SONET
BOŽO    V O D U Š E K
XIX
Zaman ne klešejo te, o pravica, kot ženski kip  z zavezanimi očmi, ki mu levica tehtnico drži in gol, pogubonosen meč desnica.
Saj v ti podobi, marmorna devica, s katero drzno goljufaš ljudi, se vkljub vsi iznajdljivosti laži odkriva prava, zoprna resnica:
Samica siy ki delaš se brezbrižno, dokler ne bo od njih, ki sta sprijeta, močnejši slabšega na tla pobil;
kot slepa čakaš, kdaj se bo ponižno nagnila tehtnica od pesti zadeta m ti bo zmagovalec meč izvil.
ZAČUDENE OČI
FRANCE   BEVK
V NAŠI izbi je stala omarica polna Mohorjevih knjig. Otroci se jih nismo smeli dotakniti, četudi so nas mikale kakor prepovedan sad. Kadar je nanesla prilika, sem se neopazen splazil k omari in brskal po nji. Iskal sem knjig s podobami, ki so mi odpirale svet in bogatile domišljijo. Tako redke so bile ilustracije v tistih časih. Robinzon starši — edina knjiga, ki sem jo smel kdaj pa kdaj vzeti v roke in jo1 pre-listovati po ure in ure. Vsebine še nisem poznal, iz podob sem nizal in ustvarjal zgodbo. Med celim kupom knjig ni bilo razen nekaj koledarjev z ilustriranimi dogodki leta nobene take, kakor so bile »velike nemške bukve", ki so jih imeli pri sosedu.
Nismo smeli na vasovanje v tuje hiše, kadar bi hoteli, niti ob nedeljah. „Ali smemo k ,nuncu'?" smo zaprosili. „Po kaj?" so nas /prašali. »Gledat , velike nemške bukve'." Skozi vrsto let smo odgovarjali vedno enako. Ako naša prošnja ni bila prepogosta, so nam jo le redko odbili. Naj se lepo vedemo, pred nočjo naj bomo doma. Po dva ali po trije smo se držali za roke, ko smo odhajali nizdol po kameniti stezi.
265
SONETA
BOŽO   V O DUŠEK
XXIII
Kako naj bi očital nemi črv, pohojen brez prijaznega svarila, in komu muko, da bi ga ganila, ko njega ne pozna, ki ga je stri?
In premetavajoča se postrv, kaj ne bi, če bi mogla, obdolžila pomladni zrak, da ji ne da hladila, široki jerbas, da jo je požrl?
Brezbrambni in nevedni žrtvi sile se morata udati v slepo usodo brez vse tolažbe, da nekoč veseli
dan povrnitve pride, ko pa bodo črvički v rdečem mesu gornazeli, se ribice pod vrbami gostile.
XXIV
Previdno bom narezal tenko žilo, navajen takšnih majhnih čarovnij, in pustil, da par kapelj bo kanilo na prazen list, ki pred menoj leži.
In kot bi se po čudežu zgodilo, bo teh par kapelj rožnate krvi se na papirju nehote strdilo v umeten rožni venec besedi.
Še strogi kupec, ki ga bo prebiral, se prikupljivemu zapeljevanju sijočih jagod ne bo dolgo upiral;
da ne bi le po njihovem bleščanju tatvine slutil, ker bi me oviral ponos, da bi ponižal se k priznanju.