299
Kako se naj slivovec kuha.
Kuhanje slivovca je v deželah, koder se dosti češpelj prideljuje, uže od nekdaj v navadi.
Največ slivovca, pa tudi najboljšega, napravljajo v Sremu, Banatu, Slavoniji, Bulgariji in deloma tudi na Hrvatskem. Tudi pri nas na Kranjskem se v takih letih, v katerih se češplje dobro obnesejo, slivovec kuha, toda naš slivovec se ne more nikdar z onim zgoraj omenjenih fiežel primerjati. Vzrok temu prvič je ta, da se pri nas češplje ne puste popolnoma dozo-reti, drugič so pa tudi vse priprave za kuhanje slivovca jako pomanjkljive Ako se hoče toraj dober, močen in aromatičen (dobro dišeč) slivovec kuhati, je neobhodno potrebno, da se puste češplje toliko časa na drevesih, da sp začnejo grbančiti in veneti. Ako se češplje poprej otresejo, se ni nadjati dosti, pa tudi ne dobrega slivovca, kajti s prezgodnjim otresanjem še pretrga v češpljah napravljanje tako imenovanega eteričnega olja, katero se v dobro dozorelih češpljah v majhnih olupkovih celicah nahaja in slivovcu prav prijeten duh podeli. Pretrga se pa tudi napravljanje .sladkorja, iz katerega se pri kipenji ali vrenji slivovca moč ali tako imenovani cvet dela. Da je temu res tako, ni nam treba nobenih kemičnih preiskav delati, kajti znano nam je, da se ravno med zorenjem kaj lep in prijeten češpeljni duh popolnuje; od druge strani nam pa tudi jezik potrjuje,   da zorenje češpelj,   kakor
tudi vsakega drugega sadja, obstoji v tem, da se sadna kislina v sadni sladkor spreminja.
Eavno s tem, kar sem tukaj omenil, je pa tudi dokazano, da je misel nekaterih kmetovalcev, ki menijo, da se dobi potem manj slivovca, ako se puste češplje veneti, popolnoma neopravičena, kajti z vene-njem gre le voda v zg:ubo, katere gotovo ni škoda. S tem, da se puste češplje popolnoma dozoreti, je tedaj gotovo uže veliko storjenega za dosego dobrega slivovca. vendar pa še ne vse, ker poleg vsega tega je slivovec še lahko prav slab, ako se namreč pri daljnem podelovanji češpelj prav ne ravna.
Ko so se češplje otresle, pride, kakor nam je znano, najprej kipenje ali vrenje na vrsto, katero je ravno tako važno, kakor zadostno dozorenje, o katerem smo poprej govor li. Toda žalibog, ravno pri nas se kipenje češpelj jako slabo pospešuje, in to je glavni v/.rok, da >e iz drugače popolnoma dobrih češpelj vendar slab slivovec pridobi. Uže iz tega se tedaj lahko umeje, da ne more biti nikakor prav, aka se ne le od naših priprostih kmetovalcev, ampak š^ celo od bolj izobraženih gospodarjev, mesto kipenja dostikrat sliši izraz gnjijenje. Prav za prav se pa tudi s tem izrazom nobeden ne zlaže, kajti namesto da bi se češplje umnemu kipenju podvrgle, se dostikrat puste v odprtih kadeh kisati in gnjiti. Ako tedaj želimo, da bi se naš domač slivovec mogel meriti s tujim, kakor na priliko s sremskim, treba je, da Sremce posnemamo. Sremci gotovo dobro vedo, da kislec privrhnih češpelj skisa in da gnjilec skisanim češpljam ne prizanese, marveč je v smrdljivo gnjilobo spremeni, katera spodnje še nepokvarjene češplje okuži, kakor hitro namreč ž njimi v dotiko pride. Zategadel pa Sremci popolnoma zrele češplje z lesenimi tolkači prav dobro zmečkajo, tako da se tudi koščice zdrobe, ter na ta način zbrozgane pomečejo potem v primerne sode, katere pokrijejo s pokrovom in vse špranje z ilom prav dobro zamažejo. V pokrov izvrtajo po dve luknji, v kateri se vtaknete primerno zaključeni vrelni cevi ali pa nalašč zato narejena stekla (Gahrrohren oder Gahr-glaser), da med kipenjen nastali plini, kakor so na pr. ogelno-kislina in drugi, lahko izpulite in zrak do češpelj ne pride.
Tako napolujene in pripravljene sode naposled v hladne kleti postavijo, ali je pa v zemljo zakopljejo, da se kipenje vname in polagoma vrši. V kakih petih tednih je vrenje pri kraji m lahko se s kuhanjem prične. Kazloček med tako vravnanim pravim kipen-jem in pa navadnim se pri odmašenji sodov koj lahko zapazi, kajti kakor hitro se sodi odmaše, videli bomo, da po stari ali navadni šegi žonta smrdi, po ravno navedeni šegi pa prav prijetno in dobro diši. Za kuhanje imajo po nekaterih krajih, koder se namreč slivovec tako rekoč po fabriško pridobiva, posebne kotle in druge enake priprave, o katerih nam pa ni treba govoriti, ker te vrstice niso fabrikantorn, ampak le našim prostim kmetovalcem namenjene, za katere navadni žganjarski kotli popolnoma zadostujejo. Opomniti pa vendar moramo, da je pri kuhanji slivovca vselej velike pozornosti treba. Paziti se namreč mora, da se žonta ne prismodi, kajti če bi se to zgodilo zadobi slivovec jako neprijeten duh, in ves dober vspeh je potem pri kraji. Da se tedaj kaj takega ne zgodi, treba je, da se počasi kuri, kar je tudi zategadelj dobro, da slivovec prehitro ne teče in se iz cevi ne kadi, kajti drugače bi veliko eteričnega olja v zrak izpuhtelo. Da se eterično olje pridržuje, treba je tudi na to gledati, da se cevi vselej   nekoliko ohlade.
Toliko o kuhanji   slivovca z zagotovilom,   da  se bo naš  domači   slivovec,   ako   se  bo  v prihodnje  po
tukaj navedenih pravilih pripravljal, kmalu v dobroti približal sremskemu slivovcu. kterega vedro plačujemo po 80 gld. in ga dostikrat za te denarje še dobiti ne moremo.                                                    R. Dolenc.
300