-«    172    **-
Rožni venec.
j^H§H{j|«|isoko je stalo  solnce.  Vzbudilo  je  celo Tončka, ki so mu
^BBmBrMl^    rekali vedno ,,zaspanček".   Pred hišo je skakal in nagajal
"*    "^raBHpP^  Turinu.   Ako je le mogel, prijel ga je za rep. Toda Turin
3§W^KP^      se Je bal zani- Jezen se je obrnil in zarenčal.   Tonček je
^lip^fi^        seveda spustil rep.
4Šijsšm$g_              Skozi okno je pogledal stari ded. Videl je veselo živ-
jijg||™lr     ljenje v prosti naravi in poželel si je vun, na prosto.   Dolgo
^Hfist    je ležal v postelji,  že je mislil, da ga poneso v hladni grob.
s^/vlvlt.    Toda vseoživljajoča pomlad je podelila tudi  njegovim starim
<*mL kostetn zopet moči.
-fif            Prišel je vun. Sedel je na klop in potegnil iz žepa rožni
Gori na nebu je svetilo solnce, po drevju so prepevale ptice pevke, na trati so duhtele cvetlice, na klopi pred hišo pa je opravljal starček svojo jutranjo pobožnost . . . Počasi in slovesno je molil. Enakomerno se premi-kajoče jagode so tolkle glasno druga ob drugo. Še dolgo potera, ko je bil že odmolil, je držal v rokah rožni venec. Opazoval je velike, črne jagode, in usta so se mu držala na smeh. Kolikokrat je prebiral te jagode, kot mladenič, kot mož, kot starček!
Ko je umiral oče, mu je izročil ta dragoceni zaklad z besedami: ,,Sin moj! meni je bil zvest spremljevavec na potu mojega življenja, naj spremlja i tebe!"
In od tedaj so hodile te jagode vsak dan dvakrat skozi njegove roke. In naj so ga trle nadloge, naj so ga prijeli križi in težave — rožni venec mu je olajšal trpljenje.
V te misli je bil zatopljen ded.
K njemu je pritekel Tonček, oklenil se ga okrog vratu in zapazivši molek v dedovih rokab, je vprašal: ,,Ded, kolikokrat ste že molili rožni venec?"
A nasmehnil se je stari ded, pogladil Tončka po glavi in rekel: ,,Tonček moj, ti še ne znaš tako daleč šteti."
Tonček je nekoliko časa molčal, nato zopet začel: MDed, povejte mi nekaj o stricu!"
Slišal je namreč mnogokrat, kako je pripovedoval ded o svojem sinu, ki ga je bil dal v šolo.                                                              .      ¦
MKadar boš velik, pa ti bom povedal."                      ,                       "
In dedu so se vzbujali spomini na sina.
Lepo jutro je bilo. Napregel je konja in sedel na voz s svojim Jankom. Peljal ga je v mesto v šolo. In Janko se je učil pridno, vedno je bil med prvimi. Ali zašel je v slabe tovarišije. Ni se menil za opomine skrbne matere, za opomine očetove. Ta dva pa sta molila zanj.   E, dostikrat je preštel oče
-*Š    173    L*-
jagode rožnega venca moleč za svojega sina!   In molil je vedno, naj mu bi dal Bog srečo, naj bi ga pripeljal na pravo pot.
Sin je dovršil srednje šole ia odšel na Dunaj — postati je hotel zdravaik. Ni izpolnil želje starišev, da bi šel v semenišče. Tam je zašel še bolj na kriva pota — izgubil je vso vero.
Oče pa je molil rožni venec, proseč, naj bi Bog pripeljal njegovega Jankota na pravo pot.
Sin je zbolel. Dobil je jetiko. Vrnil se domov k očetu. In ta je sprejel vesel nesrečnega sina.
In ko je ležal sin bolan pod domačo streho, oživljali so se mu spo-mini na veselo otročjo dobo. Kako prisrčno je molil tedaj, kako častil Marijo! In v srcu so se oglašali materini nauki o veri, o grehu . ..
Začel je verovati. Obžaloval je svoje grehe in prosil spovednika. Spo- . vedal se je ter kmalu na nato umrl.
Žalostni spomini za očeta! In vendar: veselil se jih je. Saj je Bog uslišal njegovo molitev in pripeljal sina na pravo   pot.   Ni  zastonj   molil rožnega    i venca.
In zopet je vzel molek v roke in molil za večni pokoj sinu. In pri molitvi je bil tako srečen, tako zadovoljen, da se mu je zibal sladek smehljaj okrog usten.
Mali Tonček pa je gledal deda in sklenil, da hoče tudi on tako moliti, kedar bo večji. Saj je ded tako lep, tako vesel, kadar drži v rokah rožni venec in moli!