Iz upravnega odbora. Izredni občni zbor, ki bi se naj vršil v smislu sklepa letošnjega občnega zbora v vprašanju realizacije lastnega zadružnega doma, vsled nenadoma nastale splošne gospodarske in finančne krize odpade, ker Je vprašanje samoposebi pod nastalimi razmerami brezpredmetno. Upravni in nadzorni odbor sta se odločila, da se desetletnice obstoja naše zadruge ne bo praznovalo posebej, ampak o priliki naslednjega rednega občnega zbora, ki bo jubilejni občni zbor. Mleko V prvi polovici novembra smo se odločili preskrbovati svoje članstvo najprej v Ljubljani z mlekom, ki se bo dostavljalo na dom v zgodnjih jutranjih urah. Sklenili smo pogodbo z mlekarsko zadrugo v Moravčah, ki nam bo dobavljala res dobro, higijenično in okusno mleko in to po laki ceni, da smo z njo lahko zadovoljni. Mleko se bo dostavljalo naročnikom v hermetično zaprtih steklenicah po 1 in po H litra, kakor bo pač član naročil, in naslednje jutro ob dostavi svežega mleka bo naš raz-našalec vzel zopet steklenico od prejšnjega dne. Cenjeno članstvo prosimo, da v svojem lastnem interesu steklenice takoj po izpraznitvi dobro pomije. Sicer se itak perejo steklenice strokovno v mlekarni, vsekakor pa je potrebno, da naročniki tudi sami operejo steklenice takoj po izpraznitvi, ker je ravno pri mleku predpogoj absolutna čistost. Prepričani smo, da bomo s tem članstvu napravili uslugo, ker smo preskrbeli dobro in higijenično mleko po zmerni ceni 2-50 Din za liter. Cenjene člane na to našo akcijo opozarjamo in jih prosimo, da nam čimprej prijavijo ako in koliko mleka bodo jemali ter ako žele, da se iim dostavlja na dom. Naročila sprejemajo vse naše prodajalne, razen tega pa obišče naše člane naš zastopnik, ki bo sprejemal naročila za abonma na mleko. Razvoz živil na progo Kakor vsako leto nameravamo tudi za leto 1932. organizirati brezplačen prevoz živil na progo na podlagi izrabe ugodnosti, ki jo ima vsak železničar. Vsled navedenega obveščamo o tem vse člane na progi, da bomo v njih imenu prosili za propratnice. Kdor bi reflektiral rajše na pošiljanje mleka itd. kot na brezplačen prevoz živil, naj to takoj sporoči, najpozneje pa do 10. novembra 1931. V poštev pridejo le člani s proge. GLASILO NABAVL1ALHI ZADEVCI VSLVŽBIHCIV DRŽ^ŽL Štev. 10 LJUBLJANA, 20. OKTOBRA 1931. Leto VIL Ljubljana ima nov zadružni dom Za naše zadrugarstvo je bil letošnji 10. oktober prav pomenben praznik, kajti na ta dan je Hranilni in posojilni konzorcij, naša bratska zadruga javnih nameščencev v Ljubljani svečano otvorila in izročila svojemu namenu svoj novi zadružni dom, krasno palačo, ki stoji na najlepšem delu Ljubljane in bo naši prestolici v ponos in okras in poznim rodovom veličasten spomenik dela našega zadružnega pokreta, ki je v najtežjih časih, pod najtežjimi pogoji deloval na konsolidaciji razmer na gospodarskem, kulturnem in socijalnem polju. Nova palača je simbol medsebojnega razumevanja, solidarnosti in skupnosti v obrambi osnovnih principov obstoja človeške družbe in to ravno v onih časih, ko se tako rado poudarja, da je človeštvo izgubilo vsak smisel do bližnjega, da je svet izgubil srce. Hranilni in posojilni konzorcij je s svojo stavbo dokazal, da stanovi, ki največ trpe in ki morajo največ žrtvovati konsolidaciji razmer, niso klonili glav, ampak so v zavesti samoobrambe segli po principu skupnosti in medsebojnega zaupanja in uspehi jim niso izostali. Stavba, sama arhitektonska umetnina po načrtih arhitektov-inženir-jev gg. Faturja, Platnerja in Kosa, ima 14 družinskih, 10 samskih stanovanj in poslovne prostore. Racionelna izkoriščenost prostorov in zazidane parcele omogoča uradništvu nuditi cenena in udobna moderna stanovanja z vsem potrebnim komfortom. Kip »Sejalca« je delo kiparja Franceta Kralja in simbolizira delo konzorcija. Hranilnemu in posojilnemu konzorciju najiskreneje čestitamo na njegovem uspehu in mu želimo, da bi njegovo delo rodilo konzorciju in uradništvu čim več in čim izdatnejših uspehov, pozivamo pa vse tovariše, ki še niso v naši sredi, naj ne stoje ob strani prekrižanih rok ter naj se priključijo našemu pokretu, da si v samopomočf in vzajemnem delu ustvarimo lepšo bodočnost in boljše življenske pogoje. Poklicani smo, da se brigamo sami za svojo usodo in naj se ne pozabi, da je vsak sam svoje sreče kovač. Kriza Z izbruhom svetovne vojne je svet zašel v krizo, ki tudi po končanih sovražnostih ni mogla prenehati kar čez noč, pač pa se je pokazala v raznih oblikah po raznih državah in raznih narodih. Jasno je pa tudi, da štiriletno klanje in uničevanje ter negiranje vsega pozitivnega dela ni moglo prinesti človeštvu blagostanja in mora človeštvo pač s tem računati, da bo moralo ta minus štiriletnega razdejanja nivelirati. Prizanešeno ni bilo prav nobenemu kulturnemu narodu in vsak po svoje se je moral boriti za obstoj in uravnovesenje v gospodarskem življenju. Na vsak način moramo priznati, da je naš narod doslej razmeroma še dosti dobro vozil v tem vrtincu gospodarskih pretresljajev po svetu. Priznati moramo, da smo bili skromni ali vendar solidni. To nam najbolje dokazuje naš dinar, ki ni stabiliziran ne previsoko niti prenizko, tako nekako v nekaki sredini, da lahko pošteno živi odgovarjajoče našim skromnim razmeram. Narod je imel zaupanje v svoje gospodarske ustanove, v svoj denar in konsolidacija razmer na trgu je lepo napredovala, kljub raznim intrigam političnega značaja naših nasprotnikov. Pred nedavnim časom pa je pričel atentat na naš solidni dinar, razni temni elementi so pričeli v narodu zbujati nezaupanje napram našemu dinarju in naši gospodarski moči. S prikrito in intenzivno agitacijo so pričeli spodbijati temelj našega denarja, to je zaupanje lastnega naroda v svoj denar. Žalostno je pri tem, da naš narod ni uvidel zločinskega početja teh temnih elementov in ni pričel sam najostrejše borbe proti rušilcem in njihovemu zločinskemu početju, ki bi lahko imelo za vse naše gospodarske priliki nedogledne posledice. Žalibog je narod nasedel in pričel sam sebi in svoji gospodarski osnovi kopati grob, kar znači, da narod ni dorasel in da bo potreba veliko še smotrnega dela, da bo narod uvidel, kaj je prav in kaj je v škodo njemu samemu. Naval za dvig hranilnih vlog je samomor naroda samega. Kajti jasno je, da moramo pogoreti, ako se postavimo na stališče, da hočemo vse hranilne vloge, ki jih je v Dravski banovini okrog 4 milijarde, na mah unovčiti, ko imamo v obtoku za celo državo n. pr. samo ca. pet milijard novčanic. Vsak vlagatelj je svoje prihranke naložil v denarne zavode, da bi mu nesli obresti, to je, da bi mu denar ne ležal mrtev. Denarni zavodi tudi ne zapro tega denarja v svoje tresore, ampak ga nalože plodonosno, ali v kmetije, trgovino, industrijo itd., da denar nese obresti, da se zadovolji vlagatelja in da se s tem premoženjem omogoči celokupnosti do znosnih gospodarskih razmer, to je, da se s tem omogoči gospodarsko življenje. Ako pa bi hoteli vsi ti vlagatelji preko noči svoje prihranke vnovčiti, mora prvič sploh primanjkati likvidnega denarja, denarni zavodi ne bi mogli tej zahtevi ugoditi in v kolikor bi to zahtevo vlagateljev izpolnjevali, bi morali dvigati svoj denar od tam, kamor so ga naložili in posledica je jasna, da ta moment propade vse gospodarsko življenje, roba izgubi vso vrednost in seveda istotako tudi vsa posestva, ki so delala s tem kapitalom. Tako postopanje znači samomor naroda, odnosno človeške družbe, in kdor količkaj misli trezno, mora tako postopanje obsoditi. Prepričani smo, da noben pošten človek ne želi takega propadanja in zato bi bilo edino umestno, da se vse take agitatorje nažene in izroči oblastim, ki so poklicane, da s takimi elementi obračunajo. Tem agitatorjem je do gotove meje njihova zla namera uspela, momentano živimo res v nekaki krizi, ki bi se ji pa lahko izognili, ako bi bili dovolj pametni. Cenjeno članstvo opozarjamo, da ne naseda nikakim agitatorjem in ostane lepo mirno, ker ni nikake bojazni za njihove prihranke. Pri vsem tem moramo poudariti, da v naših zadružnih ustanovah te krize ne občutimo v taki meri, kot ostali gospodarski svet, in naše ustanove, tako na-bavljalna kakor kreditne zadruge poslujejo naprej in so priznani najboljši in najtočnejši plačniki, s čimer smo zopet dokazali, da je zadružni pokret edini poklican, ki naj ustvari res znosne gospodarske razmere, kajti zadružni kapitali se ločijo od individuelnih ravno v tem, da služijo skupnosti, da so zato tukaj, da tudi v najtežjih gospodarskih razmerah pomagajo, kjer individuelni kapital popolnoma odreče in gre celo po navadi tako daleč, da iz gospodarskih težav posameznikov ali splošnosti kuje svoj dobiček, kar je seveda tudi morala za sebe, s katero se pa mi nikakor ne moremo sprijazniti. In ravno v tem tiči vzrok, da smo pri gotovih elementih tako osovraženi, železničarji naj se pa ravno v takih prilikah uče spoznavati, kaj je nam v korist in kaj je nam v škodo. A. Potočnik: Železničarska jubilejna knjižnica v Novem mestu (Nje ustanovitev, razvoj in delovanje.) Gospod je rekel v pridigi na gori, da človek ne živi samo od kruha in mesa, marveč veliko bolj od besede božje, ki pomeni življenje. Učenik je hotel s tem reči, da skrbimo tudi za duševno življenje. Za materijalno dobrobit skrbimo v naših zadrugah, nabavljalnih, kreditnih, stavbnih itd., za duševno življenje v naših kulturnih društvih: pevskih, glasbenih, športnih in drugih, ki jih moremo upravičeno imenovati tudi kulturne zadruge. Kakor prve, tako so smiselno tudi te naše kulturne zadruge po E. V. Nealu samopomoč, ki ne pozna sebičnosti, samopomoč ljudi, ki si hočejo — glede duševnega življenja — pomagati s tem, da pomagajo drugim, kateri bodo od svoje strani zopet prišli njim v pomoč. Ena teh naših kulturnih zadrug je »Železničarska jubilejna knjižnica v Novem mestu«; zato se nam ne zdi neumestno, da izpregovorimo o njej tudi na tem mestu. 1918.—1928 V težkih, naravnost obupnih razmerah se je bližal čas, ko naj proslavimo desetletnico zgodovinskega 1. decembra 1918., ki nam je prinesel osvobojenje, toliko zaželjeno in z milijoni žrtev pridobljeno. Kot nikdar, tudi tokrat ni naš železničar okleval; z zaupanjem je gledal v bodočnost in hvalil usodo, ki mu je dala dočakati ta zgodovinski dogodek in izpolnitev sanj vseh sanj. Na naših postajah so se pripravljale in vršile proslave desetletnice osvobojenja, večje in manjše, povsod pa iskrene. Uprava je izdala lepo »Spomenico«. Da bi železničarji dolenjskih prog še posebej dali svojim narodnim čuvstvom in čuvstvom hvaležnosti viden in trajen izraz, je bil namen poziva, ki se je glasil: Železničarjem in njih prijateljem! 1. decembra 1918.... Upravičeno bi bili ogorčeni, ako bi Vam, slovenski železničarji, ki stojite v veliki vrsti pijonirjev kulture in borcev za svobodo in napredek, skušal pojasnjevati zgodovinski dogodek tega dne. Ni nam postlano z rožicami... Verujemo pa, in naša vera je neomajna, da je to, kar se je ustvarilo s tolikimi žrtvami, nerazdružljivo in neporušljivo. Naš dom! Verujemo, mi slovenski železničarji, in prisegamo na to — vzlic vsemu. Ob desetletnici zgodovinskega 1. decembra 1918. bi pač bila naša dolžnost, da damo tej naši veri viden izraz. Ustanovimo si ob tej slovesni priliki lastno, železničarsko knjižnico! Centrala ali matična knjižnica naj bi bila v Novem mestu. Od tukaj naj bi se osnavljale podružnice ali potovalne knjižnice. Vse brez ozira na strankarsko pripadnost. Povsod, v vsaki postaji, v vsaki čuvajnici se najdejo knjige, založene, pozabljene — drugim bi mogle biti v prid. Pošljite vse, kar morete pogrešati — tudi Vi, prijatelji železničarjev — za sedaj na spodnji naslov, da se bo že ob desetletnici moglo proglasiti, da je dolenjskih železničarjev knjižnica zagotovljena. 0 podrobni organizaciji »Železničarske jubilejne knjižnice v Novem mestne se bo razpravljalo na posebnem sestanku. Novo mesto, dne 20. novembra 1928. Alojzij Potočnik, šef prometne službe. Ta poziv ni ostal brez odziva. Že pri pripravljalnih sestankih 27. novembra in 13. decembra 1928., ki so se jih poleg sklicatelja udeležili šef postaje Rozman, šef sekcije ing. Urbas, vodja kurilnice Pregelj ter vlakovodji Lapanja in Plevnik, je mogel inicijator pokreta poročati, da so na progi započeto akcijo vsepovsod iskreno pozdravili, da že prihajajo knjige, pa tudi denarne podpore. V seji od 23. decembra 1928. je pripravljalni odbor sklenil prirediti v prid snujoče se knjižnice velik zabavni večer v vseh prostorih Sokolskega doma v Novem mestu. Ta večer se je vršil dne 5. januarja 1929. s sodelovanjem novomeškega sokolskega orkestra in »Glasbenega društva v Kočevju«, ki je nastopilo z dvema spevoigrama. Dvorana, po zamisli slikarja B. Jakaca bajno okrašena, je bila polna, občinstvo radostno presenečeno. Poleg najlepšega moralnega uspeha je pripravljalni odbor pridobil s to prireditvijo tudi nekaj tisočakov, s katerimi je nabavil precej knjig in tako izpopolnil doslej še dokaj skromno zbirko. Podrobno organizacijsko delo se je nadaljevalo in utrjeval temelj bodočemu društvu. Dne 3. marca 1929. je predložil predsednik pripravljalnega odbora Potočnik Alojzij društvena pravila v odobrenje. Maloštevilni pesimisti so kmalu obmolknili, pomisleki so se razpršili in prišel je čas, da se da ideji konkretno obliko, kar se je zgodilo na ustanovnem občnem zboru dne 20. aprila 1929. Na tem zboru je bil izvoljen sledeči odbor: predsednik: Potočnik Alojzij; podpredsednik: Grebenšek Miha; tajnik: Strašek Jože; blagajnik in knjižničar: Jelenec Franjo; odbornik: Lapanja Ivan; namestnika odbornika: Završnik Srečko in Hribar Josip; pregledovalca računov: Pregelj Alojzij in Plevnik Valentin; namestnik pregl. računov: Privšek Franc. Izvoljenemu odboru je izročil pripravljalni odbor zbirko 750 vezanih knjig, lepo urejeno v dvokrilni omari, in okoli 3000 Din gotovine. Glasom pravil ima društvo svoj sedež v Novem mestu in razteza svoj delokrog po celem Dolenjskem. Po čl. 3. je namen društva: a) ustanavljati knjižnice in čitalnice za svoje člane; b) prirejati poučne kurze za svoje člane; c) prirejati družabne sestanke z znanstvenimi, poučnimi in zabavnimi predavanji ter družabne zabave; d) se koalirati po potrebi z drugimi sličnimi kulturnimi društvi. Društveni člani glasom čl. 6. pravil so: a) redni, b) izredni, c) ustanovni, d) častni. Redni član more postati vsak železničar, železniški upokojenec in železničarska vdova v območju dolenjskih železnic, to je proge Karlovac— Ljubljana, Novo mesto—Straža-Toplice, Trebnje—Št. Janž na Dol. in Grosuplje—Kočevje. Redni član ima pravico: a) udeleževati se društvenih zborovanj, na njih govoriti, glasovati in staviti predloge; b) biti deležen vseh društvenih ustanov; c) voliti in voljen biti. Vsak redni član mora plačevati prispevke v višini, kakor jih določi društveni občni zbor. Vsak član je dolžan pospeševati društvene koristi. Izredni člani morejo postati fizične in juridične osebe, ki hočejo pospeševati namen društva in plačajo letno od občn. zbora določeni znesek. Ustanovni član more postati vsaka fizična in juridična oseba, ki hoče pospeševati namen društva in plača enkrat za vselej znesek 250 Din. Izredni in ustanovni člani imajo pravico udeleževati se društvenih zborovanj s posvetovalnim glasom, se smejo udeleževati vseh društvenih prireditev ter morejo biti deležni vseh društvenih ustanov. Častne člane imenuje občni zbor v slučaju posebnih zaslug za društveni prospeh. Častni člani imajo posvetovalno in glasovalno pravico na društvenih zborovanjih in se lahko udeležujejo vseh društvenih prireditev. Delokrog društva se je namenoma omejil na Dolenjsko, ker bi obširnejši delokrog le oviral društveni razvoj. Društvene posle vodijo (čl. 16.): a) upravni odbor; b) računski pregledniki; c) občni zbor. Predsednik, tajnik in knjižničar morajo biti na sedežu društva. Čl. 17. do 34. obravnavajo društveno upravo. Da bi se po možnosti preprečil prenaglen razpust društva, določa čl. 35., da se društvo razpusti, če sklene to občni zbor. Za veljaven sklep o društvenem razpustu je treba: a) na občni zbor morajo biti povabljeni vsi člani, katerim se mora obenem naznaniti predmet dnevnega reda; b) navzoča mora biti vsaj polovica rednih članov, ki sklepa z dve-tretinsko večino; c) ako bi tudi drugi občni zbor, sklican na ta način, ne bil sklepčen, skliče se d) tretji občni zbor, ki sklepa o razpustu društva brez ozira na število navzočih članov z dvetretinsko večino. Za slučaj, da bi društvo prenehalo z delovanjem, ne da bi razpolagalo z društvenim premoženjem, odnosno za slučaj oblastvenega razpusta, predvideva čl. 37., da oskrbuje društveno premoženje pet po letih naj-starejših bivših društvenih članov, ki stanujejo na sedežu društva, in ga izroči novo nastalemu društvu, katerega namen bi bil v bistvu enak namenu razpuščenega društva. Če bi se tekom treh let ne osnovalo tako društvo, pripade premoženje oni splošni železničarski narodni, strokovni in nepolitični organizaciji v območju direkcije drž. železnic Ljubljana, ki ima že svojo knjižnico. Po ustanovnem občnem zboru je začela knjižnica redno poslovati. Članarina se je določila na 1 Din mesečno, izposojnina 50 par do 1 Din za knjigo. Glavna skrb odbora je bila pridobivanje sredstev za izpopolnitev knjižnice. Zato je v sejah od 3. julija, 2. avgusta in 3. septembra 1929. v glavnem obravnaval prireditev javne tombole na Trgu Kraljeviča Petra v Novem mestu. Tombola se je vršila 15. septembra 1929. in dala 13.000 dinarjev čistega dobička, ki se je ves porabil za nabavo knjig in potrebnih novih omar. Tak uspeh je omogočila edinole velika požrtvovalnost članstva in pridobitnih krogov, ki so prispevali z lepimi dobitki. Izvajajoč nalogo v društvenih pravilih je društvo tekom jeseni priredilo predavanje prof. J. Kovača o temi: »Cankar — apostol socijalne pravičnosti« in recitacijski večer slovenskih književnikov J. Zorca, like Burger-Vaštetove in J. Jerajeve. Po sklepu odborove seje z dne 14. decembra 1929. se je vršil 4. januarja 1930. drugi društveni večer v novomeškem Sokolskem domu. Poleg sokolskega orkestra je na tem večeru sodelovalo »Pučko kazalište« iz Karlovca s Petroviča komedijo »Laža i paralaža« in B. Nušica burko »Analfabeta«. Prvič v Novem mestu je bilo, da so na slovenskem odru igrali srbske igre hrvaški igralci. Dekoracija: desno in levo natrpane dvorane so drvele za krilatim kolesom v valovitem poletu jate lastavic. Sporedno s tem na zunaj bolj vidnim delovanjem se je tiho in redno delovalo tudi v društveni knjižnici. Koncem prvega poslovnega leta je imelo društvo 220 rednih in 63 izrednih članov, izposodilo pa je tekom leta 2575 knjig. Prvi redni občni zbor dne 6. aprila 1930. je izvolil sledeči odbor: predsednik: Kavšek Alojzij; podpredsednik: Grebenšek Miha; blagajnik in knjižničar: Jelenec Franc; tajnik: Zgaga Maks; odbornik: Lapanja Ivan; namestnika odbornika: Skuk Jože in Hribar Jože; pregledovalca računov: Pregelj Alojzij in Plevnik Val., namestnik pregl. računov: Privšek Franc. V odborovih sejah od 4. junija, 18. oktobra, 3. in 10. decembra 1930. so se obravnavale interne društvene zadeve in določil podroben program za tretjo društveno prireditev v Sokolskem domu v Novdm mestu dne 5. januarja 1931. Namesto narodnega železničarskega glasbenega društva »Sloga« v Ljubljani, ki je bilo zadržano, je sodeloval tudi pri tej prireditvi novomeški sokolski orkester, »Šentjakobski gledališki oder« iz Ljubljane pa je zelo uspešno gostoval z igro »Prostozidarji«. Lep je bil tudi nastop vrlega novomeškega železničarskega pevskega društva »Sloga«. Udeležba ogromna, moralni in gmotni uspeh najlepši. Sledili sta odborovi seji od 22. januarja in 6. marca 1931., ki sta poleg ostalih društvenih zadev, v glavnem obravnavali likvidacijo društvene prireditve in priprave za drugi redni občni zbor, ki se je vršil 25. marca t. 1. Koncem drugega poslovnega leta je imelo društvo 156 rednih in 72 izrednih članov. Padec števila rednih članov je pripisovati okolnosti, da jih je bilo nekaj premeščenih, nekaj pa jih je moral odbor črtati radi nerednega plačevanja članarine. Po stroki službe se porazdele redni člani sledeče: prometna služba....................................128 članov strojna služba......................................13 „ progovna služba.....................................15 „ skupaj........................................- . . . 156 članov. Tekom poslovnega leta je knjižnica izposodila 3597 knjig. Ker se je izposojevalo tedensko dvakrat, odpade na poslovno uro povprečno 32 izposojenih knjig. Stanje vezanih knjig: slovenskih 1016, srbohrvaških 66, nemških 377, skupaj 1459 knjig. Društveno premoženje v knjigah, pohištvu in gotovini je znašalo 40.876 Din. Drugi redni občni zbor dne 25. marca 1931. je izvolil ponovno stari . odbor, izvzemši tajnika Zgaga M., ki je zaradi prezaposlenosti prosil za razrešitev. Njegovo mesto je prevzel šef stanice Kandija Hren Josip. Isti zbor je imenoval ustanovitelja društva Potočnik Alojzija za Častnega člana in mu poklonil umetniško izdelano diplomo. Ker bi si društvo iz same članarine in izposojnine komaj sproti nabavljalo nove izhajajoče knjige in revije, ne moglo pa bi si brez drugih dohodkov izpopolnjevati knjižnice s starejšo literaturo, je priredilo 13. septembra 1931. drugo javno tombolo v Novem mestu, ki se je zaključila z enako ugodnim uspehom kot prva. Večino dobitkov za to tombolo so naklonili dobavitelji »Nabavljalne zadruge uslužbencev drž. železnic v Ljubljani«, ki je društvo pri nabiralni akciji vsestransko podpirala, kakor ga je tudi že poprej podprla z lepo denarno pomočjo. Izmed drugih podpornikov navajamo imenoma g. V. Jakila, ki je za vsako tombolo daroval po en vagon premoga. Železničarska jubilejna knjižnica v Novem mestu je lahko ponosna na svoje dosedanje niti triletno delovanje. Brez pretiravanja se more trditi, da je njena knjižnica sedaj najbogatejša društvena, tudi javnosti dostopna knjižnica na Dolenjskem. Človek ne živi samo od kruha in mesa... Uvažujte te besede Učenika vsi, ki še stojite ob strani in ki se Vam društvo ponuja, da Vam da hrane za duševno življenje. Prva železničarska gospodinjska šola v Ljubljani V ponedeljek, dne 12. oktobra t. 1. je naša Nabavljalna zadruga sporazumno z železničarsko upravo otvorila v Železničarski menzi v Ljubljanskem dvoru prvi gospodinjski in kuharski tečaj za naša železničarska dekleta. Prijavilo se je za ta tečaj toliko svojcev naših železničarjev, da smo se v prvi vrsti morali ozirati pri sprejemu samo na one, ki pomagajo že pri gospodinjstvu. Ostale pridejo pa na vrsto pri prihodnjem tečaju, ki začne v mesecu januarju. Po zakonu predpisano število gojenk gospodinjskega in kuharskega tečaja je le 16, zato bomo pa vsako leto imeli po 2 tečaja. Ni nam treba tukaj posebej omenjati, kako velik korak naprej je napravila naša zadruga s tem, da je posvetila del svoje pažnje tudi pravi vzgoji naših železničarskih deklet za dobre in strokovno izobražene gospodinje. Ta velika zadružno-socijalna poteza bo postala polagoma neprecenljive vrednosti za vsakega pravega zadrugarja, očeta-železničarja, ki se osobito danes bori za svoj obstanek in življenje svojcev z neštetimi žrtvami, prepojenimi z najhujšimi skrbmi. Tu se bo zrcalila v najlepši definiciji prava zadružna misel, katere osnovno načelo že samo zahteva, da lajša bedo in skrb našega zadrugarja ter da mu nudi roko samopomoči v trenutku, ko mu najtežji časi opletajo njegovo skrbi polno življenje. Pa tudi država sama se globoko zaveda velikega pomena naših gospodinjskih šol. Zato sta nam naša železniška in Kraljevska banska uprava na našo prošnjo priskočile takoj na pomoč ter nudile vse, kar moreta le nuditi, da se realizira naša nad vse koristna zadružna zamisel. Danes imamo šolo z najboljšim strokovno-učiteljskim osobjem, kateremu načeluje upraviteljica meščansko - gospodinjske šole »Mladika« v Ljubljani, gdč. Jerica Zemljanova. Banski upravi, osobito banu g. dr. Marušiču izrekamo za to njegovo veliko naklonjenost našemu stanu in zadružnemu pokretu našo najiskrenejšo zahvalo! Gospodični Jerici Zemljanovi pa, ki je pri otvoritvi tečaja v prelepi uvodni besedi, v kateri se je zrcalila vsa njena globoka strokovna veda, položila prvo kal ljubezni do vzvišenega poklica v duše in srca naših deklet —- bodočih gospodinj ter njeni nad vse ljubeznivi požrtvovalnosti, s katero je pričela pouk, izrekamo ravno tako našo najiskrenejšo zahvalo z zagotovilom, da bo njena beseda našla v srcih naših deklet in njihovih staršev ogromen odmev globoke hvaležnosti! Vse važne razprave, ki se bodo vršile v naši gospodinjski šoli, bomo odslej naprej prijavljali v naši reviji v prepričanju, da bodo koristile tudi onim našim gospodinjam, ki se tega tečaja osebno ne morejo udeleževati. Železničarska menza na Rakeku Tovariši na Rakeku so se odločili ustanoviti svojo lastno menzo, da si ustvarijo čim znosnejše življenske pogoje, ki na Rakeku niso ravno najidealnejši. Pri tem koraku jim je šel posebno na roko gospod direktor dr. Borko in direkcija, ki je nakazala novi ustanovi potrebne prostore v postajni zgradbi, za kar se ji osobje najiskreneje zahvaljuje in jo prosi, da ji tudi v bodoče ohrani isto naklonjenost, kakor jo je pokazala sedaj. Z ustanovitvijo te menze postavimo v našem območju že tretjo menzo; prva je bila ljubljanska, druga je v Kotoribi in sedaj se ustanavlja še na Rakeku. Menza bo nudila železničarjem tečno in dobro prehrano po najnižji ceni, kar bo za osobje na tej postaji velikega pomena, kajti osobje je bilo navezano na gostilne, v velikem številu so si pa nosili hrano s seboj, pri čemur si ni težko predstavljati, v kakšnih razmerah so živeli naši tovariši. Predpriprave za otvoritev so v polnem teku in izgleda, da bo menza vsaj do prvega novembra toliko napredovala, da bo lahko s prvim že pričela z rednim obratom. Cenjene tovariše prosimo, da se oklenejo te nove institucije, vsak tovariš pa, ki pride na Rakek, bo menzi vedno dobro došel gost, ki ga bo postregla, kolikor bo v njeni moči. Naša zadruga nudi novi menzi vso svojo pomoč, ker se dobro zaveda svoje socialne naloge, ki jo mora vršiti med železničarji. Prepričani smo, da bo postala menza na Rakeku ustanova, katere se bodo oklenili vsi tovariši brez razlike in jim bo nova menza več kakor samo prehranjevalna institucija. Želimo ustanovi čim lepši napredek in uspeh, da bo ponos nas vseh. * J. S e h e r : DELO PERUTNINARJA V MESECU OKTOBRU. V zadnji številki »Zadrugarja« smo opisali kurnik za pitanje perutnine. Danes priobčujemo načrt takega kurnika. Za goske, race in purane napravimo kurnik nekaj večji. Velik vpliv na kakovost mesa ima prehrana za časa pitanja. Suha zrna dajejo najbolj okusno meso in mast, zato so tudi najbolj uporabna za Kurnik za pitanje. pitanje pri prostem teku, pa tudi za nasilno pitanje (šopanje). V prvem primeru traja pitanje nekaj dni več ter je tudi dražje. Proti koncu pitanja, pred zakolom, je vsekakor dobro pokladati tudi zrna, da postane maščoba čvrsta in meso sočno. Ali je maščoba v hrani trda ali mehka, bela ali rumena, bolj ali manj okusna, taka je tudi kakovost masti, ki nastane pri pitanju na živali. Tako n. pr. da koruza, laneno seme in drugo mesu in masti rumeno barvo in poseben okus. Surovo maslo, mleko itd. daje belo najfinejšo mast in mesu najboljši okus. Važno je, da damo med pitanjem živalicam pesek, apno in zdrobljeno oglje na razpolago. Mehko hrano, kakor krompir itd., je treba tudi nekoliko osoliti. Aromatična zelenjava v' svežem ali suhem stanju ter druge začimbe, kakor poper, meta, klinčki, žavbelj, por, timijan, česen, čebula, majaron, janež, muškat, korijandel in drugo pospešuje prebavo in da mesu prijeten in pikanten okus. Seveda se dajo take začimbe v prav mali količini. Glavni produkt perutninarstva je jajce, ki ima visoko hranilno vrednost. Za zimo si preskrbijo gospodinje primerno zalogo jajc. V to s vrh o jih konzervirajo. Za konzerviranje uporabimo le sveža, čista jajca. Umazana jajca je treba očistiti v mlačni vodi in posušiti. Sveža jajca poznamo po tem, da so prozorna in da imajo svetlorumeno vsebino, ako gledamo skozi jajce proti luči. Ako je jajce temnosivo in neprozorno, je slabo. Slaba jajca imajo neprijeten duh, lupina je siva in umazanobela. Če so jajca sveža ali stara, se lahko prepričamo na ta način: Razredčimo 56 g kuhinjske soli v IV2 1 vode v večji skledi in vložimo sumljiva jajca. Ako je jajce sveže, ali le par dni staro, se potopi. 8 do 14 dni stara jajca plavajo v tej vodi. Slaba jajca plavajo celo na čisti vodi. Neoplojena jajca se ne pokvarijo tako hitro kakor oplojena in so radi tega tudi bolj uporabljiva za konzerviranje. Konzerviranje jajc je za gospodinjstvo velike važnosti. Namen konzerviranja je, ohraniti jajca čimdalj časa uporabna. Voda jajčje vsebine izhlapi skozi pore (porezno lupino) in to vodo nadomesti zrak, radi česar se vsebina jajca razkroji. Da to preprečimo, obdamo lupino z maso, ki ne prepušča zraka v notranjost jajca — to je konzerviranje. Pri konzerviranju poznamo razne načine: Najboljše sredstvo za konzerviranje jajc je tako zvani Wasserglas — vodeno steklo (Natriumsilikat) in Garantol, enostavni apneni preparat, ki se dobi v vsaki drogeriji ali lekarni. En del vodenega stekla raztopimo v pripravni posodi v 11 delih gorke vode in vložimo v to zmes previdno čista in sveža jajca. Posodo moramo hermetično zapreti. Ako pustimo posodo odprto, moramo od časa do časa dodajati vode, kolikor je pač izhlapi. Ako konzerviramo z Garantolom, raztopimo 75 g tega preparata v 61 vode ter dodamo še 25 g preparata po vložitvi jajc. Ako kuhamo tako konzervirana jajca, jih moramo na topem koncu z iglo preluknjati pred kuhanjem, ker sicer bi počila. Na suh način konzerviramo, da namažemo cela jajca z Cellonlakom. Konzerviranje z apnom in apneno vodo je zastarelo. Vložena jajca dobivajo okus po lugu in ni možno napraviti snega iz beljakovine tako vloženih jajc. Konzerviranje se izvrši na ta način, da pomešamo v 1 kg po-gašenega apna % kg soli, dodamo 4 do 5 1 vode in pokrijemo s to maso jajca. Ali pa. vložimo jajca v gosto apneno vodo. Jajca namazati z mastjo ni priporočljivo, mast postane žarka in pokvari vsebino. Jajca za konzerviranje ne pustimo v bližini močno ali zoperno dišečih stvari, ker vpliva tako prepojen zrak na vsebino jajca. Če vložimo jajca v močno solno vodo, se držijo tudi nekaj časa sveža, toda dobijo neprijeten okus. Bolje se je obneslo namazati jajca z beljakovino. V to svrho napravimo iz beljakovine sneg, pustimo istega 24 ur stati, nato odstranimo pene in namažemo jajca, določena za konzerviranje s to maso. To prevlako pustimo utrditi. Ker je beljakovina lepljiva, je priporočljivo, da se namaže najprej ena polovica, potem, ko se ta posuši, še drugo. Jajca ohranimo tudi delj časa sveža, ako jih vložimo v žito, pepel itd. Pri vseh navedenih načinih konzerviranja morajo biti jajca sveža, čista in brez razpok. Tekočina mora vložena jajca popolnoma pokriti. Konzervirana jajca se shranjujejo na suhem prostoru in pri srednji temperaturi. Prerez jajca. a) apnena porezna lupina, b) dvojna jajčna kožica, c) beljakovina, č) kožica rumenjaka, d) rumenjak, e) hranivo, f) brstilna, žametna ali klična stanica, g) vrvica iz zgoščene beljakovine, h) zračni prostor. V mesecu oktobru je o tvorila Nabavljalna zadruga drž. železnic v Ljubljani gospodinjsko šolo, na kateri se bo predavalo tudi strokovno perutninarstvo. Poučevalo se bo v glavnih obrisih anatomijo in fiziologijo perutnine. Mendelnov podedovalni nauk, nauk o pasmah, nastanek in zgodovina perutnine, vrednost v gospodarstvu, industriji in trgovini. Pravilna in higijenična nastanitev perutnine, oprema staj in spoznavanje prehranjevalnih in napajalnih naprav. Naravno in umetno valjenje. Pregled in konzerviranje jajc. Spoznavanje raznih sistemov varilnih aparatov (inkubatorjev) in umetnih kokelj. Umetna vzgoja, prehrana perutnine in sestava krvnih sredstev. Način krmljenja in pitanje, kapuniranje in druge operacije, moderen zakol perutnine in dreziranje za prodajo. Spoznavanje in zdravljenje raznih bolezni ter perutninarsko knjigovodstvo. Perutninarstvo predava znani perutninarski strokovnjak g. Jakob S e h e r. Mimogrede Letnih oblek, čevljev, solnčnikov, slamnikov, katere mislimo nositi še drugo leto, ne smemo puščati celo zimo v omari, kjer nam delajo samo napoto, še manj pa jih puščati ležati po raznih kotih. Pralnih oblek in bluz ne smemo nikdar spraviti škrobljenih in zlikanih. Preden jih spravimo, jih moramo dobro oprati in očistiti madežev. Bele volnene obleke, športne obleke iz flanele, kvačkane in pletene letne žempre in jopiče moramo oprati ali kemično očistiti in spraviti v vrečke, sešite iz starih rjuh. Tudi vrečke se morajo pred uporabo oprati in močno poplaviti, da bela obleka v njih ne porumeni. Dobro je tudi, ako se volnene stvari potresejo z naftalinom, da se v njih ne zarede molji. Svilene obleke, rute, šale in podobno moramo kemično očistiti, nekatere pa smemo tudi oprati. Obleke se povsod, kjer so prepognjene, natlačijo s papirjem. Beli platneni in usnjeni čevlji se temeljito očistijo in natlačijo s časopisnim papirjem, boljše pa je seveda, če jih denemo na kopita. Svilenih solnčnikov ne smemo spravljati zvitih, temveč moramo vložiti v vsak pregib zmečkan svilen papir. Svilene in volnene stvari se lepo operejo tudi z žolčem. Žolč se vlije v mlačno vodo, v kateri se izmane obleka, ki se pa mora v čisti vodi potem še dobro izplakniti. Čez zimo ne smemo pustiti ničesar umazanega, ker madeži kvarijo blago. Kako prijetno je vzeti spomladi čisto obleko iz prezimovališča! Našim zadrugaricam v pomoč (Nadaljevanje.) Bombaževo blago z izvedenimi in sestavljenimi vezbami. Blago z izvedenimi vezbami. Najbolj znano blago z izvedeno vezbo je r i p s, ki je na obeh straneh enak. Najbolj navaden je tako zvani v o t k o v r i p s, pri katerem se poznajo riže (rebra) po širini blaga. Osnovne niti (po dolžini) so tenke, votkove (po širini) pa so debele. Rips se beli v kosu. Uporablja se največ za letne obleke, ker se prav lepo pere. V kosu barvan rips se imenuje rusko platno, iz katerega se tudi šivajo preproste obleke. Rips se dobi tudi vzorčast; vzorec je tiskan in ne tkan kakor pri cefirju. Posebna vrsta vzorčastega in črtastega ripsa se uporablja za zavese in preobleke pohištva. Širok je 70 in 80 cm. Drugo znano blago z izvedeno vezbo je panama, tkano iz mehke, malo sukane preje, vsled česar dobro pije pot. Vezba panama nastane iz platnene vezbe, ako se prepleta dvonitni ali tronitni votek z ravnotolikonitno osnovo. Iz blaga panama se šivajo moške srajce, damske bluze in obleke. Če so v blagu panama po dolžini in po širini vtkane modre, rdeče ali črne niti, ki tvorijo kvadrate ali črte, se imenuje juta, ki se uporablja največ za pregrinjala. Dobi se v širini 80 do 82 in 85 cm. Blago, ki se dobi v trgovini pod imenom k a-n a v a, se na prvi pogled ne loči od blaga panama. Tkano je bolj redko v vezbi kanava, ki je sestavljena iz dveh izvedenih platnenih vezb. To blago je široko 80, 85, 110 in 160 cm in se uporablja ponajveč za vezenje. Bombažasti diagonal ima močne diagonalne črte, ki nastanejo vsled keprove vezbe. Dobi se v širini 100 in 140 cm in se uporablja za ženske obleke. Temu podoben je bombažast gabarden v strmi (stoječi) keprovi vezbi, ki je širok 110 in 140 cm. Do sedaj popisane vrste blaga so okrašene z vtkanimi raznobarvnimi prejami, tiskanim vzorcem ali pa z izvedenimi vezbami. Blago naslednje skupine pa je okrašeno z dvema vezbama, ki tvorita geometrične ali ornamentalne vzorce. Blago, pri katerem nastane vzorec, če se menjavata dve vezbi v podolžnih črtah, se imenuje gradi. Za preobleko pefnic in blazin se uporablja damastov gradi, tkan na strojih »žakard«. Pri tem gradlu se v podolžnih progah menjavajo razni cvetni vzorci. Za zavese (rolete) se uporablja nebeljen k e p r o v gradi, ki je navadno širok 90cm. Beljen gradi se dobi tudi širši in se uporablja za preobleko pernic. Za žimnice se uporablja k e p r o v d r i 1, ki se razlikuje od ke-provega gradla v tem, da ima podolžne barvaste proge. K e p r o v gradi pa je tkan iz grobe preje. Za posteljno perilo se uporablja atlasov gradi, pri katerem se v podolžnih progah menjavata osnovni in votkov atlas. Dobi se v širini 90 in 135 cm. Prti, prtiči in brisače so iz k e p r a s kvadratnim vzorcem, ki nastane zaradi menjavanja osnovnega in votkovega kepra v kvadratih, ali pa je osnovna vezba razdeljena s podolžnimi progami v kvadrate. Brilantin ima vzorec, ki nastane vsled menjavanja vezb. Tke se iz sirove, tenke, mehke preje in beli šele v kosu. Najfinejša vrsta tega blaga je f u 1 a r j e v brilantin, iz katerega se šiva damsko in posteljno perilo. Širok je 82 in 135 cm. Blago, ki je okrašeno z efektno vezbo. Poznan je bombažasti struk (Štručk, la cote de la cheval, everlasting), ki ima močne podolžne proge, katere nastanejo pri vezbi struk. Tke se iz raznobarvne preje, pa tudi iz sirove preje in se beli šele v kosu. Širok je 65 in 70 cm. V r v i č a s t i pike je struk z ozkimi, močnimi podolžnimi progami. Širok je 70 in 80 cm. Nekatere vrste blaga so tkane iz efektne preje, ki je ali močno sesu-kana ali pa vozlasta, vsled česar je tudi površina blaga zrnasta ali vozlasta. Krepi imajo zrnasto površino, ki nastane pri krepovi vezbi, ali pa se tkejo v redki platneni vezbi iz neenakomerno sesukane preje, vsled česar nastane zrnasta površina. Krepi (Crepe = kodrast) so na splošno zelo praktični, se ne mečkajo in se dobro perejo. Tiskan k r e p je navaden pralni voal, nekoliko škrobljen in ima vtisnjen krepov efekt, ki se pa pri pranju in likanju izgubi. Rabi se največ za domače obleke. K r e p o n je videti kakor razpokana drevesna skorja. Ta učinek se doseže, če se pri tkanju pravilno menjavajo močno sesukane osnovne niti z malo sesukanimi. Širok je 60 in 70 cm in se uporablja za letne obleke. E p o n ž je blago, ki je tkano iz vozlaste preje in ima vozlasto površino. Največkrat je bel, dobi se pa tudi črnobel, črtast ali kariran. Širok je 70 in 120 cm. Iz njega se šivajo letne obleke in kopalni plašči. (Dalje prih.) Juha iz telečje glave. Telečjo glavo kuhamo tako dolgo, da je meso mehko, nakar ga oberemo od kosti in zrežemo na majhne kocke. V bledo prežganje stresemo drobno sesekljanega peteršilja, ki ga samo enkrat premešamo v kastroli, potem pa takoj zalijemo z juho, v kateri se je kuhala glava. Ko juha dobro prevre, stresemo vanjo na kocke zrezano meso, potem pa zakuhamo na nji še drobtinične cmočke ali pa jo zlijemo na opečen kruh. Prav okusna je taka juha, če ji nazadnje dodamo še praženih gobic ali par koščkov cvetače (karfijole). Juha za bolnike. Štiri rumenjake stepemo narahlo in jim primešamo Vic litra smetane. Nato zavremo 5/4 litra kostne (bele) juhe. Ko je zavrela, jo potegnemo na rob štedilnika, da neha vreti, in šele nato vlijemo vanjo pripravljene rumenjake s smetano, kar mešamo tako dolgo, da se juha zgosti. Zavreti to ne sme, zato da rumenjaki ne zakrknejo. Juho dosolimo in serviramo z opraženim kruhom. Jeterca v omaki. V prostorni kastroli zarumenimo na razbeljeni masti na drobno zrezane čebule, in sicer malo manj kakor imamo jeterc, nakar dodamo na drobne listke zrezana jetrca, ki jih pražimo toliko časa, da se vsa voda posuši in da postanejo s čebulo vred lepo rumena. Nato jih potresemo z žlico moke, še enkrat premešamo, zalijemo z vročo juho ali kropom in pustimo še deset minut vreti. Medtem jih pa še dosolimo, popopramo in po okusu okisamo. Krompirjev golaž. V prostorni kastroli zarumenimo na razbeljeni masti precej na drobno zrezane čebule, ki jo potresemo z žličko sladke paprike. Temu dodamo potem olupljenega, opranega in na drobno zrezanega krompirja in pa paradižnika, katerega smo posebej dušili. Vse skupaj pražimo potem pol ure, nato pa potresemo z moko in pražimo naprej, da moka zarumeni, končno zalijemo jed z vročo juho ali kropom in kuhamo toliko časa, da je krompir mehak, nakar jo še dosolimo in postavimo na mizo. Za majhne želodčke. 100 g korenja nastrgamo ali zrežemo prav drobno, da je hitreje kuhano. Korenje mora biti zelo dobro skuhano, ker ima1, če je premalo kuhano, neprijeten okus. Nato napravimo svetlo prežganje, brez masti, iz treh gramov moke, in ga zalijemo z vodo, v kateri se je kuhalo korenje. Potem dodamo pretlačeno korenje in pustimo vse prevreti, nakar pridenemo še 2Vz g sirovega masla in 3 g sladkorja Jabolka in hruške nastrgamo, grozdje, češplje in breskve pa stremo s strojčkom ali pa kar z betičkom. Vse skupaj stehtamo, potem pa dodamo od te množine eno četrtino sladkorja v prahu in dobro premešamo, pa je kompotek gotov. Češplje v medu. Češplje poparimo, stresemo v skledo in polijemo s shlajenim, prekuhanim medom. Drugi dan med odlijemo in ga zopet prevremo, češplje pa zložimo v steklenice s širokim vratom, če mogoče, v patentne steklenice. Nato češplje zopet zalijemo s prekuhanim in shlajenim medom, potem jih pa pokrijemo ali zavežemo. Zavezane steklenice denemo v lonec, ki je nalašč za vkuhavanje kompotov, in jih zalijemo z mrzlo vodo. Vodo v loncu je treba segreti do 90° C in to toploto mora obdržati 20 minut. Kozarci s češpljami se morajo v vodi shladiti in šele nato ven vzeti. Kdor nima posebnega lonca za vkuhavanje kompotov, si lahko pomaga z navadnim loncem. Na dno se denejo polenca, nanje pa nalože steklenice, nakar se lonec dobro pokrije. Češplje v medu so izredno okusne, med se pa spremeni v fino sadno hladetino in se navzame češpljevega okusa. Jabolčni zavitek iz vlečenega testa. Iz 30 dkg moke, 1 jajca, 3 dkg masla, % 1 mlačne vode in za noževo konico soli zgnetemo testo, ki ga stepamo tako dolgo, da postane elastično in da gre rado od deske in rok. Potem ga z moko pregnetemo v hlebček, pokrijemo s segreto skledo in pustimo počivati pol do tričetrt ure. Na prtu, ki smo ga potresli z moko, razvaljamo potem tako testo in raztegnemo na vse strani, tako da postane tenko kakor papir. Da se lažje razvleče in da se ne trga, ga je treba razvaljanega politi z raztopljeno mastjo ali pa z oljem. Rob obrežemo, testo pa pomažemo s stopljenim maslom in posujemo z nadevom, katerega smo pripravili v skledi. Za nadev se zmešata 2 kg olupljenih in na tenke ploščice zrezanih jabolk z 12 dkg shlajenih, na maslu zarumenelih drobtinic. Posebej še se pa zmeša 15 dkg sladkorja v prahu s 7 dkg izbranih rozin in malo cimeta. Ko je testo enakomerno potreseno, ga zavijemo, denemo na pomazan pekač in pomažemo po vrhu z raztopljenim maslom, nakar ga rumeno zapečemo. Ko je pečen, ga zrežemo na kose in potresemo z vaniljnim sladkorjem. ČESA NE SMEMO POZABITI V MESECU OKTOBRU? Pospraviti še zadnje gredice, zlasti pa presaditi v lončke pelargonije in fuksije, ki smo jih imeli na vrtu. Nekaj časa ostanejo lahko še v lončkih na planem, pozneje jih pa le moramo prenesti v suho in svetlo klet. Zabojčki s potaknjenci listnatega ali igličastega okrasnega grmičevja prenesejo v sili tudi nekoliko mrzi e jš e prezimovališče, najlepše pa prezimijo v prazni gorki gredi, katero pokrijemo v toplih dneh samo z okni, v mrazu pa še s slamo in z deskami. Ko se potaknjenci proti pomladi lepo okore-ninijo, jih počasi privadimo na zrak. Posaditi v gredice, v dobro gnojno zemljo, čebuljnice, pri čemer pa moramo paziti, da vsadimo na eno gredo samo čebuljnice ene vrste, kar zvemo iz cenikov, tako da vse naenkrat cveto. Hijacinte posadimo po 12 do 15 cm vsaksebi, če jih pa posadimo bolj na redko, je gredica prerevna. Tulipane sadimo po 10 do 12 cm vsaksebi, velike pozne pa po 15 do 20 cm. Sadimo jih tako, da napravimo s klinom za sajenje malo jamico in da posadimo čebulico tako globoko, da je 8 do 10 cm pokrita z zemljo. Prav tako sadimo tudi narcise, zvončke in druge zgodaj cvetoče čebuljnice. Za sajenje čebuljnic je čas še v novembru in celo še v decembru. Čebulice moramo hraniti lepo razprostrte na suhem in zračnem prostoru in paziti, da nam jih miši ne snedo. Preden jih denemo v zemljo, je dobro, ako jih pomočimo v svinčeno vodo, da se jih ne lotijo miši. Čebuljnic ne smemo saditi v nanovo pognojeno zemljo, ker bi vse segnile. Pokrivati jih ni treba, ker našo zimo dobro prenašajo. Vzeti iz zemlje poletne čebuljnice in goinoljnice, ki ne preneso mraza, in sicer takoj, ko jih slana popari. To so kane, dalije, gladiole, gomolja-ste begonije in še druge. Tem rastlinam odrežemo zelenje, gomolje ali čebulice pa zakopljemo v kleti v suh pesek. Ko se popolnoma osuše, jih očistimo zemlje in peska in jih shranimo na suhem prostoru pri približni toploti 5° C. Za kane je boljše, če jih položimo na zmerno vlažen pesek v ne preveč suhem prostoru, dalije in gladiole pa shranimo v temni kleti. Rabate in grede potresti z gnojem. Skrbeti za kompostni kup in nagromaditi nanj vse odrezano zelenje, vse kuhinjske odpadke, pomije in plevel, ki pa ne sme biti v semenu. Postaviti hišice za krmljenje tičkov in koritca za vodo, da ne bodo trpeli žeje. Presaditi in prenesti še pred prvim mrazom krizanteme v nezakurjeno, zračno in svetlo sobo. Krizanteme kaj lepo cveto v svetlem, suhem in ne pretoplem prostoru (7° do 10° C), kjer ni prepiha. V zaprtem, vlažnem prostoru se jim cvetje nič kaj lepo ne razvija, na toplem prostoru jim začno listi rumeneti, na prepihu pa splesnijo. Ko odcveto, jim porežemo zelenje in jih postavimo v klet ali hladno sobo. Ko začno brsteti poganjki, jih postavimo na svetlejši prostor. Ves čas potrebujejo zelo malo vode. Pripraviti, to je skopati in pognojiti zemljo, ki jo nameravamo drugo leto posejati s travo. Spomladi se mora zemlja še enkrat prekopati, na kar šele se poseje seme. Pobrati dozorela semena. V številki 5. letošnjega letnika čebelarskega glasila »Slovenski Čebelar