761 V znamenju škržata Marko Kravos V MARKOVI Spet hodim povprek, čez neshojene pokrajine, DEŽELI obrasel z dlako, poten, mojo slano kožo ližejo koze in jaz jim iz vimena stiskam mleko, mesečen od ponosa, pogumen in močen, sam. Spet diham svoj čudoviti smrad, človek, iz rodu še neukročenega človeka, lovec, bog oče, ki ustvarja boga sina po svoji podobi in krči svet po svoji meri in potrebi. Spet pasem divje bike, ki prdijo od nestrpnosti (sramu in zadrege ne bo, dokler bom jaz vladal), iščem boljšo pašo, premikam se z oboroženo roko, ' gledam v vrtince potoka, zaklinjam noč, kurim. Spet imam žulje na rokah in nogah, in tudi drugo je trdo, ko si po jedi žensko ulovim, če se pusti, potem si glavo podložim z lastno brado in zaspim. Takrat se vrnem v hude, nerazumne, vsakodnevne sanje. 762 MOČERAD Pomikam se po blatu in od kotanje v kotanjo. Zdim kot pravi lenuh in mislim samo nanjo. Gotovo jo srečam nekoč v studencu sredi trate, kako nežna je njena polt, po telesu pa zvezde zlate. Tisoč let se mi sanja o nji, ves svet se je medtem spremenil, a gotovo nekje še ona živi, a star postajam in brodim po blatu. STRAH Že dolgo slutim IN RAZUM da si mi usojena — edina. A vedno znova te ne prepoznam, sprašujem po imenu te, in vem: iz suše rase puščava spomina. KAJ Kaj je zdaj med naju padlo, je bolezen ali samo trudnost? Če je trudnost, vina v kri naliješ. Če bolezen, se za vse zdravilo najde. Ne prikličeš pa ljubezni, ki usahne. FEBRUARSKA Februar je, petek pozno ponoči, mačke razglašajo spodaj svoje ljubezenske krče. Čisto vodoraven sem v vodoravnem smislu besede. Karkoli bi napravil, vse bi šlo k vragu: roko bi dvignil, Marko Kravos 763 V znamenju škržata in bi zagorela hiša, če se obrnem, se bodo tla pogreznila ali bo studenec presahnil. To mine, to mine, si pravim, to je od slabe prebave, si pravim. Vsako jutro se telo lepo otrebi, potem boš spet pravi! RESNICA Svoj ud na samem še težkam in se mi toži po tistih časih, ko sem pri tem imel veliko zdravega veselja. Ko sem sanjaril, da ženskam razkazujem spred in zad in z vseh strani, kako bori se prvi med zemljani; že malo bog sem bil, ko nežne deklice učil sem vroče dihati. In čudežni koren sem vedno stiskal in on je z rdečo glavico podpiral stebre moje vere. Zdaj vse se maje, in misel išče smisel, ko otipavam suho rit resnice v prekratkem krilu. TORKOVA S katerim delom telesa NEVESTA je človek bolj lačen? Pa saj mu je treba samo toplote, toplote, edino, kar išče in rabi kot mačka, toplote. 764 Bodi zdaj tO: zase in zame pri vseh odprtinah telesa. Čutiš? Vsi vonji so dobri. Čutiš? Okusi vsi novi. Kar tipaš, karkoli otipaš, je tvoje, je toplo ta torek za tebe. Lahko se ti odpre ta edini dan za vse življenje in ostane ostalo za vedno noč črna. Daj, ne prebiraj, ta dan je tvoj dan, ta križ, pod katerim boš padla, je iz pravega lesa. Šele na njem se ti odprejo nebesa. TRI Prva LJUBEZENSKE PESMI Ves nor te kličem z otožnim tičem, ne odvrni očesa od mojega drevesa, kot himalajski vrh je velik in trd! Druga Ti imaš nedrca, jaz pa mošnjiček, ti imaš rožnico, jaz pa rožiček. Tretja Na drevesu ptica poje, sraka na domači figi, ah, cvetlica ljube moje duh ima po morski ribi. Marko Kravos 1 7G5 VZHODNA VARIANTA Kijev, Pecerskaja Lavra V znamenju škržata Ob veliki reki na vzhodu leži mesto Kijev: zeleno poleti, zeleno v srcu in v beli zimi. V njegovih podzemskih hodnikih spijo bradati in suhi menihi svoj tisočletni mir. Ko zapojejo možje na Ukrajini, ko se napijejo sredi žitnih polj in tečejo hitra dekleta po morju plavic za oblaki in jim divje sledijo moški, se dvignejo v peščenih duplinah presušene glave maziljenih — in nikomur nič ne morejo. Ob veliki reki na vzhodu, v zelenem Kijevu, imajo mrtve mrrvake globoko pod zemljo spravljene, sami pa se veselijo, dobro vino pijejo, se objemajo, in iz objesti se pretepajo. Na zelenem vzhodu, v Kijevu, bi rudi naše menihe morda globoko v podzemlje pospravili, v duhu slovanske vzajemnosti!