NAŠ OTROK V (NE)PRIJAZNI ŠOLI
(Ob koncu šolskega leta)
V spominu hranim zgodbo prijaz-nega učitelja z neke podeželske šole v odročnem gorskem kraju. Zdi se mi poučna in po svoje prav primema za kratek premislek ob vsem, kar se utegne dogajati pri vas doma ob koncu šolskega leta. Zgodba pa je takale.
Ob neki priložnosti, povod res ni po-memben, so se šolarji z njegove šole stepli. Med najbolj bojevitimi, složnimi in zato tudi bojno najbolj učinkovitimi so bili otroci z velike, nekoliko osamljene gorske kmetije. Vseh je bilo skoraj za poldrugo desetino, vendar se boja niso udeležili vsi: eni so šoli že dorasli, drugi pa Se niso dorasli zanjo. Kakorkoli - šolarjev je bilo dovolj za dober pretep. ki se je za pora-žence končal z ne čisto nedolžnimi bu-škami tam okoli oči in senc, kamor je tudi letelo kamenje. Vsekakor je bilo dovolj razlogov, da se je učitelj odločil za obisk pri družini in za pogovor z vedno prezapo-slenima staršema. Pojasnil jima je, kako in kaj, tn seveda pričakoval, da se bo stvar sporazumno uredila tako, kakor pač po
krajevnih navadah starši spravljajo v red svoje otroke. Vendar je bil to račun brez krčmarja. Starša sta z iskrenim začude-njem in celo zgražanjem poslušala zgodbo. potera pa kratko odsekala: »Naši, da so bili? Ni mogoče!« Vse dokazovanje in pri-povedovanje podrobnosti ju ni prepričalo. Ostajala sta pri svojem. Najhuje pa je bilo to, da je učitelj poštenjakoma moral ver-jeti. Natančneje rečeno, moral je verjeti, da sta sveto prepričana o tem, kar trdita. Odšel je. ne da bi kaj opravil, zato pa se je globoko zamislil, da bi si razložil to nena-vadno obnašanje.
Njegova razlaga, kratko povzeta, je takšna: starša sta - kot tudi sicer večina staršev - dobra vzgojitelja. Svoje otroke sta. kot se reče, spravljala in tudi spravila v red, ne da bi sama vedno vedela kdaj in kako. vendar tako, da z njimi nikoli ni-mata kakšnih posebnih problemov: po njunih izkušnjah so malone vzorni, pridni. delovni, skrbni in obzirni med sabo, zlasti do mlajSih. in tako naprej. In po takšnih izkušnjah seveda težko ali sploh ne verja-meta, da bi lahko bili kje. denirao v šoli, drugačni. Nobenih težav seveda ne bi bilo, ko bi bil red stvari v šoli in sicer v njenem nekoliko širšem okolju povsem enak ti-stemu, ki velja v družini naših zmagovitih
bojevnikov. Ampak ni in pri vseh, večidel tudi upravičenih zahtevah po prijazni šoli, tudi nikoli ne bo. Njena nujna pravila so drugačna od tistih, ki veljajo v družini, in včasih se celo izključujejo.
Glede omenjenega pretepa je učitelj presodil, da ga ne bi bilo, da bi se bil prepir med šolarji razrešil brez njega, ko povzročitelj ne bi vedel ali čutil, da ima za sabo brezpogojno podporo svojih bratov. Brezpogojno tu poraeni, da bodo na nje-govi strani ne glede na argumente, ne glede na to, kdo ima prav - pač glede na pravila, ki veljajo v skupini vrstnikov in na katera šolska pravila niso povsem brez vpliva. Na kratko bi torej lahko rekfi, da je v sporu namesto pravičnosti zmagatia dru-žinska soiidamost, podprta s pestmi in le-tečim kamenjem.
Pri vsej zgodbi gre seveda za skrajnost, pogojeno s posebnimi razmerami. Vendar sam pojav, da namreč družinska solidar-nost premaga občutek za pravičnost, nika-kor ni tako redek, kot bi se utegnilo zdeti. Spomnite se samo situacij, ko gruča otrok na dvorišču nalašč ali po nesreči »kakšno ušpiči« in povzroči škodo. Povsem nara-ven je odziv skupine, da skuša zaščititi vrstnika, ki je neposredni povzročitelj, to-rej ga skuša ne izdati. Povsem drugače pa
je s starši, ki hite - ne da bi v resnici kaj vedeli - zatrjevati, da »naš pa že ni bil!« Če se ne najde pravi krivec, je potem vedno kriv sosedov, »fakini iz sosednjega bloka«, iz sosednje ulice, skratka nekdo drug: pri nas doma, v našem stopnišču, v našem bloku »fakinov« ali splph ni ali pa so sila redki, kadar res ne gre drugače, kot priznati očitno resnico.
Zakaj vam to pripovedujem?
Zato, kei je piav zdaj čas, ko se bo »našemu otroku« in »našim otrokom« nas-ploh zgddilo veliko nezaslišanih krivic. Obračali bomo v rokah njihova spričevala in tudi če ne bodo najslabša, bomo bolj ali manj na glas komentirali, da bi lahko bila boljša. Če o tistih najslabših niti ne govp-rimo. In potem se bodo začele krivice: »Že celo leto me ima na piki... Saj sem znal, ampak ravno takrat me je ujela, potem me ni hotela še enkrat vprašati... Tisti teden smo vsak dan pisali kontrolko, en dan pa celo dve... On sploh noče razložiti, tudi če ves razred nič ne razume...« in tako naprej skoraj brez konca. Ob tem se bomo gotovo spomnili vsega, kar je bilo o naši šoli kritično napisanega ali izrečenega v zadnjth nekaj letih, »naš otrok« se nam bo kljub vsemu, kar sicer vemo o njem, zasmilil, učiteljski zbor pa se nam bo začel prikazovati kot zbirka pošasti, ki preobre-menjujejo otroke, prežijo na njihove slabe trenutke, sovražijo normalno živahne fante (če so učiteljice) ali neumne punce (če so učitelji). Tako nekako. In za trenu-tek tega prikazovanja velja moj nasvet: če
se že ne morete ubraniti prikazni, zadržite jezik za zobmi in skušajte vsaj tako ohra-njati ugled šole v otrokovih očeh. Bojim se, da že tako ni kdove kakšen. a kolikor ga je, ga boste potrebovali v prihodnjem šolskem letu, ko boste svojemu nadebud-nežu dopovedovali, naj vendar kdajpakdaj vzame v roke tudi knjigo ali zvezek, da se bo lahko s solidnejšira znanjem uprl uči-teljskemu preganjanju.
Pri tem seveda ne trdim, da je šola popolna in vsi učitelji idealni ali da se nikoli nobena krivica vašemu otroku ni zgodila. Nič na tem svetu navsezadnje ni popolno. Hočein vam samo dopovedati, da presoja, ki ste si jo pridobili o vašem otroku v krogu družine, ni nujno mero-dajna za vsa druga okolja. kjei pač veljajo še dodatna pravila, če že ne čisto dru-gačna. To pa zlasti velja za šolo. Seveda vsi želimo, da bi bila Šola z otroki prijazna, kot temu na kratko rečemo, vendar to ne more biti za ceno odpovedi svoji osnovni nalogi, da otroka nauči vse tisto, kar ji je zakonito naloženo, in da - ne nazadnje - otroka pripravi na živtjenje in delo v okolju, ki nikoli ne bo tako prijazno kot je lahko in celo mora biti družina. Da bi torej lahko kaj veljavnega rekli o Soli, morate to njeno nalogo upoštevati in tudi poznati, z njenimi težavami vred. Kako jo spoznati in kako lahko tudi sami kaj sto-rite, da bo bolj prijazna, o tem bi bilo najbrž bolje spregovoriti ob začetku šol-skega leta, ne pa, ko so pred nami počit-nice.
INA PETRIC