v
Stev. 9. V Ljubljani, 1. septembra 1890. Leto XX.
ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.

Iz primorskih bojišč, ni.
Turki na Bukovem.
a Bukovem delopust je zvonil, Prav milo se zvon je v dolino glasil, A smeje se milemu glasu Turčin, Ko jezdi n;i goro iz baških ravnin: „Le klenkaj, le klenkaj svetnik iz gore, Saj zadnjič se tvoji glasovi glase, Im prej, kot bo solnce zašlo za goró, Za veke pobotal se bodem s tabó ! Bogastvo je meni na svetu čez vse, če imaš ga mnogo, to bode za mé ; Iz tvojih pozlačenih srebrnih čaš, Cedila pijača bo turških se paš; Na tvojih oltarjih pa bodo zastonj Postavile jasli od naših se konj!" Takó je govoril oholi Turčin, A čul ga Gospod je nadzračnih višin ; Kder danes „na žrelu" ljudje govore, Do tjà še dospele so turške peté,
A tžimkaj: „Ni jedne stopinje naprej!" Zakliče branitelj krščanskih jim mej, In kot bi v močvirje peljala jih pot Začenja se vdirati konjem povsod. Prestrašen, od groze zdivjan in plašan Povrnil se paša je v baško ravan, A ondii pri „allahu" se je zaklel, Da v kraje več naše ne bode prispel.

&
»3
J. Rejec.
Zorka in mati.
--'n ni je bilo več one zlatokose Zorke, one dobre in poslušne hčerke pri materi, pri katerej je doslej vedno bila. Koder koli mati, onód tudi Zorka. Mati ni smela pomisliti, fi da bi mogla biti brez svoje Zorke, a takisto tudi Zorka, da bi mogla biti brez svoje dobre matere. In tako je tudi pravo. Sta-riši ljubijo svoje dobre otroke čez vse, a dobri otroci ljubijo čez vse svoje stari še.
A zdaj, kakor pravim, zdaj one mile in ljubeznive Zorke, onega ljubeznivega angeljčka z onimi lepimi modrimi očesci ni bilo več pri njenej dobrej materi.
Oj, koliko solzà je vže prelila dobra mati po svojej Zorki, ' v a prelil bi jih bil izvestno tudi njen oče, ako bi ga ne krila vže davno črna zemlja. Dobrej in skrbnej materi bilo je vse pusto in prazno brez njene Zorke. Onega stolčka, na katerem je Zorka po sto in stokrat sedela s knjigo v roci, mati niti pogledati ni smela, ker se je takój spomnila svoje hčerke; na ono mehko posteljico, v katerej je malo svojo hčerko tolikokrati zazibala v sladke sanje, vrgla se je mati jokajoč vsaki dan ter vzdihovala po svojej dobrej Zorki; ono priprosto košarieo, v katerej je Zorka sto in stokrat prinesla materi sladkega sadja iz vrta, spravila je mati v najdolenji omarin predal, samó zaradi tega, da bi je ne videla prevečkrat; Zorkine šolske knjige, katere so njene nedolžne ročice tolikokrat prebirale in njena modra očesca tolikokrat zrla, porazdelila je mati njenim prijateljicam, želeč jim, da bi tudi one tako pridno čitale knjige, kakor jih je čitala njena dobra Zorka. Zna se, da se je dobra mati vselej razjokala, kadar koli se je sestala z Zorkiuim učiteljem, ker se je pri tej priložnosti vselej spomnila svoje dobre Zorke.
A kaj bi vam še dalje pripovedoval o materinem čuvstvu in o plemenitem srci te dobre matere! Dosti je, da vam povem, da je vedno mislila le na svojo Zorko in da jo je vsaka stvarca spominala njene dobre Zorke. Pa take vam so, otroci ljubi, vse matere, in tudi vaše, zatorej ljubite in spoštujte jih.
Mogoče, otroci ljubi, da tudi vi žalujete po Zorki, ko citate te moje vrstice; mogoče, dasi jo mislite pokopano v zemlji; mogoče, da si vže mislite, kako njena
mati britko joče nad njenim grobom, kako sadi in zaliva cvetice nad njeno posteljico na ónem priprostem vaškem pokopališči! Nè, zlati moji otročiči, nè. Ni osoda Zorkine matere tako žalostna, kakor si vi mislite, nè — Zorka živi, Zorka je zdrava, Zorka je v družbi dobrih in plemenitih duš, ki za njo skrbé, ki z vsemi svojimi močmi delajo na to, da bode Zorka danes ali jutri izobraženo in plemenito dekle, dobra gospodinja, dobra in plemenita kakor je bila takrat, ko je še doma veselo skakala okolo svoje dobre matere.
Zorka se nahaja v samostanu častitih usmiljenih sester v nekem večjem mestu, kjer se uči in za svoje bodoče življenje pridno pripravlja.
In kako se je vse to zgodilo?
Ob koncu lanjskega šolskega leta je Zorka pri šolskej poskušnji vse poslušalce s svojim znanjem, pridnostjo in lepim vedenjem tako iznenadila, da so se vsi pri poskušnji navzoči jednoglasno izrazili, da se ta pridna in vzorna deklica mora- poslati v višje šole v samostan. In ker je mati bila ubožna in ni imela potrebnih pripomočkov, da bi jo mogla vzdrževati v samostanu, obljubili so navzoči gospodje pri poskušnji, da bodo vsak mesec po nekoliko skupaj zložili, in tako se je nabrala ona potrebna vsota, s katero se je mogla Zorka povsem spodobno vzdrževati v samostanskih šolah, kder je dobivala pouk in vse, česar jej je bilo treba za njeno odgojo in življenje.
Lepo, plemenito je bilo to dejanje pri poskušnji navzoče gospode. A vender se je dobra Zorkiua mati začela britko jokati, ko jej je domači gospod učitelj povedal, kaj so gospodje sklenili in ko je videla, da se bode morala za dlje časa ločiti od svojega angeljčka, od svoje dobre hčerke Zorke.
„Zorka pride o šolskih počitnicah zopet k vam in ostane dobra dva meseca pri vas doma". tolažil je jokajočo se mater gospod učitelj. Ali deset mesecev ločena biti od svoje Zorke, to je bilo materi kakor deset polnih let, morda tudi kakor cela večnost!
Dan ločitve bil je za ubogo mater zelò žalosten. Mislila si je, da se za vselej poslavlja od svoje ljube Zorke, in ko jo je pri slovesu poljubila, zazdelo se jej je, da je to poslednji poljubek, ki ga daje svojej dobrej hčerki.
Zorka jo je tolažila in rekla, da hoče biti vedno dobra, pridna in poslušna, da jej bode vsak teden vsaj po jedenkrat pisala, da bode deset mesecev kmalu minulo, ali vse to je bilo za užaljeno materino srce slaba tolažba. Dà, dà, otroci ljubi, vse matere so vam take.
*
* *
Mati je dobivala o svojej hčerki Zorki iz samostana najpovoljnejša poročila. O priliki nekega izpraševanja iz krščanskega nauka dobila je Zorka od predstojnice samostana vrlo lep molek v dar. Predstojnica je imela Zorko zelò rada in jo ni nikoli drugače nego „svojo hčerko" imenovala. Po izpraševanji podala se je Zorka takòj k predstojuici in jo prosila, da bi jej tudi za njeno mater tak molek podarila, ker bi njena mati takega moleka zelò vesela bila. Predstojnica je rada ustregla njenej želji in jej dala tudi molek za njeno mater.
Ko je mati prejela lep molek od svoje hčerke Zorke, razjokala se je od veselja.
Odslej ni nikoli drugače molila nego na ta molek, ki jej je bil najdražji spomin na njeno Zorko. Kadar koli se je žalostila, ali če jej je bilo hudo po njenej Zorki, vzela je molek v roke in je molila — pa jej je takòj odleglo.
Še samó nekoliko tednov do šolskih počitnic in Zorka pride domov k svojej materi. Cim bolj se je bližal ta veseli čas, tem težje je pričakovala mati svoje Zorke. Od samega težkega pričakovanja prebdela je mati po cele noči.
Neko noč sanjala je o Zorki, kako jej naroča, za koga je treba, da naj moli, kako jej priporoča molek in jej obeta, da bode ona na njene stare dni bramba in podpora.
Drugo jutro potem dobila je mati od Zorke naslednji list:
Preljuba moja mati!
Poročam Vam, da pridem s dovoljenjem častitih usmiljenih sester takój po končanej šoli zopet v Vaše naročje. Bog je uslišal mojo molitev. Bila sem ves čas zdrava in vesela, pa tudi Vaše zdravje, za katero sem vedno ljubega Boga prosila, bilo je povoljno. A zdaj Vam hočem odkriti neko tajnost. Poprej, ko sem se od Vas ločila, šla sem v kapelico matere Božje, pokleknila sem pred oltar, ki je njej posvečen, in jej obljubila, da hočem biti vedno dobra in poslušna. To svojo obljubo napisala sem na listek papirja in ga utaknila za podobo matere Božje od desne strani zadej za okvir. Ko sem prišla v samostan, videla sem v sanjah, kako mati Božja čita ta moj listek in prečitavši ga, dala mi je lep molek. In glejte! za nekoliko dni potem dobila sem v šoli od naše čestite predstojnice zares lep molek v dar, katerega čuvam kot najdražjo svetinjo. Kadar Vam dopusti čas, idite v kapelico in zahvalite se tudi Vi materi Božjej za veliko milost, katero nama izkazuje. Ko pridem domóv, videle bove, ali se oni listek še nahaja tam, kamor ga sem položila.
S prisrčnim pozdravom Vaša hčerka
Od tistih dob, ko je mati ta listek od svoje Zorke dobila, ni ga bilo dneva, da bi ne bila molila z molekom v roci v kapelici pred oltarjem matere Božje za srečo svoje dobre hčerke. In ko je Zorka prišla domóv, šla je z materjo in domačim gospodom župnikom takój v kapelico ter je pokazala kraj, kamor je bila položila listek. Bil je listek še vedno na ónem mestu, popolnoma čist in cel, niti jedna črka ni bila zbrisana na njem.
Zorka je postala usmiljena sestra, pozneje učiteljica in predstojnica nekega slovečega samostana, kjer je mnogo mnogo dobrega storila za pouk in izveličanje človeških duš. Svojo dobro mater je ljubila in skrbela za njo do smrti. Umrla je v naročji svoje hčerke, predstojnice samostana, kder je dolgo in dolgo živela zadovoljno in brez vseh skrbi.
Danes ni več Zorke niti njene matere, niti njenih dobrotnikov, niti ónih ča-stitih usmiljenih sester, ki so Zorko poučevale in izobraževale. Ni ga več nobenega iz óne dobe, ker je tega vže dolgo, dolgo. Samó ona kapelica matere Božje stoji še vedno z istim oltarjem in z isto podobo. Kadar koli se v tej kapelici vrši shod ali proščenje, vselej opomni gospod duhovnik ta dogodek v propovedi pobožnemu ljudstvu, a listek nekdanje Zorke z molekom vred se nahaja še danes v posebnej skrinjici pod sliko matere Božje na oltarji.	Lj. T.
Zorita.
•♦< 142 >-•— xf>	Prijatelja.
londonskem državnem zverinjaku imeli so pred več leti poleg mnogih raarogastih tigrov, odurnih hijen, afrikanskih in azijskih slonov, hitronogih ceber, neokretnih nosorogov, smešnih medvedov in drugih živalij vseh delov sveta tudi velikanskega leva. Ker je bila vstopnina seveda visoka, prinašali so ubožnejši mesto denarja mačke in pse, katere so čuvaji dajali zverinam v hrano.
Kaj ne, mladi čitatelj, — kako neusmiljeni so nekateri ljudje! Kako brezsrčni !
Nekoč prinesel je nekdo črnega psička ter ga vrgel k najhujšemu in najstarejšemu levu. Uboga živalica trepetala je po vseh udih, skrivala se milo evi leč v najskrajnejši kot in na zadnjih nogah stoječ stezala prednji nožici, kakor bi hotela prositi milosti proti grozovitej zverini. Mogočno približal se je lev psičku, obračal ga s svojimi šapami na vse strani, bistro ga ogledaval in vohal, a storil mu ni nič zalega. Čuvaj prinesel je mej tem v železnej skledi kuhanih jedij in jih položil pred leva. Lev pogledoval je psička ter ga nekako vabil na skupno kosilo, a sam ni hotel jesti. Psiček — ki je bil izvestno zelò gladen — bal se je leva vže nekoliko manj; oprezujoč približal se je torej k jedi ter pričel jesti. Počasi pristopil je tudi lev in prijateljski obedoval s psičkom.
Od tistega dné sta si bila vedno dobra prijatelja, pes je levu dostikrat celò mej šapami in pod glavo spal. Kadar so jima prinesli jesti, hitro je bil psiček pri skledi in po pasjej navadi hotel je seveda vse sam snesti. Moško se je razko-račil preko posode, lajal, renčal in se zaganjal predrzno v leva. A lev ni bil nikakor nejevoljen na neolikanega gosta, nego mirno je čakal, da mu je psiček dovolil pridružiti se. — Včasih se je hotel lev nekoliko odpočiti, ali psiček ga ni pustil pri miru. skakal in lajal je okolo njega, grizel ga v ušesa in v čopasti rep. A lev ni postal nikoli razkačen, zdelo se je, da ga neumno obnašanje njegovega tovariša le zabava.
čez leto dni psiček nenadoma zboli in pogine. Lev mislil je menda nekaj časa, da njegov ljubljenec le spi. Večkrat prišel je k njemu, vohal ga, majal in obračal. — a vse zaman ! Ko se je prepričal, da je psiček v resnici mrtev, korakal je nemirno iz jednega kota svoje ječe v drugi, stopal k mrtvemu psičku, ogledoval ga žalostno, dvignil grivasto glavo in par minut neprenehoma tulil, čuvaji hoteli so mrtvega psička odstraniti, ali lev pokazal jim je svoje ostre zobe in vedno skrbno stražil mrtvega psička. Prinesli so mu najboljših jedil, a lev se jih niti pritaknil ni ; vrgli so mu nekaj živih psov v levjak, strgal jih je takój, a razmetane ude pustil ležati. Z velikimi kremplji skopal je v tleh več lukenj, stresal železne palice svoje kletke in tulil, tulil .... Potem se je utrujen vlegel čez truplo mrtvega prijatelja in — bil je tiho. Nenadoma skočil je zopet po konci, grozovito zarjovel ter zopet legel k psičku in bil tiho.
Tako je živel brez jedi in pijače šest dni ; sedmo jutro pa so ga našli mrtvega v ievjaku. Ležeč na truplu malega svojega prijatelja poginil je tudi on sam.
Prevel F. G. PodkrimsM.
Burja.
(Narodna pripovedka.)
rj ivel je ubog črevljar. Nekega dne nese meh z moko v mlin. Sreča ga 'Burja in mu zažene meh v vodo. Žalosten gre črevljar domóv.
„Vže vem, kaj storim," pravi sam v sebi; „Burjo grem tožit." Kakor dejal, tako storil.
Na poti pa sreča Burjo, ki ga vpraša: „Kam greš?" On jej pove.— „Nikar ne hodi," reče mu Burja, „jaz ti dam tak prt, da ga pogrneš čez mizo, in če rečeš: Miza, polna bodi! napolnila se bode takój z najboljšimi jedrni." — črevljar je zadovoljen s tem in vzame prt.
Na to gre v krčmo ter začne razlagati krčmarici, kaka sreča ga je doletela. Ko otide črevljar spat, vzame krčmarica po noči črevljarjev prt in položi drugega na ono mesto. Ko črevljar drugo jutro vstane, vzame krčmaričin prt in gre domóv,
Domóv prišedšega, vpraša žena: „Kod si hodil tako dolgo? S čim se bova živila, ker prav nič ne delaš?" — A mož jej reče: „Ne bodi v skrbeh za to. Prinesel sem tak prt, da bode miza takój polna jedij, če ga le pogrnem čez mizo in porečem: miza, polna bodi! Bes stori črevljar takó, ali prt ga neče slušati.
Zdaj se črevljar zopet napravi na pot, da bi Burjo tožil. Zopet ga sreča Burja in ga vpraša: „Kam, brate?" — On jej reče: „Burjo grem tožit, ker me je grdo prevarila." — Burja mu reče: „Nikar ne hodi. Dam ti takega kozla, da bodo leteli cekini od njega in lepo bode godei." — Crevljarju je bilo to všeč; vesel vzame kozla in gre v prejšnjo krčmo, kder pove vse, kar mu je rekla Burja.
—	Po noči vzame krčmarica kozla in mu da svojega. Ko črevljar v jutro vstane, gre domóv. A doma mu žena zopet očita, da je tako dolgo hodil a nič prinesel. Mož jej reče: „Vesela bodi, babnica, ker prinesel sem takega kozla, da lete cekini od njega in prav lepo gode." To rekši, zapove črevljar kozlu, da naj stori svojo dolžnost. A kozel ga ne sluša. — Zdaj se napravi zopet v mesto, da bi tožil Burjo zaradi sleparije. A zopet sreča Burjo, ki ga vpraša: „Kam prijatelj?" On jej pové. — Burja mu zopet brani, rekoč: „Dam ti boben. Ako bodes za-bobnal nanj, takoj pride toliko vojakov, da lehko premagaš ž njimi vsakega kralja." Crevljarju je bilo to všeč in vzame boben. Zdaj začne premišljevati, kaj je bilo vender vzrok, da se ni nobena stvar z vršila tako, kakor mu je rekla Burja. Vedno bolje se mu dozdeva, da je vzrok temu krčmarica. Zatorej krene k njej in jej reče: „Takoj planem z vojsko nad te, ako mi ne daš prta in kozla. Krčmarica se prestraši ter mu da prt in kozla nazaj. Ko pride črevljar domóv, povabi vse bližnje kneze, škofe, kralje in cesarje na kosilo. Znali so sicer vsi, da ničesar nima, a vender so prišli, rekoč: „Nam bode vsaj kaj smešnega povedal." Ko pridejo gostje, reče črevljar : „Miza, bodi polna!" In glej! miza se je šibila najboljših jedil.
—	Na to reče: „Kozel, kje so cekini in godba?" Od kozla začno leteti cekini in kozel zagode tako lepo, da so razven škofov vsi drugi plesali. Ko se gostje pripravljajo na odhod, reče cesar: „Tak siromak ne sme imeti tega; vzel mu bodem prt in kozla." — Cesar to tudi stori. Ali črevljar mu zapreti: „Jutri pridem z vojsko nad-te." Cesar se zasmeje in pravi: „Mar bodeš prišel ti in tvoja žena s
sekirami nad me?" — Drugi dan gre res črevljar v cesarsko mesto, zabobna in zbralo se je okolo njega vojakov veè, nego li jih imajo vsi kralji in cesarji. S temi napade črevljar cesarjev dvorec, polasti se ga, vzame mu prt in kozla in se vrne domov, kjer je živel v sreči in bogastvu toliko časa, da je umrl.
Zapisal Z. Z
Resnica.
Učesnice ne smeš nikoli prikrivati, tudi takrat ne, ako bi moral zaradi nje kaznovan biti. Kdor laž govori, Bog mu dober ni, ker Bog je večna resnica ter sovraži vsako tudi najmanjšo laž.
Prepelica.
pedi" in „ped pedi," Sem raz polja se glasi. Prepelica tako poje, Ker ima mladiče svoje; Otročičem pa veli „Ne preganjajte me vi!"
„Ped pedi" in „ped pedi," Sèm raz polja se glasi. Prepelica, plaha ptica Pravi: „Ljuba mi ženjica, Ko prižela boš do mé, Pusti moje gnézdice."
„Ped pedi" in „ped pedi," Sèm raz polja se glasi. Prepelica milo prosi, Ko mladičem jesti nosi. „Ped pedi" in „ped pedi" Kosec čuvaj gnezdo mi!"
„Ped pedi" in „ped pedi," Sèm raz polja se glasi. Tako-le pastirjem pravi Ki pasó tam po dobrävi Glejte, da živinica V deteljo ne bo ušla!
Al. K Sežun-ov.
„Ped pedi" in „ped pedi" To se vsaki dan glasi. Novo jutro ko napoči In celò še v tikej noči Ko na tisoč zvezd blesti, Slišim glasni: „ped pedi!"
Junak.
a sam junak, do Boga Ne bojim se nikoga! Imam pušku drvenu, Imam sablju limenu, Imam silne topove Od stabaljke bazgove. Imam konja dobroga, Ne bojim se nikoga! Osim 2) tate, mamice, Osim kuma, kumiee, Osim mačka sivoga, I kudrova staroga, Osim svakog jačega I kokota 3) našega ! Ja sam junak, do Boga Ne bojim se nikoga!

') Lim = pločevina, pleh, 2) osim = razven ; 3) kokot = petelin.
To mično peseneo zložil je hrvatski pesnik Aug. Barainbašić, ki v kratkem izda lepo zbirko svojih mičnih pesene in prič za hrvatsko mladino. S priobčeno peseneo pokazali smo, kako slišen je hrvatski jezik našemu slovenskemu, pa da hrvatske knjige lehko čita tudi naša slovenska mladina.	Uredništvo
■mx&lfa	Iz Grregove učilnice.
fam doli pri potoku prebiva in ima svojo učilnico ta „domači naš učitelj" — Tičkov Grega. "Vi, otroci dragi, zna se, da, ga ne poznate niti ne ume-jete, zakaj ga tako zovemo vsi, kar nas je v našej vasi. Stojte, povedati vam hočem ! Tičkov Grega, otroci moji, je jeden onih nesrečnih ljudij na božjem svetu, katerim Bog v neskončnej previdnosti svojej ni podelil najboljšega in najdražjega darii — zdravih udov. Je-li hróm vže od rojstva ali ga je pa pozneje zadela kaka nesreča, da je ohromel, znano mi ni, kajti nikdar nisem izpraševal moža podrobnejše o njegovej bedi; gotovo pa je, da Gregi vže od njegove mladosti ne služita nogi niti v najpriprostejšo službo. K jednemu zlu, pravijo, pridruži se rado drugo. Tudi našega Grego zadela je še v otročjih letih poleg one prve nesreče nič menj občutljiva druga: odmrla sta mu namreč roditelja. Takó je postal sirota, dvakrat sirota. Kam se je hotel dejati, kaj začeti? Da se ga niso usmilili sorodniki, moral bi bil gladu in béde poginiti. A Tičkovi - bili so mu ti najbliže po krvi — vzeli so ga k sebi. Takó je prišel Grega v našo vas. kjer stanuje še danes in tako smo ga jeli nazivati — Tičkov. A „domači naš učitelj", kaj je s tem? Dà, dà, tudi to vam povem! Vže v zórnej mladosti kazal je Gregec veliko veselja do knjig in uka. Žal, da mu Bog ni bil usodil, da bi se bil mogel izobraževati ! A navzlic hromósti in bedi dosegel je Tičkov Grega vender le, kar mu je bilo doseči mogoče: priučil se je samotež branju in pisanju ter najpotrebnejšim drugim rečem, osobito krščanskemu nauku. Potem si je ustanovil svojo zasebno „šolo". Za majhno plačilo — drugega zaslužka takó ni imel — poučeval je vaške otroke leto in dan, po zimi in v jeseni, kadar komu drago. Od tod ime, ki se ga je bilo prijelo — „domači naš učitelj".
Tudi jaz, otroci moji. bil sem učenec. Gregov, predilo sem znal za kako drugo šolo na svetu. In reči vam moram, da se mi nikdar v poznejšem učenji ni godilo tako prijetno kot ravno v učilnici pri Tick u. Hè, to nam je povedal marsikaj lepega „naš domači učitelj", in marsikako zabavico smo doživeli v njegovej družbi ! Da sem bil takrat te pameti kot sem danes, joj, koliko takih lepih in zabavnih stvarij bi si bil lehko zapomnil ter jih zdaj-le vam pripovedoval! A tedaj sem bil prismuknen lehkoživček, otroci moji, takšen, saj veste nò, takšen,
ne zamerite, kakor---Nekaj črtic pa mi je vender le ostalo v spominu iz
tiste dobe. Ce vas utegnejo zanimati, otroci dragi, evo vam jih, naj vam jih povem.
I.
Najprvo se spodobuje, da vam povem kaj natančnejega o Gregovej „šoli", in njegovem poučevanji.
Kako poučuje danes, znano mi ni, a časih je znal Grega, znal. Tako domače, razložno in umljivo nam je povedal vsako stvarco, da smo si jo morali zapómneti, če bi je tudi ne hoteli. Še sedàj, ko so minila vže leta in leta, ko se je vže veliko vode izteklo in mnogokaj kruha izpeklo, odkar sva si bila midva z Gregom učitelj in učenec, še sedàj, trdim, lehko bi vam povedal vso abecedo, kakor jo je učil iu tolmačil on. „Tisto, ki je kakor kolo pri vozu", dejal je navadno, „tisto je o;
kolìc s piko pomeni i; dva kolica, spodaj zvarjena, tojeu, zgoraj n, trije, zgoraj zvezani m; stèber imenujte 1; stèber s kämbo spredaj d, s kämbo zadaj b; „kajfež", s katerim cerkvenik sveče ugasuje, bodi vam za f ; mali „cikcak" s strešico zgoraj ali tudi brez nje bodi vam ž ali z i. t. d.
A vkljub tako določnej in jasnej razlagi bili so, to se pač umeje, vedno še nekateri trdoglavčki, ki Grege niso razumeli. Takó se še sedaj prav dobro spo-minam Erjavčevega Franeka — saj ga ni več mej živimi — ki si s početka nikakor ni mogel misliti „stèbra s kambo spredaj" ter „s kambo zadaj".
„Kaj pa je to — kämba?" vprašal je takój, ko nam je Grega prvič odkril skrivnosti črk d in b.
„Tisto, kar denó oče kravi okolo vratu, kadar jo vprežejo", skušal mu je razložiti „domači naš učitelj".
„Aha, tisto, tisto", ponavljal je Franck. „In naša „čada", ki ima potlej kambo spredaj, je b, kaj ne, da — nakà — d je" — —-
„Pojdi, pojdi, bebec! Kaj je vaša „čada" kakšen steber!" In smijal se je Grega, da je skoraj počil, in otroci smo se tudi smijali. Franek pa ni mogel umeti, zakaj ... Nò s časom seveda je prišel do spoznanja.
Računih smo večjiclel na prste. Ako je prišlo nad deset, nič ne de: tedaj sta pa dva vzdignila roke ter prebirala in preštevala oboje prstov. Umeje se, da se je godilo tako bolj s početka; a pozneje, ko smo se bili naučili pisati ter ra-čuniti pismeno, bili smo vse drugače učeni! — Največ pa smo so naučili pri Tičku krščanskega nauka. Grega sam je znal na izust ves katekizem kakor očenaŠ, zato je po pravici zahteval, da smo mu dajali tudi mi dobrih odgovorov. Tako smo se v dobrem pol letu priučili vsem molitvicam, kar jih je bilo v katekizmu ter v Gregovoj glavi. Pa še kako gladko, gladko !
Tako, vidite, poučeval je nas Grega nekdaj. Vi, otroci dragi, srečni ste, ker imate danes lepše šole, v katerej dobivate koristnejših naukov. Zatorej se varn zdi pač čuden tak način poučevanja; a bil je to Grega in bili sino mi tedaj še otroci stare šole.
II.
Gregov sedež pri imenitnem šolskem poslu bil je v kotu za mizo. Učenci pa smo posedli okrog in okrog velike mize. Tako nas je imel „domači naš učitelj" vse najlepše pred očmi. In Bog ne daj. da bi ne bil kdo pazljiv! Bil je prijazen, dober mož naš učitelj Grega, a kadar smo ga bili primorali, da je izvlekel izza hrbta dolgo, vitko leskovko, takrat, oj, takrat nam je bil vsem trepet in groza! Leskovko pa je imel pri sebi vedno. Hù, in kako je segel kako in uščenil, če je bilo treba! „Bzz—cà—cà, mar ne boš pri miru!" zaupil je, in v istem trenotku si je vže pihal ta ali oni svoji nagajivi roki . . .
Tako pač ni čuda, da se je polastila nekoč Gotovega Jakca pregrešna misel, da je Gregi skrivaj vzel in zlomil tisto grdo šibo, katero je moral ravno on pre-cejkrat čutiti. Toda kazen mu je bila kmalu za petami. Grega, ta prekaneni učeni Grega je vse izvedel! Bog zna, kdo mu je bil povedal?
Po navadi pride Jakec drugega dne v šolo. Bili smo vže vsi skupaj in takòj smo se pričeli učiti. — Kar nakràt pa se domisli Grega, povzdigne modro svojo glavo ter vpraša, kakor nikoli poprej: „Ste li danes vsi lepo umiti otroci?"
„Ysi, vsi", rekli smo.
„Pokaži, Jakec, če res!"
In Jakec je skočil nič hudega sluteč s svojega prostora v kotiček do Grege ter mu smejé se položil glavico na koleni. Ali o joj — grozovito je moral biti umazan tam kje zadaj, kajti Grega mu je tako premei in premencal ušesi, da je ubogi Jakec nehote moral napeti joku prebritko struno . . .
„Ali veš, zakaj sem te?" vprašal je Grega izpustivši učenčka. — Slednji pa je sramljivo povesil oči ter — pokimal z glavo. Vedel je, a mi nismo vedeli. Se le po poti domóv povedal nam je Jakec sam, kaj in kakó. In pristavil je, da bi ne šel za noben denar več Gregi izmaknit leskovke, naj bi jih moral še toliko držati ž njo . . . Takó je tudi bilo. Grega je dobil novo leskovko, in mi vsi smo se je še bolj bali nego one prve.
m.
Neka velika posebnost Gregove učenosti in razumnosti je bila mej drugimi tudi ta, da je natanko poznal vse vrline pa tudi vse slabosti svojih učencev. In celò še poslednje ! Tako natanko je vedel, kdaj si se mu na priliko zlagal, da nikoli tega! Zna se, da je potem tudi vsakega pri vel do spoznanja in kesanja nad grehom. Oemii bi vam tožil in opravljal druge, naj povem raje o sebi samem, kako sva v oinenjenej zadevi nekoč ropotala z Grego!
Imeli smo ta čas navado — če jo še imajo, kaj vem — da smo vsakokrat, kadar so mati doma pekli, nosili Gregi hlebček v nameček k plačilu za trud, ki ga je imel z nami. Bili smo pri tem vsi vestni in pravični, jedino mene — in to ni bilo lepo, otroci —- premagala je nekoč skušnjava, da sem mej potjo k Tičku sam pohrustal Gregi namenjeni kruhek. Potem pa sem moral, to se zna, misliti in misliti, kako bodem zgovoril in opravičil svoj greh strogemu učitelju, ki je pa imel natančno sešteto, kdaj so imele naše matere tedensko peko. Zvit sem bil zadosti, dobro sem si jo bil spomnil. Tisto malho, v katerej sem nosil svojo pločico in knjižico, skril sem v Drmaševo drvarnico, poslinil si oči kakor na jok ter šel — v šolo.
„Kaj pa je tebi, da si se prijokal?" pobaral me je Grega vstopivšega.
„Onégav — Bobkov kuže mi je vzel malho in bukvice in hlebček," odgovoril sem jaz s posiljenim jokom.
„Kako je bilo pa zopet to mogoče?"
„Kar zagnal se je v me in mi jo strgal!"
„Zakaj pa nisi za njim stekel pomglavec?"
„Hotel sem, a je preveč renčal.
Pa jaz sem se menda preveč lagal ali kali, da bi mi bil mogel Grega verojeti. „Hè, fantè", dejal mi je pomenljivo, „ti imaš danes nekako čuden nósek, jaz vže nekaj berem na njem! Bomo videli nii, kako je bilo"--- In pričel se je pouk.
Drugega dne pa sta imela Grega in moja mati zelò dolgo in imenitno posvetovanje. Priklical jo je bil k sebi, ko je šla mimo učilnice po vode. Zelò tehtno jim je bajè nekaj pripovedoval, a mati, mati je le zmajevala z glavo. Se ve, kako pa je mogla drugače: vsa dogodba jej je bila neznana, kajti jaz sem prinesel domóv nepokvarjeno malho in bukvice! — Posledice pa je imelo hude to posve-
tovarije! Na dveh krajih je pela šiba, doma in pri Tifku. Tn kaj menite, otroci: prav mi je bilo! Tako ne smete vi nikdar nalagati svojih starišev, niti učiteljev! Tudi mene je ta slučaj izmodroval za vse moje poznejše življenje.
In tako dalje, in tako dalje. Da-si je slab moj spomin in slabotno pero moje, vender bi vam mogel otroci dragi, povedati še marsikatero dogodbo in dogodbico iz Gregove učilnice. A bojim se samó tega, da bi bile vse preveč jednakolične ter bi vas utegnil le dolgočasiti s svojo pripovedjo. Zadoščuj torej! — A ti, vrli „domači naš učitelj" — Tičkov Grega, oprosti mojej predrznosti, da raznašam malo sloveče in ubožno tvoje ime mej svet! Verojemi, da me je vodil pri teh vrsticah jedino le hvaležni spomin in želja, da bi te poznala tudi naša dobra mladina, saj si tudi ti vže od nekdaj ljubil otroke!	Mihael PodtrojUki.
O mački, petelinu in kosi.
(Iz češčine od Božene Nèrucové, prevéla Janja.)
(Konce.)
Prišedši do kralja, de gospod: „Milostivi kralj! Ta človek ima mačka — lovca; to je žival, ki lovi miši in ako bi vaša milost ukazala, bi ga on prodal.
„Je-li to resnica, kupim ga rad."
„Milostivi kralj ! ako mi pokažete kde je kaj miši, lehko se takoj prepričate, kakó je urne moj maček loviti."
Odvedli so Mihalja v čumnato, kder jih je bilo toliko, da so kar mej nogami sem ter tjà švigale. Mihalj razveže malilio, maček izskoči in tako urno jame miši daviti, da mu niti jedna ne uteče. Kralj se je neizmerno vzradostil na tem ter takoj ukazal, da se Mihalju izplača deset tisoč zlatov za mačka. Mihalj je veselja poskočil, ko je dobil toliko novcev in radosten se je napotil proti domu.
Dva dni po njegovem odhodu pa se kralju zmisli, kaj bode potem maček žrl, ko miši več ne bode. Nihče ni tega vedel in Mihalj je vže otišel. Takoj ukaže kralj, da najboljši jezdec zasede najhitrejšega konja in naj Mihalja o tem popraša.
Mihalj je v tem korakal še po istej cesti, po katerej je bil prišel v mesto. Četrti dan zagleda za sebòj jezdeca, ki ga vže od daleč kliče. Mihalj se ustavi. Jezdec prijaše do njega in ga začne pol nemški, pol češki vprašati po nečem, česar pa Mihalj ni mogel razumeti. Da bi mu olajšal vprašanje, vpraša ga nemški: „Was?"
Ali na to besedo se jezdec obrne in odjaše, kakor bi ga bil veter odnesel. Mihalj de sam v sebi: „Ta človek je blazen," in stopa svoj pot dalje.
Ves potàn in oprašen vrnil se je jezđec, a jedva stopivši raz konja, hitel je h kralju in začel v jednej sapi: „Milostivi kralj, žalostna vest: ko maček miši polovi, lotil se bode nas!"
„Kdo ti je to rekel?" vpraša ga prestrašen kralj.
„Oni človek, kateri nam je mačka prodal. Na cesti sem ga dohitel in vprašal, kaj bode žival žrla, ko miši ne bode več iu on mi je rekel: Vas! —
Takój skliče kralj vse svoje svetnike, da bi ukrenili, kaj je z mačkom začeti. Po dolgem posvetovanji ukrenejo, da se zapre v čumnato in pred duri postavi dvojna straža, da ne bode mogel vèn.
Najvišji general je dobil takoj povelje, da postavi pred duri štiri močne in neustrašne može na stražo. Noč in dan je stal na vsaeem kraji po jeden in strahu umiral, ako je le kaj zaropotalo v čumnati. Drugo noč je bilo tiho, ker je bil maček vže vse miši polovil. Rano v jutro, ko se v čumnati še ni nič ganilo, mislil si je mož, stoječ blizu okna, kaj to pomeni. Opogumi se in stopi v čumnato. Ali gorje ! Maček je sedel na oknu — a ugledavši kosmato brado in čepico, prestrašil se je, ubil okno in skočil vén. Drugi mož zasliši krik in hiti gledat; a tii zagleda v čumnati vojaka ležečega vznak na tleh. V jednej sapi hiti h kralju in kliče:
„Kako zlo, kralj milostivi, kako zló! Hudobni ta mišji lovec izginil je iz čumnate in požrl mi tovariša, ki je stal pri oknu. Bog zna, kde sedàj bega, koliko ljudi je vže požrl! Oj, to je nesreča!"
Tako so vsi začeli hiše zapirati, kder se je bil kdo skril, kralj pa je ukazal najsrčnejšim možem, da se naj oblečejo v okovje in gredó nad mačka. Takój se je zgodilo. In ako so tudi tri dni in tri noči sledili za mačkom, o mačku ni bilo dulia ne sluha.
Bratje pa so v tem živeli složno in mirno, gospodarili lepše, nego poprej, ker so vedeli, da se po sedaj nimajo na nič več zanašati. Često so sedeli zunaj na klopi pred svojo kočo in se posmehovali — glupim ljudem.
19T
Varuj se laži.
JVIjpek prileteti kmet iz Poljan je šel iz daljnega sejma domóv. Ker je živino ll|ml%lobro prodal, veselo je korakal po cesti. Na potu ga sreča drug kmet, ki je imel svoje posebno veselje, ako je mogel koga. prav debelo nalagati.
„Dober dan, stari!" tako pozdravi veselega priletnega kmeta. Ta mu odvrne takisto, in reče: „Hvala lepa, mladič! Kaj pa je novega?" „Novega vže, pa nič dobrega", pravi mu mladi; „ravno pridem iz Poljan, kjer je danes zjutraj pogorelo deset kis."
„Za božjo voljo, človek! ali je to resnica?" zavpije priletni kmetic. Saljivec mu pa resno reče: „Seveda, čimu bi neki lagal? Saj sem sam pomagal gasiti. Ves gorenji kraj je pokončal ogenj."
Ko je to slišal priletni kmetič, čegar hiša je stala na gorenjem kraji Poljan, strašno je zaječal, zvrnil se na tla in mrtev obležal. Vsled strahu ga je zadela kap in naglo je končal svoje življenje.
To se je zgodilo zaradi jedne same laži v šali. Tudi takih lažij se moramo varovati. Vsaka laž je greh in privede človeka v nesrečo.	Frančišek Bup.

Drobtine.
Umrl je v 15. dan pretečenega meseca na Yrdu pri Vrhniki obče znani, spoštovani in izgledni rodoljub gospod
Franjo Kotnik,
veleposestnik, tovarnar in ud c. kr. okr. šol. sveta za okolico ljubljansko, po dolgej, mučnoj bolezni v - 62. letu svoje dobe. Vse njegovo življenje bilo je polno razumnega, modrega in vspešnega delovanja za naš narod. Koliko zaupanja in spoštovanja je blagi pokojnik užival v narodu našem, to je kazal sijajen pogreb, katerega se je udeležilo o-gromno število pogrebnikov od bližnjih in daljnih strani. — Našemu listu „Vrtcu" je bil stalen naročnik vsa leta, kar izhaja ; bodi mu torej tudi v našem listu oliranen blag spomin. V miru naj počiva!
Ljubezen Božja.
?©jče večni me je ustvaril,
V	prsili mi srcé podaril,
Da ljubilo, Mu služilo Bi ves čas.
Pesni pòjem mu vesele,
Naj bi mi srcé unele, Da gorelo Bi plamtilo Vedno zanj.
In cvetice zanj nabiram,
V	krasne šopke je povijam,
Naj ljubézni Vez bil nežni Vekomaj.
Ptičice si skupaj kličem, To le pravim vsem dekličem: Oj ljubite In hvalite Vsi Roga.
Ivana Leben.
-O-H-O-
Prigovori.
(Zapisal K. Sei-or.)
—	Kdor visoko hoče poleteti, močni peroti si mora oskrbeti.
—	Kdor se s cigani brati, nima s čem orati.
—	Kdor rad o čebelah govori, rad med
liže.
—	Umivaj vedno si skrbno noge, roke in glavo! Vsaj snaga nam telo krepi, bolezni mnoge odpodi !
—	Kdor ne moli, gre navzdoli.
Nove knjige in listi.
*	Slovensko petje v preteklih dobah. (Drobtinice za zgodovino slov. petja.) Spisal, izdal in založil Fran liabuša, nadučitelj. Natisnila „Narodna Tiskarna" v Ljubljani. 8°. 171 str. — To je najnovejša knjiga slovenska z mnozimi podobami naših domačih skladateljev ter vredna, da se razširi po vseh krajih, koder koli se čuje naša domača pesen. Cena 80 kr. ; eleg. z zlato obrezo 1 gld. 50 kr. Knjiga se dobiva pri ljubljanskih knjigarjih in pri knjigovezu J. Honaču.
*	Uzgojne pri po vied ke (P. Soave.) Preveo i priredio Petar Kuničič, učitelj pučkih škola. U Zagrebu. Nakladom knjižare Muènjaka i Sen ft leben a. 1889. 8", 62 str. (Cena 30 novč.)
*	Obrtni prirodopis. Pomoćna knjiga za šegrtsko školo. Sastavio Dragutin Jovan, učitelj d o Inj ograd s k e pučke i šegrtske škole u Zagrebu. Naklada knjižare Mučnjaka i Senftlebena. Tiskara S e h o 1 z a i Kralja. 1889. 8°. 146 str. (Cena 60 kr.)
*	Sabrani spisi Mladena pi. T u c i č a s kratkim uvodom uredio in izdao Stjepan pi. M i leti é. U Zagrebu. Tisak Scholza i Kralja. 1890. 8°. 131 str. — Priporočamo to najnovejšo knjigo vsem izobraženim Slovencem, ki so hrvatskega jezika zmožni. Cena knjigi je 1 gld.
Rešitev „rebusa" v 8. „Vrtčerem" listu : Danes meni, jutri tebi.
Prav so ga rešili: Gg. Fr. Gros, učitelj v Predosljili ; Al. Vakaj pri sv. Ani v slov. gor. (Štir.); Al. Pogačnik v Ljubljani; Aleksan. Ličan in Ant. Žnidaršič v II. Bistrici ; Jan. žibert, dij. na Jezici: Drag Goveknr v Šiški; Stanislav in Živko Lapajne v Krškem ; Krnil Šinko, učenec v Središči (Štir.) ; Martin Ivanuša, Rud. Kociper, Ivo in Matija Najžar, Ivo in Jože Zidanic, Ivan Žibrat, učenci v Humu pri Ormoži ; Ant. Grum, uč. v Idriji; Feliks Bénedek, uè. v Planini; Maks Vrezec, uč. v Ribnem ; Dragotin Koderman, uč. na Frankolovem (Štir.); Rud. in Viktor Andrejka, učenca v Ljubljani. — Gospodične: Fani Jugovic, učiteljica v Kranji; Mieika in Tončka Štupca, učit. kandidatinji v Oranži ; Ivana Leben v Horjulu; Amalija Šket v Dravljali (Štir.); Albina Steigmann v Moravčah; Josipina Seinkovič v Središči (Štir.); Miroslava Brauner v Šmarji pri Jelšah ; Dragotina in Marija Delak v Štorjak pri Sežani; Pavla in Micika Matetove v Vel. Laščah; Mieika Trampuš, učenka v Mariboru; Marijca Bauman, Terezina Bratuša, Marijca in Ana Ivanuša, Julijana Küster, Urša Kršnik, Ana Miško, Ana Sire, Terezika Štiberc, Dora Rojko in Zorika Zorjan, učenke v Humu pri Ormuži ; Olga in Cecil. Fajgelj in Jožefa Trebše, učenke na Srpenici (Gor.); Milka Vodopivec, učenka v Gorici ; Sofija Vilhar, uč. v Velikih Žabljah; Danica Šuflaj, uč. v Vel, Laščah; Friderika Kornpichl, Micika Glavnik, Julika Rasner, Marijca Fric in Jadviga Prager, učenke v Ljutomeru; Lini, Lori, lei in Mili Kaligar , uč. pri sv. Križi pri Kostanjevici ; Her-minka in Dragutina Lunder in Minka Otoničar, učenke na Raki ; Marija in Albina Perne in Ma-
rija Mavec, uč. v Tržiči ; Pavla Šijanec, uč. pri sv. Lovrenci v slov. gor. (Štir.); Josipina Koderman , uč. na Frankolovem ; Zora Vrezec, uč. v Ribnem in Mici lienedek, uč. v Planini.
-c> a ^-
SÄ" Vabilo k naročbi.
F rokopisu imam pripravljen slovenski zemljepisni atlas, ki bode v prvej vrsti raznovrstnim slovenskim šolani primeren. Ako dobim dovolj naročnikov, hočem, ga sam, zalotiti, (tasi se mora vtakniti v tako delo mnogo denarja. Uljudno vabim torej slavno slovensko občinstvo na obilo naročbo prvega slovenskega šolskega zemljepisnega atlasa, čegar cena bode 1 gld. Naročnine ni treba naprej pošiljati.
V Krškem, 27. avg. 1SV0.
Ivan Lapajne,
šolski ravnatelj.
liìstiiicn. Gg. A. S. v D. : Vaša „Popotnica učencev" se ni izgubila, a ne zdi se nam tako dovršena, eia bi jo mogli podati v javnost. — F. G. Fodkrimski: „Na razvalinah rojstne hiše* premalo zanimivo. — St. L. v K. : Rebusov ne moremo priobče vat i. ker nimamo v Ljubljani nobenega lesorezca, ki bi nam je v les vrezal. Ti retasi, ki jo priobčujemo, sestavljeni so iz sličic, ki je imamo na razpolaganje
Rebus.
(Priobčil F. Stegnar.)
>/J
fin*-
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnjem listu.)
„Vrtec" izhaja 1. dne vsacega meseca, in stoji za vse leto 2 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr. Napis: Dpravniätvo „Vrtčevo", mestni trg, itev. 28 v Ljubljani (Laibach).
Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.