PoStnina plačana v gotovini Posamezna številka 2 din Slovenska beseda Uredništvo in uprava: Beethovnova ulica Stev. 6 - Čekovni račun štev. 17.152 - Izhaja mesečno - Naročnina: Letno 20 din, polletno 1Q din V Ljubljani, || Letnik IV številka 6 Dr. Dinko Puc: Skupnost interesov zahteva skupno delo in odgovornost Nimamo Srbi, Hrvati in Slovenci treh domovin, temveč samo eno: Jugoslavijo. Kdor se dotakne enega dela, je ranil celoto Narod, ki se hoče ohraniti v današnjih časih, mora združiti v svojo obrambo vse svoje sile. Notranji spori morajo prenehati, kajti malenkost so nasproti silni nevarnosti, katera grozi od zunaj. Spori med posameznimi stanovi sploh ne pridejo v poštev. Spori med političnimi strankami bi morali stopiti popolnoma v ozadje in stranke bi morale združiti vse svoje sile za organizacijo naroda proti zunanjim sovražnikom. Vsi, ki so združeni v tej državi, bi morali naglašati svojo povezanost in trdno odločnost, da so pripravljeni braniti svojo samostojnost in svobodo v popolni skladnosti in solidarnosti. Ne smemo pozabiti, da v takih časih izrabljajo nasprotniki države v agitacijo ravno politične spore, socialne razlike, verske boje, kulturna nasprotstva. Vsaka pomanjkljivost v upravi, v organizaciji ali družabnem življenju je nasprotniku dobrodošla. Brezvestno se napadajo naše institucije, polagoma se cepi v srca dvom in tako se širi malodušje med ljudstvom dosledno in sistematično. lJred nekaj dinevi se je dogodilo, da je očividno neki tuj agent začel razlagati v vlaku potnikom, da se Srbi ne bodo borili za Slovenijo. Oni da so že preveč žrtvovali v svetovni vojni in beda-stoča bi bila od njih, če bi danes žrtvovali le kri enega Srba za obrambo Slovenije. Kazveseljivo je bilo, da je ta agent od pričujočih dobil takoj plačilo na licu mesta. Prisotni Slovenci so pokazali, da so polni narodne zavednosti in da se jih taka propaganda ne prime. Vendar je pa ta primer značilen in tudi ni osamljen, kakor smo mogli ugotoviti. Gre očividno za sistematično agitacijo, ki ne more imeti drugega namena, kakor razrahljati vezi med Srbi in Slovenci, vzbuditi med njimi nezaupanje in tako oslabiti udarno moč naše države. Seveda je taka agitacija brez podlage in neresnična. Saj je nastala naša država, katere integralen del je Slovenija, baš zaradi požrtvovalnosti Srbije, uvidevnosti njenih voditeljev, odločnosti Kralja Petra Osvoboditelja, vztrajnosti takratnega prestolonaslednika Aleksandra, trdne vere Nikole Pašiča in brczprimerne hrabrosti srbske vojske. To so bili tisti činitelji, ki so v prvi vrsti izbojevali našo svobodo, ki je bila drago kupljena. Kupnina je bila plačana s krvjo in smrtjo neštetih srbskih vojnikov, jugoslovanskih dobrovoljcev, trpljenjem in mukami vseh onih, ki so v bivši Avstriji mislili in čutili jugoslovansko. Ta prelita kri je povezala našo skupno usodo. Nimamo Srbi, Hrvati in Slovenci vsak svoje domovine, treh domovin, Srbijo, Hrvatsko in Slovenijo, marveč samo eno: Jugoslavijo. Kdor se dotakne enega dela, je ranil vso državo in zato imajo Srbi ravno tak interes braniti Ljubljano in Maribor in Kranjsko goro, kakor imamo mi interes braniti i Sušak i Dubrovnik i Beograd i Skoplje i Niš. Eno telo smo in ako se temu telesu odseka en prst, ni več zdravo in celo. Naši interesi so tedaj skupni in zato smo in morami biti solidarni. V tein pogledu je duh naše vojske odličen. Moti se tisti agent, ki misli, da srbski vojnik ne bo branil Slovenije, ali da bo hrvatski vojak sabotiral ali slovenski dezertiral. Poznamo jih naše graničarje, ki v požrtvovalni službi stražijo naše meje, poznamo naše oficirje in podoficirje in trdno zaupanje in vero imamo, da so oni boljša in trdnejša obramba kakor naše neprehodne gore, strme skale in vse utrdbe. V tem pogledu je tedaj v naši vojski v redlu. Toda vprašanje je, ali je v redu vse drugo. Mi se žal ne moremo strinjati z onim optimistom, kateri ob vsaki priliki in nepriliki poudarja, da je vsa Jugoslavija popolnoma zadovoljna in da si ničesar več ne želi. Zelo dvomimo, da je z obstoječim stanjem zadovoljna večina Srbije in večina Slovenije. Pa če bi tudi res bila zadovoljna večina vse države, smo vendar v takem položaju, da je potrebno zaslišanje manjšine. Nikakor ne moremo dopuščati, da se odloča o naši usodi brez nas in preko nas. Ne priznavamo nobenega vodje, ki bi smel na svojo roko prevzemati odgovornost za vse, kar se dela. Videli smo prav zadnje čase, kako so različni državniki in vojskovodje velikih narodov zagrešili težke in posledic polne površnosti in malomarnosti, ki so postale usodne. Gospodje Blum, Chamberlain, Daladier, Gamellin in cela vrsta drugih, so lahko vsem narodom za svarilni vzgled. Kaj dlanes pomaga njihovim narodom, da so prevzemali in nosili vso odgovornost? Noben človek ni tako pameten, da bi ne potreboval nasveta drugih, ki so ravno tako ali mordla še bolj interesirani na pravilnem delu. Če se hoče, da pride solidarnost interesov vsega naroda do pravega izraza •n prave veljave, potem morajo nositi odgovornost tudi zastopniki celokupnega naroda, voditi vse priprave in voditi organizacijo vseh njegovih duševnih, gospodarskih in fizičnih sil. Mo,! je zgrajen Gospodarska pogodba, sklenjena med Jugo* slavijo in Rusijo, je stopila v veljavo Dolgotrajna želju pretežne večine našega naroda, zlasti naših gospodarskih krogov, dia bi se čimprej navezali prisrčni in tesni prijateljski stiki med Jugoslavijo in Sovjetsko Rusijo, se je v svoji prvi, temeljni fazi v zadnjih tednih uresničila. Po daljših pripravah je odpotovala v Moskvo naša gospodarska delegacija in tamkaj takoj stopila v neposredne stike s predstavniki sovjetske vlade in sovjetskega narodnega gospodarstva. Delegacijo so sprejemali ruski predstavniki na slehernem koraku z vso ljubeznivostjo in tradicionalno rusko gostoljubnostjo. Člani naše delegacije so bili sprejeti tudi pri Stalinu in Molotovu. Pri slednjem so ostali v razgovoru polne tri ure. Pogajanja so potekala v celoti kar se da gladko, zlasti je to zanimivo in presenetljivo s posebnim ozirom na to, da vseh dvajset let obstoja naše svobodne narodne države nismo imeli nobenih neposrednih stikov s Sovjetsko Rusijo. Sporazum je bil dosežen prav kmalu v vseh odprtih vprašanjih in problemih, ki zadevajo gospodarsko življenje in udejstvovanje obeh slovanskih držav tako pri sebi doma, kakor tudi v evropskem in ostalem svetil. Iz poteka pogajanj, zlasti pa še iz končno sklenjene gospodarske pogodibe med obema pogodbenicama je razvidno, da gleda današnja Rusija res z odkritimi simpatijami na vsestranski napredek Jugoslavije in na utrditev njenega vplivnega položaja na evropskem jugovzhodu. Naši delegati, ki so hodili po Moskvi s široko odprtimi očmi, so videli marsikaj važnega in zanimivega, zlasti pa marsikaj tako velikega in naprednega, kakor bi enakega ne mogli najti nikjer drugod na svetu. Njim na čast so sovjetski gostitelji pripravili celo vrsto veličastnih prireditev kulturnega, gospodarskega. političnega in vojaškega značaja. Vse, kar so naši delegati videli v dneh svojega bivanja na ruskih tleh, je daleč prekašalo njihovo pričakovanje in je zapustilo v njih globoke, neizbrisne vtise. Sklenitev nujno potrebne gospodarske pogodbe med Sovjetsko Rusijo in Jugoslavijo in pa njen podpis sta pokazala že takoj ob samem svečanem aktu vidne obrise velikih vsestranskih koristi tako za eno, kakor za drugo pogodbenico. Tega dejstva niso mogli zanikati niti v onih državah, ki jim ta pogodba ne hodi preveč v račun. Še izrazitejši pa so postali ti obrisi ob izmenjavi 'ratifikacijskih listin, ki je bila izvršena v smislu določil sklenjene pogodbe v jugoslovanski državni prestolnici Beogradu. Pred dnevi je prispel v Beograd sovjetski poslanik in opol-nomočeni minister SSSR v Sofiji g. Anatolij Lavrentijev s svojim spremstvom z nalogo, da izmenja ratifikacijske listine.* Ruska delegacija je bila deležna izredno prisrčnega sprejema. Povodom formalnosti, ki jih je bilo treba izvršiti na pristojnih državnih vodilnih mestih, je bila z oficijelne strani poudarjena želja in volja, da bo hodila Rusija v vsem svojem nastopanju proti Jugoslaviji in v njeno popolno korist dosledno in zvesto po bratski in zavezniški poti, ovenčani s slovansko tradicijo, po kateri je stopala vedno tudi že stara Rusija izpred petindvajsetih let. Sovjetska delegacija se je vpisala v dvorne knjige, bila je sprejeta pri kraljevem namestništvu, poklonila se je na grobu naših blagopokojnih vladarjev na Oplencu in pred grobom Neznanega junaka na Avali, napravila pa je tudi več prisrčnih obiskov pri vodilnih članih ministrskega sveta. Kljub prvotnemu programu, da bodo oficijelni obiski pri članih vlade kratki, so se zaradi prisrčnosti razgovora med udeleženci z obeh strani močno raztegnili, tako časovno, kakor tudi vsebinsko. Obe strani sta vsestransko izkoristili ta prva srečanja ter se dotaknili čim večjega števila vprašanj, ki interesirajo obe državi. Kolikor se je moglo izve- deti, so se ti razgovori vodili v zelo ugodni in prijateljski atmosferi. Niso se pa nanašali striktno le na trgovinsko politiko med obema državama, temveč je padlo mnogo besed tudi na rovaš splošnega mednarodnega položaja in ostalih aktualnih problemov. Izjave naših politikov in državnikov o teh razgovorih so iz razumljivih razlogov sicer precej redkobesedne in splošnega značaja, značilna pa je kratka izjava podpredsednika vlade g. dr. Mačka, ki je dal novinarjem po končanem obisku g. Lavren-tijeva pri njem in v kateri je izjavil: «Ne morem vam reči drugega, kar sem rekel tudi poslaniku: Da mi je posebno milo, ko ga morem pozdraviti ne le kot predstavnika Sovjetske Rusije, temveč tudi kot predstavnika bratskega ruskega naroda in to v imenu kraljevine Jugoslavije, kakor tudi v imenu hr-vatskega naroda, ki ga tukaj zastopam.* Ko je torej z izmenjavo ratifikacijskih listin stopila v veljavo in praktično življenje prva gospodarska pogodba, sklenjena med Sovjetsko Rusijo in Jugoslavijo, želimo in pričakujemo, da bi čimprej dočakali še druge dogodke v medsebojnem zbli-žanju. Led je prebit in prvi del mostu je zgrajen. A. S., Beograd, major v p.: Propadla l eorija Kakor vedno, tudi v tej vojni bo zmagovalec tisti, ki bo nastopal inicijativno Francoski generalštab je veljal do te vojne za najboljši na svetu. Oficirji z vsega sveta so študirali njegova dela in Pariz je veljal za vse naraščajoče stratege kot oni kraj, ki daje naj-boljo vojaško vzgojo v teoriji in praksi. Potek dosedanje vojne pa je hudo razočaral vse one, ki so brezpogojno verovali v velike sposobnosti francoskega generalštaba. Vrhovni vojskovodja zavezniških armad general Gamellin je bil presenečen po času in kraju napada, po načinu vojskovanja, po vrsti napadalnega orožja, po taktiki nasprotnika. Niti ena njegovih hipotez ni držala in zato ni čuda, če je moral že v prvih dheh vojne živčno zrušen zapustiti svoje mesto. Psihološki se da razlagati ta poraz vsled podcenjevanja nasprotnika. Po zmagi v svetovni vojni je na Francoskem in na Angleškem prevladal občutek, da je nemška vojska napram francoski in angleški manjvredna. Ponos zmagovalcev jih je zazibal v spanje. Narodi so bili ponosni na svoje zmagovite armade in zato so se izogibali stvarni kritiki. Brezprimerno zaupanje v vse vojaške voditelje je uspavalo celokupen narod. Javnost se ni brigala več za opremo vojske, za izpopolnitev tehničnega orožja in predvsem ni verovala, da je vojna opas-nost že tako blizu. In ko se je začela graditi Maginojeva obrambna črta, so francoski meščani brezskrbno pili svoj ape-rativ, zlasti še ko so francoski generali na čelu z Gamellinom začeli razširjati teorijo, da je z ozirom na moderno orožje defenziva najboljši način vojskovanja in da ofenziva praktično ne pridle v poštev. Nemci so se pripravljali na vojno drugače. Poraz v poslednji vojni jim je pokazal lastne napake in pomanjkljivosti. S stisnjenimi zobmi so pripravljali novo vojno, ki je niso mogli in smeli voditi drugače, kakor ofenzivno. Njihovi teoretiki so leta in leta razlagali novodobne sisteme vojskovanja, uporabo motoriziranih edinic in uporabo letal. Praktično so preskušali te teorije na neštevilnih manevrih, nemška tehnika pa je ves čas bila na delu, da izpopolni in zboljša napadalno orožje. Vsa ta prizadevanja nikakor niso bila tajna. Nemški generali, strategi in tehniki so opisovali v časopisju in knjigah novi način borbe in novodobno uporabo modernega orožja. Vsak lajik je mogel biti o tem informiran, saj je nemško ilustrovano časopisje zaradi propagande in zaradi zaupanja v svojo armado prinašalo vsako leto neštevilno slik z manevrov, ki so dajale nadvse poučne informacije o modernem vojevanju, kakor so si ga zamislili nemški vojaški strokovnjaki. Lajiki so tu lahko videli uporabo motornih edinic, napade tankov, metalce ognja, strmo-glavce, padalce s padobrani, intervencijo letalskih sil, napade na utrjena mesta, prehode preko rek itd. Lajiku je bilo jasno, da je konjenica izločena iz moder- Štev. 6. ne vojne in da jo nadomeščajo motorizirane sile. Zato je tembolj čudno, da tega niso brali Angleži in Francozi in ne brali njihovi vojaški strokovnjaki. Vendar je to danes očividno dejstvo. Morda so mislili na odločujočih mestih, da je vse to brezpomemben bluf, kakor so očividno mislili, da so bila izvajanja Hitlerja v njego- vi knjigi «Mein Kampf» in to kar je pravil Rauschingu tudi bluf. Na vsak način je prva faza sedanje vojne dokazala, da je teorija o zmagoviti defenzivni vojni popolnoma in absolutno propadla. Kakor vedno tudi v tej vojni ne bo zmagovalec tisti. ki se bo samo branil, marveč bo zmagovalec tisti, ki bo nastopal inicijativno in ofenzivno. Le tak strateg, ki vsili nasprotniku svojo voljo in ga prisili, da stopi v borbo na od njega določenem mestu in ob od njega določenem času, bo uspel. To taktiko je zasledoval veliki Napoleon, in dokler jo je uporabljal, je zmagoval. Cim je prešla incijativa v nasprotne roke, je tudi on izgubil. Sedanji vrhovni zapovednik francoskih armad Weygand bo moral tedaj popolnoma pomesti z dosedanjimi teorijami in metodami francoskega generalnega štaba, če bo hotel uspeti. Težko stanje nameščencev Pereča vprašanja državnih aktivnih in upokojenih nameščencev je treba enkrat temeljito rešiti Društva drž. upokojencev se bore več kot 15 let za zboljšanje gmotnega položaja, ker nimajo dohodkov, s katerimi bi mogli pokrivati najnujnejše življenjske potrebščine zase in za svoje družine. V letu 1955. so se jim pokojnine celo tako znižale, da je bila njihova eksistenca skrajno ogrožena. Stanarine so tako na-rastle, da vzamejo uradniku in upokojencu povprečno dve tretjini celokupnih prejemkov! Društva stanovanjskih najemnikov se veliko let že na vse mogoče načine prizadevajo, da bi se doseglo splošno znižanje najemnin, ki so v predvojni dobi znašale le šestino celokupnih prejemkov nameščenca! Draginja z vsakim mesecem narašča. Zasebna podjetja so bila primorana naraščajoči draginji primerno zvišati prejemke svojim uslužbencem! Tudi država je sedaj zvišala prejemke nekaterim upokojencem in vendar so le-ti veliko na slabšem navzlic povišanju v primeri z lanskim letom! Na eni strani je namreč draginja naraščala zaradi splošnih izrednih razmer, na drugi strani pa se je toliko pisalo po časopisju o predstoječem zvišanju prejemkov državnim nameščencem, da je vsakdo pričakoval bistveno zboljšanje, zaradi česar so cene življenjskim potrebščinam naravno tudi zaradi tega poskočile! Uredba o pobijanju draginje pa nikakor ni dosegla svojega namena! Iz tabelaričnega pregleda o poviških doklad je razvideti, da znašajo poviški na mesec pri staroupokojencih od 100 din do 700 din, pri zvaničnikih le po 50 din, med tem ko služitelji z nepopolno pokojnino niso bili deležni sploh nobenega poviška, s popolno pokojnino pa so dobili po 100 din! Razlike pokojnine se gibljejo v istih mejah, pri čemer družine služiteljev zopet niso ničesar prejele, upokojenci iz 1. 1925 z nad 20 leti službe v 1/5 in Il/la po 10 din (!) na mesec! S temi poviški se pač ni zboljšal položaj! «Naš glas*, list za drž. nameščence in upokojence, ugotavlja v št. 9 z dne 1. m. m., «da so ostale velike množice najrevnejših staroupokojencev brez poviška in brez pomoči! Zmagal je torej svetopisemski izrek, da se bo dalo tistim — ki imajo!* Nerazumljivo pa je dejstvo, da niso bile zvišane pokojnine staroupokojenim služiteljem z nepopolno pokojnino in njih družinam, zvaničnikom pa le za neznatne zneske. Da bi prav ti dve kategoriji najnujneje potrebovali višje prejemke, o tem gotovo ni dvoma! Nujno potrebno je torej, da se vprašanje drž. nameščencev in upokojencev po 20. letih že enkrat temeljito reši in prilagodi prejemke zneskom, ki so potrebni za preskrbo družin. Temelj mora biti ugotovljeni eksistenčni minimum za vsako večjo skupino (uradniki z visokošolsko izobrazbo in za uradnike brez te izobrazbe, za zvaničnike in za služitelje), upoštevajoč pri tem število šoloobveznih otrok in draginjske razrede. Brez eksistenčnega minima nihče ne more živeti, samo pri tem pa ni napredka v družini, ki mora imeti vendar tudi nekaj duševne hrane in izobrazbe! Državni nameščenec je hrbtenica države, zaradi česar je v eminentnem interesu države same, da se to vprašanje že enkrat pravilno in temeljito reši! Vedno in vedno se poudarja, da ni kritja za večje izdatke! Tudi to je mogoče in se mora najti! Kako pa krijejo drugod izdatke za svoje drž. nameščence?! Pred okoli 35. leti se je na našem ozemlju pokrivalo izdatke za drž. nameščence deloma s specielnim davkom na železniške vozne listke! Imamo poleg tega še na razpolago neobdavčeno žganjekuho (na kotle). Žganjekuho je treba pošteno obdavčiti, saj žganje vendar težko škoduje narodnemu zdravju! Nadalje se more bolj obdavčiti luksusne predmete, večje dobičke velepodjetij in horendne prejemke upravnih svetnikov in ravnateljev itd. V naši državi pač ni potreba nikomur trpeti pomanjkanja, samo radikalno je treba zadevo enkrat prerešetati in urediti! V ta namen je potrebno, da se osnuje poseben centralni odbor iz vseh vrst udruženj, ki naj bi izvedel na podlagi konkretnih predlogov posameznih banovinskih udruženj osnutek novele k zakonu o drž. nameščencih in upokojencih ter ga predložil centralni vladi. Iniciativo naj bi prevzelo Banovinsko društvo državnih upokojencev v Ljubljani in osnovalo zgoraj omenjeni centralni odbor za vso državo s posebnim referentom. Poleg tega pa je urediti tudi vprašanje najemnin in jih spraviti na predvojno razmerje ene šestine prejemkov nameščenca! To je velevažno socialno vprašanje, katero more urediti le država potom banovin, ki naj skušajo doseči po zaslišanju hišnih posestnikov in zastopnikov stanovanjskih najemnikov za obe stranki primeren in zadovoljiv izhod! Uradnik. Poslovanje naše premo-gokopne industrije Konec prejšnjega meseca je imela v Ljubljani Trboveljska premogokopna družba svoj redni občni zbor, na katerem je izdala običajno poslovno letno poročilo, iz katerega posnemamo naslednje podrobnosti: Z naraščanjem železniškega prometa in večjo porabo premoga v industriji se je lani potrošnja trboveljskega premoga nadalje povečala. Družba je dobavila eno četrtino celokupne premogovne tonaže na jugoslovanskem trgu. Tudi za bodoče so iz-gledi ugodni in bo družba izvršila nadaljnje obsežne investicije, s katerimi se bo povečala produkcijska kapaciteta premogovnikov. Družba je sklenila zgraditi v Rajhenburgu novo elektrarno in povečati centralo v Trbovljah. Tako bo družba z lastnimi sredstvi proizvajala vso potrebno električno energijo za pogon obratov in bo pri tem uporabljala premogovne odpadke, ki so za prodajo neporabni, pri tem pa bo oddajala tok tudi drugim strankam. Produkcija premoga, ki se je že v prejšnjem letu precej povečala, je lani ponovno, četudi v manjšem obsegu, narasla na 77.500 ton in je znašala v vsem letu 1,501.105 ton. Zaloge, ki so bile ob koncu leta prav neznatne, so bile v zimskih mesecih tekočega leta v celoti porabljene. Celotna potrošnja cementa je bila v naši državi večja nego v prejšnjem letu. Ker so nove naprave cementarne v Trbovljah že v obratu, se je povečala kapaciteta tovarne. Lani je produkcija cementa narasla na 80.260 ton. Proizvodnja električnega toka, ki se je lani glede na zopetno obratovanje turbo - agregata v Trbovljah povzpela na 43.15 milijona kilovatnih ur. Lani so znašale nove investicije 34.3 milijona dinarjev nasproti 33.1, 25.4 in 15.2 milijona dinarjev v prejšnjih treh letih, tako da so dosegle vse investi- cije v zadnjih Štirih letih 108 milijonov dinarjev. Med izdatki je omeniti še izdatke za socialno skrbstvo v višini 12.7 milijonu dinarjev, ter upravne stroške in plače, ki znašajo letos 7.6 milijona dinarjev. Glede na naraščanje fiskalnih bremen in s posebnih ozirov na nove davčne predpise je družba izločila iz čistega dobička 3 in pol milijona dinarjev za ustanovitev posebne davčne rezerve. Posebno je treba omeniti, da je bilo nakazano dva milijona dinarjev Glavni bratovski sklad-nici v Ljubljani za ustanovitev podpornega sklada za družbino delavstvo, s tem je družba pokazala, da dobro razume svoja socialna stremljenja. Pokojninskemu fondu uradništva se nakaže 350.000 din, pokojninskemu skladu nadzornega in pisarniškega osebja 150.000 din. V bilanci so investicije, visoke zgradbe, rudniške naprave in strojne naprave vnešene z vsoto 97.9 milijona dinarjev, montanska posest in posest zemljišč pa znaša 44.3 milijona dinarjev. Cementarna je vnešena z vsoto 35.9 milijona dinarjev. Vrednost zalog obratnega materijala je narasla na 29 milijonov dinarjev. Družbeni dolžniki, ki so leta 1937. narasli preko 170 milijonov dinarjev in so ob koncu leta 1936. znašali 169.2 milijona din, so lani nazadovali na 149.5 milijona dinarjev. Napredek tega velepodjetja, ki je za naše narodno gospodarstvo naj večjega pomena, pozdravljajo vsi stanovi, posebno pa rudarji, ker jim daje boljše upe za večji kos vsakdanjega kruha. Radikalna stianka oba oja la preko pol stoletja, kar pomeni selo mnogo *a poiitiino stranko. Njeno vodstvo calo v najmikavnejših otllikah in kombincljah na proda svojega naiala sa par osebnih pololajev, ker se predobro saveda, da ima svojo resnično oporo v narodu samem. Poglejmo resnici v oči Skoro ves naš tisk je moral na podlagi stvarnih uradnih statističnih podatkov ponovno ugotavljati, da je uvozila Jugoslavija v zadnjih dveh, treh letih raznih agrarnih pridelkov nepričakovano velike množine, tako v letu 1938. v vrednosti nad milijardo in četrt dinarjev. Ko se zavedamo tega nepobitnega dejstva, se moramo upravičeno vprašati: Ali je Jugoslavija sploh še agrarna država, kar venomer trdimo o sebi? Ali se more imenovati še nadalje agrarna tista država, ki uvaža več agrarnih pridelkov, kakor jih izvaža? Nikakor ne! Naša država se ne more smatrati toliko kot agrarna država, kakor kot država malih in sredlnjih kmetovalcev. Marsikdo se bo vprašal po vzrokih in bo zahteval stvarne dokaze za to. Odgovor na to svoje vpra-sanje bodo dobili vsi ti v ugotovitvah dunajskega Instituta za konjunkturna raziskovanja, ki pravi o naši državi med drugim naslednje: Kadar govorimo o Jugoslaviji in ostalih balkanskih državah, moramo poudariti, da so te države preobl judene. Povprečno število prebivalcev znaša sicer komaj 66.9 na kvadratni kilometer in spadajo po tem številu evropske južnovzhodne države v vrsto najslabše naseljenih evropskih držav; toda za slabo ali močno naseljenost ni odločilno zgolj število prebivalcev na vsakem kvadratnem kilometru, temveč tudi površina obdelane, rodovitne zemlje, intenzivnost njenega izkoriščanja, klima, indu-strijalizacija itd. Delež obdelane in rodovitne zemlje napram skupni površini v Jugoslaviji in na vsem Balkanu sploh je zelo majhen in znaša vsega skupaj le 34.1% obdel ane oziroma 24.7% rodovitne, pa neizrabljene zemlje. Prenaseljenost je še očividnejša, če vzpo-redimo površino obdelane in rodovitne zemlje s povprečnim številom oseb, zaposlenih v poljedelstvu, ki znaša 235 oziroma 170 na kvadratni kilometer. V nobeni drugi evropski državi ne razpolaga poljedelec z manjšo površino agrikulturne zemlje, kakor v Jugoslaviji in na Balkanu vobče. Stopnja industrija-lizacije je v vsej Evropi slabša le še v Litvi in na Poljskem, vendar je tudi v teh dveh deželah sorazmerje med številom poljedelcev in površino agrikulturne zemlje znatno povoljnejše. Iz teh podatkov je razvidno, da se izraža problem preoblju-denosti v Jugoslaviji in v ostalih evropskih južnovzhodnih deže- lah mnogo močneje, kakor v katerikoli drugi evropski državi. Nesorazmerje med prebivalstvom in obdelano ter rodovitno zemljo se manifestira na dva načina: V razkosanosti posestev in v veliki. čeprav marsikdaj kar naj-skrbneje prikriti brezposelnosti. Od vseh kmečkih gospodarstev v Jugoslaviji razpolaga celih 68 % z manj kakor 5 hektarji posestva. Velik del kmečkih delovnih moči ostaja neizrabljen, ker nima česa delati. Skrajno nepopolno in z nesrečno roko je bilo pri nas tudi v vseh dvajsetih letih svoje državne samostojnosti reševano silno pereče vprašanje agrarne reforme, ki tiči danes skoro v zamotanejsem, neznosnejšem stanju in razmerju, kakor pa je bilo ob samem začetku reževa-nja tega velikega jugoslovanskega narodno - gospodarskega problema. Tudi to bolečo rano be treba pričeti čimprej temeljito in razsodno zdraviti ter brezpogojno tudi ozdraviti in zaceliti. Gornje ugotovitve tujega znanstvenega zavoda so nedvomno ^rav\ . zan'lr|lve in zgovorne, ne služijo nam pa niti v čast, ne v ponos, najmanj pa seveda v korist. Če smo jih prebrali in pravilno razumeli, se nam kar samo od sebe vsiljuje upravičeno vprašanje, ali se smemo še nadalje sami sebe slepiti, da smo res velika in močna agrarna država in da nam je z ozirom na to vsako stremljenje k čim večji ter popolnejši industrializaciji naše države nepotrebno? Z lastno, res v narodnih in državnih rokah tičočo industrija-lizacijo naše lepe Jugoslavije si bomo ustvarili možnost za zaposlitev pretežnega dela onega kmečkega ljudstva, ki danes v nafii toliko TmploSrni cagrnrnt* državi zaman vpije po delu in kruhu. Da je ta trditev točna in pravilna, se lahko najbolje prepričamo v krajih, kjer se je v zadnjih dveh desetletjih razvila raznovrstna in v večjem slogu organizirana industrija. V teh krajih in v njihovem širokem okolišu je brezposelnost med malim človekom, zlasti pa med mnogočlanskimi družinami malega kmeta, bajtarja in dninarja skoro popolnoma izginila. Življenjski standard v teh industrijah zaposlenih delavcev in delavk, ki se rekrutirajo po pretežni večini iz kmečkih domov, se je povzpelo silno visoko, enako pa so se izboljšali tudi življenjski pogoji njihovih rodbin in svojcev, ki so ostali kot gospodarji na domači grudi. Stališče Italije Lega Italije v Sredozemskem morju ji daje pravico, da na-zivlje to morje kot svoje morje in da zahteva nadoblast nad njim. Italijanski polotok deli Sredozemsko morje v diva skoro enako velika dela, vsled česar je dana teoretično možnost, da italijanske pomorske sile presekajo ta bazen na dva dela ter tako ločijo francosko brodovje, ki se nahaja v zapadnem delu, od angleškega, ki je zbrano v vzhodnem delu. Italija bi zavzemala tedaj na Sredozemskem morju stališče centralne sile, ki bi mogla z vso svojo mornarico udariti enkrat sem, enkrat tja. Seveda ima pa njena lega tudii razne slabe strani. Anglija lahko zapre Gibraltar in Suez, ji lahko preseka s tem pot v Abe-sinijo, ki bi odrezana od materinske zemlje, bila prepuščena sama sebi in bi se morala braniti s svojimi lastnimi resursami. Če pa bi se Italiji posrečilo osvojiti vso oblast v Sredozemskem morju, bi bila s tem strahovito prizadeta i francoski i angleški imperij. Francozi bi bili odrezani od svojih afriških kolonij, ki so neizčrpen vir surovin in človeškega materiala, Angliji pa bi bila zaprta pot skozi Rdeče morje. Posest Sredozemskega morja v eni roki bi pomenila nadvlado te nad vsemi pomorskimi silami Evrope. Konflikt v Sredozemskem morju mora tedaj prej ali slej končati s krvavim spopadom, če se ne posreči ustvariti sožitje med glavnimi interesiranimi državami Anglijo, Francijo in Italijo, dla o interesih drugih sredozemskih malih držav, med katere spadamo tudi mi, niti ne govorimo. Italija smatra sedanji čas za najugodnejši, da doseže vsaj nekaj svojih ciljev. Zato poudarja vedno in dosledno, da stoji na strani Nemčije in da čaka s svojo oboroženo silo, da poseže ob ugodnem trenutku v borbo. Tak ugoden trenutek bi bil dan se. veda takrat, kadar bi bili Anglija in Francija že odločilno poraženi. Italija bi takrat lahko rtastopila s svojo svežo armado, ter odločala tako pri diktatu miru. Politični pregled Notranja politika Usodne dogodke v Evropi spremljamo z razumljivim zanimanjem tudi v naši državi. Naše stališče, ki smo ga zavzeli in pribili že takoj prvi dan ob izbruhu nove svetovne vojne, ostaja še nadalje nespremenjeno. Varujoč to stališče, se trudi naša država enako, kakor tudi vse ostale balkanske sosede, z vsemi napori in silami, da ohrani svojo najstrožjo nevtralnost, obenem pa da ukrene vse, kar je potrebno, da bi bila v primeru napada s katerekoli strani docela pripravljena. Dočim se razvijajo vojni dogodki na zahodnem bojišču izredno naglo in ves svet z mrzlično napetostjo zasleduje neprestano menjajoča se poročila s fronte, ni bila pozornost evropske javnosti v zadnjih dneh v nič manjši meri posvečena zlasti evropskemu jugovzhodu. Vsi glasovi, ki prihajajo o tem med svet, govorijo v prilog ohranitve miru na lini kanu. To poudarjajo zlnsti v Berlinu in Rimu, od koder se izraža kategorično prepričanje, da mora Balkan za vsako ceno ostati izven evropskega krvavega spopada. Mnogi tuji viri so že ponovno izrazito podčrtali vesti iz Rima, po katerih so italijanski predstavniki v balkanskih prestolnicah na pristojnih mestih izrazili svojo trdno vero, da Italija ne goji nobenih namenov in zavojevalnih aspiracij proti balkanskim državam. Razen tega je bilo mogoče opaziti tudi poudarek italijanskega vodilnega tiska o velikem pomenu današnjega italijansko-ju-goslovanskega prijateljstva. Tudi ponovljena izjava ruskih uradnih krogov iz ozadja, da Rusija nikomur ne bo dovolila spreminjanja današnjega stanja na vsem Balkanu, ni ostala brez hotenega učinka. V notranjem političnem življenju naše .države je nastalo skoro popolno zatišje in se je politično udejstvovanje po izvršenem sklepu kraljevske vlade o prepovedi vseh shodov, sestankov in zborovanj Zavrlo na minimum. Razen sestankov posameznih prvakov strank je bilo vse ostalo politično gibanje v zastoju. Glavni odbor Narodne radikalne stranke se je sestal k plenarni seji v Beogradu, na kateri so bili po daljši in temeljiti razpravi sprejeti mnogi važni, odločilni sklepi, ki pa zaenkrat še niso namenjeni širši javnosti. Naglasiti bi bilo pri tem le to, da je Narodna radikalna stranka v zgodovini predvojne Srbije, kakor tudi v vsej povojni naši skupni jugoslovanski razvojni državni dobi igrala v najtežjih in najusodnejših trenutkih odločilno vlogo. Njene zasluge so neizbrisne in nevenljive. Usodnost današnjih težkih časov zopet kliče na plan preizkušene borce in resnične pa-trijote, ki so možje trdega, resnega deta in ki ne poznajo praznega govoričenja in smešnega hvalisanja samega sebe, kakor mnogokateri drugi, zlasti pa v trenutkih, ki so velepomembni za vso bodočo usodo naroda in države. Z ozirom na vse to prihajajo v zadnjih dneh v javnost vedno bolj Pogosti, čeprav še precej nejasni in rezervirani glasovi o možnosti pre-osnove celotne državne notranje politike in o sestavi res močne koncentracijske vlade, ki bo uživala zaupanje najširših plasti vsega jugoslovanskega prebivalstva. Zaenkrat do vidnejših, konkretnejših dejstev v tem pogledu še ni prišlo, nikakor pa nagle odločitve in resna presenečenja niso izključena. Občinske volitve v banovini Hr-vatski so potekle brez običajne živahnosti in borbenosti, izvzemši nekaj mešanih srbskohrvatskih ob-č'n- Zmago je odneslo, kakor je bilo Pričakovati, kmečko - demokratska oalicija, ki je danes drugi bistveni' sestavni del vlade. V mestu Zagrebu je hrvatski ban g. dr. šubašič imenoval nov občinski svet, ki mu načel ju je dosedanj; predsednik g. Mate otarcevič. ' V ^ Beogradu se je sestal k zase-“«nju gospodarski svet Balkanskega sporazuma, ki im* na svojem pr0gr« 20» Zogar — Kurefiček 664 l8o. 25 6» 16" 20» Turjak 6" 17” 28 6*° 16*» 2)»» Rašica 6’° 17« 31 6so 161« 21*° Vel. LaSče 6»o 17“ 37 7*’ 17oi 21“ Karlovica 6°8 17” 50 7« 17*8 21" Nova v as — Bloke 54’ 16" 58 7“ 17»« 22o* Lož 5*° 16*' 60 ■j* i Igoo 22o7 Stari trg 5'» 16*8 62 7«« 1805 22’« Pudob 5«* 16“ 64 7“ 1810 22“ Igavas 500 16" 72 glO 18” 22’° Babnopolje 444 1616 74 815 18** 22“ Prezid 4