NOVI
LETO VI. ŠT. 4 (245) / TRST, GORICA ČETRTEK, 1. FEBRUARJA 2001
SETTIMANALE
SPED1Z. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596
CENA 1500 LIR 0,77 €
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIIO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
| BODIMO STVARNI!
PO mrzli prhi, ki smo jo doživeli ob novici, daje bila razprava o našem zaščitnem zakonu v rimski senatni zbornici odložena, je seveda prišel čas, da se spet dodobra zdramimo in spet začnemo gledati resnici v oči. Tildi najnovejši razvoj dogodkov nas opozarja, da si od listine, ki naj bi prišla iz italijanske prestolnice, ne moremo in ne smemo kdovečesa pričakovati. Naš nadaljnji narodni obstoj je in bo vsekakor predvsem odvisen od nas samih, predvsem pa od našega pametnega in modrega dela tako na političnem kotna vseh drugih področjih.
Zavedati se moramo zlasti stvarnosti, sredi katere živimo. Klic k stvarnosti na primer predstavlja resolucija, ki jo je po Čedadu in Vidmu sprejela večina občinskega sveta v Reziji in po kateri se zaščitni zakon, o katerem naj bi razpravljal senat, Rezijanov sploh ne tiče. Pri tem se odobrena resolucija sklicuje na znana stališča, češ da rezijanščina nima ničesar skupnega s slovenskimjezikom. Za naš narod pa je naravnost sramotilna resolucija, kijo je bil sprejel pokrajinski svet v Vidmu, saj že meji na rasizem. Kaj pa naj rečemo o goriškem županu Valentiju in njegovih političnih prijateljih, ki se odkrito zavzemajo za politiko “geta", ko pravijo, da bi Slovenci v goriški občini lahko imeli nekaj pravic le na območju Štandreža! Sami sicer prav dobro poznamo miselnostprvega goriškega meščana in njegovih prijateljev, čudimo pa se, kako se morejo s takšno druščino sploh resno pogovarjati in navezovati nove in tesnejše stike ter celo skupno potovati v Strasbourg novogoriški župan Špacapan in njegovi sodela vci. "Pacta clara, amid čari”, pravi znani in vedno veljavni latinski pregovor. Mislimo namreč, da se za sodelovanje na takšni ravni ne bi smel nihče odločiti, če se prej zadovoljivo in pravično ne rešijo in uredijo nekatera načelna vprašanja, ki imajo vrh vsega opraviti v omikanem svetu z obceveljavnimi človeškimi vrednotami.
Ko bo ta številka našega tednika prišla v roke bralca, se bo po vsej verjetnosti moglo natančneje predvidevati, kakšna usoda čaka Masellijev zakonskipredlog za zaščito naše slovenske manjšine v Italiji. Danes pa le dobro i >etno, da ima vladajoča leva sredina v senatni zbornici krepko veano in bi lahko ob dobri ter odločni politični volji brez težav spravila pod streho omenjeni zakonski predlog. Stališča posameznih senatnih skupin so tudi jasna. Tržaški senator Camber ki politično pripada Ber lusconijevemu gibanju Naprej Italija, je potrdil, da vztraja pri svojih a-rnandmajih (kakih 700), voditelj Nacionalnega zavezništva Fini je pozval svoje senatorje, naj naredijo vse da se zakonski predlog ne odobri, enako stališče je zavzel tudi karnijski senator Severne lige. Ne glede na vse to je jasno, da bo Masellijev zakonski predlog odobren, če bo med glasovanjem seja sklepčna, kar pa je predvsem odvisno od prisotnosti senatorjev, ki pripadajo levi sredini.
Odobritev tega zakona pa bo vsekakor le prvi korak na poti dejanske in resnične zaščite naše slovenske narodnostne skupnosti v Italiji, ki bo poleg pomoči matice še dalje potrebovala v lastnih vrstah mnogo bolj stvarne in modre politike ter resnične enotnosti v raznolikosti.
DRAGO LEGIŠA
Ljudje smo postavljeni na križpotja življenja in posebno v mladosti iščemo svojo pot. Sprašujemo se: Odkod? Kam? Čemu? Kako? Pa nam uganko življenja razkriva stvarstvo, ki govori o velikem, vsemodrem in vsemogočnem Stvarniku vsega, kar obstaja.
In nam o smislu in nalogah človeškega življenja na tiho iti vendar dovolj razločno govori glas vesti v našem srcu: Delaj dobro! Izogibaj se slabega! S posebno jasnino pa nam kristjanom o skrivnosti življenja govori Sveto pismo, (...) in še posebej srčika Svetega pisma -evangelij. (...) Blagor nam, če smo se resnično srečali s Kristusovim evangelijem in smo ga sprejeli za svoje življenjsko vodilo.
STANKO JANEŽIČ, V EDINOSTI, EKUMENSKI ZBORNIK 2000
PREŠERNOVA PROSLAVA V BARKOVLJAH
"PRIHODNOST JE NA NAŠI STRANI"
MATJAŽ RUSTJA
Plaho zimsko sonce je v nedeljskih popoldanskih urah, 28. januarja, blago pozdravljalo vse Barkovljane (in seveda prijatelje od vsepovsod), ki so se odločili, da se bodo odpravili v društvene prostore SKD Barkovlje in tam počastili našega največjega pesnika Franceta Prešerna, pa tudi jasno izpričali pripadnost slovenski kulturi in narodu na sončni strani Alp. Z velikim veseljem ugotavljamo, da so Barkovlje (nekoč čisto slovenska vas, danes pa že skoraj povsem poitalijančeno predmestje) prvi kraj v zamejstvu, ki se vsako leto spominja Dneva slovenske kulture že zadnjo nedeljo v januarju. Če k temu pristavimo, da so lani po štirih letih temeljitih prenovitvenih del ponovno predali namenu društveno dvorano in prostore ob njej, lahko jasno potrdimo vtis ob nedeljskem prazniku: barkov-Ijanska slovenska skupnost je čila in zdrava in je po dolgoletnih naporih spet dosegla zavidljivi cilj skupnega vaškega čutenja. Nadvse spodbudno in hvalevredno je tudi dejstvo, da so v vrtinec proslav, koncertov in raznoraznih pobud zelo dobro vključeni tudi najmanjši, ki v igri
in na njim primeren način spoznavajo lepote pripadnosti slovenskemu narodu in bodo jutri (upajmo, da res) prijeli za vajeti barkovljanskega kulturnega življenja. Komaj omenjene misli potrjuje tudi sodelovanje osnovne šole Finžgar na nedeljski Prešernovi proslavi.
Prireditev je uvedla tajnica društva, lahko bi rekli kar bodrilna sila društva, Vera Poljšak, in poudarila Prešernovo največjo zaslugo, da je povzdignil naš je-
zik na raven ostalih evropskih jezikov, da torej res nima naša kultura kaj zavidati sosedovim bliščem, saj se lahko rokuje prav z vsemi. Program se je nadaljeval s petjem osnovnošolskega zborčka pod vodstvom uč. Katje Vodopivec, po Zdravljici okteta Odmevi pa so se izkazali še v plesni točki, ki so jo pripravili s pomočjo uč. Saman-the Mazziero. Vsak teden imajo namreč na šoli glasbeno delavnico in, sodeč po nedeljskem
nastopu, jim je tak pouk res v zabavo.
Slavnostni govornik je bil pesnik in časnikar pri našem tedniku Jurij Paljk, ki je pritegnil pozornost slušateljev z jasnimi mislimi o položaju Slovencev v poitalijančenih vaseh in predmestjih, o stanju naše manjšine danes, o pogledih v prihodnost in še o marsičem, tako da se je rodil aplavz ob koncu posega res iz srca. Prva misel je hitela v Barkovlje: "Prevečkrat pozabljamo, da se je prav od Barkovelj do izliva Timave v morje raztezal tisti prelepi košček zemlje, na kateri so se naši in predvsem vaši predniki ustavili, ga naredili za svojega in na njem zaživeli."
—— STRAN 8
S
«
IZREDNO MOČAN POTRES TERJAL OGROMNO MRTVIH
KATASTROFA V INDIJI
BREDA SUSIC
Potres, kije minuli petek prizadel široko območje severozahodne Indije, je po ocenah strokovnjakov najhujši potres na azijskih tleh v zadnjih petsto letih. Na območju indijske zvezne države Gudžarat, med trojico mest Bhuj, Rpat in Bha-chau je potres, ki je dosegel moč med 6,9 in 7,9 stopnje po Richterjevi lestvici, pod ruševinami pokopal več deset tisoč ljudi. Po ocenah, ki jih je v nedeljo posredoval vodja mednarodnega Rdečega križa v Indiji Patrik Fuller, je življenje izgubilo 30.000 ljudi, drugi viri pa
navajajo, da je nad sto tisoč žrtev. Potres je porušil tudi do 80% stavb v mestih Bhuj, A-njan, Bhachau in Kutch. Pomoč in reševalne ekipe prihajajo na kraje katastrofe z veliko zamudo, ker je potres močno prizadel tudi celotno komunikacijsko mrežo: telefonske linije so prekinjene, ni elektrike, ceste so v katastrofalnem stanju, mostovi so porušeni, letališče v Bhuju ni uporabno, zato se lahko poslužujejo le vojaškega. Primanjkuje vode, hrane, zdravil, pa tudi strojev in orodja za reševalne akcije. Reševalne ekipe, prostovoljci in vsi, ki niso ranjeni, se borijo proti
času in skušajo izpod ruševin potegniti še kako živo osebo. V dneh neposredno po potresu jim je uspelo rešiti nekaj posameznikov, vendar je za veliko večino pokopanih pod ruševinami kmalu izplahnelo vsako upanje za preživetje.
Brez strehe nad glavo je ostalo na sto tisoče ljudi. Zaradi pomanjkanja vode in visokih dnevnih temperatur se veča nevarnost epidemij: ljudje kar sami sežigajo trupla in pri tem ni več mogoče voditi evidence in statistike umrlih in pogrešanih.
Indiji so svojo strokovno in denarno pomoč ponudile številne države, tudi Pakistan. In-
I Janez Povše NIKDAR PODCENJEVATI NESTRPNOSTI
| Iva Koršič
I MATIČEK V TRŽAŠKI SUKNJI
Breda Susič
ONESNAŽENJE NA MORJU
Ivana Mahnič
BORŠT, TRADICIJA V GLASBI IN VESELOIGRI
Ivan Žerjal / intervju EVELINA UMEK
I Harjet Dornik
I VPISI ZA NOVO ŠOLSKO LETO
Jurij Paljk
"CERKEV JE KRAJ VESELJA!"
I ZAMEJSKI KMETOVALCI PRED VRSTO IZZIVOV
1
ČETRTEK,
1. FEBRUARJA I 2001
dija je sicer v začetku zaradi sovražnih odnosov s to državo njeno pomoč zavrnila. Obenem je zaprosila za denarno pomoč mednarodne institucije.
To je že drugi katastrofalni potres od začetka leta, saj je že 13. januarja v Salvadorju potresni sunek terjal 700 žrtev. Seizmologi zagotavljajo, da potresa med seboj nista povezana. Nobenega od dveh ni bilo mogoče napovedati, kljub temu da je do njiju prišlo na območjih, ki sta občutljivejši in bolj izpostavljeni potresnim sunkom. Zal je znanost v teh primerih še nemočna, človek pa bi si lahko pomagal s preventivnimi ukrepi na področju skrbi za okolje, gradnje protipotresnih stavb in - predvsem - infrastruktur.
| Vinko Ošlak
PODOBA SLOVENSKIH MEDIJEV
Iznajdljivi gams
DEŽELNI OBČNI ZBOR SZSO
ČETRTEK, . FEBRUARJA 2001
PRED NAPOVEDANO RAZPRAVO O ZAŠČITNEM ZAKONU V SENATU
ZADNJI POZIV SENATORJEM LEVE SREDINE
V Trstu je v ponedeljek, 29. januarja, zasedalo skupno predstavništvo slovenske narodne manjšine v Italiji. V središču pozornosti je spet bil zakonski predlog za zaščito naše manjšine, o katerem bo, kot je napovedal predsednik senata Mancino, ' razpravljala senatna zbornica na začetku tega meseca, razprava pa bi se morala končati najkasneje 7. februarja. Italijanskemu parlamentu se namreč izteka mandat in bo vlada v kratkem določila datum državnozborskih volitev. Predsednik republike pa bo nato razpustil parlament. Znano je, da parlament ne zaseda pol drugi mesec pred volitvami, razen v izrednih primerih. Predstavniki posameznih komponent slovenske narodne manjšine so na zasedanju v Trstu po daljši razpravi sklenili, da bodo pisno pozvali vse senatorje, ki pripadajo vladajoči levi sredini, in senatorje Stranke komunistične prenove, da s svojo prisotnostjo v senatni zbornici zagotovijo sklepčnost zasedanja in s tem dejansko onemogočijo obstrukcijo, ki jo je treba pričakovati od celotne opozicije.
Medtem bosta senatni komisiji za ustavna vprašanja in za šolstvo še pred začetkom razprave v zbornici neuradno sprejeli predstavnike tržaške in vi-
L
FOTO KROMA
demske pokrajine, občinske u-prave v Čedadu, Lege naziona-le, vsedržavnega Združenja istrskih skupnosti, Združenja lokalnih skupnosti ter tržaškega konservatorija Tartini. Predstavniki pravkar omenjenih organizacij očitno nasprotujejo odobritvi zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Opozicija pa je hkrati potrdila, da je vložila v senatu 1.730 amandmajev k Masellije-vemu zakonskemu predlogu. Predstavnik Stranke komunistične prenove, bivši senator Stojan Spetič, je na seji skupnega predstavništva slovenske narodnostne skupnosti ponovil svoj predlog, naj bi namreč glede na težavno stanje, ki je nastalo v senatu, vlada predlagala, naj se glasuje o zaupnici, s čimer bi kratkomalo odpadli vsi spremi-njevalni predlogi in bi bil zakon gotovo odobren, ker ima leva
sredina skupno s senatorji Stranke komunistične prenove krepko večino v tem zakonodajnem zboru. Spetičev predlog pa žal ni naletel na odobravanje vseh prisotnih. Prav tako ni bilo soglasja o predlogu, naj bi se sklicala posebna tiskovna konferenca v Rimu, na kateri bi skupno predstavništvo obrazložilo svoje stališče do vprašanja zakonske zaščite slovenske narodne manjšine v Italiji.
Ko zaključujemo redakcijo, pa sta nam predsednika SKGZ in SSO Rudi Pavšič ter.Sergij Pahor sporočila, da sklicujeta sestanek, na katerem bo govor predvsem o vprašanju "finančnih dotacij izjavnih virov za tekoče leto 2001". Sestanek je bil sinoči, se pravi v sredo, 31. januarja, v prostorih Finžgarjeve-ga dom^ na Opčinah.
STALIŠČE DEŽELNEGA TAJNIŠTVA SSk
SENATORJI MANJŠIN PODPIRAJO SSk
Ob obljubljenem nadaljevanju razprave o zaščitnem zakonu za slovensko manjšino v Italiji v senatu, ki je bil po zamudah in zapletljajih odobren v prvem domu italijanskega parlamenta lani poleti, je Slovenska skupnost stopila v stik s predstavniki narodnih manjšin, ki zastopajo narodne skupnosti alpskega predela v senatu. Po odličnem sodelovanju z omenjenimi zastopniki v poslanski zbornici, ki so posredovali stališča SSk pri razpravi v poslanski zbornici in predočili tudi znane amandmaje, ki jih je sicer leva sredina zavrnila, ostali pa so v parlamentarnih aktih, se sodelovanje nadaljuje v luči so-
lidarnosti med narodnimi manjšinami, ki sooblikujejo italijansko družbeno-politično sceno.
Senatorji narodnih manjšin so spet pokazali veliko pozornost do problematike zaščitnega zakona ter ponudili pomoč, da bi ravno tako posredovali v senatnem plenumu stališča SSk. V senatu zastopajo narodne manjšine senator Union Valdo-taine Guido Dondeynaz ter senatorja Sudtiroler Volkspartei Armin Pinggera in Helga Thaler Ausserhofer. SSk je senatorju francoske manjšine posredovala svoje stališče v daljšem dokumentu, ki ga bo on, tudi v imenu SVP, povzel v razpravi, do katere naj bi predvidoma
prišlo prihodnji teden. Slovenska manjšina spada v tirolsko-valdostansko skupino narodnih manjšin, zato je okvirni zakon 482/99 nezadostno in politično nezadovoljivo normativno besedilo. V tekstu, ki ga je SSk poslala predstavniku Union Val-dotaine, so povzeti tudi glavni pomisleki, ki jih ima slovenska stranka do zakona. SSk je zapre-paščena, ker so, kljub številnim kompromisom, katerim so pristali levosredinski snovalci našega zakona, potrebne izjemne metode zato, da se zakon sploh odobri. Očitno je tudi, da je v levi sredini zmanjkalo politične volje, da bi odobrila vsebinsko dober zakon. Danes smo v položaju, ko moramo sprejeti slab zakon in ga ne moremo izboljšati zaradi neugodnih časovnih rokov, ki so rezultat zavlačevanj in pomanjkanja politične volje v levi sredini.
NOVI
GLAS
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL. 0481 533 177 FAX 0481 536 978 E-MAIL noviglase>tmedia.it
341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 040 365 473 FAX 040 775 419 E-MAIL nglastsSlin.it
CLAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK DRAGO LEGIŠA
IZDAJATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA; PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / CORICA
NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI ■ FISC LETNA NAROČNINA ITALIJA IN SLOVENIJA 80.000 LIR,
INOZEMSTVO 120.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 150.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN 10 6474 9 3 CENA OGLASOV PO DOGOVORU
HC
NESREČA NA OTOČJU GALAPAGOS
ONESNAŽENJE NA MORJU
BREDA SUSIC
Samo srečno naključje je preprečilo ekološko katastrofo, ki bi lahko pred dobrim tednom uničila edinstveni ekosistem na ekvadorskem otočju Galapa-gos. Kot znano, je 16. januarja tanker Jessica, ki je prevažal nafto in hudo onesnaževalno gorivo "bunker" za turistične ladje na otočju, nasedel pred otokom San Cristobal. Iz razpoče-ne ladje se je izlila večina 900 ton nafte in onesnažila obale otokov San Cristobal, Santa Fe' in Santa Cruz.
Ekipe za hitre posege tehnikov ameriške obalne straže, ki so zadolžene za pomoč v primeru naravnih nesreč, ter vrsta ameriških, evropskih in drugih izvedencev so na kraj nesreče prihitele, ko se je večina nafte že izlila v kristalno čisto morje. Več dni so skušali zajeziti in uničiti naftne madeže, ki so se zaradi razburkanega morja razdelili na več lis, vendar je bilo delo zaradi neugodnih vremenskih razmer zelo otežkočeno. Ko je že izgledalo, da je katastrofa neizogibna, so morski tokovi zaradi nevihte oddaljili nevarne naftne madeže.
Ravnatelj galapaškega narodnega parka Eliecer Cruz zaupa, da bo edninstveni ekosi-
stem na otočju "ozdravel" v treh, štirih letih. Glede na to, da so naravovarstveniki prve dni po nesreči napovedovali hujše posledice, vključno s popolnim uničenjem zelo občutljivih naravnih razmerij na otokih, kjer živijo edinstveni primerki rastlinskih in živalskih vrst na svetu (veliko teh je tu preživelo zaradi izoliranosti od ostalega sveta, medtem ko so drugod že desetletja ali stoletja izumrle), je novica o omejeni naravni škodi seveda razveseljujoča.
Kljub temu pa ostajajo odprta nekatera vprašanja. Zlasti gre tu za vprašanje prevzemanja odgovornosti. Kapitan tankerja Jessica, ki je signal za nevarnost plitvega morja zamenjal za svetilnik, bo svojo hudo
napako plačal tako, da bo obtičal v zaporu tudi do pet let v primeru, da ga bodo sodne oblasti spoznale za krivega. Associated Press poroča tudi o obtožnici, ki jo je prejel odgovorni naftne družbe Petroecuador: ko je bilo treba klicati pomoč takoj po nesreči, se je menda obotavljal, ker se je bal, da nihče ne bo plačal stroškov za reševanje. Kot poroča agencija Reuters, pa se krajevno prebivalstvo, ki je v zadnjih letih razvilo visok ekološki čut, sprašuje, ali ne bi bilo pravično, da bi si odgovornost prevzele tudi naftna družba in krajevne oblasti, ki dovoljujejo, da samo zaradi turističnih potreb na otočje prevažajo tako nevarne tovore.
NEKONFORMISTICNA OSEBNOST
UMRLA ZADNJA ITALIJANSKA KRALJICA
Pred dnevi je v Ženevi v 94. letu starosti umrla nekdanja in obenem zadnja italijanska kraljica Marija Jose. Bila je žena pokojnega kralja Humberta II. Savojskega, ki je vladal le slab mesec v maju 1946. Ko je na znanem referendumu za republiko oz. monarhijo zmagala prva, je kraljica skupno s kraljevsko družino odšla v izgnanstvo. Kralj Humbert je sicer izbral Portugalsko, kraljica s štirimi otroki (Viktor Emanuel, Marija Pija, Marija Gabriela in Marija Bea-trice) pa seje nastanila v kraju Merlinge v Švici. Pokojna kralji-
ca je bila znana kot nekonformi-stična žena. Znano je, daje zlasti proti koncu vojne gojila in navezovala stike z znanimi italijanskimi protifašisti, kar seveda ni bilo všeč ne tastu Viktorju E-manuelu III. in še manj Duceju. Pokopali jo bodo v francoskem samostanu Hautecombe v Sa-voji, kjer počiva tudi njen mož Humbert.
Medtem se je spet vnela polemika o možni vrnitvi savojskih moških naslednikov, ki sicer po današnjih ustadnih prehodnih določilih ne smejo stopiti na tla republike. Kaže pa, da počasi
polemika sama ugaša in bo na koncu zmagala realistična rešitev tega vprašanja.
POVEJMO NA GLAS JANEZ POVŠE
NIKDAR PODCENJEVATI NESTRPNOSTI
Ob dnevu spomina na žrtve holokavsta oz. iztrebljanja Judov še posebej v obdobju druge svetovne vojne je prav, da se spomnimo vseh žrtev človekovega nasilja in nestrpnosti. Neverjetno je, kolikšnega nasilja in nestrpnosti je sposoben človek, kako se ga nestrpnost množično polašča in mu daje pravico, da se znaša nad soljudmi ter jih je pripravljen dobesedno izbrisa ti z zemeljske površine. Ob misli na temno stran naše zgodovine je zato toliko bolj prav, da se spomnimo dobrote in ljubezni, ki sta edini odgovor na uničevanje in sovraštvo. Dobrote in ljubezni, ki sta edini od nasilja in nestrpnosti močnejši, če jima seveda pustimo do lastnega srca. Dobrota in ljubezen slej ko prej morata zmagati, sicer se bo človeštvo zgrudilo od uničevanja, ki ga povzroča samemu sebi. Ob pogledu na minulo stoletje se zato upravičeno sprašujemo, od kod v človeku toliko sovraštva ? Ne gre namreč le za pregon Judov, ni postavljala taborišč le ena ideologija, postavljala jih je tudi druga, da sploh ne omenjamo dejstva, kako smo sestradane obraze za bodečo žico še pred nekaj leti videli na Balkanu.
Ne gre torej samo za Jude, gre sploh za vse, ki so zaradi rasnih, verskih ali političnih razlogov postali določeni večini odveč in jih je ta večina
želela preprosto pokončati. Nasilje in nestrpnost imata namreč ogromno obrazov, praviloma si privzameta vedno novo podobo in na ta način pogostoma preslepita človeka, ki nanju ni pozoren in dovoli, da narasteta do apokaliptičnega obsega. Vedno, kadar je prišlo v daljni ali bližnji zgodovini do nezaslišanih izbruhov organiziranega zločina, se je to zgodilo zato, ker je človeštvo za novim obrazom nasilja to nasilje prepoznalo prepozno, zaradi česar so požari razčlovečenja z vso silo zagoreli. Nauk zgodovine je zato slej ko prej v sporočilu, da ne smemo nasilja in nestrpnosti nikdar podcenjevati, vedno moramo biti budni in čuječni ter zelo odkriti, in to milost nam dajeta le dobrota in ljubezen, potem se bomo zavedeli, da se nasilje in nestrpnost dvigneta v človeku v trenutku, ko je glas dobrote in ljubezni pretih. Zavedeli se bomo tudi, in na ta način vsi ljudje na zemlji, da sta le zares dejavni dobrota in ljubezen zmagovit odgovor na vse možne nevarnosti. In najnevarnejša nevarnost je tisto trdovratno prepričanje, da je za vse naše nezadovoljstvo in trpljenje kriv sočlovek, nad katerim je torej maščevanje dovoljeno in celo upravičeno.
AKTUALNO
INTERVJU / EVELINA UMEK
NAS POTENCIAL JE SAMO V ZNANJU
IVAN ŽERJAL
Bi lahko za začetek povedali kaj o sebi?
Rodila sem se v Trstu, pri Sv. Ivanu, kjer sem obiskovala osnovno šolo, nižjo srednjo pri Sv. Jakobu, maturirala sem na klasičnem liceju ter diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani, na slavistiki. Tam sem se tudi poročila, imela dva otroka. Po diplomi sem se za kratek čas zaposlila kot časnikarka, kasneje sem zaradi otrok -hčere m sina - ostala nekaj let doma in prevajala v glavnem iz italijanščine. Zaposlila sem se najprej v šoli, potem sem delala v založništvu, štiri leta sem bila direktorica založbe Univerzum in na koncu sem bila odgovorna urednica Otroškega in mladinskega programa na Televiziji Slovenija. Po upokojitvi sem se vrnila v Trst.
V mladih letih sem sodelovala pri srednješolski reviji Literarne vaje, kasneje pri Tokovih, Sidru in Jadru, v Ljubljani pri reviji Mlada pota. Kmalu sem začela pisati za otroke knjige, radijske oddaje, kasneje televizijske scenarije. In to delo tudi nadaljujem.
Zakaj ste šli študirat v Ljubljano?
V Ljubljano sem odšla predvsem iz finančnih razlogov, obenem pa me je privlačil študij slavistike, za kar sem dobila tudi štipendijo takratnega Ministrstva za kulturo in prosveto republike Slovenije.
No, v slovenski prestolnici ste se tudi nastanili, pisali ste mladinsko literaturo, prevajali, bili ste avtorica scenarijev... Zakaj ste se posvetiti Mladini:
Zgodilo se je nekako mimogrede, ne da bi se zavedala. Kot otrok sem gledala na dogajanje okrog sebe kot na gledališče, v katerem igrajo odrasli vsak svojo vlogo. Odrasli niso bili tako vsemogočni, kot bi si želeli biti, in otroci niso bili tako nebogljeni, kot so se bali. Kasneje me je pri pisanju vodilo spoznanje, da moramo odrasli o-trokom odpirati okna v ta svet in v dogajanje na njem. Otroke moramo spodbujati, da bodo znali gledati okrog sebe in postavljati vprašanja. Na vsako otroško vprašanje je mogoče odgovoriti, zato ni potrebno biti vseveden, samo pošten in odkrit in ne smeš se bati priznati svojega neznanja.
Pred kratkim je pri založbi Mladika v Trstu izšla nova knjiga Eveline Umek z naslovom Sprehod z baronom in drugimi imenitnimi Slovenci. Gre za prikupno publikacijo, primerno za mladino, ki obiskuje nižjo srednjo šolo in ki na sproščen in živahen način prikazuje zgodovino Trsta predvsem v luči slovenskega doprinosa k razvoju mesta. Avtorica Evelina Umek, sicer rojena Tržačanka, a ki je glavnino svojega aktivnega življenja preživela v Ljubljani, je še danes po upokojitvi zelo dejavna znotraj naše narodne skupnosti. Izid njene najnovejše knjige je bil tudi priložnost za pogovor, na katerega je rada pristala.
Kako je bilo sprejeto vaše delo? Če bi se omejila na članke v časnikih, bi lahko rekla, da so bile kritike mojih knjig vedno pozitivne, da pa kakšne večje pozornosti nisem bila deležna. Drugače je bilo, ko sem prišla med mlade bralce in gledalce televizijske serije Radovedni Taček, ti so mi vedno iskreno povedali, da moje knjige in oddaje poznajo ter da jih imajo radi.
Leta 1997 sem za knjige Slovar Radovednega Tačka, Radovedni Taček v gledališču in Radovedni Taček v galeriji dobila mednarodno priznanje Al-pe-Jadran v Trentu.
V čem mislite, da so bila vaša dela najbolj uspešna? Kaj je otroke najbolj pritegnilo? Otroke pritegne humor, igrivost,
radi imajo tudi, če se zgodba dogaja v okolju, ki jim je domače, kajti tako se laže istovetijo s knjižnimi ali televizijskimi junaki.
Preidimo zdaj k vaši zadnji knjigi: kaj opisujete v njej? Kako poteka zgodba?
V njej skušam na neposreden in nevsiljiv način zajeti zgodovino slovenskega Trsta od njegovega začetka do požiga Narodnega doma leta 1920. Nastopajoči niso pravi junaki zgodbe, ampak so posredniki zgodovinskih dejstev in dogajanja v stoletjih, pri katerih so znani in manj znani Slovenci imeli pomembno in včasih za nas odločilno vlogo. Sprehod Igorja in Alenke v spremstvu barona Zige Zoisa je samo pretveza za obujanje spominov na preteklost.
Zakaj ste se odločili ravno za lik Žige Zoisa?
Baron Žiga Zois je marsikaj storil za našo kulturo, ni bil samo naravoslovec, ampak tudi velik ljubitelj lepih umetnosti. Okrog sebe je zbral lepo število mladih izobražencev ter jih spodbujal, da so pisali literaturo. To so bili Jernej Kopitar, kasnejši slovničar, pesnik Valentin Vodnik, prevajalec Svetega pisma Jurij Japelj in Anton Tomaž Linhart, naš prvi komedio-
FOTO KROMA
graf. Kdo bi lahko bolje od njega spregovoril mladim bralcem o preteklosti Trsta? Poleg tega pa se je rodil v Trstu, v hiši tik za občinsko palačo. Knjiga Sprehod z baronom ni učbenik, kljub temu pa posreduje mlademu bralcu neke osnovne informacije
o	zgodovini slovenske prisotnosti v Trstu. Iz besedila se da razbrati, da smo Slovenci dali odločilen doprinos k vsestranskemu razvoju tega mesta, vendar se sami tega premalo zavedamo. Kje mislite, da so vzroki za to?
Eden od poglavitnih vzrokov je gotovo fašistično zatiranje; ljudje, ki so jim poitalijančili imena in priimke, ki so bili prisiljeni hoditi v italijansko šolo, niso mogli prenesti te zavesti na svoje potomce, saj niso o tem ničesar vedeli. Po drugi svetovni vojni smo zamejci dobili slovenske šole in, če smo kaj malega izvedeli o slovenski
prisotnosti v tržaški preteklosti, se je to kasneje pod vplivom medijev, predvsem televizije, izbrisalo. Pri tem obstajajo tudi izjeme in prav tem ljudem se moramo zahvaliti, da so s svojim delom skušali to zavest vedno znova obujati in jo ohranjati. Naši someščani nam žal še vedno dopovedujejo, da so samo oni nosilci kulture v mestu.
Na predstavitvi knjige v Društvu slovenskih izobražencev je bilo med drugim rečeno, da v svojem delu prikazujete tisti kozmopolitski Trst, ki ga danes ni več. Pa vendar ravno danes marsikateri politik rad spregovori o pomenu “multietničnega ” in “večkulturnega ” Trsta,
o	potrebi ponovne oživitve njegove vloge stičišča narodov in kultur ipd. So po vašem mnenju iskrene želje in načrt ali samo politične parole? Mogoče kdo misli tudi iskreno in rekla bi tudi naivno, vendar gre predvsem za politične parole, kajti politiki morajo loviti v svoja jadra ugoden veter, zato se tudi obračajo po njem.
O	multietničnosti in večkulturnosti bi lahko govorili le tedaj, ko bi bile vse šole italijanske in slovenske dvojezične, ko bi se večina v njih seznanjala z našo kulturo in zgodovino. Dokler tega ne bo, bomo multietnični samo Slovenci, to se pravi, da se bomo odpovedali svojemu jeziku in svoji kulturi. Večkulturni pa smo že!
Kako gledate na našo skupnost kot Tržačanka, ki je živela veliko let v Ljubljani? Katere so prednosti oziroma potencial, ki ga imamo, katere pa so hibe? Kakšno vlogo pa sploh lahko odigramo danes Slovenci v okviru tržaške stvarnosti?
Žal je naša skupnost vsak dan manjša, vsak dan šibkejša. Italijanska vlada skrbno pazi na to, da moramo
izprositi vsako liro za svoje delovanje, izčrpavajo nas vsakodnevne skrbi in boj za obstanek. V takih razmerah postanejo načrti sprotni, ne morejo se razmahniti, kaj šele, da bi manjšina imela kakšno vizijo. Nekaj uničujočih udarcev smo si zadali tudi sami, s svojo razcepljenostjo, s svojim pohlepom in hlapčevstvom.
Naš potencial je samo v znanju, v zavesti, da nam nihče ne more vzeti tistega, čemur se sami ne odpovemo. Vloge, ki jo lahko odigramo v tržaški stvarnosti, nam ne morejo dati drugi, izbrati si jo moramo sami. Toliko manevrskega prostora še imamo. Sicer pa mislim, da je najbolj daljnosežna tista vloga, ki nam omogoča, da ohranimo svoje korenine, svojo identiteto, kajti samo tako bomo lahko bogatili tudi večinski narod, ne samo kot zamejci, ampak kot Slovenci. V Evropi, v katero se bo čez nekaj let vključila tudi Slovenija, bo to še kako po-membno!
Jasno je, da brez tesne povezave z matico narodna skupnost ne more preživeti. Vendar se marsikdaj zdi, da “ure tečejo drugače Kje mislite, da obstajajo pregrade med matico in manjšino in kako se lahko odpravijo?
Bolj kot za pregrade gre za nepoznavanje in nerazumevanje. Za Slovence je bil žal Trst dolga leta samo nakupovalno središče, zavidali so nam polne izložbe, kaj več pa niso vedeli o nas. Vir nepoznavanja je predvsem v šoli, poznavanje slovenskega prostora se konča ob državni meji, in v medijih, ki so nam posvečali in nam posvečajo še vedno premalo pozornosti. Ne zavedajo se, da se danes krušijo slovenski robovi v zamejstvu, jutri pa se bo ta erozija zajedla v matično državo. Samo globlje in sistematično medsebojno spoznavanje lahko odpravi te pregrade in spravi ure v pravilen tek. Slovenska vlada ima pri tem veliko odgovornost.
Želim si, da bi moja knjiga pristala tudi na policah knjigarn v Sloveniji ter od tam našla pot v slovenske domove ter vzbudila vsaj pri kakšnem mladem Slovencu zavest, da pripadamo vsi Slovenci, tisti znotraj in tisti zunaj meja, istemu narodu in da delimo skupno usodo.
TUDI ITALIJA JE IMELA RASISTIČNE ZAKONE
OB DNEVU SPOMINA
drago legiša
SOŠOLEC LUZZATTO
Bilo je v šolskem letu 1937-38. O-biskoval sem 2. razred italijanske gimnazije v Tržiču. V tem tedaj že precej '^^strijsko razvitem mestecu - v tamkajšnje ladjedelnice se je s kolesi dnev-no vozilo več tisoč delavcev - so leto prej zgradili novo šolsko poslopje, ki je ostalo nespremenjeno do današnjih dni. Tudi sam sem se večkrat pripeljal v šolo s kolesom iz sedem km oddaljenega Devina. Med sošolci je bil tudi prijeten, nekoliko debelušen plavolasec, ki je v meni vzbudil pozornost že prvi dan pouka, ker je imel lepo negovane,dolge, kodraste lase, kasneje pa sem opazil, da se je v šolo vozil z lepim in svoji starosti primerno velikim kolesom. Med poukom je bil miren in se pridno ter marljivo učil. Poleg tega sem na tega sošolca tudi zato postal pozoren, ker je pred vsako veroučno uro zapustil razred. Zdaj se več ne spominjam, kdo mi je od sošolcev, ki so bili doma iz mesta, povedal, da je judovske vere in da mu
torej ni treba h krščanskemu nauku. Priznati moram, da se nad tem ni nihče spotikal, sam veroučitelj pa ga je očitno imel rad, ker sta se vedno lepo pozdravila, ko sta se srečala. Sošolec se je pisal Luzzatto, njegov oče pa je bil lastnik tovarne olja v Tržiču (po vojni je niso obnovili in zdaj nanjo spominja le visok dimnik).
Ko sem bil torej v drugem razredu, nekega lepega dne tega sošolca ni bilo več v šolo. Na začetku smo nekateri njegovi prijatelji mislili, da je bolan, in se nam niti ni sanjalo o kakih drugačnih vzrokih njegove odsotnosti. Poteklo je tako še precej časa, preden sem doma slišal o tako imenovanih "protisemitskih zakonih", ki naj skrbijo za "čistost rase" (purezza detla razza). Učenci in dijaki iz judovskih družin niso torej smeli v državne šole, kar je seveda veljalo tudi za omenjenega sošolca. Nikdar več ga nisem videl, vendar moram priznati, da sem na tega prijetnega fanta večkrat mislil. Doma sem kasneje slišal, da je vsa njegova družina zapustila Tržič in se izselila v tujino.
"ŠJORA BOKON"
Ob “dnevu spomina "pa bi rad povedal še tole. Na dedovo kmetijo v Devinu je vrsto let poleti prihajala na počitnice iz Trsta gospa Amelia Arnold s sinom Guidom in hčerjo Olgo. Slednja sta bila skoraj enako stara kot moj oče ter njegov brat in sestra. Gospa je bila Iudinja, a poročena s katoličanom. O-ba njena otroka sta bila krščena. Njen pogovorni jezik je bil italijanski, ali bolje tržaško narečje, ki so ga edinega pri nas doma razumeli in tudi za silo govorili. Pravili so ji "Sjora Bokon ". Če si jo namreč vprašal, kaj bi rada za pod zob, je praviloma odgovorila: "La
me dagi un bokon de..." (dajte mi grižljaj ...). Ob koncu vojne je vso našo družino hudo prizadela novica, da so nacisti med zasedbo Trsta aretirali tako mater Amelio kot sina Guida ter ju odpeljali v koncentracijsko taborišče, od koder se nista vrnila. Sin Guido je bil v službi pri podjetju TELVE in so ga baje ovadili nacistom nekateri njegovi kolegi. Očetu in vsem, ki so gospo Arnold in sina Guida poznali od mladih let, je bilo zelo žal. Tudi o tem smo se doma večkrat pogovarjali, vrsto let smo tudi z vdovo in njeno družino vzdrževali prijateljske stike.
NOVI VOLILNI PREDPISI TUDI V NAŠI DEŽELI?
Deželni svet Furlanije-Julijske krajine razpravlja o spremembah volilne zakonodaje. Za to področje je namreč pristojna dežela, ker ima poseben statut. Stranka Levih demokratov je tudi na deželni ravni predlagala, naj bi državnozborske in upravne volitve potekale istega dne, čemur pa odločno nasprotuje Berlusconijevo gibanje Naprej Italija, z njim pa se strinja celotna sedanja opozicija. Večina v deželnem svetu pripada t.i. Domu svoboščin in Severni ligi, zaradi česar je bil predlog Levih demokratov zavrnjen.
V	deželnem svetu se razprava o tem vprašanju nadaljuje in se bo po vsej verjetnosti končala tako, da bodo u-pravne volitve potekale ločeno. Predmet pozornosti je tudi predlog, naj bi tako spremenili dosedanje predpise, da bi župani lahko kandidirali trikrat zaporedoma, medtem ko po dosedanjih predpisih lahko kandidirajo le dvakrat zapored. Desna sredina odločno nasprotuje predlogu, naj bi vse volitve potekale istega dne, predvsem zato, ker računa, da bo na skorajšnjih državnozborskih volitvah gotovo zmagala in da bo zaradi tega ta zmaga odločilno vplivala tudi na potek letošnjih upravnih volitev.
3
ČETRTEK,
1. FEBRUARJ 2001
4
ČETRTEK,
FEBRUARJA
2001
SVETOPISEMSKA	RAZMIŠLJANJA
	
V LITURGIČNEM	LETU C
ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE,
I NEDELJO ZA NEDELJO
5. NAVADNA NEDELJA,
ZA ŽIVLJENJE
“Tukaj sem, pošlji mene!” (Iz 6, 8)
“Gospod, ti dokončaj moje delo. ” (Ps 138, 8)
“Sem se trudil, pa ne jaz, ampak Božja milost. ” (1 Kor 15, 10)
“Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek! ... Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi. ” (Lk 5, 8-10)
Že od začetka je Jezus znamenje, ki se mu nasprotuje. Rodi se v skrajni revščini. Herod mu streže po življenju. Je begunec. Simeon je ob darovanju v templju dejal njegovi materi: "Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje" (Lk 2, 34). Rojaki bi ga najraje pahnili
v	prepad (Lk 4, 29). Ozračje, v katerem se človek Jezus giblje, diha ateizem in sovraštvo: "Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli" (Jn 1, 10-11).
A najdejo se tudi taki, ki Jezusa sprejmejo, postanejo Božji otroci v njegovi moči, ko jih kliče k veri vanj. Ti izkusijo in vidijo njegovo veličastvo, njegovo ljubezen, ki se razodene zlasti na križu, v smrti za sovražni, nehvaležni svet. (Jn 1,12 ss), ki pa ga premaga z vstajenjem, tako da ga spremeni v svet luči, hvale, ljubezni, Duha, v svet rešitve telesa in celega človeka (Rim 8,11.23).
Ker "ves svet tiči v zlu" (1 Jn 5,19), kakor je kol v zemlji ves v njenem objemu, vabi Jezus verne, naj mu pomagajo pri reševanju ljudi pred večno smrtjo. Pri tem ne misli samo na ožje duhovne poklice, kot so apostoli, škofje, duhovniki, redovnice in redovniki, marveč na vse krščene. Saj imamo v skupnosti verujočih ali Cerkvi različne darove. V njegovem mističnem telesu je namreč
mnogo udov. Vsi so med seboj različni, toda vsi so važni. Seveda so nekateri poklici v Cerkvi posebni, npr. poklic škofa, duhovnika, brez katerih ni evharistije, ni vidnega odpuščanja grehov in sprave, ni službenega oznanjevanja vstajenja Jezusa od mrtvih, ni rednega kršče-vanja. Poklic pa ni čast, temveč častno služenje skritemu Bogu v grešnem človeku. Zato kliče, vabi ljudi, naj hodijo za njim v službenem duhovništvu. Vabi in izbira samo On: "Jezus ... je zagledal moža, imenovanega Matej, ki je sedel pri mitnici, in mu je rekel: 'Hodi za menoj!' (Mt 9, 9). Farizejem je govoril: "Usmiljenja hočem in ne žrtve" (Oz 6, 6: "Da, dobroto hočem in ne daritve, spoznanja Boga bolj kakor žgalne daritve") - Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike" (Mt 9,13).
Jezus kliče učence, še posebej dvanajstere, ki jim daje moč in oblast nad vsemi demoni in za ozdravljanje bolezni. "Poslal jih je oznanjat Božje kraljestvo in ozdravljat bolnike" (Lk 9,1-2). Vse njihovo delo naj bo eno samo sodelovanje z Bogom, v moči Jezusa, eno samo služenje padlemu človeku. Tedaj je vse odvisno od človeka, a obenem in predvsem je vse odvisno od Boga.
Prerok Izaija se poklica oznanjevalca trikrat svetega Boga ustraši. Ker se zaveda svoje grešnosti in sile greha. A Bog ga potolaži in opogumi, da se ves preda poklicu služenja Božji besedi. Saj ve, da ni sam, da ni končno vse samo od njega odvisno. Tudi oznanjevanje samo se osredotoči na bistveno. Sv. Pavel ga takole pojasni: "Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan vstal, kakor je v Pismih" (1 Kor 15, 3-4).
Jezus sam pa je do apostolov zaupen, prijateljski. Zaradi tega ga apostoli, še posebej Peter, radi sprejmejo v svoj čoln. Tako poslušajo in pijejo tudi sami besede o kraljestvu, ki jih govori množici. Skrbi celo za ulov rib, s katerimi preživljajo sebe in družine. Toda apostoli ohranijo kljub bližini in zaupljivosti z Učenikom nekak strah pred njim. Peter naravnost pove, zakaj: "Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!" (Lk 5, 8). Izpove svojo nemoč in nevrednost, čeprav popolnoma drugače kot vse mesto, ki mu gre naproti in prosi, naj odide iz njihovih krajev, ker so jim svinje dragocenejše kot pa uboga obsedenca, ki ju Jezus reši strahotnega suženjstva hudobnega duha.
A tudi kljub čudenju in očividnim čudežem imajojezusa za tujca v svoji sredi. Tudi to spada k človeški plati poklicanih, ki jih bo Jezus polagoma usposabljal zato, "da bi bili z Njim " (Mr 3, 14). Čaka jih namreč njegov krst trpljenja in sovraštvo sveta. Petru bo tedaj dejal: "Hodi za menoj!" (Jn 21,19).
Toda prav tako govori vsakemu učencu, da lahko pusti vse in gre za njim (Lk 5,11). In Petru še dodaja: "Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi" (Lk 5,10). Enajsterim učencem zagotavlja: "Jaz sem z vami vse dni do konca sveta" (Mt 28, 20).
Četudi je On in samo On oziroma njegova Milost tista, ki deluje (1 Kor 15, 10), nas je vendarle hotel za svoje sodelavce. Prosimo za nove duhovnike.
KATOLIŠKI ČASNIKARJI V SLUŽBI RESNICE IN PRAVIČNOSTI
"CERKEV JE KRAJ VESELJA!"
JURIJ PALJK
Osrednji slovenski sprejem za katoliške časnikarje in vse zaposlene na področju verskih knjižnih izdaj in drugih sredstev javnega obveščanja je bil tudi letos v poslopju ljubljanske nadškofije v Ljubljani na dan zavetnika vseh časnikarjev sv. Frančiška Šaleškega, v sredo, 24. januarja.
Kar veliko se nas je zbralo, da bi se najprej Bogu zahvalili pri maši, ki jo je daroval ljubljanski nadškof dr. Franc Rode; leta nas je tudi povabil na sprejem, da bi se zamislili v svoje delo in poslanstvo in tudi slišali nekaj misli o tem.
"Dve lastnosti naj vas odlikujeta, dragi časnikarji in vsi, ki delate na področju sredstev obveščanja, in sicer resnica in pravičnost!" je dejal dr. Rode med mašno pridigo in nadaljeval z mislijo španskega filozofa Mi-guela De Unamuna, ki je zatrdil, da ljudje ne bomo imeli bogatega javnega življenja, dokler se ne bomo z življenjskim nemirom zavzemali za resnico in pravičnost na svetu in med sabo. "Resnica je ključni problem našega časa in našega prostora," je dejal ljubljanski nadškof, ki je tudi poudaril, da v slovenskem prostoru danes žal ni veliko prostora za človeka, kakor ga pojmuje sv. Avguštin ("Ho-mo capax Dei!"). Današnji človek je namreč v slovenskem tisku "preveč zbanaliziran, skorajda nezahteven mrčes". Slovenski metropolit se je dotaknil tudi obravnavanja slovenske
Cerkve in Cerkve nasploh v slovenskih sredstvih obveščanja in dejal, da bi tudi tisti, ki delamo na področju medijev, morali biti bolj pozorni na to, kako nas sredstva obveščanja obravnavajo, nas in Cerkev, katere dejavni člen smo tudi sami. Povedal je, kako velikih negativnih ocen je bila Cerkev deležna, ko je nedavno kard. Joseph Ratzinger objavil poslanico Dominus Jesus. Dr. Franc Rode je dejal, da ima Cerkev vso pravico izpovedovati svojo vero, ki je nikomur ne vsiljuje, a kaže, da tudi to na Slovenskem marsikoga moti. "Vaša naloga je zato jasna: resnica! Ena sama krivica, če je splošno sprejeta, onečasti ves narod! Zato vam pravim, da morate zagovarjati pravičnost in resnico, odlikujeta pa naj vas jasen, prosojen in lep
slog ter lep, sočen jezik. V potrditev teh besed vam citiram slovitega pisatelja Juliena Greena, ki je dejal: 'Če stavek ni berljiv na glas, ni dober!' Držite se tega preprostega načela!" je dejal dr. Rode, ki se je ob koncu pridige še zaustavil pri jeziku. Citiral je pisatelja Ivana Preglja, ki je dejal, da je "naš jezik mladosten in apriorno pesniški", ter sklenil z mislijo: "Bodimo srečni, da lahko pišemo slovensko!"
Po maši je bil sprejem v veliki dvorani ljubljanske nadškofije, kjer smo najprej prisluhnili pozdravu dr. Franca Rodeta in nato nagovoru dr. Janeza Grila, direktorja Družine in organizatorja srečanja katoliških časnikarjev. Dr. Gril seje nadškofu zahvalil za bodrilne besede, ki nam jih je izrekel med mašo in
OB PRAZNIKU SV. FRANČIŠKA ŠALEŠKEGA 2001
PODOBA SLOVENSKIH MEDIJEV (1)
VINKO OŠLAK
„Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili!" (Lk 19, 40)
Vso zgodovino krščanskega oznanjanja bi lahko pojmovali tudi kot neprestan, včasih prav obupen poskus, kako preprečiti vpitje kamnov. Kadar namreč vpijejo kamni, in človeška zgodovina pozna kar nekaj takih primerov, takrat se potresajo zidovi Babela, Jerihe, Dresdena ali Hirošime. Naloženo nam je oznanjati sporočilo in veselje tega sporočila, da ne bi bilo treba vpiti kamnom, o katerih govori tudi prerok Habakuk, ko pravi:
Gorje mu, ki utrgava krivični dobiček / za svojo hišo, / da bi svoje gnezdo postavil visoko / in ušel roki stiske. / Svoji hiši pripravljaš sramoto, / ko pokončuješ številne narode,/ pogubljaš svojo dušo. / Kajti kamen bo vpil iz zidu / in škar-nica v ostrešju mu bo / odgovarjala. (Hab 2, 9-11)
Kaj so vpijoči kamni, kakor tisti pasovi človeške zgodovine, v katerih je človek vstajal zoper svojega Boga in ga je ta moral voditi in odreševati s trdimi robovi kamnov, ko se njegovega srca niso dotaknile lilije na polju, ptice v zraku in pasoča se mirna jagneta na planjavi. Kadar so srca ljudi oka-
menela, je morala za nekaj časa okameneti tudi zgodovina, s katero nas Stvarnik pelje v Obljubljeno deželo in njeno obljubljeno prestolnico.
Vse, čemur v sodobnem jeziku pravimo „množična občila", je v smislu katoliškega časnikarstva, radia, televizije, e-lektronskega medmrežja in drugih nosilcev in srednikov informacij samo tehnično okrepljeno in pomnoženo vzklikanje Gospodovih učencev, ki so jih farizeji hoteli utišati in jim je Učenik kot alternativo ponudil kamne. V vsej zadevi je tudi nekaj zgodovinske in tehnične igre. Ne glede na našo prejšnjo opredelitev, da je vpitje kamnov simetrija okamenelosti človeških src, velja povedati, da se po dobi kovin spet vračamo, prav na področju najmodernejše tehnologije, v kameno dobo. Vsa računalniška in druga elektronska tehnika temelji na uporabi najbolj razširjene kamenine na zemlji, namreč silicijevih spojin. In kovinske vodnike postopoma zamenjujejo veliko zmogljivejši vodniki iz steklenih vlaken, ki so v resnici spet samo predelana o-blika kamna. Po dobi kovin tako znova vstopamo v kameno dobo: ne staro, ne srednjo, ne mlajšo, temveč v najnovejšo, v pravi neolitik. Če k temu prištejemo še prispodobni pomen
kamnov kot zbirke starožitnih spomenikov, kot lapidarij, ki pričuje o nekdanjih časih, potem imamo kar tri navidez skoraj izključujoče se metaforične razlage Habakukovih in Jezusovih besed, ki pa se ob vednosti, ki jo premoremo, ob razumevanju, ki ga premoremo, lepo povežejo ne le v število, ki ga Bog ljubi, temveč tudi v pomensko celoto tega nenavadnega trojstva.
Na tem svetu pa ne vpijejo svoje hosane samo Gospodo-
vi	učenci, temveč svoj podivjani hura tudi farizeji, Pilatovi vojaki, hotnice in njihovi zvodniki, pristaniški prekupčevalci in tisti, ki jim tožijo in jih prenočijo, razbojniki in zeloti, trgovci in čarodeji, prevaranti in izzi-vači. V Gospodovem času na cestah in zgolj iz moči svojih ust, danes pa v moči novega kamna in njegove nove rabe, silicijeve tehnike, ki pošilja glas, sliko in črko v sleherni človeški kot na planetu.
Dva zbirata množice okoli sebe: eden za Gospoda, drugi za upornika zoper Gospoda; eden za drugi, novi svet, drugi za stari sprevrženi svet laži, krivice in smrti. Med njima ni miru in ni sporazuma. Med njima je kača iz Edena, ki se je po človekovem izgnanstvu vsako dobo podaljšala za nov členek, iz -izma v -izem, iste nečloveške vsebine z isto končnico, čeprav pripeto na različne besedne osnove.
" DAL)E
kasneje v dvorani, ko je tudi posebej pozdravil nas, slovenske časnikarje iz zamejstva, "ker se veliko žrtvujete in delate na okopih, da ne zamre slovenska beseda!" Dr. Rode je časnikarjem tudi dejal: "Hvaležen sem vam za delo, ki ga opravljate, ker ste nenadomestljiv del slovenske stvarnosti, tudi zato, ker se pri nas vse glasneje in vse bolj pogosto pojavljajo težnje po totalitaristični miselnosti na vseh področjih, od državnega zbora do gospodarstva in medijev. Tudi zato vam pravim, da ste nenadomestljiv del naše družbe, ker v prvih vrstah branite demokracijo!" Nadalje je nadškof tudi podčrtal pomen dobrega obveščanja in časnikarje nagovoril, naj ne obupujemo, ampak naj vedro in z upanjem gledamo v prihodnost ter nam tudi naročil, naj razmišljamo, kaj bi se dalo storiti v smislu večjega pluralizma in večje pluralizacije ter demokratizacije medijev na Slovenskem.
"Laž, potvarjanje dejstev in izkrivljanje stvarnosti jemljejo namreč zagon upanju," je še ugotovil in zaključil z lepo mislijo: "Vi ste poklicani, da ta prostor osvobajate, in to s tem, da vanj vnašate več resnice!"
Sledil je seveda debatni del sprejema, v katerem je dr. Janez Gril podrobno poročal o uspehih in naporih slovenskih verskih medijev v minulem letu, i ki sta ga na Slovenskem označevala tako sveto leto 2000 kot slovenska sinoda; urednik Družine Bogomir Štefanič pa je poročal o ustanovitvi Društva slovenskih katoliških časnikarjev; msgr. Franc Bole je poročal o minulem plodnem letu in kritično spregovoril o pomanjkljivostih pri poročanju ter o premajhnem sodelovanju na področju medijev v Cerkvi. Predstavnik časnikarjev slovenske narodne manjšine v Italiji (Novi glas in Mladika) Jurij Paljk in časnikar slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem Hanzi Tomažič (Nedelja) pa sta se nadškofu Rodetu zahvalila za pomoč, ki jo nudijo slovenska Cerkev in njene založbe ter verski časniki Slovencem v zamejstvu in v svetu. Oba sta bila tudi mnenja, da slovenska manjšina zunaj meja slovenske države ne more preživeti brez moralne in tudi drugačne pomoči matičnega naroda in slovenske Cerkve in sta zato prosila svoje kolege in predvsem pa dr. Rodeta, naj slovenska Cerkev tudi v prihodnje stoji ob strani naši stvarnosti in našim ljudem v zamejstvu.
V	debati, ki je sledila predavanju pisatelja Vinka Ošlaka (objavljamo ga posebej), se je dr. Rode na glas vprašal, ali je na Slovenskem Cerkev še kraj veselja ali Cerkev še ustvarja veselje. Povedal je lastno izkušnjo s podeželja Francije, kjer je na lastne oči videl, kako je veselje zamrlo, zapustilo krajevno Cerkev in je to pomenilo smrt zanjo. Dejal je, da tudi danes velja izrek: "Kar ste naredili proti Cerkvi, ste naredili proti veselju!" Zato je odločno zatrdil, da "Cerkev je in mora biti kraj veselja! Na Slovenskem je Cerkev še edina, ki zbere velike množice, da nekaj veselega doživijo, da upajo. Zato je Cerkev na Slovenskem kraj veselja!"
NADŠKOF MSGR. DINO DE ANTONI NA SLOVESNOSTI V ZGONIKU
V SLOMŠKOVEM DUHU
JOŽE MARKUZA
V	nedeljo, 21. t.m., nas je o-biskal goriški nadškof msgr. Dino De Antoni. Za zgoniško župnijo je bil poseben praznik, ker je nadškof blagoslovil v cerkvi podobo blaženega A.M. Slomška in slovesno odprl novi oratorij v čast istemu svetniku.
Nadškof je vodil somaševanje z domačim župnikom; ta je najprej izrekel dobrodošlico nadpastirju, ki ga je s primerno pesmijo pozdravil tudi domači cerkveni pevski zbor, nato je še pozdravil navzoče nadškofove prijatelje iz predmestja Chioggie in povabil vse k skupni daritvi in zahvali za vse božje dobrote. Med sv. mašo sta predstavnika župnije izročila nadškofu darove, cerkveni pevski zbor pa je sodeloval s petjem. Nadškof je začel homilijo v slovenskem jeziku - vse bogoslužje je bilo v slovenščini - nadaljeval pa v italijanskem. Težko mu je bilo, ker ni mogel vsega govoriti v slovenskem jeziku, a počasi, kot je sam dejal, se bo povsem priučil; tudi njegova izgovarjava je bila kar dobra. Poudaril je pomen materinega jezika in spoštovanje le-tega, zavzetost blaženega Slomška za slovenski materin jezik, izo-
brazbo ljudi in ekumensko de-
lo.	Pri vsem je Slomšek izražal tudi svetost, zato nas je pozval, naj ga posnemamo, da bo njegova podoba v cerkvi znamenje in pričevanje našega krščanskega življenja.
Ob koncu maše pa je predstavnik župnije g. Jožko Gruden lepo izrazil misel in želje navzočih župljanov. Najprej se je spomnil potovanja v Chiog-gio ob posvečenju nadškofa Dina in pričakovanje ob srečanju z novim nadpastirjem. Nadaljeval je tako: "Nismo bili razočarani. V nabito polni stolni cerkvi smo bili priča spoštovanju in hvaležnosti. To malo mesto, njeni uradni predstavniki in skromno ljudstvo, je med slavnostnim posvečenjem s petjem in molitvijo izpričalo zahvalo msgr. Dinu. Nas, nekaj prisotnih Slovencev, pa je ganil pozdrav, ki smo ga bili iz njegovih ust deležni v materinem jeziku. Pravo presenečenje pa nas je čakalo v oratoriju, kjer smo od domačih vernikov izvedeli, kako delaven in priljubljen je bil g. Dino v njihovi sredi. Zlasti je polagal veliko skrb na pastoralno in karitativno dejavnost v tamkajšnji cerkveni skupnosti. Ko primerjam dejavnost naših vernikov in faranov,
sploh razen redkih posameznikov, kako so pripravljeni in razpoložjivi, da pristopijo k raznim dobronamernim pobudam, opazim, kako potrebni smo nasvetov in spodbud.
Želja g. nadškofa je, da se spozna z ljudmi - farani in o-koljem, v katerem živimo njegovi verniki. Zgoniška fara sv. nadangela Mihaela je potisnjena na skrajno obrobje goriške nadškofije. Kot zanimivost naj navedem, da je mala zgoniška občina, ki ima okrog dvatisoč ljudi, teritorialno razdeljana med dve škofiji, goriško in tržaško. Tudi ta drobitev ne pripomore k večjemu medsebojnemu verskemu spoznavanju in sodelovanju med občani".
Nato je g. Gruden omenil spremembo življenja ljudi, ki so prešli iz nekdanjih kmečkih dejavnosti v nove gospodarske smeri, kar je spremenilo način življenja in navad. Ob koncu svojega nagovora je še dodal: "... če sem že omenil težave, ki jih imamo pri organiziranju raznih pastoralnih pobud, pa ne morem, da ne bi poudaril in prikazal izredno požrtvovalnost in delavnost našega župnika. Njemu gre velika zasluga, daje popravil in obnovil notranjost in zunanjost farne cer-
kve, župnišča in zvonika. Naša zahvala naj gre nadškofu A.V. Bommarcu in nadškofu Dinu De Antoniju za občuteno moralno in finančno podporo, ki je je bila deležna naša župnija ob tej obnovi. Danes smo počaščeni, da vi, g. nadškof, blagoslovite podobo A.M. Slomška in na novo prenovljene prostore - oratorij, ki ga bomo poimenovali po blaženem Slomšku". Nato je še povedal, da izbrano poimenovanje ni naključno, ker Slomšek je spodbujal k strpnosti in sožitju med narodi ter tako gledal v prihodnost. G. Gruden se je škofu zahvalil za obisk in za vse dobro, kar je storil za župnijo, ter mu izrazil želje za čim popolnejše okrevanje.
Slovesnost se je sklenila s prigrizkom, ki so ga pripravile nekatere skrbne gospodinje, katerim gre vsa zahvala.
V	kroniko zgoniške cerkve naj zabeležimo najprej datum
26.	novembra 2000, ko smo ob dvestoletnici Slomškovega rojstva poimenovali novi oratorij, in nato 7. januar 2001, ko smo doživeli lep božični koncert, ki nam gaje pripravila glasbeno-instrumentalna-vokalna skupina Nomos iz Trsta. V jubilejnem letu smo dokončali celotno obnovo župnijske cerkve in župnišča. Vsem dobrotnikom iskrena zahvala.
TUDI SLOVENSKA KNJIGA O NJEGOVEM ŽIVLJENJU
OBELEŽJE V SPOMIN NA P. MARKA IZ AVIANA
PAPEŽ PRESENETIL JAVNOST
ŠE SEDEM NOVIH KARDINALOV
P-Marko iz Aviana, kapucin, ki je živel v 17. stoletju in je bil na svoj način povezan tudi z Goriško, postaja v naših krajih vse bolj znan in upoštevan; medtem se nadaljuje postopek za njegovo beatifikacijo.
Dne 21. januarja so v Gradišču posvetili njegovemu spominu dvorišče zgodovinske palače Torriani, kjer ima danes sedež občinska uprava in kjer je v 17. stoletju bival grof Frank Urh Della Torre. Slednji je bil kapetan tedanje utrdbe in cesarski ambasador v Benetkah; kot veliko drugih evropskih diplomatov, je tedaj tudi on spoznal p. Marka, osebnega svetovalca dunajske hiše. In postila sta velika prijatelja, saj sta si več let tudi dopisovala. Prav zaradi tega prijateljstva je p. Marko rad prihajal na Goriško. Plošča, ki so jo odkrili zastopniki občinske uprave, spominja, da je bil ta čudodelnik, ki je pridigal in ozdravljal tisočgl ave množice po evropskih trgih, gost palače Torriani v letu 1684.0 vezeh častitljivega bo-^Je§a služabnika z našimi kraji je na slovesnosti spregovoril sam postulator v postopku za beatifikacijo, zgodovinar p. Vincenzo Criscuolo. Prisotne je pozdravil tudi župan Gianni Fabris. Pred svečanostjo je bila maša, za njo pa je bila v gledališču Coassini otvoritev didaktične razstave (odprta bo do 11. februarja) z gradivom, ki ga je prispeval Odbor p. Marko iz Aviana, ki deluje v Pordenonu. Na njej je kar nekaj novosti: o-menimo kapucinovo pismo iz leta 1682, ki gaje pred kratkim našel v občinski knjižnici v Vidmu prof. Silvano Cavazza, docent na tržaškem vseučilišču in
velik poznavalec p. Marka. Prof. Cavazza bo tudi predaval na srečanju v palači Torriani v petek, 2. t.m., ob 20.30. Drugo veliko odkritje je "corpus" 250 pisem, ki sta si jih pisala grof Della Torre in p. Marko. Našli so jih, ko so pred kratkim urejali arhiv družine Della Torre po selitvi iz devinskega gradu v tržaški državni arhiv. To dopisovanje je marsikdo iskal že vsaj sto let. Zadnje pomembno odkritje pa je to: končno so strokovnjaki razumeli, da prikazuje kip "skrivnostnega" kapucina (delo Giovannija B. Novellija) na desni strani oltarja cerkve Sv. Duha v Gradišču prav p. Marka iz Aviana, ki so ga očitno prebivalci Gradišča postavili na oltar že leta 1901, pred natančno sto leti.
Povejmo še to, da so člani omenjenega Odbora poskrbeli za knjižico, ki govori o življenju p. Marka, tudi v slovenščini. Ta je že prevedena, izšla pa naj bi avgusta, ko bo v Avianu veliko slavje ob obletnici smrti tega velikega furlanskega moža.
■■ D D
SVETNIK TEDNA
30. JANUAR
SILVESTER CUK I
MARTINA, RIMSKA MUČENKA
Sveta mučenka Martina, katere ime vidimo na koledarju 30. januarja, spada med zavetnike mesta Rima. Njej (in sv. Luku) je posvečena cerkev ob znamenitem trgu Forum Romanum. V pozni rimski dobi so jo zelo častili in občudovali zaradi njene junaške stanovitnosti, vendar o njej vemo zanesljivo samo za ime in za lego njenega groba ob cesti v Ostijo. Vse drugo je tako prepleteno z legendami, da je njeno dejansko življenje zavito v temo. Pod papežem Urbanom VIII. sredi 17. stoletja so bili prepričani, da so odkrili njen grob in papež je v himnah poveličeval njeno mu-čeništvo.
Legenda o sv. Martini pripoveduje, da je bila hči uglednega in bogatega Rimljana, ki je trikrat opravljal visoko službo konzula. Že v mladih letih je Martina izgubila starše. Z vsem srcem se je oklenila krščanstva in po zgledu prvih kristjanov je svojo bogato dediščino razdelila med uboge. Cerkev jo je sprejela med diako-nise, ki so imele na skrbi karitativno dejavnost v občestvu vernikov. Martina se je razcvetela v nenavadno lepo dekle in imela veliko oboževalcev, med njimi je bil celo sam cesar Aleksander Sever, ki jo je zaprosil, naj postane njegova žena. Ona pa je vse snubce zavračala, ker je hotela živeti samo za svojo vem v službi Bogu in soljudem.
Ko je cesar spoznal, da je Martina kristjanka in da zaradi svoje vere zavrača njegovo laskavo ponudbo, je pobesnel. Ukazal jo je privesti pred njegov sodni stol in jo pozval, naj se javno odpove svoji veri ter daruje bogu Apolonu. Pogumna devica se je v zaupni molitvi obrnila k Bogu in ga prosila za stanovitnost. Med njeno molitvijo se je zrušil Apolonov tempelj in pod ruševinami so našli smrt njegovi svečeniki in njihovi služabniki, ona pa je ostala nedotaknjena. Cesar jo je velel na vse mogoče načine mučiti. Krvniki so jo mučili do onemoglosti, toda z močno dušo je kljub telesni šibkosti prenesla vse muke; končno so jo zunaj mesta obglavili.
V	že omenjeni cerkvi sv. Luka in sv. Martine, ki je v sedanji obliki iz leta 1650, je grobnica svetnice v spodnji cerkvi na bronastem oltarju, ki ga je izdelal umetnik Pietro da Cortona. Isti mojster je naslikal tudi vrsto prizorov iz življenja in mučeništva sv. Martine. Slike, ki so nekoč krasile njeno rimsko cerkev, so zdaj deloma v pariškem Louvru, deloma v galeriji Pitti v Firencah.
Pripadnice nežnega spola, ki jim je ime Martina, Martinka, Tina, Tinca, Tinka, in jih je na slovenskih tleh kar precej, povečini praznujejo svoj god J 7. novembra, kose spominjamo sv. Martina, škofa v francoskem mestu Toursu, ki je tudi pri nas zelo priljubljen svetnik. Če pa hočejo imeti "svojo", se pravi žensko zavetnico, si naj izberejo to pogumno rimsko dekle.
FURLANSCINA URADNO LITURGIČNI JEZIK
SEDAJ SO NA VRSTI POLITIKI!
Dne 18. novembra 1997 je Italijanska škofovska konferenca dovolila objavo Svetega pisma, prevedenega v furlanski jezik (La Bibie par furlan). To je bil prvi korak, ki je omogočil, daje furlanščina postala uradno jezik Cerkve. Po pomembnem dogodku, ki so ga z navdušenjem pozdravili vsi furlanski verniki, je bila pot furlan-ščine v Cerkvi dejansko vpeljana in so lahko začeli razmišljati tudi o naslednjih oz. nadaljnjih korakih.
Na poziv nekdanjega videmskega nadškofa msgr. Alfreda Battistija seje tako teolo-ško-pastoralno-jezikovna komisija spravila na delo in pripravila prevod v furlanščino bogoslužnih beril in obrazcev za sv. mašo. S tem pa ni bilo še dela konec, saj omenjeni teksti postanejo uradno prevedeni in se jih lahko poslužujejo pri mašnem darovanju po dolgi poti številnih potrebnih dovoljenj, ki jih morajo posredovati zainteresirani škofje, Škofovska konferenca, v našem primeru italijanska; nadalje gre iskati dovoljenje Apostolskega sedeža, točneje Kongregacije za cerkveno bogoslužje.
Furlanski jezik je sicer spadal že od leta 1979 med liturgične jezike, za uradno dovoljenje pa je potreboval uradno priznanje na državni ravni, to
pomeni državni zakon. Leta 1996 je sicer dežela Furlanija-Julijska krajina odobrila specifičen zakon, ki ščiti Furlane, pravo državno priznanje pa je prišlo 15. decembra 1999 z zakonom 482/99, ki ščiti 12 jezikovnih manjšin v Italiji, med katerimi je tudi furlanska.
Dne 23. januarja 2001 je tako na videmski škofov vikariat za kulturo končno prišel pričakovan odlok št.127/01 /L. O-menjeni odlok so z velikim navdušenjem pozdravili v treh škofijah naše dežele, kjer živi furlanski človek, in sicer v Vidmu, Gorici in Pordenonu. Pri tem gre podčrtati tudi poziv, ki ga je goriški nadškof msgr. Dino De Antoni objavil na prvi strani glasila nadškofije La voce isontina, v katerem piše, da je Cerkev s tem dejanjem udejanjila svoja prizadevanja; sedaj so na potezi politiki, državni in krajevni: nujno je, da se zakon 482/99 izvaja v najširšem možnem obsegu; nujno je, da se politični svet zavzame za odobritev zaščitnega zakona, na katerega čaka slovenska manjšina že preveč časa.
Upati je, da ga bo politični svet, krajevni in državni, poslušal, kar dejansko pomeni gori-ška občina za izvajanje zakona 482 in italijanski senat za odobritev zaščitnega zakona. ———E)
Prejšnjo nedeljo je sveti oče spet presenetil javnost, saj je med molitvijo angelskega češčenja "mestu in svetu" naznanil, da je imenoval pet novih kardinalov, izdal pa je tudi dva kardinala, ki sta bila imenovana že pred časom "in pectore".
ske Amerike, eden pa Afričan, kar bo seveda spet dvignilo veliko ugibanj in takih ali drugačnih analiz ter seveda tudi natolcevanj, ki smo jih sicer ob vsaki važni papeževi potezi že vajeni. Prav gotovo je pomembno in tudi nevsakdanje dejstvo, da sta tako Ukrajina kot Latvija dobili nove kardinale, kot tudi dejstvo, da tudi tokrat papež ni imenoval nobenega novega kardinala slovenskega rodu.
Ljubomir Husar iz Ukrajine (na sliki levo), Johannes joa-chim Degenhardt iz Nemčije, JulioTerrazas Sandoval iz Bolivije, VVilfrid Fox Napier iz Južne Afrike, Karl Lehmann iz Nemčije, Marijan Javvorski iz U-krajine ter Janis Pujats iz Litve so nova imena v novem kardinalskem zboru.
Gotovo jeza največje presenečenje poskrbel sam papež Janez Pavel II., ko je med novoimenovanimi kardinali prišel do imena Karla Lehmanna (na sliki desno), nadškofa iz nemškega mesta Mainz, ki je bil do sedaj predsednik Nemške škofovske konference in velja za enega najbolj odprtih mož današnje nemške in vesoljne Cerkve, za človeka dialoga in iskanja novih poti v današnji Cerkvi, takih poti, na katerih se bosta krščanska miselnost in današnji pretirani liberalizem vsaj pogovarjala, če se že razumeti ne moreta. Mimogrede povejmo še to, da je med novimi kardinali še en Ne-
mec, in sicer Johannes Degenhardt, naškof iz Padenborna.
Pet novih kardinalov je evropskega rodu, eden je iz Latin-
5
ČETRTEK,
1. FEBRUARJA 2001
6
ČETRTEK, 1. FEBRUARJA 2001
SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE / ABONMAJSKA SEZONA 2000/01
MATIČEK V TRŽAŠKI SUKNJI
IVA KORŠIČ
Za tretjo abonmajsko uprizoritev, Linhartovo veseloigro Ta veseli dan ali Matiček se ženi, je Slovensko stalno gledališče povabilo medse režiserja Vita Tauferja, nedvomno najbolj genialno inovativnega gledališkega umetnika, ki se je kot žareča zvezda v približno dvajsetletnem ustvarjanju bleščeče zapisal na gledališki obok. Za svoje enkratne stvaritve je prejel veliko pomembnih nagrad, med njimi naj omenimo le zadnje tri: Veliko nagrado Borštnikovega srečanja 1999 za Beckettov Konec igre v izvedbi PDG Nova Gorica; nagrado Prešernovega sklada leta 2000 za isto predstavo, pa še za Piko (SMG Ljubljana), za Matička (SNG Drama) in za Skopuha (PG Kranj); na celjskih Dnevih komedije je prejel nagrado "žlahtni režiser" za predstavi Matiček se ženi (SNG Drama) in Sen kresne noči (SMG Ljubljana). Malo retrospektivo njegovih zadnjih značilnih del je pripravilo v lanskem juniju Primorsko dramsko gledališče. V lanski abonmajski sezoni so tržaški gledalci lahko občudovali (tudi trdo kritizirali) njegovo inačico Shakespearovega dela Sen kresne noči. Mimo zamejskih kritik ji moramo priznati posebno čarobno moč, ki se je spajala s skrivnostmi pravljične kresne noči. Goriškim abonentom je lani uspelo si ogledati njegov vznemirljivi dramski mozaik Silence, silence, silence, svojsko uprizoritev brez besed, v kateri so se oglašali le rezki zvoki, kriki, šelestenje, vzdihi iz pradavnine in današnjega sveta.
Tokratno je njegovo drugo soočanje z zamejskim gledališčem. L. 1998 je namreč suvereno vodil Bogdano Bratuž v McNallyjevem delu Master class po sledeh znamenite Marie Callas.
Z Linhartovim Matičkom se je Taufer "spoprijel" že tretjič. Prvič ga je oblikoval v celjskem gledališču leta 1994, drugič v SNG Drami Ljubljana, ko je zvitega Matička postavil v meščanski krog in zmanjšal socialne konflikte, ki se bijejo v izvirniku.
V	petek, 26. jan., pa je v tržaškem Kulturnem domu pred premiersko publiko oživel povsem drugačen Ma-
tiček: nadel si je namreč tržaško oz. kraško suknjo. Komedijo velikega pro-svetljenca in prvega slovenskega dramatika Antona Tomaža Linharta je upokojeni igralec Alojz Milič s kolegi prestavil v primorsko narečje, pravzaprav mešanico kraških narečij z naslovom Ta veseli dan ali Matiček se bo uoženu. Dogajanje je preneseno v našo zamejsko realnost, na Tržaško, kjer se stikata slovenski in italijanski živelj. To je Tauferju dramaturško in režijsko nudilo priložnost "se spopasti" z našo resničnostjo in izpostaviti socialni in narodnostni trenutek. Poudaril pa je tudi psihološko problematiko večnega trenja med moškim in ženskim spolom. Tako je nastala predstava z živahno razgibanostjo, v kateri slovenski jezik podaja roko narečju, ta pa se brati s tržaškim italijanski m narečjem, vmes se oglaša italijanščina (skoraj preveč vsiljivo!) in celo milanska govorica. Z jezikovno večplastnostjo se je izrisala realistična slika Trsta in njegovega okoliša. Prikazali so se slovenski "nizek in srednji sloj", ki je pristen in narodno zaveden, bogata meščanska družba, ki je skoraj "pozabila" slovensko besedo, uradniški malomeščanski krog, ki posluje le v italijanskem jeziku, in še mali proletarec s svojo barvito tržaš-čino. Tipizacija osrednjih oseb je pri tem res imenitna.
Barona igra znani dramski umetnik Boris Cavazza, ki je v SSG že oblikoval posrečene like. Sam je "na pol" Milančan, zato so mu bežni izrazi te govorice gladko stekli kot tudi italijanščina, ko se je preobrazil v galantnega, ognjevitega aristokrata nagle jeze, polnega ljubosumja in sumničenj. Seveda baron te svoje ne ravno inteligentne izbruhe drago plača s tem, da se večkrat pošteno osmeši pred preprostejšimi ljudmi. Na limanice ga spravi neugnani ženski svet, ki ga predstavljata elegantno fina baronica (Lučka Počkaj) in služkinja Nežka, najprej nekoliko preveč jezljivo zadirčna, kasneje bolj umirjena Vesna Pernarčič. Nežka je preprosta, zvijačne spretnosti pa seje naučila od svoje gospodarice, ki nima posebne izobrazbe, toda znala se je uveljaviti v družbi s svojo eleganco, ki sicer prikriva marsikaj. Delavnega, pametnega Matička, ki ne kloni in je iskreno zvest svoji Nežki pa tudi narodu (na sodišču odgovarja, le če ga povprašajo v slovenščini!), je odigral čisto naravno Danijel Malalan. Lik mu je bil kot na kožo ukrojen.
Na odrske deske se je, tak, kot smo ga bili vajeni gledati včasih, vrnil Anton Petje v vlogi Žužka. Zapiti Gašper v igri Stojana Colje je pristen Tržačan, v narečnem izražanju in obnašanju. Gregor Geč kot pisar Budalo kratke
pameti in grozno "obremenjen s prehladom in kihanjem" in Vojko Belšak sta ustvarila dve izredno zabavni in smeh zbujajoči karikaturi. Sijajen je bil še posebno Beljšak kot Zmešnjava; s svojo hitro govorico in neštetimi tiki je še bolj zategnil štrene neljubi pravdi. Poleg omenjenih poklicnih izvajalcev, ki so dognano oblikovali karakterne nadrobnosti likov, se je kot prijeten pomladni piš pojavilo na odru tudi ljubiteljsko zaledje. Andrej Rismondo in Dana Furlani sta prvič doživela čar odrskih desk z vlogama študenta Tončka oz. Jerice. Andrej se je podil po prizorišču, kot bi bil na njem povsem domač. Tončku je vdahnil primerno mero drznosti, porednosti in zagnane mladostne zaljubljenosti.
V	iskrivi postavitvi, ki je izzvenela povsem svojsko, ker jo je Taufer ožaril s svojo izvirno, neizčrpno domišljijsko silo, so kot fantje, dekleta in glasbeniki nastopili še Tjaša Ruzzier, Valentina Sancin, Lara Komar (slovenska lepotica na reviji Miss Italija), Mairim Keber, Tilen Kralj, Igor Kalc, Jordan Kalc, llija Kalc, Fabio del Coco, Luca Carli, Dean Carli, slednji člani skupine Authentics. Le-ti so našli mesto ob koncu igre, ko je zavelo pravo glasbeno vzdušje in se je prizor prelevil v nekakšen veder muzikal. Sicer je izvirna glasba Igorja Leonardija imela precejšnjo vlogo v celotni uprizoritvi. Scena Marjana Kravosa je verno ponazarjala plemiško hišo in se prijetno usklajevala s Tauferjevo interpreta-cijsko vizijo besedila. Kot vedno je kostumografka Marija Vidau z brezhibno natančnostjo in okusom vsake-i mu liku dodelila tak kostum, ki je točno označeval njegov družbeni položaj, pri mladih izvajalcih pa poudarjal lahkotno svežino. Sestavni del Tauferjevih stvaritev so svetlobni učinki; tokrat je zanje poskrbel evropsko znani oblikovalec luči Pascal Merat.
S Tauferjem je v tržaškem gledališču zagledala beli dan velika in posrečena predstava, ki je zabavala gledalce (med njimi je bil sam slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel), ostaja pa neznanka, če bo našla pot tudi na slovenske odre, ker je pač močno vezana na tržaško stvarnost.
DOMAČI ZAKLADI POLPRETEKLE ZGODOVINE
0 POSPRAVLJANJU e>
RAFKO DOLHAR
V	rokah imam še drugo "relikvijo" iz svoje družinske knjižnice. To je letnik I. za leto 1933 revije SODOBNOST s podnaslovom: Neodvisna slovenska revija, ki je tisto leto začela izhajati v Ljubljani. Gre za dvanajst zvezkov (točneje enajst, ker sta številki 4 in 5 zapopadeni v skupnem debelejšem zvezku) v skupnem obsegu 584 strani. Seveda ne mislim oceniti letnika revije, ker za to nisem poklican, in mislim, da v našem tedniku ni mesta za to. Pa vendar se mi zdi primerno o tej reviji napisati nekaj stavkov. Morda bodo koga spodbudili k podrobnejši raziskavi.
Vsekakor se mi zdi, da gre za pomemben pojav na tedanjem slovenskem revialnem področju. Do nastanka revije Sodobnost je namreč v slovenski deželi bila vodilna literarna revija Ljubljanski zvon. In, kot bomo videli, predstavlja nova revija začetek neke ločitve duhov. Uredništvo Sodobnost/ podpisujejo Ferdo Kozak (Leposlovje), Stanko Leban (kritika, polemika, pregledni del), Josip Vid-
mar (esej). Odgovorni urednik: Josip Vidmar.
Gre torej za kulturnike, ki so do nastanka nove revije sodelovali v Ljubljanskem zvonu. Fran Albreht, ki je pristopil k novi reviji, je bil prej celo urednik Zvona.
Na prvi strani prve številke nove revije najdemo torej članek: Ali je bila nova revija potrebna? izpod peresa Stanka Lebana. V tem članku je navedena med drugim tale utemeljitev za nastanek nove revije.
"Svobodno usmerjeni slovenski književniki so doslej pisali v Ljubljanski zvon, najstarejšo slovensko književno revijo. Pod pritiskom razmer, ki ; zahtevajo vedno večjo načelnost, doslednost in možatost od vsakogar, ki hoče kakorkoli sodelovati pri gradnji slovenske kulture, je založnica Ljubljanskega zvona izjavila, da je bil Zvon vedno literarna in kulturna revija, ki nima nič skupnega z dnevno politiko, marveč bodi reprezentativno torišče vseh svobodoumno usmerjenih Slovencev. Zato T.Z. (Tiskovna l zadruga) ne dopušča, da bi bil Zvon ideološko opredeljena revija z enot-
nim političnim stališčem, ki bi nasprotovalo političnemu stališču, iz katerega se rekrutirajo vsi zadružniki T.Z. in večina njenih čitateljev. Menim, da so s to izjavo dovolj točno in jasno začrtane meje, v katerih se ideološko in politično sme gibati bodoči sotrud-nik Ljubljanskega zvona.
Za nas, ki se zavedamo, da se danes bije borba ne le za zgolj literarni, marveč predvsem za politični in socialni slovenski kolektiv, so te meje preozke, za samostojnega, svobodno razmi-šljujočega in borbenega človeka pre-| tesne, nevzdržne in ponižujoče/...)
Ker so z izjavo načelstva‘T.Z. stavljene Zvonovim sotrudnikom meje v izrekanju prostih sodb in kritik v katerokoli smer in so vse ostale revije idejno strogo in strankarsko opredeljene, se nam zdi potrebno in za naše življenje ne brezplodno, da s to I revijo ustvarjamo torišče vsem svobodnim ljudem, ki hočejo po svojih najboljših močeh delati za uresničenje in za zdrav ter ploden razvoj | svobodnega in notranje močnega slo-i venskega kolektiva."
Idejno usmeritev nove revije poda, j že v prvi številki, Josip Vidmar, s ; člankom: Duhovna služba narodu, v katerem razlaga svoje pojmovanje j svobodoumnosti, na katero se sklicujejo izdajatelji Zvona, ter jim to svo-
bodoumnost oporeka. Razhajanje med sotrudniki Ljubljanskega zvona je bilo že razvidno iz zbornika Kriza Ljubljanskega zvona, ki ga je uredil Fran Albreht in je izšel I. 1932.
V novi reviji se s prozo pojavijo med drugim Louis Adamič, Miško Kranjec, Ferdo Kozak, Ivan Pregelj, France Bevk, Danilo Lokar. Pesmi prispevajo v glavnem Bogomil Fatur, Mile Klopčič, Vida Taufer.
Gotovo so najzanimivejši članki in ! eseji, kijih prispevajo: llija Ehrenburg, Boris Furlan, Fran Albreht, Lojze Ude,
, Albin Prepeluh in drugi. Naj navedem le nekaj zanimivih naslovov: O osnovah naše nacionalne ideje, Vladajoča inte-i ligenca, Vzgajanje državne zavednosti, Kultura in politika, Leta odločitve, Zlo naroda, Na periferiji duha, Kam in kod; Ali se v ZSSR gradi socializem?.
Gotovo je v teh člankih mnogo zanimivih tem, ki so brez dvoma še danes 1 aktualne. Nekatere teme so pač večne in se v različnih desetletjih in različnih družbenopolitičnih okoliščinah le malo spremenijo.
V stvarnem kazalu najdemo še rubrike: Kritika, Politični razgledi, Glasba, Pregledni del in Polemika.
Morda bi bilo le škoda, da bi tudi ta revija ostala neopažena na kaki zaprašeni knjižni polici.
———— KONEC
NA GORIŠKEM GRADU
ALPSKI ROKOKO
Rokoko je stilna oznaka evropske umetnosti od 30. do 80. let 18. stoletja in ga lahko pojmujemo kot nadaljevanje baročne umetnosti. Posebno važnost je imel v tem obdobju alpski lok, saj je, ne samo fizično, predstavljal spojno področje med Mediteranom in srednjo Evropo ali, boje rečeno, med Benetkami in Dunajem, ki sta bila najpomembnejša kulturna in umetniška pola. Alpski lok je predstavljal pravi Kunst/and-umetniško deželo in na goriški razstavi Alpski genius. Slikarske umetnine evropske-
ga rokokoja so predstavljena pomembnejša dela umetnikov, ki so oblikovali podobo tega področja od Avstrije (J.M. Rottmayr, G.A. Pellegrini, C.l. Carlone, F.A.I. Kern, M. Unterperger, F.A. Maulbertsch) preko Južne Tirolske (P. Troger, J. Haller, J.E. Holzer, K. Henrici) in Tridentinske (G.B. Pittoni, N. Grassi, F. Unterperger, M. Unterperger, F. Guardi, A. Vincenzi), vse do Belluna (S. Ricci, F. Bencovich, A. Tre-visani, A. Balestra, G. Diziani, G.B. Pittoni), Furlanije s Karnijo (G. Piazzet-ta, N. Grassi, G.A. Guardi, F. Capel-la, G. Amgeli, A. Marinetti), Goriške (A. Paroli, F. Bencovich, A. Marinetti, J.M. Lichtenreiter, F. Pavona, F. Fon-tebasso) in Slovenije (J.V. Metzinger, F. Bergant, A. Cebej, A. Lerchinger, J.A. Strauss, Kremser-Schmidt, A. Paroli, J.M. Fichtenreiter).
Na ogled je postavljenih nad petdeset del, ki so z izjemo enega samega eksponata vezana na religiozno tematiko. Na slikah, ki so bile povečini namenjene javnemu češčenju in torej dostopne širokim ljudskim množicam, se prej kot lahkotnost in igrivost ter prosojnost barv, ki so tako značilne za rokoko, kakršnega poznamo iz učbenikov, javlja tista bolj patetična in dramatična usmeritev istega umetniškega obdobja, ki je koreninila že v baročni kulturi 17. stoletja in je bila dominantna prav v alpskem loku. Nekatera razstavljena dela sodijo v sam vrh evropske produkcije; o pomembnosti razstave, poleg izredne kvalitete eksponatov, pa pričuje tudi dejstvo, da je tu prvič predstavljenih kar osem novoodkritih del.
Razstavo bo po urniku ogleda gradu možno obiskati vse do 31. marca (vstopnica 6.000; katalog 39.000 lir), na voljo pa so slovenski prevodi panojev.
--------------- SQ
KONCERTNA SEZONA KULTURNEGA CENTRA LOJZE BRATUŽ V GORICI
ISKRIVI TRIO PIHAL
O ODDAJAH IN PROBLEMIH RADIA TRST A
NA REŠETU
SEDMO RADIJSKO TEKMOVANJE POSNETKOV PRIMORSKA POJE
Posebna strokovna komisija, ki so jo sestavljali Ivo Jelerčič, Janko Ban, Zorko Harej, Franka Žgavec, Tamara Stanese, Jasna Novak, Branka Kljun in Ksenija Kos, je ocenila zbore, ki so se prijavili za radijsko tekmovanje na lanski reviji Primorska poje. Po kategorijah je sestavila naslednje prednostne lestvice: v kategoriji B (umetne skladbe) je tekmovalo 27 zborov. Med me-
šanimi je zasedel prvo mesto MePZ Hrast iz Doberdoba (91,6 točk), drugo MePZ Obala iz Kopra (91,4), tretje pa Komorni zbor Nova Gorica (90,4).
V	moški zasedbi se je najvišje uvrstil Komorni zbor Izola (92,9), nato Kvintet Ventus iz Vipave (86,3) in MoPZ Razpotje (82,5). Ženskim zborom ni bila podeljena prva nagrada, na drugo mesto seje uvrstil dekliški zbor Radost iz Godoviča (83,6), tretje mesto pa je zasedla Komorna skupina Inke iz Poljubinja (82,8).
V	kategoriji C (ljudske pesmi) je sodelovalo enajst zborov. Največ točk
si je prisvojil MePZ Obala iz Kopra
(91.6), nato MePZ Hrast iz Doberdoba (90,8) in MePZ Postojna (85,6). Med zamejskimi zbori sta se lepo uvrstili Moška skupina Akord iz Podgore
(80.6), pevska skupina Musicum iz Gorice (80) in dekliški pevski zbor Danica z Vrha Sv. Mihaela (75,3).
PAVEL FERLUGA: ANATOMIJA DESTABILIZACIJE SLOVENIJE
Naslov knjige Pavla Ferluge je gotovo nenavaden in tudi neobičajen. Avtor na skoraj 160 straneh rednega knjižnega formata zelo kritično obravnava predvsem politično stvarnost v Sloveniji, ki jo proučuje zlasti kot pripadnik slovenske narodne manjšine v Italiji. Objavljeni so njegovi članki in zapisi ob dogodkih in dejanjih, o katerih avtor meni, da niso v skladu z dostojanstvom in s častjo slovenskega človeka in državljana mlade slovenske države. Kot eden vidnejših predstavnikov Gibanja 23. december Ferlu-ga naravnost strastno zagovarja njegova stališča in njegove poglede na slovensko stvarnost in se odločno zavzema proti vstopu Slovenije v EZ.
Uvodne besede so izpod peresa pesnika Aleksija Pregarca, čemur sledi zapis dr. Boruta Koruna, predsednika Gibanja 23. december, z naslovom Knjigi na pot. Knjiga je izšla v samozaložbi, tiskala pa jo je tiskarna Luin.
PREŠEREN IN SLOMŠEK NA RADIU
V	soboto, 3. februarja, ob 18. uri bo na valovih slovenskega Radia Trst A na sporedu peta in zaključna osvetlitev Franceta Prešerna in Antona Martina Slomška ob 200-letnici njunega rojstva. Niz samostojnih prikazov dveh utemeljiteljev slovenske misli in zavesti s podnaslovom Dvoje poti - isto poslanstvo je za radio napisal Janez Povše. Celoten sklop oddaj je režijsko realiziral Sergej Verč, v o-srednjih vlogah pa nastopajo Aleš Valič, Gregor Geč, Minu Kjuder in Vladimir Jurc. Zaključna osvetlitev se še posebej ukvarja s temeljnimi izhodišči obeh osebnosti, silovitostjo njune poklicanosti ter s celovitostjo in skrajno predanostjo, ki je krasila naša slavna prednika.
Na rešetu? Kaj bo na rešetu? Sporedi Radia Trst A! Zakaj? Naj na kratko pojasnim: pred kratkim sva se z neko gospo pogovarjali o oddaji Odprta knjiga, v kateri je prav zdaj na sporedu roman Brine Svit Smrt slovenske primadone, pa je gospa vzkliknila: "Koliko biserov je šlo že preko te oddaje v eter! Ne vem, če se tega dovolj zavedamo in cenimo". Res, ne samo Odprta knjiga, ampak tudi druge oddaje nudijo poslušalcem veliko informacij, zabave in kulturnega užitka. In vendar se včasih zdi, kot da vse te oddaje padejo v prazno, saj nanje skoraj ni odmeva. Morda pride kdaj v javnost kaka kritika (navadno upravičena!), a drugih odmevov na delo radijskih programistov, časnikarjev in zunanjih sodelavcev ni. To dejstvo je sprožilo rojstvo rubrike Na rešetu, kratkih zapisov o oddajah in problemih naše radijske postaje, ki naj bi vsaj malo predrli gluho lozo, ki obdaja stavbo v ul. Fabio Severo 7, in med poslušalci vzbudili večje zanimanje za delo, ki se skriva za temi zidovi. Izbor oddaj in tem, ki jih bom o-bravnavala, bo seveda zelo subjektiven. Upam pa, da bo sprožil druge odmeve in širšo razpravo o neprecenljivi važnosti tega medija za Slovence tostran in onstran meje.
Danes bodo na rešetu tri zelo kvalitetne oddaje. Slučajno so vse tri na sporedu v ponedeljek.
Že nekaj ponedeljkov lahko poslušamo ob 8.10 zjutraj ciklus Andreja Be-ličiča Iz davnine šepeta Nil. Avtor nam predstavlja na izredno zanimiv način življenje, miselnost, modrost, religioznost, znanost tega antičnega ljudstva. Odlikuje ga natančno poznavanje starih Egipčanov, pa tudi drugih narodov antičnega sveta. Nadalje pritegneta poslušalca njegov izbrani jezik in umetniško dognani slog. Besedilo podaja avtor z odmaknjenim, rahlo elegičnim tonom, ki se lepo ujema s sprehajanjem po oddaljeni antiki. Oddaja je vsekakor vredna poslušanja.
Oddaja Heureka, ki jo pripravlja Marija Brecelj, je posvečena znanosti. Tej oddaji dajejo posebno težo ugledni gostje, ki obravnavajo različna področja znanosti. Voditeljica oddaje spretno vodi intervjuvance z vprašanji, tako da dobimo ob koncu oddaje tudi
tisti, ki se na znanstveno raziskovanje bolj malo razumemo, vpogled v razna področja, ki so nam bila popolnoma neznana. Prejšnji teden je bil npr. gost v oddaji prof. Miklavčič, ki je odkrival nevarnosti magnetnega valovanja. Med drugim se je lotil zelo aktualne teme: vpliva telefončkov na zdravje u-porabnikov. V prejšnjih oddajah smo spoznali znanstveno delo Berta Priba-ca, ki smo ga do zdaj poznali le kot pesnika, ali pa kar malo strašljive posledice pojavov na Soncu, o katerih je govoril astrofizik Vladimir Čadež. Oddaja Heureka je na sporedu vsak ponedeljek ob 18. uri, ponovitev pa je ob torkih ob 8.10. (Majhna pripomba: čeprav so vsi gostje zelo zanimivi, pa bi vendar ne bilo napačno, če bi v napovedniku sporedov v Primorskem dnevniku in po radiu najavili poleg naslova oddaje tudi ime vsakokratnega gosta.)
Tretja oddaja je Jezikovni kotiček. Pred leti je to oddajo vodila priljubljena prof. Nada Pertot. V jesenskih mesecih jo je pripravljala Mojca Švab Guštin in nas v njej seznanjala s slovenskimi izrazi za predmete in dejavnosti, ki jih iz nemarnosti ali neznanja poimenujemo kar z italijanskimi izrazi. Toda besed in izrazov je bilo toliko, da si jih je bilo težko sproti zapomniti ali zabeležiti. Že takrat sem pomislila, da bi vodstvo RAI-a lahko pripravilo fotokopiran slovarček besed in ga dalo - tudi za plačilo - na razpolago poslušalcem, ki bi ga želeli. Januarja je to oddajo prevzela prof. Diomira Bajc. Na poljuden in vsem razumljiv način opozarja predvsem na napake, kijih delamo pod vplivom italijanščine: na kalke, na besedni vrstni red, na rabo besed v napačnem pomenu... To oddajo bi morali poslušati prav vsi, tudi tisti, ki so prepričani, daje njihova slovenščina brezhibna, saj smo - kot je povedala tudi avtorica oddaje - vsak dan pod takim pritiskom italijanščine, da se kar mimogrede damo zapeljati. Tudi to gradivo, ki ga posreduje prof. Bajčeva, bi marsikdo rad še kdaj prelistal, če bi bilo tudi natisnjeno. Oddaja je na sporedu ob ponedeljkih ob 18.45, ponovitev pa je ob sobotah ob 9. uri.
Tokrat ni na rešetu ostalo plev. Bo vedno tako?
KONČAL SE JE XII. FILMSKI FESTIVAL ALPE ADRIA
ZMAGAL “ENGLAND!
Film England! nemškega režiserja Achima von Borriesa je zmagovalec Nagrade Trst (Premio Trieste) kot najboljši celovečerni film na letošnjem XII. filmskem festivalu Alpe Adria. Tako je sklenila žirija, ki so jo sestavljali predsednica, madžarska režiserka lldiko Enyedi, ter člana, srbski režiser Želimir Žilnik in italijanski režiser Corso Sala-ni. Zmagovalce so razglasili na slovesnem zaključnem nagrajevanju 27. januarja v gledališču Miela v Trstu.
Film England!, ki je bil proizveden v Nemčiji v lanskem letu in so ga vrteli v sklopu tekmovalnega niza Druga Evropa, pripoveduje zgodbo bivšega sovjetskega vojaka, Valerija Sikorskega, ki mu zdravniki odkrijejo neozdravljivo bolezen zaradi okužbe pri nesreči v Černobilu. Ko Valerij izve, da mu ni usojeno dolgo živeti, se odloči za potovanje v Anglijo, ki si gaje od vedno želel. Pot ga pelje mimo Berlina, saj hoče s seboj peljati prijatelja. Vendar ga tam ne najde; tako se začne Vale-rijevo iskanje prijatelja. Film temelji na resnični zgodbi in je po besedah režiserja zgodba človekove bojazni, da bo pri iskanju sreče doživel poraz. Ta strah, pravi von Borries, je tolikšen, da uniči vsako drugo stvar in vsi smo ga že okusili, saj je to strah, da bi svet ne mogel izpolniti svojih obljub.
Na letošnjem festivalu sta bili podeljeni še dve nagradi: nagrado Labo-ratorio Mediterraneo za najboljši kratki film je prejelo delo Pad češkega režiserja Aurela Klimta, ocenjevalna komisija pa je tudi posebej opozorila na kratki film Crvenegumene čizme (Rdeči gumijasti škorenjčki) bosansko-her-cegovske režiserke Jasmile Žbanič. Zmagovalec nagrade Luxa za najboljši kratki film, podan po internetu, pa je film Nessundorma italijanskega režiserja Enrica Sistija. Posebna priznanja so prejeli tudi režiserji Želimir Žilnik, Corso Salani in Pat Murphy.
Letos so si ljubitelji filma od 19. do 27. januarja lahko ogledali 226 filmov. Naj omenimo, da je bil eden izmed sklopov namenjen tudi predstavitvi ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT).
V	okviru festivala je potekala 26. januarja zanimiva okrogla miza o judovstvu v srednji in vzhodni Evropi. Osrednja misel je bila ta, da protisemitizem tu ni bil le stvar elit, ampak da je bil in je zakoreninjen v ljudskih množicah. Gre za pojav sovraštva do tistega, ki ne pripada določeni skupnosti, oz. do tistega, ki je po eni strani dobro integriran v družbeno tkivo, a ki hkrati nosi v sebi nekaj, kar ga dela drugačnega.
1 iz
DANIJEL DEVETAK
Veder, živahen in iskriv je bil nastop treh mladih slovenskih pihalcev, ki so nastopili 25. januarja v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v sklopu letošnje koncertne sezone.
Trio con brio - ime je iznajdljivo in res odraža duha članov - sestavljajo o-boistka Manca Globokar, klarinetist Gašper Troha in fagotist Boštjan Že-kar, trije mladi in glasbi predani umetniki, ki so se združili v ta sestav v začetku leta 2000. Že pri svoji prvi udeležbi na republiškem tekmovanju mladih glasbenikov so z zlato plaketo opozorili nase in nato nadaljevali z uspešnim delovanjem. Pomembna etapa njihove dosedanje poti je bil izpopolnjevalni tečaj v nemškem mestu Wei-kersheimu, kjer so lani jeseni še dodelali svoje znanje pri priznanih mojstrih.
Na goriškem večeru so predstavili zanimiv spored, ki je šel od zgodnje klasike do sodobnih - tudi slovenskih
-	avtorjev; lepo je tudi, da so vnesli v program skladbo zamejca Pavleta Merkuja. Začeli so z zabavnimi stavki Mozartovega (1756-91) Divertimenta št.
4	KV 229, nadaljevali z dobro interpretacijo kratkih, a značajnih in virtuoznih stavkov Ramovševega (1921-99) Pihalnega tria; prvi del večera so sklenili s petimi neoklasicističnimi skladba-
UUMBAČA
mi francoskega skladatelja Jacquesa Iberta (1890-1962). V drugem delu so glasbeniki Tria con brio zelo dostojno izvedli zahtevno Invenzione per trio d'ance Pavleta Merkuja (1927), zasnovano na motivih istrske ljudske glasbe. Svoj goriški nastop pa so sklenili s Suito za pihalni trio poljskega sodobnega eklektičnega pianista in skladatelja judovskega rodu Alexandra Tansma-na (1897-1986); zadnji stavek, Finale, je res bleščeče pokazal veliko mero u-branosti izvajalcev, ki znajo "dihati" skupaj tudi v stavkih, ki zahtevajo moj-
strsko zbranost tudi od strokovnjakov.
Maloštevilno občinstvo v Kulturnem centru si lahko razlagamo samo z dejstvom, da Trio con brio kot sestav zaradi povprečne mladosti svojih članov še ni znan med našim občinstvom.
S	svojim kakovostnim in resnim delom pa Globokarjeva, Troha in Žekar že sedaj kažejo velike poustvarjalne sposobnosti, ki se bodo s časom lahko samo še razvile in jim bodo zaradi njihove nadarjenosti gotovo odprle obetavne perspektive.
m ■ Eiasssa -• yii|
la
iilS iiuusj ITfVS, tfimhidrujj IPsujiliv, Mls	lu	SUmfer	SilKgii
irasui&Ii, Jii/iiiuniim, MSJsu ihilMtfij Ota JJsaiaisf, Anta) 312.'*f
7
ČETRTEK,
1. FEBRUARJA 2001
PO SREČANJU KOPAČ-BORDON
ČEZMEJNI KRAŠKI
REGIJSKI PARK JE SEDAJ BLIŽJI
8
ČETRTEK, 1. FEBRUARJA 2001
V	BIVŠEM BEGUNSKEM TABORIŠČU NA BOŽJEM POLJU
SAD SLOVENSKO-ITALIJANSKEGA SODELOVANJA
Na srečanju, ki je potekalo v Škocjanu pri Divači v ponedeljek, 29. januarja, sta slovenski in italijanski minister za okolje Janez Kopač in Willer Bordon podprla zamisel o oblikovanju čezmejnega Kraškega regijskega parka.
To je važen in konkreten rezultat ponedeljkovega srečanja, v okviru katerega sta se Kopač in Bordon - ob prisotnosti številnih predstavnikov krajevnih uprav z obeh strani meje - pogovarjala o možnostih italijansko-slovenskega sodelovanja na področju oko-
lja in prostora. Sicer je bil na srečanju govor še o petem prometnem (cestnem in železniškem) koridorju, o delovanju stalne slovensko-italijanske komisije za vodno gospodarstvo (ki bo v prihodnje pripravila in uresničila načrt upravljanja z vodami), o slovensko-hrvaško-italijanski komisiji za varovanje Severnega Jadrana (v okviru tega se je Bordon zavzel za podelitev finančnih prispevkov programa Interreg Sloveniji) in o skupnem urejanju komunalne infrastrukture.
DAN SPOMINA TUDI V TRSTU
SPOMIN NA HOLOKAVST NE SME ZAMRETI
FOTO KROMA
Tudi v Trstu so obeležili t.i. Dan spomina, ki so ga v Italiji uvedli, da bi spomnili na judovski holokavst med drugo svetovno vojno. Za Dan spomina je bil določen 27. januar, se pravi dan, ko so sovjetske čete osvobodile uničevalno taborišče Auschvvitz.
V Trstu so to obletnico počastili dan pozneje, v nedeljo, 28. januarja (dan prej, v soboto, 27. januarja, pa so v Grudnovi hiši v Nabrežini odprli priložnostno razstavo Annamarie Ducaton). Dopoldne so tržaški prefekt Vincenzo Grimaldi, tržaški podžupan Roberto Da-miani in deželni odbornik Ser-gio Dressi so položili venec na
peron na glavni železniški postaji, od koder je med drugo svetovno vojno večje število vlakov odpeljalo na tisoče Judov in drugih zapornikov (med temi je bilo tudi veliko Slovencev in Hrvatov) "v neznano" oziroma v nacistična uničevalna taborišča.
Ob tej priložnosti je spregovoril tudi zgodovinar Marco Coslovich, ki je opozoril na potrebo, da morajo bivši deportiranci spregovoriti o svojih izkušnjah. V popoldanskih urah pa so v muzeju Revoltella vrteli dokumentarec z naslovom Spomin, ki prinaša številna pričevanja bivših internirancev.
SKEDENJ, SVETA ANA, KOLONKOVEC
ZA POSTAVITEV SPOMENIKA PADLIM V OSVOBODILNI VOJNI
Po dolgih prizadevanjih je odboru za spomenik padlim v NOB iz Skednja, Sv. Ane in s Kolonkovca uspelo, da dobi vsa potrebna dovoljenja za dokončno postavitev spomenika padlim v Narodnoosvobodilni borbi iz Skednja, Sv. Ane in s Kolonkovca.
Kljub številnim prispevkom, ki so jih prebivalci omenjenih okrajev in tržaške pokrajine namenjali vsa ta leta, zbrana vsota ne krije stroškov za postavitev spomenika in za brošuro, ki jo odbor namerava izdati za to priložnost.
Zato se je odbor odločil, da se ponovno obrne na zasebnike, podjetja, ustanove in združenja, da priskočijo na pomoč s svojimi prispevki. Tako bi lahko dokončali gradnjo spomenika, ki naj bo izraz hvaležnosti našim padlim.
Člani odbora so namreč prepričani, da se bodo ljudje odzvali vabilu, ker vedo, da bo to, vsaj za sedaj, edini spomenik padlim v osvobodilni vojni v tržaškem mestu. Zato, pravijo, bo vsaka, tudi najmanjša vsota, dobrodošla.
S 1. STRANI / PREŠERNOVA PROSLAVA V BARKOVLJAH
PRIHODNOST JE NA NAŠI STRANI
V torek, 30. januarja, je na področju bivšega begunskega taborišča na Božjem polju potekal "likof", se pravi slovesnost ob pokritju štirih novih turističnih objektov, ki bodo namenjeni mladim turistom. Slovesnosti sta se udeležila tudi tržaški župan Riccardo llly in direktor sežanske občinske uprave Marko Ukanja, saj je gradnja nove mladinske strukture sad uspešnega skupnega sodelovanja med Italijo in Slovenijo, točneje med tržaško in sežansko občino, ki sta za ta projekt uporabili sredstva, ki so bila na razpolago v okviru mednarodnega projekta P.I.C. Interreg II Italia.
Naj omenimo, da imajo znotraj bivšega taborišča na Božjem polju (ki je občinska last) svoj sedež že nekaj let tržaški skavti združenja Amis. Nova turistična struktura pa bo mladim (in vsem tistim, ki ljubijo "zeleni" turizem) dala na voljo kakih 50 ležišč, prav tolikšno število pa bo tudi prostorov za šotore. Cene za prenočitev pa
FOTO KROMA
bodo nizke. Sedaj, ko so objekti pokriti, bo prišla na vrsto ureditev notranjosti stavb in celotnega okolja. Računajo,
da bo struktura začela sprejemati turiste že pred poletjem. Sicer je v načrtu še izdaja dvojezične brošure in CD plošče
o Krasu, nudili pa bodo tudi turistične pakete z vodenimi obiski tostran in onstran meje.
MATJAŽ RUSTJA
"S polnimi pljuči so dihali s soljo oplemeniten zrak, se dan za dnem podajali z barkami na morje, da so preživeli sebe in svoj rod, se trdno usidrali na tem prelepem in od Boga blagoslovljenem kraju, kjer se stika nebo s kraško zemljo, ki se strmo spušča v Adrijansko morje. Prelepe paštne, na katerih je vaš in naš prednik v potu svojega obraza in z neizmernimi napori prideloval žlahtno kapljico, so danes zamenjale hiše, vile, asfaltirane poti in ceste, slovenski rod pa je vseeno ostal." Kajpak tudi najlepša vas bi bila brez kulturnega in razvedrilnega centra obsojena na tihi propad. "Vsako vaško, vsako že tako majhno slovensko društvo je izjemnega pomena za naš obstoj, za naše pričevanje, da smo od vedno tu, da tu živimo od vedno, ker so naši predniki tu iz kraškega kamenja naredili čudovite suhe zidove in paštne, da dihamo isti zrak in živimo bogatejše življenje kot naši sosedje, ker znamo in živimo dva jezika, ker smo del dveh velikih kultur in omik, slovenske in italijanske, in nas morajo zato pripadniki večinskega naroda imeti za sebi enake, so nas dolžni po ustavi in po moralnem, občečloveškem zakonu sprejemati za sebi enake z vsem dolžnim spoštovanjem, ki ga moraš imeti do človeka, ki več zna in več ve kot pa ti sam." Da je različnost prava pot v bogato prihodnost, nam izpričujejo vsi svetovni trendi. "Prihodnost nove Evrope je namreč na strani tistih, ki se odpirajo, a tako, da ne zanemarjajo svoje identitete. Prihodnost je na naši strani, prav gotovo, tudi zato, ker mi že udejanjamo novo evropsko stvarnost s tem, da smo živi in sestavni del te
stvarnosti, v kateri živimo in pri tem ne pozabljamo na našo kulturno, narodno in jezikovno identiteto, na slovenstvo, za katerega je marsikateri naš prednik veliko pretrpel.
Prihodnost je na naši strani, ker vemo, da tisti, ki več ve, več velja!
Prihodnost je na naši strani tudi zato, ker je prihodnost vedno na strani tistega, ki ne sovraži in zato ne podira mostov, ampak je vedno na strani tistega, ki mostove gradi, ki sosedu ponuja roko."
Slovenci v zamejstvu pa smo danes v resnično nezavidljivem položaju, nedvomno pa se bomo iz tega srečno izvlekli, saj smo v preteklosti prebili še hujše čase. "Pa vendar se ne moremo sprijazniti z dejstvom, da nam Italija, država, v kateri nam je danes dano živeti, še po več kot petdesetih letih ne da tiste zakonske zaščite, ki je temeljnega pomena za naš obstoj, zaščite, ki jo je dolžna dati po ustavi in še po mednarodnih spo-
razumih, ki jih je bila italijanska država podpisala. Še več: današnja desničarska deželna vlada nam streže po življenju tako, da nam ne zagotavlja več niti z zakonom določenih in zagotovljenih najnujnejših denarnih sredstev, ki omogočajo kolikor toliko dostojno in predvsem pa nemoteno delovanje slovenskih ustanov, časnikov, šol, društev in drugih slovenskih organizacij pri nas. (...) Vedeti moramo, da naša dežela ne bi imela posebnega statuta, če v njej ne bi prebivali mi, Slovenci! Ce je torej tem gospodom, ki nam sedaj strežejo po življenju, torej drago in ljubo, da dobivajo iz Rima samo zaradi nas in v imenu posebnega statuta za našo deželo davčne olajšave in gore denarja, naj jim bo : tudi ljubo, če pa že ne ljubo, vsaj iz rimskega parlamenta vsiljeno, da nas priznajo, da nas sprejmejo in predvsem pa, da nam ne kradejo našega denarja, ki ga kot pošteni davkoplačevalci dajemo državi!"
Večer so sklenili člani okteta Odmevi, ki so z venčkom slovenskih primorskih narodnih pesmi navdušili številno občinstvo, tako da si je marsikdo ob koncu priskrbel njihovo prvo zgoščenko (izšla je pred kratkim).
Ko pa bi iskali rdečo nit celotnega večera, bi se brez pomislekov zaustavili ob zaključnih besedah priložnostnega govornika Jurija Paljka: "Kdor ne spoštuje samega sebe, tega nihče ne spoštuje in tudi spoštovanja vreden ni! Kdor ne spoštuje svojega jezika, svoje omike in svojih korenin, tega veter današnjega življenja odnese na odprto morje, kjer ne zanj ne za njegov jezik ni več rešitve! Bodimo to, kar smo in spomnimo se kdaj na pesnika, čigar praznik nam danes lepša popoldan, da bomo z njim lahko vzkliknili: Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinov sloveče matere!"
TRŽAŠKA KRONIKA
BORŠT / PRAZNOVANJE FARNEGA ZAVETNIKA SV. ANTONA
KRAJEVNA TRADICIJA V GLASBI IN NAREČNI VESELOIGRI
i
IVANA MAHNIČ
Če se pripeljete v Boršt in na cesti vprašate Borštana, kdo je vaški zavetnik, vam bo ta prav gotovo zapel znano melodijo "17. januarja je sv. Antuen, ze tistega, ku ne zna, je neš patruen". Sveti Anton je res zelo priljubljen med vaščani te breške vasi, tako da je njegovo proslavljanje že postalo kar ustaljena domača tradicija.
Tudi letos je nekaj dni pred praznikom vse delavno mrgolelo v pričakovanju velikega dogodka. Praznovanje se je končno le začelo v nedeljo, 14. januarja, ko se je v vaški cerkvi pred premraženo publiko predstavila vokalno instrumentalna skupina Nomos. Niz narodnih in umetniških božičnih skladb je navdušil številne ljubitelje tovrstne glasbene zvrsti, ki niso zapustili koncerta niti takrat, ko je zaradi slabega vremena kar naenkrat zmanjkal električni tok. Izvrstna interpretacija in brezhibna izvedba članov skupine, ki jo sestavljajo Aljoša Tavčar, Aljoša Saksida, Elisa Andriani in Aldo Žerjal, sta dobesedno priklenili poslušalce na svoje sedeže. Koncert se je tako nadaljeval ob svetlobi sveč in v očarljivem ozračju, kar je dalo večeru sugestiven in čaroben ton.
Praznovanje vaškega zavetnika v organizaciji Prosvetnega društva Slovenec ter župnijske skupnosti iz Boršta in Zabrežca je doseglo svoj višek v sredo, ravno na dan sv. Antona. Zjutraj je gospod župnik daroval sveto mašo, kateri je v popoldanskih urah sledil še blagoslov. Zvečer pa je bil v Srenjski hiši na sporedu kulturni program.
Društveni prostori so se začeli polniti že pol ure pred začetkom predstave, kar dokazuje, da ta prireditev še vedno privablja veliko prijateljev ama-
terskega gledališkega ustvarjanja in tudi radovednežev, ki si želijo preživeti nekoliko drugačen večer.
V	nabito polni dvorani je najprej vse prisotne v imenu društva pozdravil Emil Petaros in kot običajno voščil vsem Tončkom in Tončkam za god. Nato je pred občinstvom nastopil domači mešani pevski zbor Slovenec - Slavec pod vodstvom Danijela Grbca. Za ta pomembni večer je zbor izbral nekaj živahnih skladb, ki so res popestrile vzdušje in uvedle slavnostno prireditev, kjer se je pričakovanje občinstva čedalje bolj stopnjevalo.
Zatem so luči v dvorani ugasnile, zastor se je dvignil in na odru so se prikazali člani dramske skupine PD Slovenec. Tudi letos so se mladi vaščani odločili, da počastijo to praznovanje z običajno veseloigro v narečju in so tokrat ponudili vsem gostom pravi recept za zabavo: kanček duhovitosti, veliko veselja in smeha ter malo nauka. Letos je tako doživela odr-
sko postavitev veseloigra z na-
I	slovom Tudi Janez ima srečo, ki jo je napisala Boljunčanka Nadja Švara. Njo poznamo sicer kot pesnico, tokrat pa se je sama preizkusila v novi u-metniški zvrsti, t.j. v izvirnem narečnem gledališkem ustvarjanju. Po nastopu dramske skupine na domačem odru pa lahko brez pomisleka zatrdimo, da ji je nov izziv uspel. To je dokazovalo tudi stalno sodelovanje publike s toplimi aplavzi in s sproščenim smehom, ki so jih z duhovitimi skeči in | prepričljivim izvajanjem izzvali igralci, pravi protagonisti večera. Skupino mladih igralcev, ki so povsem zadovoljili pričakovanja obiskovalcev, sestavljajo: Tjaša Ruzzier, Maks Štefančič, Črtomir Rapotec, Noemi Cisera, Stojan Parovel, Irina Družina, Danijel Družina, Ivana Mahnič in Michele Di Donato. To pa je samo en vidik dramskega dela, ki so ga lahko gledalci videli na odrskem prostoru. Za tem se namreč skriva veliko več. Zasluga
za tak uspeh gre v veliki meri tudi vztrajni prizadevnosti režiserja Aleksandra Corbatta in Bože Hrvatič ter vseh, ki so za kulisami pripomogli k uspešnemu izidu večera in brez katerih ne bi bilo sv. Antona. Vsi kulturni delavci, ki so z zaupanjem verjeli v to pobudo, lahko sedaj po večmesečni vadbi uživajo sadove skupnega dela.
Poudariti moramo, da je to delo povsem prostovoljno. Vsi, ki se s tem ukvarjajo, ne dobijo v zameno nikakršnega denarnega dobička. Aplavz in priznanje publike pa sta največje plačilo za ves trud, napor ter telesno in duševno energijo, ki so bili vloženi, ter veljata kot pogumna spodbuda k novim načrtom na kulturnem področju. Seveda se pot do uspeha vije med premagovanjem težav, a zavest, da še obstajajo v naših društvih skupine mladih, ki obujajo in gojijo vaške običaje, nas mora navdajati z globokim zadoščenjem.
DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV / RAZGOVOR O DEJAVNOSTI
PREDLOGI O NOVIH POBUDAH IN O POMLADITVI ODBORA
Društvo slovenskih izobražencev dobro deluje in opravlja izredno pomembno vlogo v središču tržaškega mesta. Je dejansko edina slovenska ustanova v mestu, ki, poleg vsa-koletnih študijskih d nevov Draga, prireja kar petintrideset tedenskih večerov na leto. Vsekakor bi svojo dejavnost lahko še dodatno popestrilo z nekaterimi temami, s katerimi se doslej ni ukvarjalo, obenem pa bi moralo pomladiti svoj odbor, katerega člani bi se morali v večji meri aktivirati in pomagati predsedniku pri izbiri tem in predavateljev.
Tudi take misli so prišle na dan v teku rednega tedenskega večera DSI, ki je bil v ponedeljek, 29. januarja, posvečen ravno razgovoru o dejavnosti in o novih načrtih. Srečanja se je udeležilo kar lepo število prijateljev društva, kar je prijetno presenetilo tudi samega
predsednika Sergija Pahorja. Ravno Pahorje sprožil razpravo, potem ko je na začetku napovedal nekaj prihodnjih sre-! čanj v Peterlinovi dvorani (npr. srečanji z zgodovinarjema Tonetom Ferencem in Borisom Mlakarjem, ogled filma o italijanskih vojnih zločinih idr.). Od prisotnih je hotel slišati sugestije, nasvete in navodila, kako organizirati društvo v prihodnosti, da bo delovalo čim bolj koristno.
Značilnost DSI je to, da čeprav deluje kot društvo, v bistvu nima svoje strukture, statuta, saj deluje v ožjem sklopu Slovenske prosvete. Društvo ima le nekaj ljudi in deluje, kot je sam Pahor dejal, "po liniji najmanjšega odpora": to se pravi skorajda brez sestankov (do le-teh prihaja v glavnem v obdobju organiziranja študijskih dnevov Draga), saj glavno breme sloni na plečih
predsednika, ki v bistvu sam organizira večere, čeprav ima pri izbiri tem pomoč s strani drugih članov odbora. Prav zaradi tega pa je z več strani bilo slišati ugotovitev, da bi se morala struktura društva urediti in utrditi: odborniki bi si morali porazdeliti funkcije, kdor ne bi mogel dati svojega doprinosa, pa bi moral izstopiti iz odbora, na njegovo mesto pa bi morali priti mlajši ljudje (odbor DSI trenutno sestavljajo Sergij Pahor, Marij Maver, Saša Martelanc, Alojz Rebula, Diomira Fabjan Bajc, Majda Giraldi, Tomaž Simčič in Nadja Maganja).
Kar se tiče tem ponedeljkovih večerov, pa je bilo med drugim predlagano, naj DSI priredi več poljudno poučnih večerov, tudi z vrtenjem filmov. Premalo pa so prisotne nekatere zelo aktualne teme, kot npr. gospodarstvo, sociala in bioe-
tika. Večere bi lahko vodili različni ljudje, ki bi krili različne interesne sfere. Tako bi tudi u-vajali nove ljudi v vodenje društvenih večerov. Pozorni bi morali biti tudi na tisti del Slovenije, ki predstavlja neposredno tržaško zaledje, se pravi Istro, Brkine in Kras. Odbor pa bi moral med drugim poskrbeti tudi za večjo reklamo ponedeljkovih večerov, npr. s predstavitvenimi članki.
Na ponedeljkovem večeru je bil govor tudi o možnih temah za letošnjo Drago, prisotni pa so se dotaknili tudi težavnega stanja, v katerem se nahajajo slovenske kulturne ustanove zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Velika zaskrbljenost vlada tudi zaradi namere vsaj dela desnosredinske koalicije, ki vlada na deželni ravni, da se ustanovi deželni inštitut za Slovence.
—iž
POTOVANJE V Sirijo in Jordanijo. Vse prijavljence na potovanje, ki ga Novi glas organizira v Sirijo in Jordanijo od 12. do 20. marca, seznanjamo, da lahko poravnajo stroške celotnega potovanja najkasneje do
10.	februarja. Prijavljenci, ki se zglasijo na tržaškem uredništvu, so naprošeni, da ob plačilu prinesejo s seboj že pripravljeno fotokopijo potnega lista, ker je potrebna za vizum.
SLOVENSKOSTALNO gledališče. Anton Tomaž Linhart, Ta veseli dan ali Matiček se bo uoženu (v primorskem narečju). Režiser Vito Taufer. Vrtoglava komedija za vse čase. V četrtek,
1.	februarja, ob 20.30 red E; v petek, 2. februarja, ob 20.30 red F; v petek, 16. februarja, ob 20.30 red T.
DRUŠTVO SLOVENSKIH izobražencev prireja v ponedeljek, 5. februarja, srečanje s pisateljico Marijo Stanonik. Večer bo v Peterlinovi dvorani, ul. Doni-zetti 3 v Trstu, z začetkom ob 20.30. Vabljeni!
TEČAI ZA zaročence. V februarju in v prvi polovici marca bo tečaj priprave na zakon. Tečaj bo kot vsako leto v Marijanišču. Začel se bo v sredo, 7. februarja, in končal 14. marca. Srečanja bodo vsako sredo, le drugo srečanje bo na četrtek, 16. februarja. Vsakdo, ki se želi poročiti v cerkvi, naj opravi tečaj
za zaročence. Tečaj želi prispevati h kvalitetnejšemu življenju v dvoje, ovrednotiti pomen družine ter s spodbujanjem življenjskega optimizma prispevati k oživljanju naše narodne skupnosti.
SLOVENSKA VINCENCpVA konferenca in Klub prijateljstva vabita k maši in uri molitve za duhovne poklice, mladino in družine, ki bo v četrtek, 8. februarja, ob 18. uri v barkovljanski cerkvi.
DRUŽINSKO SVETOVALE v Marijanišču na Opčinah. Vsak četrtek od 16.45 do 17.45 od 11. januarja naprej bodo lahko dobile mlade družine nasvete in informacije glede družinske stvarnosti. Svetovanje bodo nudili zdravnik-ginekolog, babica, mati več otrok in duhovnik. Vhod z dvorišča, prvo nadstropje. V tej uri je mogoče tudi poklicati na naslednjo telefonsko številko: 040 2159882.
DAROVI
ZA NOVI glas: Hadrijan Ca-harija, Devin, 20.000 lir; Vida ' Legiša Ušaj, Devin, 20.000 lir; Igor Švab, Trst, 120.000 lir.
V	SPOMIN na prof. Gojmira Budala, nedolžne žrtve, prisi-
i	Ijene k nenehnemu zatajevanju lastne volje in svojih čustev, daruje žena Ksenija 100.000 lir za Vincencijevo konferenco pri Sv. Ivanu v Trstu.
POBUDA TRŽAŠKE KARITAS
TEČAJ ZA PROSTOVOLJNO DELOVANJE
V	torek, 20. februarja, se bo pričel tečaj za vzgojo prostovoljnih delavcev, ki ima geslo Daj mi roko - naučimo se postati bližnji. Pobudo prireja tržaška Karitas, ki hoče s tem med drugim prispevati k oblikovanju edinosti med pripadniki krščanske skupnosti kljub različnim področjem delovanja. Na ta način naj bi bili v vedno večji meri prispevali k nastajanju tistih predpogojev, ki so potrebni da se revni otresejo emarginiranosti.
Tečaj je odprt vsem, ki želijo žrtvovati nekaj svojega časa za konkretno služenje bližnjemu v stiski in za soočanje z različni-
PREDSTAVITEV KNJIGE MIRANA PEČENIKA O WEB BANKINGU
V	ponedeljek, 5. februarja, bo v Raziskovalnem parku na Padričah predstavitev knjige Tržačana Mirana Pečenika z naslovom Web Banking. Slovensko deželno gospodarsko združenje in AREA Science Park skupno predstavljata absolutno noviteto na italijanskem tržišču specializirane strokovne literature, ki povezuje svet interneta in bančništva. Na prireditvi, ki se bo začela ob 17. uri, bodo spregovorili predsednik Raziskovalnega parka Lucio Su-smel, podpredsednik SDGZ in predsednik sekcije samostojnih poklicev Marko Štavar in avtor.
Miran Pečenik je med vodilnimi strokovnjaki v Italiji za uvajanje interneta v banki. Predstavitev bo izrazito praktičnega značaja, saj bodo na njej tudi prikazali vse zmogljivosti Peče-nikovega "bančnega portala", ki ga dobimo na spletni strani vwvvv.portalino.it.
mi oblikami revščine, ki so pri-; šotne v tržaški škofiji. S tem želijo najti mlade, ki bi bili pripravljeni biti nosilci novih energij in spodbud za oblikovanje vedno bolj krepke solidarnostne mre-| že. Organizatorji so si pri tem
i	za zgled postavili lik usmiljenega Samarijana. Le-tega bi danes, piše v tiskovnem sporočilu, ki smo ga prejeli, označili za laika v pozitivnem pomenu besede, se pravi "človeka, ki pripada ljudstvu" in ki je pripravljen "umazati si roke" v soočanju z nasprotji, revščino in emargini-ranostjo, ki zaznamujejo družbo, v kateri živimo in delujemo.
Tečaj bo tako teoretske kot praktične narave. Teme bodo obravnavale spoznavanje stvarnosti, sredstva za spoznavanje te stvarnosti, kriterije interpretacije, načine, kako odgovoriti na izzive v okviru skupnosti, ter temelje krščanske skupnosti in njenega pričevanja. Tečajniki bodo tako opravljali raziskave, poslušali bodo pričevanja posameznikov in skupin, ki delujejo na različnih področjih, seznanili se bodo z delom na terenu in se bodo posvetili delu po skupinah. Na koncu tečaja jih bo čakal razgovor oz. kolokvij, opravili pa bodo tudi staž pri neki sprejemni ustanovi.
Tečaj bo potekal na sedežu | škofijske Karitas v ulici Cava-; na 15 v prvem nadstropju od 18. do 20. ure. Za podrobnejše informacije in vpis se zainteresirani lahko obrnejo na predstavnike Karitas v posameznih župnijah ali pa na osrednji sedež v ulici Cavana 15, tel. št. 040 3185481 oz. 040 3185482, elektronska pošta:
! caritasiu diocesi.trieste.it.
9
ČETRTEK,
1. FEBRUARJA 2001
i:V.ny
poBJnffl
GORIŠKA KRONIKA
10
ČETRTEK, . FEBRUARJA 2001
POZITIVEN TREND VPISOV
VPISI ZA NOVO ŠOLSKO LETO NA GORIŠKEM
PETI OBČNI ZBOR SKRD JADRO IZ RONK
"POGUMNO NAPREJ!"
HARJET DORNIK
Januarja so šolniki vložili veliko napora v predstavitev ponudb, dejavnosti in novosti na posameznih zavodih vseh vrst in stopenj. Nazadnje preostane le še to, da se soočimo s številkami in na osnovi teh izmerimo slovenski šoli na Goriškem življenjski utrip za prihodnja leta.
Kar zadeva vpise v prve letnike slovenskih vrtcev, beležimo rahel padec povsod, izjema je vrtec v Romjanu, kjer je kar 21 vpisov (lani 8). Zato seje število skupnih malih porabnikov te slovenske ponudbe zvišalo in bo vrtce, ki spadajo pod Več-
bu se je za prvi razred nižje šole prijavilo 14 dijakov (lani 13), vseh srednješolcev pa bo tam 38 (letos 41).
Letošnji tretješolci, ki prihajajo iz štirih razredov in so torej številnejši, so se enakomerno porazdelili med slovenske višješolske smeri. Na tehničnem polu je v prvi razred industrijskega tehničnega zavoda J. Vega vpisanih 10 dijakov, skupno bo ta zavod obiskovalo 50 dijakov (letos 47). Za prvi razred poklicnega zavoda Ivan Cankar, ki odpira novo turistično smer, seje odločilo 16 dijakov, tako da bo vseh na zavodu 44 (letos 35). Trgovski tehnični
stopenjsko šolo v Doberdobu, obiskovalo 139 malčkov (letos 135). V vrtcih goriškega okrožja pa bo skupno 155 malčkov (letos 156). Tem otrokom je treba prišteti še 16 obiskovalcev štever-janskega občinskega vrtca, kjer je opazen porastek (letos 11).
Glede osnovnih šol na Goriškem beležimo podvojitev vpisov v prvi razred v Štandrežu, padec pa v Pevmi in na Pleši-vem. Skupnih otrok v šolah goriškega okrožja bo prihodnje leto več, in sicer 199 (letos 190), na Doberdobskem pa 154 (letos 142), ker seje podvojilo število prvošolcev v Romjanu.
V Steverjanu in na Plešivem bodo zaradi manjšega števila učencev večrazrednice.
Prvič bo prestopilo prag nižje srednje šole Ivan Trinko 43 dijakov (lani 48). Vseh nižješol-cev bo torej 126 (letos 131). V Večstopenjski šoli v Doberdo-
zavod Žiga Zois je izbralo o-sem dijakov, skupno jih bo 23 (letos 18). Na družboslovni licej seje vpisalo sedem dijakov, na znanstveno-tehnološki pa 4 dijaki, vseh dijakov na zavodu S. Gregorčič bo 47 (letos 42). Za klasično izobrazbo se je nazadnje odločilo 10 dijakov in na zavodu P. Trubar bo skupno 46 dijakov (letos 41). Deset dijakov ne bo nadaljevalo študija na slovenskih šolah.
Zapisane številke seveda niso dokončne. Do jeseni si bo morda kak dijak premislil in zagotovo se bo kot vsako leto prištel še kdo iz bližnje Slovenije. Za dokončne številke bo torej treba počakati do jeseni. Poleg tega imajo dijaki možnost, da se po samem začetku šolskega leta presedejo na drug zavod, če jim izbrana študijska smer ne ustreza.
X MAS SPREJEMAJO V GORICI
ZA ROPOTARNICO ZGODOVINE...
V Gorici je nedavno potekal shod skrajno fašistične organizacije X MAS, ki nekaj časa že leto za letom obuja mračne spomine na poboje v zadnji vojni in se še vedno oplaja ob načelih zloglasne Mussolinijeve Sa-lojske republike.
Vse to bi verjetno šlo bolj ali manj neopazno mimo nas, če bi zadnja leta goriška občinska uprava ne sprejemala uradno na goriškem županstvu predstavnikov te anahronistične oziroma nostalgične skupnosti, ki na žalost še nabere nekaj svojih nekdanjih borcev tudi v Gorici..! Neki pater celo leto za letom mašuje za pristaše te črne skupnosti!
Zanimivi so tudi odmevi v krajevnem italijanskem tisku. Pred dnevi se je na eni od goriš-kih strani tržaškega dnevnika II Piccolo nekdo oglasil in se zgovorno vprašal, kdaj bodo mestne oblasti sprejele tudi delegacijo bivše SS... Še pred leti bi kaj takega bilo sploh nemogoče misliti. Danes pa celo že govorijo o postavitvi Mussolinijevega spomenika na našem pokopališču. Ali bi danes kdo predlagal v/ Nemški zvezni republiki javno počastitev Hitlerja ? Verjetno ne.
Kaj bomo morali še prenašati? Ali niso črni režimi - kot tudi rdeči - že namenjeni za ropotarnico?!
PEROPRASK
JURIJ PALJK
V petek zvečer, 26. januarja, je bil v Romjanu, vasici pri Ron-kah - v Laškem, kot slovenski prebivalci Ronke in okolico sami imenujejo, 5. občni zbor Slovenskega kulturno rekreacijskega društva Jadro, društva, o-krog katerega se danes dejansko vrti kulturno, narodnostno in predvsem družbeno življenje Slovencev, ki živijo v goriški pokrajini na narodnostno najbolj ogroženem področju.
Društvo Jadro, katerega glavna organizacijska duša je inž. Karlo Mučič, je bilo ustanovljeno v Ronkah leta 1987, da bi združilo veliko število Slovencev, ki razpršeni in razdrobljeni živijo na tem področju, saj na društvene prireditve prihajajo tudi slovenski ljudje iz bližnjih občin. Društvo Jadro si za največji uspeh svojega delovanja šteje ponovno odprtje slovenskega vrtca in slovenske osnovne šole v Romjanu, ki je danes živa stvarnost, saj v slovenski vrtec in v osnovno šolo v Romjanu danes hodi več kot sto o-trok, nekateri so iz narodno mešanih zakonov in je torej šola v Romjanu pomemben dejavnik ponovnega vračanja slovenskih ljudi h koreninam, lastni narodni identiteti.
Občni zbor je bil na sedežu društva v Romjanu in ga je uvedel inž. Karlo Mučič, ki je tudi predsednik društva Jadro. V svojem poročilu je podal podroben pregled delovanja društva v minulih treh letih; omenimo
r
vsaj glavne, najvažnejše kulturne pobude, ki so: dvakrat na leto organizira društvo Jadro tečaj slovenskega jezika za italijanske prijatelje in ljudi, ki bi se radi ponovno naučili materinega jezika ali pa vsaj pobliže spoznali osnove slovenščine in slovenske omike. Vsako leto Ja-dro-tudi prireja Prešernovo proslavo, na katero vedno vabi tako goste iz Slovenije kot tudi iz naših krajev. Izjemno dobro je obiskano tudi miklavževanje, tako dobro, da se morajo iz leta v leto seliti v večje prostore. Društvo dobro sodeluje tudi z občino Ronke, ki društvu rade volje odstopa za večje prireditve občinsko dvorano v Ronkah. Med delovanje društva lahko štejemo tudi dejstvo, da v okviru društva deluje sedaj že dobro utečeni tečaj izdelovanja idrijskih čipk in vrsta drugih pobud, mednje seveda lahko štejemo predstavitve knjig naših književnikov, občasne razstave,
koncerte. Seveda moramo o-meniti tudi dejstvo, da imajo slovenski verniki v Laškem svoj cerkveni pevski zbor in vsak mesec tudi na nedeljo slovensko mašo. O delovanju pevskega zbora je na občnem zboru spregovorila ga. Slava Marušič.
Posebno poglavje pa zasluži tudi poseg predstavnika kluba anonimnih alkoholikov, ki je v Ronkah na občnem zboru društva Jadro najprej izrekel javno zahvalo odbornikom društva, da so klubu anonimnih alkoholikov omogočili delovanje kluba v društvenih prostorih. Predstavnik kluba anonimnih alkoholikov je podal pretresljivo sliko in nanizal predvsem številne uspehe, ki jih klub ima pri svojem delu. Navedel je nekaj pretresljivih pričevanj o posameznih primerih ljudi, ki so bili že zasužnjeni z alkoholom, a so se v njihovem klubu odvadili pretiranega pitja alkohola in se sedaj ponovno in zdravo vklju-
čujejo v normalno življenje. Pričevanje je bilo več kot dokaz, da je društvo Jadro aktivno vključeno v današnjo družbo, v kateri je vse manj prostora za na rob dogajanja potisnjene ljudi.
Sicer pa društvo Jadro prireja niz kulturnih srečanj za Slovence, ki v Ronkah in okolici - v Laškem - živijo razpršeni med Štarancanom, Tržičem, Foljanom, Zagrajem in drugimi okoliškimi kraji. Društvo je živa vez med ljudmi, ki sicer ne bi imeli niti priložnosti, da se med seboj pogovarjajo v slovenskem jeziku, kaj šele, da bi prisostvovali kulturnim večerom in dejavnostim.
V petek so v Romjanu izvo-lili tudi nov odbor društva. Predsednik društva ostaja inž. Karlo Mučič, Damjana Kobal bo podpredsednica, Sonja Božič tajnica, Claudia Devetak blagajničarka, medtem ko bo gospa Štefanja Pahor gospodar društva.
Na občnem zboru so prisotni spregovorili tudi o nadaljnjem delu društva, ki hoče v svoje vrste privabiti čim več ljudi; sklenili pa so tudi, da morajo v svoje vrste privabiti čim več mladih, ker bo sicer delovanje društva v nekaj letih ogroženo. Mladi za sedaj v društvu ne vidijo tiste priložnosti, ki jim jo sicer nudi, zato v društvu Jadro razmišljajo, kako bi mlade pritegnili k sodelovanju in aktivni soudeležbi, vabijo pa jih tudi, naj sami pridejo na dan s predlogi, kako naprej in katere so tiste o-blike delovanja društva, ki bi jih najbolj zanimale.
SLOVESNO NA DAN SV. TREH KRALJEV
SKLEP SVETEGA LETA V DOBERDOBU
Na sv. Tri kralje, ko se je končalo 120. sveto leto v zgodovini Cerkve, smo v naši župniji pripravili krajšo slovesnost.
Pred praznikom je skupina birmancev z g. Marjanom Vižintinom obiskala bolnike. S skromnim darom in božično pesmijo so jih opozorili, da, čeprav so doma, župnija nanje ni pozabila. Mašo na sv. Tri kralje je daroval p. Matej Papež, ki je tudi vodil naš svetoletni misijon. Po maši so Simone, Veronika in Martina v krajšem programu predstavili, kako je potekalo sv. leto v naši župniji, kot tudi potek soške fronte v prvi svetovni vojni. V naši bližini je Oglej, zibelka krščanstva. Tja je lani poromalo veliko romarjev. Nekatere slovenske skupine so si poleg Ogleja izbrale še Doberdob in naš goriški Kras. Po končani svetoletni romarski pobožnosti v oglejski baziliki so se romarji napotili k nam in imeli svetolet-no mašo. Izvedeli smo, da je bilo romarskih skupin enajst z
850 romarji. Poleg teh pa še 9 turističnih skupin s 500 obiskovalci. Vsem je naš župnik predstavil zgodovino našega kraja, nato pa še soško fronto, še posebej njen potek na doberdob-| ski planoti. Veliko romarjev je omenjalo, da so se na tej fronti borili tudi njihovi najožji svojci, zato smo to mašo darovali tudi za vse, ki so padli na našem Krasu. Kot posebnost naj omenim, da smo lani imeli v gosteh madžarskega vojnega ordinarija msgr. dr. Ladosia Gasparia, z njegovim vikarjem, v spremstvu generala madžarske armade, višjega častnika in vojaka. Škof je maševal v madžarskem jezi-j ku za vse padle Madžare v prvi ! svetovni vojni. Bil pa je tudi prvi škof, ki se je povzpel na naš zvonik in ob lepem sončnem dnevu občudoval enkratni razgled od Triglava do Gradeža. Z razgovorom je potrdil, da odlično [ obvlada zgodovino kot tudi vojaške veščine.
------------I>B
MARIJANSKA POBOŽNOST
PRIJATELJSKO ROMANJE OB MEJI
Tudi predmet, kakršen je kip, lahko združuje ljudi različnih narodnosti, jezikov in kultur.
Lep primer prijateljstva med verskima skupnostima imamo ob goriški meji. "Zgodba" seje začela, ko je konec let '60 slovenski duhovnik g. Danilo Cimprič, ki ga na Goriškem marsikdo pozna in je sedaj župnik v Desklah, iskal kip lurške Matere Božje za cerkev v vasici Sne-žeče blizu Dobrovega v Brdih. Obrnil se je na jezuitsko skupnost v Gorici; tu so na podstrešju našli Marijin kip, ki je bil nekdaj v votlinici na dvorišču jezuitskega kulturnega centra Stella Matutina, nato pa je ostal zaprašen na podstrešju. V času, ko to ni bilo lahko, je pogumni g. Cimprič prepeljal kip v Slovenijo. Od leta 1995 dalje skupina italijanskih članov Marijine družbe, ki se že desetletja zbirajo pri jezuitih, "roma" h kipu, kjer skupaj s slovenskimi verniki izraža svojo pobožnost Božji Materi. Lani se je romanja udeležil škof A.V. Bommarco, letos pa je svojo prisotnost na tem malem, a iskrenem srečanju med verniki pod Marijinim varstvom zagotovil nadškof Dino De Antoni. Srečanje dveh skupnosti bo tokrat v Gorici na vigilijo praznika lurške Marije, 10. t.m. Začelo se bo z rožnim vencem ob 15.30vcerkvi Srca Jezusovega, nadaljevalo z mašo ob 16. uri, nato pa z družabnostjo. Vabljeni!
MASA V GORICI
PRAZNIK
KATOLIŠKEGA
TISKA
V torek, 23. januarja, je bilo v cerkvi sv. Karla v Gorici praznovanje zavetnika tiska, posebno časnikarjev, sv. Frančiška Šaleškega. Nadškof Dino De Antoni je ob somaševanju du-hovnikov-časnikarjev opravil sv. mašo in se v pridigi zaustavil ob podobi zavetnika katoliškega tiska. Predvsem je poudaril velik pomen javnih občil, zlasti še tiska. Ta namreč nima samo velikega pomena za informacijo bralcev, ampak tudi za oblikovanje oziroma formacijo javnega mnenja.
Ob koncu maše so še spregovorili uredniki oziroma pisci v naša krajevna občila. Najprej je spregovoril urednik škofijskega tednika Voce Isontina Andrea Bellavite, nato pa še publicistka Anna Bombig, ki je govorila v furlanskem jeziku. Za slovensko stvarnost je spregovoril v slovenščini in italijanščini glavni urednik Novega glasa Andrej Bratuž. Spomnil je zlasti na like naših velikih vzornikov v katoliškem tisku, kot sta bila škofa bi. Anton Martin Slomšek in dr. Anton Mahnič, škof na Krku. Prav slednji je v teh prostorih ob koncu 19. stoletja s tiskano besedo (revija Rimski katolik) zagovarjal katoliška in narodna načela.
Prisotni so se nato še ustavili z gospodom nadškofom v krajšem družabnem pogovoru.
DRAMSKI ODSEK PD ŠTANDREŽ / PREMIERA: NAMIŠLJENI ZDRAVNIK
KO SE PRIKRADEJO STRAH IN STISKE...
IVA KORŠIČ
Igralci dramskega odseka Prosvetnega društva Štandrež lahko s svetlim srcem zrejo v komaj porojeno tisočletje. Njihova šestintrideseta sezona neprekinjenega poustvarjanja na očarljivih, a truda polnih odrskih deskah se je sijajno začela v soboto, 27. januarja, ko so v župnijski dvorani Anton Gregorčič v Štandrežu gostom in domačim častilcem modrice Talije premierno ponudili v o-gled komedijo v treh dejanjih Hansa VVeigla Namišljeni zdravnik v tekočem prevodu Janka Modra. Že dvaindvajsetič je štandreške komedijante mimo dramskih "čeri" vodil zvesti spremljevalec, režiser Emil A-beršek, zraven njega pa jih je primerno usmerjal že dolgoletni strokovni sodelavec Janez Starina, imenitni igralec, član Primorskega dramskega gledališča. V morju gledaliških besedil so tokrat zajeli sodobnejši tekst avstrijskega dramatika in romanopisca H. VVeigla (1908-1991), ki seje pred nacističnim terorjem zatekel v ZDA. Tu je v petdesetih letih nastala njegova komedija Namišljeni zdravnik. Kot je zapisal sam režiser, je to veristična, dialoška komedija. V njej igrajo glavno vlogo,
poleg zamenjave oseb, besede, dvogovori, ki se naglo vrstijo med psevdo-zdravnikom in "bolniki". Pisec v njej napenja svojo humoristično puščico v psihoanalizo, v Freudove psiho-analistične metode in si dobrohotno privošči psihiatrov, ki so bolj čudaški in vznemirljivi kot sami pacienti. Obenem seveda z njo tudi svari pred šarlatani, ki si za denar brezobzirno nataknjeno "zdravniško masko" in z njo, sicer vsaj v pričujoči komediji, uspešno razrešijo duševne motnje protagonistov. Le-te se izkažejo kot malenkostni nesporazumi (osovražene artičoke!) in travme, ki izvirajo iz nepoštenega poslovanja v družinskem podjetju. Strahovi in duševne stiske se večkrat torej lahko razrešijo in izginejo z odkritim pogovorom, brez dolgotraj-
nih strokovnih posegov. Po tematiki je igra aktualna, saj tudi
v	današnji družbi, ko so odnosi med ljudmi zmeraj bolj hladni, kar mrgoli "namišljenih" zdravnikov in "čarovnikov", ki služijo mastne denarce na račun lah-kovernežev v stiskah.
Premiersko občinstvo je avtorjeve miselne odtenke hitro u-jelo, saj seje smeh, včasih vendarle malce grenak, oglasil v pravih trenutkih. To pomeni, da so štandreški igralci z veščo režiserjevo roko dobro prestali ta novi odrski izziv, ki bi jim lahko nastavil marsikatero past. Dve uri in pol trajajoča predstava je slonela le na dialogih in zahtevala od nastopajočih dokaj spretnosti pri samem govoru. Čeprav je bil to za igralce velik napor, je besedilo steklo gladko, podkrepljeno z izrazito
KINOATELJE / 3. FEBRUARJA ODPRTJE BOGATE RAZSTAVE
NORA GREGOR PO STO LETIH SPET DOMA
Nora Gregor. Pravilo igre La rego la del gioco Die Spielregel je trojezični naslov velike razstave, posvečene filmski in gledališki zvezdi Nori Gregor, ki je s Placute v Gorici odšla v svet, da bi zablestela na filmskih platnih in odrskih deskah, se končno izgubila v vrtincu življenja in potonila v pozabo. Prah časa vse zabriše in tako je zabrisal tudi pogled na Norine otožne oči in fotogenični teržalostni o-braz. Filmskim navdušencem goriškega Kinoateljeja gre zato zasluga, da s(m)o sploh do Nore Gregor ponovno prišli, da so njeno podobo in njen nadvse zanimivi lik potegnili iz pozabe prvič leta 1999, ko so v Gorici zavrteli štiri njene filme in izdali lično trijezično publikacijo o njej. Že takrat pa so na Kinoate-Ijeju napovedali za letošnje leto večjo razstavo, katere namen
je, da bi v sliki in skozi dokumentarno ter seveda filmsko gradivo prikazala celostno podobo nekdaj slovite filmske in gledališke zvezde, po rodu Go-ričanke.
Kot nam je v pogovoru povedal predsednik Kinoateljeja Aleš Doktorič, ima razstava o Nori Gregor, ki jo bodo odprli v soboto, 3. t.m., ob 18. uri v Državni knjižnici v ulici Mame-
li,	večplasten namen: spomniti se velike igralke natančno na dan, ko bi praznovala sto let, in tudi prikazati vsakdanje življenje igralke najprej v Gorici s pomočjo podobe tedanjega mesta in časa, spričeval in drugih rojstnih dokumentov, kasneje njenega vzpona med zvezde prestižnega gledališča Burg-Iheater na Dunaju, končno prikazati filmsko kariero v Avstriji, Nemčiji, Franciji in ZDA ter sklepno pot v Južno Ameriko, kjer se Nora, izgnanka v nenehnem bežanju, izgubi v temi bivanjskega boja z večnimi vprašanji in z voljo po smrti, brez veselja za lastno usodo dočaka smrt 20. januarja 1949.
Kinoatelje je za pripravo razstave o Nori Gregor porabil veliko časa in moči, saj je spletel mrežo mednarodnih sodelovanj, ki so prispevala gradivo za razstavo: povezal seje z Norinimi sorodniki, z vplivno avstrijsko rodbino Norinega moža, plemiča Ernesta Riidigerja Star-hemberga iz Eferdinga pri Linzu, z arhivom pariške Bibliothe-que du film, z avstrijskim Film-archivom Austria in seveda s Slovensko kinoteko v Ljubljani. Kuratorji razstave so Hans Kitz-
muller, ki se je osredotočil na Norino gledališko pot, ter Sandro Scandolara in Igor Devetak, ki sta osvetlila igralkino življenjsko zgodbo in filmsko kariero. Le-ti imajo največje zasluge, da se je po skorajda sto letih Nora "vrnila" v rojstni kraj. V Ljubljani je strokovno pomoč nudila Lilijana Nedič, v Gorici Martina Humar, na Dunaju pa sta raziskovala Paolo Caneppele ter Giinther Krenn.
Vsekakor gre za prvovrsten kulturni dogodek, ki kot nalašč sovpada s tisočletnico prve izpričane omembe Gorice, kar daje stoletnici rojstva Nore Gregor in njeni razstavi še poseben čar. Z razstavo pa se dogajanje okrog odkrivanja Nore Gregor ne konča, saj bo razstavi sledil niz predavanj, filmske projekcije in še kaj...
■zut
opisano karakterizacijo dramskih oseb. Vsaka je bila namreč po svoje čudaška. Pri oblikovanju likov, njihovega obnašanja, njihovih kretenj in tikov so bili jasno razvidni nasveti Janeza Starine; igralec pač zna amaterjem določene potankosti bolje posredovati kot sam režiser. Oba sta pripomogla, da se je v "starejših" igralcih zabrisala kakšna stereotipna značilnost, ki se rada oprime ljubiteljskih, a tudi poklicnih igralcev, in da se je skupina izkazala v uglajeni skladnosti.
Namišljenega zdravnika, v resnici predstavnika zavarovalne družbe, ki se znajde v svojevrstni družini, je odlično orisal "trdni" steber štandreške skupine Božidar Tabaj. Zelo utrudljivo vlogo, ki zahteva stalno prisotnost na odru in nemalo o-kretnosti v govoru in mimiki, je odločno obvladal in se ob njej resnično spotil. Sicer je nekoč sam šaljivo dejal, da je zadovoljen z nastopom, le če znoj pošteno teče z njega. Njegovi "zdravniški" vnemi se je povsem podvrgla vsa družina. Marko Brajnik je prepričljivo odigral družinskega očeta, ki se bojuje proti skriti sili, ki mu nagovarja, naj ubije ženo zaradi osovraženih artičok in njenega zategnjenega, piskajočega "seveda". To besedo je z značilno pojočim poudarkom izgovarjala Danijela Puia-Nellie, da so se še gledalcu naježile dlake; izvrstno je "po ozdravljenju" prikazala preobrat v besedišču. (Danijeli se oproščam, ker je njeno ime prejšnji teden v članku NG zaradi neljubega spodrsljaja izpadlo). Federica Bello je podala primerno odmaknjeno lik študirajočega dekleta Peggy, kiji šarlatan ne pride do živega, čeprav ji lažnega doktorja ne uspe dokončno razkrinkati. Christian Benedetti je popolnoma prepričal s prikazom svoje "bolne" osebnosti. Njegovi prestrašeni pogledi in psihične motnje si zaslužijo iskreno pohvalo. Vanja Bastiani je kot hišna Mimi s tresočim se pladnjem prisrčno stresala svoj strah s kratkimi, a izrazitimi odrskimi posegi. Pravo karikaturo zdravnika dr. Hla-dnyja je podal David Vižintin, ki se je tokrat sproščeno sukal po odru in s svojim "glasnim" tikom in značilno hojo zabaval gledalce.
Tipično notranjost ameriške hiše sta po režiserjevi zamisli mojstrsko izdelala vedno prisotna, spretna Joško in Franko Kogoj. Cisto po ameriškem okusu čičkaste kostume je po včasih »muhastih« režiserjevih željah izbrala ustrežljiva Snežiča Černič, ki je preiskala marsikatero trgovino, da je staknila pravi barvni odtenek hlač, srajc... O-benem je poskrbela za prikladne pričeske. Upravljanje luči in glasbe je bilo poverjeno Martinu Ti^sigu. Marinka Leban je šepetaje čim tiše bedela nad besedilom.
Uprizoritev je kot ponavadi spremljal čeden gledališki list z lepimi fotografijami tudi iz prejšnjih postavitev in s podatki o številnih nastopih v letu 2000.
Kdor si sobotne premiere ali nedeljske ponovitve ni ogledal, naj se le poda v nedeljo, 4. t. m., v Kulturni center Lojze Bratuž na tretje srečanje niza Iskri-
vi	smeh na ustih vseh, Namišljeni zdravnik ga bo z dobršno mero smeha brez dvoma odrešil vse strahov!
POTOVANJE V Sirijo in Jordanijo. Vse prijavljence na potovanje, ki ga Novi glas organizira v Sirijo in Jordanijo od 12. do 20. marca, obveščamo, da lahko poravnajo stroške celotnega potovanja najkasneje do 10. februarja. Na-prošeni so, da ob plačilu prinesejo s seboj potni list oziroma že pripravljeno fotokopijo, ker je potrebna za vizum.
KC BRATUŽ pripravlja spominsko razstavo Saše Šantla in njegove družine s poudarkom na dela Avguste Šantel Aigent-ler ter bratov Henrike, Saše in Avguste ml., ki so nastala na Goriškem. Obračamo se na lastnike Šantlovih slik s prošnjo, da nam za dobo razstave dajo na razpolago dela omenjenih avtorjev. Za informacije kličite v jutranjih urah na telefonsko številko 0481 531445.
JESENSKO OSEMDNEVNO potovanje z Novim glasom v Španijo in Gibraltar bo od 4. do
11.	septembra. Potovanje bo z letalom in avtobusom. Glavni namen potovanja je o-biskati Andaluzijo z Granado,
Sivilijo in Malago ter obisk Gibraltarja. Vpisovanje se prične meseca aprila.
FEIGLOVA KNJIŽNICA vabi v ponedeljek, 5. februarja, ob 17. uri, na prijetno urico S prijatelji v knjižnico. O grških mitih bo pripovedovala učiteljica Manuela Graunar.
ACM-GORICA vabi k maši za cerkveno edinost v torek, 6. februarja, ob 16.30 v Zavodu sv. Družine. Na razpolago bo Ekumenski zbornik v edinosti.
DAROVI
ZA NOVI GLAS: Neva Fonzari
50.000 lir.
ZA MISIJONE: v spomin na Amalijo Lukežič-Ferigo Zofija Ožbot 100.000 lir.
ZA CERKEV v Gabrjah: N.Z. iz Trsta 200.000 lir.
ZA CERKEV na Peči: N.N.
20.000 lir.
ZA CERKEV v Rupi: N.N. in N.N. 15.000 lir.
ZA CERKEV sv. Ivana: v spomin na Marijo Sirk ob obletnici smrti druž. Cotič 100.000; N.N. 100.000; druž. Koršič
100.000 lir.
ODER 90 V ŠTMAVRU
Po uspešno prestani premierski skušnji je Oder 90 s Camolettijevo komedijo Strogo zaupno gostoval v soboto,
27.	jan., v Štmavru na povabilo vaškega društva KD Sabotin, ki ima sedež v poslopju nekdanje šole. Okrnjene scenske elemente so postavili v tesno "dvoranico", ki se je napolnila do zadnjega kotička z domačini in drugimi gosti. Komedijski splet v režiji Jožeta Hrovata je prijetno pozabaval prisotne, ki so mlade igralce nagradili s prisrčnim ploskanjem. Veselo vzdušje se je nadaljevalo na družabnosti, ki so jo člani društva pripravili gledališkim prijateljem. Oder 90 bo svojo novo uprizoritev ponesel v soboto, 17. t.m., v vas Rakitno, 18. istega meseca pa v Begunje. Dne 4. marca, če bo šlo po sreči, bodo i-gralci spet v goriškem Kulturnem centru; isti mesec imajo na programu še tri gostovanja v Sloveniji.
RAZPIS ZA IZVEDENCA ZA SLOVENKI JEZIK
Pri videmski univerzi bodo pogodbeno zaposlili izvedenca za slovenski jezik za 400 ur letno. Razpis za javno selekcijo je bil objavljen na oglasni deski univerze 11. t.m., rok za pred-ložitev prošenj pa zapade 30 dni po objavi. Osnov-
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ GORICA ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
|SkR|V| SMEM,
na ustih vseh
NEDELJA, 4. februarja 2001, ob 17. uri
Dramski odsek PD štandrež Hans VVeigel
NAMIŠLJENI ZDRAVNIK
TOREK, 6. februarja 2001, ob 20.30
NATEČAJ MLADI ODER, NAGRAJEVANJE Dramski odsek PD Štandrež
n'z veseLoi Janez Povše
LWELJiK1MSoD(tov< POLITIKA TUDI PRAV PRIDE
VELIKA DVORANA KULTURNEGA CENTRA LOJZE BRATUŽ, GORICA
1 1
ČETRTEK,
1. FEBRUARJA 2001
ni pogoji za sodelovanje pri selekciji so naslednji: dokazilo o ustrezni izobrazbi (univerzitetna diploma), strokovna usposobljenost na specifičnem področju, znanje italijanskega jezika. Prošnje je treba nasloviti na ravnatelja jezikovnega in avdiovizualnega centra (Centro linguistico e Audiovisivi) v Vidmu, ulici Zanon 6, 33100 Videm. Pogoji razpisa so dosegljivi tudi na internetu na naslovu http://web.uniud.it/ripe/ frameset-assunzioni.htm.
JAMLJE V STARIH ČASIH
Tako se glasi naslov pogovora, ki bo v petek, 2. februarja, ob 20. uri, v dvorani kulturnega središča v Jamljah v organizaciji Kulturnega društva Kremenjak. Vodil ga bo novinar Marko VValtritsch, avtor knjige z naslovom Doberdob-Doberdo' 1850-2000, ki jo je tik pred koncem lanskega leta izdala občinska uprava v Doberdobu ob 150-letnici njene ustanovitve. V knjigi, ki so jo na županstvu dobile vse družine, bivajoče v občini, je tudi precej podatkov o dogajanju v Jamljah, ki so od leta 1850-1947 sodile v devinsko oziroma devinsko-nabrežinsko občino, od takrat pa so v dober-dobski. Ob tej priložnosti bo odprta tudi razstava starih občinskih dokumentov o dogajanju v Jamljah.
12
ČETRTEK, 1. FEBRUARJA 2001
KOROŠKA
V VIDEMSKEM POKRAJINSKEM SVETU IN V REZIJI
ZAŠČITNI ZAKON BURI DUHOVE
ERIKA JAZBAR
Zakon za zaščito slovenske narodne skupnosti, ki se med za-petljaji in zamudami pripravlja na odobritev v senatni zbornici, je bil v prejšnjih dneh ponovno na dnevnem redu v videmski pokrajini.
V	ponedeljek, 22. januarja, je prišla problematika na dan v palači Belgrado, t.j. v videmskem pokrajinskem svetu. Večina (tokrat Fi in NZ) je sprejela odklonilno stališče glede zaščitnega zakona za slovensko manjšino, ki je v pripravi v senatu, slično tistemu, ki ga je nedavno sprejel občinski svet v Čedadu. Med drugim v dokumentu piše, da je zakon nesprejemljiv zato, ker prinaša vsiljevanje slovanskim prebivalcem dolin jezika, ki ga omenjeni ljudje niso nikoli uporabljali in ga ne poznajo in zato zakon ne spoštuje, nasprotno zavira ohranitev kulturne specifike te zemlje. Sever-
na Liga se je v tem primeru pri glasovanju vzdržala. Ob tem pa omenjena resolucija predvideva, da mora videmska pokrajinska uprava aktivno poseči v prid referenduma glede izvajanja zaščitnega zakona v Benečiji, saj morajo imeti omenjeni ljudje demokratično možnost, da o tem povedo svoje stališče.
Zaščitni zakon naj bi namreč vsiljeval slovenski jezik in namestitev predvidenih struktur v videmski pokrajini. Slovenski svetovalec Firmino Marinig (na sliki) je med burno razpravo predstavil alternativen dokument, po katerem naj bi se uprava zavzela za odobritev zakona, zavrnil je referendum in povedal, da zakon nikomur nič ne vsiljuje, pač pa nudi pravico tistim, ki si tega želijo, da se poslužujejo maternega jezika. Večina je predvidljivo zavrnila njegov predlog. Levosredinska opozicija pa bo poskrbela, da bo odobreno stališče prišlo do evrop-
skega sodišča za državljanske pravice.
Prejšnji petek se je s tem v zvezi oglasil tudi občinski svet iz Rezije oz. večina, ki legitimira župana. Po daljši razpravi je večina odobrila resolucijo, s katero odklanja zaščitni zakon. Poleg tega so sprejeli sklep, da u-prava zaprosi za avdicijo v senatu. V Reziji je prišlo do že znanih tez, češ daje rezijanščina poseben jezik in bi kot taka potrebovala ad hoc zakon, medtem
ko zaščitni zakon vsiljuje dvojezičnost in tako početje bi dejansko pokopalo rezijanščino. V isti razpravi pa so predstavniki večine tudi povedali, da bi slovenščino morali poučevati v šolah. Luigi Paletti, načelnik opozicije in dolgoletni rezijanski župan, je tudi v tem primeru predstavil alternativni dokument, v razpravi pa se je vprašal, zakaj se je uprava zbudila komaj sedaj, medtem ko je lansko leto po odobritvi zakona v poslanski zbornici molčala.
Zaščitni zakon sprejema slovensko manjšino kot celoto, deliti rezijanščino pomeni izolirati omenjeno skupnost. Glede pripadnosti rezijanščine slovenskemu jeziku pa govorijo nešteti dokumenti in posegi znanstvenikov, med drugim pa je domača uprava s prispevki, ki so predvideni za slovensko manjšino, izvedla v prejšnjih letih vrsto pomembnih pobud.
PREVOD ŠTUDIJE RICCARDA RUTTARJA
BENEŠKI MATURANTI
Junija 1999 smo pisali o zelo zanimivi in tehtni publikaciji, za katero je poskrbel raziskovalec na čedajskem sedežu SLORI-ja Riccardo Ruttar z naslovom I diplomati detla Sla-via. Delo predstavlja poglobljeno in prodorno znanstveno, demografsko, družbeno in kulturno raziskavo slovenske stvarnosti Nadiških dolin. Takrat nam je gospod Ruttar povedal, da so beneški Slovenci že od leta 1866 pod Italijo, "kar pomeni, da je bil naš zgodovinski razvoj drugačen od tržaško-goriške-ga. Glavni namen mojega dela
je bil predvsem ta, da izluščim našo realnost, jo rešim obrabljenih izrekov in jo predstavim v vsej njeni kompleksnosti in seveda z vsemi protislovji".
Avtor je za svojo analizo izbral poseben pas ljudi, in sicer diplomirance iz Nadiških dolin v letih 1975-1997. Za skupnih 627 imen je napolnil 407 vprašalnih pol z vsemi statističnimi podatki o poklicu, statusu, kraju bivanja, družini, željah in projektih, do odgovorov, ki objemajo pojme, kakršni so identiteta, oznaka Nadiških dolin, navezanost na domači kraj, poj-
	Riccardo KuNar
	
	
laH	
10	
	
	maturanti
	UOVtNM lABHOVM*« ntmi/T OtUliHK DON EVJN IUNUN
movanje slovenske manjšine, zaščitni zakon, uporabnost jezika, šola, preteklost ipd.
Ob številnih preglednih razpredelnicah in grafikah so v povzetku zanimive tudi avtorjeve analize, med katerimi je najzanimivejše ravno poglavje
o	identiteti. Povejmo le, da je za definicijo narodne pripadnosti prebivalca Nadiških dolin uporabljal kar enajst definicij, ki jih je sam avtor slišal na teritoriju.
Raziskava je leta 1999 izšla v italijanskem jeziku, lansko leto pa je prof. Aldo Rupel poskrbel za slovenski prevod z naslovom Beneški maturanti, demografsko stanje, raziskava
o	maturantih, tako da po zanimivi študiji lahko seže tudi bralec iz Slovenije. Knjigo je izdalo Zduženje Blankin.
—— EJ
PODELJENA XXII. TISCHLERJEVA NAGRADA
POKLON ZASLUŽNI ETNOLOGINJI
V	torek, 23. januarja, sta Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev v Celovcu podelila že 22. Tischlerjevo nagrado. Za svojo pokončnost, dobrohotnost in ljubezen do Koroške in njenih ljudi jo je prejela dr. Marija Makarovič, ki si je lanski Veliki šmaren naložila sedmi križ. Nagrajenka, ki je v Ljubljani, kjer je tudi rojena, zaključila študij etnologije na Filozofski fakulteti in od I. 1953 delala v Slovenskem etnografskem muzeju, je za diplomsko nalogo obdelala ljudsko pesništvo, pripovedništvo in medicino v Podjuni. S tem se je začela njena ljubezen do koroške zemlje, ki se je še poglobila v letu 1979 -z razstavo kmečke abecede v St. Petru in Šmihelu - in nadaljevala leta 1989, ko je izšla prva knjiga serije o slovenski ljudski noši na Zilji. Kljub številnim zapisom (45 monografij, 338 strokovnih člankov in 34 ocen) je uredila 18 knjig in na poseben način zablestela s serijo Tako smo živeli, kjer je v osmih knjigah obdelala 98 življenjskih pričevanj. Z ustanovitvijo Slovenskega narodopisnega inštituta v Celovcu je postala tudi njegova voditeljica (v letih 1993-1997) in redna sodelavka.
Dajo pozna res vsa Koroška, se je pokazalo na slovesnosti v Slomškovem domu, ko se je poleg častnih gostov (njenih sodelavcev, nekdanjih nagrajencev, škofijskega kanclerja in škofovega vikarja, predstavnikov raznih organizacij iz Koroške in Slovenije - med njimi državna sekretarka Magda Tovornik - konzulov in članov Tisch-lerjeve družine) zbralo veliko število znancev iz vseh treh dolin - Roža, Podjune in Zilje.
V	pozdravnem govoru predsednika NSKS Sadovnika je življenje in delo Makarovičeve obširno orisal predsednik KKZ dr. Zerzer, ki je "izdal" marsikatero skrivnost. Nastopil je tudi zmagovalec govorniškega natečaja Več jezikov znaš, več veljaš, 16. koroški dijak Dvojezične trgovske akademije Dominik Rozman.
Glasbeno so prireditev olepšali pevci iz Sel, za presenečenje pa je poskrbela enajstletna Nina Popotnig, ki je ob spremljavi klavirja umetniško zaigrala na violino in zelo razveselila tako nagrajenko kot občinstvo.
Dr. Makarovičeva seje seveda zahvalila tako za nagrado kot za lep večer, ki se je nadaljeval v jedilnici.
——- RB
GLOSA JURIJ PALJK
Ena najlepših kletvic, če ja seveda kaka kletvica sploh lahko lepa, je tista, ki jo imajo Srbi, ko že izpraznijo ves svoj, že itak (pre)bogati arsenal kletvin in preprosto rečejo komu, ki mu želijo dosti slabega: "Bog ti daj zi-dara kuči! - Bog ti daj, da bi moral imeti doma zidarja!"
Preprosto, a kot se rado zgodi, zelo zgovorno, predvsem pa je v tej želji, ki je na meji kletvine veliko resnice. Če hočeš torej komu dosti slabega, mu zaželi, da bi moral poklicati domov zidarja! V tem stavku so zajeti: slabo počutje, kreganje v družini, veliki stroški, nemir v družini, da
o	prahu in umazaniji, ki jo za seboj pustijo zidarji, niti ne govorimo.
Prej ali slej mora vsakdo poklicati zidarja v hišo, tudi tisto, ki jo je sam zgradil in je zanjo mislil, da je dokončna, dovršeno in po zadnjih modnih silnicah narejena, udobna in nasploh najbolj tehnološko dovršena. Šele ko se vanjo vseliš, vidiš, kako je stanovanje-hiša pravzaprav še daleč od tega, da bi postala takoj tvoj dom. Šele ko se v hišo vseliš, vidiš, da je okno v dnevnem prostoru na napačnem mestu, da je slabo ali pa predobro zaščitena proti vlagi, da je neki zid predolg, drugi pa prekratek, skratka: šele takrat, ko začneš v hiši-stanovanju živeti, vidiš, kaj bi moralo biti narejeno drugače,
da bi bila hiša bolj po tvoji in predvsem pa ženini meri. Zgodi pa se tudi, da je kopalnica že stara, ploščice so nemogoče dotrajane, kopalno kad bi rad zamenjal, ker sedaj prodajajo take z vodnimi mehurčki, ki baje zelo pospešujejo zdravilno in blagodejno prekrvavitev kože in so zato kot nalašč za utrujene in od današnje vročične družbe izmozgane ljudi. Zgodi pa se tudi, da poči tlak na balkonu tik nad garažo ali pa na terasi nad kuhinjo ali pri spalnici in nemočno gleda te v nebo: tam se zadnje čase vse bolj pogosto zbirajo temni oblaki, iz katerih potem dneve in dneve curlja. Dež pa je velik sovražnik vaše lepe hiše, saj vlaga načne še tako dovršeno sezidano hišo, pa tudi malta kdaj pa kdaj odpade in: poklicati morate zidarja.
Ker smo že zadnjič povedali, kako težko je priklicati nekoga, ki vam ho popravil puščajočo vodovodno ali odvodno cev, tokrat lahko samo še potrdimo, da je z zidarji še težje. Če ne poznate nikogar, in običajno je že tako, da ne pozna te nikogar, ki bi znal zidariti, se zatečete po nasvet k prijatelju, ki je pred meseci končal bajto, morda predelal del hiše, da mu je sedaj lepo in bo za nekaj časa v miru; lahko torej blaženo hodi gor in dol po novi sprejemnici, v katero je postavil tudi nove divane, da je skupni
O ZIDARJIH
j videz še toliko lepši. Spet se zatečete k odrešilnemu telefonskemu imeniku, znancem, prijateljem in tudi k sosedu, čigar tast pozna nekoga, ki ježe v zasluženi penziji, a vseeno kaj z malto še naredi, da zaokroži mesečno dohodnino. Ko ste ravno že obupali, ker vam vsak zidar pove, "da nima časa, da ima preveč dela, da je zaseden do naslednje pomladi, da za take malenkosti ne ho hodil okrog", se končno na vra tih prikaže nekdo, ki naj bi bil zidar. Običajno vas ni doma, doma pa je žena ali pa tašča, ki
i	vam varuje otroke. Pokličejo vas po telefonu v službo, dogovori-
i	te se z zidarjem, kdaj se bosta končno spet dobila. On si je medtem že ogledal, kako in kaj bo razbijal in mahal, in vam zato kar po telefonu strokovno reče, da tega opravila ne ho delal, ker je to premalo za njegovo podjetje. Ker ste že preutrujeni in se zavedate pomembnosti obiska, muzatosamo vdano rečete: 'Toda, gospod, jaz to moram po-! praviti! Če že vi ne morete, pa vsaj pozna te koga, ki bi to lahko storil, ne?" In zidar na drugi strani žice, v vaši kuhinji, pije z vašo | taščo kavo in skupaj se menita, kako nemogoči časi so, ker nihče nima več časa, ker smo vsi za-
posleni in nimamo več niti toliko časa, da bi zidarja, kisi jeza nas utrgal dragocen košček časa, doma lepo počakali in mu obrazložili, kaj sploh hočemo; zidar vam torej kar lepo po telefonu pove, da bo videl, kako in kaj, da bo sporočil, če se da kaj urediti, in podobnih stvari vam še veliko natrosi, je pa vse skupaj zelo sitno, ker je malo dela in še to je povrh vsega zahtevno, vam | še pove in potem odjadra novim dogodivščinam naproti.
"In knjige boste morali ven znositi, ne, ker bosta sicer nanje padala malta in prah!" vam tik ] pred odhodom zagrozi po telefonu in odide. Pred očmi se vam zavrti film vaše zadnje selitve in obide vas slabost, sedite kar lepo tam, čudno mirni ste na delovnem mestu, predse bolščite in kolegi mislijo, da vam je slabo, a vi samo nemočno poskušate odgnati misel na zidarje v vašem lepem domu.
Po nekaj tednih, morda mesecih, se pripeljejo z majhnim tovornjakom ali s kombijem, počasi. Ce ste pametni, ste ženi in tašči že dali navodila, da mora biti za zidarja na mizi v kuhinji vedno steklenica soka, zraven stekleničke svežega in dobrega piva, steklenica vina, da mu mo-
rata večkrat na dan skuhati kavo, da mora biti ob desetih obvezna "merenda", da skratka nikdar na mizi ne sme ničesar manjkati. "ja, ja!” rečejo utrujene vaše ženske. "Ma ne: ja, ja! Tako naj ho, da veš, ker bodo sicer delo slabo opravili!" še zatrdite, ko odhajate na delo.
Z zidarskim mojstrom ste se že dogovorili, kako in kaj, na štiri oči sta se tudi dogovorila, da bo le nekaj malega na končni račun napisal, vse drugo pa pokasiral na črno, kot se za take stvari spodobi! Strokovno vam tudi pove, da hi sicer vse skupaj več stalo, "neizmeeerno več". Tisti dolgi, odločno predolgi "neizmeeerno več stalo!" vas prepriča, da za večne čase zakopljete še zadnjo misel o poštenem odnosu do davkarije in lastne države.
Potem hodijo zidarji in vajenci gor in dol po vašem stanovanju, nekaj vedno prinašajo in odnašajo, razbijajo, mešajo malto in rijejo po zidu, kopalnici, gredo na kosilo, se vrnejo in delajo počasi, zelo, strašno počasi.
Zena vam to zaupa na samem, tiho, a odločno in z nevarnim glasom, ko se vrnete domov in vidite razdejanje.
"Le kje si jih dobil, a ?"
"Samo ne mi začet', ne mi prosim začet', a!" je vaš grozilni odgovor.
Zaprepaščeni tudi takoj opazite, da je vajencu padla težka
macola na ploščice, ena je počila. Žena vam pove, da bodo tudi to popravili in še posebej to zaračunali.
Potem pride dan, ko se zjutraj zgodi, da nobenega zidarja ni več na spregled. Čakate in čakate, a jih ni. Delo še ni končano, a njih ni. Enostavno mrknejo. To je moderni mrk zidarjev.
Kličete in kličete in ko končno po dveh urah zidarskega mojstra le prikličete na telefonček, vam ta mirno pove, da jih ne bo tri dni, "ker imajo nujno delo za dokončat'".- "Kaj moje ni nujno, a ?" si rečete na tiho, a v telefon ponižno molčite.
Ne kregaj se z zidarjem, ne kregaj se!
Ko ste že obupali, da se bodo sploh kdaj še prikazali, pride končno mlad vajenec dokončat delo. Se smili se vam, ker še tako mlad meša malto in nosi težke stvari! Tudi prijazen je in vljuden ter spreten, dober zidarski mojster bo.
Zvečer rečete ženi: 'Ti, povej, kdo nam je vtepel v glavo to, da vsi po vrsti hočemo za naše otroke univerzitetno diplomo, a? Kdo je bil tisti tepec, ki nam je to vtepel v glavo, a?"
Čez nekaj tednov, ko končno pride zidarski mojster z računom, ste že trdno prepričani, da vašega sina ne boste več silili k študiju inženirstva.
SLS + SKD SLOVENSKA LJUDSKA STRANKA ZA SPREJEM ZAŠČITNEGA ZAKONA
PRIHODNJO SOBOTO PRIČAKOVAN KONGRES
OB 1 000-LETNICI PRVE PISNE OMEMBE GORICE IN SOLKANA
MARJAN DROBEZ
V	Sloveniji si dogodki, pomembni za državo in politiko, hitro sledijo, zaradi česar jih je težko sproti presojati in ugotavljati njihovo pomembnost za ljudi oz. družbo. Javnost je z zanimanjem spremljala polemiko v parlamentu, kjer so si premier dr. Janez Drnovšek in njegovi ožji sodelavci ter poslanci opozicije na čelu s predsednikom SDS Janezom Janšo izmenjali obtožbe o tem, katera vlada je izvajala oz. izvaja politične čistke med vodilnimi uradniki in funkcionarji v vladi ter v družbah in dejavnostih, v katerih ima največji delež in vpliv država.
V	stališčih poslancev iz strank vladne koalicije in opozicije je bi-
lo	zaznati, da sta kadrovske čistke izvajali tako prejšnja, Bajukova vlada, kot tudi sedanja vlada, ki jo vodi Drnovšek. Spremembe v vodstvenih ministrstvih, vladnih agencijah in službah ter v velikih gospodarskih sistemih pa očitno še niso končane, kar sta v državnem zboru posredno potrdila tudi premier in generalni sekretar vlade Mirko Bandelj. Živahne odmeve med politiki in v javnih občilih je v prejšnjem tednu vzbudil tudi primer vodje okrožnega tožilstva na Ptuju Marjana Glavarja, ki so ga zaradi suma kaznivega dejanja prejemanja podkupnine priprli, nakar je minister za pravosodje Ivan Bizjak izjavil, "da v Sloveniji nihče ni nedotakljiv."
Vlada je najbrž zaradi nasprotovanj in protestov zainteresiranih in sindikatov znova preložila rok za zaprtje brezcarinskih prodajaln ob mejah z Italijo in Avstrijo. Minister za ev-
ropske zadeve Igor Bavčar je najprej napovedal, da bodo o-menjene prodajalne zaprli ali pa jih preoblikovali v običajne trgovine do 1. aprila. Zdaj pa je vlada sklenila, da ta rok podaljša do 1. junija. Predsednik vlade dr. Janez Drnovšek je na državni televiziji dejal, da roka za zaprtje ali preoblikovanje brezcarinskih prodajaln ne bodo več podaljšali.
V	političnih strankah vlada veliko zanimanje za kongres SLS+SKD Slovenske ljudske stranke, ki bo v soboto, 3. marca. Ta desnosredinska stranka je bila največji poraženec parlamentarnih volitev lanskega 15. oktobra. Med najbolj verjetnimi kandidati za novega predsednika stranke omenjajo ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Franca Buta, v igri za novega predsednika pa naj bi bila tudi Marjan in dr. Janez Podobnik. Neuradno je slišati, da bi izvolitev enega od bratov Podobnik lahko vplivala na obstoječo vladno koalicijo, saj naj bi se tako Marjan kot tudi Janez Podobnik zavzemala za izstop SLS+SKD Slovenske ljudske stranke iz vlade. Sedanji predsednik stranke dr. Franc Zagožen je že nekajkrat ponovil, da na kongresu ne bo več kandidiral, da pa se bo tudi umaknil iz politike. Pomembno priznanje Francu Zagožnu je pred dnevi v nekem intervjuju, objavljenem v mariborskem časniku Večer, dal predsednik ustavnega sodišča Slovenije dr. Franc Testen. Ko je pojasnjeval in o-cenjeval sporno odločbo o tem, da je na znanem referendumu 1.1996 zmagal predlog za uvedbo dvokrožnega večinskega volilnega sistema, je tudi pouda-
ril, "da seje, potem ko je zadeva s spornim referendumom prešla iz prava v politiko, torej z ustavnega sodišča v Državni zbor, nakazovala katastrofa, ki pa jo je preprečil dr. Franc Zagožen."
KOLIKO SLOVENIJA POMENI V OČEH ITALIJE?
Najvišje osebnosti slovenske države in politike so v prejšnjem tednu posredovale pri italijanskih predstavnikih, da bi senat na seji, ki je napovedana za 1. februarja, po tolikih zastojih in prekinitvah vendarle nadaljeval obravnavo in tudi sprejel zakon o globalni zakonski zaščiti slovenske narodne skupnosti v Italiji. Zagotovil in obljub ni manjkalo, kljub temu daje zmerni optimizem na mestu, pa se lahko zgodi, da zakon ne bo sprejet. To bi, opozarjajo v Ljubljani, vplivalo tudi na odnose med Slovenijo in Italijo.
Slovenski mediji so s poudarkom objavili vesti o posredovanju predsednika državnega zbora Boruta Pahorja pri predsedniku italijanskega senata Nicolu Mancinu in pri voditeljih strank koalicije Oljka, ki naj bi zagotovili udeležbo senatorjev iz teh strank pri glasovanju o zakonu. Odmevalo je tudi mnenje o manjšinskem zakonu, ki ga je v odgovoru na pismo slovenskega predsednika Kučana zapisal predsednik Republike Italije Carlo Azeglio Ciam-pi. Ta je poudaril, "da razume razloge za slovensko pozornost na zakon ter je zaradi njegove pomembnosti in tudi prijateljstva med državama pristojne zaprosil, naj ga tekoče seznanjajo z razvojem dogodkov."
Osrednji slovenski časnik Delo je v soboto, 27. januarja, v rubriki Tema dneva objavil
uvodnik o sprejemanju zaščitnega zakona za Slovence v Italiji z naslovom Koliko tehtamo v očeh sosedov. Delov dopisnik v Rimu Tone Hočevar je v svojem prispevku napisal tudi naslednje: "Slovenci in Italijani smo sosedje, vedno smo bili in vedno bomo; oni so veliki in vplivni, včasih tudi oholi, mi majhni in prizadevni. Njih pot na vzhod vodi, tudi zemljepisno, čez Slovenijo, nas pot na zahod in v Evropo, bolj politično kakor pa zemljepisno, vodi čez Italijo. V tem trenutku resnični utrip odnosov med Rimom in Ljubljano merimo po zakonu, ki naj prizna, pravno uredi in globalno zaščiti slovensko narodnost v Italiji.
Če zakon bo ali pa če ga ne bo, bomo sicer ostali sosedje in bomo morali še naprej sodelovati, toda nam, majhnim in prizadevnim, bo lahko bolj jasno, kam sodimo na vrednostni lestvici rimskih politikov. Ne samo tistih, ki Slovencev sploh ne marajo in to kažejo z zaničevanjem naših manjšincev, ampak tudi tistih, ki nas vsaj načelno sprejemajo in jim zato ne more biti čisto vseeno, da je slovenska manjšina pastorka, prepuščena na milost in nemilost neprijaznemu in zadrtemu italijanskemu skrajnemu severovzhodu. Slovenci v zamejstvu so tokrat vsi skupaj brez političnih razlik pretreseni zaradi spoznanja, da jih niso vpisali na letošnji proračunski seznam, ker je podpora zanje predvidena v zakonu, zakona pa še ni. In prav nihče si najbrž ne upa staviti, da v prihodnjih tednih, pred koncem sedanjega parlamenta, zares bo."
DOLGEGA DNEVA POTOVANJE V DAN
PDG SPET V JUŽNI AMERIKI (2)
*
\
V poletni uti Tomaža Erjavca je bil Iztok Mlakar skoraj ob glavo...
Štirje veliki pod Marijo nad Santiagom v Čilu.
fnestom Santiagom, turistično razvitim Valparaisom, številnim prebivalstvom (samo San-tiago jih ima 5 milijonov) in nenaravno visokim letnim bruto družbenim prihodkom na prebivalca (12.500 ameriških
San Gines, v neposredni bližini ene od hiš književnika Pabla Nerude, je minila v "slovenskem" vzdušju, saj so se slovenski izseljenci zato, da vidijo predstavo, pripeljali tudi iz Buenos Airesa.
Spoznali smo zakonski par Tomažin iz Argenitne, ki je v Čile k sorodnikom prišel na počitnice, slovenskega magnata ter industrialca Tomaža Erjavca, ki nas je obiskal v gledališču in povabil na svojo haciendo, ki je iz Santiaga oddaljena 70 km. Sprejel nas je kot odličen gostitelj. Hiša na gričku je središče posesti, ki jo družina Erjavec uporablja kot vikend ali počitniško hišico, ob njej se razprostirata velikanski travnik z bazenom, lesten (velik) živalski vrt, uta za veselice in piknike, obvezna peč za peko mesa in drugih dobrot ter lastno vodno zajetje iz reke, ki teče pod posestjo.
Družina Tomaža Erjavca (gospod je poročen z domačinko iz Čila; z njo ima sinova Tomaža in Stefana) nas je pogostila z odličnimi južnoameriškimi govejimi steaki (zrezki),
pivskimi klobasami in s pravo, slovensko krompirjevo solato.
Dan, ki smo ga prebili pri družinah Erjavec in Tomažin, smo izkoristili za fotografiranje pa tudi za številne (tudi tragične) zgodbe slovenskega ekonomskega in političnega izseljevanja po prvi in drugi svetovni vojni. Tednu v Čilu, izvrstnemu sprejemu te male države, kjer življenje kljub naglici teče počasneje, se poleg spominov, ki o-stajajo živi predvsem v igralcih, pridružujejo tudi odlične kritike nastopov PDG in njegovih igralcev, ki so v Južno Ameriko znova ponesli najboljši glas o svojem gledališkem delu, Novi Gorici, Goriški in Sloveniji. Nova priložnost, da se igralci izkažejo, bo gostovanje v Venezueli, v Karakasu, kamor se odpravljajo že v letošnjem marcu. —-— KONEC
ZAVZETOST ZA SKUPNO PROSLAVLJANJE
Župan mestne občine Nove Gorice Črtomir Špacapan je na novinarski konferenci v torek, 23. januarja, obravnaval tudi priprave na proslavljanje tisočletnice prve pisne omembe Solkana, Gorice in Goriške. Dejal je, da si občina in organizatorji slovesnosti na območju Nove Gorice prizadevajo za skupno proslavo omenjene obletnice, torej za sodelovanje z občinsko upravo v Gorici, toda o taki možnosti zaenkrat še ni sporazuma. Prav tako kaže, da ne bo sodelovanja med obmejnima Novo Gorico in Gorico pri postavitvi obeležja v čast zgodovinskega dogodka prve pisne omembe Solkana in Gorice, torej tisoč-
letnice, ki bo minila prihodnjega 28. aprila.
Špacapan je povedal, da je v predlogu občinskega proračuna za letošnje leto predvidenih štiriinpetdeset milijonov tolarjev prispevka za organizacijo proslav in prireditev ob tisočletnici prve pisne omembe Solkana, Gorice in Goriške. Pojasnil je tudi, da Mestni svet mestne občine Nova Gorica na pismo, v katerem so navedeni pridržki in nasprotovanja stališčem nekaterih občinskih upraviteljev v Gorici, po katerih Slovenci žive le v Štandrežu, ne pa tudi v mestu Gorici in drugod v tamkajšnji občini, še ni prejel odgovora.
  M.
IZDAL JO JE FORUM ZA GORIŠKO
PUBLIKACIJA O GORIŠKI POKRAJINI
Organizacija civilne družbe, Goriški forum, je ob posvetovanju o pogojih, možnostih in nujnosti ustanovitve goriške pokrajine, ki je bilo 25. t.m. v Novi Gorici, izdala publikacijo z naslovom Goriška pokrajina. V njej so objavljeni prispevki znanstvenikov, strokovnjakov ter javnih in političnih delavcev, ki so bili pripravljeni za omenjeno posvetovanje oziroma konferenco.
Svoja stališča in poglede o ustanovitvi goriške pokrajine je objavilo trinajst avtorjev, v predgovoru omenjene publikacije pa je pojasnjeno tudi stališče foruma za Goriško. Ta organizacija je parlamentu že predložila osnutek zakona o ustanovitvi Goriške pokrajine. Forum za Goriško v omenjenem zapisu ugotavlja, "da deset let po osamosvojitvi Slovenija še ni zadostila temeljni družbeni in politični zahtevi po ustavnopravni ureditvi slovenskega ozemlja". Iz pogledov znanstvenikov, strokov-
POMOC PRIZADETIM V LOGU POD MANGARTOM
SREDSTVA TUDI IZ BANKE SVETA EVROPE
Nadaljuje se zbiranje sredstev za pomoč prebivalcem Loga pod Mangartom, ki jih je prizadel zemeljski plaz. Slovenija je za sanacijo razmer, to je za vrnitev prebivalcev in obnovitev življenja v omenjeni vasi, iz letošnjega državnega proračuna namenila milijardo tolarjev.
Razvojna banka Sveta Evrope v Parizu je odobrila dodatna dva milijona evrov oz. v slovenski valuti nad 425 milijonov tolarjev kredita, s katerim bodo financirali razvojne programe malih in srednje velikih podjetij, zlasti s področij turizma, trgovine in industrije v Posočju, s čimer bi zagotovili nova delovna
OBVESTILO
DNE 8. T.M. bo občina Brda ob 15. uri na Dobrovem odkrila spominsko ploščo tigrovcu in demokratu Avgustu Sfiligoju.
13
ČETRTEK,
1. FEBRUARJA 2001
njakov ter posameznih javnih in političnih delavcev, ki so objavljeni v publikaciji (uredila jo je prof. Inka Štrukelj), je tudi razvidno, da bi pri oblikovanju goriške pokrajine morali upoštevati njeno vlogo pri sodelovanju in povezovanju s sosednjo Goriško pokrajino v Italiji, pa tudi posebnosti in drugačnost Goriške v primerjavi z obalnim območjem oz. z južno Primorsko.
Kaže, da bodo v Sloveniji kmalu sprejeli spremembe ustave, s katerimi bo določeno, da ustanavljanje pokrajin ne bo več prostovoljno, temveč obvezno. Delovale bi kot nova višja raven lokalne samouprave. V publikaciji o goriški pokrajini je zapisano, da je "sprememba upravne organiziranosti Slovenije potrebna tudi zaradi politike in namenov EU, da finančno pomoč državam kandidatkam za članstvo čedalje bolj namenja njihovim regijam oz. pokrajinam".
M.
mesta. To je drugo posojilo o-menjene banke za projekte v Posočju, saj je že konec leta 1998 pod istimi pogoji zagotovila štiri milijone evrov, to je 850 miijonov tolarjev, kredita. Sredstva iz tega naslova so nameni-
li	uresničitvi stoštirinajstih razvojnih projektov v občinah Bovec, Kobarid in Tolmin.
Škofijska Karitas v Kopru je sporočila, da sta tudi krajevni radijski postaji v Cerknem in Tolminu pričeli zbirati prispevke poslušalcev za pomoč prebivalcem Loga pod Mangartom. Prispevki so do 15. januarja dosegli 990 tisoč tolarjev. Na račun dobrodelne organizacije Karitas v koprski škofiji (to je na Primorskem) so doslej zbrali več kot 70 milijonov tolarjev za pomoč ljudem, prizadetim zaradi plaza v Logu pod Mangartom.
■M.
MARIANA REMIAS
PDG je drugi januarski teden megleno in pretežno deževno Novo Gorico zamenjalo za sončno in toplo Južno Ameriko, kamor so jih povabili organizatorji mednarodnega gledališkega festivala Teatro a mil iz Santiaga. Država Čile z glavnim
dolarjev) nas je lepo sprejela. Trem uprizoritvam predstav Plešasta pevka, ki so jim ljudje namenili veliko aplavzov, mediji pa široko naklonjenost, se je pridružilo tudi vsečilsko gostoljubje, ki smo ga igralci in ostali člani skupine doživljali na vsakem koraku. Druga uprizoritev Plešaste pevke, v gledališču
ITALIJANSKO PRAVO
STARA POSOJILA IN ODERUŠKE OBRESTI
14
ČETRTEK, 1. FEBRUARJA 2001
DAMJAN HLEDE
Znano je, da je z zakonom št. 108/96 zakonodajalec na novo uredil področje oderuš-tva, z upanjem, da bi na tak način odločneje preprečil ta hudi in naraščajoči pojav. S tem zakonom je bil spremenjen člen 644 kazenskega zakonika, ki določa kaznivo dejanje ode-ruštva, predvsem pa je bil spremenjen člen 1815,2. odstavek, civilnega zakonika, v katerega je bila vnesena določba, da v primeru oderuških obresti je pogodbena klavzula, ki jih predvideva, nična, pogodba sama pa postane brezobrestna. Pred reformo je bilo predvideno, da se obresti znižajo na legalno obrestno mero, sedaj pa je za civilno sankcijo predvidena prava preobrazba posojilne pogodbe z obrestmi v brezplačno posojilno pogodbo. Za točno določitev oderuških obresti je zakon uvedel redno trimesečno ugotavljanje t.i. "efektivnih globalnih srednjih obrestnih mer"; slednje, povišane še za polovico svoje vrednosti, predstavljajo mejo, onstran katere je vsaka obrestna mera, ki jo presega, avtomatično oderuška in torej, po novem zakonu, nična.
Hudo napako pa je zakonodajalec iz leta 1996 naredil, ko v zakon ni vključil nobenih prehodnih določb, takšnih, ki bi urejevale tiste posojilne pogodbe, ki so bile podpisane še pred reformo, katerih vračanje kapitala in plačevanje obresti pa še traja tudi po uvedbi novega zakona. Ker so se v zadnjih treh letih tudi srednje obrestne mere znatno znižale, je prišlo do tega, da je večina posojilnih pogodb, ki so bile podpisane pred reformo in so predvideva-
le fiksno obrestno mero, postala sedaj, zaradi novega mehanizma za ugotavljanje ode-ruštva, postalo avtomatično oderuških. Združenja potrošnikov so pričela zahtevati prilagoditev starih pogodb in povračilo oderuških obresti, ki so bile že izplačane v času pred reformo. Začela se je ostra polemika med bankami na eni strani in združenji potrošnikov na drugi, zadeva je potem prišla na sodišče in sedaj je še vlada na koncu povedala in ukrenila svoje.
Vlada seje aktivirala potem, ko je Kasacijsko sodišče z razsodbo št. 14899 z dne 17. novembra 2000 razsodilo, da novi zakon o oderuštvu št. 108/96 velja tudi za razmerja, izhajajoča iz posojilnih pogodb, ki so bila sklenjena pred tem zakonom, a po njegovem vstopu v veljavo niso še bila izčrpana. Odredilo je tudi, da lahko sodnik ugotovi ničnost oderuških klavzul kar ex officio, torej brez strankinega priziva. Po tej razsodbi se je polemika med bankami in klienti še zaostrila, zato je vlada 28. decembra izdala izreden zakonski odlok, ki bo veljal šestdeset dni, nakar bo moral biti ali opuščen ali spremenjen v zakon. S tem odlokom je vlada dala neko avtentično interpretacijo zakona o oderuštvu s poudarkom, da so oderuške tiste obresti, ki presegajo zakonsko mejno mero v trenutku, ko je pogodba sklenjena, na glede na čas njihovega plačevanja. Ukrep seveda ni bil sprejet z velikim zadovoljstvom; videti bo treba, če bo sedaj spremenjen v zakon, v drugačnem primeru pa bo še naprej prevladovala interpretacija Kasacijskega sodišča.
SKRB ZA ZAŠČITO V SLOVENIJI
PREPOVED UVOZA GOVEJEGA MESA
Italija je enajsta država, iz katerih ni dovoljen uvoz govedine in izdelkov govejega izvora v Slovenijo. Prepoved velja od 27. januarja dalje. Za ta ukrep so se odločili, ker so v Italiji nedavno odkrili primer bolezni norih krav. Slovenska vlada je zaostrila ukrepe za zaščito pred omenjeno boleznijo. Poleg prepovedi uvoza govedine iz rizičnih držav morajo slovenske klavnice od decembra lani pri zakolu odstraniti celo glavo govedi, razen jezika, pa tudi preostale rizične organe živali.
V	Sloveniji Poslovna skupnost Zlato zrno in Zlati okus, ki delujeta v okviru Zadružne kmetijske družbe, s podjetji in dru-
gimi porabniki podpisujeta dogovore o pravici trženja mesa telet in mesa mladih govedi slovenskega porekla. Tak dogovor sta omenjeni poslovni skupnosti 29. januarja, podpisali z družbo Hoteli, igralništvo in turizem (HIT) v Novi Gorici. Skladno z dogovorom Poslovni skupnosti Zlato zrno in Zlati okus jamčita, da je meso telet slovenskega porekla zrejeno po prijazni tehnologiji, meso mladih govedi pa zrejeno brez nedovoljenih dodatkov. Za obe vrsti mesa oz. blagovni znamki velja stroga in obvezna evropska kontrola kakovosti in porekla, po načelu "od hleva do mize".
NA SEJI GLAVNEGA ODBORA KMEČKE ZVEZE
ZAMEJSKI KMETOVALCI PRED VRSTO IZZIVOV
1	M.
Slovenske kmetovalce v Italiji pesti še kar nekaj perečih vprašanj, ki se tičejo tako ožje manjšinske kot tudi širše problematike. To je izhajalo tudi s seje glavnega odbora Kmečke zveze, ki je bila v četrtek, 25. januarja letos, v dvorani Zadružne kraške banke na Opčinah.
Podobno kot druge manjšinske ustanove, tudi Kmečko zvezo zaskrblja razvoj dogodkov glede sprejemanja zaščitnega zakona za Slovence v Italiji, pa tudi vprašanje finančnih prispevkov našim ustanovam. Glede zaščitnega zakona je Kmečka zveza naslovila na predsednika italijanskega senata Mancina pismo, v katerem ga prosi, naj stori vse, da se zakon sprejme. Kar se pa tiče finančnih sredstev, bo od dežele Furlanije-Julijske krajine stanovska organizacija slovenskih kmetov letos prejela le šest milijonov lir namesto dosedanjih petindvajsetih. Obrnili so se tudi na slovensko kmetijsko ministrstvo s prošnjo za izredno denarno injekcijo v
višini 200 milijonov lir, a jim je bilo zagotovljenih le 60.
Poleg tega tudi člane Kmečke zveze zaskrbljajo posledice tako imenovanih bolezni norih krav, saj tudi naši živinorejci utegnejo biti prizadeti. Kmečka zveza se je pozanimala pri veterinarski službi in ugotovila, da se živina do tridesetih mesecev starosti lahko zakolje brez predhodnih analiz (vseeno pa bo treba uničiti drobovje in glavo zaklane živali), pri živini, ki je stara nad trideset mesecev, pa so potrebne analize, ki jih opravlja veterinarska inšpekcija iz Pordenona. Brez analiz ni možen zakol.
Kmečka zveza tudi ni zadovoljna z odnosom, ki ga imata dežela Furlanija-Julijska kra-
jina in tržaška pokrajina do kmetijstva, zlasti do tistega kmetijstva, ki se ne nahaja na nižinskih področjih. Poleg o-menjenega nezadostnega financiranja je treba tu opozoriti na vprašanje mlečnih kvot, pri čemer je po mnenju KZ treba podpreti male kmete oz. tiste, ki imajo manjše kvote, ter gorata območja. Zveza je tudi mnenja, daje treba končno uresničiti načrt za tržaško kmetijstvo, pri čemer je predvidenih 40 milijard lir financiranj. KZ tudi ni zadovoljna z odnosom, ki ga do kmetijstva imata tržaška in devinsko-nabrežin-ska občina zaradi regulacijskih in podrobnostnih načrtov. Videti bo treba, kaj bo odločila komisija, ki ima nalogo pripraviti varianto k devinsko-nabrežin-skemu regulacijskemu načrtu.
Kmetovalci se nahajajo tudi pred nekaterimi zapadlostmi: med temi je treba omeniti zlasti popis vinogradov, za kate-
rega je čas do 31. marca letos. Kljub temu da za to namenjenih obrazcev še ni na razpolago, poleg tega pa seje še pokvaril računalniški program, KZ poziva svoje člane, naj se pripravijo na to zapadlost. Pri tem so potrebni naslednji dokumenti: razporeditev trt za vsak vinograd posebej, če je različna med vinogradi; gojitvene oblike, leto sajenja in gojenje sorte, število trsov oz. površino za vsako parcelo posebej; kopija morebitnega potrdila o vpisu vinograda v sezname DOC; kopije posestnih listov ali, v primeru, da na le-teh ni ažurnira-no stanje, kopije razdelitvenih načrtov; kopije katastrskih map oz. kopije razdelitvenih načrtov; kopijo veljavnega o-sebnega dokumenta, davčne številke ter številke IVA.
Potekajo tudi priprave na redni občni zbor, ki bo 7. aprila. Pripravlja pa se tudi srečanje mladih kmetov, ravno danes pa bo - vedno v dvorani ZKB na Opčinah - srečanje o deželnem načrtu za razvoj podeželja. Govoril bo predsednik deželne zveze Konfederacije kmetov Italije (CIA) Dante Savorgnan.
IŽ
36. KMETIJSKI TEDEN V VIDMU
USPESEN AGRIEST
Na videmskem sejmišču se je v ponedeljek, 29. t.m., končal letošnji 36. kmetijski sejem Agriest, ki je zabeležil približno 20 % porast obiska. Gre za podatek, ki je pomemben ne le zaradi tržnega vidika, ampak tudi ker kaže na pozitivno reakcijo kmetov, ki želijo z jasnimi ukrepi zaustaviti negativne procese ob bolezni norih krav ali prepovedi rabe imena furlanski tokajec za trženje tega vina. Sejem je nedvomno potrdil, da je pomemben pokazatelj stanja in utripa kmetijstva v Furlaniji-Ju-lijski krajini, zlasti pa v Furlaniji. V tem smislu so nagovorili javnost ob odprtju sejma komisarka pri upravi sejmišča, gospa Gabriella Zontone, predsednik deželne ustanove za razvoj kmetijstva Pinat in deželni odbornik
za kmetijsvo Ariis, ki je tudi odprl sejem. Sejem Agriest je imel tudi letos dvojni značaj. Tržnega in izobraževalnega. Na njem je nastopilo 250 razstavljalcev iz vse dežele in drugih severno italijanskih dežel ter Avstrije. Zlasti bogata je bila ponudba strojev in različnega mehanskega orodja.
Obiskovalci so si lahko ogledali traktorje vseh vrst in velikosti, orodje za obdelavo zemlje in pripravo tal za setev, sejalnike in sadilnike, a tudi kosilnice in stroje za spravilo krme. Izredno bogata je bila ponudba vinogradniške in kletarske opreme. Leseni sodi, sodi iz nerjavečega jekla z vgrajenimi hladilnimi sistemi, pecljalniki in razne stiskalnice, filtri vseh vrst in polnilnice so bili prava paša za oči.
Svoje blago so ponujala tudi podjetja, ki se ukvarjajo z namakalnimi sistemi, z gozdarstvom in spravilom lesa, oz. ki se ukvarjajo z gradnjo hlevov in njihovo notranjo opremo od ležišč in jasli ter korit za razne domače živali do molzišč in hladilnic za mleko. Lepo obiskani so bili razstavni prostori s krmili ali semenarskih podjetij in s strokovno literaturo. Bogata je bila tudi ponudba malega orodja in opreme za vrtnarstvo in okrasne vrtove. Sploh je bil sejem Agriest tudi letos zelo specialistično zasnovan in obiskovalec je res lahko našel kar ga je zanimalo.
Zelo odmevna so bila letos tudi predavanja in strokovni posveti, ki sojih priredili na sejmišču. Tako je bil zelo obiskan že prvi posvet o sledljivosti in navedbah na etiketah mesa, da bi tako porabnik dobil ob nakupu vse podatke o izvoru in pre-
delavi mesa. Gre za ukrep, ki je še zlasti ob širjenju bolezni norih krav naravnost nujen. Podobno preventivno uglašena sta bila tudi sobotni posvet o kakovosti živil in o naravi prijaznem kmetovanju, ki spoštuje načelo integriranega varstva. Nedeljsko srečanje čebelarjev je bilo med drugim posvečeno tudi vlogi čebel pri zaščiti raznolikosti naravnega okolja. V ponedeljek, na zadnji dan sejma Agriest, pa so obravnavali vprašanje proizvodnih kvot mleka tudi v luči vseh težav, s katerimi se mora soočati govedoreja ob širjenju bolezni norih krav. Ob zahtevi po natančnejših raziskavah o bolezni norih krav so na posvetu tudi menili, da bi morala država sprejeti moratorij tudi na področju proizvodnih kvot mleka in poskrbeti za jasen in hiter sistem dodeljevanja odškodnin prizadetim rejcem.
INTERNETNO TRGOVANJE Z DELNICAMI
PRENOVLJENA TRGOVINA NA OPČINAH
ZKB S SERVISOM DIRECTA VVALTERCARPOINT NUDI TRADING ONLINE	AVTOMOBILSKE	DELE
Z 29. januarjem je Zadružna kraška banka postala prva banka na Tržaškem, ki daje strankam možnost kupovanja in prodajanja delnic ter drugih finančnih produktov prek interneta. ZKB je namreč začela nuditi servis Directa trading online. Gre za servis, ki obstaja od I. 1996 in ki je v bistvu specializiran za nakupovanje in prodajanje delnic in vrednostnih papirjev po internetu. Predstavitev, ki je bila namenjena predvsem uslužbencem banke, je potekala 26. januarja na Opčinah.
Servis je v bistvu zelo preprost. Za operacije potrebuje stranka seveda karkoli, kar se lahko priključi na internet (računalnik ali mobilni telefon WAP). Ni potrebno prenesti na računalnik nikakršnega programa, ampak je dovolj internetna povezava s spletno stranjo, potrebna pa sta seveda geslo in passvvord. Vpisnina znaša 300.000 lir una
tantum, za tekoči račun in dos-sier vrednotnic ter za kolek pa je treba odšteti 99.000 lir letno. Ko se uporabnik priključi, se zadeva odvija kot na borzi: uporabnik se lahko seznani z denarno vsoto, ki predstavlja operativno zmogljivost, opravi selekcijo vrednostnih papirjev, s katerimi hoče operirati, ter kupuje oz. prodaja delnice. Za vsako zaključeno operacijo na italijanskem trgu mora uporabnik plačati komisijo v višini največ 35.000 lir ali 9 evrov v primeru vsote delnic, ki presega 10 milijonov lir. Če se priključi na ameriški trg, pa bo moral plačati za vsako zaključeno operacijo fiksno komisijo v višini 10 ameriških dolarjev do višine 5.000 delnic. Operacija se zaključi takrat, ko kdo kupi delnice po ceni, ki je ponujena, in obratno. Uporabniku bo servis nudil tudi pregled vesti iz gospodarskega sveta.
Na Opčinah, v ul. Carsia 45, v neposredni bližini karoserije Guštin, je začela delovati prenovljena trgovina, ki bo strankam nudila najrazličnejše avtomobilske dele, v prvi vrsti pa avtomobilske radijske sprejemnike in mobilne telefone. Trgovino VValtercarpoint so slovesno odprli 27. januarja, njen lastnik pa je mladi tržaški Slovenec VValter Osi, ki si je v tem sektorju nabral lepo izkušnjo. VValter Osi je bil namreč pred tem kar deset let zaposlen v trgovini Sprint Auto, ki se na tržaškem nabrežju ukvarja s prodajo avtomobilskih delov. Po letih delovanja v mestu pa si je zaželel "menjave zraka" in se je zaposlil v trgovini Guštin Car Point na Opčinah. Trgovina je bila last Radka Guština, lastnika o-menjene karoserije. Tam je Osi delal dve leti, nakar se je odločil, da poskusi stopiti na samostojno podjetniško pot. Trgovino je
odkupil in preuredil ter ji dal novo ime - VValtercarpoint.
Kdor bo vstopil v majhno, a lepo urejeno trgovino, bo lahko izbiral med kakovostnimi znamkami avtomobilskih radijskih sprejemnikov (npr. Pioneer, Clarion, VVDO idr.) ter najrazličnejšimi znamkami mobilnih telefonov (Nokia, Panasonic, Motorola idr.). Na voljo bo imel tudi brisalnike, sveče, prevleke za sedeže in različne druge avtomobilske dele.
Kot nam je VValter Osi - sicer tudi član Slovenskega deželnega gospodarskega združenja
-	sam povedal, je trgovina sicer majhna, vendar je vedno treba začeti z majhnimi stvarmi. Novi lastnik pa je glede svojega poskusa optimist, pa tudi dobre volje in izkušenj, kot že rečeno, mu ne manjka. Zato mu tudi mi iz uredništva našega lista želimo uspešno podjetniško pot.
ALPSKO SMUČANJE / ZAČELO SE JE SVETOVNO PRVENSTVO
KOSTELIČEVA KOT VRENI SCHNEIDER
SZ OLYMPlA / SREČANJE V SKUPINSKIH SESTAVAH RITM'N DANCE
ŠPORT OB GLASBI ZA MLADE TOSTRAN IN ONSTRAN MEJE
ERIK DOLHAR
V	St. Antonu se je 28. januarja začelo svetovno prvenstvo. Janiča Kostelič je dobila tudi sedmi letošnji slalom za svetovni pokal in še naprej ostaja nepremagana v tej disciplini. V Of-terschvvangu je 26. januarja za sekundo in 62 stotink premagala Američanko Kristino Kozni-ck. Od Slovenk je nove točke osvojila le Alenka Dovžan, ki je z zaostankom šestih sekund in 27 stotink (!) zasedla 25. mesto. Kosteličeva je spet prevzela vodstvo v svetovnem pokalu.
Prireditelji zadnjega slaloma pred svetovnim prvenstvom se s tekmovanjem ne bodo mogli ravno pohvaliti. Res je, da je k temu najbolj pripomogla narava, toda mnogi so prepričani, da bi organizatorji slaloma za Zlato lisico, ki je letos v podobnih razmerah na mariborskem Pohorju odpadel, progo boljše pripravili. Dež, ki je padal v Nemčiji, in toplo vreme sta sneg zmehčala, zato so bili pogoji praktično neregularni. Na boj za sam vrh sicer niso vplivali, a tekmovalke z višjimi številkami niso imele prav nobenih možnosti za uspeh. Prav tu gre iskati enega od razlogov za slabše predstave slovenskih smučark.
Sedmi letošnji slalom je odprla zmagovalka prvih šestih tekem in seveda prva favoritinja
Janiča Kostelič. Ugodno številko je Hrvatica znala izkoristiti. Z brezhibno vožnjo je bila razred zase in je poskrbela še za en rekorden dosežek. Ne pomnimo namreč, kdaj je imela kakšna izmed smučark že po prvi vožnji sekundo in 23 stotink prednosti pred najbližjo zasle-dovalko. Že po prvem nastopu je bilo jasno, da bo slalom v Of-terschvvangu za Slovenke eden najslabših v zadnjih sezonah. Potem ko je zaradi poškodbe nastop odpovedala najboljša slovenska slalomistka Urška Hrovat, ni imela sreče niti lanska dobitnica malega kristalnega globusa Špela Pretnar.
Prvič v letošnji sezoni so tekmovalke začele drugo vožnjo od 15. mesta navzdol in ne od 30., kot je to običaj na tekmah svetovnega pokala. Za Zagrebčanko, ki je tokrat nastopila z
nekoliko krajšimi smučmi (160 cm), je bila to deseta zmaga v svetovnem pokalu, s sedmo zaporedno pa je izenačila dosežek Švicarke Vreni Schneider, kijev sezoni 1988/89 prav tako dobila sedem zaporednih tekem. "Številka ena, ki sem jo v svetovnem pokalu nosila prvič, je bila velika prednost. To seje vedelo že pred startom. In izkoristiti ugodni položaj je bila moja taktika. V prvem nastopu sem šla na vse ali nič, saj sem hotela maksimalno izkoristiti progo in si zagotoviti čim večjo prednost," je dejala Kosteličeva, ki si je tako tudi teoretično zagotovila mali kristalni globus.
Pa še nekaj podatkov o svetovnem prvenstvu v mondenem avstrijskem zimsko-šport-nem središču St. Anton. Prijavljeni so tekmovalci iz kar 64 držav, s tekmovanj pa poroča 46 televizijskih postaj. Dobro deluje marketing in prvenstvo v St. Antonu s prodajo TV in drugih reklamnih pravic prinaša šest do osemkrat več denarja kot prejšnja prvenstva. Na dobiček seveda upajo tudi organizatorji, ki pa poudarjajo, da dobiček ni glavni cilj prireditve. Po mnenju vodstva avstrijske smučaraske zveze so zmagovalci tako ali tako že prebivalci St. Antona, ki so v kraju dobili popolnoma novo infrastrukturo.
V	nedeljo, 28. januarja, je bilo v telovadnici na Drevoredu 20. septembra v Gorici, v organizaciji ŠZ Olympia, srečanje v skupinskih sestavah Ritm'n dan-ce. Šrečanja so se udeležile skupine, ki gojijo ples, ritmiko, jazz, klasični balet, shovv dance... tu in onstran meje.
Prireditev so otvorile mažo-retke HIT-a CPO, ki že dve desetletji delujejo v Novi Gorici. Skupino je takrat ustanovila naša rojakinja Norma Simoniti, po njeni smrti (pred dvema letoma) pa je skupino prevzela njena nekdanja učenka Barbara Baša. Dekleta so prikazala dve točki, s katerima dosegajo odlične uspehe na raznih nastopih, srečanjih, turnirjih ter med samim občinstvom. Sledil je nastop skupine Motorično-ple-sne šole KD Skala iz Gropade, ki deluje pod vodstvom men-torke Petre Križmančič. Dvajset plesalk in plesalcev je zaplesalo točko, ki je bila pripravljena za repensko božičnico v namen prizadetim iz Loga pod Mangartom. Srečanju seje pridružila tudi osnovna šola Milojka Štrukelj iz Nove Gorice s starejšo skupino deklet, katerim je sicer mentorka Elizabeta Pelos Miška, skupino pa vodi njena u-čenka Nastja Bremec. Nastja, perspektivna tekmovalka v shovv plesu, je bila tudi gostja kot posameznica Ritm'n dance-a. S točkami od čistega klasič-
nega baleta tja do shovv plesa je navdušila občinstvo, ki se je v nedeljo zjutraj kljub lepemu sončnemu dnevu številno odpravilo v telovadnico. Svojo točko so prikazala še dekleta skupine jazz (Uisp), ki redno vadijo v telovadnici Spazio v Ločniku pod vodstvom vaditeljice Anne Podbersig. Sledil je nastop deklet skupine shovv dance-a D.D. društva Briški grič na Bukovju, j Nastopila so z dvema novima točkama. Vnaprej pa so prikazala še točko, ki jo pridno in resno utrjujejo pod vodstvom mentorke in trenerke Damijane Češčut za 19. turnir tekmovalnega značaja v shovv plesu, ki bo marca v Palmanovi.
Srečanja so se seveda udeležile tudi deklice plesno ritmične skupine HIP - HOP ŠZ O-lympia. Po treh mesecih dela počasi stopajo tudi v svet hip hop-a in funkyja, čeprav ritmičnih in plesnih prvin ne manjka. Mentorka je Mija Ušaj Češčut, vodi pa jih Damijana Češčut. Prikazale so priljubljeno točko Cartoons covvgirl, s katero so navdušile občinstvo že na božičnici društva v decembru, in pa hip-hop točko, s katero se bodo tudi one, tako kot skupina D.D., udeležile 19. turnirja v shovv plesu Trofeo citta' di Palmanova v marcu. Zadnji trenutek pa je žal sodelovanje odpovedala trenerka Olga Pavletič iz ŠZ Bor iz Trsta zaradi bolezni, ki je raz-
sajala med malimi telovadkami.
Na srečanju je torej sodele-valo 6 društev oz. skupin, program je obsegal 15 točk. Skupno je nastopilo nad 60 udeležencev od 5. do 35. leta starosti. Namen srečanja je bil predvsem omogočiti stike med mladimi tostran in onstran meje, ki gojijo te raznolike zvrsti športa ob glasbi, ter priložnost za primerjavo sposobnosti in znanja ter, ne nazadnje, obnovitev dolgoletnih stikov med trenerkami.
Vse prisotne je na koncu pozdravil še odbornik društva Olympia Simon Komjanc, ki je poleg pohvale za pridno delo vsem nastopajočim, trenerkam in mentorkam poudaril pomen športa, ne samo ekipnega, ampak zlasti takega, ki mlade združuje in ne dopušča, da bi le-ti "šli stran pota". V imenu društva je izrazil še željo, da bi se taka srečanja večkrat ponavljala, da bi pa nasploh društvo, kateremu je glavni šport odbojka, gojilo čimveč različnih športnih panog oz. takih motoričnih dejavnosti, namenjenih predvsem otrokom od 3. leta dalje. In prav to o je tudi cilj, ki si ga društvo zadaja za prihodnjo sezono.
Lepa in spodbudna prireditev se je končala s podelitvijo diplom za sodelovanje vsem nastopajočim in skupinsko sliko.
15
ČETRTEK,
1. FEBRUARJA 2001
DEŽELNI OBČNI ZBOR ZAMEJSKIH SKAVTOV
AKTUALNO
"SRAKA" IZ STANDREZA
SKUPEN VZGOJNI NAČRT OBETAVEN OKTET
IZNAJDLJIVI GAMS
V	nedeljo, 21. januarja, je v župnijski dvorani v Nabrežini potekal redni letni deželni občni zbor Slovenske zamejske skavtske organizacije. Približno 40 voditeljev in pripravnikov, ki delujejo v SZSO, se je tako zbralo najprej v nabrežinski cerkvi, da bi skupaj z župnijskim občestvom obhajali nedeljsko sv. mašo, ki jo je daroval g. Bogomil Brecelj, deželni cerkveni asistent naše organizacije.
Po maši je občni zbor redno stekel, najprej z izvolitvijo predsedstva, ki so ga sestavljali Stojan Pahor (Birokratski medved), Elena Bogateč (športna lisica) kot predsednika in Katja Tom-masi (Srčkana mravlja) kot zapisnikar. Predsednik je takoj u-yedel pozdrave gostov. Za Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov sta prisotne pozdravila Bogdan Magajna v i-menu Primorske regije in Ma-rjaliza Fajdiga v imenu Izvršnega Odbora ZSKSS, nato je spregovoril predstavnik Tabornikov Rodu Modrega Vala Janko An-doljšek, za italijansko skavtsko organizacijo AGESCI (Associa-zione Guide e Scouts Cattolici Italiani) pa sta voditelje nagovorila deželna načelnica Nadia Riitano in član deželnega vodstva Carlo Chiesa. Ob koncu je spregovoril tudi škofov vikar za Slovence v tržaški škofiji, msgr. Franc Vončina.
Sledilo je poročilo načelnikov, ki ga je prebrala deželna načelnica Erika Černič (Modra mravlja); v njem je opisala de-
FOTO KROMA
javnost deželnega vodstva v preteklem letu in podčrtala vzgojno nalogo, ki jo skavti imamo v družbi. Opomniti velja, da je letos stekla prva taborna šola SZSO, ki ima nalogo usposabljati voditelje naše organizacije; ta ima specifiko, da vzgaja k narodni pripadnosti ter je v stiku z dvema kulturama.
Mauro Leban (Močni bober) je v odsotnosti blagajnika poročal o obračunu in proračunu deželnega vodstva, nato pa je bil na sporedu osrednji del občnega zbora, ko je sledila debata o smernicah za vzgojni načrt naše organizacije, ki ga pripravlja deželno vodstvo.
Skupnosti voditeljev iz vseh šestih stegov naj bi pripravile poročilo o vzgojnih potrebah lastnega okolja, kar bi bilo v pomoč pri sestavljanju skupnega vzgojnega načrta, ki bo v prihodnosti postal konkreten dokument SZSO. Razvila se je tako dolga debata, ob kateri so voditelji spoznali realno stanje in potrebe organizacije. Pri tem so se naslanjali na rezultate ankete, ki jo je pripravil trop za me-
todologijo pri deželnem vodstvu. Ta nas je vsaj približno seznanila s stanjem pri članih in željami voditeljev. Ob koncu razprave je potekala odobritev smernic, ki so bile predlagane za vzgojni načrt in so v skladu s statutom in z načeli SZSO. Vzgojni načrt bo tako sledil štirim glavnim smernicam: usposabljanje voditeljev, duhovnost, e-notno osebno napredovanje in narodnost.
Uradni del občnega zbora je bil s tem končan. Sledil je še slovesen trenutek, ko so štirje voditelji prejeli uradno imenovanje za voditelja SZSO. Naj omenimo, da so trije od teh štirih prejeli imenovanje po novem postopku, ko mora pripravnik zato, da postane voditelj, opraviti dve taborni šoli (metodološko in taborno šolo SZSO) ter imeti osebni vzgojni načrt, ki vsebuje rast in doprinos voditelja organizaciji.
Po obredu smo se vsi prisotni zbrali ob tradicionalni skavtski paštašuti in v pogovorih načrtovali prihodnje dejavnosti.
Oktet mladih fantov Sraka iz Štandreža deluje razmeroma malo časa, pohvali pa se lahko z bogato dejavnostjo, zlasti v zadnjih mesecih. Tako so o sebi sami zapisali.
Prvič v svoji kratki zgodovi- ma, gledališčem, kulturnim cen-
ni je oktet nastopal v inozemstvu, in to kot gost dekliškega zbora Maj iz Litomeric na Češkem. Na turnejo od 8. do 10. decembra lani se je oktet odpravil z mešanim zborom Oton Župančič iz Štandreža. Zahvala naj gre v prvi vrsti predsednici mešanega zbora Ivani Nanut, ki je na delovnem mestu prišla v stik z vodstvom dekliškega zbora Maj ter tudi organizirala ta čudoviti pevski izlet.
Odpotovali smo 7. decembra, še prej pa smo se pevci zbrali na zadnjih pevskih vajah z že pripravljenimi kovčki ter o-bilno zalogo hrane in pijače, kajti čakala nas je 14-urna vožnja. V veselem vzdušju smo stopili na avtobus, ki ga je vozil naš simpatični šofer Alessio Braini. Opoldne smo končno prispeli do mesta Litomerice, ki leži ob reki Labi. Slikovitost te pokrajine redno vabi številne slikarje in ljubitelje narave. Ugodno podnebje in rodovitnost zemlje omogočata naravi popoln razcvet, saj je to mesto obkroženo s sadovnjaki. Tudi pesniki kot Macha, Goethe ter skladatelji kot Smetana, VVagner in drugi so z velikim občudovanjem opevali ta češki kotiček. Mesto Litomerice šteje približno 27.000 prebivalcev, v njem deluje poleg tudi samostan, kjer smo dvakrat prespali, seveda moški in ženske ločeno. Litomerice se ponašajo še z muzejem, umetnostnima galerija-
trom ter številnimi deželnimi ustanovami. Dekliški zbor Maj, ki deluje v okviru pedagoške šole in ki nas je gostil, spada mad najboljše dekliške zbore na Bohemskem, kar smo tudi sami dognali že nekaj ur po prihodu, saj smo ob 17. uri imeli že prvi nastop v kulturnem domu v mestu Terezin, 4 km od Litomeric. Koncert je potekal v lepi baročni dvorani z odlično akustiko, tako da je trema pred nastopom takoj popustila. Kot prve so na oder stopila dekleta zbora Maj, sledila sta oktet Sraka in MPZ Oton Župančič. Po uspešnem nastopu treh zborov je bila zanimiva zakuska s skodelico kave, čaja, piškoti in jabolki. Ob prepevanju smo kljub nepoznavanju jezika z lahkoto navezali stike. Toda izredna resnost in profesionalnost dirigenta dekliškega zbora g. Fruhaufa sta kmalu prekinili zabavo. Bilo je treba domov, saj je sledil dan napornih vaj in koncerta.
V	soboto zjutraj smo se odpravili na izlet v 60 km oddaljeno Prago. Jutranja megla se je ob prihodu v največje češko mesto prelevila v lep sončen in mrzel dan, tako da smo si lahko ogledali nekaj zanimivosti. Natrpan program nas je silil nazaj v Litomerice, kjer nas je čakal koncert na glasbeni šoli. Na poti smo se ustavili v Terezinu v koncentracijskem taborišču iz
2.	svetovne vojne, kjer smo ob mraku zapeli pesem Žrtvam.
Kurja polt zaradi ostrega mraza nas je nagnala v avtobus, ki je nadaljeval pot ključnemu večeru naproti.
Prišli smo tako na glasbeno šolo v Litomerice in začeli ogrevati glasove. Adventni koncert seje začel s komornim ženskim zborom, sledili so oktet Sraka, dekliški zbor Maj in MPZ O. Župnačič. Koncert se je končal s skupno pesmijo Canticorum jubilo. Sledila je zabava ob prigrizku, ki je trajala vse do jutranjih ur. Naslednjega dne smo kljub temu izvedli še koncert v škofovski katedrali v Li-tomericah, in to po nedeljski maši ob bučnem ploskanju prisotnih. Žal je koncertu sledilo slovo od vseh, ki so nas v teh treh dneh gostili in bili z nami nadvse prijazni. Pred odhodom pa je otožno zazvenela pesem Srce je žalostno, kajti "nekaj je pač tam ostalo". Pevci okteta Sraka smo bili gostovanja izredno veseli, saj je bil še do pred kratkim naš nastop v dvomu. Pred dvema mesecema se je namreč v prometni nesreči poškodoval prvi tenor Mauro Fer-tolja, bariton Marko Volčič pa je glasovno ošibel. Zahvala naj gre baritonu Draganu Abramu iz Bukovice, ki je v zadnjem trenutku zamenjal Volčiča, in pa predvsem umetniškemu vodju prof. Bogdanu Kralju, ki je pel prvi tenor in nas pripravil, da smo kakovostno zapeli.
Meseca decembra smo oblikovali še nastop v cerkvi sv. Andreja v Štandrežu ob Dnevu miru, božičnico pri KD Danica na Vrhu sv. Mihaela in krajši koncert ob prazniku sv. Antona v Prebenegu. Naslednji koncert pa bomo imeli ob prazniku sv. Valentina v Štmavru 17. t.m. —■ DP
koledar
200»
FOTO BLMBAf.A
Zadruga Goriška Mohorjeva
Novi glas
Pastirček
Knjige Goriške
Mohorjeve družbe
 •-
Zvon