Zgodovina pedagogije. (Dalje.) Prvi od.d.elelt. Stari vek. 1. Stari OvJcL. čeravno stari Grki nieo pripoznali jednakosti Ijudi ter v tera načelnem vprašanji ne kazali plemenitosti srca, brigali so se vender dosta za svojo izobražbo, t. j. za vzgojo svobodnih državljanov, a robove ali sužnje so v tej zadevi zelo zanemarjali. Svobodni Grki so skrbeli za enakomerno izobraženje duše in telesa. Vodilo jira je bilo : BV zdravem telesu biva zdrava duša", ali: lepota duše izražuje se v lepetn telesu. Oni so torej skladno ali hannonično vzgojevali vse telesne in dušne sposobnosti. Zato jim je bila telovadba ali gimnastika vzgojno sredstvo za zdravje, inoč in lepoto telesa. Urili so se ali telovadili so v posebnih zavodih, ki so se imenovale giranazije in palestre (telovadišča). Razen tega so prirejali narodske igre ali svečanosti, pri katerih je bila telovadba med prvimi točkami. Najimenitnejše narodne igre so bile olimpijske, ki so se vsako četrto leto obhajale. Zmagovalce pri teh igrah so jako odlikovali. Drugo vzgojno sredstvo je bilo starim Grkom muzika s petjem in pesništvom. S tem predmetom so Grki blažili srce in krepčali zlasti s popevanjem starih junaških pesni ljubezen do domovine. Grška je bila razdeljena v več držav. Najimenitnejši ste bili Sparta in Atene. Eakor je bila Šparta politiško drugače urejena kakor Atene, tako so se tudj vzgojna načela in sredstva v Šparti razločevala od atenskih. Sparti je dal Likurg zakone, ki so merili na to, da se država po vojaško okrepča. Enaki duh, kakor v špartanskih državnih postavah, je bil pri vzgoji špartanske mladine. Slabo rojeno dete so starešine zavrgli; le močno dete so pri življenji pustili. Kopali so ga včasih v močnem vinu, da bi ga bili utrdili. Do sedmega leta ostal je otrok pri naateri, ki ga pa nikakor ni mehkužno vzrejala. Ni ga povijala v mehke in tesne plenice, ni se zanj bala, marveč pustila je otroka včasih tudi samega in v temi, da se dete v bodoče ne bode balo vsake sence. Se sedmini letora je pa vzela dečke država v svojo skrb in vzgojo. Stopili so v javni zavod, kjer so bili pod vodstvora vrlejših in starejših mladeničev in pod varstvom modrega moža, katerega so pedonotn (dečkovodnika) nazivali. Tukaj so dečke strogo vzrejali. Spali so na slami, na senu, na trstu in osatu, kar so si sami nabrati morali. Kopali so se po letu in po zimi. Oblečeni so bili malo in lehko, in bosi so hodili. Jeli so vkup, pa malo. Dovoljeno jim je bilo včasih, da so si hrano ukradli; a hudo so kaznovali tistega, kdor ni znal tatvine prikrivati. Ta nenravna vzgoja imela je vojaški nanoen, da bi si Špartanci v vojski tudi z zvijačimi poraagali. Šibali so špartanske dečke prvič za kazen, pa tudi v ta namen, da bi se utrdili. Kadar so jih šibali, niso se smeli niti jokati, niti na obrazu se jim ni smela poznati bolest, katero so trpeli. Take hrabre in vztrajne dečke so odlikovali z venci. Pri gimnastičnih vajah so se učili letati, bežati, loviti, skakati, metati kopje in disk (diskus). Urili so se v plesu in v raznih vojniških vadbah. Zato so se Špartanci odlikovali večkrat pri ojimpijskih igrah. Za umno izobraženje pa Špartancem ni bilo mar. Čitati in pisati se v javnih šolah niso učili, računili so le na pamet. Kar pa je lepo bilo pri špartanski vzgoji, je to, da se je mladina vadila kratko pa jedernato odgovarjati. Od tocl pride izraz lakoniško, t. j lakedemonsko (Špartanci — Lakedemonci). Na take odgovore so jih privajali med kosilom, med katerim so posamezni tudi peli in igrali na kitaro (liro). Za kosilo in jed so špartanski mladenči vkupno zlagali ob mesecih živež in novce za meso. Obed jira je bil priprost. Poglavitna jed jim je bila črna juha, o kateri pa zgodopisci ne vedo več povedati, kako je bila narejena. Dobivali so menda včasi tudi kuhane svinjine. Vino so dobivali za potrebo, menda z VO(lo mešanega, a upijaniti se nikdar nij eden Špartanec smel, tim manj pa mladina. Najlepša poteza v vzgoji špartanske mladine je bilo spoštovanje do starosti, katero so jej v glavo vcepili. V pričo starcev je niladina vstala in molčala ko zid. Zato je prišlo v pregovor, da je samo v Šparti prijetno, visoko starost dočakati. 0 grški mla= dini se je sploh reklo, da zna starost spcštovati, a o špartanski se je še posebno poudarjalo, da to tudi stori. Špartanskega dečka je smel slehern državljan prašati, kam ide, kaj počne itd. Ako mu ni znal tudi opravičevalno odgovoriti, takoj je bil karan in morda kaznovan. Ce se je o tem pritoževal, zadela ga je nova kazen. Nekatere mladenče so na poseben način utrjevali. Pošiljali so jih na nekaj časa ven iz mesta na kmete, na polje, v gozd, koder so tavali menda v ta namen, da so si sami živeža iskali, bodisi z lovora, zvijačo ali tatvino. Ob enena je bilo pa dovoljeno, da so zalezovali helote, to je špartanske sužnje, ki so se večkrat zoper gospodujoče Špartaoce hoteli vzdigniti. Fri deklicah špartanskih se je tudi oziralo na to, da so izrastle krepke in čvrste. Tudi v njih so znali Špartanci obuditi domoljubje; zato se je večkrat dogodilo, da so Špartanke vnemale svoje može in sinove v borbi proti neprijateljem domovine. V Atenah je bila vzgoja precej le takošna, kakoršna je dandanašnji po Evropi. Dete je mati s početka negovala, ali skoro da je večo skrb za dete imela pestunja. Jemali so Atenčani za pestunje kaj radi Špartanke, ki so bile kot take in kot dojke na dobrem glasu. S početka so pač skrbeli Atenčani tako za svoje dečke in deklice, kakor mi dan danes skrbimo. Dajali so otrokom potrebno hrano: mleko, med in drugo, ter preskrbeli jim obilo igrač in dajali priliko jira, da so si tudi sami delali slične igrače, kakor dan danes, namreč dečki: konjičke, vozičke, hišice, žabice, žoge in drugo; deklice pa punčike. Vodili so jih tudi na prosto, kjer so se igrali podobne igre, kakor mi, recimo: lovili so se, slepo miš lovili, lonec razbijali i. dr. Se sedmim letom pa je dobil deček posebnega nadzornika, kojega so zvali pedagoga (detovoda). Ta ga je povsodi spremljal, osobito k učitelju, v glumišče ali gledališče in k javnim svečanostim. Za pedagoga so jeroali največkrat zveste stare sužnje, ki niso bili več za težka dela. Učilnice niso bile v Atenah javni državni zavodi; učilnice so oskrbovali ljudje, ki so na kak način opešali in sicer za zaslužek, ki so ga od starišev dobivali. Zato učitelji niso uživali velikega spoštovanja. Pregovor v tej zadevi ni torej izmišljen: nQuem dii odere, paedagogum fecere". Učilnice atenske so bile tro- 3* vrstne: gramatiške, muziške in gimnastiške. Učitelji gramatisti so se učili čitati in pitiati; za računstvo se po šolah niso dosta brigali, kajti učenje je iiuelo pri Atenah bolj idealni, nego praktični namen. Čitali so grške pesnike: Homerja, Hesioda, Solona, Ezopa. Na ta način so prišle grške junaške pesni raed ljudstvo in postale narodne. V muziški šoli so dečki peli in svirali na kitari ali liri. Po vrhu so se napotili tudi v pesništvo. Telovadili so Atenski dpčki in mladenči v gimnazijah io palestrah, ki so bile krasno in bogato okinčane. V njih so se vadili enako kakor špartanski mladenči, samo s tera razločkom, da so Atenčani bolje gledali ua gibčnost in lepoto telesa, nego na moč in jakost. Tudi se je telovadba gojila pri njih še le v dobi od 16. do 18. leta. Vzreja je bila tudi pri Atenčanih stroga. Absolutne pokorščine Solon ni terjal, kakor Likurg; a ubogati se je pa po Solonovih načelih moralo radi tega, ker je Solon poudarjal, da ne bode znal ukazovati oni, kdor ue zna vbogati. Zato je pri Atenčanih tudi šiba pela; rabili so jo stariši, detovodi in učitelji. Z 18. letom je bila pri atenskem mladeniču vzrpja dovršena. Zdaj je stopil kot vojak in državljan v javno življenje. Po prestani šolski preizkušnji izroCili so mu v znak možatosti v gledališči v pričo zbranega ljudstva ščit in sulico. Potem je prisegel, da bode domovini z orožjein čast delal, branil njo in njune zakone ter častil bogove. Višjih učilnic Grki prvotno niso imeli. še le v Aleksandrovi dobi so se osnovale v nekaterih znamenitejših raestih. Naj glasovitejši ste bili ena v Atenah in druga v Aleksandriji. Učilo se je v njih tako zvanih sedem svobodnih umetnosti, namreč gramatika, retorika, dialektika. aritmetika, geometrija, muzika in astronomija. (Dalje prih.)