HUMORESKA
Z igro pod oblake
V nedeljo zjutraj me je žena že zgodaj zbezala iz postelje. Nič bolje se ni godilo najini-ma otrokoma, ki sta zaspano kolovratila po stanovanju.
-  Veš,    Frenk,    dopoldne imam v načrtu veliko žehto. Temeljito bom tudi pospravi-la  in prezračila stanovanje, umila okna, pološčila parket in obrisala prah. Ti pa boš od-peljal otroka na sveži zrak, ker ste mi sicer satno v na-poto.
-  Prav, - sem dejal in priki-mal svoji boljši polovici. Ugo-varjati si nisem upal, kajti v' tistem hipu mije vglavo šini-la misel o treh hišnih vogalih, ki jih podpira moja vrla so-proga.
Oboroženi z žogo in bad-mintonskimi loparji smo se podali na plano. Sam sem se-del na klop, Boštjan in Mojca pa sta se na zelenici podila za žogo. Vendar je bilo njunega veselega žogobrca kmalu ko-nec. Od nekod je vsa razpe-njena prihrumela stanoval-ka in otroka nahrulila, češ da naj takoj izgineta z zelene za-plate. Nevsiljivo sem posre-doval in skušal žensko umiri-ti, vendar je trmoglavila na-prej:
-  Tam na pločniku naj na-bijata   žogo,  zelenica  ni za igro!
-  Poslušajte, draga tovari-šica, - sem malce dvignil glas -pločnikje nevaren za otroško igrojeozek, trdinsijenanjem že marsikateri otrok potolkel kolena. -
-  Potlej naj se pa gresta žo-gobrc na cesto, - se je na vse pretege zadrla moja nič kaj prijazna sogovornica.
-  Cesta je zelo prometna. Pred dnevi je fičo zadel sose-dovega Jurčka. Bojda bo ostal invalid za vse življenje, - sem rekel.
-  Vidite, tam čez cesto je vrtec, - je uprla s kazalcem v nizko stavbo, - tam so igrišča.
Šli smo tja, vendar so bila vrata ograje zaklenjena. Moj-ca je skozi luknjo v deski ža-lostno gledala na gugalnico, Boštjan pa je zamaknjeno zrl v vrtiljak.
Otrokoma sem pojasnil, da je ob nedeljah vrtec zaprt in da ne bo z guganjem in vrte-njem nič.
Potem smo krenili vzdolž ulice, ki jo je obdajal beton. U-stavili smo se ob visoki, sveže prepleskani ograji in skozi re-že gledali kako se otroci igrajo na zasebnem travniku. Ven-dar naše muzanje ni ušlo bu-dnim očem štirinožnega čuva-ja. V nekaj skokih je bil pri nas. Njegovo zamolklo renča-nje in belina čekanov so nam bili dovolj resno opozorilo, da jo bo treba odtod čimprej po-pihati. To smo tudi storili.
Razočarana otroka sta sedla na stopnišče in se obtožujoče zazrla v betonsko džunglo, ki ju     je     obkrožala,     rekoč:
-  Pozimi sva se igrala na stopnišču in kaže, da se bova tudi poleti. -
Sam sem nemo zrl v kopa-ste oblake, ki so mirno drseli po sinjemodrem nebu in mi-slil na to, da bi morala otroka dobiti krila in poleteti visoko gor nad betonske velikane, kajti tam zgoraj bi utegnilo bi-ti zanju in za njuno razposaje-no otroško igro še kanček mi-ru in vamosti.                    m. p.