233    
H.
Marijika   
                      csti malih prijateljev in prijateljic imam. A najzgo-
                   vornejša med vsemi je gotovo Marijika, drobna
                       deklica s šopkom las na giavi, povezanim z rdečim
                        trakom.
                            Sneg je še ležal po zemlji, ko je že hodila z  
                               varhinjo Treziko pred hišo. Tako sva se večkrat                        videla in spoprijateljila.   To prijateljstvo se je pa
                          tudi v dejanju kazalo. Ko je zazvonilo poldne, mi
                                   naproti in se mi vsa vesela od daleč smeh-                       Hala. Jn ko je prišla do mene, ini je podala roko ter
                       rekla: »Servus!« Spela je roke, da sern jo vzdignil in nesel do doma ali še daije.
Zgodilo se je pa nekoč, da me je zaraan čakala. Bil sem ob enajstih že prost in šel kar nato domov. Tako je čakala opoldne zaman.
Seveda je bilo prvo, kar je govorila, ko sva se zopet videla, da me je čakala in zakaj me ni bilo. Povedal sem ji in dostavil, da ]e tako vsak torek in vsak petek, ker pride gospod katehet v šolo, da poučuje otroke v krščanskem nauku.
Videla sva se torej poslej ob torkih in petkih že ob enajstih.
Nekoč je šla z menoj — torek je bil — prav do doma. Spotnnil sem -se, da imam na omari klečočega angelčka. Odvedem jo s seboj v sobo in ji ga pokažem. Kako je vzdignila roke, kako so se ji zasvetile oči! Ne da bi premišljal, ali ji ga naj dam ali ne, ji ga podarim. Kar nagledati se ga ni mogla; vse je razodevalo, da kar misliti ni mogla, da je njen, oj, njen. Kar strpeti ni mogla v sobi, rada bi že bila doma, da bi ga vi-dela mania, ata, Jožek. Nisem je zadržaval, pustil sem jo v veselju.
Velikokrat mi je še pravila o svojem angelčku. Kar hipoma pa je utihnila. In ko sem jo vprašal po njem, se je stresla, ni imela ob vsej svoji zgovornosti besede. Ko bi vedel, kaj se |e zgodilo, bi je ne vprašal. Namesto njc je odgovorila Trezika. Rekla je, da ga ie držala v roki, a se ji je nehote izmuznil, padel na tla in izgubil perut.
M!ed Trezikinim pripovedovanjem me je gledala Marijika s pre-strašenini pogledom, boječ se, kaj pcrečem. Rekel pa nisem ničesar drugega ko to: »Ne boj se, Marijika, saj ga nisi nalašč izpustila, da je padel angelček in prišel ob perutnico.«
Ničesar ni rekla. Njen pogled pa jc bil tako hvaležen, kakor ga inore imeti le Marijika, dobro dete.
Na bojnem polju