Iz poročila šolskega (naučnega) odseka o peticijah za vpeljavo slovenskega učnega jezika. (Po stenografičnem zapisniku.) Visokej zbornici poslancev došle so v tem zasedanji mnogobrojne peticije, katere teže na to, da se vpelje slovenski kot učni jezik, oziroma, da se slovenskemu jeziku na srednjih šolah in učiteljiščih razširi poučno okrožje. Nekoliko teh peticij oddalo se je v predposvetovanje šolskemu odseku, kateri se je o njih korenito posvetoval v dveh sejah, namreč 16. marcija in 29. aprila t. 1. — Posledek teh posvetovanj izražen je v resolucijah, ki sta na konci tega poročila. Šolskemu odsekn izročene peticije za vpeljavo slovenskega učnega jezika razvrste se tako-le: a) Peticije iz Spodnje-Štajerskega za vpeljavo slovenskega učnega jezika za učence slovenske narodnosti na srednjih šolah na Spodnjem Štajerskem. b) Peticije za vpeljavo slovenskega učnega jezika na srednjih šolah in učiteljiščih v vseh slovenskih pokrajinah. (Tako peticijo je poslalo med drugimi tudi slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani.) c) Peticije od leta 18 8 2., ki prosijo za izvedenje resolucij leta 1880. po zbornici poslancev sklenjenih. Prašanje o uvedenji slovenskega učnega jezika za slovensko šolsko mladež ne pride prvikrat v parlamentarno obravnavanje, temveč sprožilo se je uže prej večkrat v parlamentarnili krogih, ter bilo predmet posvetovanju in sklepanju. Slovenski jezik jemal se je dosihmal prav malo v ozir na srednjili šolah in učiteljiščih v deželah, kjer bivajo Slovenci. I. Kar zadeva srednje šole, rabi se slovenščina v jako omejenem obsegu za poučne namene, in to večinoj le po ministerskem ukazu dne 20. septembra 1873. 1., št. 8172. Ta ukaz določuje za nadgimnazijo v Ljubljani*) poleg osmih razredov z nemškim učnim jezikom za podgimnazijo paralelko deloma s slovenskim učnim jezikom. In sicer se v I. b. razredu razen geograflje in matematike uče vsi predmeti slovenski; v II. b. razredu je še pri nemščini in v drugem polletji za naravoslovje nemščina učni jezik. V razredu III. b. se poučujejo razen krščanskega nauka in slovenščine vsi predmeti v nemškem jeziku, isto tako tudi v paralelkah in pri dijacih, ki gredo iz paralelk naprej; za učence, ki stopijo v razred I. a., je slovenščina tudi, ako jim je materini jezik, le fakultativna. Na nadgimnaziji v Eudolfovem **) poučuje se v slovenščini krščanski nauk v prvih štirih razredih, dalje latinščina v I. in II. razredu in slovenski jezik v vseh razredih. Sicer je ves pouk nemški. *) Koncem šolskega leta 1880/1881. bilo je na tem zavodu 453 dijakov slovenskega, in 132 nemškega materinega jezika. **) Koncem šolskega leta 1880/1881., 163 Slovencev, 8 Nemcev. Na nepnpolnej podgimnaziji v Kranji*), ki je zdaj dvorazredna in se baš razširjava, je analogna uredba kakor v Eudolfovem. Na nadgimnaziji v Gorici (na katerej bilo je koncem šolskega leta 1880/1881 47 nemških, 125 italijanskih, 164 slovenskih učencev) nemški je ves pouk, izimši slovenščino in italijanščino in veronauk v I. in II. razredu spodnje gimnazije. Na nadgimnazijah v Celji in Mariboru in na višjej realki v Ljubljani rabi se slovenščina kot ueni jezik jedino le pri slovenskem jeziku, kateri je obligaten za slovenske dijake. Ako primerjamo tii navedene faktične razmere, kakeršne so na omenjenib učiliščih, z resolucijo, sklenjeno 1. 1880. po zbornici poslancev, nahajamo takoj znaten razloček. Ne da bi v tej zadevi navajal vse posameznosti, naj kot vzgled omenjam naslednje: Navedena resolucija je, ker hoče vpeljati slovenski učni jezik le po razmeri sočih učnih sredstev, sestavljena z vso previdnostjo in ne more se jej očitati prebrzega priganjanja. Nu, tiskana jo na pr. in potrjena (aprobirana) slovenska učna knjiga za geografljo (Jesenkova) in vender se poučuje na slovenskih paralelkah v Ljubljani, kjer se s slovenščino razmeroma ravna še naj bolj rablo, geografija uže počenši od I. razceda v nemškem jeziku. Dalje je aprobirana učna knjiga za botaniko (Pokorny, prirodopis rastlinstva s podobami, poslovenjen po Tušeku, Prag 1872); a botanika se nikjer ne poučuje v slovenščini. Na gimnazijab v Celji in Mariboru (kjer je Slovence? blizu polovica vsega števila) ne pripušča se slovenščini niti toliko, kakor na gimnazijah v Kranjskej. Na gimnaziji v Gorici sta sicer v I. in II. razredu dve paralelki — namreč A. oddelek za Italijane in Nemce, B. oddelek za Slovence**) — a pouk je izvzemši veronauk in dotični materini jezik skozi in skozi nemški, akoravno bi bilo brez dvombe prikladno, z ozirom na veleodvažno število slovenskih in italijanskih učencev, da se v poštev jemljeta gori omenjeno jako veljavno mneuje deželnega zbora goriškega in gori tudi uže omenjena peticija deželnega odbora goriškega. Ees se je sicer naznanilo šolskemu odseku, da je c. k. naučno ministerstvo pred kratkim stavilo vprašanje deželnemu šolskemu svetu v Kranjskej, bi se li in kako mogel razširiti poučni obseg slovenskemu jeziku. Kakor se kaže, to vprašanje nij imelo posledka. A razširjenje poučnega obsega slovenskemu jeziku ne le v Kranjskej, ampak tudi v Goriškej in Spodnjej Štajerskej mora se smatrati v smislu 1. 1880. v zbornici poslancev sklenjene resolucije nujno potrebnim. V teoriji pripoznano je v obče tudi v šolskej praksi vedno potrjeno načelo, da je pouk le tedaj vspešen in plodunosen, če se vrši na jedinem naravnem temelji, na temelji pouka učencev v materinem jeziku. Kako more slovenskim učencem, ki nemškega jezika ne umejo prav nič, ali pa jako nepopolno, koristiti pouk, ki se jim daje v tujem ali vsaj malo razumljivem jeziku ? Metodičen in po zdvavili didaktičnih načelih uravnan pouk zahteva kot potrebno predsledico, da se poučno gradivo prav razmotri in razumeva. V nasprotnem slučaji je učenje le mehanično in mučno vbijanje v glavo, in to mehanično vbijanje v glavo traja na škodo poučnemu smotru tako dolgo, dokler se učenec po lastnej moči in potem, ko je premagal vse ovire, ne popne do popolnega razumevanja. Pri takem pouku zgodi se često, in mora se nahajati pogostokrat, da učenci, kateri bi pri v materinščini dajanem pouku napredovali neprestano in povoljno, zaostajajo in da veliko izmej njih opušča pričeti pot ne zbog pomanjkanja nadarjenosti, ampak zaradi neugodnih razmer. A še nekaj druzega je pri tem jemati v ozir, namreč blagodejno vplivanje pouka v materinščini dajanega na razvoj jezika samega, na razvoj domače literature, na pomnoženje in razširjenje omike mej narodom. Narod sme po vsej pravici terjati od svojih omikanih in učenili krogov, da se mu ne odstranjujejo in potujčijo, marveč, da mu pomagajo pospeti se do blage nravi, do omike in s to v zvezi stoječega blagostanja, da mu dajo pomoč, varstvo prava, pouk, da ž njim občujejo kot duhovniki, uradniki, zdravniki, tehniki, učitelji v čistem in blagoslovnem jeziku. Iz tega treba razlagati težnjo in zabtevanje naroda po slovenskib srednjib šolab, zalitevanje, katero se izraža v mnogobrojnih peticijali tako točno in nepopačeno, zabtevanje, kteremu je izvor naravno hrepenenje naroda po omiki in kateremu je pravni naslov v državnih temeljnih postavah zajamčena jednakopravnost. Iz tacib razlogov sklenil je šolski odsek v seji 29. aprila 1882. 1. obnoviti po zbornici poslancev dne 23. aprila 1880 1. uže sklcnjeno resolucijo. Ob jednem pa se je šolskemu odseku do- *) 66 Slovencev, 1 Nemec. **) Koncem šolskega leta 1880/1881. bilo jo v I. A. 29 italijanskih, 12 nemških in v I. B. 30 slovenskih ufiencev, v II. A. 26 italijanskih, 4 nemški, v II. B. 39 slovenskih učencev. zdevalo prikladno, izreči svoje prepričanje, da se mora v Ljubljani ustanoviti samostalna gimnazija s slovenskim učnim jezikom po razmeri obstoječih tičnib pripomočkov. To bilo bi tem možneje, ker so uže v Ljubljani na spodnjej gimnaziji slovenske paralelke, katere so jako obiskovane. Preustroj uže obstoječih slovenskib paralelk v samostalno podgimnazijo priporoča se nujno blagovoljnej pozornosti naučne uprave s tem zaključkom, da bi se ta spodnja gimnazija razširjevala v popolno gimnazijo tako, da bi se pri zaporednem napredovanji učencev ustanovljali novi razredi gorenje gimnazije. V tem slučaji bi iz zdaj utrakvistično urejene gimnazije v Ljubljani nastal zavod samo z nemškim učnim jezikom. Glede srednjih šol v Goriškej priporoča se od tamošnjega deželnega zbora in odbora zaželjena naprava. V Eudolfovem in v Kranji, kjer so učenci skoro vsi slovenskega rodii, mora se smatrati vpeljava slovenskega učnega jezika kot umestna, se ve da po razmeri sočih učnih sredstev. Na gimnazijah v Celji in Mariboru in na višjej realki v Ljubljani je resolucija sklenjena po zbornici poslancev leta 1880. le s tem izvedljiva, da se napravijo slovenske paralelke, ker se te srednje šole v dva samostalna po učnem jeziku ločena zavoda ne smeta deliti zbog tega, ker bi obiskovanje vsacega teh zavodov bilo prepičlo. Kot samo ob sebi umevno zdi se šolskemu odseku, da bi se na vseh zavodih, kjer bi se uvel slovenski kot učni jezik, moralo tudi skrbeti za to, da si pridobe učenci popolno znanje nemškega jezika in spretnost, posluževati se ga. To je točka, katero poudarja slovenski narod sam (kakor je razvidno iz mnogih gori navedenib peticij), ker slovenski narod ne prezira velike važnosti nemškega jezika in po njem dosegljive omike, temveč je uverjen, da je šolskej mladeži po končanih srednjih šolah znanje nemščine neobhodno potrebno. Kako radovoljno zastopniki Slovencev priznavajo važnost nemškega jezika, razvidno je iz tega, da je pri debati leta 1880. o drugej resoluciji poslanec Vošnjak predlagal dostavek, naj se na učiteljiščih omenjenih v resoluciji sYrbi tudi za to, da si učiteljski pripravniki pridobe popolno znanje nemškega jezika, da se v ta namen predavajo učne predmete v tem jeziku. Da se v prvej resoluciji 1. 1880. to nij posebno naglašalo, to nij nikak protidokaz; izrekoma se ta točka nij omenjala le iz tega uzroka, ker se je mislilo, da je potreba popolnega znanja nemškega jezika umevna ob sebi. In če zdaj v resoluciji, ki se naslanja na sklep od 1. 1880. in katero ravno šolski odsek predlaga visokej zbornici, ta točka nij izražena, konstatirati je na tem mestu, kar je bil odsek popolnem prepričan, da bode naučna uprava to smatrala kot samo ob sebi umevno. Da se slovenskim dijakom omogoči pridobitev znanja nemškega jezika, treba je, da nemSčina po vseh razredih na srednjih šolah ostane obligatni učni predmet. Ko bi to ne zadostovalo, naj bi se še jeden predmet poučeval v nemškem jeziku, morda počenši od II. ali III. razreda. Tudi bi se pri prevajanjih iz latinščine in grščine utegnilo ponavljati v nemščini. A to so le migljaji, o katerih shodnosti bodo pretresovale in določevale kompetentne šolske oblasti. II. Kar zadeva učiteljska izobraževališča v Ljubljani in Maribori in izobraževališč učiteljic v Ljubljani, mora se pri tesnej zvezi mej učiteljišči in ljudsko šolo, za katero se pripravljajo učitelji in učiteljice, smatrati kot neovrgljivo pravilo, da mora tudi tii tisti jezik biti glavna stvar, v katerem bodo učitelji morali delovati v svojem prihodnjem poklicu. Ker se pa tudi glede gojencev na teh zavodih ne sme prezirati važnost znanja nemškega jezika, in kakor svedoči dostavek poslanca Vošnjaka od 1. 1880., tudi nikakor ne prezira. bi se v tej zadevi moglo skrbeti s tem, da bi ostala nemščina skozi vsa štiri leta na teden po štiri ure obligatni učni predmet in da bi se razen tega še jeden predmet prednašal v nemškem jeziku. Glede imenovanih učiteljskih zavodov je pripomniti, da je c. kr. vlada po nagibu visoke zbornice v večkrat omenjenej resoluciji, z ukazom leta 1881. slovenskemu jeziku na obeh učiteljišfiih v Ljubljani naklonila več obzirnosti, nego prej. Poučuje se namreu v tekočem letu na učiteljskem izobraževališči v Ljubljani pri prvoletnikih veronauk, slovenski jezik, matematika in naravoslovje v slovenskem jeziku; v drugih razredih pa, izimši veronauk in slovenščino, pnučuje se nemški. Na izobraževališči za učiteljico v Ljubljani je slovenščina učni jezik za veronauk in slovenščino v vseh razredih, za matematiko in ženska ročna dela pa pri prvoletnicah. Vsi drugi predmeti predavajo se v neraščini. Ker je šolski odsek tacega mnenja, da treba storiti v tej zadevi še daljnih korakov, tedaj predlaga visokej zbornici tudi glede zavodov namenjenih izobraževanju učiteljev in učiteljic za slovenske ljudske šole, naj se povabi c. kr. vlada, da se t.udi na tek zavodih uvede slovenščina v širjem obsegu, nego do zdaj. Da je slovenščina sposobna tudi v pomnoženej meri kot učni jezik na srednjih šolah in ueiteljiščih, je brezdvomno, ako se stvar razmotruje brez predsodkov. Faktum je to, da se je ta jezik po svojem bogastvu v oblikah in po svojej izobrazljivosti skazal jako sposobnega in gibčnega za literarne in znanstvene svrhe. Posebno svedočijo uže obstoječe učne knjige, da je slovenski jezik popolnem pripraven, biti glasilo pouka na srednjih šolah in učiteljiščih. Upati se sme na dalje in biti preverjenim, da bodo, ako podpomore blagovoljnost vlade, v kratkem zagledale beli dan učne knjige, katerih zdaj nedostaje. Tako je poročevalcu znano, da se n. pr. popolni latinski in grški slovar skozi več let prireja po vešeih strokovnjakih in da je zdaj uže gotov za tisk; drug po svojej temeljitej omiki in po svojej didaktičnej sposobnosti odlikujoč se strokovnjak pričel je grško slovnico in grško knjigo za vaje; in še več druzih učnih knjig se pripravlja. Izpodbuja vlade v tem oziru imela bi brezdvomno najboljši uspeh. Če se omenja, da zdaj nij še slovenskih knjig za vse predmete in vse razrede, ne sme se prezirati, da pri jako omejenej rabi slovenskega učnega jezika nij bilo nikakega nagiba, pisati šolske knjige, in da je baš ta razlog za marsikaterega veljaka bil odločilen, da nij pisal šolskih knjig, kakor tudi, da založniki nijso hoteli pospeševati šolske literature, ker nijso znali, kako razprodavati založena dela. Izreči se sme preverjenje, da bode slovenski narod po svojej inteligenci, svojej energičnej vztrajnosti in požrtvovalnosti v ugodnih razmerah in po blagovoljnej pripomoči vlade v kratkem izpolnil praznote v šolskej literaturi. Na podlagi predstoječih razlogov predlaga šolski odsek naslanjaje se na uže leta 1880. sprejete resolucije, visoka zbornica naj sprejme naslednji resoluciji: »C. kr. vlada se pozivlje opetovano, da na srednjib šolah na državne troške vzdržanih v deželah, kjer bivajo Slovenci, za učence slovenskega jezika ta jezik vpelje kot učni jezik po razmeri obstoječih učnih pripomočkov, in c. kr. vlada se ob jednem pozivlje, da v Ljubljani z jednakimi oziri ustanovf samostalno slovensko gimnazijo, v Ljubljani obstoječo utrakvistično urejeno gimnazijo pa preustroji v gimnazijo z izključno nemškim jezikom.« »C. kr. vlada se pozivlje, da na zavodih, ki so namenjeni izobraževanji učiteljev in učiteljic za slovenske ljudske šole, slovenski jezik uvede kot učni jezik v toliko večem obsegu nego do zdaj, a za to skrbi, da se na teh zavodih omogoči pridobitev popolnega znanja nemškega jezika.« Na Dunaji 29. aprila 1882. Czartoryski, načelnik. Kvičala, poročevalec.  (Po ,,Slov. Nar.)