Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA Letna naročnina, Italija Lir 35.000 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 Letna inozemstvo Lir 50.000 PODUREDNIŠTVO Zračna pošta inozemstvo Lir 80.000 34135 Trst, Vicolo d. Rose, 7 - Tel. 414646 Poštno čekovni račun: štev. 11234499 i Leto XL. - Štev. 13 (1992) Gorica - četrtek, 31. marca 1988 - Trst Posamezna številka Lir 800 Vstali Kristus, kot je upodobljen v dvorani Pavla VI. v Vatikanu, kjer se vršijo papeške avdience Letos obhajamo Veliko noč v Marijinem letu, zato ne moremo mimo njenega sodelovanja pri velikonočni skrivnosti. V veri je Marija sprejela božje odločitve, tudi če jih ni razumela, in je hodila s Sinom tudi po poti odpovedi, trpljenja, žrtve in teme; zato je tudi z zaupanjem zrla v življenje in vstajenje. Če Kristusa sprejemamo v veri, kakor Marija, če ne živimo le sebi, temveč se nesebično razdajamo za druge in za mnoge skupne potrebe, potem smo s Kristusom vedno globoko povezani, v svojem življenju čutimo prenavljajoče delovanje velikonočne zmage. In to je neskaljivi vir našega veselja, upanja in moči. UREDNIŠTVO IN UPRAVA »KATOLIŠKEGA GLASA« Tri Velike noči Angelove besede ženam, ki so v velikonočnem jutru prišle h grobu, kamor so bili položili Kristusovo truplo in ga našle praznega, »vstal je kakor je bil rekel« (Mt 28, 6), so temelj in steber naše vere, kajti brez Kristusovega vstajenja bi bila naša vera prazna; v upanju bi ostali osramočeni; v smislu in cilju življenja bi bili prevarani; od vseh ljudi bi bili najbolj nesrečni, bolj pomilovanja vredni kot vsako drugo živo bitje, ki se svojega konca ne zaveda. Tako pa odmeva velikonočno sporočilo skozi zgodovino vseh človeških rodov: Kristus je vstal in živi! To tolažilno in opogumljajočo resnico oznanja Cerkev vse leto, še posebej pa na Veliko noč. ko ob Kristusovem praznem grobu prepeva trikratno alelujo in to vedno z višjim glasom kakor da hoče reči: Kristusovo vstajenje zajema vso preteklost, sedanjost in prihodnost. On je Začetek in Konec. Alfa in Omepa. Vstali Kristus je trikratna aleluja, aleluja stvarjenja, odrešenja in končnega poveličanja. V njem so tri Velike noči vsega stvarstva in človeštva. PRVA VELIKA NOČ JE STVARJENJE — vstajenje stvarstva iz Nič. Božja Beseda, ki je bila v začetku pri Bogu, še več, ki je bila Bog, je priklicala v bivanje vse, kar biva, nebo in zemljo, rastline in živali, nazadnje pa še človeka. To je tista prva Velika noč, ki je s svetlobo in stvariteljsko božjo močjo pregnala temo Niča. To je prva aleluja, ki še vedno odmeva po vsem stvarstvu. Sonce jo ožarja, zvez.de jo odsevajo in narava jo razodeva vsako pomlad. DRUGA VELIKA NOC JE ODREŠENJE ČLOVEKA — Kristusovo vstajenje. Podoba te Velike noči je izhod Izraelcev iz egiptovske sužnosti v svobodo ob- Nič kaj dobro se ne počutimo, ko nas Cerkev v postnem času kar naprej spodbuja k spravi, spokomosti, spreobrnjenju, h kesanju. Zeljo, da bi postali »popolni, kakor je naš nebeški Oče«, najraje uspavamo. Želeli bi ostati, kakršni pač smo, in celo Boga silimo, naj nas sprejme take. Ta krilatica postaja ponekod že kar nekakšen molitveni obrazec. Predvsem pa smo naveličani besed, kot so sprava, mir, edinost, spreobrnjenje in kesanje. Toda to ni vselej samo naša krivda, kajti tako pogosto nam odmevajo v ušesih, da postajamo ob njih skorajda neprizadeti. Še več. Včasih imamo občutek, da so se te vrednote zarotile proti nam. Roga se nam sprava: naj smo še tako razumevajoči s sodelavko, ona nas prezira. Roga se nam mir: še preden ga skušamo zgraditi v svojih srcih, nam ga iz skritih zased obstreljujejo najrazličnejši sovražniki. Roga se nam edinost: v njej se učimo povezanosti najprej v družini, zunanji dejavniki pa bi jo najraje raztrgali na kosce. Roga se nam spreobrnjenje: mar naj se vedno le trkamo na prsi, ko nemočni opazujemo tok dogajanj, ki neustavljivo teče v nasprotno smer? Še dosti teže kakor zdaj bomo doživljali odrešenjsko veselje na velikonočno jutro. Vse prevečkrat se nam srce krči v bolečini in razočaranjih. »Kako naj sedemo k velikonočnemu žegnu, če bo ostal sedež našega "izgubljenega sina” prazen?« toži razočarana mati. Vse prevečkrat do vratu tičimo v skrbeh in dvomih. »Vedno teže shajamo,« skrbijo starši številnih družin. »Nič ne kaže, da bo bolje,« ugotavljajo tudi optimisti. Zgodi se lahko, da dočakamo velikonočno jutro v bolniški postelji kot toliko drugih ali osamljenih v praznem domu. Premnoge bo to jutro našlo v zaporih, za bodečo žico v taboriščih. Kako potem sploh še kdo more govorili o velikonočnem veselju? Velikonočno veselje je drugačno. To ni veselje, ki ga doživljamo ob veselih plateh življenja. Nič nima skupnega z veseljem, ob katerem človek marsikaj pozabi. Nič nima skupnega z veseljem, v katerem človek išče sebe. Velikonočno veselje je čisto nekaj drugega. Upa si pogledati v oči vsemu: bolečini, trpljenju, razočaranju, dvomu, celo obupu. Upa si pogledati povsod: v obupane družine, v osamele domove, v ločene zakone, v bolniške postelje in invalidske vozičke, celo v ječe in taborišča. Zanj potrebujemo le veliko nesebičnosti in zelo močno vero. Velikonočno veselje si upa pogledati celo smrti v oči, saj se odpira na življenje onstran smrti. Posebna značilnost tega veselja je tudi ta, da ne zapusti tistega, ki so mu bili odpuščeni grehi. »Ce je kje na svetu radost, je prav gotovo to radost človeka s čistim srcem,« pravi Tomaž Kempčan v Hoji za Kristusom. Velikonočno veslje nam je bilo podar- UUBKA ŠORLI Jezus rešnja pot Glas veseli o vstajenju tvojega Sinu, Marija, ti posušil grenke solze je na duše dnu, Marija. Iz ljubezni materinske si za Jezusa trpela, darovala bolečine vdano si Bogu, Marija. S Sinom trudna in potrta križev pot si prehodila, spremljala si ga s pogledom bolnim od strahu, Marija. Pa je vstal v nedeljskem jutru, zmagovit in veličasten. V tebi o neskončni grozi zdaj ni več sledu, Marija. Radost ti srce navdaja, iz oči ti sreča sije — vse en sam je čudež božji, gledaš ga ko v snu, Marija. O, ti veš: po težkem križu in po čudežnem vstajenju Jezus rešnja pot je prek nevidnega mostu, Marija, tja, kjer varno je življenje v družbi tvoji večne čase, kjer kraljestvo je ljubezni, bratstva in miru, Marija. j eno z veliko nočjo, zato je to najčistejše veselje, ki obstaja na svetu. Jezus je lahko izrazil le nekoliko tega veselja, ko ga je primerjal z veseljem matere po rojstvu otroka. Velikonočno veselje pa je dar Svetega Duha in znamenje božje navzočnosti med nami, kot so zakramenti, Evharistija, božja beseda. Vse darove Duha, tako tudi veselje, nosimo v krhkih posodah. Pokvarimo in izgubimo ga že s slabim razpoloženjem. Nanj vplivajo najpreprostejše vsakdanje stvari in dogodki. Toda jedro veselja ostane mir, katerega izvir je vstali Zveličar sam. Jezus nam ne zapušča in ne daje miru na splošno, ampak svoj mir. Velikonočno veselje je neuničljivo. Tudi to je znamenje, da je to veselje dar Boga. »In vašega veselja vam nihče ne bo vzel« (Jn 16, 22). Celo v bolečini, tesnobi in trpljenju, ko smo daleč od tega, da bi lahko govorili o veselju, ostaja na dnu srca občutek miru, gotovosti, varnosti. Velikonočno veselje in velikonočni mir sta božja darova. Zato ne mislimo, da si ju moremo prilastiti in vselej računati z njima. V letošnjem velikonočnem jutru nas morda ne čakata niti veselje niti mir. Toda stopili bomo vanj zato, da v njem srečamo svojega Gospoda in Odrešenika, kakorkoli že. Naša tiha in pobožna želja letošnjega posta je lahko tudi ta, da nam Gospod nakloni dar svojega veselja In miru. VANJA KRŽAN ljubljene dežele. Tedaj, ko je šlo za biti in ne biti, ko je bil obstoj izvoljenega naroda na kocki, je Bog na čudežen način posegel vmes in usodo Izraelcev iz narodne smrti preusmeril v življenje. Uresničenje te podobe je naše odrešenje po Kristusu, ki je s svojo smrtjo in vstajenjem preusmeril zgodovino človeštva. Ob vstalem Zveličarju ni več mesta za strah, da bi končali v niču, ni več mesta za obup, saj je On naše jamstvo, On naše upanje, saj nas prav On osvobaja od zla in greha. To je torej aleluja našega odrešenja, ki se je zasvitalo že z učlovečenjem božjega Sina, a se je na Veliko noč popolnoma zasvetilo. O, to je res dan, ki ga je naredil Gospod! TRETJA VELIKA NOC BO OB KONCU ČASOV — ko bosta odrešeno človeštvo in prenovljeno stvarstvo prešla v poveličanje, v večno veliko noč z najvišjo in neminljivo alelujo. Kar je namreč Kristus uresničil s svojim vstajenjem na sebi, bo uresničil tudi na nas. Pečati grobov bodo raztrgani, kamen zgodovine odvaljen. To bo tretja, dokončna velika noč, dokončno vstajenje človeštva in stvarstva, uresničenje tistega, kar vsako nedeljo izpovedujemo z besedami: verujem v naše vstajenje in večno življenje. Kot pravi zadnji koncil v dokumentu »Cerkev v sedanjem svetu« (45, 2): »Vstali in poveličani Kristus je cilj človeške zgodovine, točka, v katero se stekajo vsa naša hrepenenja, središče človeškega rodu, veselje vseh src in izpolnitev njihovih teženj.« Škof F. Kramberger Zakonski predlog SSk o globalni zaščiti pred senatom Zakonski predlog Slovenske skupnosti o globalni zaščiti slovenske narodnostne skupnosti v Italiji je bil 18. marca predložen v italijanskem senatu. To je na seji deželnega tajništva SSk sporočil tajnik Ivo Jevnikar. Besedilo so podpisali valdo-stanski senator dr. Cesare Dujany, tajnik Sardinske akcijske stranke sen. Carlo San-na, senator Južnotirolske ljudske stranke Hans Rubner in senator iste skupine, predsednik mešane skupine v senatu Roland Riz. Sedanji predlog je od leta 1972 že tretje besedilo zaščitnih besedil SSk in je sad nove poglobitve vseh odprtih vprašanj ter novosti zadnjih let. Šteje 30 členov in obširno spremno besedilo. Vsebino in zna- čilnosti novega predloga je stranka predstavila na tiskovni konferenci v torek 29. marca na sedežu v Trstu. Po mnenju deželnega tajništva gre vsekakor za pomemben doprinos k razjasnitvi slovenskih zahtev in za jasen sad sodelovanja med strankami narodnih manjšin, ki so s predložitvijo besedila SSk v senatu dejavno pokazale svojo solidarnost z našim bojem. Na seji je deželno tajništvo razpravljalo o splošnem političnem položaju. V zvezi z vladno krizo je izrazilo zahtevo, naj nova vlada sprejme med svoje obveze odobritev zaščitnega zakona za Slovence. Izredno zaskrbljenost je izrazilo zavoljo novih groženj v zvezi z zmanjšanjem prisotnosti državnih soudeležb na našem področju in krčenja števila delovnih mest. Glede položaja v devinsko-nabrežinski občini je izrazilo zadovoljstvo, da je ostal na čelu pomembne občinske uprave slovenski župan in da se je kriza rešila. Med pomembnimi novostmi zadnjih dni je po mnenju SSk še odobritev Listine o pravicah manjšinskih jezikov v okviru Evropskega sveta v Strassburgu, ki je za vse evropske manjšine — podobno kot resolucija Kuijpers v Evropskem parlamentu — temeljnega načelnega in političnega pomena, po namenu sestavljalcev pa naj bi postala prava mednarodna pogodba. V nadaljevanju seje je tajništvo razpravljalo o deželnih volitvah, oblikovanju programov in kandidatnih list, o čemer bo sklepalo bližnje zasedanje strankinega deželnega sveta. ■ Stroški za papežev obisk u Avstriji Glede papeževega obiska je škof Kapel-lari rekel, da si stroške zanj delita graška in celovška škofija. Vsaka bo morala prispevati približno dva milijona šilingov. Tega denarja pa ne bodo vzeli od cerkvenega prispevka, temveč iz prodaje zemljišč. Škof je ponovno poudaril, da ima koroška Cerkev vso pravico obhajati pra znik vere s apepežem. Za Evropo in federalizem Ob koncu tedna sta bili v alpskem loku dve pomembni zborovanji o problemih federalistične Evrope, pa tudi narodnih manjšin in njih vloge. V Trentu je bil kongres Unije za federalistično Evropo, na kateri je sodelovalo veliko predstavnikov predvsem iz Italije, pa tudi iz inozemstva, kot Švice, Katalonije v Španiji in ZR Nemčije. V Vicenzi pa je bilo naslednji dan srečanje manjšinskih in avtonomističnih strank in gibanj v Italiji. Med njimi južno-tirolska SVP, Union Valdotaine, Slovenska skupnost, Partito sardo d'Azione, Movi-mento Friuli pa še venetski, lombardski in piemontski avtonomisti. Beseda je tekla tudi o prihodnjih evropskih volitvah. Razgovor o Slovenski skupnosti InašimimisiiMrii 18 Mika rnč Na vprašanja, ki jih je zastavil dr. K. Humar, je odgovoril deželni tajnik SSk Ivo Jevnikar. Lansko leto, v nedeljo 20. decembra, je Slovenska skupnost pripravila v Gorici spominsko slavje ob 40-letnici samostojnega političnega nastopanja Slovencev v povojni Italiji. Zato zastavljam vprašanje: Prva slovenska samostojna stranka v povojni Italiji je bila Slovenska demokratska zveza (SDZ). Kot vemo, je šlo za koalicijo dveh dotedanjih političnih skupin, nekdanjih liberalcev in pristašev Slovenske ljudske stranke na Primorskem. Ali se SSk čuti naslednica SDZ, ali gre pri SSk za novo politično formacijo? Odgovor bi lahko bil dvojen: vsekakor je Slovenska skupnost nastala kot nova politična formacija, vendar se čuti tudi kot naslednica prejšnjih skupin, ki so v povojnem času na naših tleh zagovarjale samostojno politično nastopanje. Položaj na Tržaškem in Goriškem je bil do nastanka deželne SSk na prvem deželnem kongresu v Devinu dne 24. maja 1975 precej različen. Za Goriško velja, da je bila Slovenska demokratska zveza koalicija dveh skupin, kar se je ohranilo do 1975. Na Tržaškem je bil položaj bolj zapleten. SDZ je bila le ena izmed štirih samostojnih političnih skupin, ki so nastale v prvih povojnih letih. Med njimi je prihajalo do sodelovanja, a tudi do ostrih razhajanj, dokler se niso za tržaške občinske volitve leta 1962 povezale v koalicijo, jz katere je zrasla enotna stranka Slovenska skupnost. Ta je pozvala vse pripadnike slovenske narodnostne skupnosti, naj se, ne glede na (ideološke razlike, povežejo na narodnostni osnovi, da z združenimi močmi dokažejo, da želijo biti osebek tudi v politiki. Zato so tudi stopile nekoliko v ozadje razlike, ki ločujejo, da bi se poudarilo to, kar je vsem skupno: skrb za našo ohranitev in vsestranski razvoj. SSk je vsedeželna politična stranka, bolj ali manj navzoča v vseh pokrajinah dežele Furlanije-Julijske krajine. A11 bi našim bralcem razložili, kakšen je bistveni program SSk? Mlajši volivci o tem gotovo premalo vedo. Omenil sem že delo za našo ohranitev dn vsestranski razvoj. To je osnova, ki pa ni ločena od skrbi za rast vse skupnosti, katere del smo. Naši izvoljeni predstavniki nikaikor ne skrbijo le za interese Slovencev v smislu, da se zanimajo le za jezikovno ali podobno enakopravnost. Po svojih močeh si prizadevamo, da vplivamo na reševanje vseh problemov, ki nas zadevajo. Velikokrat se dogaja, da nas kaka stvar zanima ali prizadeva kot vse ostale državljane, a še posebej kot Slovence. In ravno tu se poikaže posebna občutljivost, ki jo lahko pokaže le slovenska stranka, saj v vsedržavnih strankah prevladujejo pač splošni interesi. Tak primer so lahko sinhrotron ali nove tovarne. Kot ostali prebivalci imamo interes, da se družba razvija, da se odpravlja brezposelnost. A kot Slovenci zahtevamo tudi dolžno upoštevanje naše pravice do narodnega prostora, nasprotujemo razlastitvam ipd. Zanimivo je s tem v zvezi dejstvo, da smo na tem področju tudi s strogimi strokovnimi utemeljitvami še pred »zelenimi« in ekologisti odigrali več bitk v zaščito našega okolja. Pri našem programu smo vezani le na temeljne načelne smernice in na zdravo pamet, ne pa na bolj ali manj izdelane a vprašljive in toge zgradbe »velikih ideologij«. Ko se pojavi problem, ga naši strankini organi — velikokrat v sodelovanju s strokovnjaki — pregledajo, o njem razpravljajo in se nato odločajo. Kako je organizirana vaša stranka? Kdo so lahko njeni člani? Povrnil bi se k prejšnji misli, kako SSk določa svoje programe in stališča. Jasno je, da bi bilo idealno, da bi bilo čim več naših ljudi vključenih v strankino delo. Ne zaradi »zganjanja politike«, ki našim ljudem ne leži, pač pa zaradi demokratičnega soodločanja o velikih in malih problemih, ki nas zadevajo. Organizacija SSk je izpeljana predvsem v tržaški in goriški pokrajini, medtem ko imaimo v videmski (deloma tudi v porde-nonski) pokrajini nekaj predstavnikov, veliko prijateljev in okoli tisoč volivcev, nimamo pa struktur. Mladina ima svoji pokrajinski in skupno deželno mladinsko sekcijo, ki deluje zelo samostojno. Za ostale somišljenike SSk je osnovna organizacijska sekcija, ki obsega ozemlje občine ali pa zaokroženega mestnega predela. V vsaki pokrajini so pokrajinski kongresi, ki izvolijo pokrajinske svete. »Izvršna oblast« je pokrajinsko tajništvo oz. pokrajinski izvršni odbor. V deželnem merilu imamo ravno tako deželni kongres, deželni svet, deželno tajništvo. Omeniti je treba potem še pomožne organe, kot so komisije, razni odbori itd. Pomemben je seveda tudi strankin tisk — od letos dalje enotni mesečnik »Skupnost«. član SSk je lahko vsak zaveden Slovenec, ki sprejema pravila in načela SSk. Kakšen je odnos SSk do ostalih strank v deželi? In kakšen je njen odnos do jugoslovanske in še posebej do slovenske politične stvarnosti v sedanji Jugoslaviji? V Furlaniji-Julijski krajini je SSk enakopraven član šeststrankarske deželne koa-•lioije, torej nekakšne tradicionalne vladne večine, katere šesti član je SSk. Žal nam doslej ni uspelo, da bi lahko sodelovali tudi v sami deželni vladi, čeprav to ostaja naša zahteva. V tej zakonodajni dobi pa vodi zastopnik SSk, deželni svetovalec dr. Drago Štoka, pomembno svetovalsko komisijo za kulturo, šolstvo, šport in rekreacijo. Že pred leti se je na kongresih SSk oblikovalo stališče, da skušamo sodelovati v upravnih večinah in izvršnih organih, ker na tak način lahko največ dosežemo za naše ljudi, ali pa vsaj marsikaj slabega preprečimo. Majhna stranka, ki je vedno v opoziciji, v Italiji ne more pokazati ka-ikih večjih uspehov. Seveda pa je zelo jasen pogoj za naše sodelovanje za Slovence pozitiven upravni sporazum. Biti morajo izgledi, da bo naša prisotnost za manjšino koristna. V problematičnih položajih, kakršen je npr. v občini Trst od Osima dalje, izbire niso -lahke. Dokaz za to je bilo naše sodeilovanje — ki je tudi v stranki vzbudilo razprave — v občinskem odboru, dokler ni naš predstavnik prof. Aleš Lokar odstopil, ker so bile razmere nemogoče z našega gledišča. Vsakodnevno trdo delo v upravah pa prinaša sadove: od šolskega centra v Gorici do pobud našega župana v Devinu-Nabrežini, našega pokrajinskega odbornika za kulturo v Trstu, člana upravnega odbora Tržaške krajevne zdravstvene enote, ostalih naših svetovalcev od dežele do rajonskih svetov. Ker smo del slovenskega naroda, se seveda živo zanimamo za to, kar se dogaja v njegovem središčnem delu, torej v matici. Vsak napredek na poti demokracije, kulturne rasti, gospodarskega razvoja blagodejno vpliva tudi na nas; vsako zaostrovanje, centralistični pritisk in podobno pa tudi mi občutimo v vsej negativnosti. V Stikih z oblastmi Slovenije in Jugoslavije opozarjamo na moralno in pravno dolžnost, iki jo ima matica, da se zanima za našo usodo, da od Italije zahteva izpolnitev naših pravic. Obenem pa podčrtujemo nujnost, da se v odnosu matice do zamejstva opusti vsako privilegiranje oziroma zapostavljanje iz ideoloških razlogov. Skupni slovenski prostor je obogatitev le, če sprejema pluralizem. Proti koncu letošnje pomladi bodo v naših krajih važne politične volitve, predvsem v deželni svet, v pokrajinska sveta v Trstu in Gorici, v tržaški občinski svet. Kako se SSk na te volitve pripravlja? Saj bodo bolj tvegane kot v preteklosti, zlasti ker je padlo število prebivalcev v Trstu in ker vemo, da umirajo stari tradicionalni volivci SSk, zaljubljeni v slovenstvo in demokracijo, novi rodovi pa, se bojim, da so narodno manj zavedni. Tržaške in goriške dijaške akoije ob primeru Sama Pahorja so pokazale, da se za drugačnim videzom skriva v naši mladini velika občutljivost za pravičnost, velika narodna zavest. Pojavlja se v spremenjenih oblikah, kot se spreminjajo generacije. Gre za to, da skušamo mladim prikazati vrednost samostojnega nastopanja, aktivnega sooblikovanja skupne usode. Mladina od nas zahteva doslednosti in odločnosti. Volitve bodo tvegane še iz nekaterih razlogov, ki v vprašanju niso omenjeni. Najprej je tu grožnja socialistične stranke, ki bi rada tako spremenila deželni l^oli Krnim naj v vas razžari plamen wrtt IjKfer volilni zakon, da bi avtomatično izpadla iz prihodnjega deželnega sveta ravno slovenska stranka... V Trstu bo treba tokrat na pokrajinskih volitvah izvoliti le 24, in ne več 30 svetovalcev. Šest jih torej izpade... Pojavljajo se nova politična gibanja, iki so vabljiva tudi za Slovence... Kljub vsemu pa smo optimisti. Če prav pomislimo, je izreden dokaz naše zavesti in politične zrelosti, če glasujemo za slovensko listo. Za te glasove ni nobenega dvoma, kaj hočejo na teh tleh. Če smo upravičeno zavzeti za spoštovanje našega jezika v poštnem prometu in pred sodiščem, se moramo toliko bolj potruditi, da pošljemo svoje ljudi tja, kjer se tudi o nas odloča. Priprave na volitve so seveda stekle po že tradicionalnih vzorcih: seje sekcij in drugih organov, iskanje kandidatov, oblikovanje programov itd. A glavna priprava na volitve je dolgoletno vsakodnevno delo na raznih ravneh v stranki in v izvoljenih svetih. Sama reklama ne zaleže. Treba je pokazati na opravljeno delo in na pošteno misel, ki ga je vodila. Pri tem se SSk nima česa sramovati, čeprav ima tudi svoje pomanjkljivosti. Morda pa v tisku vse delo ne prihaja dovolj do izraza. Ravno med zadnjimi dejanji bi rad na koncu omenil naš novi predlog zaščitnega zakona. V prenovljenem besedilu so naše temeljne zahteve in je naš temeljni narodnoobrambni in družbeni program, ki zajema Tržaško, Goriško, Benečijo, Rezijo in Kanalsko dolino. Predstavili so ga Senatorji Valdostanske zveze, Sardinske akcijske stranke in Južnotirolske ljudske stranke, kar je lep dokaz manjšinske vzajemnosti. Upamo, da bodo volilni izidi taki, da bodo našim prizadevanjem za pravično zaščito v trdno oporo. M. Terezija (levo) in misijonar Stanko Pavlin SDB ob srečanju v Hongkongu OBISK PRI DR. JANEŽU Končale so se naše »baldorie«, naše razposajenosti za kitajsko Novo leto (17. februarja), piše misijonar Stanko Pavlin. Danes smo znova začeli s poukom. Fantje so nekam »izgubljeni«, seveda saj so prejšnje dni samo lumpali... Tudi jaz nisem ostal doma, podal sem se na Taiwam kar za 15 dni. Tam se obiskal maryknolca p. Franca Rebola, ki ima krasno vpeljano župnijo in je odgovoren tudi za »vrtec«, ki ga je uredil za otroke in za farane skupaj z bazenom. V soboto popoldne me je peljal z avtomobilom do Tajpeja, glavnega mesta Tai-wana, dve dobri uri vožnje. Tam sem bil gost maryknolcev. Naslednji dan v nedeljo sva se z vlakom odpeljala v Lotung obiskat dr. Janeža. Doktor naju je čakal in Dr. Janez Hornbock - zlatomašnik Na uredništvu smo prejeli naslednje sporočilo: Dragi dobrotniki in mohorjani! Letos za Veliko noč bo 50 let, odkar sem prejel masniško posvečenje v Inomostu (Innsbrucku). Na materinsko nedeljo, dne 8. maja, bom obhajal v svoji fari Podgorje zlato sv. mašo. 42 let sem posvetil delti za Mohorjevo družbo. Prosim vas, hvalite Z menoj Boga tudi za vse, kar se nam je posrečilo v teh težkih letih storiti za to našo skupno Mohorjevo. Naj Mohorjeva ostane še naprej en velik kup dobrih volj. Kristus je vstal! Vstali bomo tudi mi! Dr. Hornbock Janez Zlatomašnik Hornbock je nekaiko drugi ustanovitelj Celovške Mohorjeve družbe. Ta je bila za časa nacizma razpuščena, njeno imetje (hiša na Karntnerstrasse) zaplenjena. Koroška s Celovcem je po vojni prišla pod angleško vojaško upravo. Dr. Hornbock je s še nekaterimi drugimi duhovniki dosegel pri Angležih, da je Mohorjeva oživela in že leta 1947 izdal prvi knjižni dar po vojni. Pod njegovim vodstvom je nato Mohorjeva rastla in se širila. Postopno so obnovili poškodovane Mohorjeve hiše. Leta 1953 odprejo Mohorjev dijaški dom z osmimi dekleti in tremi šolskimi sestrami. Tega so nato razširili in v šolskem letu 1958-59 vanj sprejeli že 75 fantov dn 43 deklet. Prizidali so še Slomškov dom za dijake. Največje delo Mohorjeve in dr. Hom-bocka pa je Modestoiv dom, nova, moderna zgradba za dijake, ki jo sedaj vodijo salezijanci. V tem domu so med počitnicami gostovale že številne naše skupine. Mohorjeva je pod svoje okvirje vzela tudi Slovenski dijaški dom na Dunaju, ki ji ga ]£ zaupal p. Tomažič. V letih po zadnji vojni je Celovška Mohorjeva postala tudi močno tiskarsko podjetje, 'ki zaposluje številne slovenske uslužbence. V njeni tiskarni se 'tiskajo ne samo mohorjevke, marveč tudi Naš todnik, Nedelja, Družina in dom in še marsikaj drugega tudi v nemškem jeziku. Opremljena je z modernimi stroji in strokovno usposobljenim osebjem. Mohorjeva si je pridobila veliko prijateljev posebno v Sev. Ameriki. Od tam so ji naši rojaki tudi veliko finančno pomagali v težkih povojnih časih. Dr. Hornbock je v ZDA večkrat potoval in se tam srečal z izseljenci, ki so po umiku iz Slovenije preživeli prva leta na Koroškem in bili deležni tudi pomoči tamkajšnjih rojakov. Zlatomašniku dr. Janezu Hornbocku se je Mohorjeva in z njo vsa krščanska slovenska skupnost na Koroškem oddolžila v mesecu januarju, ko so g. jubilantu podelili Tischlerjevo nagrado, ki je najvišje priznanje med slovenskimi Korošci. Ob tem slavju v Slomškovem domu 22. januarja je bil navzoč tudi mariborski škof F. Kramberger, ki je med drugim izjavil: »Eden Slomškovih delavcev je tudi dr. Janez Hornbock, ravnatelj Mohorjeve družbe v Celovcu. V njem je Slomškov duh in tista moč, iz 'katere je ustvaril dela, ki ga odlikujejo.« Gospodu zlatomašniku čestitamo tudi primorski Slovenci in hvalimo z njim Boga za vse, kar je dobrega storil za koroško slovensko ljudstvo. Maša za pomorjene cigane V stolnici v Speyru (ZR Nemčija) je bila 13. marca maša zadušnica za 500.000 pomorjenih Romov (ciganov). Tisoč Romov iz vseh delov ZRN je obujalo spomin na 45-Ietnico množičnega pregona Romov marca 1943 v taborišče smrti Auschvvitz. Zvezni kancler Helmut Kohl je opozoril, da v Nemčiji ne sme nikdar več priti do podobnega sramotnega dejanja. Rome je treba spoštovati in jim priznati njihovo mesto v družbi. Pogajanja se nadaljujejo Prefekt Kongregacije za verski nauk kardinal Joseph Ratzinger je pri sprejemu veleposlanika Italije ob obletnici podpisa konkordata med italijansko državo in Apostolskim sedežem izjavil tudi, da pogajanja med tradicionalističnim nadškofom Marcelom Lefebvrom in Apostolskim sedežem še trajajo. Ta si prizadeva, da bi dosegel spravo s škofom, ki odklanja številne novosti drugega vatikanskega koncila, ter njegovo duhovniško bratovščino papeža sv. Pija X. bil zelo vesel obiska. Dolgo smo skupaj kramljali. Doktor je enkratna osebnost; govori počasi, sedaj meša mandarinščino s slovenščino; kdaj zavije v italijanščino. (Ddktor nima priložnosti, da bi govoril po slovensko, redovniki kamilijanci, ki vodijo bolnišnico, pa so Italijani.) Tako je pogovor še bolj zanimiv. Obujali smo stare spomine na msgr. Ke-reca, na g. Andreja Majcna, na sestre, ki so sedaj v Križah, pa na razne avanture iz preteklih časov. Dr. Janež zna opisati stvari in dogodke tako lepo in natančno, da bi človek težko verjel, če bi ne bil sam priča dogodkom. Rebol je kar poslušal in poslušal in se čudil. Če pa hočeš kaj več zvedeti o njem, se ti izmuzne kot riba; noče, da se govori o njem ne v revijah ne v »cajtengah«. Zelo je skromen. Samo ob sobotah in nedeljah se lahko z njim kaj več pogovoriš, ker je ostale dni vedno okrog bolnikov ali v operacijski sobi. Zjutraj ob 8. uri je že v oddelku pri bolnikih. Potem malo »kofetka«, pa cigareto in spet v XR oddelku, kjer pregleduje spek-trume in odloča, kaj je bolj primerno ali operacija ali zdravljenje. Kamilijanci zidajo novo moderno bolnišnico, končana bo prihodnje leto, 'vse bo najbolj moderno opremljeno. Sredstev imajo dokaj več kot pred leti, tudi po zaslugi dr. Janeža, ki je znan po celem Tai-wanu. Hvala za Mohorjeve knjige in lep pozdrav vsem ter blagoslovljene velikonočne praznike. (Opomba ured.: Franc Rebol se je rodil v Šmartnem pod Šmarno goro leta 1925, odšel v Ameriko, leta 1943 stopil v redovno družbo Maryknol v Nevv Yorku, postal mašnik 1953 ter odšel v misijone. Je torej Slovenec po rodu, a Amerikanec po miselnosti.) DOBRO IN SLABO Z MADAGASKARJA Hitro mineva čas. In kot sad na vrtu tudi mi počasi dozorevamo... Vsaj da hi res dozorevali za Njega, ki nas je izbral in poklical na delo v svoj vinograd. Koliko jih gre vsak dan in mlajši od nas... Hvala Njemu za vse, tudi za čas, ki nam ga meri z radodarno ro V | ■ s ' 34170 GORIZIA- GORICA (ITALY) - JTALflA, 63 TELEF. (0481) 82166/7/8 - TELE*-461154 PAL GO I libreria cattolica katoliška knjigarna Piazza della Vittoria • Travnik, 25 GORIZIA - GORICA (ITALY) Tel. (0481) 84407 — knjige (revije in specifične knjige po naročilu) — šolske, pisarniške, tehniške in domače potrebščine — vse vrste papirja in lepenke — nabožni predmeti in sveče — sezonski artikli za okras in darilo — plošče in muzikasete — igrače — pisarniško pohištvo — fotokopije SOVODNJE OB SOČI Tel. 882017 ■S-: Svetovalska skupina v deželi Furlaniji-Julijski krajini SLOVENSKE SKUPNOSTI želi ob velikonočnih praznikih vsem Slovencem doma, v zamejstvu in na tujem mnogo sreče. Obenem se zahvaljuje vsem somišljenikom za zvestobo in podporo naši stranki v deželni zbornici. SUPERMARKET BERTOLINI W A L T E R MOSSA - ul. Isonzo, 19 Tel. 80394 Velika izbira mesa, mesnih izdelkov, perutnine ter divjačine in rib na drobno in na debelo. Cene ugodne - Odprto vsak dan razen ob ponedeljkih od 8.30 do 12.30 in od 15. do 19. ure. Obiščite nas! Odšli boste zelo zadovoljni! GOSTILNA DEVETAK VRH SV. MIHAELA Tel. 882005 GOSTILNA SOBAN JAMLJE Tel. 75044 PEKARNA IN SLAŠČIČARNA JAZBEC RENATO NABREŽINA Tel. 200174 MALALAN DRAGULJARNA: Narodna 28 OPTIKA: Proseška, 6 OPČINE Tel. 211465 Tel. 213957 Srečanje občin v Firencah Prejšnji teden je bilo na sedežu občinske uprave (Palazzo Vecchio) v Firencah srečanje občinskih odbornikov za mestno redarstvo in promet pokrajinskih glavnih mest v Italiji. Na povabilo florentinskega odbornika so se zbrali predstavniki vseh glavnih uprav v državi, pa tudi srednjih in manjših mest. Goriško občino je zastopal odbornik A. Bratuž. Na seji so navzoči sklenili še bolj koordinirati vprašanja prometa, zlasti zgodovinskih 'mestnih središč. V ta namen bodo sklicali kasneje širšo vsedržavno konferenco. Naj še dodamo, da je prav občina Fi- rence nedavno zaprla prometu svoje bogato kulturno in zgodovinsko mestno središče (od bregov Arna do stolnice) in s tem omogočila mnogo lažji dohod številnim obiskovalcem in turistom. Opozorilo filipinskih škofov Filipinski škofje so v pastirskem pismu posvarili pred »brezvestnim izkoriščanjem« gozdnega bogastva ter onesnaževanjem voda. To se je dogajalo in posledice bo mogoče kvečjemu blažiti. Od prvotnih 30 milijonov hektarjev gozda se je ohranilo le milijon hektarjev. Ob veliki naravni škodi škofje vabijo državo, naj se odločno zavzame za varstvo naravne dediščine in skrbi za zdravo človekovo okolje. Razočaranje srbskega pisatelja Dobriča čosič piše takole: Generacijo, ki ji pripadam, je zgodovinsko in usodno opredelila vojna in naša razhajanja po njej; vojna, ki smo jo mi, partizaznl, z brezmejno voljo in velikanskimi žrtvami preusmerili v revolucijo, a ki je po svojih vsebinah in izidih, po svoji sedanjosti prej politični prevrat kot socialistična revolucija. Takrat, v tej vojni in prevratu, je začetek vsega, kar smo ustvarili potem in kar danes smo; takrat smo začrtali in izsanjali našo »srečno bodočnost«, prepričani, da smo stvarniki zgodovine; sebe smo takrat vzpostavljali kot moralna bitja, spo-čenjali politiko in umetnost, zasnovali ambicije za oblast, znanost, stroke, porajali življenjske ljubezni in prijateljstva. Ko je prišel konec vojne, se za nas v duhovni biti vojskovanje in boj še nista končala; moji generaciji konec vojne ni pomenil samo osvoboditve in miru, bil je začetek »srečne bodočnosti«. Uresničevanje te »srečne bodočnosti« je potekalo v nenehnem ideološkem boju med pravovernimi in heretiki, boju, ki je v nekih obdobjih dobival izraze surove državljanske vojne: s trenjem glav in drobljenjem duš, podžgana s političnimi puči, s kampanjami in likvidacijami neprimernih in neposlušnih, ki so označene s številkami partijskih plenumov. Sovražniki naše »srečne bodočnosti« so se kar naprej množili, proizvajali, razglašali in razvrščali, tako da je danes tudi po zvrsteh veliko več sovražnikov »srečne bodočnosti« kot na začetku bojevanja zanjo. Za opisovanje uresničevanja in hvale naše »srečne bodočnosti« je bilo porabljenega strašansko veliko papirja, o njeni resnici pa je napisanih komaj kaj dobrih knjig. In kaj smo zdaj, na koncu naše »srečne bodočnosti« mi, njeni stvarniki, verniki, privrženci, odpadniki, sopotniki, uporabniki? Čas je, da skrbno položimo račune iz oči v oči s svojimi sodobniki in našimi otroki ... Čas je, da z resnico o sebi, se pravi o nas, ki smo skušali ustvariti novo družbo in utemeljiti »srečno bodočnost« narodu in ljudem na naših tleh (ustvarili pa smo družbo za enega in za nekatere, zase, tako da se »srečna bodočnost« spet spreminja v nesrečno preteklost!), čas je torej, da izpovedujemo svoje resnične izkušnje, ki so za edino prihodnost tega naroda neprimerno pomembnejše od opisovanja dejanskosti naše stvarnosti, kajti dejanskost je tako očitna, da je resnico mogoče videti in vedeti zanjo tudi z malo pameti in truda. Z nami ne umirajo naša dejanja, ta nas bodo preživela, dobra in zla, zla dejanja dlje; z nami umirajo naše osebne izkušnje... Zgodovinsko bučanje »zmagovite« in revolucionarne generacije naglo zamira ne samo v umetnosti in znanosti, marveč na vseh področjih življenja. V družbenem prostoru smo končali državljanske, politične in vojaške kariere; postali smo upokojenci, skrbno prebiramo osmrtnice, na pogrebih se celo vrstniki komaj prepoznajo. Največ nas je nezadovoljnih s svojim javnim delovanjem in zaskrbljenih za prihodnost države. Mnogo nas je razočaranih, prevaranih, resigniranih. Doletela nas je kazen za našo preveliko in neutemeljeno povojno zaverovanost vase. Stvarnost nas sili k spoznanju: naša največja zgodovinska dejanja so vojne zmage in prevzem oblasti; naši moralni podvigi so ostali v borčevskem in partizanskem trpljenju. V miru pa, razen obrambe državne neodvisnosti pred Stalinovo nadvlado, nismo ne znali ne zmogli opraviti niti enega samega velikega dejanja tako, kot se spodobi, tako, da bi nas preživelo. Naša zaverovanost vase je bila močnejša od znanja, egoizem močnejši od idealov in morale, državljanska strahopetnost od nacionalnega dostojanstva. Prepričan sem, da na teh tleh od Nemanja do današnjih predsedujočih ni bilo generacije, ki bi živela bolj neresno in lahkoverno, več uživala, manj delala, živela dlje na račun svojega bojevanja za svobodo. Toda po malem in na hitro so presahnili viri lagodnega in neodgovornega življenja. Samozaupanje, ki je bilo najprej moč, se je sprevrglo v brezumje, grando-manijo, neznanje, malomarnost; veliki porazi so mu odvzeli možnost za kakršnokoli opravičilo. Naši potomci ne bodo razvozlali vse resnice: Kako in zakaj se je »pokolenje hrabrih« spremenilo v pokolenje pokornih? Ta negativna dialektika se je — kot sam gledam na sodobna dogajanja — potrdila takole: najprej smo s služenjem in zvestobo idealom v vsiljenih zgodovinskih razmerah pristali na revolucionarno disciplino, ki se je sprevrgla v pokorščino privržencev; postajali smo pokorni iz strahu, da se ne bi izločili iz avantgarde, iz strahu, da jih ne bi skupili od »naše oblasti«. Najbolj pa smo bili pokorni svojim karieram in privilegijem; prepočasi in nedosledno smo spoznavali, da z nami manipulirajo zle, a spretne sile; potem smo, opeharjeni in pokorni, z enako iskrenostjo in lažjo oboževali tiste, ki so nas poniževali. Od takšne dolgotrajne pokorščine in od te sodobne ponižanosti še dolgo ne bomo ozdravljeni in tako bo državljansko in na- cionalno dostojanstvo najbolj redka človeška lastnost v tej državi. Z vsem našim napredkom in razvojem smo prispeli tja, od koder smo šli na pot: spet smo med zadnjimi v Evropi. Tako nekam neslavno in žalostno sestopa z »zgodovinskega odra« močna generacija, ki je hotela ustvariti novo družbo, gnana od velikih idealov in tragičnih zablod. Vendar pa je, kakor zmerom v podobnih zgodovinskih preizkušnjah in izzivih, prišel tudi čas umnih in pogumnih, nadarjenih in poštenih. Danes jih komaj slutimo, najboljših še ne vidimo, čeprav so že rojeni. (Naši razgledi, št. 5) MI Tlačene osvobodi Kje so pri nas tlačeni? Vsak uživa zunanjo svobodo in svoje svetovno naziranje. V medsebojnem odnosu stoje nekateri na višji stopnji, drugi na nižji družbene lestvice. Prerok Jeremija priporoča: TLAČENE OSVOBODI! Kako osvobajati tlačene, ko jih ni? Vsaj navidez! Gospod, Ti nas poznaš! Ti veš, koliko skritih tlačenih je med nami! Tlačeni, ki jim je čezmerni alkohol ukradel notranjo svobodo. Koliko gorja rodi takšna tlačenost! Roke iskrenega upiranja so dokončno omahnile. Življenje je ožigosano s trajnim trpljenjem. Ožji soljudje soprenašajo posledice tlačenosti. Gospod, ti veš, koliko je tlačenih pretirane in usužnljive spolnosti. Številni vzroki so jih privedli do jarma tlačanstva: dolgotrajna nezaposlenost, trajni neuspehi, družinska in poklicna razočaranja, boleče nezadovoljstvo, neizogibna podedovanost. Kako jih moremo mi osvoboditi? S krščansko prizanesljivostjo, z božjim potrpljenjem, z dobronamernim razumevanjem in z odkritim sočutjem. Gospod, vedno več je tlačenih z versko brezbrižnostjo in pogubno malomarnostjo. Samo še krstni list je zvesta izkaznica verske pripadnosti. Gospod, brez tvoje milosti jih ne moremo osvoboditi. Daj nam neomajnega poguma, da bomo s prepričevalno besedo in z dobrim zgledom vernosti osvobajali tlačene. S prijazno, dobronamerno, vabljivo besedo bom osvobodil tlačene in jih z božajočimi rokami prizanesljivosti podpiral na ponovni poti verske pripravljenosti. Velikonočno voščilo Veliki teden združuje spomin Velikega petka, dneva trpljenja, krivice in smrti, ter Velike nedelje, ki je praznik zmage nad temo in dan Vstajenja. Največji tragediji je sledil največji čudež. Slovenci smo v svoji tisočletni zgodovini doživljali že mnogo tragedij od strani tujcev, ki so naše ljudstvo zatirali, preganjali, tlačili, pošiljali v konfinacije, preseljevali, pa zažigali naše vasi, obsojali nedolžne, streljali talce. V polpretekli dobi pa se je temu trpljenju pridružilo še novo, ki so ga povzročili pod vplivom tujih zmot domači komunisti z revolucijo, s pobijanjem rojakov, s pomorom vrnjenih domobrancev in nato še s sistematičnim uničevanjem slovenske svobodoljubnosti in samozavesti. To je bil naš dolgi veliki petek. Toda ves ta čas je del naroda ostajal zvest Bogu in samemu sebi, tako v domovini kakor v emigraciji. Bili smo in smo še vedno trdno prepričani, da bo temu Velikemu petku sledila Velika nedelja, ko bo zopet zasijalo nad našo domovino svobodno sonce, ko bo tudi slovensiki narod doživel z velikim veseljem svoje vstajenje in bodo nedolžne žrtve doživele svoje poveličanje. V to vstajenje verujemo in prosimo Boga, naj nam in našemu ljudstvu skrajša dneve trpljenja. V znamenju te vere in upanja voščimo vsem Slovencem doma in po svetu blagoslovljene velikonočne praznike. Slovenski narodni odbor ★ Naj si manj prizadevamo, da bi nas drugi tolažili kakor da sami tolažimo, manj da bi nas drugi razumeli kakor da smo sami polni razumevanja; manj, da bi nas drugi ljubili kot da sami ljubimo. Kripta božjepotne cerkve z grobom sv. Heme v Krki na Koroškem I Kako diiivliiN Reieutikor v letu Oditšnikne Matere Utrnjeno mlado življenje Če se v Marijinem letu zazremo v milostno podobo Vnebovzete na Repentabru, se pred naše oči naniza vsa naša preteklost, katere je bila priča ta nam vsem draga božja pot. Niso zgodovinsko izpričani prvi zametki tega svetega kraja, b kateremu že stoletja romamo tržaški in 'kraški sinovi. Tu se počutimo doma, tu se duhovno okrepimo, tu se umirimo od dnevnih naporov in stisk. POTI NA REPENTABOR Strma je pot, ki nas pripelje s Cola .k repentaborski cerkvi na 418 metrov višine. Strme skale, na katerih se dviga Marijino svetišče, so iz turonskega apna v krušljivih plasteh. Na strmini so v zelenju skrite kraške vrtače, ki jih dolbe deževnica v apnenčastih tleh. Pot na grič je spiralasto speljana in je dostopna z vozili. Dostop zapirajo težka vrata utrdbe, katero sta v davni preteklosti branila jarek in dvižni most. Na zahodni strani griča pa je pristop na širok prostor pred svetiščem bolj strma pešpot, obraščena z grmičevjem, in v sikalo vsekane stopničke. Tu pridemo do manjših srednjeveških vrat utrdbe. Na severni strani griča, približno deset metrov pod obzidjem, je zelo lepa krožna pot, ki je skoraj zapuščena, včasih pa je bila to mehka zelenica, kjer so počivali utrujeni romarji. ZGODOVINA REPENTABRA JE VEČPLASTNA O njej nam govorijo starodavne tkraške stene in nekateri zapiski v župnijski kroniki, ki jo je, na podlagi najdenih dokumentov in virov, napisal zgodovinar in duhovnik Matija Sila (1840-1925), ki je bil župnik na Repentabru od 1879 do 1894. Knjižica je drobna, v rdeče usnje vezana, pisana je na roko v slovenščini z lepo drobno pisavo, a čas je njene črke zbledel. Veliko citatov in opisov je tudi v latinščini in v italijanščini, nekaj pa v nemščini. Ta zanimiva kronika še čaka, da jo zgodovinar razbere in objavi. Zaslužni Matija Sila je kot uvod v kroniko zapisal: ROMARSKA CERKEV MATERE BOŽJE NA REPENTABRU »Na skalnatem griču, ki od strani Cola ali od Vrhovske strani ima podobo nekega "grebena”, skalnatega, je menda Re-pentaborska cirkev dobila ime ”NA GREBENIH”, kaikor jo še danes imenujejo zlasti tržažški okoličani. REPENTABOR (ali bolje rečeno REPNJI TABOR) pa je zavoljo RUP ali sten, in skalnatih dolin.« In avtor navaja razne kraje na Štajerskem, Koroškem, Češkem, na Ruskem itd. s podobnim imenom. Pripoveduje nato, in to nas posebno zanima, da se je ta zeleno poraščeni skalnati grič že davno tako imenoval po starem taboru, ki je bil tu že mnogo prej, kot se je zidala prva cerkev. Sila dalje piše, da se grič tako verjetno imenuje še iz rimskih časov. Kajti tod je peljala stara cesta iz Trsta čez Kras v Vipavo in naprej; kot glavna cesta čez Hrušico, njene gozdove v Norik in Panonijo, je bila nadaljevanje ceste Via Aemilia. Tržaški znanstveniki in zgodovinarji pa so ugotovili, da je bilo ozemlje repen-taborsfkc občine naseljeno že v kameni dobi, ko so se ljudje iz raznih jam selili na utrjena gradišča na vrhove gričev. Taki gradišči sta bili tudi na Repentabru in na Colu. Ostanke teh lahko vidimo še danes. Zatekli so se ti naši predniki na to skalovje, ga utrdili z močnim obzidjem, iki je na Repentabru merilo 1.600 m. Tu gori so bili varni pred napadi sovražnikov. Do leta 911 nimamo nobenih virov. Najstarejši napis najdemo na stranskih vhodnih vratih; tja nas pripelje že omenjena strma pot s Cola, po Zajčjem dolu. Napis se glasi: U LETI. 911 . JE.TABOR. SIDAN. U LETI 1750. JE ZERKEV. 2. DELANA. U. LETI. 1802. JE.TUREN.STOR.U.LET1 1828. SO . TE. VRATA. SPRIZHA. A.L. V starejši listini, pravi Sila, ohranjeni v »kapitul. arhivu teržaškem L. 1316«, piše, »da je že davno tukaj cerkvica Matere božje bila«. O nadaljnjem razvoju in življenju na Repentabru pa najdemo nekje zapisek, da so na tem griču prebivali templjarja, ki so bili vitezi duhovnega reda, ustanovljenega leta 1118 za varstvo potnikov, ki so odhajali v Sveto deželo. Ta red se je kasneje preselil na Ciper in bil tam razpuščen. Ti redovniki so takrat prav gotovo imeli tu gori svojo molilnico, saj zvemo, da je bila leta 1312, ko teh vitezov na Tabru ni bilo več, tu zgrajena prva kapelica. Imenovali so ta kraj »Santa Maria«. ZAVETJE PRED TURŠKIMI NAPADI Najstarejša pergamentna listina, ki se hrani v arhivu na Repentabru, je iz leta 1512. V tem letu je bila zgrajena prva cerkev, (ki je bila kasneje večkrat dozidana in dopolnjena. Zadnja dozidava je bila 1802; taikrat je romarska cerkev dobila kamnit zvonik, ki se razgleduje po celi kraški planoti do Nanosa, Trnovskega gozda pa vse tja do Javornikov in gozdov na Snežniku. Prav tako zvonik vasuje po vseh obronkih, ki čuvajo tržaški zaliv, tja do gradeške lagune. Visok je 19 metrov. Premer razgleda z Repentabra pa je res sijajen, saj meri 78 km. Vrnimo se nazaj v čase, ko so naše kraje ogrožali Turki, ki so tod pustošili v letih 1471, 1472, 1474, 1476, 1477 in 1499. V naslednjem stoletju so se turški vdori še vrstili od 1522 do 1532. Prebivalci Repentabra in okoliških vasi so se tedaj zatekali na Tabor. Ta seveda ni mogel sprejeti vseh, je pa dajal varno zavetje otrokom, ostarelim, pridelkom in živini, tako da so, ko je sovražnik opu-stošil domove, rešili vsaj živež, ki ga je bila obvarovala repentaborska utrdba. Najhuje so takrat bile razdejane vasi: Bazovica, Prosek in Devin. Ko stopimo v utrjeno postojanko skozi glavna vrata, je na levi strani ohranjena stena, visoka 7 in široka 5 m. Zelo verjetno je to del razglednega stolpa, ki je bil povezan z absido cerkvice, pozneje pa je bil deloma porušen, da se je ob cerkvici lahko dogradila zakristija. Na levem boku svetišča priča o utrjenosti Ta- 24. marca 1898 je ljubljanski škof Jakob Missia dobil imenovanje za goriškega nadškofa in metropolita. Istega dne, štiri leta kasneje, je zavoljo srčne kapi umrl v Gorici. To dvojno obletnico je Inštitut za socialno in versko zgodovino proslavil tako, da je v bogoslovnem semenišču pripravil tri predavanja o tem goriškem nad-pastirju. Prof. Italo Santeusanio je spregovoril o katoliškem gibanju med Italijani v go riški grofiji ob koncu preteklega stoletja, prof. Luigi Tavano o pastoralnih smernicah kardinala Missie, prof. Sergio Tavano pa o Missijevi zavzetosti za umetnost. Prof. Santeusanio je v strnjenih besedah orisal najprej politične razmere na Primorskem in v Avstriji v drugi polovici prejšnjega stoletja, prešel na dejavnost katoličanov, ki so se zganili in osamosvojili po letu 1870, ko je v Avstriji liberalna vlada odpovedala konkordat s papežem in ko je papež izgubil svetno državo septembra 1870. Razlogi za samostojno politično nastopanje katoličanov v Avstriji in pri nas so prišli od zunaj, okoliščine so jih prisilile. Proti koncu leta 1870 je namreč bila ustanovljena prva katoliška organizacija v Gorici in sicer Circolo Cat-tolico oz. Katoliška družba. V njej so bili včlanjeni tako Italijani kot Slovenci. Predsednik je bil Italijan Doliach, podpredsednik pa Slovenec. Toda združeni so ostali samo tri leta, ker so 1873 Slovcnci ustanovili svoje društvo. V sedemdesetih in osemdesetih letih preteklega stoletja se v Gorici razplamtijo narodnostni boji med Slovenci in Italijani, pa tudi politične zdrahe na eni in na drugi strani. Vanje so zapleteni liberalci in katoličani, pa tudi duhovniki. Nadškof Alojzij Zorn je bil po značaju mehak, rad bi imel mir in slogo vsaj med bora mogočen zid, zgrajen na živi skali, ki je prepadna in 5 m visoka. REPENTABOR DANES Ob tej kamniti lepoti, ki so jo zgradile pridne roke, moramo pritrditi besedam domačega župnika g. Toneta Bedenčiča, ki je nedavno zapisal, da gre za »življenje, vklesano v obzidje Repentabra«. No, a prav je, da se ob tej priložnosti pomudimo ob g. Bedenčiču s hvaležno mislijo, ker je s svojo podjetnostjo in pogumom rešil propada repentaborsko cerkev. Tako zdaj obnovljeni sveti kraj bedi nad repentaborsko občino in je podoba duhovne obnove in navezanosti vseh faranov, ki so sodelovali pri obnovi, ponosni na svojo cerkev in na nebeško Mater, ki tukaj kraljuje. Lepo je obnovljena cerkev, ki je spet dobila prvotne skrle. Gostoljuben je župnijski dom, poimenovan po nekdanjem zaslužnem župniku Emilu Westru. Popravil je bilo deležno tudi župnišče. Tako ima zdaj Repentabor poleg priljubljene romarske cerkve pravi biser s svojo »srenjsko hišo«, ki je izredna umetnina kraškega stavbarstva iz leta 1400. Vsakokrat nam je znova lepo v zatišju repentaborskega hrama pred podobo Od-rešenikove Matere. Iz kronike smo zvedeli, da je ta podoba delo tržaške slikarke Marije Candido. Naslikala jo je po naročilu tržaškega škofa grofa Antona Sigismunda Hohemvarta, ki je sliko podaril cerkvi leta 1794. (Daroval-no pismo hranijo v župnijskem arhivu.) Slika je oljnata na bakreni plošči. In vtis imamo, da se je umetnica za navdih zazrla v obraz slovenske žene in matere. Čutimo, da iz priljubljene podobe razumevajoče gleda naša nebeška Mati, ki pozna vse naše pretekle in sedanje težave. Z mislijo smo prehodili čas iz preteklosti do danes, ko smo spet na gričku in nas ponovno prevzema zeleno razkošje, urejenost sožitja nekdanjega in sedanjega časa. Nekatere zgodbe pripovedujejo o čudežni gradnji cerkve, češ da je bila Marija sama prisotna, da bi se cerkvica dogradila. Kakorkoli že, kraj je Mariji drag in ona nas tu stalno pričakuje. Zato naj bo za nas vse, Marijine častilce, ponovno vabilo k prenovi in poglobitvi. Ob srečanjih bomo radi skupno molili in prepevali Marijine litanije z vedno lepimi starimi odpevi. Nebeška mati pa se nam bo nasmehnila, ko ji bomo zapeli: Na oltarju stanuješ, v nebesih kraljuješ, o prosi, Marija, pri Bogu za nas. Evelina Pahor katoličani, a politika je ljudi razdvajala in še razdvaja. Ti prepiri so šli nadškofu Zornu tako na živce, da je zbolel in potem na Dunaju tudi tragično umrl. Takšne politične in kulturne zelo razgibane razmere je našel Missia, ko je prišel v Gorico. Iz Ljubljane je že imel določene izkušnje, ki so mu v Gorici prav prišle, tako v politiki kot v dušnem pastirstvu. V politiki je želel biti nad strankami in skupinami, da bi ga nihče ne zlorabljal, v dušnem pastirstvu pa je pospeševal češčenje Srca Jezusovega, Marijine družbe v slovenskem delu škofije in sploh Marijino češčenje, saj je poklical na Sv. goro slovenske frančiškane, na Barbano pa italijanske. Želel je imeti dovolj duhovnikov in dobro izobraženih. V ta namen je mislil na Malo semenišče in kupil veliko posestvo z vilo Bockmann v ul. Alvia-ro, kjer je kasneje nadškof Sedej zgradil Malo semenišče, čeprav nerad je bil vpleten na furlanski strani v spor med Adamom Zanettijem in L. Faiduttijem, dokler se Zanetti ni umaknil iz škofije. Sprva se je udeleževal tudi sej deželnega odbora in imel večkrat odločilen glas. Prof. Luigi Tavano je dejal, da Missia ni imel svojega dušnopastirskega načrta, oz. bolje bi bilo reči, da ga v štirih letih svojega bivanja v Gorici ni utegnil razviti. Prehitro ga je pobrala srčna kap. V službo božjo je kardinal Missia postavil tudi cerkveno umetnost. Bil je izredno občutljiv za lepoto bogoslužja in bogoslužnih prostorov. To je pokazal povsod, kjer je bival, zlasti v Ljubljani in v Gorici. Tu je pozidal škofijsko notranjo kapelo in jo dal poslikati najbolj priznanim umetnikom tistega časa. Širite „Katoliški glas" Cvetna nedelja je bila sončen dan. Številni so se podali v planine na smučanje v želji, da se sprostijo in naužijejo smučarskega veselja. Med temi je bil tudi Jožek Bertolini s še dvema prijateljema. Zvabil jih je Kanin s svojimi smučišči. Čudovita je bila narava, vsa bleščeča v pomladnem soncu. Morda jih je prav ta lepota zapeljala, da so od začrtanih poti zašli na Prestreljenik prav na greben. Tu je stala na preži nesreča. Jožeku se je spodrsnilo in omahnil je v globino na italijansko stran kaikih 200 metrov globoko. Ker je bilo na Kaninu dosti smučarjev, so takoj opazili nezgodo in obvestili reševalno ekipo na Nevejskem sedlu. Prihiteli so reševalci do še živega Jožeka, vendar po poti se je njegovo mlado življenje utrnilo; na Nevejsko sedlo so ga pripeljali že mrtvega. Od tam ga je čakala še pot v mrliško vežico na pokopališču v kraju Chiusaforte. Pokojni Jožek je bil iz znane družine Bertolini, ki ima v Moši veliko uvozno-izvozno trgovino z mesom in drugim. V družini je bilo 7 otrok, štirje fantje in tri dekleta. Razen prvega so vsi obiskovali slovenske šole in se tudi udejstvujejo v vrstah slovenskih skavtov. Pokojni Jožek je po končani enotni srednji" šoli začel obiskovati zavod ITI. Toda po dveh letih je odšel v Toronto, se tam vpisal na High School St. Michael in tudi diplomiral. Vrnil se je in začasno pomagal staršem v trgovini. V nedeljo pa je tragično ugasnilo njegovo mlado življenje, saj je komal dopolnil 20 let. POGREB V torek 29. marca kmalu popoldne so prepeljali v cerkev v Moši krsto s truplom pokojnega Jožeka. Tu je ob 15. uri bila pogrebna sv. maša. Somaševanje je vodil domači župnik don Flaviano Scarpin ob udeležbi 18 drugih duhovnikov. Ljudstva se je nabralo, da vsi niso mogli v cerkev; naših skavtov in skavtinj je bilo več kot sto; prisotno je bilo tudi predstavništvo iz Trsta. Med mašo je bilo berilo v slovenščini in tudi prošnje; pele so domače pevke in združeni pevci pod vodstvom Zdravka Klanjščka. Ti so posebno prisrčno zapeli na pokopališču »Jaz sem vstajenje in življenje«. Ob grobu se je od pokojnega brata skavta Jožeka poslovil načelnik Mauro Leban, člani SGS pa so pokojnemu Jožeku zapeli še skavtsko »Prišel je čas slovesa, bratje, čas je, da gremo. A mi se bomo srečali, se videli še kdaj...« Prizadeti družini Bertolini-Vetrih sožalje vseh dobrih ljudi. Sožalje Ob preranem odhodu dragega Jožeka izražajo Slovenski goriški skavti globoko sožalje svoji načelnici Mariji in voditelju Frančku, staršem, bratom in sestram ter vsem sorodnikom. * * * Sožalju se pridružujejo tudi skavti in skavtinje s Tržaškega. * * * Odbor ŠZ Olympia izreka ob tragični smrti Jožeka Bertolinija staršem, bratom in sestram najgloblje sožalje. S TRŽAŠKEGA Duhovna obnova za žene in dekleta V Marijinem domu v ul. Risorta 3 v Trstu bo od srede 13. do nedelje 17. aprila duhovna obnova za žene in dekleta. Začetek v sredo 13. aprila ob 17. uri v kapeli. Potem bodo govori ob 7.30 in ob 17. uri v dvorani. V nedeljo 17. aprila bo maša ob 8. uri pri Novem sv. Antonu, zaklju-četek v sredo 13. aprila ob 17. uri v kapeli. Govoril bo salezijanec dr. Janez Jenko. Takih duhovnih obnov ni veliko na Primorskem. Zato žene in dekleta, izrabite to redko priložnost in pridite poslušat dobro pripravljene govore o duhovnem življenju. Počitniške kolonije Do konca aprila je čas za vpisovanje v počitniške kolonije. Vpisati se je treba pri šolskih zdravniških asistentkah. Vpišejo se lahko otroci od 4. do 16. leta. Kolonije se začno 1. julija in trajajo 25 dni. Sledi druga izmena. Otroci in mladina, ki se hočejo naužiti čistega gorskega zraka, se sprehajati med gorami in se povzpeti na višine, naj se vpišejo v kolonijo v Comegliansu, ki jo organizira Slovenska Vincencijeva konferenca. Če se vpiše dovolj doraščajoče mladine, bomo organizirali zanjo posebne dejavnosti, zlasti v drugi izmeni. Sprejemamo otroke s Tržaškega in Goriškega. Informacije lahko dobite v Trstu po 20. uri na tel. št. 43194. Za Goriško se obrnite v Katoliško knjigarno na Travniku, kjer so na voljo formularji za vpis, ali na tajništvo srednje šole »I. Trinko« ali na pristojne urade svoje podeželske občine (Doberdob, Sovodnje, Števerjan). Šport Olympia z eno nogo v C1 ligi LIBERTAS SACILE : OLYMPIA GO. 0:3 (5 : 15, 6 :15, 11:15) 01ympia: Terpin Andrej in Damjan, Cotič Štefan in Igor, Sfiligoj, Dornik, Kom-janc, Marassi, Špacapan. Z zmago v Sacileju so olympijci naredili odločilen korak proti C1 ligi, saj so na tujem premagali neposrednega tekmeca za prestop v državno ligo. čisti rezultat jasno kaže, da so slovenski fantje naravnost gospodarili na igrišču, ki doslej nasprotniku ni dopuščalo možnosti za zmago. Naši so odločno začeli in takoj povedli 10 : 1, z dobrim blokom, ki je bil naravnost neprodiren za Sacile in z močnimi udarci, ki so nasprotnike popolnoma zmedli. OIympia je vodila celo 14 : 1, nato pa so domačini nadoknadili 5 točk zavoljo napake naših v servisu. Ista slika se je nadaljevala v drugem setu, kjer je Li-bertas zbrala 6 točk samo na napakah 01ympie v sprejemu. Šele v tretjem setu so se naši tekmeci nekoliko opogumili in nanizali 11 točk, več pa niso mogli, saj so bili tako zmedeni, da so grešili še najlažje žoge. Treba je povedati, da se je tudi tokrat izkazala pravilna taktika slovenskega trenerja Jakopiča, ki je naše fante skrbno pripravil na igro sobotnega nasprotnika. Ob koncu so igralci in občinstvo Sacileja športno priznali, da je bila 01ympia tokrat s svojo igro daleč najboljša ekipa, ki so jo dosedaj srečali. Še več bi naši lahko pokazali, če bi bil igral tudi najboljši tolkač 01ympie Simon Terpin, ki pa je tokrat zvedel za rezultat po telefonu doma, kjer je preboleval nadležno gripo. - Mirko Špacapan Prva divizija moški. Fantje so proti Našemu Praporju igrali morda najslabšo tekmo ter izgubili z 1:3 (10: 15, 13 : 15, 17 : 15, 3 : 15). Under 14 deklice. Proti močni ekipi iz Krmina so naraščaj nice izgubile z 0 : 3. ★ lil ★ Vsi, tako izobraženi kot preprosti ljudje, se moramo odpovedati svoji samozavestnosti in postati kakor otroci, ker le tako bomo lahko stopili v božje kraljestvo. (Kard. Paul Poupard) Ob 90-letnici smrti kardinala Jakoba Missie Srečanje zastopstev SSk in DC Zastopstvi deželnih tajništev Slovenske skupnosti in Krščanske demokracije sta se srečali v Gorici, da bi razpravljali o nerešenih vprašan j ih Slovencev v Italiji in o delu deželne večine v zadnjem obdobju te deželne zakonodajne dobe. Delegaciji sta pod vodstvom deželnega tajnika DC Bruna Longa in deželnega tajnika SSk Iva Jevnikarja pozitivno ocenili sodelovanje med strankama na deželni ravni in v pokrajinskem merilu. Potrdili sta nasprotovanje takim spremembam deželnega volilnega zakona, ki bi dejansko prizadele samostojno politično zastopstvo slovenske manjšine. SSk je prikazala načela in novosti zakonskega predloga o globalni zaščiti, ki so ga v senatu predstavili manjšinski parlamentarci. DC je potrdila zavzetost za odobritev zaščitnih določil, pri čemer je poudarila veljavnost svojih predlogov in se zavzela za vladno pobudo. Obe stranki vsekakor podpirata poskus predsednika deželnega odbora Biasuttija, da bi prišlo do zbližanja stališč med deželnimi političnimi silami. Ob koncu sta predstavništvi SSk in DC razpravljali o možnosti za uporabo sredstev, ki jih državni finančni zakon namenja za potrebe slovenske manjšine v Italiji in italijanske manjšine v Jugoslaviji. Zanimiva pevska pobuda Medtem ko po vsej Primorski potekajo pomladne pevske revije, se dva go-riška zbora pripravljata na prvo izvedbo zanimive maše. Že jeseni, ob načrtovanju pevske sezone, je zbor Lojze Bratuž sprejel predlog italijanskega zbora župnije sv. Ignacija na Travniku za skupno delo ter vkljtičil v program študij maše »Missa octo vocum« renesančnega skladatelja F. Bianciardija. Francesco Bianciardi (1570-1607) je italijanski organist in skladatelj. Rojen v bližini Siene, se je že v mladih letih začel ukvarjati z glasbo. Postal je kapelnik v katedrali v Sieni, kasneje je bil imenovan za voditelja sienske Akademije. V sorazmerno kratki življenjski dobi je napisal številna nabožna in posvetna glasbena dela, ki pričajo o njegovi izredni sposobnosti in nadarjenosti. »Missa octo vocum« je večzborovsko glasbeno delo, kar kaže jasen vpliv takratne slovite beneške šole. V poigravanju z odmevom in prelivanju akordov je skladatelj nadvse zanimivo oblikoval redne mašne dele. Mašo bosta zbora prvič izvajala pri slovesnem bogoslužju na velikonočni praznik. Naslednjo nedeljo 10. aprila pa bosta obogatila slovensko nedeljsko mašo ob 9. uri na Travniku. Poleg maše bosta zbora še izvajala dva osemglasna moteta G. Croce »Regina coeli« in J. Gallusa »Haec dies«. Isti program bosta zbora ponovila meseca maja v Sieni, v katedrali, kjer je deloval sam skladatelj, meseca junija pa v Kranju. Vse ljubitelje renesančne glasbe in zborovskega petja nasploh vabimo, da se udeležijo slovenske slovesne maše na belo nedeljo ob 9. uri na Travniku, da bodo tudi s svojo prisotnostjo podprli prizadevno in neutrudno zborovsko delo. Končana je sezona večernih koncertov Zaključila jo je Giuliana Gulli 25. marca s koncertom v goriškem Avditoriju. V pivem delu je izvedla Schumannovi Arabesko in Fantazijo v C-duru. Sledil je Chopin s Sonato v h-molu. Ob koncu je izven programa umetnica zaigrala še en Chopinov valček. - L. Q. Štandrež Sestanek krajevne sekcije SSk. V ponedeljek 26. marca se je sestala pod vodstvom tajnika Božidarja Tabaja štandre-ška sekcija Slovenske skupnosti in razpravljala o številnih vprašanjih in zadevah, ki so važne za štandreško skupnost. Najprej so si člani sekcije ogledali načrt, ki ga je izdelala goriška občina za namakanje štandreških zemljišč, ki jih urbanistični regulacijski načrt namenja kmetijskim dejavnostim. Predmet obsežne analize je bil tudi predlog predsednika konzorcija goriške industrijske cone, da bi v bližini samega Štan-dreža zgradili velik industrijski objekt, ki bi zavzel 40 hektarjev zemlje. Glede takega načrta konzorcija je bilo izrečeno soglasno nasprotovanje, ker bi tak objekt gotovo povzročil onesnaženje okolja in bi imel tudi druge negativne posledice, saj Človeštvo se bo do svojega konca v dramatičnem boju spopadalo s Križanim. Do konca se bo hotelo sprenevedati, da je na Golgoti zasajen križ, kjer umira božji Sin. Do konca se bo moralo ukvarjati s tem »mrtvim Bogom« in ga skušalo izriniti iz svoje zavesti. Pozabiti ga ne bo moglo. Pred oblastjo Križanega bodo do konca drhtela človeška srca, Ta oblast je nepremagljiva, ker je oblast čiste, brezpogojne, zastonjske, vseodpuščajoče, ponižne božje ljubezni. »Ko bom povzdignjen z zemlje...« (Franc Rode, Božja Beseda, marec 1982) bi bil oddaljen samo nekaj metrov od hiš na južnem delu Štandreža ob cesti sv. Mihaela, štandreška sekcija SSk zahteva, da konzorcij za industrijsko področje spremeni načrt in da do ceste št. 56 gradi kvečjemu kake manjše obrtniške objekte. Tudi glede upravljanja avtoporta so bili izraženi pomisleki, saj so skladišča, katera naj bi služila podjetjem, ki delujejo in trgujejo v okviru obmejnega prometa, namenjena pretežno podjetjem, ki že imajo drugje svoje prostore. Spričo takega stanja je neupravičena zahteva predsednika družbe SDAG, ki upravlja avtoporto, da bi čimprej začeli z deli, ki predvidevajo nova skladišča na kraju, kjer je danes naselje Jeremitišče. Najprej naj se smotrno uporabijo že obstoječi objekti in šele nato naj se morda gradijo novi. štandreška sekcija SSk je nato izbrala svoje predstavnike za deželne in pokrajinske volitve. Sovodnje Iz delovanja občinske uprave. Na zadnjih dveh sejah 1. in 22. marca je sovo-denjski občinski svet razpravljal o programskem načrtu 1988-90 ter nazadnje odobril proračun za leto 1988. Iz poročila je razvidno, da znaša strošek za osebje 379 milijonov lir, tj. 54 milijonov več kot v preteklem poslovanju. Na območju javnih del je predvideno dokončanje začetih del kot npr. parkirišče ob občinski telovadnici, obrtniška cona v Malniščah, omrežje za odplako, ureditev in asfaltiranje cest v Rupi in na Peči itd. Novi proračun predvideva dve milijardi 212 milijonov lir dohodkov in prav toliko izdatkov. Pri razpravi o proračunu je načelnik svetovalske skupine SSk Branko Černič zahteval višje vsote za posege pri kotalkališču na Peči in posodobitev javne razsvetljave. Kritiziral je odbor, da ni v teh postavkah nobenega načrta za izpeljavo teh del kot se je to že zgodilo pri odplačnem omrežju. Na koncu je izjavil, da se bo zavoljo tega njegova svetovalska skupina pri glasovanju vzdržala. Naj omenimo, da je vključen v proračun med posebne neopredeljive postavke tudi znesek 10 milijonov lir kot doklada uslužbencem za dvojezičnost, ni pa rečeno, če gre pri tem za izplačilo po zakonu št. 60. Res čudno, da glede tega noben svetovalec ni smatral za potrebno kakega pojasnila. Glede ostalih točk dnevnega reda obeh sej naj omenimo, da je svet poveril arhitekta Ceja, da sam nadaljuje z izdelavo načrta urbanizacijskih del na območju obrtniške cone v Malniščah, potem ko je arh. CodeJia odpovedal svoje sodelovanje. Odobrena je bila vsota 30.500.000 milijonov lir za kritje stroškov na področju socialnega skrbstva za leto 1988. Na Vrhu bodo lastniki sporazumno z občinsko upravo prejeli za kv. meter po 5.000 lir za zasežena zemljišča pri širjenju ceste in zgraditvi nove h Kulturnemu centru na Vrhu. Skupni strošek bo znašal 21.186.000 lir. Imenovana je bila ocenjevalna komisija natečaja za mesto uradnika in knjižničarja. Župan je poročal o ukrepu pokrajinskega nadzornega odbora, kateri je razveljavil sklep občinskega sveta od 22. dec. lani glede doklade za dvojezičnost. Isti nadzorni odbor pa je namenil 13 milijonov lir neki ustanovi za ugotavljanje onesnaženja na območju Sovodenj, ki ga povzroča upepeljevalnik. V zvezi s tem so razni svetovalci vprašali, kaj se dogaja na sestankih (zadnji je bil v Gradiški), kjer se razpravlja o novem upepeljevalniku. Zupan je tudi najavil praznovanje 10-letnice pobratenja med občinama Sovodnje in Škofja Loka, ki bo v slednji 4. aprila. Ponovitev pa bo 18. junija v Kulturnem centru na Vrhu. 1. aprila stopi v občinsko službo Albert Kovic, ki je zmagal na zadevnem natečaju. V maju začne delovati, kakor lani, skupina delavcev, katera bo čistila predvsem ceste. Svetovalec od večine Bernard Florenin (pridružil se mu je tudi svetovalec SSk Branko Čemic) je kritično ocenil način, kako se je občinski odbor lotil prijav za odmero hišnih prostorov pri plačevanju pristojbine za odvažanje smeti. - R. D. Skavtsko združevanje zamejstva Mladinska prisotnost v izvenšolskih in nedelovnih dejavnostih ne utegne prepričati natančnega opazovalca slovenskega življa na Goriškem, ki oprezno išče iskrico narodnega zagona tam, kjer bi se najprej morala kresati. Športna društva so navsezadnje le še skoraj edini rekreacijski ambient, kjer zlasti tekmovalnosti uspe privlačiti mlajše generacije. Vse redkeje se mladi človek istoveti v združenjih, ki jim je iskrena in poglobljena prijateljska vez glavno življenjsko gibalo in kjer odgovorna samovzgoja gradi zrelo osebnost. V duhu tega ideala vztrajno živi slovenska skavtska organizacija, ki se kar naprej krepi z novim zagonom, ko izvede otipljiva dejanja, ki kažejo njeno prepričljivo moč pri združevanju mladih. To smo storili skoraj istočasno s koledarskim začetkom pomladi, ko naj bi skozi zimo zdolgočasene energije nanovo zaživele. Organizacija je sicer v letošnji sezoni že nekajkrat stopila v javnost; v nedeljo 20. marca pa je bil Katoliški dom v Gorici prizorišče VIII. skavtskega športnega srečanja. Slovenski zamejski skavti s Koroškega, Tržaškega in Goriškega so tam soustvarili nov dan, novo skupno izkušnjo. Goriškemu pripravljalnemu odboru je šlo za to, da spodbudi ob športni dejavnosti teh nekaj stotin mladih udeležencev, da obnovijo svojo prvinsko obvezo, združevati se in ustvarjati odnose tam, kjer je vse ■ več razdora in molka med ljudmi. Svoje namene smo podprli zlasti s .poudarkom na prisrčnem navijanju in z igro »spoznavanje«, ko si je moral vsakdo zbrati kar največ znancev med sočlani ostalih pokrajin. Ni bilo časa za samotar-jenje, še najmanj za športne antagonizme. Zmago si je prislužila pokrajina, ki je zbrala v srca svojih članov največ novih prijateljev. Dan se torej ni zaključil. Čakamo na učinke. Takšen način združevanja mladih, ki vidijo v skavtski organizaciji tudi trenutek izpričanja svoje narodnosti, more pomeniti dolgoročno garancijo za obstoj slovenstva v zamejstvu. r. k. h slovenske Koroške Tudi to se dogaja na Koroškem V Št. Jakobu v Rožu na Koroškem imajo mladega 33-letnega župnijskega upravitelja Pepija Marketza. Prej je bil kaplan, zdaj je odgovoren za župnijo. Mlad je, delaven, posehno še z mladino. Toda je Slovenec in to je njegov greh v očeh nemških prenapetežev in nemškutarjev. Kakor farizeji Jezusa čakajo, da bi ga ujeli v besedi ali dejanju. To se jim je ponudilo ob pogrebu domačega veljaka Wolfanga Gitschtalerja, podžupana v Št. Jakobu. Pogreb je bil cerkven. Kot običajno je župnik ob pogrebu imel kratek nagovor. Pohvalil je pokojnega za njegove civilne zasluge za domačo občino. Poudaril, da je umrl precej nepričakovano brez svetih zakramentov. »Vendar kot verska skupnost se želimo od pokojnika posloviti in izpričati svojo vero v vstajenje. Res je, pokojnik ni redno hodil k službi božji. Toda svoje povezanosti s Cerkvijo ni povsem pretrgal; podpiral jo je s tem, da je plačeval cerkveni davek. In tu se moramo vprašati, kakšni razlogi stojijo za takšnim zadržanjem, če kdo ne živi v celoti povezan s Kristusom v svojem župnijskem občestvu...« Navaja razne razloge: pomanjkljiva vzgoja, slaba družba, morda celo zamera od strani kakega cerkvenega zastopnika. Sklenil je z mislijo, da Bog drugače sodi kot mi ljudje. Zavoljo te pridige ja na Koroškem nastal škandal. Oglasila se je »Neue Kronen Zeitung« dvakrat. Prvič je naslovila članek »Upor zoper župnika v št. Jakobu«, drugič »Šentjakobčani protestirajo pri škofu«. Tudi »Karntner Tageszeitung« se je oglasila. Nastala je torej javna gonja zoper župnika, češ da bi o mrtvih moral govoriti samo dobro in zamolčati resnico. Župnikov »greh« je bil namreč samo ta, da je o pokojnem povedal resnico. Resnica pa bode v oči, zlasti kadar gre za diktatorje. Te smeš in moraš samo hvaliti v življenju in ob smrti. In diktatorji so takšni prikriti koroški nacisti, četudi so oblečeni v socialiste, kamor je spadal tudi rajni podžupan. V srcu so diktatorji in prikriti pogani. Na koncu se je zadeva nekoliko pomirila, saj so v obrambo g. župnika nastopili mladi in tudi starejši župljani. Ostaja pa dejstvo: Diktatorje moraš hvaliti in še hvaliti, če hočeš imeti mir. DAROVI Za katoliški tisk: N. N., Števerjan 15.000 lir. Za novo telovadnico v Gorici: Mirjam Obljubek, Gorica v spomin dr. A. Kobala 50.000; N. N., Gorica namesto cvetja na grob Irene Bratina Bolčina 50.000; N. N., Gorica 100.000; goriški skavti 59.000; Rudi Mlakar, Gorica v spomin na pok. dr. Andreja Kobala 50.000 lir. Za cerkev sv. Ivana v Gorici: F. P. v spomin Irene Bolčina 50.000; K. Mazora v spomin iste 50.000; družina Krpan, Gorica v spomin sestre Milke 100.000 lir. Za Zavod sv. Družine: druž. Tatjana Gru-sovin v spomin pok. Irene Bratina Bolčina 50.000 lir. Za Katoliški dom: N. N. 50.000; F. P. 50.000; N. N., Gorica 100.000 lir. Za Pastirčka: druž. Maks Komac v spomin Irene Bolčina 20.000; Mirjam Obljubek v spomin pok. dr. Andreja Kobala 30.000 lir. Za cerkev v Podgori: Štefan Vogrič v spomin tete Zorke 50.000 lir. Za skavtsko četo v Sovodnjah: Nadja in Marjan Černič, Vrh v spomin pok. Irene Bolčina 50.000 lir. Družina Evgena Černiča iz Sovodenj: v spomin Irene Bratina Bolčina za katoliški tisk 35.000 in v spomin Vide Pahor Calli-garis za cerkev v Sovodnjah 30.000 lir. Ob 5. obletnici smrti Zmage Cotič Devetak: mož Remo za Katoliški glas 40.000, za ŠZ Soča 40.000 in za glasilo SSk »Skupnost« 20.000, skupaj 100.000 lir. Za obnovitev cerkve v Sovodnjah: Justina in Marjan Komjanc namesto cvetja na grob Irene Bratina Bolčina 100.000 lir. Za kapelo v Cerovljah: Marica Širca, Mavhinje v spomin na pok. Ireno Bratina Bolčina 50.000 lir. Za cerkev v Nabrežini: Valerija in Nada Pertot v spomin Drage Pertot 50.000; Vol-pi s Stankotom Pupisom 50.000; dr. P. Gruden 50.000; Pipan 90.000; Zuliani 10.000; Venier 20.000; Pertot 10.000; Okretič 10.000; Pertot 5.000; ob 25-letnici poroke Marke-žan 100.000; N. N. 50.000; S. N. 70.000; G. J. 10.000; Ivanka Lupin 70.000 lir. Za Marijin dom v Rojanu: Vida in Jule Slokar 50.000 lir. Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu: mama Viktorija ob 10. obletnici smrti Ede Kraoež Obersnel 50.000; Hedvika Kandut namesto cvetja na grob Irene Bratina Bolčina 20.000; Aleksander Žerjal v spomin na pok. starše 100.000 lir. Za Marijanišče na Opčinah: N. N., Boršt namesto cvetja na grob g. Štuheca 12.000; sestra Slava ob drugi obletnici smrti Ra-dota Fučka in njegove žene 500.000 lir. Za cerkev v Trebčah: Patrizia Carli v spomin starega očeta Jožefa 50.000 lir. Za popravilo cerkve v Ricmanjlh: Boris Žulian 30.000; druž. Delak, Trst-Ricmanje 50.000: Marčela Vatovec 20.000; Dorina Komar 30.000; Albina Berdon 30.000; Pierina Hrvatič 10.000; druž. Pregare, Pulje 20.000; Ivana Bole, Trst 5.000; Julij Tavčar, Trst 15.000; N. N., Trst v spomin sester Amalije in Kristine Černigoj 30.000 lir. Za popravila cerkve v Dolini: Celestin od pogrebu drage sestre Ane Štrajn 150.000 lir. Nadaljuje se delo pri napuščih naše župnijske cerkve in zato se nadaljuje tudi nabirka, ki je potrebna za plačevanje tega dela. Vsak dar je dobrodošel. Za Vincencijevo konferenco v Trstu: Lojzka Sosič-čevdek v spomin na Ireno Bratina Bolčina 25.000 lir. Za Sv. goro: Marta Terčelj namesto rož na prerani grob prof. Irene Bratina Bolčina 25.000 lir. Za slovenske misijonarje: N. N., Rupa 150.000; N. N., Gorica 100.000; N. N., Pod-gora 100.000, Lojzka Sosič-čevdek, Trst v spomin na Ireno Bratina Bolčina 25.000 lir. Vsem podpornikom našega lista Bog povrni. rajnim pa daj večni pokoj! SKD »HRAST« iz DOBERDOBA vabi v ponedeljek 4. in v nedeljo 10. aprila na tradicionalni PRAZNIK POMLADI Velikonočni ponedeljek 4. aprila: 13.00 Odprtje praznika. 15.00 Ex tempore za vrtec, osnovno in nižjo srednjo šolo. 17.00 Nastop folklorne skupine »Sava« iz Kranja. Sledi zabava ob zvokih ansambla Henček iz Novega mesta. 22.00 Tombola v vrednosti 1.000.000 lir. (V primeru slabega vremena bo tombola v nedeljo 10. aprila). Bela nedelja 10. aprila: 13.00 Odprtje praznika. 17.00 Nastop godbe na pihala »Tita Miche-las« iz Fiumicella. Sledi prosta zabava ob zvokih ansambla Lojzeta Furlana iz Zgonika. Deloval bo dobro založen buffet z jedmi na žaru in domačo kapljico. OBUESTILil Udeležencem romarskega izleta v Fatimo Ker je že več prijavljencev izrazilo željo, da bi ob bivanju v Fatimi mogli tisti, ki želijo, obiskati tudi prestolnico Portugalske Lizbono, smo za drugi dan bivanja v Fatimi pripravili fakultativen izlet v omenjeni kraj. Priglasiti se pa mora vsaj 15 oseb in to čimprej. Doplačilo znaša 35.000 lir na osebo. Avtobus je skoraj že zaseden. Kdor se še misli prijaviti, naj to stori takoj. V župnijski dvorani v Nabrežini bo tudi letos velikonočna razstava na roko barvanih pirhov ter domačih slikarjev in umetniških izdelkov Bogomile Doljak. Razstava bo odprta od Velike noči 3. aprila do Bele nedelje 10. aprila ob večernih urah. Za romanje k Sv. Emi na Koroško se je priglasilo na Tržaškem 500 romarjev za 10 avtobusov. Novi vpisi niso možni — čeprav številni vprašujejo —, ker se ne da dobiti več avtobusov. Za misijone: Terezija Bembi 100.000; N. N. 80.000 lir. Za duhovniške poklice: V. Š. v spomin Irene Bolčina 50.000 lir. Plošča »Mojo srčno kri škropite« je na razpolago v Katoliški knjigarni v Gorici. Izdalo jo je Združenje pevskih zborov Primorske ob 80-letnici smrti pesnika Simona Gregorčiča. OGLASI Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 lir, k temu dodati 18 % IVA. Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici Izdaja Katoliško tiskovno društvo ZAHVALA Ob izgubi naše drage sestre im tete Milke Krpan se iskreno zahvaljujemo g. župniku Cvetku Žbogarju, nisgr. Francu Močniku, organistu in pevkam, vsem, ki so se udeležili pogreba ter ostalim, ki so na kateri koli način počastili njen spomin. Družina Krpan Gorica, 28. marca 1988