Gospodarske stvari.
Pozdrav okrožnici
si. deželnega Kranjskega odbora o osnovi kmetijskih šol
po deželi.
Ni dolgo tega. kar sem tožil nekemu mlademu gospodu, zakaj ni vpeljanih se kmetijskih šol po deželi. Deželni odbor mi je te besede iz ust vzel s^ svojo okrožnico. Kdo bi je ne bil z veseljem bral? Županstva in krajni šolski svčti naj preskrbijo nekoliko zemlje za toliko potrebnih kmetijskih šol na deželi. „Tandem" — vendar enkrat! sem si mislil, ko sem z neko posebno notranjo zadovoljnostjo dotični razglas bral.
Kaj nam pomaga jalova teorija, ako za seboj dejanskih dokazov nima, kaj teoretična šola brez vidnega sadu za kmetijski stan? Teorija sicer mora biti, ker se brez nje do sistematičnega prospeha priti ne more; podlaga prej, potem še le s poslopjem na kviško! Ako je kaj potrebnega in koristnega za kmetijski stan, gotovo in brez ugovora je dobra kmetijska šola, da se v njej sinovi kmetiških starišev učijo umnega kmetovanja, ter si s tem svoj prihodnji stan zdatno zlajšajo in zboljšajo. Kdor na kmetih živi, vidi, kako se tu pa tam godi.
Koga bi v srce ne zbolelo, ko vidi, kako se polje obdeluje po starem kopitu , kako gnojnica razteka po ulicah, kako živina v brezzračne hleve zapira kakor v temnice, in duši s kupom gnoja — morda celo zimo v hlevu hranjenega, — kako sekira poje po gozdih, brez usmiljenja vse pobira, staro in mlado prav kakor smrt itd. Zaupiti, vsaj zdihniti mora: kako dolgo bo še tako šlo? kdaj se bo kmetom prikazala zvezda umnega in koristnega kmetovanja in vsega, kar se njemu prišteva? Kdor brlav ali vsaj popolnoma slep ni, lahko sprevidi, da s takim kmetovanjem, kakor je po večem do zdaj, kme-tiški stan mora „faliment" napraviti, — propasti, ker vsestranskim tirjatvam Časa več vstrezati ne more.
Povsod napredek; potreben je gotovo tudi in najbolj tu, ker je kmetiški stan podlaga drugim; če kmeta ne bo, tudi gospoda ne bo; če zemlja umno obdelana kmetu kruha dala ne bo, kdo bo preživel obljudeni svet? — liberalizem gotovo ne, in tisti „prešmen-tani" „volk8wirthschaftlicher Aufschwung" tudi ne. Kaj pomaga le obetati in po časopisih kričati, kako se za kmetijstvo in obrtnijstvo skrbi, če pa dobrega sadu nikjer ne vidimo.    Kriči se pa menda zato, da se jok in
stok priprostega ljudstva preupije, prav kakor so nekdaj bobnali, morda še citrali, v dolini Gihon, da se ni slišal jok človeških žrtev, darovanih maliku „molohu".
Ljubi moj slovenski kmetic! — ali res misliš, da ti tvoj položaj prečrno slikam? Nikakor ne! Preglejmo vsaj ob kratkem, kako dobro se ti godi. — Povsod se zvikšuje plača, tebi pa rastejo davki, kakor gobe o gorkem jesenskem vremenu, priklad je že toliko, da jih komaj zmaguješ, marsikateri še ne. Vidiš, kako srečen si! Zdaj lahko veš, koliko je tisti „aufschwung", kmetiški blagostan, vreden ; še piškavega oreha ne.
Letošnja zima te je še posebno učila, kaj se pravi brez krajcarja biti; zaprt si bil od jeseni do zdaj; ako si tudi kaj blaga za prodaj imel, stržiti ga nisi mogel, če pa si skupil kak goldinarček, kaj ti je to zaleglo? toliko „kakor ko bi juda v pekel vrgel", ker si potreb preveč imel. Žalostno, toda resnično, da možaki, ki so včasih kaj odvagali, solda imeli niso, težko in neradi so to v misel vzeli, ali „sila" (uboštvo) in „kašelj" se ne dasta skrivati.
Dvoje le zamore kmetiški stan zopet na noge spraviti: znižana plača uradnikom in praktične, koristne kmetiške šole. — Naj bi se vsaj visim uradnikom ne plačevalo toliko , kolikor pognati zamo-rejo, ampak kolikor potrebujejo; tudi njih število je preveliko, ker ima „hlapec" „hlapca", zakaj bi pa človek sam ne delal ? — moli pa delaj! zato si na svetu. — In praktična gospodarska šola? S to, dragi moj, pa le na noge!
Bodi županstvom ... cele mile domovine gorko priporočena okrožnica deželnega odbora, da preskrbijo malo več kakor ped zemlje za tako šolo. Toliko plačujete, kmetje, za druge, plačajte še zase, za svoje sinove, poznejše kmete, kak kos zemlje.
Vem, da sedanja šola vam veliko stroškov prizadene, vspeha pa sploh malo vidite in si morda mislite: kaj s šolo! — kdo bo pa zemljo obdeloval, ako bo vse „študirano?" Vem, da vi hočete sad šole videti, prav imate, tak sad vam bo rodila praktična kmetiška šola, pa le pod to pogoj o, ako bote za-njo storili, kar je treba, in pa pravih učenikov za to dobili. Verujte mi, potem se ni bati hudega odgovora, kakoršnega je bil dal eden mojih nekdanjih sošolcev svojemu učeniku (silil ga je bolj učiti se): „Jaz gospod, ti gospod, kdo bo pa krave pasel?"
Ako se bo bolj gledalo na praktični del šole, kakor do zdaj , marsikateri otrok tudi revnih starišev si bo po  pametnem  kmetovanji toliko  vednosti nabral,
List 10.
da bo pozneje, ako domi živeti ne bo mogel, drugje raje delal, kakor pohajkoval in prste po ptujem blagu stegoval. Z delavnostjo bo poštenost nazaj priromala in tistone človeško rokodelstvo, ki se pravi krasti, ropati, ubijati, pojde v proguanstvo, morda še pet ur uni kraj sveta. Ne bo se spolnovalo , kar se iz vojaškega življenja pripoveduje , ko je načelnik bral iz zapisnika vojake: „Tatjevič!" — tu. — „Kradjevič — Uzmovič!" — tu sva. „Lopovio!" — tu. — „Pošteno-vič!" — ga ni. •         Da bi se enkrat začel pošten ljudski „Aufschwung",
potegi.s'e za liberalno ministerstvo nihče   zmenil ne bo, ker je liberalnost le na jeziku, ne v dejanji.
Povod k temu spisu   mi je dala   ona   okrožnica si. deželnega odbora   in   pa skrb  za   kmetiški   stan v pri hodnje.
Kaj ne, govoriti je lahko in na papir kaj nakrac-ljati, v dejanji izpeljati je težje? Vse res, delati je treba, „brez dela ni jela." Tudi ne misli, dragi bralec, da sem tak strašen pesimist, črnogledec , morda je v resnici še bolj črno za kmetiski stan, kakor sem ti ga tu namalal. Iz mojih besedi si pa tudi lahko spoznal, kako bistro sem pogledal in srčno pozdravil ono okrožnico deželnega odbora, veselja se bodem pa sme jal, ako se županstva in kr. šolski sveti po Kranjskem tako razjezijo, da si napravijo sebi in svojim mlajšim praktičnih in koristnih ljudskih kmetijskih šol prej ko mogoče. — Le na noge, korajža velja!
Lipenski.
74