Znierof profi slofensheina I|ndsfĄu Slovenski liberalizem, čigar glavna nositeljica je sedaj JNS (Jugosloveijska nacionalna stranka), ima na svoji vesti mnogo krivic in grehov zoper slovensko ljudstvo. V dobi diktature, ki je sledila 6. jar nuarju 1929, je razkrila ta stranka svojo nesvobodnjaško, nasilniško naravo do dna. Odpravila je vse svoboščine, ki jih je prej uživalo ljudstvo, ter pretvorila Slovenijo v deželo političnih siižnjev, nad kateriml so vihteli bič JNS valpeti. Zmeraj bi ga bili radi vihteli, saj so njihovi voditelji takrat na vsa usta napovedovali in prerokovali, da bodo vedno oetali na vladi, od katere bo stranka slovenskega ljudstva (takrat Slovenska ljudska stranka imenovana) baje na večne čase izključena. To js bilo ne samo izraz najsrčnejše želje slovenskih liberalcev, marveč tudi dokaz, da je nesvobodnjaško, nedemokratično, nasilniško vladstvo njihovim političnim načelom najbolj prikladno. O kresu 1935 je šlo sonce politične sreče za slovenske liberalce v zaton in se jim od takrat ni več prikazalo. Kakor judje v babilonski sužnosti sedijo naši JNSarji ob vrbah žalujkah ter brenkajo na strune svoje politične kitare samo žalostne in turobne melodije. Ne morejo pozabiti sreče, ki jim je naklonila svoje bogate darove, ko so bili na vladi. Zlato sonce, kdaj nam zopet vzideš ? Da bi jim zlata zarja težko zaželjene bodočnosti zablestela iz Slovenije, ne upajo, ker kaj takega ne morejo prieakovati. Prej so upi slovenskih liberalcev plavali po Savi do Beograda, ki se je večkrat za nje izkazal v vlogi sv. Miklavža, ki deli bogate darove in dote nevestam, ki so od doma siromašne. In naši liberalci so od doma zelo siromašni in ubogi, to je, so brez vsakega zaupanja slovenskega ljudstva. Zadnji čas pa so se naši JNSarji, plavajoč po Savi za svojo srečo, ustavili v Zagrebu. Voditelji slovenske JNS so stavili na kompetentnem (pristojnem) mestu vodstvu Hrvatske seljačke stranke ponudbo, da se dravska banovina združi s savsko banovino v.eno banovino. Da so se v Zagrebu začudili nad ponudbo, je razumljivo. Mi v Sloveniji pa se temu ne čudimo, ker slovenske liberalce prar dobro poznamo. Slovenski liberalizem je bil zmeraj nasprotnik slovenskega ljudstva, njegove svobode in politične samostojnosti. Nekdaj se je v kranjskem deželnem zboru zvezal z Nemci in nemškutarji proti slovenskemu Ijudstvu in njegovim svobodno izvoljenim zastopnikom. V naši jugoslovanski državi je po svojih zastopnikih v Beogradu glasoval za vidovdansko ustavo leta 1921, katero je s svo jimi glasovi šele omogočil, 10 let kasneje je podpisal po svojih ministrih septemjersko ustavo, ki je '"»ila porojena iz iste^a centralističnega in unitarističnega dula. Vklenil je naše ljudstvo v iarem naj-lujšega centralizma, ki je prinesel toliko ^orja ne sarno Sloveniji, marveč vsej driavi. Sedaj so zasijale nove zvezde na političncm obzorju naše djržave, ki obetajo aovo urcditev državne uprave na podlagi Gporazuma med Hrvati, Slovenci in Srbi. ln tudi v tem velevažnem trenutku se naši JNSarji (liberalno razumništvo in laži- svobodomiselni, naprednjaški kmetijci) niso postavili slovenskemu ljudstvu ob stran, marveč so mu padli v hrbet. CUj, ki jim je pred očmi, je slej ko prej isti: ne samostojno ljudstvo, ki ima svojo usodo in upravo svojih zadev v svojih rokah, marveč vladstvo malega kroga slovenskih laži-svobodomislecev in naprednjakov nad strnjenim mnoštvom slovenskega ljudstva. Prej je to našemu liberalizmu omogočeval Beograd, sedaj naj bi to storil Zagreb. V svoji lojalnosti (poštenosti) pa je Zagreb ponudbo slovenskih JNSarjev odklonil.