Pogovor z Albino Poderžaj
Tovarišica Albina je nova predsednica novega delav-skega sveta. Predlagale šo jo družbenopolitične organizaci-je, delavskisvetpajojenasvoii pr<?i seji, ki jo je vodila še »stara« predsednica Fani Ho-čevarjeva, enoglasno potrdil.
Daje vtis prave delavke, de-lavke, ki dela, obenem pa tudi ve, kaj hoče.
Tovarišica Poderžajeva, za-kaj so prav vam naložili tako odgovorno funkcijo?
Zakaj ravno meni, ne vem. Najbrž pa ljudje mislijo, da mi lahko zaupajo.
Šivate v srednj i konf ekcij i tu na Zaloški cesti. Ali ste že kdaj opravljali kakšne večje zadol-žitve izven delovnega mesta?
Ne, še ne. Pač pa nisem niko-li molčala, če se je bilo treba potegniti za delavca.
Ste že dolgo v Pletenini?
Nisem. Šest let. Prej sem bila enajst let v Angori. Podobno delo kot tukaj.
Kaj vas v Pletenini najbolj žuli?
No, plače sosemaloizboljša-le oziroma prilagodile stro-škom, toda naše norme in na-grajevanje, to še ni usklajeno. Vsekakor delavec mora dobiti zasluženi denar in krivica se mu nikakor ne sme dogajati. Marsikaj se sicer še ne da ure-diti in meril še ne poznamo, kako bi stvari urej ali, vendar se bo dalo, upam, veliko narediti. Veste, če hoče delavka dosega-ti normo in zraven obdržati predpisano kvaliteto, mora krepko intrdo delati. Res mora
biti človek sposoben, da nor-¦ mo doseza in preseza. In dela-' mo, delamo kar se da. Vsaj ve-čina. Ker nekaj je le takih, ki si manj prizadevajo. »Ni jim treba«. Pravim, najprej mora-mo podpirati delovnega člove-ka, tistega v proizvodnji, skr-beti zanj, ga varovati, mu laj-šati delo in ga prav nagrajevati. Mi smo tiste, ki ustvarjamo denar za vse. Naše roke so to, hrbti in oči.
Kako se kaj imate doma?
Dobro. Da le ne bi bilo slabše.
Otroke imate?
Dve hčerki. Štirinajst pa šestnajst let. Ravno največ skrbi. Ampak se dobro ra-zumemo.
Stanujete v centru ali bolj zunaj?
Na Miklošičevi. V stari hiši stanujemo, ampak smo kar za-dovoljni.
Greste kdaj kam na zrak?
Ja, hodimo na Ilovo goro. Tam imam po očetu nekaj zemlje, pa delam na vrtu. Toli-ko, za rekreacijo. Tudi grem z možem včasih na lov.
Streljate?
Oh, jaz že ne.
Si greste kdaj pogledat kak film v kino?
Ne, na televiziji vidim, kar je takega. V kinu bi morala biti preveč na miru. Dve uri, to ni mala stvar. Veste, jaz sem bolj udarjena na družino. Pravim, če hočeš imeti družino zdravo in urejeno, se ne moreš kaj dosti sprehajati.
Se boste dobro znašli kot predsednica delavskega sve-ta?
No, začetek bo najbrž malo težak. Ljudi bo treba spoznati. Morala se bom učiti delati z ljudmi.
In za ljudi.
Seveda, za to tudi gre.
Veliko sreče!                Z. H.