimanja pri kar najširšem krogu delovnih ljudi in občanov, .predvsem zadnje čase, ko se tudi odnosi v sami sosedni državi zapletajo glede reševanja statusa slovenske narodnostne skupnosti na avstrijskem Koroškem". Predsednik Mazej je dejal, da je bila občina Maribor v dosedanjih odnosih in sodelovanju z Avstrijo široko zajeta s celim kompleksom sodelovanja, tako na področju gospodarstva, kulture, športa, različnih drugih dejavnosti, po posameznih društvih, družbenih organizacijah itd. Kot obmejna občina je za te odnose seveda še naprej zainteresirana, toda predvsem v okviru splošne zunanjepolitične usmeritve Jugoslavije in Slovenije, je naglasil predsednik Mazej in dodal: Moramo reči, da glede odnosov naše države do sosednje republike Avstrije absolutno podpiramo stališča naših vodstev in bomo tudi v bodoče vse naše aktivnosti glede sodelovanja z Avstrijo osredotočili v okviru teh že sedaj splošno oblikovanih stališč. .Poudariti je treba," je posebej opozoril, „da so naša občina, delovni ljudje in občani v celoti zainteresirani za uresničitev 7. člena avstrijske državne pogodbe in da živo spremljamo vsa dogajanja v zvezi s položajem in statusom slovenske narodnostne skupnosti na avstrijskem Koroškem. Ugotavljamo, da bomo morali sprejeti določene konsekvence tudi v naših dosedanjih in prihodnjih odnosih z republiko Avstrijo, če se ne bo v doglednem času uresničil 7. člen in če bodo skušale uradne avstrijske oblasti uresničiti vse tisto, kar je bilo v zadnjem času povedano iz najvišjih avstrijskih krogov — to se pravi glede nasilnega preštevanja slovenske narodnostne skupnosti kakor tudi položaja, ki nikakor ni spodbuden in na ravni dosedanjih dobrih medsebojnih sosedskih odnosov." Prav tako so se s položajem koroških Slovencev bavili na sestanku aktiva mariborskih kulturnih delavcev, kjer so v posebni izjavi protestirali proti krnjenju narodnostnih in kulturnih pravic, proti neizpolnjevanju določil člena 7, proti netočnemu obveščanju in napačnemu prikazovanju slovenske koroške kulture oziroma njenemu zamolčevanju. Pozvali so kulturne delavce v Avstriji, da povzdignejo glas v korist izboljšanja odnosov avstrijskih krogov do koroških Slovencev in njihove kulture. Od leta 1970 dalje odmevajo s Koroške čedalje glasneje bobni Hitlerjevih potomcev. Pravzaprav so se oglašali že dolgo pred Hitlerjem in niso nikoli utihnili. Izbruhi strupenih besed tam od govornikov Heimat-diensta do njihovih somišljenikov, ki vodije druge stranke, nas vedno bolj spominjajo na leta pred drugo svetovno vojno. Toda od leta 1970 dalje smo s Koroške slišali tudi besede o spravi, sožitju in odpuščanju. Največ jih je bilo na škofijski sinodi leta 1972. Ponovno smo jih slišali v Postnem pastirskem listu, ki ga je koroški škof naslovil svojim vernikom januarja 1975. Ob njih bi človek utegnil pomisliti, da koroška noč le ni tako črna. Pomislil bi, da se še sliši glas poštenja in razuma. Ali pa bi imel prav, če bi tako pomislil? Je res na vidiku nov duh sprave? Je res med izbruhi veliko-nemštva na eni strani in človekoljubnimi gesli na drugi taka razlika, kot se zdi? Ali lahko torej upamo, da je koroška Cerkev stopila na svetlejša pota, kot jih je ubirala 900 let, ko je bila eden od stebrov potujčevanja? Sprava, sožitje, odpuščanje... same lepe besede. Še več: te besede bi morale pomeniti vodilo človekovemu ravnanju. Toda tako vlogo bodo dobile le, če jih bodo mislili resno in odkrito in če bodo izrečene s trdno odločnostjo, da se uresničijo v vsej svoji vsebini. Če bi bile iz takega duha, bi jih lahko sprejeli z veseljem, kot^ znak, da je med ljudmi pričel lepši dan medsebojnega zaupanja in prijateljstva. Toda sprava, sožitje in odpuščanje so lahko tudi samo besede, ki jih tisti, ki jih je izrekel, ne misli resno. Če je tako, so to najhujše laži! Tedaj so nevarnejše, kot je odkrita laž, ki je že navzven grda in jo takoj spoznamo. Nevarnejše zato, ker vemo, da lahko lepa beseda usodneje zavede. Je kakor strup, ki ga ponudimo v kristalni čaši, pomešan med najbolj sladko pijačo. Ko že nekaj časa poslušamo iz Koroške poleg groženj in zastraševanj tudi lepe besede o spravi in sožitju, si moramo biti na jasnem, ali jih izgovarjajo pošteno, ali ne. Ali res mislijo, kar govorijo? Ali so resnica, ki obeta, da bo nastopil nov čas bratstva, ali pa so laž, ki bo našim ustnicam še bolj približala morilsko kupo genocida? Kako naj tedaj spoznamo, kaj je resnica? Mislim, da bo zadostovalo, če se pri iskanju odgovora ozremo samo na nekaj dejstev. Videli bomo, da nam bodo ta dejstva kaj hitro razbila naša prostodušna pričakovanja, da je na Koroškem zavladal nov duh, čeprav le v Cerkvi. Sprava ni le beseda. Pomeni, da je poprej vladal spor in da se je zgodilo tako kot pri vsakem sporu, ko je zagrešenega veliko zla in krivic. Tisti, ki je močnejši, to je večina, je v sporu vedno tisti, ki huje udari. Slovenski pregovor pravi: „Kdor je jačji, tlači." Manjšina je vedno žrtev. Če hočemo zdaj spregovoriti o spravi, bi se morali najprej zmeniti, kako bodo odpravili krivice in kako poravnali zlo. Šele potem, ko storilec odpravi krivice, si obe stranki lahko sežeta v roko. Pa ne prej! Ali je bila popravljena kaka krivica Slovencem na Koroškem? Južna Koroška je bila še v začetku tega stoletja enako slovensko ozemlje kot vse ostalo, ki je danes svobodno. Veliko-nemški načrti, ki imajo svoje korenine dolgo pred Hitlerjem, so hoteli to ozemlje razkosati. Pravočasni razpad stare Avstrije je preprečil, da se niso uresničili tudi na Štajerskem, Kranjskem in celo Primorskem, kjer so se zadnji Habsburžani menili o nemškem klinu od Trbiža proti Gorici in Trstu. Uresničujejo pa se na Koroškem, najprej v prvi republiki, potem pod Hitlerjem in zdaj v drugi republiki. Načrtno zabijanje nemških klinov je povzročilo, da v marsikaterem še pred desetletjem popolnoma slovenskem kraju danes že do tretjine ali več ljudi, zlasti otrok, govori nemško. K tem ukrepom sodi predvsem sistematično ponemčevanje v vrtcih in šolah. Potem sodi sem iz-občevanje slovenščine iz javnega življenja, zastraševanje in zapostavljanje, ter celo skrunjenje grobov. Kaj od vsega tega je še mogoče popraviti, da bi bila možna sprava? So postali vsi otroški vrtci na slovenskem ozemlju vsaj dvojezični? Isto se lahko vprašamo glede šol. Ali je dvojezičnost uresničena za obe narodni skupnosti? Kje je nad 100.000 Slovencev, kolikor jih je živelo na Koroškem ob prelomu stoletja (še leta 1890 so našteli 101.030 ljudi, ki so izjavili, da govorijo slovensko, kar je pomenilo 29,53 "/o vsega prebivalstva Koroške; že takrat je bilo Slovencev dosti več). Še leta 1922 je bilo 80 župnij, kjer se je uporabljal samo slovenski jezik, dvojezičnih pa je bilo 26. Leta 1964 je bilo prvih le še 21, drugih pa že 53. Medtem ko je bilo v južni Koroški leta 1922 le 8 nemško uradovanih župnij, jih je bilo leta 1969 že 40. Po zadnji sinodi, ki je veliko govorila o spravi, so še nadajnje župnije postale dvojezične in kmalu samo slovenskih ne bo več, če bo šlo tako naprej. Češ, da je tako demokratično. Sinoda je s tem uzakonila tisto vrsto dvojezičnosti, za katero vemo, da je zadnja stopnja k popolnemu potujčenju. To je namreč dvojezičnost samo za en narod, le za Slovence. Vemo, da so otroci, ki govorijo nemško, pa tudi slovenski, ki so prijavljeni v nemško šolo, pri verouku izvzeti iz dvojezičnosti. Za njih velja le nemščina. Vemo tudi, da ni nikake dvojezičnosti v Celovcu in Beljaku, ki sta naravni središči dežele. Ne, dvojezičnosti ni, kadar gre za kraje in ljudi, ki jih je že uspelo potujčiti. Zahtevajo pa dvojezičnost v še slovensko govorečih predelih dežele in uvajajo nemščino, če se priseli zgolj peščica nemško govorečih prebivalcev, pa tudi zaradi zahtev nemčurjev, ki nemško sploh ne znajo. Le-ti utegnejo kot podaljšana janičarska roka Heimatdien-sta v okviru župnijskih in občinskih svetov še bolj utesniti uporabo slo- venščine ali pa jo sploh odpraviti. Ordinariat je bil tisti, ki je bistveno pripomogel k odpravi dvojezičnosti za vse šoloobvezne otroke. To je obenem pomenilo odpravo dvojezičnosti pri verouku. Danes se mora zato večji del slovenskih otrok učiti verouk v nemščini, saj starši zaradi zastraševanj nimajo poguma, da bi jih prijavili za slovenski pouk. Tudi tako je postal verouk dejavnik potujčevanja. Po vojni je ordinariat razen tega zapovedal, da je treba ..upoštevati spremembe na jezikovnem področju", ki jih je dejansko povzročila nasilna germanizacija pod Hitlerjem in v prvi republiki. ..Dvojezičnost", kakršno je razglasila sinoda, je s tem odlokom v polnem soglasju! Sinoda tudi pravi, da „je treba uporabo obeh deželnih jezikov koordinirati". Seveda ne tako, da bi bile v vseh celovških in beljaških cerkvah tudi slovenske maše in da bi bili tam nameščeni duhovniki, ki bi obvladali oba jezika! Leta 1941 je ordinariat izdal odlok, ki zapoveduje na pokopališčih samo nemške napise. Danes je večina napisov še vedno samo nemških, celo na grobovih ljudi, ki so bili zavedni Slovenci. Škofija govori o spravi, vendar je kljub protestom pustila pri Gospe Sveti, ki je središče slovenske duhovnosti, župnika, ki se v sovraštvu do Slovencev ne loči od Heimatdiensta. Ta župnik je zato simbol ravnanja škofije. Očitno je, da celovški škof hoče odpraviti starega zla. V svoji poslanici pa dobesedno piše, da „ ... ni treba, da odstranimo vse raznolikosti mnenj in dejanskih konfliktov; sprava je pač v tem, da ob vsej različnosti (podčrtal pisec) najdemo pot k človeškim odnosom". Se pravi: vse naj ostane, kakor je bilo uresničeno z nasiljem preteklosti. Ostane naj Heimatdienst, ostanejo naj rezultati potujčevanja, nemški napisi na pokopališčih, nemški verouk, nemški otroški vrtci itd. V poglavju o Koroški spregovori g. škof zelo odločeno tudi o Nemcih, toda ali je res, da so vsi nemško govoreči Avstrijci Nemci? Obsodli je tudi .ločitvene zidove". Ni povedal katere. Toda vemo, da to leti na Slovence, ki no- čejo več na pogovore na Dunaj. To je torej poslanica, ki govori o .pristni krščanski poti", v resnici pa je navdahnjena od najbolj mračnih krščanstvu tujih sil. Na Koroškem velja vse tisto, kar je nedavno zapisal J. Slak o potuj-čevalni vlogi videmske škofije in o težkih duhovnih razmerah v Beneški Sloveniji. Pri tem je poudaril: .Tako je šlo in tako gre še danes po določenem tiru." V Benečiji od Mussolinija dalje, na Koroškem že 900 let. Koliko zla je torej popravljenega? NIČ! Nasprotno: zlo se nadaljuje, nekje odkrito drugje preoblečeno v demokratične fraze. Koroški ordinariat je pokopal encikliko „Mir na zemlji", ki med drugim pravi: .Vse, kar se naredi zoper narodno manjšino z namenom, da se zaduši in zatre njihova življenjska sila, je hud prestopek zoper pravičnost, in to še bolj, če takšno postopanje meri na uničenje manjšine." Uničenje pa je prav gotovo velikonemški cilj na Koroškem. Slišali smo, da bo zavladal mir, ko enega od obeh narodov ne bo več. Koroški škof je podobno, ko mnogi njegovi predniki, sokriv za tak razvoj. S tem ni le grobar manjšine, ampak tudi lastne Cerkve. Nekaj slovenskih besed, ki jih je izrekel ob izrednih ceremonijah, nič ne spremeni dejstev. Te besede ne odtehtajo milijone in milijarde zadušenih slovenskih besed in pesmi, ki jih je pomagala moriti tudi škofija. Izjave brez dejanja so le slepilo. Sožitje. Nekdo ima hišo. Pod zaščito tuje oblasti se v njo naseli tujec. Najprej zasede eno sobo, potem drugo, potem tretjo. Lastnik se stiska le še v eni sobi in kuhinji. Seveda tedaj ne more biti ne miru, ne sožitja. Pa pride nekdo in poreče: .Čas je za spravo in sožitje; dve stranki sta v biši, a ena ne more do kuhinje: ali ne bi bilo prav, če bi tista, ki ima ognjišče, pripustila še drugo zraven? Ali bi ne bilo lepo, če bi si obe stranki segli v roko?" Utesnjeni lastnik bi dejal: .Oprosti sosed! Zavedam se, da sem ti v preteklosti prizadejal trpljenje. Ponižno te prosim za odpuščanje. Moje ognjišče je tvoje ognjišče. Odslej bodiva v bratski ljubezni." V bližnji cerkvi bi zazvonili zvonovi v čast dosežene sprave. Vstala bi nova .skupna Koroška". Ta vložek v razmišljanje je farsa, ki pa je žal dobesedno resnična. Da bi bila farsa še bolj karikirana, naj pripišem, da je tujec očital gospodarju, da je pritepenec, ki naj se pobere čez Karavanke. Po vsem, kar sem zapisal, količkaj trezen človek ne more več dvomiti o tem, kaj pomenijo besede sprava, sožitje in odpuščanje, ki jih slišimo s Koroške. V njih torej ni resnice, čeprav jih pozamezniki brez dvoma izgovarjajo v poštenem hotenju. Ne vedo, da drugi, veliko bolj odločilni, to njihovo dobronamernost zlorabljajo. Prepričan sem, da je bilo nujno opozoriti na vso to neizmerno neiskrenost, da bi nihče v svoji prosto-dušnosti ne nasedel ali celo mislil, da so nekateri glasovi iz Celovca .pomemben prispevek k resnični spravi". Kajti zlo, ki raste iz preteklosti v bodočnost, ne prizadeva le slovenske narodne skupnosti kot celote, niti ne samo njenih posameznikov, ki jih čaka zmaličenje njihove osebnosti v potujčenju. Zlo se razen tega vedno znova vrača tudi nad nemško govoreče Avstrijce in nad same Nemce. O tem nas dovolj dobro pouči zgodovina. Za Cerkev pa je predvsem važno, da se zlo vrača in obrača tudi proti njej. Bolj ko popušča taki ne-krščanski dejavnosti v svojih vrstah, kot sem jo omenil, bolj ugaša pri ljudeh posluh za krščanstvo in vedno več jih je, ki gredo brezbrižno mimo. V koroški Cerkvi je preveč ledu, da bi od nje lahko pričakovali rešitev. Tudi tu bo potrebna nekaka internacionalizacija. pww. dr. /Mri; Zu/oŠMr Klub siovenskih študentov na Dunaju nas je naprosi) za objavo na-stednjega poziva: Spričo dogodkov zadnjih mesecev na Koroškem — minutega proti-stovenskega voiitnega boja ter sporazuma vseh meščanskih strank, da se naj ieta 1976 izvede ugotavija-nje manjšine — poziva K)ub sio-venskih študentov na Dunaju vse poiitične struje med koroškimi Sio-venci, predvsem pa obe osrednjt organizaciji, da se zaradi ogroie- Za okrepitev demokratičnega boja koroških Siovencev nega obstoja siovenske narodne skupnosti z vso vnemo in trudom prizadevajo za združitev in sprostitev vseh narodnih si) v boju za uresničitev že v narodnoosvobo-ditni borbi pridobijenih in v državni pogodbi zajamčenih narodnostnih pravic. Ob btižnji 20-ietnici podpisa avstrijske državne pogodbe in ZO-iet-nici obstoja suverene, neodvisne in nevtraine Avstrije, ki pa pomen) za nas koroške Stovence tudi 20-tetnico neizpotnjevanja in prikraj-ševanja narodnostnih pravic, je treba, da se strnemo vsi v eno vrsto in btižajoča se praznovanja osvoboditve Avstrije izpod nacitašizma usmerimo v borbene manifestacije za svobodo in narodno enakopravnost koroških Stovencev. Enotne množične akcije za izbojevanje narodnostnih pravic naj bodo barometer naše moči in našega vptiva na demokratično avstrijsko javnost, hkrati pa naj krepijo idejo sodeto-vanja in skupnega boja vseh demokratično misiečih Avstrijcev. Ta napredna usmeritev narodnostnega boja tudi ustreza namenu in-ternacionaiizacije našega vprašanja: da bo demokratična mednarodna javnost v Evropi in v ostatem svetu podpirata težnje in potrebe siovenske narodne skupnosti na Koroškem. KSŠ na Dunaju pripravijo ustanovitev Sotidarnostnega komiteja za pravice koroških Stovencev v metropo)) države, k) nam naših pravic noče dat). Pr) tem pa se zavedamo, da bo uspešnost sotidarnostnega gibanja za naše pravice na Dunaju in v Avstriji v prvi vrsti odvisna od nas samih, od naše aktivnosti in od udarnosti enotnega borbenega nastopanja vseh koroških Siovencev za izpoinitev demokratičnih pravic. Zato pozivamo obe siovenski osrednji organizaciji, da kar se da hitro skiičeta sejo Sotidarnostnega komiteja v Ceiovcu in skupno z njim pripravijata in načrtujeta akcije, s katerimi naj bi koroški Sio-venci skupno z nemškogovorečimi demokrat) preprečiti reakcionarne namere protisiovenskih sii in njihovih pomagačev v dežeini in državni viadi — preštevanje siovenske manjšine in revizijo čiena 7 državne pogodbe. Madaijujmo narodnostni boj tam, kjer smo ga začeti s soiidarnostnim gibanjem in kjer smo obstati 2S. oktobra 1973. Dokažimo, da enotnost in soiidarnost tudi danes za zavedne koroške Siovence nista goti frazi, da gradimo naša spoznanja za rešitev narodnostnega vprašanja na dosežkih in izkušnjah narodnoosvobodiinega boja sio-venskih in nemškogovorečih antifašistov! Ktub ttovenskih študentov na Dunaju Ravno ko je ob izidu druge izdaje pubiikacije .Gemeinsa-mes Karnten — Skupna Koroška" spet veiiko siišati in brati o spravi, sožitju in odpuščanju, nam je (kakor tudi uredništvom Mašega tednika v Ceiovcu ter Deia in Družine v Ljubijani) po-siai primarij dr. Jurij Zaiokar iz Begunj v objavo prispevek z na-siovom .Siepiia koroške škofije". Avtor teh razmišijanj se je že pogosto ogiasii k našim vprašanjem, predvsem pa je že večkrat predava) v Katoiiškem domu prosvete v Tinjah; torej pri njem gotovo ne gre za kakšnega .komunističnega agitatorja" in pri njegovih spisih ne za ščuvanje proti veri in Cerkvi. Če so njegove ugotovitve na račun cerkvene poiitike na Koroškem kijub temu zeio kritične, je to samo potr-diio, da je na Koroškem res še zeio giobok prepad med besedami in dejanji — tudi na strani Cerkve. Prispevek prim. dr. Zaiokarja objavijamo nespremenjenega v ceioti. Uredništvo Drugič,Skupna Koroška' Preji??;: feJfM std Jr. Va/er:dr: /MZ^o :'w Jr. ErMsr W<:/J^re:w ds^ov-M; ^o??/ereMc:' v Cc/ovcM prcJ^ravJ^ Jr^go izdajo z r!^^/ofow gefHMHMTMf AJrMtCM — AoroI^