CADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI IENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA V FILOLOŠKE IN LITERARNE VEDE II: PHILOLOGIA ET LITTERAE ZBORNIK INSTITUTA ZA SLOVENSKO NARODOPISJE TRADITIONES ACTA INSTITUTI ETHNOGRAPHIAE SLOVENORUM 15 1986 LJUBLJANA Narodna In univerzitetna knjižnica v Ljubljani ■ 7/241 841 3_____________AS TRADITIONES ZBORNIK INSTITUTA ZA SLOVENSKO NARODOPISJE PRI SLOVENSKI AKADEMIJI ZNANOSTI IN UMETNOSTI ACTA INSTITUTI ETHNOGRAPHIAE SLOVENORUM AB ACADEMIA SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA CONDITI UREJA ANGELOS BAS REDICIT ANGELOS BAS IZHAJA ENKRAT LETNO — QUOTANNIS SEMEL EDITUR ISN SAZU, NOVI TRG 3/III, YU-61001 LJUBLJANA NAROČILA — PRAENOTATIONES: BIBLIOTEKA SAZU, NOVI TRG 5/1, YU-61001 LJUBLJANA, P. P 323, TEL. (061) 331-021 IZDAJE INSTITUTA ZA SLOVENSKO NARODOPISJE PUBLICATIONES INSTITUTI ETHNOGRAPHIAE SLOVENORUM A. DELA — OPERA (1) Ivan Grafenauer: Slovenske pripovedke o Kralju Matjažu (Zusammenfassung: Slowenische Sagen von Matthias Corvinus). Ljubljana 1951, 262 pag din 5,— (2) Josip Dravec: Glasbena folklora Prekmurja (Summary: Musical Folk-Lore of Prekmurje). Pesmi — Songs. Ljubljana 1957. LIX + 399 pag din 14,— (3) A 1 p e s Orientales (I) Acta primi conventus de ethnographia Alpium Orientalium tractantis, Labaci 1956. Ljubljana 1959. 200 pag. + XII tab din 10.— (4) Milko Matičetov: Sežgani in prerojeni človek (Zusammenfassung: Der verbrannte und wiedergeborene Mensch), Ljubljana 1961, 277 pag. din 24.— (5) Niko Kuret: Ziljsko štehvanje in njegov evropski okvir (Resume: La quintaine des Slovenes de la Vallee de Zilia [Gailtal] et son cadre europeen). Ljubljana 1963. 212 pag din 23.— (6) Zmaga Kumer: Balada o nevesti detomorilki (Summary: The Ballad of the Bride-Infanticide). Ljubljana 1963, 126 pag din 19.— SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI ACADEMIA SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA RAZRED ZA FILOLOŠKE IN LITERARNE VEDE CLASSIS II: PHILOLOGIA ET LITTERAE ZBORNIK INSTITUTA ZA SLOVENSKO NARODOPISJE TRADITIONES ACTA INSTITUTI ETHNOGRAPHIAE SLOVENORUM 15 1986 /NANOSU IN lä (KTTnänösii in >^u^ii;r^osTi>^ LJUBLJANA 1986 m UREDIL ANGELOS BAS REDIGIT ANGELOS BAŠ 241841 7 -01-1987 SPREJETO NA SEJI RAZREDA ZA FILOLOŠKE IN LITERARNE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 13. MAJA 1986 IN NA SEJI PREDSEDSTVA DNE 26. MAJA 1986 Tiskano s subvcncijo Raziskovalne skupnosti Slovenije RAZPRAVE DISSERT ATIONES SLOVENSKI POGLEDI, IZ 18. IN 19. STOLETJA NA KULTURNI RAZVOJ ČLOVEŠTVA Zmago Smitek Teoretične sklepe o razvoju kultur uvrščamo v problematiko obče etnologije, saj gre za dognanja primerjalne obravnave temeljnih vprašanj, ki vznikajo v okviru regionalnih preučevanj.1 Prikaz tovrstnih miselnih tokov na Slovenskem v preteklih stoletjih zato upravičeno sodi v zgodovino slovenske etnologije. Omenjena problematika v naši strokovni literaturi doslej še ni bila ustrezno obdelana, delno zato ne, ker je bila pozornost raziskovalcev posvečena zgodovini slovenske regionalne etnologije, morda pa tudi zato ne, ker so na tem področju meje etnologije in nekaterih drugih strok (zgodovinopisja, sociologije, filozofije, družbene geografije, fizične antropologije, arheologije) še posebno nejasne. Naš sestavek je bil zasnovan kot zgoščeno poročilo o pogledih nekaterih naših piscev iz 18. in 19. stoletja na kulturni napredek človeštva. Zato seveda ni bilo mogoče na dolgo in podrobno razčlenjati vsebine uporabljenih besedil, temveč smo lahko ugotovili le temeljne idejne smernice in opozorili na njihov pomen za zgodovino naše etnologije. Morebitne poznejše raziskave bodo problematiko, ki smo jo načeli, še v marsičem dopolnile. Naš pregled sega od štiridesetih let 18. stoletja do konca 19. stoletja, zaradi vsebinske povezanosti pa piscev in njihovih spisov ni bilo vselej mogoče razvrstiti po kronološkem zaporedju. Del obravnavanih besedil je izrazito znanstven, drugi del pa zajema poljudne prispevke. Precejšnja je tudi idejna raznoličnost posameznih piscev, kar kaže na sočasnost različnih miselnih tokov. Za raznovrstnostjo pogledov na kulturni razvoj človeštva pa odkrivamo enotna izhodišča v takšni ali drugačni oblaki. To so ideje o napredovanju kultur v smer vedno večje racionalnosti, o zadovoljevanju potreb kot gibalu kulturnega razvoja in o vplivih naravnega okolja (geografski ali ekološki determinizem). Te ideje najdemo delno že v spisih Antona Tomaža Linharta. Za razsvetljensko miselnost Linhartovega časa je bilo značilno zanimanje za zgodovino civilizacije v nasprotju z dotlej uveljavljeno politično in cerkveno zgodovino. Kot so ugotovili raziskovalci, se je Linhart pri obravnavanju davne 1 Slavko Kremenšek, Obča etnologija, Ljubljana 1973, str. 7. preteklosti Slovencev opiral zlasti na jezikovne vire in pri tem (po vzoru K. G. Antona) uporabil metodo primerjalnega indoevropskega jezikoslovja (slovenske in slovanske besede je primerjal z grškimi, latinskimi in nemškimi besedami). Drug pomemben vir podatkov, ki jih je Linhart prav tako obravnaval primerjalno, je bil način življenja preprostega ljudstva (predvsem šege, navade in verovanja), bodisi v njegovem času ali po opisih starejših avtorjev.2 Linhartovo sklepanje na začetke kultur iz poznejših razmer je bilo v skladu z razsvetljensko idejo kulturne evolucije, po kateri so človeške družbe v svoji zgodovini šle skozi enaka razvojna obdobja. To naziranje je temeljilo na pojmovanju, da je narava urejen, logično povezan sistem vzrokov in posledic. Linhart je v uvodu k prvi knjigi Poskusa zgodovine Kranjske zapisal: »Pogosto je bila moj vir narava sama. Gledamo in se čudimo njenim raznovrstnim učinkom. Ce se vrnemo po poti skozi pretekla stoletja in te učinke drugega za drugim odštejemo, se nam narava pokaže v povsem drugačnih podobah . .. Urejenost in povezanost vladata v vsej naravi. Vedno izhajajo posledice iz vzrokov.«3 Podobno se je izrazil tudi Balthasar Hacquet: »Vse na svetu ostane zvesto naravnemu poteku, to se pravi, vse je minljivo ... Kakor vsa narava, tako je tudi človek podvržen spremembam.«4 Kot je videti iz Linhartovega spisa Über die Nutzbarkeit der natürlichen Philosophie v almanahu Blumen aus Krain für das Jahr 1781 (izšlo v Ljubljani 1780), je bil zanj človeški razum edino merilo pri razsojanju o svetu, človeku in tudi o bogu-stvarniku. V poglavju svojega Poskusa zgodovine z naslovom Vednosti o naravnih rečeh je Linhart orisal razvoj kultur kot ločitev od materije oz. narave in vzpon v duhovnost. Človek naj bi se torej s spoznanjem dvignil nad naravo. Po Linhartu pa kulturni razvoj ni potekal pri vseh ljudstvih enako hitro. Tako je npr. v svojem Poskusu zgodovine (poglavje o poljedelstvu) trdil, da so bili Slovani na ozemlju Nemčije poljedelci, medtem ko so bili Nemci še lovci. Potek izoblikovanja kultur posameznih ljudstev (s tem tudi sorazmernega napredovanja ali zaostajanja) naj bi se bil po Linhartu ravnal po zgodovinskih (družbenih) razmerah: »Vzroki, zakaj je kak narod postal to, kar je, in ne nekaj drugega, ne leže vedno v njem samem; največkrat jih moramo iskati pri nekem tretjem ljudstvu.«5 Zelo pomembni pa naj bi bili tudi vplivi geografskega okolja, saj o njem govori več poglavij v drugem razdelku Linhartovega Poskusa (Lega in položaj dežele, gorovje, reke, jezera in močvirja, spremembe zemeljske površine, možnost razvoja kultur in podnebje). O stopnjah kulturnega razvoja »od zibelke človeškega rodu do naših dni« je Linhart podrobneje govoril le v zvezi s Slovani in Indoevropci (Perzijci, Armenci, Grki, Latinci, Galci, Slovani in Nemci; Indijcev ni omenil). Kulturni napredek naj bi bil potekal v štirih stopnjah, od najstarejše dobe, ko so bila omenjena ljudstva »razvojno gledano nekakšni otroci«, do stopnje »divjakov«, 2 Vilko Novak, Anton Tomaž Linhart o kulturi starih Slovencev, Tradi-tiones 2 (1973), str. 35—62. 1 Anton Linhart, Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije 1—2, Ljubljana 1981, str. 9—10. 4 Cit. po: Ivan Urbančič, Poglavitne ideje slovenskih filozofov med sho-lastiko in neosholastiko, Filozofska knjižnica, zv. 10, Ljubljana 1971, str. 42. ‘Anton Linhart, op. cit., str. 11. ki so živeli od lova, ter poznejših stopenj pastirjev in poljedelcev.6 Na drugem mestu je enačil »otroštvo« s stopnjo nomadskega življenja.7 Takšno povezovanje divjaštva, barbarstva in civilizacije z lovstvom, pastirstvom in poljedelstvom najdemo npr. pri Montesquieuju in njegovih naslednikih.8 S študijem razvoja je pri Linhartu povezano tudi upoštevanje kulturnih »survivalov« (ki jih seveda še ni tako imenoval), ti naj bi pomagali razkriti nekdanje življenje. Linhart si je svoj pogled na zgodovino kulture in njene zakonitosti vsaj delno utegnil izoblikovati že med študijem upravnih ved na Dunaju. Iz poznejšega časa pa je npr. izpričano njegovo poznavanje Rousseaujeve teorije o državi kot družbeni pogodbi." Linhartov sodobnik, filozof Franc Samuel Karpe (profesor v Olomucu, Brnu in na Dunaju), je v prvem delu svoje knjige Darstellung der Philosophie ohne Beynamen (Wien 1802), posvečenem »empirični psihologiji ali antropologiji«, poudaril pomen človeških duševnih sposobnosti za razvoj jezika (govora in pisave) ter kulture. Pri tem je upošteval tudi vplive naravnega in družbenega okolja (podnebje, telesne posebnosti in družbene razmere).10 Tako naj bi se npr. temperament posameznikov in različnih ljudstev ravnal po podnebju.11 O razvoju jezikov je menil, da so plod naravnega razvoja človeških kultur v različnih geografskih okoljih, pri čemer so na njihovo izoblikovanje vplivali podnebje, prehrana idr.12 V okviru »dianoiologije« (spoznavoslovja) pa je obravnaval duhovne razlike med ljudstvi in rasami ter fizične in moralne vzroke duhovnih kakovosti.13 Vir vse človeške kulture je po Karpeju človekov nagon po popolnosti, katerega izraz sta predvsem samoljubje (v pozitivnem pomenu, kot skrb zase) in simpatija (odnos do soljudi).14 Bistvena poteza človekovega značaja je tudi svobodna volja. Zanj je bil temeljni zakon narave nepretrgan razvoj, brez preskokov. Čeprav je bil nasprotnik sholastične miselnosti, je vseeno vztrajal pri postavki, da je bog neskončno duhovno bitje.15 O nastanku in razvoju morale je pisal filozof slovenskega rodu Jakob Stelin (Jacopo Stellini; profesor v Padovi) v delu Specimen de ortu et pro-gressu morum (Venezia 1740). Postavil je tezo o moralnem nazadovanju človeških družb glede na prvotno »zlato dobo«. V tej dobi naj bi bili ljudje lahko zadostili le prvinski potrebi po obstoju, ko pa so to surovo stopnjo pomanjkanja pustili za seboj, so se začeli vdajati čezmernemu poželenju po vsakovrstnih dobrinah. Da bi opravičili in utemeljili svoj pohlep, so si ljudje izmi- * Prav tam, str. 234—235. 7 Prav tam, str. 274. "Marvin Harris, The Rise of Anthropological Theory, 2. izd., London 1972, str. 29. ° Alfonz’ Gspan, Razsvetljenstvo, v: Zgodovina slovenskega slovstva I, Ljubljana 1956, str. 389. 11 Alma Sodnik, Filozof F. S. Karpe in njegov odnos do akademije ope-rozov, Sodobnost 1939, str. 570, 576. 11 Ivan Urbančič, op. cit., str. 91. 12 Prav tam, str. 94. 13 Prav tam, str. 95. 14 Prav tam, str. 97. 15 A 1 m a Sodnik, op. cit., str. 580. slili sistem vrednot in moralnih norm ter šeg in navad, ki pa je po Stelino-vem mnenju v celoti protinaraven in protirazumski: »V zlati dobi (to je ravno njena največja odlika) so vsi živeli v popolni enakosti, ker ni bilo priložnosti za ... proizvodnjo, zaradi katere bi lahko človek spodrival drugega človeka. Pravijo, da je tedaj bivala na svetu pravica, ker zaradi pomanjkanja stvari in mirovanja poželenj in apetitov ni bilo razloga za žalitve; vsi so živeli svobodno in brezskrbno, ker ni moglo biti hvalisanja zaradi boljšega položaja, ki bi izzivalo nasprotja in spore med ljudmi; za spore pa tudi ni bilo potrebe: ustom je bila najdražja hrana, ki jo je dajala neobdelana in divja zemlja, tako da ni bilo mogoče uganiti, kakšen okus bi imeli sadeži zemlje, če bi zemljo tako pregnetli, da bi jo pripravili za sprejem semen: slednjič pa so se ljudje veselili tistih dobrin, ki so se jim ponujale v redkih, preprostih in vsem dosegljivih stvareh, zategadelj ker niso užili boljšega in ker brezdelja in lenobe ni podpiral noben notranji nemir, niti kak drug zunanji vzrok ... Vendar je bilo te lenobe in brezdelja kmalu konec in ljudem je bilo odvzeto ugodje, ki je bilo bolj posledica pomanjkanja neprijetnosti kot pa prisotnosti dobrin.«16 Štelinova misel o prvotni človeški družbi, živeči v enakosti, slogi in pravičnosti, spominja na nekoliko pozneje objavljene Rousseaujeve označbe »dobrega divjaka«. Stelin je svoja spoznanja črpal izključno iz narave in človeške družbe (tu in tam se je naslonil tudi na antične mislece) in se s tem ostro ločil od teološke doktrine. Kljub temu pa je po njem razum izviral iz božjega razuma in časa stvarjenja.17 Vprašanja izvira morale se je dotaknil tudi Linhartov prijatelj Martin Kuralt v nemški pridigi, ki jo je imel v ljubljanski stolnici leta 1782 (natisnjena je bila v Ljubljani 1783). Temelj moralnih načel je iskal v človeški naravi in ne v razodetju. Človeški razum je po Kuraltu (enako po Descartesu) po kvaliteti enoten pri vseh ljudstvih in rasah, razlike med posamezniki in med ljudstvi pa so v kvantiteti uma. To vprašanje je Kuralt obdelal v enem od svojih neobjavljenih spisov. Za boljšo ponazoritev kvantitativnih umskih sposobnosti posameznih ras je Kuralt vzel dva skrajna primera: staroselca z Ognjene zemlje in angleškega učenjaka Newtona. Neenakost ras pa se po Kuraltu še jasneje kaže pri uporabi uma.18 Poleg človeškega uma je Kuralt poznal še pojem absolutnega božjega uma, ki pa ga je pojmoval drugače kot katoliška cerkev.19 Medtem ko je Stelin pisal o škodljivih vplivih, ki jih je imelo zadovoljevanje vedno zahtevnejših človeških potreb, je Franc Ksaver Gmeiner, slovenski profesor v Gradcu, opozoril na pozitivno stran tega procesa. V uvodu k svoji knjigi Literargeschichte des Ursprungs und Fortganges der Philosophie (zv. 1— 2, Graz 1788—89) je menil, da je nujnost zadoščanja najrazličnejšim potrebam prinesla številne iznajdbe in izpopolnitve proizvodnih načinov in spretnosti. V najzgodnejši dobi človeške zgodovine je bilo to izpopolnjevanje namenjeno varstvu pred neprijetnostmi narave, pozneje pa je šlo za zadovoljevanje potreb po udobju in končno po prijetnostih, ki naj bi bile potrebe v najširšem po- 16 Ivan Urbančič, op. cit., str. 55—56. 17 Prav tam, str. 58. 1H Prav tam, str. 13, 67—68. m Prav tam, str. 66, 69. menu.20 Dokaz za obstojnost te ideje v našem okolju najdemo tričetrt stoletja pozneje pri Matiji Vertovcu, ki je trdil, da je ljudi sprva učila »sila in potreba«, nato pa so polagoma začeli misliti na prijetnejše reči, kot je goli obstoj.21 Tudi Josip Stare je menil (leta 1874), da je hrepenenje po ugodnejšem življenju rodilo nove potrebe, ki so jih ljudje zadovoljevali z novimi iznajdbami.22 Da bi posamezniki lažje zadostili svojim potrebam, so se po Gmeinerju združevali v skupine; k temu je prispeval tudi spolni nagon. Življenje v skupnosti je terjalo razvoj človeškega govora. Kakor si je bilo človeštvo z opazovanjem in primerjanjem pojavov v naravi pridobilo znanje in učenost, tako naj bi si bilo s posnemanjem glasov v naravi v številnih generacijah samostojno izoblikovalo jezike.23 Pri Gmeinerju torej srečamo že dokaj izdelano idejo enosmerne evolucije, ki temelji na spoznanju človekovih lastnih sposobnosti in popolnoma odklanja teološke razlage. Čeprav je slovensko razsvetljenstvo sicer prevzelo številne svobodomiselne prvine, vendarle ni zašlo v čisti ateizem. Še vedno je bila v njem bolj ali manj izrazita ideja o »prvem božjem sunku«, po katerem je razvoj tekel dalje po naravnih in človeških zakonih (pri Linhartu »Natürliche Ordnung«).24 Naši razsvetljenci so zgodovino kultur povečini obravnavali genetično, pri čemer »narava« (ali razum sam) »uravnava človeka in njegovo ravnanje k razvoju in izpopolnjevanju vseh možnosti, skratka k harmoničnosti in blaženosti«.25 Sporno jim je bilo le to, kolikšna je bila pri tem vloga boga (razumljenega bolj v filozofskem kot v teološkem pomenu) in kako daleč sega spoznavna sposobnost človeškega razuma. O enotnosti razuma in narave na splošno niso podrobneje razpravljali in so jo jemali kot samoumevno. Prav tako so se nekateri tudi izmikali globljemu razmišljanju o razvoju sveta in človeštva, ker naj bi bilo to človeškemu razumu težko dosegljivo. Tako je npr. Franc Rakovec Raigersfeld sredi 18. stoletja zapisal, da »svet obstaja zgolj iz zaporednosti dogodkov, ti povzročajo neprestane revolucije. . ., ki jih razumemo pozneje, pogosto šele v drugi ali tretji generaciji. Zato se v presojanju ne smemo prenagliti, kajti najvišji voditelj sveta je v dejanjih nepojmljiv«. Na drugem mestu pa je priznal, da se dogajanje v naravi podreja nekakšnim zakonom logike, po katerih se ravna tudi božja volja: »Nič se ne zgodi brez vzroka in vse ima svoj zakaj in zato..., kajti vse izhaja iz Boga.«20 Gre torej za misel o človeški zmotljivosti in dvomljivi vrednosti njegovih dognanj, pri čemer pa vendarle ni zanikana možnost za postopno izkustveno in razumsko prenicanje v bistvo naravnih procesov. Misli naših razsvetljencev o kulturnem razvoju človeštva kljub svoji zunanji raznoličnosti vendarle kažejo tudi nekatere skupne poteze. Predvsem 2« Prav tam, str. 125. 21 Matija Vertovec in Miha Verne, Občna povestnica ali zgodovina celega sveta, V Ljubljani 1863, str. 11. 22 Josip Stare, Občna zgodovina za slovensko ljudstvo, 1. zv., Celovec 1874, str. 8. 23 Ivan Urbančič, op. cit., str. 126. 24 Fran Zwitter, Linhartova doba, misel in delo, v: Anton Linhart, Poskus zgodovine Kranjske ..., str. 310. 23 Ivan Urbančič, op. cit., str. 32. 20 Jože S or n, Merkantilist Franc Rakovec — Reigersfeld (1697—1760), Kronika slovenskih mest 1955, št. 2, str. 87. gre za idejo evolucije v duhu postopnega povečevanja racionalnosti ali popolnosti človeških družb. Poglavitni motiv tega razvoja naj bi bil po mnenju naših avtorjev zadovoljevanje človeških materialnih, družbenih in duhovnih potreb. Kot smo spoznali pri J. Stelinu, naj bi bili pri tem tudi negativni učinki (moralno nazadovanje). Poleg človeških duševnih sposobnosti naj bi bili pomembno vlogo pri kulturnem napredovanju imeli tudi bolj ali manj ugodni vplivi geografskega in manj družbenega okolja. Razvoj naj ne bi bil potekal pri vseh človeških družbah z enako hitrostjo, nekatera ljudstva pa naj bi bila zaostala na prvotni stopnji, ki jo je že Linhart označil za »otroško«. Delitev na »otroške« in »odrasle« rase in ljudstva so priznavali pri nas še v prvi polovici 19. stoletja, nato pa jo je zamenjalo razlikovanje med »aktivnimi« in »pasivnimi« skupinami.27 Vse to je bilo seveda povezano s stereotipnim obravnavanjem rasnih in etničnih skupin. V zvezi z razlikami v kulturni razvitosti posameznih ljudstev je bilo v Evropi v prvi polovici 19. stoletja zelo aktualno tudi vprašanje monogeneze in poligeneze človeštva. Tega problema sta se še pred izidom znamenite Dar-winove knjige Origin of Species (1859) dotaknila tudi slovenska misijonarja Friderik Baraga in Franc Pirc, ob vprašanju, čigavi potomci so severnoameriški Indijanci. Baraga je v pismu dunajskemu nadškofu Mildeju (La Pointe, 12. sept. 1843) zapisal o Indijancih, med katerimi je deloval: »Nekateri trdijo, da so potomci tistih 10 izraelskih rodov, ki se po babilonskem ujetništvu niso več vrnili v obljubljeno deželo, kakor Sv. pismo izrecno poroča o obeh Judovih rodovih in Benjaminovem rodu, temveč da so mnogi razkropljeni po tamkajšnjih deželah, našli pot skozi Beringovo ožino ter se naselili na ameriških tleh in jih obljudili. Vzroki, zaradi katerih naj bi bilo to mnenje obveljalo, se opirajo na vero, ki jo imajo naši Indijanci v eno najvišje Bitje, na verske vaje, obrede in uredbe itd., ki naj bi jim bile skupne z Izraelci.« Nato je Baraga po vrsti zavrnil vse argumente o judovskem poreklu Indijancev kot popolnoma napačne. Med drugim je poudaril, da imajo vsa ljudstva sveta, brez izjeme, nekakšna pravila, zakone in verovanja. Podobnost Indijancev z nekdanjimi Judi je zato videl le v nekaterih najsplošnejših in prvinskih potezah, npr. v značaju ameriških staroselcev, ki »so gostoljubni, kakor so bili Hebrejci«, v njihovi »želji po zakonskem stanu« ter v indijanskih jezikih, ki »so kakor hebrejski zelo stari, izvirni in preprosti jeziki«.28 Omenil je tudi, da se je pri Indijancih v več različicah in popačeni obliki še ohranilo izročilo o vesoljnem potopu.20 Vendar ga omenjene primerjave niso prepričale o pravilnosti razlage etnogeneze Indijancev po Svetem pismu in je že v knjigi Popis navad in zadržanja Indijanov Polnočne Amerike (1837) menil, da so se priselili »iz Azije, te zibelke človeškega rodu«.30 27 Prim. Zmago Šmitek, Klic daljnih svetov, Slovenci in neevropske kulture, Ljubljana 1986, str. 212—213, 217. 2S Pismo je bilo objavljeno v Berichte der Lcopoldinen Stiftung, Wien 1844, str. 60—66. Slovenski prevod: Jože Gregorič (ur.), Baragova misijonska pisma, Ljubljana 1983, str. 165—167, 217. 29 Friderik Baraga, Zgodovina, značaj, nravi in šege severnoameriških Indijancev, Celje 1970, str. 84. 30 prav tam, str. 16. V nasprotju z Barago je Franc Pirc v svoji knjigi o Indijancih (Die Indianer in Nord-Amerika, ihre Lebensweise, Sitten, Gebräuche, St. Louis 1855) sprejel razlago, ki se je v Evropi uveljavila že v začetku 19. stoletja, da so bili Indijanci (tako kot vsa druga tedanja »primitivna« ljudstva) potomci starih graditeljev babilonskega stolpa. Takšni pogledi na rasno, etnično in kulturno raznoličnost človeštva so brez posebnih pomislekov priznavali svetopisemsko veljavnost. Vsebovali pa so tudi idejo o kulturni degeneraciji izgubljenih judovskih rodov po naselitvi v novem okolju. Iz povedanega je videti, da se je Baraga z izkustvenim in razumskim tehtanjem argumentov in primerjalno metodo pokazal za nadaljevalca razsvetljenskega izročila. Značilna za to naravnanost je tudi njegova trditev, da »so vsi ljudje z razumom obdarovana bitja«.31 Dokaz za duševno enakost ras je bilo že to, da so Indijanci mogli sprejeti krščanstvo in da so, kot sta pogosto zatrjevala tudi Baraga in Pirc, ob primernem poduku lahko postali dobri katoličani. V moralnem smislu sta Indijance (tudi poganske!) dajala celo za zgled belcem, vendar sta menila, da jih v celoti le krščanstvo lahko kulturno dvigne.32 Boga, stvarjenje in potop je skušal kot zgodovinsko dejstvo prikazati Peter Hicinger (1852). Vse človeštvo izvira iz istih bibličnih prastaršev, Adama in Eve ter Noetovih potomcev Sema, Hama in Jafeta. Zgodovina človeštva naj bi bila torej segala le pičlih 4000 let pred Kristusovo rojstvo, do stvarjenja Adama. Vzrokov za rasno raznoličnost svetovnega prebivalstva pa Hicinger ni podrobneje pojasnil.33 Tudi Matija Vertovec je v svoji Občni povestnici (1853, 1863) zagovarjal stvarjenje človeka in ponovil svetopisemsko razlago razlikovanja ras.34 Podobno so trdili tudi Luka Jeran (1873) in drugi katoliški pisci, ki so ostro zavračali darvinizem.35 Vertovec je v omenjenem delu razlagal relativno kulturno zaostalost nekaterih ljudstev z retrogresijo. Po vesoljnem potopu so bili številni kulturni dosežki »pozabljeni«. Zapisal je tudi, da bi o kulturi prvotnega prebivalstva na Zemlji (po potopu?) mogli sklepati iz ravnanja »divjih ali pol-divjih ljudi« v neevropskih deželah.36 Takšne in podobne razlage so ob hitrem napredku naravoslovja in družboslovja že v zadnji četrtini 19. stoletja postale nesprejemljive. Tako npr. v Staretovi Občni zgodovini (1874) ne zasledimo več biblične kronologije.37 Tik pred koncem 19. stoletja je nastanek in razvoj kultur skušal s teološkega zornega kota ustrezneje pojasniti Frančišek Lampe v knjižici Cvetje s polja modroslovskega (1898). Ponovil je, da človeštvo »izhaja iz ene korenine, iz enega rodu«, vendar se je izognil navedbam imen in dogodkov iz svetopisemske Geneze.3s Za »čudno domišljijo« je označil Rousseaujevo misel, da 31 Jože Gregorič, op. cit., str. 166. 32 Prav tam, str. 193. ss Peter Hicinger, Popis sveta s kratko povestnico vsih časov in narodov, Ljubljana 1852, str. 12, 14. 34 Matija Vertovec in Miha Verne, op. cit., str. 8. 35 Luka Jeran, Človek v vesoljnosti, Zgodnja Danica 1873, str. 27—28, 36—37. 38 Matija Vertovec in Miha Verne, op. cit., str. 8. Prim. tudi: Matija Vertovec, Zgodovinska pisma, Novice 1852, str. 2. 37 J o s i p Stare, op. cit. 38 Frančišek Lampe, Cvetje s polja modroslovskega, V Ljubljani 1898, str. 181. je človeštvo sprva živelo kot živali, brez reda, družabnih navad in družbenih oblik, in zanikal obstoj Hobbsove »vojne vseh proti vsem« v prvotni človeški družbi. Po Lampetovem mnenju je človek v davnini sicer res živel »drugače, kakor zdaj, pač živel bolj odvisen od prirode, zlasti od živalstva in si ni prirejal stalnih selišč: toda živel je vedno v družbah, v večjih in manjših skupinah, živel v družabnem redu in delu«.30 Odvisnost človeka od narave in njenih zakonitosti pa po Lampetu v ničemer ne nasprotuje ideji o bogu, kajti »ako je narava vir in podlaga družbi, tedaj je družba od Stvarnika ali od Boga, ker je on začetnik naše narave«.40 Iz takšnega odnosa med bogom, naravo in človekom izhaja tudi Lampetov sklep, da so temeljne oblike družbene ureditve — družina, rod, pleme, ljudstvo, narod, kot sta jih tedaj pojmovali »zgodovina in etnografija«, Stvarnikovo delo. Ker je za vse omenjene družbene oblike značilna tudi institucija oblasti in s tem povezano izpopolnjevanje pravnih norm, tudi oblast, država in pravo posredno izvirajo od boga.41 Lampe je v zvezi s tem zavrnil Hobbsovo in Rousseaujevo razlago o nastanku države kot pogodbene zveze.42 Ljudi po Lampetu združuje isti namen, zadostiti želji po sreči in izpopolnjevanju, kar s skupnimi močmi lažje uresničijo. Pomemben cilj vsega »človeškega delovanja« je videl v zadovoljevanju potreb in povečevanju osebne lastnine.43 Na drugem mestu je Lampe ovrgel tudi Rousseaujevo trditev, da sta znanost in umetnost moralno pokvarili človeštvo.44 Z Rousseaujevimi nauki se niso strinjali tudi Jernej Kopitar (1808), Matija Vertovec (1852) in Mihael Napotnik (187 7).45 Čustveno in moralno superiornost preprostega kmečkega prebivalstva v Evropi in zunajevropskih ljudstev je v duhu romantike zagovarjal le Simon Šubic: »Vsa čistejša prirodna čustva je Evropcu pogubilo strastno življenje, podložno neprestanemu boju notranjih nagibov: kako bi prekanil soseda, kako bi si prisvojil večje imetje in kako bi zadoščal mehkužnemu uživanju ... Poglej divje narode v Ameriki; o njih pravijo, da vlada lep mir v njihovih rodbinah, da žive zložneje nego izobraženi stanovi po naših olišpanih in lepo razsvetljenih mestih.«40 Zanimiv pisec, ki je sledil razvojnemu toku družbenoorganizacijskih oblik (od družine kot začetne stopnje do rodovne skupnosti, despotske orientalske države in različnih državnih oblik v evropski zgodovini), je bil Etbin Henrik Costa. V filozofsko-družboslovnem delu Enzyclopädische Einleitung in ein Sistem der Gesellschaftswissenschaft (Wien 1855) je tok kulturnega razvoja opisal kot »enakomerno oblikovanje vseh človeku podarjenih duhovnih 30 Prav tam, str. 178. 4° prav tam, str. 179. 41 Prav tam, str. 180, 192. 42 Prav tam, str. 177—178. 43 Prav tam, str. 184, 200. 44 (Frančišek Lampe), Drobtinice (ocena), Dom in svet 1888, str. 160. 45 Bartholomäus Kopitar, Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kaernten und Steyermark, Laibach 1808, str. XVII; Matija Vertovec, Zgodovinska pisma, Novice 1852, str. 2; M(ihael) Napotnik, Eksaktne znanosti, Slovenec 1877, št. 119, str. 3. O kritiki Rousseaujevih idej med Nemci glej: Gerd-Klaus Kaltenbrunner, Rousseau und die Deutschen, Von Lessing bis Nietzsche, Deutsche Studien 1978, št. 63, str. 215—226. 46 Simon Subic, Pogubni malik sveta, Ljubljanski zvon 1893, str. 80. in telesnih sil«, ki izhaja iz človeške potrebe po izpopolnjevanju.47 Costa je menil, da se človek lahko razvije v osebnost le v družbi. Ker pa je cilj vsake človeške družbe uresničevanje prava, pripada osrednje mesto državi, poleg družine, Cerkve in raznih združenj.48 Po svojem nazoru, da se tok kulturnega razvoja človeštva giblje v smer demokracije (vzor demokratične ureditve mu je bila konstitucionalna monarhija), se je Costa približal Heglu. Pri tem je zanimivo, da ni posebno cenil filozofske dedukcije, marveč je za študij človeških kultur priporočal induktivno historično metodo. O razvoju kultur je razpravljal tudi fizik Jožef Stefan v spisu Naturoznan-ske poskušnje (1859).40 Menil je, da v naravi vse poteka po nespremenljivih pravilih, ki jih je ustvarila »višja roka« in da tudi človek kot del narave pri tem ne more biti izjema. Kulturni razvoj človeštva je po Stefanu potekal v stopnjah, čeprav ni podrobneje razložil, po kakšnih stopnjah. Vsekakor je iz njegovega pisanja razvidno naziranje, da vse človeštvo stopa skozi enake ali podobne kulturnorazvojne stopnje »k prestolu, katerega mu je namenila božja roka, dodelivši mu um«. Za Stefana je bil torej um temeljno gibalo človeškega napredka; s tem pa se je pridružil mnenju vrste znanstvenikov iz druge polovice 18. in začetka 19. stoletja, Turgotu, Voltairu, Condorcetu in Comtu. Najstarejše obdobje v zgodovini človeštva je Stefan označil za dobo »detinskih let« ali dolgega duševnega spanja, ko se je človek ravnal le po svojih čutilih in še ni znal razmišljati. Z vsakim nadaljnjim korakom na poti napredka pa si je človeški duh pridobival vedno večjo samostojnost v odnosu do narave. V zvezi s človekovim postopnim razkrivanjem naravnih zakonitosti naj bi bili tudi začetki religije, vera v »skrivne duhove v naravi«.50 Stefan se v tem idealistično obarvanem prikazu enosmerne evolucije ni dotaknil razlik v stopnji kulturne razvitosti različnih delov sveta. To je nekaj let kasneje storil Simon Šubic, profesor matematike in fizike na obrtni akademiji v Gradcu. V spisih Pota človeške omike (1865) in Svet in duh človeški (1871) se je zgledoval po idejah o »svetovni duši« G. Hegla, F. Schellinga in F. Schlegla.51 Šubic je prav tako kot Stefan pisal o postopnem razvoju kultur, ki naj bi ga bil vodil človeški duh s pomočjo uma. Napredek racionalnega mišljenja naj bi bil človeka ločil od narave in ga iz sužnja napravil za gospodarja, hkrati pa naj bi bila narava še naprej vodila ljudi s svojo nevidno roko. Pojmi duha, uma in narave so bili pri Šubicu povezani z vero v boga in stvarjenje, kar je izrazil že v svojem najzgodnejšem tovrstnem spisu Natora in človek (1858): »Pri človeku... je stvarjenje oživilo kal božjega uma, ki jo je Stvarnik z duhom vanj vsadil... Um človeški je pokazal v pravem spoznanji božjega stvarjenja, da je on sam na sebi otrok tistega bitja, ki je ustvarilo svet in človeka iz edinega večnega zakona.«52 Tako gre tudi pri Šubicu za vpliv cerkvene ideologije na teorijo kulturne evolucije. 47 Ivan Urbančič, op. cit., str. 192. 45 Prav tam, str. 192—193. 40 Jožef Stefan, Naturoznanske poskušnje, Slovenski glasnik 1859, str. 9— 11, 96—98. 50 Prav tam, str. 10. 51 Simon Šubic, Pota človeške omike, Čitalnica 1865, 1. zv., str. 61—76; 2. zv., str. 105—114; isti, Svet in duh človeški, Rad JAZU, knj. XIV, Zagreb 1871, str. 18—44. 52 Simon Šubic, Natora in človek, Slovenski glasnik 1858, 2. zv., str. 12. Vendar Šubic, v nasprotju s Stefanom, ni bil zagovornik ideje o popolni psihični enotnosti človeštva. Čeprav je priznal, da je človeški »duh« deloval tudi v Aziji in Afriki, je trdil, da si je bog »le malo takih srčnih namestnikov izvolil, le malo jih je poklical k taki zavednosti, da so se mogli odreči sleparskemu modrovanju in spoznati, da je človek poklican k spoznanju božjega stvarjenja, ne pa k slepi veri na modroslovske zvijače ...«“ Povzel je Heglovo misel, da se središče civilizacije premika od Vzhoda proti Zahodu, in menil, da se v Aziji in drugih deželah zunaj Evrope »duh skoraj ni ganil«, odkar je bela (kavkaška) rasa prevzela prvenstvo v kulturnem razvoju.54 Kot pred njim G. Klemm in T. Waitz je tudi Šubic delil rase na »aktivne« in »pasivne« in med prve uvrščal v celoti le belo in delno še »mongolsko« raso. Nekaterim neevropskim ljudstvom (npr. starim Egipčanom) pa ni pripisoval le kulturnega zastoja, marveč celo nazadovanje; njihov duševni napredek sta zadušili poganska religija in toga državna uprava. Domnevno kulturno neplodnost orientalskih kultur je Šubic pojasnjeval tudi z neugodnimi vplivi geografskega okolja. V Aziji in Afriki je videl oviro zlasti v visokih gorskih verigah in suhih puščavah, s čimer je posredno priznal pomen difuzije. Po drugi strani pa naj bi bilo prijazno Sredozemsko morje vabilo mornarje in trgovce v daljne kraje. Za Šubičeve poglede na kulturni razvoj je značilna povezanost ideje o istem izviru človeštva (stvarjenje) z idejo rasne neenakosti. Po vzoru »Kosmosa« A. Humboldta je Šubic nameraval opisati »kozmos človeškega duha«. To je storil v obsežnem spisu Pogubni malik sveta (1893), napisanem literarno, v obliki fantastične zgodbe. Podobno je zasnoval tudi spis Titansko napadovanje Olimpa in zanj celih trideset let nabiral podatke, vendar delo ni bilo natisnjeno in je ostalo v rokopisu. Po Šubičevih lastnih besedah je bila vsebina tega spisa naslednja: »Na onem svetu zbrani ranjki očaki, prvaki vseh ljudstev in vseh vekov od prve lučice prosvete v Indiji, v Kitaju, v Egiptu idr. do naših dni, pretresajo med seboj v dialogih vprašanja večnih resnic vsak po značaju svojega veka in svojega ljudstva.«55 V Šubičevih spisih se jasno kaže romantično deistično idealiziranje narave. Narava je bila za Šubica božja stvaritev, človek pa le njen del, podvržen naravnim zakonom. Zato naj bi človeštvo srečno živelo le v harmoniji z naravo, pa čeprav brez izobrazbe, znanosti in umetnosti. Romantična čustvenost in hrepenenje po vrnitvi k naravi in obnovitvi domnevno izgubljenega idiličnega načina življenja (kot odpor proti suhoparnemu racionalizmu) sta Šubica nagnila k sklepu, da »priroda s svojimi božjimi zakoni je in ostane vselej zanesljivejša nego proizvodi najostrejšega človekovega uma«.55 Z domišljijo se je Šubic skušal dvigniti tako visoko, da bi s pogledom zajel vesoljni svet, vendar ga je to zaneslo v skrajnost (v spisu Pogubni malik sveta je npr. zašel celo na planet Mars), ob tem pa je ostal pri dokaj plitvem moraliziranju. Pomen naravnega okolja za kulturni razvoj je obravnaval tudi Ivan Tavčar v razpravi Narava in civilizacija (18 73).57 Začetke kulture v pravem pomenu 53 Simon Šubic, Pota človeške omike, str. 113. 54 Prav tam, str. 63. 65 Pismo Simona Šubica Karlu Glaserju, datirano v Gradcu, 1. julija 1899, Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani (Ms 453). 59 Simon Subic , Pogubni malik sveta, str. 153—154. 57 I. Tavčar, Narava in civilizacija, Vestnik (znan. priloga Zori) 1873, št. 2—6. besede je iskal v tropskih deželah, kjer je zaradi darežljivosti narave med poljedelci že zgodaj nastal sloj učenjakov in filozofov. Zato naj bi bil v teh krajih človek najprej prerasel naravo. Človeka so po Tavčarjevem mnenju njegove »duševne moči« silile, da si je pokoril naravo, vendar se mu to ni povsod posrečilo. Kjer je zmagala narava, je kultura zastala, drugod (zlasti v Evropi) pa je razvoj nemoteno potekal naprej. Za Tavčarja torej narava ni bila vedno in povsod dobrohotna prijateljica človeštva (kot za Šubica), marveč se je na višjih stopnjah razvoja spremenila celo v sovražnico kulturnega napredka. Pri Tavčarju tudi ne zasledimo več izrazito idealističnih in romantičnih tendenc, čeprav je še vedno uporabljal pojem človeškega »duha«. Viden je vpliv angleškega zgodovinarja H. T. Buckleja, predstavnika preddarvinističnega upora proti religiozni ortodoksnosti v družbenih vedah, po katerem se je Tavčar zgledoval. Buckle je na Tavčarja vplival tudi s svojim geografskim determinizmom.58 Za Tavčarja je bil zaviralni dejavnik pri kulturnem zaostajanju starih orientalskih kultur predvsem surov vladarski despotizem. Človekov telesni in duhovni napredek naj bi bilo po Tavčarju pospeševalo delo. Nasploh naj bi bile, če sledimo Buckleju in Tavčarju, na hitrejši ali počasnejši napredek posameznih kultur vplivale le »zunanje« okoliščine (naravno okolje, s tem povezana gospodarska in družbena ureditev ipd.) in ne rasno pogojene duhovne razlike.59 Odnos človeških družb do zunanje narave je drugače skušal razložiti Janko Pajk v disertaciji z naslovom Zur Theorie der menschlichen Nachahmungen, objavljeni v izvestjih II. nemške gimnazije v Brnu 1886—1887. V njej je zapisal, da je temeljna človeška dispozicija posnemanje. Ljudje naj bi bili zadovoljevali svoje potrebe in se kulturno izpopolnjevali tako, da so red, ki vlada v naravi, prenašali v svoje kulture (religijo, moralo, znanost itd.). Človek je bil torej le bolj ali manj uspešen in zavesten posnemovalec narave.“0 Dokaze za to trditev je Pajk iskal in našel pri »primitivnih« ljudstvih. Kulturni razvoj naj bi bili po Pajku omogočali tudi človekovi nagoni (temeljni nagon po samoohranitvi in nadaljevanju rodu, nagon po izpopolnjevanju in nagon solidarnosti s sočlovekom), ter sposobnost dojemanja in razumskega mišljenja. Omenjeni nagoni naj bi bili le pojavne oblike enega samega nagona, nagona po blaženosti ali po nenehno stopnjevanem zadovoljevanju potreb.01 Narava naj bi uravnavala tok razvoja z biološkim izborom najsposobnejših članov družbe (po Darwinu), vendar po Pajkovem mnenju človek ni bil odvisen le od tega mehanizma ekonomije narave, marveč tudi od svoje sposobnosti zbiranja moči z vajo.02 68 Prim. Marvin Harris, op. cit., str. 77. su Prav tam, str. 77—78. “Ivan Urbančič, op. cit., str. 253. Človekovo prilagajanje naravnim razmeram je Pajk obravnaval tudi v spisih Kaj ljudje na našej zemlji jedo, Koledar družbe sv. Mohora za leto 1086, str. 37—47, in Kako človek na naši zemlji stanuje, Slovenske večernice, zv. 40, Celovec 1886, str. 91—104. “ Prav tam, str. 272—275. Prav tam, str. 279. Ze sredi 19. stoletja na Slovenskem srečamo tudi avtorje, ki so kulturni napredek človeštva povezovali bolj z družbenoekonomskimi zakonitostmi kot z naravnim ali geografskim okoljem. Matija Vertovec je v Občni povestnici ali zgodovini celega sveta (1853, 1863) sicer omenil, da kulturni razvoj pospešujeta toplo podnebje in rastlinska prehrana (nasproten naj bi bil učinek hladnega podnebja in mesne hrane), vendar je poudaril predvsem pomen lastnine in prava. Le ljudstva, ki so si znala pridobiti trajno lastnino (živinorejci in poljedelci), so se po Vertovcu lahko razvijala v družbenem in duhovnem pogledu, lovska in ribiška ljudstva pa so le sproti zadovoljevala telesne potrebe. Zato je bila po Vertovčevem mnenju živinoreja prva stopnja človeške omike.03 Za Vertovcem je te misli povzel tudi Mihael Napotnik, poznejši škof, v članku iz svoje študentovske dobe Poljedelstvo začetek izomike (1873).04 O količini imetja kot merila stopnje človeškega razvoja je pisal tudi Josip Sernec v knjižici Materialismus und das Slawenthum (1874). Menil je celo, da je poglavitna človekova težnja po ohranitvi imetja in gospodarstva glavni vzrok za združevanje v družini, različnih združenjih in državi.05 Pri vsem tem je šlo nedvomno za nadaljevanje razsvetljenskega izročila, saj sta o povezanosti ekonomskih razmer z družbeno ureditvijo, o kopičenju bogastva in pomenu dedne osebne lastnine pisala že A. Ferguson (1767) in J. Millar (1771).00 Iz razsvetljenstva izvira tudi ideja o kulturnem in družbenem pomenu delitve dela, ki jo je konec 19. stoletja pri nas povzel Franc Strukelj-Jaroslav v spisu Vpliv prirode na razvoj ljudstva (1889).07 Kot je videti že iz naslova, je Štrukelj naravnemu okolju pripisoval določen vpliv na oblikovanje kultur, glavno spodbudo napredka pa je videl v zadovoljevanju človekovih telesnih potreb. Sele tedaj, ko so se ljudstva povzpela do določene stopnje materialne blaginje, se je začela delitev dela na kmečko in obrtniško, nato pa še na fizično in intelektualno. To stopnjo razvoja so dosegli le poljedelci, ne pa tudi lovci, ribiči in nomadi. Narava je vplivala na večjo ali manjšo blaginjo poljedelskih ljudstev, pri ljudstvih v toplem podnebnem pasu pa je s svojo izredno rodovitnostjo popolnoma zavrla njihov kulturni napredek. K oblikovanju slovenskih pogledov na kulturni napredek človeštva v 18. stoletju lahko pripomnimo, kar je bilo svoj čas zapisano tudi o naši razsvetljenski filozofiji, da »daje vtis enotnega, prebujajočega se toka, pogreša pa medsebojne povezanosti, notranje izgraditve in urejenosti misli«.08 Kljub temu so razsvetljenske ideje z večjo ali manjšo primesjo materialističnih in idealističnih sestavin ostale žive vse 19. stoletje, kar potrjuje pomen obdobja 03 Matija Vertovec in Miha Verne, op. cit., str. 9—10. 64 Sp. Lipakov (Mihael Napotnik), Poljedelstvo začetek izomike, Vestnik (znanstvena priloga Zori) 1873, str. 140—142, 159—ICO. Leta 1878 je v našem tisku izšel še podoben sestavek prof. R. Fiedlerja, preveden iz Wiener landwirtschaftliche Zeitung, z naslovom Poljedelstvo v starodavnih časih, kako se je pričelo in kako vplivalo na omiko človeštva (Novice 1878, str. 399—400, 407—408). 's Ivan Urbančič, op. cit., str. 207—208. 06 Marvin Harris, op. cit., str. 30—33, 48. 67 F r nad eno leto, 16,59 "/o družin je imelo služkinjo zaposleno pol leta, 22,94 % pa manj oziroma je uslužbenke nenehno menjavalo.40 Pred 1. svetovno vojno so začele služkinje delo takoj po končanem obveznem šolanju, ko so odrasle delu pestunje ali pastirice, tj. s 14—15 leti, včasih tudi mlajše. Pozneje so prihajala dekleta v mesto šele z 18—20 leti.47 V posameznih primerih so bile začetnice pred 1. svetovno vojno in po njej tudi precej starejše (do 30 let). Delovno razmerje se je pretrgalo iz različnih vzrokov. Pri služkinjah je šlo lahko za enega ali več naslednjih vzrokov: premalo hrane ali preslaba hrana, pretežko delo, ki ga posamezna služkinja ni mogla opravljati, slabo ravnanje ali vzvišeni odnosi gospodarjev, neredno plačevanje, selitev gospodarja v kak oddaljen kraj ali njegova smrt. Službo so zamenjale tudi, če se »v družino niso mogle vživeti«, če so imele na voljo boljšo službo ali če so se poročile.48 Gospodinje so odpustile služkinje zaradi njihove morebitne ostare-losti in zmanjšane zmožnosti za delo ali ko so delodajalčevi otroci odrasli, v primerih kraje, lenobe, nočnega pohajanja, jezikavosti, prepirljivosti, daljše obolelosti ali nosečnosti. Precej pogost vzrok za odpoved službe je bilo po 2. svetovni vojni finančno stanje delodajalcev (nacionalizacija premoženja). V novih družbenih razmerah si nekatere družine služkinj niso mogle več privoščiti, zato so jih bile prisiljene odpustiti.4" Iz enakega vzroka so odpuščali služkinje tudi po 1. svetovni vojni in mod gospodarsko krizo. Delovno razmerje se je moralo razdreti z odpovednim rokom 14 dni.50 V praksi pa je bilo razmerje neredko pretrgano takoj. Zaradi slabega ravnanja 113 Arhiv IZDG, PDZ fasc. 85/1 — Sporazum (predlog) za kolektivno pogodbo za hišno-gospodinjske posle iz leta 1942 zajema »vse osebe brez ozira na spol in starost, katere za nagrado vrše službo v gospodinjstvu delodajalca. Sem spadajo: kuharice, sobarice, dekleta za vsa hišna dela, snažilke, perice, pomožne delavke, dekleta za varstvo otrok, vzgojiteljice, domače šivilje, dojilje in vse druge osebe, zaposlene pretežno v gospodinjstvu brez ozira ali vrše posle stalno ali periodično«. 44 Sergij Vilfan: nav. delo, s. 238, 298. 45 DP XIII/1941, št. 14, s. 3. 4* G IV/l 935, št. 5, s. 54. 47 GP 11/1932 št. 9 s. 101 sled. 4H Marija Makarovič: navedeno delo (1978), s. 284; GP III/1933, št. 12, s. 13G—138. 4» GP III/1933, št. 12, s. 136—138. 50 Marija Makarovič: nav. delo (1978), s. 284. je npr. služkinja skrivaj ušla, da bi se izognila še slabšim odnosom v času odpovednega roka. Pravna in socialna zaščita. Služkinje so bile pred 2. svetovno vojno zelo slabo zaščitene z zakonom, še slabše pa je zakon varoval kmečke posle. Splošno delovno pravo navadno ni zajemalo poslov, zato je to vprašanje urejala zakonodaja posebej. Poselski redi so obstajali že pred 1. svetovno vojno, vendar so ustrezali predvsem delodajalcem in jim dajali veliko možnosti za izkoriščanje poslov. Poselski redi iz 19. stoletja so bili dvojni: deželni poselski redi so bili namenjeni poljedelskim poslom, poselski redi deželnih glavnih mest pa so urejali delovno pravo nekmečkih poslov.51 Pravice in dolžnosti poslov so bile v njih obravnavane zelo nedoločeno. Tako npr. niso vsebovali določb glede delovnega časa, nedeljskega odmora in še manj glede letnega dopusta in odpravnine.52 Razdrobljenost služkinj po posameznih gospodinjstvih je oteževala uveljavljanje zahtev po izboljšanju delovnih razmer,“ s tem pa tudi spremembe pravne zaščite. Nepovezanost služkinjskega stanu je ostala njegova značilnost do 2. svetovne vojne in tudi po njej. Po 1. svetovni vojni so z novimi zakoni skušali pravno utrditi spremembe in nove razmere. Tako zakon o delavski zaščiti (1922) kot zakon o inšpekciji dela (1921) pa sta bila le okvirna in se nista dotikala vprašanja poslov. Za mestne služkinje je veljal zakon o delavskem zavarovanju (1922), a ni zajemal kmečkih poslov. Leta 1921 (18. junija) je deželna vlada za Slovenijo izdala nov poselski red, ki je urejal pravice in dolžnosti služkinj in njihovih gospodarjev ob sklenitvi delovnega razmerja, med njegovim trajanjem in ob prenehanju službe.54 Veljal je za območje Dravske banovine in je bil v tem času najboljši in najnovejši red za posle na območju stare Jugoslavije. Za služkinje ni bilo mogoče poenotiti službenih pogojev in odnosov s kolektivno pogodbo, kakršna je bila že pred 2. svetovno vojno v navadi za druge veje delavstva. Zato sta bila Delavska zbornica in sindikat hišno-gospodinjskih Poslov (ustanovljen leta 1941)55 brez moči kar zadeva kolektivne ukrepe, ki bi izboljšali položaj služkinj. Posredovala sta lahko le v sporih med služkinjami in delodajalci.50 Službena razmerja so bila v praksi vedno rezultat vsakokratnih okoliščin in značajskih potez obeh strani. Služkinje so večkrat privoljevale v ravnanje, pred kakršnim jih je zakon sicer ščitil, vendar poselskega reda niso dovolj poznale ali si pravic, ki jim jih je zagotavljal, niso upale zahtevati (npr. pravice do letnega dopusta). Nasprotno pa so gospodinje, ki so se zavedale Prednosti delodajalca, včasih obšle zakonske določbe. Po 2. svetovni vojni se je zakonska zaščita gospodinjskih pomočnic poenotila z zakonsko zaščito drugih delavcev, čeprav so ostale v posameznih primerih še vedno podrejene in zatirane. 51 S e r g i j Vilfan: nav. delo, s. 501—503. 52 DP XIII/1940, št. 11, s. 4. “Sergij Vilfan: nav. delo., s. 501—503. f’4 P III/1924, št. 38, s. 2; Sergij Vilfan: nav. delo, s. 502; France Kre-s a 1 : Pregled razvoja delavsko zaščitne zakonodaje in ustanov delavske zaščite v Sloveniji med obema vojnama. PZDG VIII—IX/196Ö-09/1—2, s. 112. 65 Arhiv IZDG, PDZ fasc. 77/11. 50 Arhiv IZDG, PDZ fasc. 100/III in 70/1. Socialna zaščita je bila urejena za služkinje takrat kot za druge veje delavstva, vendar so bile služkinje ob neurejenih predpish o zavarovanju pred 1. svetovno vojno in še po njej zaradi specifičnosti svojega dela še na slabšem kot delavci drugih poklicev. Zakon o zavarovanju delavcev iz leta 1922 je sicer predvideval zavarovanje zoper bolezen, nezgode, onemoglost, starost in smrt, vendar se je naslednje poldrugo desetletje uresničevalo le bolniško zavarovanje,57 za katero je skrbel OUZD v Ljubljani. Starostno zavarovanje je prišlo v veljavo leta 1937, v smislu izplačevanja pokojnin pa se je uresničilo šele po 2. svetovni vojni.58 Socialna opredelitev gospodarjev Sredi 18. stoletja je zajemala hišna služinčad kar 22,16% ljubljanskega prebivalstva. Zaposleni so bili kot sluge, kočijaži, kuharice, sobarice, pestunje in celo kotlarji, vrtnarji in podobno.50 Največ so jih zaposlovale plemiške družine, ki so imele povprečno več kot 5 poslov, družine trgovcev (povprečno po 2 posla), zdravnikov (po 2 posla), uradnikov-javnih nameščencev (po 1 posla) in obrtnikov.60 Razporeditev hišnega služabništva znotraj mesta je bila odvisna od stanovanja njihovih delodajalcev. Od 1471 oseb hišnega uslužbenstva v Ljubljani leta 1754 jih je največ stanovalo na območju Novega trga, pred Križankami, v Gosposki ulici, na Bregu, na Starem in Mestnem trgu, v Zidovski ulici, Gradišču in drugje.01 Z vedno večjo odprtostjo mesta doseljencem s podeželja so postajali poklici meščanov raznovrstnejši. Služkinje so zaposlovale družine meščanskega vrha ali vsaj srednjih meščanskih plasti. 2e pred 1. svetovno vojno so sestavljali »mestno elito« trgovci in uradniki.0-’ Za njihove družine je bila v navadi vsaj ena služkinja, saj je to zahteval njihov položaj na družbeni lestvici. Premožni meščani so tedaj stanovali na Starem in Mestnem trgu, na Mirju in Vrtači, na Resljevi, Aleksandrovi cesti, v Selenburgovi ulici, v Rožni dolini, za Bežigradom,03 z njimi pa tudi njihove pomočnice. V začetku 30. let je bil največji del delodajalcev služkinj zaposlen v javnih službah (od 2726 služkinj, kolikor jih navajajo podatki v popisu prebivalstva leta 1931, so jih zaposlovale takšne družine kar 930). Številne služkinje so imele tudi trgovske družine (424), rentniki in upokojenci (499), gostilničarji (166) ter gospodarji, zaposleni v denarnih zavodih in prometu (po 146 služkinj).04 Gospodarje služkinj podrobneje določa prikaz nekaterih območij tedanje Ljubljane in njihovih prebivalcev: Mestnega in Starega trga ter Miklošičeve 57 France Kresal: nav. delo (1968-69), s.119. 6S Prav tam; DP X/1937, št. 35, s. 1. 50 Vlado Valenčič: Prebivalstvo Ljubljane pred dvesto leti. Kronika 11/1954, s. 197. 6(1 Vlado Valenčič: nav. delo, s. 198. 01 Vlado Valen čič: nav. delo, s. 195. 62 Damjan Ovsec: Oris družabnega življenja v Ljubljani od začetka 20. stoletja do druge svetovne vojne. Ljubljana 1979, s. 134. 6:1 Prav tam. 04 Adolf Vogelnik: Kronika mesta Ljubljane v številkah. KsmVI/1939 ceste za leto 1931 ter Gledališke (Zupančičeve) ulice in Aleksandrove (Cankarjeve) ceste za leto 1928.83 Na Mestnem trgu so služile služkinje pri družinah 8 uradnikov, 7 trgovcev in ene trgovke ter 5 zasebnic. V posameznih primerih so bili družinski poglavarji zaposleni v naslednjih poklicih: trgovski zastopnik, trgovski uslužbenec, zobozdravnik, dentist tehnik, okrajni nadzornik v p., polkovnik v p., obrtnik, učitelj v p., posestnica, hišna posestnica, gostilničarka, odvetniški kandidat in mestni upokojenec. Na Starem trgu je služkinje zaposlovalo 14 trgovcev in 1 trgovka, 6 vdov, 3 uradniki, 2 zasebnici, 2 podpolkovnika in po en trgovski poslovodja, trgovski zastopnik, posestnica, gospodinja, kavarnarica, odvetnik, tovarnar, operni ravnatelj, lastnik krojnih tečajev, novinar, pekovski mojster, višji finančni sekretar in policijski stražnik. Na Miklošičevi cesti: 11 uradnikov, 10 ravnateljev, 8 pravnikov, 5 profesorjev, 5 zdravnikov in 1 zdravnica, 4 trgovci, 3 vdove, 2 pravnika in 1 podtajnik, po 2 novinarja, trgovska zastopnika, trgovski poslovodji, šoferja in sluga in po en trgovski potnik, direktor trgovske šole, kaplan, superior vojne mornarice v p., minister v p., gostilničar, arhitekt in tovarnar, zobozdravnik, mizarski delovodja, brivski mojster, predstojnik pokojninskega zavoda, upravitelj jetnišnice, načelnik državne železnice v p., optik, kapetan v p., operna pevka v p., stavbeni prokurist, zasebnica, učiteljica, zastopnik kavarniške družbe, poslovodja, krojaški mojster, dentist tehnik, bančni inšpektor. V Gledališki (Zupančičevi) ulici so leta 1928 stanovali naslednji delodajalci služkinj: 6 vdov, 6 trgovcev, 5 uradnikov, 5 profesorjev, 2 učitelja in 1 učiteljica, 3 ravnatelji, 2 svetnika in po 1 krojaški mojster, dentist, zdravnik, odvetnik, bančni prokurist, lesni industrijalec in hišni posestnik, davčni nad-upravnik, šef-inšpektor in inženir. Na Aleksandrovi (Cankarjevi) cesti istega leta: 6 uradnikov, 6 vdov, 4 trgovci, 4 posestniki, 3 profesorji, 3 inšpektorji, po 2 ravnatelja, direktorja, tajnika, prokurista ter po 1 postrežček, bančni sluga, učiteljica, nadkomisar v p., sanitetni referent, sodnik, zdravnik, predsednik deželnega sodišča in go-spodinja-zasebnica. Med svetovnima vojnama so meščanske družine zaposlovale po navadi le eno uslužbenko, ki je opravljala za družino delodajalca vsa potrebna dela. Dober gmotni položaj posameznih družin je omogočal najemanje tudi več pomočnic, redko pa več kot dveh. Socialna pripadnost gospodarjev se je do 2. svetovne vojne ohranila v uradniških, trgovskih, zdravniških, pravniških in Podobnih poklicih. Zal nam niso na voljo podatki za čas po 2. svetovni vojni. Domnevamo pa lahko, da ni bilo veliko drugače tudi v tem obdobju. Sredi 18. stoletja je bilo v Ljubljani 1471 hišnih uslužbencev.88 Naslednji Podatki zajemajo šele čas po 1. svetovni vojni, vendar so zelo neenotni in ne upoštevajo »na črno« zaposlenih ljubljanskih služkinj. Število služkinj je nenehno raslo od srede 20. let pa vse do 2. svetovne vojne. Leta 1931 je imela 83 ZALj, popisnice prebivalstva iz leta 1931 za Mestni trg, Stari trg in Mikloši- čevo ulico; iz leta 1928 za Gledališko in Aleksandrovo ulico. 88 Vlado Valenčič: nav. delo, s. 197. Ljubljana 2726 služkinj,07 sredi 30. let pa že več kot 3500. Služkinje je tedaj zaposlovala najmanj vsaka četrta ljubljanska družina.08 Drugi podatki navajajo za isto obdobje 4032 družin s služkinjami (vsako tretje ljubljansko gospodinjstvo).00 Ljubljana je zaposlovala nekaj manj kot polovico slovenskih služkinj, preostali del pa je bil zaposlen po drugih mestih Slovenije.70 Leta 1923 je bilo v Sloveniji 6285 služkinj; v naslednjih letih je število enakomerno raslo: leta 1926 — 6604 služkinj, leta 1929 — 7408, leta 1932 — 7933, leta 1935 — 8450, leta 1938 — 9157 in leta 1940 — 9646 služkinj. Med 2. svetovno vojno se je število precej zmanjšalo. Leta 1943 je imela Slovenija komaj 3072 gospodinjskih pomočnic.71 Drugi podatki navajajo nekoliko večje številke: 6750 služkinj leta 1926, 7600 leta 1929, 8100 leta 1932^ 8574 leta 1935, 9290 služkinj leta 1938.72 Po 2. svetovni vojni se je število služkinj nenehno manjšalo, saj so se možnosti za zaposlovanje v drugih poklicih povečale. Vrste gospodinjskih pomočnic so se pospešeno redčile zlasti v 70. letih. 1965 1968 1972 1978 198373 Slovenija 4.583 3.802 2.361 1.299 884 Ljubljana 1.049 992 696 302 300 Delo Služkinje so prevzele gospodinjstvo v svoje roke delno ali v celoti. Ce je imela družina zaposleno le eno služkinjo, je morala ta vsak dan opraviti vse, kar je družina delodajalcev potrebovala. Poleg kuhanja, pranja in likanja perila, pospravljanja stanovanja, ribanja tal, pomivanja oken, nakupovanja za gospodinjstvo potrebnih stvari so morale služkinje ponavadi tudi streči pri mizi in varovati delodajalčeve otroke. V posameznih gospodinjstvih je bila služkinjam poleg navadnega dela naložena še vrsta posebnih opravil. Tako so morale npr. v polkmečkih družinah skrbeti še za vrt ali njivo, oskrbovati živino, drugje so morale streči v gostilni ali trgovini, voziti in prodajati zelenjavo na trgu, pomagati pri kolinah in podobno. Dnevni red gospodinjskih opravil so služkinje pridobile s svojimi izkušnjami ali pa je takšno zaporedje del zahtevala gospodinja. Zjutraj so pripravile obleko za gospodarje in otroke in skuhale zajtrk. Sledilo je temeljito pospravljanje stanovanja (najprej spalnic, nato vseh drugih prostorov) in na- 07 Adolf Vogelnik: nav. delo, s. 48. 00 GP IV/1934, št. 6, s. 67. 6!' GP V/l 935, št. 6, s. 41—42. 70 DP VI/1933, št. 9, s. 5. 71 Arhiv IZDG, PDZ fase. 100/III. 72 France Kresal: nav. delo (1970), s. 87. 73 Tabela je sestavljena na podlagi poročil o delavcih (zavarov.), zaposlenih pri osebah, ki samostojno opravljajo dejavnost-poklic ali pri drugih osebah. Podatki se nanašajo na stanje meseca marca ustrezajočega leta. Poročila hrani Zavod SRS za statistiko v Ljubljani. kupovanje jestvin za kosilo in večerjo tistega dne. Kuhanju kosila in pomivanju posode je sledilo popoldansko delo: likanje, krpanje nogavic, perila in drugih kosov oblačil, pranje ali sprehod z otroki. Proti večeru so morale skuhati večerjo in nato pomiti posodo, potem pa spraviti spat otroke, če tega niso naredile gospodinje. Delo, ki ga služkinje niso zmogle čez dan, se je nemalokrat zavleklo pozno v noč. Na račun nočnega počitka, po večerji ali pred pripravljanjem zajtrka, se je pogosto pralo perilo. V velikih družinah se je pranje lahko zavleklo tudi čez dan ali je trajalo po več dni skupaj. V tem času je zastalo vse drugo delo in takrat so tudi nekatere gospodinje, ki se drugače niso dosti ukvarjale z gospodinjstvom, priskočile na pomoč. Delovnik služkinj je trajal 15 do 16 ur, po potrebi tudi več.74 Vstajale so pred gospodarji — ob 6. uri zjutraj, včasih že ob 5. ali pol 5. uri. Z delom so končale okoli 23. ure, vendar jih je neopravljeno delo večkrat zadržalo pokonci tudi do poldruge ure ponoči. Delo skoraj ni dopuščalo vmesnega počitka.75 Daljši počitek so si služkinje lahko privoščile le ob nedeljah popoldne.70 Ljubljanske družine so najpogosteje zaposlovale le eno pomočnico, ki je opravljala vsa hišna dela. Bolj specializirane služkinje (glede na delo) so bile navadno v družinah z več posli. Delovno področje kuharice so tako bila skoraj izključno kuhinjska dela: nakupovanje jestvin, pomivanje posode, kuha in peka. Sobarice ali »hišne« so opravljale vsa dela v hiši, razen kuhinjskih (pospravljale so sobe, čistile okna in tla, prale in likale perilo itd.). Specializirane služkinje morda niso imele toliko opravil kot navadne služkinje, vendar jim njihovo delo prav tako ni dovoljevalo daljših premorov, ki bi jih lahko Porabile zase. V Ljubljani so pogosto najemali tudi občasno pomoč. Delo postrežnic ali »pedenaric« se ni dosti razlikovalo od dela služkinj, ki so bile stalno pri istem gospodarju. Pospravljale so stanovanja, prale, likale, čistile tla in okna itd., redko pa so kuhale za delodajalce. Živele so ločeno od družin, ki so jim dajale delo in so se navadno tudi hranile posebej. V dopoldanskem času so delale Pri eni, popoldne pri drugi družini. Postrežnice so najemali tudi le za opravljanje ene vrste dela, npr. za likanje, pospravljanje po kosilu ali za posamezna težja dela (ribanje tal, pomivanje oken, lopatanje vrta). Število postrežnic se je po 2. svetovni vojni povečalo na račun zmanjšanega števila služkinj. Zaposleni starši so pogosto najeli žensko pomoč za nekaj ur na dan za varovanje otrok, manj pa za druga opravila (pospravljanje, nakupovanje, kuhanje kosila itd.). V zvezi z delom služkinj nas zanima tudi vloga gospodinj, ki naj bi jim bile služkinje v pomoč. Pogosto se je dogajalo, da gospodinje pri delu niso dosti sodelovale, razen z naročili, posvetovanjem in pregledovanjem, kako je služkinja opravila delo, npr. če je prah na pohištvu temeljito pobrisan ali če so rjuhe gladko naravnane. Meščanske hčere so se gospodinjstva učile že doma, obstajale pa so tudi gospodinjske šole. Pred 2. svetovno vojno so domačo hčer Poslali tudi k tuji družini, da bi se tam naučila gospodinjiti. Zato so gospodinje obvladale vsa ta opravila, čeprav jim jih pozneje ni bilo treba delati, saj so 74 Arhiv IZDG, PDZ fasc. 85/1; P VI/1927, št. 16, s. 2—3; GP 11/1932, št. 9, s. 101. 75 Arhiv IZDG, PDZ fasc. 85/1. 78 GP 11/1932, št. 3, s. 34. prav zato najemale služkinje. »Mama so mi zmeraj rekli: ,Ne moreš zahtevati od nekoga, da ti napravi to in ono, če tega ne znaš sam narediti!1 Zato sem se morala tudi jaz učiti vsega.« Žene v »boljših« družinah so se z gospodinjstvom ukvarjale malo in le občasno. Sodelovale so pri kuhi, nakupovanju ali pri otrocih. Tu in tam so pomagale tudi pri velikem pranju in likanju. Druge so delo zaupale svoji služkinji. Niso jim natančno določale časa za določeno opravilo, poglavitno je bilo, da je bilo delo v redu narejeno. Mnogo več kot meščanske gospodinje so pri gospodinjstvu sodelovale kmečke in polkmečke gospodinje, zato so se nekatere služkinje rajši odločile za takšno službo. Meščanske »gospe« ali »milostljive« so se bolj posvečale drugim vrstam zaposlitve. Ukvarjale so se s finimi ročnimi deli, z glasbo, risanjem, z otroki in nakupovanjem.77 V dopoldanskem času so se obiskovale, hodile na sprehode in na dopoldansko promenado ali so v družbi prijateljic obiskovale različne lokale. Popoldanski čas je bil namenjen obiskovanju znancev, večer pa koncertnim, opernim in gledališkim predstavam, kinu, plesu in podobno. Prosti čas in zasebnost Ob delavnikih služkinje niso imele prostega časa. Le nekateri bolj razumevajoči delodajalci so svojim služkinjam tudi med tednom dali kako prosto uro, če so jo potrebovale za osebne opravke. Sicer so si služkinje utrgale zase nekoliko časa pred spanjem, ko so končale delo za tisti dan. Čeprav so služ-kinjske organizacije skušale doseči uvajanje odmorov tudi med delom po zgledu tujih držav (npr. Anglije),78 se jim to zaradi odpora delodajalcev ni posrečilo. Nekoliko več sprostitve so omogočali služkinjam prosti nedeljski popoldnevi. Nedelje navadno niso bile namenjene težkemu delu (ribanju, pranju, likanju), kar je za služkinje že samo po sebi pomenilo olajšanje.70 Pravi prosti čas se je zanje začel po kosilu ali potem, ko so pospravile in pomile posodo. Po navadi je to bilo okoli 14. ali 15. ure. Prosto popoldne je bilo strnjeno v nekaj kratkih ur, saj so se morale vrniti domov pravočasno za kuhanje večerje, to je med 16. in 21. uro.80 Tik pred 2. svetovno vojno, zlasti pa po njej, so imele služkinje prosto popoldne tudi med tednom, navadno ob četrtkih. Prosti čas so služkinje izrabljale različno. Ce so ostale doma, so šivale in pletle svoja oblačila ali brale. Ce pa so šle zdoma, so same, v družbi prijateljic ali večje mešane družbe delavcev različnih poklicev ogledovale izložbe, obiskale promenado, kino predstavo, igro v Šentjakobskem gledališču ali v prostorih katere od služkinjskih organizacij ali so obiskale sorodnike, če so jih imele v Ljubljani. 77 Josip Mal : Stara Ljubljana in njeni ljudje. Ljubljana 1957, s. 2(5. 7a GP IX/1939, št. 6, s. 41—42. 70 DP XII/1939, št. 28, s. 3. "° GP 11/1932, št. 3, s. 34. Na nedeljsko promenado so hodili pripadniki različnih plasti ter tam navezovali nova poznanstva in se postavljali z novo ali vsaj najboljšo obleko, ki je skušala s krojem, blagom in barvo prikriti njihovo pravo socialno pripadnost.81 Nekatere služkinje pravzaprav tudi v nedeljo popoldne niso imele prosto, saj so morale neredko vzeti s seboj delodajalčeve otroke, kar je občutno zmanjšalo možnosti za družabne odnose z vrstniki. Poleg promenade so pomenile kino predstave eno redkih vrst zabave, kjer so služkinje lahko pozabile na svoj socialni položaj. Premožnejši meščani namreč v kinu niso imeli nobenih prednosti. Cene vstopnic tudi niso bile tako drage, da si jih slabše situirani delavci ne bi mogli privoščiti, zato so kino obiskovale vse plasti meščanskega prebivalstva.“2 Elitnih plesov premožnih meščanskih krogov se služkinje seveda niso udeleževale, bili pa so jim dostopni plesi v nekaterih mestnih in predmestnih gostilnah (npr. v Spodnji Šiški83). Obiskovale so razne veselice na prostem, jurjevanje na Gradu ali take prireditve, ki niso ponujale zabave le izbranemu krogu ljudi določene premoženjske ravni, temveč so bile odprtejše vrste.84 Poselska zveza in Zveza gospodinjskih pomočnic sta organizirali različne izlete, predavanja, tečaje, ki so se jih služkinje lahko udeleževale v prostem času. Organizirali sta tudi nedeljska shajališča, kakršna so že pred 1. svetovno vojno delovala na Dunaju, v Gradcu, Trstu,85 kjer so se lahko služkinje spoznavale in družile med seboj. Poselski red iz leta 1921 je dajal služkinjam pravico do letnega dopusta,8“ vendar jim delodajalci niso priznavali teh pravic. Mnogo služkinj je služilo dolgo vrsto let brez daljšega (nekajdnevnega ali nekajtedenskega) dopusta. V najboljšem primeru jim je bilo dovoljeno, da so za kak dan ali dva obiskale domače. Nekateri delodajalci pa so služkinje z odpovedjo v poletnih mesecih prisilili k daljšemu »dopustu«. Najredkejše so bile družine, ki so služkinjam prepustile izbiro, ali jih spremljajo na počitnice ali gredo k svojim sorodnikom. Pred 1. svetovno vojno so gospodarji zelo pazili na vedenje svojih uslužbenk. V tem pogledu se do 2. svetovne vojne ni dosti spremenilo. »Pred vojno je bila morala na zelo visoki stopnji. In še strožje kot na druge so gledali na domačo služkinjo, da ga ni lomila s fanti.« Gospodarji razmerjem svojih služkinj z »resnimi« fanti navadno niso nasprotovali, če je služkinja v redu opravljala delo in če ni zanemarjala svojih dolžnosti. »Pred mano so imeli eno, ki je celo dopoldne hodila okoli s fanti, kosilo je pa prepozno začela kuhati. Meso je bilo potem čisto trdo. Saj drugače ji menda ne bi nič rekli.« Ce gospodarjem služkinjin fant ni bil po volji ali če se jim je zdelo, da nima čisto »poštenih namenov«, so pogosto zahtevali od svoje uslužbenke, da pretrga razmerje ali si poišče novo službo. Služkinjo so lahko odpustili tudi 81 Tanja Tomažič: Ljubljana po predzadnji modi. O krojačih, šiviljah, mo-distkah in njihovem delu v letih pred prvo svetovno vojno do začetka druge. Vodnik Po razstavi, SEM, 1983, s. 32. "2 Damjan Ovsec: nav. delo, s. 90. m Tanja Tomažič: Gostilne v Šiški. SE 25—26/1972-73, s. 68. 84 Damjan Ovsec: nav. delo, s. 73—74. “ GP 1/1931, št. 1, s. 2—4. 8< Poselski red iz leta 1921, par. 10. 3 Traditiones 15 33 tedaj, kadar je pogosto menjala fante (če je bila preveč »fantovska«) ali če jih je vodila v stanovanje. Ce gospodarji niso omejevali svojih uslužbenk ne pri zmenkih ne pri poroki, so pa ravnali drugi tudi drugače, večinama iz lastnih koristi. Kljub temu služkinj, ki so se poročile v času med svetovnima vojnama, ni bilo malo. Po različnih podatkih naj bi se bila poročila več kot polovica služkinj.87 Kot služkinje so delale samo pred poroko. Nekatere so si z denarjem, ki so ga pri tem zaslužile, oskrbele balo.88 Lahko je bila bala tudi eden od motivov, da so se sploh zaposlile. Veliko služkinj se je kljub temu poročilo brez prihrankov. Skoraj tri četrtine jih je bilo prisiljenih stopiti v zakon praznih rok.89 Leta služkinj ob poroki se niso razlikovala od let, pri katerih so se poročala dekleta drugih poklicev. Največ se jih je poročilo do 32., kvečjemu do 40. leta starosti.90 Zato je razumljiv podatek, da je bilo število služkinj največje do starostne meje 35 let (skoraj tri četrtine vseh služkinj), potem pa se je število hitro manjšalo. Nad 45 let starih služkinj je bilo le še pribl. 9 %>.91 Leta 1938 se je v Ljubljani poročilo 958 deklet, od tega kar 150 hišnih uslužbenk. Med temi se jih je 40 poročilo s »samostojnimi« (možmi samostojnih poklicev), 24 z nameščenci in 86 z delavci.92 Poklici mož nekdanjih služkinj so bili v splošnem zelo različni, vendar v okviru »primernih« proletarskih vrst. Bili pa so tudi primeri, da so se služkinje poročile z višjimi uradniki in premožnimi trgovci,93 večinoma vdovci ali z vdovci z otroki, pri katerih so služkinje služile še pred gospodinjino smrtjo. Po poroki so se nekdanje služkinje zaposlile, če je bilo treba, v poklicih, v katerih so lahko uporabile svoje gospodinjsko znanje in ki so jih zaposlovali le del dneva — kot postrežnice, likarice, perice in podobno. Poročene ženske, ki so skrbele za svojo družino, se kot služkinje niso zaposlovale. Poklicne skupnosti in organiziranje Mestne služkinje so se organizirale zelo pozno, vendar so v tem prehitele kmečke posle.94 Njihove organizacije niso slonele na enotnih in trdnih temeljih in tudi med služkinjami niso imele pravega odmeva. Služkinje so se družile iz potrebe po družbi vrstnic in niso kazale zanimanja za svojo organizacijo.95 V začetku 40. let je bilo organiziranih komaj 6 °/o ljubljanskih služkinj,99 kar verjetno ni bilo dosti drugače od prejšnjih let in desetletij. Šibkim organiza- 87 GP V1/1936, št. 2, s. 12—13; GP V/1935, št. 7—8, s. 54—55. 88 Podobno je veljalo tudi za dekleta, ki so služila kot natakarice. Prim.: Tanja Tomažič: nav. delo (1972-73), s. 83—84. 89 GP V/1935, št. 7—8, s. 54—55. 99 Arhiv IZDG, DZ fase. 28/111. 91 G P V/1935, št. 7—8, s. 54—55. 92 Arhiv IZDG, DZ fase. 28/111. 93 GP 11/1932, št. 4, s. 144 sled. 91 P VI/1927, št. 8, s. 2—3; Sergij Vilfan: nav. delo, s. 502. 95 GP V/1935, št. 2, s. 13. 98 GPX/1940, št. 11—12, s. 83. cijam je bilo oteženo njihovo delo: zaščita celote in posamezne služkinje, zvišanje izobrazbene ravni služkinj, podpiranje onemoglih in brezposelnih služkinj, prizadevanje za izboljšanje poselskega reda in socialne zakonodaje.07 Poglavitna funkcija prvih združenj in ustanov za služkinje je bila pomoč služkinjam v stiski (starost, onemoglost, brezposelnost). Leta 1905 je bil po tržaškem vzoru v Ljubljani ustanovljen »Zavod sv. Marte«. Zavod in njegovo društvo (Društvo »Zavod sv. Marte«) sta dajala brezposelnim ljubljanskim služkinjam zavetišče v svoji hiši na Streliški ulici, skrbele za njihovo izobrazbo, jim iskala službo itd.98 Ostarele služkinje so se pred 1. svetovno vojno lahko zatekle tudi v »Josefinum« na Poljanski cesti 16." Leta 1919 se je iz »Katoliškega društva za delavke« oblikovala »Krekova prosveta«, ki je združevala Zvezo uradnic in trgovskih nastavljenk, Zvezo delavk in Zvezo služkinj.100 Zveza služkinj je bila pretežno prosvetne narave in je tudi finančno podpirala svoje bolne ali brezposelne članice.101 Iz Zveze služkinj je izšla Poselska zveza (dalje PZ), ki se je leta 1920 vključila v skupnost krščanskih socialistov »Jugoslovansko strokovno zvezo«. Ta je bila strankarske in manj strokovne narave.102 Ob prizadevanju PZ je bil julija leta 1921 uzakonjen nov in za služkinje ugodnejši poselski red.103 Prostore PZ, v katerih so posredovali tudi službe, so s Poljanske ceste prenesli na Poljanski nasip, nato pa na Stari trg, kjer je imela svoje prostore Jugoslovanska strokovna zveza. Pozneje se je PZ preselila na Miklošičevo cesto v hišo Delavske zbornice.104 PZ bi se rada preselila v lastno stavbo, vendar se ji to zaradi pomanjkanja denarja ni posrečilo. Namesto tega je najela prostore v ljubljanskem Marijanišču v Kotnikovi ulici, ki jih je namenila za zavetišče ter za predavanja in tečaje.105 Sele leta 1930 je PZ dobila svoje poslopje v Križevniški ulici št. 2, v katerem so našle svoje zavetje brezposelne, stare in bolne služkinje.100 Služkinjsko vprašanje je skušala po svoje urejati tudi druga organizacija služkinj v Ljubljani — Zveza gospodinjskih pomočnic (dalje ZGP), ki je delovala predvsem na področju strokovnega izpopolnjevanja služkinj. Svojih ciljev ui postavljala z vključevanjem v kakšno politično stranko, kot je to veljalo za PZ, saj si je prizadevala biti politično nepristranska organizacija. Vključena je bila le v Jugoslovansko žensko zvezo, ki je združevala vsa ženska društva in ua pobudo katere je začela delovati.107 Konec leta 1930 se je odprlo nedeljsko shajališče za služkinje v Prečni ulici 2, kjer je pripravljalni odbor prihodnje ZGP organiziral več tečajev (kuharskih, šivalnih, jezikovnih). Izdajati je začel tudi stanovsko glasilo Gospodinjska pomočnica. ZGP je leta 1932 (leto dni po ustanovitvi) odprla za- 97 Prim.: GP 1/1931, št. 2, s. 14. 98 Slovenska žena. Ljubljana 1926, s. 168—169. 99 Slovenska žena, s. 164; DPXI/1938, št. 37, s. 4. 190 Slovenska žena, s. 182—183. 101 Prav tam. 108 DP X/1937, št. 41, s. 3. 103 DP X/1937, št. 49, s. 2. 194 DP X1/1938, št. 8, s. 3. 195 DP XI/1938, št. 28, s. 2. 199 DP XII/1939, št. 6. s. 3. 197 GP 1/1931, št. 4, s. 38. vetišče in posredovalnico za službe v Šelenburgovi ulici 7,108 čez nekaj let pa so sedež ZGP prestavili v Wolfovo ulico 10.10l) Nedeljsko shajališče je imela ZGP v tem času na Čopovi ulici.110 Delovanje ZGP ni bilo drugačno ali nasprotujoče delovanju PZ, vendar organizaciji nista našli skupnega jezika. Poleg PZ in ZGP so imele služkinje v Ljubljani še tretjo organizacijo — Organizacijo hišnih poslov, ki je bila ustanovljena leta 1933 v okviru Zveze delavskih žena in deklet.111 PZ in ZGP sta posredovali tudi v sporih med služkinjami in gospodinjami ter skušali dajati služkinjam čimveč možnosti za zabavo in izobrazbo. Razvedrilo in možnost za seznanjanje in druženje so ponujala nedeljska shajališča. Bolj organizirano vrsto zabave pa so pomenili izleti, prireditve, tombole in igre, ki so jih uprizarjale služkinje. Potreba po strokovnosti služkinj je rodila zamisli o obveznih poselskih šolah, strokovnih tečajih in o vajenski dobi za začetnice,11-' kot je bilo v praksi v drugih evropskih državah (v Angliji, Franciji, na Češkoslovaškem, Norveškem, v Švici, Nemčiji itd.).113 Te zamisli se v Sloveniji niso uresničile, zato so služkinjske organizacije prirejale številne jezikovne, kuharske, šivalne in podobne večerne tečaje. Delavska zbornica v Ljubljani, ustanovljena v 1. polovici 20. let, je v svojo organizacijsko celoto vključevala tudi Jugoslovansko strokovno zvezo in z njo PZ ter samostojno ZGP.114 Leta 1941 se je pod vplivom italijanske oblasti preoblikovala v Pokrajinsko delavsko zvezo, katere struktura je temeljila na sindikalni podlagi.115 Delavci so se združevali v sindikate na podlagi poklica in ne več na podlagi različnih svetovnih nazorov.11" PZ in ZGP sta bili kot samostojni organizaciji odpravljeni in sta bili odtlej združeni v »Sindikat hišno-gospodinjskih poslov« za Ljubljansko pokrajino.117 Zaslužek Služkinje so bile za svoje delo plačane tudi v hrani in stanovanju. Denarni del zaslužka se je izplačeval mesečno, medtem ko so kmečkim poslom plačevali le enkrat na leto. Poleg zaslužka v denarju, hrani in stanovanju so služkinjam precej pomenili tudi različni »dodatki« v obliki gospodinjinih starih oblek, čevljev in perila, ki se jih je gospodinja naveličala nositi. Ob nekaterih priložnostih (npr. za božič, veliko noč ipd.) so kupovali gospodarji svojim služkinjam tudi nove stvari, npr. obleke, blago, čevlje, rute, predpasnike in bluze. 108 Arhiv IZDG, PDZ fasc. 78/11 io» GP vi/1936, št. 9, s. 74. uo GP iv/1934, št. 12, s. 146. 111 GP IV/1934, št. 4, s. 47. 1,2 G VII/1938, št. 2, s. 17; GP 11/1833, št. 12, s. 132; Arhiv IZDG, PDZ fasc 78/11 m G VII/1938, št. 11, s. 116—118. 114 Arhiv IZDG, PDZ fasc. 75/11. 1,5 Arhiv IZDG, PDZ fasc. 70/11. 118 Arhiv IZDG, PDZ fasc. 70/1, II. 117 Arhiv IZDG, PDZ fasc. 86/1. Pred 1. svetovno vojno so imele služkinje po slovenskih mestih pribl. 2 do 3 goldinarje začetne plače, z leti pa 10 do 12 goldinarjev na mesec.118 Zaslužek je bil odvisen od lege kraja zaposlitve — največje plače so bile (kar sicer velja za delavstvo vseh poklicev) v večjih industrijskih središčih in njihovi okolici, nižje pa v podeželskih občinah.110 Leta 1919 je imela služkinja v Sp. Šiški povprečno 80 do 150 kron plače na mesec in v 1. polovici leta 1923 500 do 700 kron. Mezda kmečke dekle v Sp. Šiški je bila višja: leta 1919 100 do 200 kron in 600 do 1000 kron leta 1923.120 V vseh gospodarskih vejah so mezde pozneje postopno rasle. Služkinje so imele (poleg delavcev, zaposlenih v oblačilni stroki in v gostinstvu) najnižje mezde,121 čeprav so delale v primerjavi z drugim delavstvom skoraj dvakrat dlje na dan. V začetku 30. let so zaslužile v Ljubljani pribl. 200 do 250 din,122 medtem ko je povprečna mesečna mezda vseh delavcev, zavarovanih pri OUZD, znašala v letu 1930 871 dinarjev.123 Med gospodarsko krizo v 30. letih so se mezde močno zmanjšale vsemu delavstvu, vendar so bile služkinje še vedno najslabše plačane delavke, saj so njihove mezde padle celo na 100 dinarjev na mesec in manj.124 Zaslužek hišnih pomočnic ni bil enak. Plača je bila odvisna od vrste dela, od kvalifikacije in izkušenosti služkinje. Kuharica, ki je imela pred krizo povprečno 500 do 800 din plače na mesec, je dobivala v kriznih letih komaj 200 do 400 din.125 Skladno s tem so se zmanjšali tudi prejemki drugih hišnih pomočnic. V začetku 40. let so znašale povprečne plače služkinj 350 do 400 din, vrednost hrane in stanovanja, ki so ju dobivale poleg plače, pa so tedaj cenili na dodatno vrednost do 250 din.12(1 Življenjska raven služkinj je ostajala v primerjavi z drugimi delavci še naprej najnižja. Pri tem jih ni varovala nobena odredba o minimalnih mezdah ali kolektivna pogodba.127 Bili so celo primeri, da služkinje za svoje delo niso zahtevale ničesar poleg oskrbe, tj. hrane, stanovanja in nekaj obleke.128 Postrežnice ali »pedenarice« so plačevali po urah. V splošnem so znašali skupni prejemki postrežnice pred 2. svetovno vojno manj, kot so zaslužile služkinje, same pa so si morale plačevati še stanovanje in hrano. Temu primerno je bila nižja tudi njihova življenjska raven. Nekatere postrežnice za svoje delo niso zahtevale plačila, pač pa so jim gospodinje po opravljenem delu dajale nekakšno »nagrado« — plačilo. Obliko in višino plačila so določale gospodinje. Po 2. svetovni vojni so postrežnice plačevali po urah ali po številu pospravljanj, vendar ti zaslužki niso bili več tako slabi. V začetku 80. let so uh GP iv/1934, št. 10, s. 113—114. 110 France Kresal: nav. delo (1970), s. 98. 120 ZALj, fasc. 1875. 121 France Kresal: nav. delo (1970), s. 98. 122 GP 1/1931, št. 6, s. 62—64; GP 11/1932, št. 12, s. 132. 123 France Kresal: nav. delo (1970), s. 97. 121 GP IV/1934, št. 10, s. 113—114. 125 DP XI/1938, št. 1, s. 7—8. 120 Arhiv IZDG, PDZ fasc. 74/11. 127 Arhiv IZDG, PDZ fasc. 85/1. 128 Prim.: GP IV/1934, št. 10, s. 113—114. dobivale postrežnice za svoje delo 150.— dinarjev na uro ali 500.— dinarjev in več za eno pospravljanje. Zasluženi denar so služkinje porabile do 2. svetovne vojne, pozneje v tem ni vidnejših sprememb, za obleko in obutev, manjše vsote pa so namenile za zabavo ob prostih nedeljskih popoldnevih. Za služkinje je vedno veljalo, da morajo v mladosti hraniti denar za starost ali bolezen, saj so bile skoraj do 2. svetovne vojne odvisne le od svojih prihrankov. Pred 1. svetovno vojno so dajale služkinje svoje prihranke večkrat v banko; zaradi vojne in velike povojne inflacije so postali ti prihranki skoraj brez vrednosti.120 Slabe izkušnje so rodile nezaupljivost, da so pozneje nerade nalagale denar v banke. Prihranke, ki so jih prihranile po 1. svetovni vojni, je v glavnem uničila gospodarska kriza.130 Služkinje so pogosto z denarjem pomagale staršem, vzdrževale so svoje brate, če so študirali v mestu itd.131 Zdi se, da so njihove družine pri takšnih stvareh močno računale na denar, ki so ga kot služkinje v mestu po njihovem mnenju lažje zaslužile. »Plačo sem porabila za obleko in čevlje, pa ni ostalo dosti na strani. Ce pa je kaj ostalo, sem dala domov sestri za obleko. Ko sem prišla domov, da sva imeli obe enako. Nisem hotela, da bi imela ona manj. Pa bratu sem dala za kolo. Tako me je prosil, ker so ga tudi drugi imeli, pa mu doma niso hoteli dati. No, saj tudi mogli niso — ni bilo denarja.« Nekatere služkinje so svoj denar posojale svojim gospodinjam ali pa so jim ostajale gospodinje po več mesecev in celo let dolžne plačila. Velik del plače ali plača v celoti je bila pri služkinjah z nezakonskimi otroki namenjena njihovemu vzdrževanju, saj so bile cene za rejništvo zelo visoke. Hrana Kakovost in način prehrane služkinj so narekovali njihovi delodajalci s svojim načinom prehranjevanja in ne nazadnje tudi z odnosom do služkinj nasploh. Večina služkinj je uživala meščansko hrano, ki se je do določene mere razlikovala od njihove hrane v času, ko še niso bile zaposlene v mestu. Razlike med delodajalci in služkinjami so se najbolj kazale v ločevanju služkinj pri hrani. Pri tem lahko govorimo o dvojnem ločevanju. Ena vrsta ločevanja je bila v tem, da služkinjam niso dovolili jesti skupaj z družino. Morale so jesti posebej, navadno v kuhinji, medtem ko je družina jedla v jedilnici. Ce so bili v družini otroci, ki jih je imela na skrbi služkinja, je jedla z njimi. Kuharice so, razen izjem, jedle v kuhinji. V splošnem so le družine, ki so zaposlovale več poslov, zahtevale, da se zanje kuha posebna hrana. Ta je bila po kakovosti navadno slabša (manj zabele in mesa, več prikuhe ipd.), vsekakor pa pri kuhanju za posle niso gledali na videz jedi. 120 GP v/1935, št. 7—8, s. 54—55. no prav tam. 131 GP III/1933, št. 3, s. 23 sled. Postrežnice, ki so imele svoj delovni čas deljen, so svoje kosilo pojedle doma. Pri svojih delodajalcih po navadi niso kuhale. Če pa so, so tudi jedle pri njih. Ali so pri tem jedle z družino ali posebej, ali so dobile enako ali slabšo hrano kot drugi, je bilo odvisno od delodajalcev. Druga vrsta ločevanja se je kazala v omejevanju hrane in v slabši kakovosti obrokov v primerjavi z obroki, ki so si jih privoščile družine. To ločevanje je bilo vedno povezano tudi s »prostorsko« obliko, medtem ko se prostorsko ločevanje ni nujno ujemalo s kakovostno obliko ločevanja. »Kakšne so rekle, da so jih pri hrani ločili, pa da so dobile, če so imeli piščanca, samo perut. Pri meni ni bilo tako.« »Hrane je bilo drugače zadosti. Ampak ta prva juha je šla zmeraj v sobo.« »Za večerjo so dobile ene samo kavo in kruh, zanje (za družino, op.) so pa večerjo morale kuhati.« V takšnih primerih so služkinje sicer jedle »enako« hrano, vendar slabšo, saj so gospodarji boljši del kosila privoščili sebi. Tako npr. služkinje niso bile deležne priboljškov, ki si jih je privoščila družina. Druga plat prehrane nekaterih služkinj je bila poleg tega še nezadostna hrana. Posledica je bila manjša sposobnost za delo in nezadovoljnost, ne nazadnje pa je lahko pomenila tudi enega od vzrokov za spremembo službe. »Rekla sem si: .Delati je treba povsod veliko, ampak lačna tukaj že ne bom!1 Pa sem šla. Po 12 dneh, kar sem bila pri njih.« Lakoto so si skušale služkinje potešiti z dodatki med obroki. Če takšni dodatki iz domače shrambe niso bili zaželeni ali so bili celo prepovedani, so bili vzeti skrivaj ali pa so izvirali iz lastnih sredstev. »Enkrat sem bila popoldne lačna, pa sem si vzela kruh. Gospa me je videla, pa je takoj začela kričati name.« Seveda pa ločevanja pri hrani ni bilo pri vseh meščanskih družinah. Bolj ko so vzeli služkinjo »za svojo«, bolj se je stapljala z družino in se ji približala tudi pri hrani. V takšnih družinah je bilo služkinjam navadno dovoljeno vzeti iz shrambe karkoli in kolikorkoli so potrebovale tudi med obroki. Razlika med meščansko in kmečko hrano se je kazala v sestavi obrokov. Zajtrk v mestu je bil najpogosteje bela kava in kruh ali žemlje, medtem ko so imeli že v bližnji okolici mesta za zajtrk po navadi kislo zelje, zabeljene ajdove žgance in mleko. Za dopoldansko malico so jedli kruh in mleko, čaj ali kavo, h kruhu pa so včasih dodali med, maslo, jabolko ali tudi sir, pozneje vedno pogosteje tudi salamo in podobno. Namesto mleka, kave ali čaja so imeli ponekod tudi mošt. Pred 2. svetovno vojno so kosili bolj zgodaj, navadno med 12. in 13. uro, potem ko so prišli otroci iz šole in ko je na kosilo prišel tudi gospod. Zelo pogosto meščansko kosilo je bilo sestavljeno iz zelenjavne ali goveje juhe, praženega (»restanega«) krompirja in iz različnih omak, npr. hrenove, paradižnikove in limonine omake. Zelenjava, kuhana in sveža, ni bila tako pogosto uvrščena v jedilnik, meso pa so jedli nekajkrat na teden. »Mesni« dnevi niso bili določeni, razen nedelje ali praznika. Takrat so bila na mizi boljša kosila, npr. juha, pečenka, krompir, solata in sladica. Do 2. svetovne vojne je veljal petek za brezmesni dan, ko so bila kosila sestavljena npr. iz kislega zelja, fižola, štrukljev, palačink in podobno. Z 2. svetovno vojno se je brezmesni petek začel opuščati. Popoldanska malica je bila podobna dopoldanski, večerje pa so bile praviloma kuhane in, kot se zdi, pred pol 7. uro zvečer niso bile v navadi. Za večerjo so jedli močnik, mlečni riž, polento in golaž, ajdove ali koruzne žgance, gosto krompirjevo juho ali omako, palačinke in kompot ter podobno. V nekaterih družinah je gospodinja sama kuhala, služkinja pa je pomagala pri »bolj umazanih stvareh«: lupila krompir, čistila solato, pomivala posodo in ribala kuhinjska tla. Navadno pa je tudi v teh primerih zajtrk pripravila služkinja. Gospodinja je lahko pomagala pri kuhi tudi samo kdaj pa kdaj, če je bilo veliko drugega dela in služkinja ni mogla sama opraviti vsega. Takšne priložnosti so bili npr. pralni dnevi. Na jedilniku so bile tedaj pogosto enolončnice (ričet in podobno), posebno tam, kjer so perilo kuhali kar na kuhinjskem štedilniku. Kuhanja meščanske hrane so se služkinje lahko naučile v številnih kuharskih tečajih, ki sta jih v večernih urah organizirali PZ in ZGP.13‘- Vendar pa so bile možnosti, ki so bile služkinjam dane s tečaji ali še redkeje z gospodinjskimi šolami, bolj teoretične. Te možnosti je lahko izkoristilo zelo malo služkinj, saj niso imele ne časa ne denarja. Večina služkinj se je kuhe in drugih gospodinjskih opravil naučila šele v službi.133 Poselske sobe Služkinje so praviloma stanovale z družino, pri kateri so bile zaposlene. Tako so bile dosegljive za delo ob vsakem času, tudi ponoči, če je bilo treba. Pred 2. svetovno vojno postavljene meščanske hiše so imele že v načrtih predvidene poselske sobe. Položaj poselske sobe v notranji razporeditvi stanovanjskih prostorov je imel funkcijsko ozadje. Zanje so bili navadno določeni manjši prostori zraven kuhinje, vhod pa je bil iz kuhinje ali hodnika. Lahko je bila poselska soba nasproti kuhinje, tako da je bil med obema prostoroma hodnik, lahko tudi med otroško sobo in kuhinjo in podobno. Te sobe so bile glede površine, ogrevanja, svetlobe, zračnosti in opremljenosti slabše od drugih stanovanjskih prostorov. Največkrat je šlo za zelo majhne prostore, v katerih ni bilo mogoče postaviti drugega kot posteljo in omaro. V splošnem so poselsko pohištvo sestavljali le postelja, omara, miza in kak stol ali največ dva, ogledalo, redkeje tudi nočna omarica. V času, ko kopalnic še ni bilo, so imele služkinje v svojem tesnem prostoru še opremo za umivanje. Pohištvene sestavine niso bile odvisne od služkinj, saj so sobe opremljali gospodarji že pred njihovim prihodom, prispevali pa so tudi posteljnino in zavese. Neredko so prišle služkinje v hišo samo z osebno prtljago, obleko in čevlji, zloženimi v culo, košaro ali redkeje v kovček, ali celo samo z obleko, ki so jo nosile na sebi. Tudi kasneje niso kaj več prispevale k opremljenosti svojih sob. Poselske sobe so bile pogosto izpostavljene kuhinjski sopari, vonjavam in toploti. To je bil hkrati pogosto edini vir ogrevanja poselskih sob, ki so ga služkinje dopolnjevale z vročimi opekami ali steklenicami z vročo vodo pod odejami. 132 Arhiv IZDG, PDZ fasc. 78/11. 133 G VI/1937, št. 11, s. 119. Nekatere poselske sobe so imele okna obrnjena na notranje dvoriščne stavbe, druge celo samo na hodnik ali v kuhinjo. Potrjeni so bili tudi primeri, da poselske sobe sploh niso imele oken in so se zračile samo skozi druge prostore. Služkinje niso imele vedno na voljo svojega prostora. Vzrok je bila lahko utesnjenost delodajalčeve družine ali podnajemniki, ki so bili med 1. in 2. svetovno vojno zelo številni, bili pa so pogosto dodatni vir prihodkov meščanskih družin. Leta 1931 je imelo na Mestnem in Starem trgu podnajemnike skoraj vsako tretje gospodinjstvo. Petina družin s podnajemniki na Starem trgu je imela tudi služkinjo, na Mestnem trgu pa je bilo takšnih družin celo več kot tretjina.134 Posledica je bila, da so služkinje morale spati v prostorih z drugačno dnevno namembnostjo. Svoja ležišča (zložljive postelje) so prenašale iz enega prostora v drugega.135 Morale so spati v kuhinjah, predsobah, sprejemnicah ali dnevnih sobah itd. Služkinje so spale tudi v otroških sobah, da so bile »pri roki« za nemirne ali bolne otroke. Nekatere družine so zaradi pomanjkanja prostora rajši najele postrežnice za ves dan. Po 2. svetovni vojni se je število gospodinjskih pomočnic v prvotnem pomenu močno skrčilo. Se vedno pa so se ohranile določene oblike pomoči v gospodinjstvu, pri katerih je soba neke vrste plačilo za pomoč pri gospodinjskih opravilih, varovanju otrok itd. Pri tem so lahko te pomočnice redno zaposlene v drugih službah. Obleka Večji del garderobe so si služkinje kupile same, ko so se zaposlile, saj se je večkrat zgodilo, da je prišla služkinja-začetnica v mesto samo z obleko in čevlji, ki jih je imela na sebi. Posamezna oblačila so dobile od svojih gospodinj, ki so se kmalu naveličale svojih oblek in so jih zato podarile služki- njam. Za božič, veliko noč, za rojstni dan in god so bile služkinje obdarovane z novo obleko ali blagom za obleko, z bluzo, perilom, kombinežo, predpasnikom, ruto ali čevlji. Prvi zaslužek so služkinje pogosto porabile za nakup plašča, saj je ta pomenil na kmetih do 2. svetovne vojne znak »nečesa boljšega«. V splošnem naj bi se bile služkinje oblačile predvsem čisto in preprosto, saj gospodinje niso rade videle, če se je njihova služkinja oblačila »preveč lepo.«136 Razlike v oblačenju gospodinj in njihovih služkinj so bile vidnejše pred 2. svetovno vojno. Najbolj jasno so se kazale v blagu, oblačenju in izdelovalcih garderoba Ljubljanske gospodinje so se zgledovale po dunajski, kasneje tudi po francoski in italijanski modi.137 Oblačilni slog služkinj je spominjal na kmečkega, 134 Popisnice prebivalstva iz leta 1931, ki jih hrani ZALj (za Mestni in Stari trg). 135 Prim.: P VI/1927, št. 25, s. 2. 136 J a n k o L i š k a : »Vzajemnost« in »svoboda« ter gibanje za žensko enakopravnost. PZDG XIII/1937, s. 103. 137 Tanja Tomažič: nav. delo (1983), s. 9. čeprav so si nekatere služkinje prizadevale, da bi se z obleko čimbolj približale svojim gospodinjam. V boljših trgovinah z blagom (v Souvanovi manufakturi, Novakovi trgovini in trgovini s težjimi blagi za plašče v Gradišču) so izbirale gospodinje kvalitetno blago (saten, baržun, čipke, maroken, jersey, georgette, fino volneno blago idr.),138 katerega cene so bile temu primerno visoke. V Ljubljani pa so bile tudi manjše trgovine s slabšimi vrstami blaga, kjer so kupovali večinoma kmetje ali revnejše mestno prebivalstvo, med njimi tudi služkinje. Kupovale so »porhant« in »kreton« ali »podrukano blago« (tiska-nina) in slabše vrste volnenega blaga, za nedeljske obleke pa cvilh in saten. Obleke premožnih meščank so bile napravljene v šiviljskih salonih, le slabše domače obleke so gospodinje zaupale rokam domačih šivilj. Služkinje so svoje obleke izdelovale same ali pa so jim jih zašile domače šivilje. Pred 1. svetovno vojno so krila segala do gležnjev. Pozneje je moda krila skrajšala. Dolžina je bila odvisna od priložnosti in dnevnega časa, kar so lahko upoštevale le gospodinje. Športne in preprostejše dopoldanske obleke so segale do podkolena, popoldanske pa do srede meč. Za večerne prireditve so ljubljanske dame nosile obleke, dolge do tal.139 Zdi se, da so bila krila in obleke služkinj nekoliko daljše od oblek gospodinj. Novosti, ki so jih sprejemale gospodinje pod vplivi iz tujine, so služkinje prevzele precej pozneje. Svoje obleke in plašče so nosile več let, posamezne oblačilne kose tudi po 10 ali celo 20 let, medtem ko so gospodinje novo obleko po letu ali dveh nosile le še doma, jo podarile služkinji ali prodale v katero od trgovin, ki so se ukvarjale s tovrstno prodajo.140 Premožnejše gospe in gospodične so morale pred prvo svetovno vojno na ulici vedno nositi pokrivala, pozimi klobuke iz svile, žameta ali klobučevine, v toplejšem vremenu pa slamnike. Sele pred 2. svetovno vojno so se te navade nekoliko sprostile. Pomen klobukov, ki sojih gospodinje izbirale pri ljubljanskih modistkah, so dokazovale tudi cene klobukov, ki so bile v primerjavi s cenami oblek precej visoke.141 Služkinje so le redko nosile pokrivala, le v zimskem času so si dale na glavo rute, zavezane pod brado ali na tilniku, namesto tega tudi volnene šale. Okolica se je posmehovala služkinjam, ki so z nošenjem klobuka posnemale gospodinje. Dolgi lasje so bili pred 1. svetovno vojno in še po njej v navadi pri vseh ženskah. Gospodinje so si česale lase v bolj umetelne frizure: v obliko krone iz las na vrhu glave, v frizuro s kitami, zvitimi ob ušesih, ali v frizuro z lasmi, zvitimi zadaj v obliki žleba. Pred 2. svetovno vojno so se uveljavile tudi krajše pričeske s trajno ondulacijo. Frizure služkinj so bile preprostejše: kite so si polagale okoli glave (»krona«) ali pa so si lase česale v obilki »fige« na temenu. Krajši lasje in trajna ondulacija se med služkinjami do 2. svetovne vojne niso uveljavili. Gospodarji so zahteve glede oblačenja svojih služkinj omejevali kvečjemu na bele predpasnike in rutice; le-te naj bi bile služkinje nosile vsaj pri strežbi ali ob postiljanju postelj.142 »Ce sem kdaj kaj bolj umazanega delala, sem si >ss IS VI/1930, št. 6, s. 48; IS VII/1931, št. 51, s. 100. 13» Prim.: IS VII/1931, št. 51. s. 400. »«Tanja Tomažič: nav. delo (1983), s. 12, 14. 141 Tanja Tomažič; nav. delo (1983), s. 22. 142 GP 11/1932, št. 5, s. 53. dala bolj temen predpasnik, pri štedilniku in pri mizi pa sem imela svetlejšega. Je bilo kar treba tako, da se ni prehitro zamazalo. Drugače bi morala prevečkrat prati, pa so kakšne gospodinje tako tečnarile, češ da gre preveč vode pa elektrike.« Pri delu so služkinje oblekle ponošene obleke iz pralnega blaga. Rade so izbirale vzorčaste ali temnejše »gladke« (enobarvne) vrste blaga. Čeprav naj bi bile »stanu služkinj primerne« obleke preproste in temnejših barv, so imele služkinje rade tudi svetlejše in živahnejše barve. Do 2. svetovne vojne so hodile med tednom na trg in v bližnje trgovine navadno s predpasnikom, pozneje je to prišlo iz navade. Predpasnike so po 2. svetovni vojni nadomestile brezrokavne halje na zapenjanje po vsej dolžini in iz pralnega blaga. Za »ven« so nosile cele obleke ali krila in bluze, povrhu pa plašč. Zimski plašč so nosile le v najhujšem mrazu, lažjega spomladanskega v pomladnih in jesenskih mesecih. Poleti pa je bila dovolj pletena jopa. Odnosi med služkinjami in njihovimi delodajalci Na odnose med služkinjami in družinami delodajalcev so vplivali številni dejavniki. Zaradi socialne neenakosti so bili ti odnosi v prikriti ali odkriti obliki izkoriščevalski. Patriarhalni odnosi pred 1. svetovno vojno so v družinski krog vključevali vse posle, zato so delovna razmerja pogosto temeljila bolj na čustveni pripadnosti kot na denarni podlagi. Služkinje so pogosto ostajale dosmrtni člani družine. Po 1. svetovni vojni so se začeli med gospodarji in posli pojavljati tudi zgolj »službeni« odnosi. Posledica tega so bile pogostejše menjave služb in pomočnic. Službeni odnosi so izvirali iz dela in so se zato oblikovali največkrat med gospodinjo in služkinjo. Do slabih odnosov je lahko prišlo zaradi vzvišenega pogleda na posle, prevelikega izrabljanja in kritičnosti do dela služkinj, z druge strani pa zaradi neprilagodljivosti ali zaradi načelno odklonilnega stališča do delodajalcev. Za slabe odnose so bili vzrok tudi nezadovoljivo opravljeno delo, nepoštenost služkinj (npr. izposojanje gospodinjinega perila in nogavic na skrivaj, dražje zaračunavanje kupljenih stvari, prikrivanje storjene škode ipd.), odgovarjanje, prisluškovanje, opravljanje in vtikanje v družinske zadeve.143 Kjer so prevladovali slabi odnosi, so navadno gospodinje vsako delo sproti naročale in pregledovale. Gospodinje so svoje služkinje pogosto kritizirale v medsebojnih pogovorih, služkinje pa so se pritoževale nad »krivičnostjo, zlobo in sitnostjo« svojih gospodinj. »Tistih gospodinj, ki so bile res nekaj, ki so bile res fine gospe, se ni bilo treba bati. Bati se je bilo tistih, ki prej (pred poroko, op.) niso bile nič.« »Pri tisti zdravniški družini so bili za božič vsi zbrani okrog dreveščka, meni je pa gospa dala ribati kuhinjo. Koliko sem tam prejokala!« »Zgodilo se je večkrat, da sem šla že spat, pa mi je prišla gospa trkat na vrata, da moram zakuriti peč za toplo vodo, ker so se takrat hoteli kopat. Pa sem morala iz postelje v klet po drva in zakuriti sredi noči.« 143 GP 11/1932, št. 4. s. 44 sled. Takšna delovna razmerja so se nazadnje skoraj vedno razdrla. Včasih gospodinje v jezi svoji nekdanji služkinji niso hotele vrniti poselske knjižice ali izplačati zaostale plače. Takšni in podobni spori so bili predmet posredovanja PZ, ZGP in pozneje Sindikata hišno-gospodinjskih poslov.144 Zgodilo se je tudi, čeprav redko, da so se služkinje hudo maščevale in prestopile mejo zakona (umori otrok, požigi itd.)145 V družinah, kjer so se služkinje čutile »domače«, »čisto njihove«, so služile dolgo časa. Gospodinje tudi tu niso enakovredno sodelovale pri delu, vendar so uživale služkinje njihovo popolno zaupanje. Pogost znak zaupanja je bil ta, da so gospodarji služkinji zaupali ključe in tudi dela niso sproti naročali in pregledovali. Delo in opravke ter počitke med delom so si takšne služkinje razporejale same. »Včasih je šla na trg in smo jo morali zelo dolgo čakati, ker je rada malo poklepetala na vogalih. Ali pa je med kuhanjem malo zakinkala.« Gospodarji so skrbeli za zdravje, za zadostno hrano in obleko služkinj. »Z našo Tončko sva se včasih kar skregali, ker je bila tako trmasta. Enkrat je bila zelo prehlajena, zato ji nisem dovolila poribati kuhinje. Z možem sva ji skrila krtačo za ribanje. Pa ni pomagalo: ponoči je našla v pralnici staro krtačo in poribala pod. Takšna je bila!« Po 2. svetovni vojni je odnose nekoliko spremenila okoliščina, da je bilo služkinje težje dobiti. Gospodinje so se prilagodile novim razmeram in so bile »manj ohole in ukazovalne«, nasprotno pa se zdi, da so postale služkinje samozavestnejše zaradi večjih možnosti za zaposlovanje tudi v drugih poklicih. »Ce si bil pri dobrih ljudeh, ti je bilo dobro prej in potem, če pa so bili ljudje žleht, se tudi po vojni niso spremenili.« Pomembnih sprememb v odnosih po 2. svetovni vojni ni zaslediti. V obravnavanem obdobju so bile v navadi določene oblike vedenja in nagovarjanja med služkinjami in gospodarji. Služkinje so svoje gospodinje ogovarjale z »gospo«, »milostljivo« ali »milostljivo gospo«, gospodarja pa z »gospodom«. V navadi je bilo vikanje gospodarjev in njihovih sorodnikov in znancev, ki so jih prišli obiskat. Gospodarji so svoje pomočnice klicali po imenu in pogosto tikali. Vikanje se je pogosteje uveljavilo po 2. svetovni vojni. Poleg odnosov med gospodinjo in služkinjo kaže posebej omeniti tudi odnose med služkinjami in drugimi člani družine, otroki, gospodarji in morebitnimi posli, če jih je zaposlovala ista družina. Z otroki so se služkinje ukvarjale po svoji službeni dolžnosti, vendar je njihova skrb zanje večkrat presegla te okvire. Ce je služkinja dolgo služila v družini in če je spremljala rast otrok že od začetka, je imela z otroki tesnejše stike in tudi večji vpliv na njihovo vzgojo kot njihovi starši. Odnosi z otroki so lahko bili dobri, četudi odnosi z njihovimi starši niso bili enaki. Prezirljivega ravnanja staršev s služkinjo pa so se večkrat navzeli tudi otroci. Gospodarji, ki so bili zaposleni in tako večji del dneva zdoma, so poleg gospodinjstva bolj ali manj prepuščali ženam tudi vzgojo otrok in službene odnose s služkinjami. Gospodarji, njihovi odraščajoči sinovi ali celo podnajemniki so služkinje pogosto skušali spolno izrabljati. Nekatere služkinje so se 144 Prim.: P III/1924, št. 46, s. 4; Arhiv IZDG, PDZ fasc. 70/1. 145 S, 4. 10. 1938, s. 2; S, 13. 11. 1938, s. 3. temu vdajale, ker so se bale izgubiti zaposlitev,146 ali pa so bile žrtve svoje neizkušenosti (prepričanje, da morajo biti za plačo za »vse« pri hiši).147 »Moja spalnica ni imela ključa, da bi se zaklenila, vsak večer sem morala kakšno stvar, kovčeg ali omaro, potisniti do vrat, da ni prilomastil notri, ker bi se drugače ne mogla braniti.. .«148 O pogostih primerih tovrstnih zvez med gospodarji in njihovimi deklami ali služkinjami v Ljubljani govorijo številni zadevni podatki že v preteklih stoletjih.149 V še hujših razmerah te vrste so morala delati dekleta, zaposlena v gostilnah ali v vinotočih, kavarnah in podobno. »Nisem mogla ostati. Prvi večer sem imela mir. Drugi večer me je že hotel imeti gospodar, potem pa še drugi, ker je gostilna; morala sem proč.«150 Gospodarjev niso zanimale posledice takšnega izrabljanja. Noseča ali spolno obolela dekleta so morala brez izjeme zapustiti službo takoj, ko so se pokazala prva znamenja. Ce je družina zaposlovala več poslov, so imeli ti navadno različna opravila. Odnosi med njimi (npr. med kuharico in sobarico ali med služkinjo in vzgojiteljico) so bili zelo različni zaradi različnosti v značajih ali neenakega zaupanja in prijaznosti gospodarjev. Nasprotno so se lahko posli, zaposleni pri istih gospodarjih, razumeli zelo dobro in so se med seboj družili tudi v prostem času. Oskrba služkinj v bolezenskih primerih. Poselski redi so delodajalce zavezovali, da so določen čas (4 tedne151 oziroma 14 dni152) dajali oboleli služkinji oskrbo (hrano in stanovanje) in vse potrebno za ozdravitev (zdravila in zdravnika). Z zakonom o zavarovanju delavcev (1922) so bile služkinje vključene v obvezno bolniško in nezgodno zavarovanje pri OUZD v Ljubljani.153 Po tem zakonu delodajalci niso bili več dolžni oskrbovati svojih služkinj med njihovo boleznijo, zato pa je bilo služkinjam zagotovljeno brezplačno zdravljenje. Bolj kot od zakonskih predpisov je bilo ravnanje z obolelo služkinjo odvisno od odnosov med služkinjo in družino. Manjše in kratkotrajne bolezni služkinje navadno niso preležale, temveč so jih prebolele mimogrede ob delu, ki zaradi bolezni ni smelo zaostajati. Drugače je bilo ob hujših boleznih, ki so služkinje prisilile k ležanju in zdravniški pomoči. Ce zaposlitev še ni dolgo trajala ali če so bili odnosi slabi, se je ob daljši bolezni delovno razmerje redno pretrgalo. Kjer so bili odnosi bolj družinske narave, so lahko služkinje ostale pri delodajalcih, ki so neredko poklicali kar svojega zdravnika in jih po potrebi tudi sami negovali. Po ozdravitvi je lahko služkinja nadaljevala svoje delo. Postrežnice so čas bolezni preležale doma, samo gospodarje so morale o tem obvestiti, da so si lahko poiskali začasno nadomestno pomoč. Službe jim zaradi bolezni ni bilo treba menjati. Obolenja služkinj so izvirala iz njihovega dela. Dolgotrajno in naporno delo v zaprtih in premalo zračenih prostorih, slaba ali nezadostna hrana in no GP IV/1934, št. 1, s. 7. 147 GP III/1933, št. 3, s. 25—26; GP 11/1932, št. 4, s. 37. 14(1 GP III/1933, št. 8, s. 88. 149 Josip Mal: nav. delo, s. 44. 150 GP III/1933, št. 8, s. 88. 151 Poselski red iz leta 1858, par. 21. 152 Poselski red iz leta 1921, par. 11. im DP vi/1933, št. 9, s. 5; France Kresal : nav. delo (1970), s. 81. drugo so povzročali pogosto obolenje za tuberkulozo. Služkinje so prav za tuberkulozo zbolele pogosto; v večji meri so zbolevali za njo le krojači in šivilje.154 Služkinje so trpele tudi za bolečinami v nogah zaradi ploskih nog in krčnih žil. Te so bile posledica dolgotrajnega stanja, nepravilne obutve, mrzlih tal, prepiha, menjave toplega in mrzlega zraka itd.155 Zaradi splakovanja in pranja perila v mrzli vodi je bila pri služkinjah pogostna tudi revma. Težave nosečih služkinj. Noseče služkinje so delile enako usodo kot noseče dekle na vasi.158 Ob prvih znamenjih nosečnosti so jo gospodarji neusmiljeno pognali na cesto, ne glede na to, ali je zanosila z gospodarjem, domačim sinom ali s kom drugim. Pogosto so bile žrtve spolnega izrabljanja, katerega posledice so morale nositi same. Neželeni plod so skušale služkinje odpraviti z različnimi čaji, z zlato iglo ipd.,157 da bi se s tem izognile pečatu nezakonske matere in hkrati nemoteno nadaljevale delo. V svojem obupu so se služkinje včasih zatekale tudi k detomoru158 ali samomoru.15“ Za noseče služkinje je med svetovnima vojnama skrbel tudi OUZD, vendar le, če so izpolnjevale določene pogoje.180 Med služkinjami je bilo veliko nezakonskih mater. Od 104 nezakonskih otrok, rojenih leta 1939 v Ljubljani, je bilo kar 40 otrok, katerih matere so bile služkinje.181 Poleg sramote nezakonskega materinstva je bilo v tistem času težko breme tudi vzdrževanje otroka. Otroci služkinj so navadno odrasli pri starih starših ali pri tujih ljudeh, kamor so jih matere dale v rejo. Po porodu so se služkinje znova zaposlile, vendar skoraj nikoli v družinah, pri katerih so bile pred porodom. Težave ostarelih služkinj. Zaradi težkega dela in premalo počitka so služkinje pogosto zgodaj onemogle. Zaradi nezmožnosti za naporno delo so služkinje, stare nad 40 ali 50 let, zelo težko dobile novo zaposlitev.18-’ Ce so ostale na starost brez službe, so se morale do 2. svetovne vojne preživljati s prihranki iz mladosti. Ker ti niso zadoščali, so si pomagale z občasnim delom. Služile so kot postrežnice, najtežja dela pa so opravile za majhno plačilo (konec 20. let je postrežnica včasih zaslužila samo 50 dinarjev na mesec).183 Druga možnost za preživljanje je bilo oddajanje stanovanja ali sobe podnajemnikom ali kuhanje hrane za dijake ipd.104 Delo postrežnic so med krizo iskale številne brezposelne služkinje in ženske drugih poklicev, kar je ostarelim služkinjam vzelo zaposlitev.105 Zaradi tega in zaradi vse večje onemoglosti 154 GP 1/1931, št. 6, s. 62—64. 155 G 1/1932, št. 4, s. 27—28. 158 Marija Makarovič: nav. delo (1978), s. 301. 157 Mojca Ravnik: Galjevica. Ljubljana 1982, s. 92—93. im GP VII/1937, št. 6, s. 45; GP VI/1936, št. 3, s. 17; SM VI/1927, št. 5, s. 101. iso Gp X/1940, št. 1, s. 2—3. 160 GP VIII/1938, št. 5, s. 33. 181 GP X/1940, št. 1, s. 2—3. 182 Arhiv IZDG, DZ fase. 28/111; P VI/1927, št. 36, s. 3. 183 P VI/1927, št. 36, s. 3 P VI/1927, št. 20, s. 3. 184 Arhiv IZDG, DZ fase. 28/111. 185 GP 11/1932, št. 9, s. 101. so se služkinje vračale v domovinske občine, večina pa jih je ostala v mestu v oskrbi hiralnic, mestnih ubožnic ali poselskih zavetišč.100 Zakon o zavarovanju delavcev je predvideval starostno zavarovanje (tj. za starost, onemoglost in smrt), ki se je začelo uresničevati šele po 2. svetovni vojni. Tudi služkinje so tedaj prejemale starostne rente, če so lahko dokazale zadostno število službenih let za upokojitev. V ta namen so rabili podatki iz poselskih in službenih knjižic ali pismena potrdila nekdanjih gospodarjev. Takšna potrdila so večkrat izkazovala daljši čas službovanja, kot je bil v resnici, da bi služkinja, posebno če jo je imela družina v lepem spominu, laže dosegla upokojitev. Teže so postrežnice dokazovale svoja službena leta. Pismena potrdila niso zadostovala. Z zagotovili prič so morale dokazati, da njihov delavnik ni trajal manj kot 8 ur. Veliko služkinj in postrežnic se je še po upokojitvi ukvarjalo s postrežni-štvom, pospravljanjem pisarn in podobnim, do pozne starosti pa z varovanjem otrok, podobno, kot je bilo v navadi tudi do 2. svetovne vojne, ko niso dobivale nikakršne pokojnine. Kratice: Arhiv IZDG — Arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja. DP — Delavska pravica. Glasilo krščanskega delovnega ljudstva. G — Gospodinja. Strokovni list za gospodinjstvo. Glasilo Zveze gospodinj. GP — Gospodinjska pomočnica. Glasilo Zveze gospodinjskih pomočnic in hišnih delavk. IS — Ilustrirani Slovenec. Tedenska priloga »Slovencu«. J — Jutro. P — Pravica. Glasilo krščanskega delovnega ljudstva. PZDG — Prispevki za zgodovino delavskega gibanja. S — Slovenec. SE — Slovenski etnograf. SEM — Slovenski etnografski muzej. SM — Socialna misel. SN — Slovenski narod. ZALj — Zgodovinski arhiv Ljubljana. Summary housemaids in Ljubljana Life-style of a certain area consists of people of all social classes and strata who live within this area. If the goal of ethnological research is a complex picture °f a certain area and its life-style, our research should incorporate all these social groups regardless of their »inferior« or »superior« position. The present article which speaks about the life-style of housemaids in Ljubljana tries to add at least a small part to the existing knowledge about Ljubljana and its inhabitants in the 20th century. Housemaids were among the most opressed and exploited groups of townspeople. Most of them came from either poor peasant families and partly from the ranks of town proletariat or, in certain cases, from families i«« Prav tam. of well-to-do peasants. The financial and social position of their parents shaped their future life as well. If their parents had been at the botton of the social ladder in their rural surroundings, the social status of the housemaids was similar within their urban social hierarchy as well. Since young women from all parts of Slovenia came to Ljubljana in search of employment, their native town or village did not play any significant role. The majority came from Lower Carniola, a region in the south-east of Slovenia, then from Upper Carniola, a country in the north of Slovenia, and from southern Styria. Up to the second war young women from poorer families who searched work had only three possibilities: they could work as milkmaids on farms, in towns as factory workers or housmaids. But farmwork was only seasonal and factories were scarce. Many girls therefore came to town families to work as servants. Townspeople hired maids for different reasons, often out of habit and to satisfy their need for comfort which only wealthier families in town could afford. It indeed seems that maids were often but a status symbol. The basic means of finding a post were newspaper adds, employment agencies and recommendations of friends or acquaintances. Up to the second war and also later maids as well as landladies preferred oral information and recommendations. Likewise, the terms of employment were discussed and settled orally, as it was also customary for peasant farmhands and milkmaids. There were different reasons for the termination of an employment. Most often this happened because notions about »good maids« and, on the other hand, about »good landladies« differed from the real situation, or because of sudden specific situations of either maids or their employers. Since the beginning or the termination of employment depended on legal and social protection of maids, the present article speaks about this aspect as well. The characteristics quality of law to protect those who posess power and are also socially and economically stronger, in the past proved to hold true especially when maids were concerned. Neither legal nor social protection could satisfactorily protect the maids against their employers who, being aware of their advantages, often got round the law. Because of their lower social status maids also found it harder to cope with different crises (unemployment, unwanted pregnancy, ilness, exhaustion and old age). A special chapter tries to socially define employers. Those who were able to afford maids belonged either to the cream of the town society or at least to upper middle-classes. Aristocratic families employed many domestics, somewhat less those of clerks, merchants, physicians, craftsmen and families with a similar social status. Up to the second war the number of maids constantly grew. It increased also during the depression in the thirties, but this was mainly due to an increasing number of other workers who had lost their previous jobs. After the war these numbers started to decline because of new possibilites of employment in other occupations. Maids either performed all domestic chores or else specialized in certain areas. Thus there were »universal« maids, cooks, parlourmaids, dailies etc. Thair landladies alotted the amount of their work and also supervised it, the nature of their work shaping their workday. Free time was scarce because of long hours. Employers also influenced the utilization of their free time and also their private life. Maids showed extremely little concern for their own professional organizations. Since they were scattered among different families, they associated solely because of social needs. Since they did not have a large membership, the work of their organizations could not yield more visible results. Most efforts of housemaids were centered on improvement or at least retention of their financial position. In comparison with other workers it was exceedingly poor and they were not able to save enough in case of emergency such as ilness or old age, despite their modest way of life. The life-style of maids was influenced by that of their employers, their eating, living and clothing habits. Maids ate the same food as their employers, but often it was of a poorer quality, and they ate it separately from their employers. Such differentation revealed the attitude of middle-classes towards their maids. The latter could influence the style of their living quarters very little since their quarters were alotted and also arranged by the employers. In order to reduce the social difference at least seemingly, maids intentionally tried to approach the life-style of their employers. Thus the imitated their landladies’ clothing although they could not match either the materials or the quantity or elegance of their wardrobe. The society had formed a superior and often contemptuous attitude towards housemaids. Only after many years of working for the same family did the conditions become more favourable, but even then the human element was stronger than the social one. The life-style of maids changed only slowly. This was mainly due to slowly-changing conditions in which they worked and lived. * Traditiones 15 49 CERKNO IN CERKLJANI (1910—1945) Ivana Bizjak-Leskovec VKLJUČEVANJE CERKNEGA V ŠIRŠO OKOLICO* Cerkno je strnjeno naselje z nekaj pripadajočimi zaselki in leži v današnji občini Idrija v severnem delu Primorske, na skrajnem severovzhodnem koncu te enote. Leži na prehodu dveh geografsko različnih območij, dinarskega in alpskega sveta. Cerkno je bilo vedno tudi v upravno-politični delitvi teritorija v obmejnem pasu, in sicer: med avstrijsko oblastjo (do konca prve svetovne vojne) je tod potekala meja med deželama Goriško-Gradiščansko in Kranjsko, med italijansko oblastjo (čas od 1920 do septembra 1943) pa med državama Italijo in Jugoslavijo. Ima torej vse značilnosti prehodnega območja. Cerkno ima izredno ugodno zemljepisno lego. Velja za središče Cerkljanskega. Leži namreč na dnu kotline, po okoliških bregovih pa je raztresenih 14 vasi, poleg njih še 9 bolj oddaljenih, ki pa tudi težijo k Cerknemu. Iz teh vzrokov je Cerkno lahko postalo za svoj okoliš pomembno v gospodarskem, upravno-političnem in kulturnem pogledu. Pa tudi pojem Cerkljansko ni le oznaka za geografsko enoto, ki obsega kotlino ob Cerknici in obrobno hribovje, temveč ima širši in globlji pomen. Upravno-politični okviri Cerkno je postalo občinsko središče v dobi Ilirskih provinc (1809—1813), Pravo občinsko središče pa pravzaprav šele po sprejetju občinskega zakona leta 1849. Občina je obsegala več katastrskih občin, in sicer: Cerkno, Bukovo, Gorje, Jesenico, Labinje, Gorenje Novake, Dolenje Novake, Orehek, Otalež, Planino, Reko in Zakriž. Po rapalski pogodbi je bila meja občine korigirana na vzhodu in usklajena z državno mejo, leta 1927 pa ji je bila priključena še občina Šebrelje. Odtlej je z manjšimi spremembami ostala nespremenjena do leta 1959, ko so jo prestavili. * Spis je skrajšana in prirejena diplomska naloga I. B., predstavljena na Oddelku za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani maja leta 1984 in je dobila Prešernovo nagrado Filozofske fakultete za leto 1984. 4' 51 ( Občina je bila med avstrijsko oblastjo podrejena okrajnemu glavarstvu v Tolminu, v širšem upravno-političnem pogledu pa je bila sestavni del dežele Goriške-Gradiščanske. Po koncu prve svetovne vojne je bilo Cerkno, kot vsa Primorska, priključeno Italiji. Pravno je bilo to urejeno z rapalsko pogodbo leta 1920, v resnici pa so Italijani zasedli te kraje že pred koncem leta 1918. S tem je postala Primorska z Istro sestavni del Italije kot dežela Venezia Giulia. Cerkno je v tem okviru pripadalo Goriški provinci. Leta 1926 je fašistična vlada odpravila še zadnje ostanke že tako skromne občinske avtonomije. Od tedaj občin niso več upravljali izvoljeni župani in občinski sveti, temveč od vlade postavljeni občinski predstojniki, imenovani »podeštatje« (= podesta). Tako je bilo tudi v Cerknem. Po kapitulaciji Italije je na Primorskem nastalo veliko osvobojeno ozemlje. Cerkno je do konca vojne, z izjemo ob ofenzivah, ostalo svobodno. Takoj po odhodu Italijanov je nastopilo kratkotrajno brezvladje. Zgradba italijanske oblasti se je sesula, nemška vojska na Cerkljansko ni vdrla, nova oblast pa še ni bila vzpostavljena. To obdobje, ki je hkrati tudi obdobje precejšnje zmede in nereda, se ni kazalo v nasilju, temveč le v tem, da so ljudje izpraznili italijanske vojašnice. Trajalo je le dva ali tri dni. Domačini ta čas označujejo kot »čas prve svobode«.1 Oblast je prva prevzela v roke »partizanska komanda«. Ze oktobra 1943 pa so bili na delu osvobojenega ozemlja, med drugim tudi v Cerknem, izvoljeni novi organi oblasti, imenovani narodnoosvobodilni odbori (NOO). »Vlogo NOO smo pojmovali kot vlogo občine,« je povedal Gabrijel Peternelj iz Cerknega, zato so bile v njem zastopane vse vasi.2 Zaradi pogostih preurejanj, združevanj in razdruževanj okrožij in okrajev v prvih mesecih delovanja občinskega NOO, ni bilo jasno, katero območje naj odbor pokriva, niti še ni bilo jasno, ali naj bodo upravne meje iste kakor meje rajonov, po katerih so bile organizirane politične organizacije (OF, KPS, ZSM, ZKM in SPZZ).3 Sodstvo, davkarija, javna varnost Cerkno je bilo od srede 19. stol. do leta 1923 sedež sodnega okraja. Italijani so ga odpravili in ga priključili idrijskemu sodnemu okraju. Med NOB se je na osvobojenem cerkljanskem ozemlju spet ustanovilo okrajno sodišče s sedežem v Cerknem, ki je delovalo do januarja 1946.4 Od druge polovice 19. stol. je bilo Cerkno tudi sedež davkarije. Ta služba je delovala v Cerknem do kapitulacije Italije. Cerkno je bilo v obravnavanem obdobju tudi sedež organov javne varnosti. Med avstrijsko oblastjo so bili v Cerknem štirje orožniki, »ki so se vsak dan vozili s kolesom po terenu, v vse okoliške vasi«.5 Med italijansko fašistično 1 Ana Štucin, Cerkno v NOB. Tipkopis, s. 10. Hrani avtorica. 2 Prav tam, s. 12. 3 Prav tam, s. 12. 4 Prav tam, s. 12. 5 TZ. Ana Štucin, julij 1983. Hrani Mestni muzej Idrija, Oddelek NOB Cerkno (v nadaljevanju Muzej Cerkno). oblastjo so bile policijske službe neprimerno večje in raznolične ter so imele neprimerno več moštva in večjo pristojnost kot kdaj prej ali pozneje. V Cerknem je imela svoje agente uprava obmejne javne varnosti, tu so imeli svoje poveljstvo kraljevi orožniki in tajna policija. Poleg teh pa so pomembno policijsko funkcijo prevzeli še vojaški orožniki, fašistična milica, finančna straža, državna gozdna milica, premičen protipartizanski oddelek in vojaški oddelki obmejne straže. Med NOB, po kapitulaciji Italije ter takoj po vojni je bila skrb za red na osvobojenem ozemlju prepuščena narodni zaščiti, iz katere se je razvila služba milice.6 Cerkvena uprava Poleg tega, da je bilo Cerkno upravno-politično središče Cerkljanskega, je imelo središčno vlogo tudi v cerkveni organizaciji. V obdobju od 1910 do 1945 in tudi še zdaj je sedež dekanije, ki obsega osem župnij. Sicer pa je fara Cerkno zelo stara, iz prve polovice 14. stol.7 in je prvotno obsegala cel idrijski okoliš ter Novo Oselico in Davčo. Cerkljanska fara vključuje vasi: Planino, Ceplez, Cerkljanski vrh, Poljane, Labinje, Gorje, Poče, Trebenče, Reko in Zakriž. Praznik sv. Ane, ki je zavetnica cerkljanske župne cerkve, je bil poleg drugih cerkvenih praznikov, kot so božič, novo leto in velika noč, največji praznik cerkljanske fare. Na ta dan so gospodinje spekle potice in skuhale boljše kosilo. V Cerknem pa je bil vedno velik semenj ali »sömn«, kakor pravijo Cerkljani. Trgovci so prišli od blizu in daleč, prav tako tudi verniki, in vse cerkljanske gostilne so bile tega dne polne. Pripadnost fari kot lokalni skupnosti se je v obravnavanem obdobju še kazala v nekaterih šegah in navadah. Med Cekljani je najbolj živ spomin na to, da je moral ženin plačati za nevesto, če se je le-ta omožila v drugo faro. Zdravstvo V obdobju od leta 1910 do 1945 je bila okolica vezana na Cerkno tudi glede zdravniške nege. Pod Avstrijo ni bilo stalnega zdravnika. Prihajal je enkrat na mesec iz Tolmina. Svojo ordinacijo je imel v Firbarjevi gostilni (C 85), o njegovem prihodu pa je ljudi obveščal občinski sluga — glasnik ali klicar. V Cerknem pri Streharju (C 6) pa je zdravil znan ranocelnik, specialist za naravnavanje zlomljenih udov; k njemu so ljudje hodili od blizu in daleč. Kmalu po italijanski okupaciji je prišel tudi njihov zdravnik in lekarnar. Le-ta in dr. Sticchi sta ostala v Cerknem še po kapitulaciji Italije in zdravila civilno prebivalstvo in borce. Jeseni leta 1944 je bila v Cerknem ustanovljena civilna ambulanta, kajti vse druge tovrstne ustanove v kraju ali okolici so bile vojaške (npr. bolnica v hiši št. 207 — predhodnica bolnice Franje, premična bolnica XXXI. divizije, razkuževalna postaja idr.). “Anton Remz. Okrajno sodišče v Idriji in njegovo delo. Idrijski razgledi 4/1959, s. 88—91. ’Simon Rutar, Zgodovina Tolminskega. Faksimilirana izdaja, Nova Gorica 1972, s. 34, 35 in 77. Pošta Cerkno je bilo tudi središče poštnega okoliša. Poštni urad je bil v Cerknem, pošto pa so pismonoše raznašali peš po vaseh. Pošto so imeli v zakupu posamezniki iz Cerknega. Pod Avstrijo je pošto iz Sv. Lucije (Most na Soči) do Cerknega vozila poštna kočija ali »žardinjera«, že pred prvo svetovno vojno pa jo je nadomestil avto Cerkljana Pavla Obida. Ze ob koncu prve svetovne vojne je bila v Cerknem telefonska centrala, vendar le za potrebe italijanske vojske. Pomembno je tudi to, da so bile jeseni leta 1943 na Cerkljanskem vzpostavljene zaledne telefonske zveze s centralo v Cerknem, in sicer kot prve na Primorskem, seveda spet le za potrebe vojske.8 Šolstvo Za prva leta obdobja 1910—1945 velja, da so otroci iz okoliških vasi Planina, Ceplez, Zakriž, Poljane in Labinje še obiskovali osnovno šolo v Cerknem. Nekatere izmed teh vasi so šolo dobile že pred prvo svetovno vojno, druge pa po njej. Italijanske oblasti so zelo podpirale poučevanje po posameznih vaseh, predvsem iz dveh vzrokov. Prvič, želeli so zaposliti čimveč svojih brezposelnih učiteljev in, drugič, čimprej so hoteli potujčiti naše kraje. Želeli so se čimbolj približati ljudem, nanje vplivati in jih tudi nenehno nadzorovati. Sol višje stopnje v Cerknem ni bilo. Najpremožnejši so svoje otroke pošiljali v Gorico in le redki v Ljubljano. Med NOB, od septembra 1943 naprej, je bilo v Cerknem poleg osnovnega šolstva organiziranih cela vrsta šol in tečajev, ki so jih ustanavljale organizacije in organi ljudske oblasti, ter šol, ki jih je organizirala narodnoosvobodilna vojska. NASELJE IN NJEGOVA NOTRANJA SLOJEVITOST Cerkno je znano že iz prvih stoletij našega štetja, ko je skozenj vodila pot, edina »zveza med Kranjskim in Tolminskim, zveza, ki je bila za kupčijo tako pomembna še v novejšem času«.0 Kraj se je razvil ob potoku Cerknici, kjer se tesna dolina razširi v kotlino, ker se tu stika s stranskimi dolinami pritokov Zapoške in Oresovke. Prostora je bilo malo, zato se posamezni deli Cerknega zajedajo v pobočja okoliških hribov. Zelo težko bi rekli, da ima Cerkno kot naselje pravilno tržno zasnovo. Hiše sicer sestavljajo kratke ulice, vendar so te razmetane po naselju brez pravega reda. Edina sklenjena črta, ki se vije skozi naselje, je Gasa, ki preide v Ta glavno ulico, le-ta se razširi v Plac in se tam tudi končuje. H Kliče glavni štab. Ljubljana 1972, s. 65—68 in zemljevid v prilogi. »Simon Rutar, navedeno delo, s. 211. Cerkno, naselje, ki se je razvilo v dnu kotline ob sotočju potokov Cerknice, Zapoške in Oresovke. Fotografirano okrog leta 1905. Plac — osrednji in najuglednejši del naselja. Od leve proti desni si sledijo domačije pri Gabrijelu (prej pri Firbar-ju) — C 85, pri Jušku — C 61, pri Mihu — C 62 in pri Kafulu (pozneje na Po-reznu) — C 84. Fotografirano okrog leta 1925. Plac je pravokoten prostor, ki ga s treh strani obdajajo stanovanjske hiše, nad vsem pa se z južne strani dviguje cerkev sv. Ane. To je središčni prostor, najpomembnejši in hkrati najuglednejši del Cerknega. Kljub temu, da je Cerkno sredi 19. stol. dobilo status trga,10 se izrazi »trg, tržni, tržani« med prebivalstvom niso uveljavili. Domačini so pojmovali Cerkno za vas. To se kaže tudi v vsakdanji govorici »Grem na vas« ali »Grem v vas«, kar pomeni, da gredo v osrednji del Cerknega. Okoličani pa uporabljajo kar zvezo »Grem v Cerkno«. Te trditve so veljale za obravnavano obdobje, prav tako pa še danes, le da danes pravijo Cerkljani, da je Cerkno »malo večja vas«, nikakor pa ne mesto. Da pa se je Cerkno le razlikovalo od drugih vasi tudi v očeh domačinov, je videti tudi iz tega, da so se okoličani za pot v Cerkno zmeraj lepo oblekli. Ce že ni bil to »ta za h mašn’ gvant« ( = nedeljska obleka), so pa gospodinje vsaj predpasnik odložile in si nadele lepo ruto. Leta 1870 je bilo po podatkih, ki jih navaja Simon Rutar v svoji knjigi Zgodovina Tolminskega, v katastrski občini Cerkno 163 hiš.11 Z navedenimi podatki se ujema tudi katastrska karta Cerknega, izdelana leta 1873. Leta 1910 je bilo po moji presoji v Cerknem 161 hišnih številk, upoštevajoč domačiji »pri Gorenjcu« (k. o. Reka-Ravne 62) in »v Laznicah« (k. o. Reka-Ravne 160). V naslednjih dvajsetih letih je le malo Cerkljanov postavilo lastne hiše, tako da imamo leta 1930 v Cerknem 169 hiš. V letih od 1930 do 1940 so Italijani v kraju sezidali tri velike vojašnice, tri stanovanjske hiše in še tri druga poslopja (pekarijo, nedokončano klavnico in radijsko oddajno postajo). Potemtakem je bilo leta 1940 v Cerknem 178 hiš.12 Ob štirikratnem bombardiranju Cerknega13 je bilo podrtih, požganih ali huje poškodovanih 52 hiš,14 manjše poškodbe, kot so razbite šipe, podrti dimniki, razpoke v stenah idr., pa so bile na vseh hišah v Cerknem. Kot je bilo že povedano, je Cerkno strnjeno naselje z nekaj pripadajočimi zaselki. Te zaselke so domačini vedno imeli za dele Cerknega. V obravnavanem obdobju so bili posamezni deli Cerknega naslednji: Sigade, Gasa, Brdce, Zvin-ski plac, Ta glavna ulica, Plac, Strana, Pod bregom, Celo, Rače, Ralne in Dolge laze. Deli Cerknega, kot sta Mastanija in Cigunca, so se razvili šele v zadnjih treh desetletjih; v času, ki je predmet te raziskave, pa so to le imena za posamezne domačije. Vsi deli Cerknega nimajo posebnih imen. Nekateri domačini se spominjajo, da se je Cerkno v pojmovanju in življenju Cerkljanov delilo na dva dela, in sicer v Strano in Gaso. Zlasti fantje so radi pokazali svojo pripadnost, posebno ob raznih veselicah in fantovskih prepirih, ko so se začeli med seboj zmerjati s Stranani in Gasarji. 10 Pisani viri niso znani. Muzej Cerkno hrani skico rekonstrukcije dveh tržnih grbov, katerih osnova so žigi na dokumentih, ki jih hrani Arhiv župnijskega urada Cerkno. 11 Simon Rutar, navedeno delo, s. 311. 12 Vsi podatki v zvezi s številom hiš so samo ocene, ki temeljijo na ustnih virih, katastrski mapi iz leta 1873 in Družinskih knjigah Cerkna. 13 Cerkno je bilo bombardirano prvič 31. 10. 1943, drugič 18. 3. 1944, tretjič 21. 3. 1944 in četrtič 16. 1. 1945: Vodnik po partizanskih poteh. Ljubljana 1978, s. 362. 14 Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana 1968, s. 67. Ta glavna ulica v Cerknem. Fotografirano okrog leta 1930. Vodnjak na Plaču, kjer so se pogosto zadrževale ženske, da so poklepetale o vsakdanjih dogodkih, ob nedeljah po maši pa je bilo to »govorniško mesto« občinskega klicarja. Fotografirano okrog leta 1910. Najuglednejši del Cerknega sta bila Plac in Ta glavna ulica. Plac je prostor pravokotne oblike, ki ga obdajajo stanovanjske hiše, na južni strani pa stoji cerkev sv. Ane. To je hkrati tudi središčni prostor, ki daje kraju nekakšen mestni videz. Prav v oblikovanju in arhitekturi tega prostora je močno viden vpliv Primorja, Italije oziroma Furlanije. Hiše so velike, gospodarska poslopja so ločena od bivalnih. Vse so krite z opeko — s korci, strehe so bolj položne, tik pod streho pa imajo polkrožna ali pravokotna okenca ali nadoknice. Tu so živele naj premožnejše cerkljanske družine ali bolj premožne družine. Opis ene teh domačij navajam za vzorec:ls PRI FIRBARJU, C 85 Hiša št. 85 je bila Firbarjeva, last družine Peternelj. Imeli so precej posesti in živine. Poleg tega pa še barvamo platna in gostilno. Pri njih so se ustavljali popotniki, ki so se zadrževali v Cerknem ali potovali skozenj. Za večje število gostov in razne prireditve (nastope dramske skupine, pevskega zbora) so imeli salon, za boljše, izbrane goste pa poseben »štiblc« (kabinet). Ob hiši je bil hlev za konje in vole furmanov, na »brjaču« (dvorišče) pa prostor za kočije in vozove. V njihovi hiši je ordiniral zdravnik, ki je pred prvo svetovno vojno prihajal v Cerkno iz Tolmina. Bili so premožna in izobražena družina. Oče Franc Peternelj je bil slikar samouk in glasbeni mecen. Vzdrževal je cerkljansko godbo na pihala in kapelnika. Vse štiri otroke je šolal: Metod je postal učitelj in je živel ter delal v Cerknem, Ciril prav tako učitelj zgodovine in geografije v Ljubljani, Franc učitelj v Sebreljah, najmlajši Viljem pa je bil najbrž prvi šolani slovenski pilot.1" Viljem je tudi podedoval vse imetje. Vendar ni imel smisla za tovrstno gospodarjenje in je počasi vse prodal. Domačini se ga spominjajo kot Firbar-jevega Vilčka, ki je vozil prvi avtobus v Cerknem, prvi je imel motor in avto ter sam izdelal jadralno letalo, in kot fanta, ki je »ljubil sladkarije in lepa dekleta«.17 Firbarjeve so bile tudi hiše št. 103, 93, 41 in 20. V hiši št. 20 so sprejemali platno, ki so ga potem barvali. Barvarna je bila v Gasi in ob Cerknici na št. 103. Med prvo svetovno vojno je hišo št. 85 imel v najemu neki Kalan, po končani vojni pa se je izselil v Jugoslavijo. Hišo je kupil Gabrijel Bevk — trgovec iz Cerknega št. 81. Takoj jo je preuredil. Iz prejšnje gostilne je naredil trgovino. Z novimi lastniki se je hiše oprijelo novo ime »pri Gabrijelu«. Tudi oni so bili premožni. V njihovi lasti je bilo več hiš (C 85, C 158 in C 69). Zemljo so jim obdelovali najemniki, ki so živeli v hiši št. 69 v Strani. Gospodar Gabrijel je bil pevovodja cerkvenega zbora in zbora prosvetnega društva ter znan cerkljanski orglar. Gabrijelovi otroci so bili eni redkih, ki so se med obema vojnama lahko šolali. Eden je postal trgovski računovodja, dva pa sta obiskovala realko v Idriji. 15 Po tem postopku je v moji diplomski nalogi obdelanih in predstavlienih 161 hiš. 10 Sandi Sitar, Letalec znamenite ljubljanske »aeroplanske« eskadrilje. Naša obramba 2/1984, s. 48—50. 17 Različni ustni viri. TZ hrani Muzej Cerkno. V prejšnjem salonu je bila pod Italijo kino dvorana, v prejšnjem hlevu pa pošta. Nad njo je bilo stanovanje za poštne uradnike. Med NOB je bila v Gabrijelovi hiši telefonska centrala, javka OF, kuhinja za pokrajinske forume ter nekaj časa sedež rajonske gospodarske komisije in rajonskega NOO za Cerkljansko.18 Ob bombardiranju leta 1944 je bila hiša hudo poškodovana, vendar so jo po vojni obnovili. Okoli leta 1910 je bilo na tem središčnem območju, ki šteje 19 hiš, 7 trgovin. od »špecerij«, mesnic, prodajaln kruha do trgovine z usnjem, dve veliki in dve manjši gostilni ter en žganjetoč. Okoli leta 1940 je bilo tu še vedno 7 trgovin, hotel in dve gostilni in še zmeraj en žganjetoč. Lastniki hiš št. 84, 85, 61, 62 in 92 so bili tudi veliki zemljiški posestniki, lastniki večjega števila hiš in so se v večini primerov ukvarjali še z drugimi dejavnostmi, zlasti s trgovino. Prva leta pod Italijo je bil v hiši št. 84 sedež občine. Italijani so hoteli hišo odkupiti ali jo zamenjati za hišo št. 34 (v Sigadah), »a teta tega ni sprejela, ker je bila mnenja, da je na Plaču ob cerkvi najprimernejši prostor za gostilno. To je vendar središče Cerkna in tu bo promet največji.«10 Na Plaču so leta 1928 odprli hotel Porezen. Na tem prostoru so bili tudi sedeži kulturnih, upravnih in upravno-poli-tičnih teles. Pred prvo svetovno vojno je bil sedež občine v hiši št. 62, nato do leta 1928 v hiši št. 84. V hiši št. 94 je bila pod Avstrijo davkarija, pod Italijo pa sedež Kmetske hranilnice in posojilnice. V hiši št. 93 je bila pod Italijo podružnica italijanske banke Monte di Pietä. V gostilni pri Jušku (C 61) je bila pod Avstrijo telovadnica Sokola, pod Italijo pa v nekdanjem Firbarjevem salonu (C 85) kino dvorana. Italijani so po letu 1930 pred novo občinsko hišo v Sigadah uredili trg, ki so ga imenovali Piazza Impero, vendar je bil preveč ob robu naselja in se ni razvil v pravi trg, ali kot pravijo Cerkljani »plac«, v pravi središčni prostor. Plac in Ta glavna ulica sta bila velik tržni prostor, ki je zaživel nekajkrat na leto, ob »sömnih« (sejmih). Največji sejmi v Cerknem so bili na dan sv. Jurija in sv. Marka (24. in 25. april), na zahvalnico (prva nedelja po sv. Martinu — 11. november) in na dan zavetnikov obeh cerkljanskih cerkva, sv. Ane (26. julij) in sv. Jerneja (24. avgust). Tedaj so tu postavili veliko »štantov« (stojnic) z najrazličnejšim blagom. Plac je bil tudi osrednji prostor, na katerem je občinski sluga pred prvo svetovno vojno in med njo, ob nedeljah po maši oznanjal novice, bral razglase, občinske odloke in obvešča! ljudi o prihodu zdravnika in zdravil v Cerkno. Sin občinskega klicarja se tega takole spominja: »Vsako nedeljo po maši so se ženske postavile na tisto stran Plača, kjer je Kafulova hiša, moški pa na drugo stran. Zenske so stalno klepetale. Klicar je začel: Posluh! Razglas! Ve babe pa molčite zdaj! Tega in tega dne pride zdrav- 18 Topografski pregled Cerknega med NOB. Tipkopis, s. 1. Hrani Muzej Cerkno. 111 TZ. Ivana Bizjak, november 1983. Informatorka A. Mlakar, gospodinja, r. 1914, Cerkno. Hrani Muzej Cerkno. nik in bo ordiniral pri Firbarju. Tiste, ki ste kaj bolne, pridite, da vas pregleda in vam zapiše rcnije (zdravila).«20 Na Plaču je stal tudi vodnjak. Zenske iz tega dela Cerknega so tja hodile s škafi po vodo. Ob večerih so se tam precej dolgo zadrževale in klepetale o vsakdanjih dogodkih. V osrednji del Cerknega spada tudi Usrana gasa (pod Italijo Via Dante!). To ime poznajo le redki starejši Cerkljani in se nikoli ni splošno uporabljalo. Označuje ulico, ki teče vzporedno s potokom Cerknico, in sicer od hišne številke 95, po domače pri Struklu, do št. 88, po domače pri Lavrinu. Ime je dobila po značilnem vonju. Tu je zmeraj smrdelo, ker so jo obdajala številna gospodarska poslopja — hlevi, strojarna, za nameček pa so bila z druge strani še stranišča »na štrbunk«. V nasprotju s pravkar obravnavanim delom Cerknega so Brdce. Tu stoji 15 hiš, ki so v več ravneh razprostrte po istoimenskem hribčku, med potokoma Cerknico in Zapoško. V teh hišah so prebivali bajtarji in podnajemniki brez zemlje. Preživljali so se z dninarstvom ali, kakor pravijo Cerkljani, »žernado, žoudom«, ženske pa s klekljanjem. Mlada dekleta so hodila služit v Italijo kot »pestrne« (varuške). V primerjavi z opisom domačije na Plaču je vzorec za domačijo v Brdcih precej bolj skromen: PRI ZALAZARJU, C 27 Zalazarjev Guštin je živel sam s svojo sestro, ki se je po prvi svetovni vojni izselila v Nemčijo, a se je pred začetkom druge svetovne vojne vrnila domov. Imel je hišico in malo vrta. Bil je »pintäur« — rezbar, podobar. Znal je delati larfe — cekljanske pustne maske, lesene bogove, jaslice in druge lesene izdelke. Poleg tega je pomagal kmetom pri poljskih delih in košnji. To je bil njegov glavni vir zaslužka. Splošno gledano, so bile Brdce gospodarsko, socialno, pa tudi moralno na zelo nizki stopnji. Cerkljani pravijo: »To je bila ena sama mizerija, poleg vsega pa je bil pri marsikateri hiši doma še alkohol.« Brdce so bile tako rekoč simbol revščine — materialne in socialne. Za ponazoritev te trditve navajam naslednje:21 V hiši št. 33 so bila leta 1935 štiri gospodinjstva, vsi podnajemniki, in sicer: 1. T. A., brez zemlje, šivilja v pokoju. S šivanjem zasluži 40 lir na mesec. 2. P. K., čipkarica z nezakonskim sinom. Zasluži 30 lir na mesec. 3. L. E., 73-letna gospodinja brez zemlje. Živi od tega, kar ji dajo sorodniki. 4. L. A., 75-letna gospodinja brez zemlje. Prosjači. Pa še tole: V tistem času je bilo treba odšteti za kilogram kruha 1 liro, za par letnih čevljev 35 lir in za liter vina 2,80 lire. 20 TZ. Ana Štucin, april 1983. Informator R. Štucin, trgovec, r. 1896, Cerkno. Hrani Muzej Cerkno. 21 Poročilo orožniške postaje v Cerknem z dne 21. 1. 1935. Hrani Muzej Cerkno. Leta 1935 je Brdce prizadel še požar. Pogorelo je 5 hiš, brez strehe nad glavo pa je ostalo 8 družin.22 Hiše so bile obnovljene, ob bombardiranju leta 1943 in 1944 pa so utrpele le manjše poškodbe. Celo je tisti del Cerknega, ki ga lahko označimo za najbolj kmečkega. Šteje 19 hiš in se v letih od 1910 do 1945 tam ni sezidalo nič novega. Le Šipovo kaščo (C 2) so po prvi svetovni vojni preuredili v mlekarno. V socialnem pogledu so bili to bajtarji ter mali in srednji kmetje. Poleg teh pa med obema vojnama zasledimo še dva čevljarja, tri šivilje in enega krojača, dva kovača, dva zidarja, enega kleparja, enega delavca na žagi in enega avtomehanika. Sin bajtarja je v Cerknem postal lesni trgovec, imel je tudi majhno avtomehanično delavnico. Drugi sin bajtarja je po prvi svetovni vojni odprl trgovino v Cerknem in se potem okoli leta 1930 izselili. Skupaj se je iz tega dela Cerknega izselilo najmanj 10 oseb — moških, ki so odšli na delo v Francijo, Belgijo in v Ameriko, 2 tudi v Jugoslavijo. Ob bombardiranju Cerknega leta 1943 in 1944 hiše v Celu niso bile poškodovane. Sem so se zlasti po zadnjem bombardiranju, oktobra 1944, zatekle tiste cerkljanske družine, ki so ostale brez strehe nad glavo. Prebivalci tega dela Cerknega se imenujejo Celarji. Sami pravijo, da so najprej Celarji, šele nato Cerkljani. Se pa dele še znotraj tega dela Cerknega. Hiše ob cesti Cerkno—Zelin so »v Grap«, tiste na pobočju od št. 130 in št. 12 proti Cerknemu pa v »Briznc«. Podobno značilnosti veljajo tudi za Ralne, Rače in Dolge laze, le da so to precej manjši zaselki. Dolge laze sestavljajo pravzaprav le tri domačije, od katerih sta dve zelo veliki in močni. Zelo znana je bila domačija v Laznicah. Tu so pred prvo svetovno vojno in med njo imeli gostilno, njihov mlin pa je mlel še po drugi svetovni vojni. Druga domačija je pri Gorenjcu. Gorenjčevi — družina Plemelj — so bili priseljenci iz Gorenjske, ki so v Cerkno prišli konec 19. stoletja. Cerkljani vedo povedati, da je gospodar zelo na hitro obogatel z izdelovanjem kopit za puške v prvi svetovni vojni. Imeli so tudi žago, mlin, kovačijo, v pajštvi pa so kuhali parket. Poleg vsega tega so imeli tudi gostilno, kamor so ob nedeljah zelo radi zahajali premožni Cerkljani. Pod Italijo se je gospodar z družino izselil v Jugoslavijo, hišo pa so prevzeli novi priseljenci, Podobniki, iz Idrije. Še do danes se je pri hiši ohranila žaga. Zbirališča Posamezni prostori v kraju so bili posebnega pomena. Imenujem jih zbirališča. To so prostori, kjer so se ljudje srečevali, se zbirali ali tudi dlje časa zadrževali. Tu so ljudje prihajali v stik z drugimi; tu so se izmenjavale informacije zunaj družine ali gospodinjstva. Med tovrstne prostore štejemo: trg pred župno cerkvijo, gostilne, balinišča in kegljišča, vodnjake in Šterne, pralnice in tudi posamezne domačije. 22 Prav tam. Ljudje so se zbirali ob različnih priložnostih in iz različnih vzrokov. Pred prvo svetovno vojno in med njo je bilo v navadi, da so se ob nedeljah po maši ljudje še malo zadržali na »placu« pred cerkvijo, kjer je občinski sluga oznanil vse novice, prebral obvestila ter morebitne odloke in uredbe, ki so prispele s sedeža tolminskega glavarstva. V Firbarjevi gostilni (C 85) so se še med prvo svetovno vojno na dan sv. Jurija (24. april) zbirali gospodarji in hlapci iz Cerknega ter okolice in sklepali delovne pogodbe. V prostem času in ob zabavi so se srečevali predvsem fantje in dekleta na plesih, možje pa pri balinanju in kegljanju. Glavno cerkljansko kegljišče in balinišče je bilo do leta 1928 pred Šavnovo domačijo (C 34), v 30. letih pa je bilo balinišče v Gasi pod Metodovo hišo (C 19) ter v Logu. Zelo razširjeno in priljubljeno med vsemi sloji prebivalstva je bilo zahajanje v okoliške gostilne: v Planino k Ivanu, v Sebrelje, v Log in h Gorenjcu. V slednji so se zlasti zbirale »boljše« cerkljanske družine. Starejši Cerkljani se spominjajo, da je bila cesta proti Zelinu vsako nedeljo popoldne polna sprehajalcev, ki so šli h Gorenjcu. Tam so posedali na lepo urejenem vrtu ali v gostilni, pod večer pa so se vračali domov. Tako je bilo pod Avstrijo. Podobno pa se spominjajo, da so v letih med obema vojnama, torej pod Italijo, Cerkljani hodili, nekateri pa so se že vozili z avtomobili, v gostilno v Log. Tam so se v posebnem štiblcu (kabinetu) tudi zbirali člani prepovedanih društev in ljubitelji petja ter prepevali slovenske pesmi. Italijani so menda to celo prenašali. V gostilnah so se v prostem času zbirali predvsem moški. Ob nedeljah dopoldne so bile gostilne polne moških iz okolice, ob večerih in nedeljskih popoldnevih pa so se tam srečevali večinoma Cerkljani. Zlasti pod Italijo je veljalo, da niso bile vse gostilne za vse ljudi. Kavarna na primer je bila samo za boljše italijanske oficirje, in mladi cerkljanski fantje so le redko zahajali tja. Raje so se zadrževali v Dopolavoru. To je bila čisto navadna gostilna, katere lastnik je bil sicer Italijan, vendar je bilo tam vse ceneje, dobro so bili postreženi, pa tudi nobene politike niso vsiljevali, kar bi sicer glede na ime tu pričakovali. V hotelu Porezen so se hranili italijanski oficirji, ki so v poletnih dneh zelo radi posedali na vrtu in poslušali priložnostne koncerte italijanske vojaške godbe, ob večerih pa so se v njem zadrževali tudi premožni Cerkljani. Med NOB so bila tu bivališča vodstev raznih političnih in tudi vojaških forumov, ki so se v Cerknem zadrževali. Ob posebnih priložnostih so se v največjih cerkljanskih gostilnah, na Po-reznu in pred tem pri Firbarju zbirali tudi drugi ljudje. Te posebne priložnosti so bili razni družinski prazniki, npr. krst, birma, pa tudi smrt. Med Cerkljani, zlasti pa med okoličani, je bila navada, da so ob takih dnevih šli v gostilno — skupaj z otroki — na kosilo, ki se je največkrat zavleklo pozno v popoldne. V nasprotju z moškimi so se ženske zbirale pri vsakdanjih opravilih. Pri vodnjaku na trgu pred cerkvijo in pri drugih manjših šternah v naselju (v Strani pred hišo št. 28, pri šoli — C 172, pred staro sodnijo — C 59, pri Kabalu v Sigadah — C 23, pri Robu v Gasi — C 18 in pred brivnico — C 96). Predvsem ob večerih so se pri vodnjaku rade dlje časa zadrževale in »na hitro obrale vse, kar se je čez dan zgodilo«.23 Enako vlogo sta imeli tudi javni pralnici na Cerknici in Zapoški. »Nobena stvar se v Cerknem ni zgodila, ne da bi jo babe premlele, ko so prale na Cerknici. Zato se je te pralnice tudi prijel vzdevek ,parlament1.«24 Večina cerkljanskih žena in deklet je klekljala v zimskih večerih. Ob tem opravilu so se zbirale po posameznih hišah, tako da je vsaka enkrat prišla na vrsto. Zene iz Brdc so klekljale v Brdcih, tiste iz Strane v Strani itd. Pri učitelju Metodu Peternelju so se shajali tisti Cerkljam, ki so se ukvarjali s čim posebnim. V nekem smislu so bili to čudni ljudje, pravijo Cerkljani. K njemu je na primer zahajal domačin Moškat, ki je vse življenje delal per-petuum mobile, in mladi, za tehniko nadarjeni trgovčev sin Tomaž Štrukelj, ki je pri Peternelju poslušal prva predavanja iz fizike. Predvsem pa so se tu pod Italijo shajali mladi slovenski učitelji, katerim je Peternelj bil duhovni vodja in svetovalec.25 Pod Avstrijo in prva leta pod Italijo so se ljudje radi zbirali na različnih kulturnih prireditvah. Nastopi pevskega zbora, dramske skupine, tamburaške skupine, instrumentalnega orkestra in mladih sokolov so bili v dvorni Gospodarskega doma in na dvorišču Firbarjeve, pozneje Gabrijelove hiše (C 85). Ti nastopi niso imeli samo kulturnega poslanstva, temveč so vedno izzveneli v poudarjanju narodne zavesti, poudarjanju slovenstva. To se je še stopnjevalo pod Italijo, dokler leta 1927 vsa društva niso bila razpuščena. Dovoljeno je bilo samo cerkveno petje, »v zakristiji pa smo vadili tudi narodne pesmi in Italijani so nas zato večkrat preganjali«.2“ Med drugo svetovno vojno pa vznikne posebna oblika zbirališč, ki jih ponavadi ne imenujemo tako. To so javke OF. Prav na javkah je bil pretok sporočil izredno pomemben. Tu so si namreč aktivisti OF izmenjavali sporočila in dobivali ali oddajali material. Tako zbirališče aktivistov OF je bilo pri glavnem organizatorju OF za Cerkljansko, pri krojaču Jaki Štucinu-Cvetku v hiši št. 18 v Gasi. »Tam so vsi njegovi sodelavci imeli blago in so k njemu hodili z izgovorom, da imajo obleko v delu.«27 Poleg te javke so bile še druge, in sicer v trgovini C 85, pri čevljarju C 137 in v hišah C 72, C 176, C 169 in C 24. Po kapitulaciji Italije, septembra 1943, ko je bilo Cerkno svobodno in se je v njem razvila vrsta dejavnosti za potrebe partizanske vojske, so bile v posameznih hišah javke za posamezne dejavnosti: v C 64 javka za orožarje, v C 67 javka za tehniko Porezen, v C 78 tudi javka za tehniko Porezen in v C 123 javka obveščevalcev Vojkove brigade.28 23 TZ. Ivana Bizjak, november 1983. Informator G. Peternelj, kmet, i'. 1910, Cerkno. Hrani Muzej Cerkno. 24 TZ. Ana Štucin, april 1983. Informator R. Štucin, trgovec, r. 1896, Cerkno. Hrani Muzej Cerkno. 25 Marija Rutar, Bilten št. 2/1970, s. 16, Hrani Muzej Cerkno. 23 TZ. Ivana Bizjak, december 1983. Informatorka M. Eržen, gospodinja, r- 1910, Cerkno. Hrani Muzej Cerkno. 27 Ana Štucin, navedeno delo, s. 30. 28 Topografski pregled Cerknega... s. 1—8 in Topografija Cerknega. Hrani Muzej Cerkno. VIRI ZA PREŽIVLJANJE CERKLJANOV Kmetijstvo in gozdarstvo Najpomembnejša gospodarska veja Cerkljanov v letih od 1910 do 1945 je kmetijstvo-poljedelstvo in živinoreja. Gospodarstvo vsake posamezne družine si je prizadevalo, da bi bilo samozadostno. Bajtarji so pridelovali poljščine, kot so krompir, fižol, zelje, repa, le redki med njimi tudi žito. Večji posestniki so sejali tudi žito, vendar izključno za domače potrebe. Živina in gozdnogospodarski izdelki so bili v omejenih količinah namenjeni za trg. Kmetje so redili govedo in prašiče. Koze in ovce so bile izjema. Konji in voli kot vprežna živina so bili znamenje premoženja oziroma simbol ugleda. Prodaja mleka v vaško mlekarno in enega telička na leto je večini pomenila edini vir denarnih dohodkov. V letih do gospodarske krize, ki se je v Cerknem začela kazati kmalu po letu 1925, vrh pa je dosegla okoli leta 1930, so bile precejšnje možnosti za prodajo lesa, čeprav po razmeroma nizkih cenah. Les so odkupovali cerkljanski lesni trgovci (trije), na njihovih žagah in v gozdovih pa je našel delo marsikateri bajtarski sin. Ob teh primarnih agrarnih vejah velja omeniti še sadjarstvo, ki pa ni bilo kdo ve kako napredno. Malo kmetov je kaj več vedelo o sadjereji. Sadovnjaki so bili združeni z drugimi kulturami, večinoma s travniki. Vsekakor pa so Cerkljani pridelali dovolj sadja — jabolk, hrušk in sliv, da so nakuhali domačega žganja, zase in za prodajo. Trgovina V obravnavanem obdobju so se v Cerknem tudi že ukvarjali s trgovino kot gospodarsko dejavnostjo, ki je pomenila glavni vir za preživljanje posameznim družinam. Trgovci so se šteli med najbolj premožne Cerkljane. Najhitreje so obogateli lesni trgovci. Denar pa so vlagali v nakup zemlje in stanovanjskih hiš. Poleg stalne, poklicne trgovine so bile v Cerknem znane tudi oblike občasnega kupčevanja. To so bili letni sejmi, združeni s krajevnimi cerkvenimi prazniki. Na sejme so prihajali kramarji iz vse Poljanske doline in tudi iz Rezije. Velikega pomena za prodajo in nakup živine je bil živinski sejem v Cerknem, ki je bil večkrat na leto na posebnem trgu, na tako imenovanem »žvin-skem placu«. Med italijansko oblastjo se je na območju Cerkljanskega, ki je bilo obmejno območje med Jugoslavijo in Italijo, množično razvila še ena oblika trgovine, in sicer tihotapstvo ali, kot ji Cerkljani pravijo, »katrabant«. Ljudje so hodili v Jugoslavijo po skrivnih poteh in tam poceni kupovali živino, moko, sladkor, olje, kavo in tobak. Nekaj so imeli za lastne potrebe, drugo pa so prodali. Obrt in rokodelstvo Če sem na začetku tega poglavja zapisala, da je kmetijstvo glavna gospodarska dejavnost, pa to še ne pomeni, da je tudi edina in za vse sloje prebivalstva enako pomembna. Obrtne dejavnosti in kmetovanje se nenehno Semanji dan v Cerknem. Plac in Ta glavna ulica sta nekajkrat na leto zaživela kot tržni prostor. Fotografirano okrog leta 1920. prepletajo. Včasih tako zelo, da ni mogoče trditi, da je eno glavni, drugo pa le dodatni vir za preživljanje. V kraju so v obravnavanem obdobju začeli delati vsi obrtniki in rokodelci, ki so bili potrebni domačemu prebivalstvu, pa tudi taki, katerih pomen je splošnejše narave, npr. zidarji, čevljarji, kamnosek in avtomehanik. Stalnim obrtnikom (avtomehanik, fotograf, večji čevljarji) in večjim trgovcem je bilo kmetijstvo le dodatni vir za preživljanje, pomembno pa se je izkazalo v letih krize, prav posebej pa med drugo svetovno vojno. To potrjujejo izjave Cerkljanov samih. »Težko je bilo aprila 1941, ko smo se vrnili iz beguncev. Vse so nam pokradli. Še sreča, da smo imeli malo sveta, vsaj za krompir,« se spominja čevljarjeva žena.20 Med obrtniki okoli leta 1910 že najdemo: kovača, čevljarja, šiviljo, krojača, kolarja, mlinarja, žagarja, kamnoseka, pečarja, barvarja platna, lectarko, kleparja in pasarja, urarja, zidarja, mizarja, podobarja in pozlatarja, rezbarja, pleskarja, tkalca platna, peka, brivca, strojarja, fotografa, klekljarico, poleg teh pa še delavca pri rudosledih, delavca v gozdarskem vrtu, delavca na žagi ali v gozdu, delavca v peskokopu, občinskega uradnika (odvetnika, pisarja), druge občinske uslužbence (orožnika, mrliškega oglednika), učitelja, duhovnika, krošnjarja, ribiča, poštnega uradnika in voznika poštne kočije, mesarja cer- 20 TZ. Ivana Bizjak, december 1983. Informatorka J. Moškat, gospodinja, r. 1902, Cerkno. Hrani Muzej Cerkno. kovnika, trgovca in gostilničarja ter dninarja. Klekljanje pa je bilo doma tako rekoč pri vsaki hiši. Okoli leta 1930 zasledimo vse že omenjene poklice razen barvarja platna, delavca pri rudosledih, mrliškega oglednika, krošnjarja in kamnoseka, na novo pa se pojavi avtomehanik. Okoli leta 1940 je stanje glede na leto 1930 tako rekoč nespremenjeno. Za opravljanje katerekoli obrti, tudi odprtje trgovine ali gostilne, so med italijansko oblastjo potrebovali posebno obrtno dovoljenje. Ob težavah, ki so pestile obrtnike, velja omeniti še naslednje. V 30. letih, ko so bile še občutne posledice krize, so ljudje imeli izredno malo denarja. Čevljarjeva žena se spominja, da »je bilo dosti dela, toda kaj ko ljudje niso plačevali in smo dajali čevlje kar na puf.« Prav iz tega vzroka so nekateri obrtniki sprejemali naročila za italijansko vojsko. V letih pred drugo svetovno vojno so si najbolj opomogli tisti, ki so delali za Italijane: čevljarji, (ti so delali za italijansko vojsko), šivilje, (ki so šivale italjanskim družinam) in mesarji (ki so dobavljali meso italijanski vojski). Izključno za potrebe vojske so med NOB na Cerkljanskem delale partizanske delavnice. Po nekaterih ugotovitvah30 je na Cerkljanskem v tem kratkem obdobju delovalo 60—70 partizanskih delavnic, od tega v Cerknem 20. V njih je delalo pribl. 120 ljudi, domačinov in iz drugih krajev. Partizanske delavnice so temeljile na obrtni dejavnosti, ki je bila v Cerknem in na širšem Cerkljanskem močno razvita že prej. Njihova posebnost je bila v tem, da so delale izključno za partizansko vojsko, da so se po potrebi selile, opuščale in hitro na novo spet začele delati drugje. Možnosti za delo pa so bile dane že prej: orodje, delovni prostori in zlasti ljudje. To so bile šiviljske, čevljarske, mizarske, sedlarske, kolarske, avtomehanične, radioelektro delavnice, kovačije in orožarne. Iz ene teh delavnic, ki je delala že v predvojnem času, se je razvila današnja tovarna ETA. Rudarstvo in druge gospodarske veje Kljub sorazmerni bližini Idrije (20 km) in rudnika živega srebra ter temu, da v obravnavanem obdobju oba kraja že imata cestno povezavo, Cerkljani niso hodili delat v Idrijo, niti se niso v Idrijo izseljevali, da bi delali v rudniku. Ze pred prvo svetovno vojno, posebno pa po letu 1925, so možje hodili na delo v tujino. Največ jih je odšlo v Francijo in Belgijo, kjer so delali kot rudarji. Med leti 1930 in 1940 so možje in fantje dobivali delo tudi pri italijanskih podjetjih, ki so gradila vojašnice v Cerknem ter ceste in vojaške utrdbe v okoliških vaseh. »To je bilo za takratne razmere precej dobro plačano delo; 9 lir na dan in vsaj redni dohodki so bili. Bilo pa ga je zelo težko dobiti in obdržati. Ce so te dobili, da si med delovnim časom kadil, je bilo že dovolj, da so te izplačali in odpustili.«31 Posebno pozornost zasluži v pogledu govspodarstva čas NOB, zlasti od kapitulacije Italije naprej. Cerkno je bilo središče osvobojenega ozemlja, zato so se 50 Branko Kalan, Partizanske delavnice na Cerkljanskem. Diplomska naloga na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. 53 s. 31 TZ. Ivana Bizjak, januar 1984. Informator V. Bizjak, avtomehanik, r. 1919, Planina. Hrani Muzej Cerkno. Najbolj pogostna obrt na Cerkljanskem je bilo klekljanje. Zlasti revnejšim in ženskam je pomenilo pomemben vir zaslužka. Fotografirano okrog leta 1905. vanj zatekali borci po hudih bitkah, tu so bile številne zaledne partizanske ustanove, prav tako pa tudi bivališča številnih vojaških in političnih forumov. Vse te ljudi je bilo treba prehranjevati. Kako, je bilo določeno tudi z odloki. »Za prehrano NOV naj skrbijo krajevni NOO ... ali pa njihove gospodarske komisije«.32 Torej je bila skrb za vse te ljudi na ramenih Cerkljanov. Večina moških pa je bila vključena v NOV, zato so zemljo obdelovale ženske, otroci in ostareli možje. Vojska je le redko pomagala domačinom pri obdelavi zemlje ali pri obnovi Požganih domov. Delno tudi zato je bil pri štabu 9. korpusa ustanovljen NOV-GRAD — narodnoosvobodilna vojna gradnja. »Drugi bataljon Novgrada je imel sedež v Cerknem. V njem so bili moški, starejši od 45 let, ki niso bili sposobni za operativne enote... so pomagali pri gozdnih delih, poljskih delih in popravilu hiš,.. .«33 Zadruge Kmetijska dejavnost na Cerkljanskem v obravnavanem obdobju le ni bila tako pasivna, kot se zdi na prvi pogled. Vlogo izobraževanja kmetov je imelo Gospodarsko društvo, ki je ustanovilo tudi prvo Hranilnico in posojilnico v 32 Metod Mikuž, Slovensko partizansko gospodarstvo. Ljubljana 1969, s. 80. 33 Karlo Kumše, Janez Slovenc, Narodnoosvobodilna vojna gradnja (nov-grad). Primorska srečanja 83, s. 301. 5* 67 Cerknem (okr. leta 1893). Pripravljali so predavanja s področja sadjarstva, poljedelstva in živinoreje. Pred prvo svetovno vojno je imel pomembno vlogo tudi praktičen pouk sadjarstva v cerkljanski ljudski šoli, kjer so učenci na šolskem vrtu sami vzgajali sadje in zelenjavo. Velikega pomena je bila Mlekarska zadruga, ustanovljena v Cerknem pred letom 1900. Leta 1903 je dobila nove prostore v Gospodarskem domu in je imela za takratne razmere izredno sodobne naprave za posnemanje mleka in izdelovanje masla. Maslo so nekajkrat na teden vozili iz Cerknega s poštno kočijo, po končani prvi svetovni vojni pa z avtom. Do Sv. Lucije, od tam pa z vlakom v Trst in Gorico. V 20. letih so se po skoraj vseh okoliških vaseh ustanavljale mlekarne, ki so izdelovale maslo in ga prodajale prek cerkljanske mlekarne. Poskrbljeno je bilo tudi za izobraževanje mlekarjev na posebnih mlekarskih tečajih v Tolminu. Splošnega pomena je bila tudi Elektrostrojna zadruga, ki je bila ustanovljena v Cerknem leta 1910 ali 1912. Postavila je manjšo elektrarno na Cerknici, ki je bila glavni vir elektrike za Cerkno vse do leta 1937, ko so ga priključili na elektrarno v Podmelcu. Pod italijansko oblastjo je v Cerknem poleg Kmetske hranilnice in posojilnice delala tudi podružnica italijanske banke Monte di Pietä ali Mont, kot so jo Cerkljani imenovali. »Ta je posebno v letih krize zelo rada in hitro pomagala kmetom. Kakor hitro pa le-ti niso redno odplačevali posojil, je stegnila kremplje in prevzela posest. Lep primer je kmetija M. Bevk, C 43. Na te posesti so potem seveda naseljevali Italijane. To je bil del njihove politike.« DEMOGRAFSKA PODOBA CERKNEGA Številčno gibanje prebivalstva Gibanje števila prebivalcev v kraju Cerkno v obdobju 1869—1948: Cerkno Cerkno Leto Število prebivalcev 1869 893 1910 978 1931 1031 1948 831 Iz tabele je videti, da število prebivalcev narašča do leta 1931. leta Leta 1948 pa se močno zmanjša. Kar za 200 ljudi oziroma za 19,4 %. To je delno posledica druge svetovne vojne (padli) ter izseljevanja takoj po vojni v letih 1945 in 1946. Občina Cerkno Občina Cerkno Leto Število prebivalcev 1869 5006 1910 5296 1931 6245 1948 5052 V obdobju do leta 1931 prebivalstvo številčno raste. (Veliko naraščanje prebivalstva leta 1931 je tudi posledica priključitve občine Šebrelje k občini Cerkno leta 1927.) Poglavitni vzrok je naravni prirastek, medtem ko so migracije le obrobnega pomena. Med leti 1920 in 1930 se je sicer nekaj ljudi izselilo, obenem pa se je že priselilo nekaj italijanskih družin.34 Socialna in poklicna sestava prebivalstva Glede na to, da je bila v Cerknem v obravnavanem obdobju glavna gospodarska veja kmetijstvo, so prevladujoči sloj prebivalstva kmetje. Po mnenju Cerkljanov je kmet vsakdo, ki ima zemljo oziroma »grunt«, 2 ha ali 20 ha. Zelo na grobo ločijo bajtarje, bolj male kmete ali dobre bajte in malo boljše kmete. Ni bilo v navadi, da bi ljudje v Cerknem uporabljali izraze srednji kmet ali velik kmet. Obstajala pa so merila in norme, ki so ljudi delila v posamezne skupine znotraj kmetstva. Ta merila so bila: količina zemlje, število gospodarskih Poslopij in število živine. Med slednjo je bila izredno velikega pomena vprežna živina — voli in konji. Imeli so jih le srednji in veliki kmetje. Na podlagi ustnih in pisanih virov lahko ugotovimo tole: Bajtar je bil tisti, ki je imel 2—3 ha zemlje in redil 1—2 glavi živine. Mali kmet ali »dober bajtar« je imel do 6 ha zemlje in 3—4 glave živine. Srednji ali »dober kmet« je imel pribl. 8 ha zemlje in 6—8 glav živine, velik ali »boljši kmet« pa je bil tisti, ki je imel 10 in več ha zemlje in pribl. 10 glav živine.35 Leta 1924 je bilo v Cerknem 159 posestnikov,36 56 takih, ki so imeli manj kot 1 ha zemlje, 39 posestnikov je imelo 1—3 ha zemlje, naslednjih 44 do 6 ha zemlje; samo 20 je bilo takih, ki so imeli pribl. 10 ha, 3 pa so bili zelo veliki Posestniki (eden je imel 32 ha, drugi 25 ha in tretji 15 ha zemlje). V prvi in drugi skupini se družinski člani občasno ali stalno ukvarjajo še z dodatno dejavnostjo. Zasledimo enega lastnika mesnice in enega mesarja, enega kleparja, Pet zidarjev, enega gozdnega delavca, eno lectarko, dva manjša trgovca, dva trgovca in gostilničarja, dve pismonoši, enega kovača, enega rezbarja in po- 34 Vsi podatki o številu prebivalstva so iz Krajevnega leksikona Slovenije. Ljubljana 1968, s. 63. 35 Sumarnik posestnih listov k. o. Cekno, posestni listi k. o. Cerkno in TZ Ivane Bizjak. Hrani Geodetska uprava Idrija in Muzej Cerkno. 36 Posestni listi k. o. Cerkno in k. o. Reka — Ravne. Hrani Geodetska uprava Idrija. zlatarja, enega podobarja, dva lastnika žage, dva fotografa (obe ženski), dva peka, dva mizarja, eno šiviljo, enega lastnika mlina, enega kamnoseka, enega šoferja, tri manjše gostilničarje, štiri čevljarje, dva soboslikarja, dva trgovca, enega urarja, eno delavko v gozdarskem vrtu, enega delavca na žagi, enega občinskega uslužbenca ter dve lastnici majhne pekarne kruha. Najbolj množična obrt, s katero si vsi služijo kruh, je klekljanje. Izredno velikega pomena za to skupino prebivalstva pa je dninarstvo. Med posestniki z do 6 ha zemlje zasledimo trgovca in gostilničarja, lastnika mesnice in gostilne, lastnika žganjetoča, lastnika manjše trgovine, lastnika avtomehanične delavnice ter enega zidarja, enega kleparja, enega urarja, enega cerkovnika in enega delavca na žagi. V tretji skupini, v kateri so lastniki z do 10 ha zemlje, se jih manj ukvarja z dodatno dejavnostjo: dva lastnika mlina, en lastnik strojarne in trgovine z usnjem, en lastnik gostilne in mesnice in en lesni trgovec ter lastnik gostilne. Za slednje velja, da jim je trgovina pomenila glavni vir za preživljanje, zemlja pa je bila drugotnega pomena. V zadnji skupini sta dva velika lesna trgovca in lastnika žag, samo eden pa se preživlja s kmetijstvom. Številčno precej močna plast prebivalstva v vsem obdobju od leta 1910 do 1945 so najemniki, ki jih le redki Cerkljani imenujejo »gösti«, »gastövi«, pač pa stanovalci, najemniki. Glede na vire, ki sem jih uporabljala, o tej skupini prebivalstva ne morem dati nikakršnih izsledkov, zato le nekaj najbolj splošnih ugotovitev. Večji posestniki in trgovci v Cerknem so vsi imeli po več hiš, ki so jih dajali v najem. Najemniki so bili praviloma brez zemlje, marsikateri pa si je z leti utrdil gmotni položaj in odkupil hišo, v kateri je stanoval ter postopno nakupoval še zemljo. Sicer pa so najemniki obdelovali zemljo svojemu gospodarju ali pa zanj opravljali obrt. V zameno so imeli stanovanje in njivo, na kateri so pridelali najnujnejše. Za oznako te skupine ljudi nekateri uporabljajo celo izraz »koloni«. »Bili so koloni.« Zelo pogosto so najemali stanovalce v podstrešna in kletna stanovanja. Zlasti veliko tovrstnih podnajemnikov je bilo v Cerknem pod italijansko oblastjo. Premožnejše cerkljanske družine so oddajale stanovanje tudi italijanskim oficirjem ter uradnikom in njihovim družinam. Pri revnejših družinah pa so se naseljevali stari, onemogli ljudje in matere z nezakonskimi otroki. Zanje je značilno, da so se velikokrat selili. Med najpogostejšimi poklici je na prvem mestu kmet — obdelovalec zemlje in rejec živine. Pogost poklic je tudi trgovec in gostilničar, čeprav za te velja, da so se le redki izučili trgovskega poklica. Tisti redki so bili iz premožnih družin. Za trgovce in gostilničarje v Cerknem na začetku tega stoletja tudi velja, da so izšli iz premožnejših kmečkih družin. Med njimi so bili tudi priseljenci: eden iz Kanomlje (okoli leta 1909), eden iz Polic (okoli leta 1895), eden iz Novakov (že sredi 19. stol.) in eden iz Dalmacije (po končani prvi svetovni vojni). Možnosti za izobraževanje niso bile prav velike. V Cerknem je bila ljudska šola štirirazrednica (od srede 18. stol.), ki so jo v obravnavanem obdobju obiskovali skoraj vsi otroci iz Cerknega; iz okoliških vasi, ki še niso imele šol, pa le sinovi večjih ali bolj naprednih kmetov. V 20. in 30. letih pa so šolo obiskovali vsi otroci. To so bile italijanske šole z njihovimi učitelji in italijanskim jezikom. Možnost za nadaljnje izobraževanje so imeli le redki posamezniki: otroci iz premožnejših cerkljanskih družin in pa otroci, katerih očetje so imeli priznan status vojaških vojnih invalidov iz prve svetovne vojne. Tako je trgovčev sin postal trgovec, hči pa zdravnica; v drugem primeru je trgovčev sin prav tako postal trgovec, hči pa računovodkinja. Sin učitelja — vojaškega vojnega invalida je študiral kemijo, v drugem primeru pa je hči srednjega kmeta in mlinarja, tudi vojaškega invalida, postala računovodkinja, druga učiteljica, dva sinova pa sta postala avtomehanika. Sin zidarja je postal učitelj, drugi pa čevljar. »Sinovi bajtarjev in malih kmetov pa smo bili srečni, če smo se lahko izučili kake obrti, da nas je kdo vzel za vajenca ali, kakor smo rekli, za lerfänta, ksejla.«37 Vajence so imeli v Balantačevi trgovini (C 92), v Gabrijelovi trgovini (C 85), vajence so imeli čevljarji, šivilje, kovači in krojači. Vajenca je imel fotograf M. Peternelj (C 19) in avtomehanik G. Obid (C 189). Prav ta mehanična delavnica je vzgojila vrsto mladih avtomehanikov, ki so uspešno delali že med vojno v partizanskih delavnicah. Med italijansko okupacijo (nekako od leta 1923, ko je bil uvedena Genti-lijeva reforma) italijanski učitelji niso imeli motiva, da bi pošiljali študirat slovenske otroke, zato so bili študentje v tem času redke izjeme. Tudi osnovno šolstvo je bilo tedaj na zelo nizki ravni. Nacionalna sestava Omenjeno je bilo, da je Cerkljansko prehodno območje, vendar le v geografskem in upravno-političnem pogledu. V nacionalnem pogledu so tu in v okolici zmeraj živeli Slovenci, ki pa so bili pod tujo oblastjo. Zato je bilo poudarjanje narodne zavesti, torej poudarjanje slovenstva, tod zmerom zelo živo. 2e pod Avstrijo je bilo to zelo aktualno, kazalo pa se je predvsem v društveni dejavnosti. Dramske skupine so študirale dela slovenskih pisateljev, in tudi knjižnice društev so bile bogato založene z domačo pisano besedo. Pripadniki tujih narodnih skupnosti, ki so živeli v Cerknem pred prvo svetovno vojno, so bili zelo redki. Zasledimo le trgovca A. Radmana — Hrvata iz Dalmacije in brivca S. Doška — Ceha ali Hrvata, ki pa se je odselil že pred letom 1930. Pač pa so z italijansko okupacijo leta 1918 začeli prihajati Italijani. Najprej so bili to le predstavniki oblasti s svojimi družinami, po letu 1930 pa se je okrepilo priseljevanje civilnega prebivalstva. Vendar njihov prihod in nastanitev v Cerknem ni pomenil priseljencev, ki bi se vključevali v novo okolje, marveč ravno nasprotno. Čeprav so bili v manjšini, so hoteli vplivati na domačine, saj so se semkaj naselili s posebnim namenom. Italijanske oblasti so skušale tako pospešiti poitalijančevanje slovenskega življa. Ni jim bilo dovolj, da so kot edini uradni jezik uvedli italijanščino, da so zaprli slovenske šole, da so izseljevali slovenske učitelje. Svoje ljudi, pra- S7 TZ. Ivana Bizjak, januar 1984. Informator G. Bevk, čevljar in upokojeni delavec, r. 1921, Cerkno. Hrani Muzej Cerkno. viloma najbolj vdane fašističnemu režimu, so vrivali med Slovence. Med priseljenci so bili tudi vohuni in ovaduhi. Večina tega italijanskega civilnega prebivalstva se je vmešavala v slovensko prebivalstvo in skušala nanj vplivati na različne načine. Iz pisanih virov lahko povzamemo naslednje:38 A. R. je bila žena občinskega tajnika in njegova desna roka. Nadlegovala je ljudi s fašističnimi nazori. G. G. in M. G. sta stalno zaničevala ljudi. Družina L. so bili slabi ljudje. Ce je kdo le mogel, je spravil človeka v zapor. Vendar pa vsi Italijani niso bil slabi, pravijo Cerkljani. »Nekateri med njimi so živeli preprosto vsakdanje življenje in se v politiko niso vmešavali. Z vsemi pa smo prihajali v stik in se je bilo treba z njimi normalno, če že ne prijazno obnašati. Najbolj izpostavljeni smo bili v trgovinah, ampak saj smo bili od njih tudi odvisni. Ce smo sploh hoteli obdržati trgovino, smo se morali vpisati v fašistično stranko.«3” »Mladi fantje tudi nismo marali, da so se naša dekleta družila z Italijani. Ce se je to zgodilo, smo jih kar odpisali, kot da jih ni več. Smo jih ignorirali. Seveda, če so bila to nam enaka dekleta, če so bile to ta boljše Cerkljanke, jim pa tako nič nismo mogli.«40 Da pa so se z italijanskimi fanti, največ z vojaki, družila ena in druga, je videti tudi po tem, da imamo v letih od 1920 do septembra 1943 v Cerknem 11 porok med Italijani in Cerkljankami iz različnih socialnih slojev.41 Ob kapitulaciji Italije so se skoraj vsi Italijani odselili. Prav tako so do konca septembra odšle v Italjo vse italijanske družine iz Cerknega in okolice. Ostali so le redki posamezniki, ki so se vključili v NOV, npr. dr. Sticchi. Okrog leta 1940 je bilo v Cerknem približno 1000 Italijanov, od tega 700—800 vojakov, 20—25 carinikov, 1 tajni agent kvesture, 10 karabinjerjev, 6 mož posadke fašistične milice, 2 zdravnika, 5 učiteljev in 24 italijanskih družin.42 V letih 1944 in 1945 se je v Cerknem in širši okolici občasno zadrževala divizija Garibaldi Natisone (v sklopu 9. korpusa), operacijska enota, sestavljena iz partizanov italijanske narodnosti. Kljub 25-letni italijanski okupaciji Primorske in kljub sovraštvu, ki so ga tedaj občutili Slovenci do teh vrinjencev, sta si v boju proti skupnemu sovražniku oba naroda složno podala roki. Domačini so te borce sprejemali kot svoje.43 Migracije Na spreminjanje števila prebivalstva je v Cerknem v obravnavanem obdobju vplival predvsem naravni prirastek. Selitveni prirastek je drugotnega pomena. 38 Fascikel SPO (severnoprimorsko okrožje), različni dokumenti. Hrani muzej Cerkno. 30 TZ. Ivana Bizjak, december 1983. Informatorka M. Gosar, upokojena računovodkinja, Cerkno, r. 1916. Hrani Muzej Cerkno. 40 TZ. Ivana Bizjak, januar 1984. Informator G. Bevk, čevljar in upokojeni delavec, r. 1921, Cerkno. Hrani Muzej Cerkno. 41 Poročna knjiga od leta 1920 naprej. Hrani Arhiv župnijskega urada Cerkno. 42 Fascikel SPO in Kronika Cerkno. Hrani Muzej Cerkno. 43 Primerjaj tudi: Lidija Sentjurc, Diskusija. Primorska srečanja 83, s. 305. Če se kdo izseli, Cerkljam pravijo, da »je šel notri«, če pa se vrne iz tujine, pa pravijo, da »je prišel ven«. Te fraze pozna še danes večina Cerkljanov. V letih 1910 do 1945 se je iz Cerknega izselilo najmanj 30 posameznikov in 8 družin.44 Glavni vzrok za izseljevanje je bila gospodarska kriza. Zato tudi opazimo najmočnejše izseljevanje od leta 1928 do 1932. V tem času so se izseljevali povečini moški, gospodarji ali sinovi bajtarjev in malih kmetov. Hodili so v rudnike v Nemčijo, Francijo in Belgijo, redki pa tudi v Ameriko. Družine so se razen ene vse izselile v Jugoslavijo. Posamezniki, ki so tudi odšli v Jugoslavijo, so se izselili predvsem iz političnih vzrokov, ker so bili v slabih odnosih z italijanskimi oblastmi. V drugi polovici 30. let so se izseljevala tudi mlada dekleta. Ta so hodila delat v Italijo. Prostorsko gledano, je bilo največ izseljenih deklet iz Brdc, kar 10 mož pa je bilo iz Čela. Po uvedbi fašizma leta 1922 so bile italijanske oblasti vedno bolj nestrpne do Slovencev. Zato so se nekateri posamezniki sami izseljevali. V drugi polovici 20. let pa so oblasti začele prisilno izseljevati inteligenco. Slovenski učitelji so morali iti službovat daleč v notranjost Italije ali pa so ostali brez službe. S Cerkljanskega, torej tudi iz Cerknega, so izselili slovenske učitelje. Ob začetku druge svetovne vojne v Jugoslaviji, 6. aprila 1941, so italijanske oblasti izdale ukaz, da je treba izprazniti ves obmejni prostor. V to je bilo zajeto tudi Cerkno. In res, po 10. aprilu so Italijani izselili vse prebivalstvo na Cerkljanskem. Ljudje pravijo: »Sli smo v begunce.« Pobrali so nekaj najnujnejše opreme in odšli. Hiše so pustili odprte in prazne, živino pa so morali oddati Italijanom. Niso vedeli, kaj jih čaka. Kolone izgnancev so potovale peš in z vozovi proti Gorici. Nekateri so prišli do Vidma, drugi tudi precej dlje. Po desetih ali štirinajstih dneh pa so se že začeli vračati domov; tu pa so našli le opustošene in izropane domove. Priseljevanje v Cerkno je bila še večja redkost kot izseljevanje. Do prve svetovne vojne so bili priseljenci skoraj vsi učitelji, odvetniki, davkarji in orožniki. Med drugim prebivalstvom pa se jih je največ priselilo iz bližnjih vasi. Med prvo svetovno vojno so se v Cerknem občasno zadrževali begunci s soške fronte. Po italijanski okupaciji Primorske so se v Cerknem naselili prvi Italijani, predstavniki njihove oblasti. Potem so prihajali učitelji, v 30. letih pa še drugo civilno prebivalstvo in vojska. Okrog leta 1940, torej tik pred vojno, je bilo v Cerknem približno 1000 Italijanov. Večina le-teh se je po kapitulaciji Italije odselila, ostali so le redki posamezniki. Po kapitulaciji Italije, ko je NOB doživel silen razmah, se je iz Cerknega začasno odselilo veliko ljudi. Samo v partizanske enote se je vključilo pribl. 200 Cerkljanov, torej v poprečju več kot eden od vsake hiše.45 Hkrati pa so v Cerkno vsak dan prihajali drugi borci, se tukaj več ali manj zadrževali in spet odhajali naprej. 44 Različni ustni viri in Mapa: Izseljevanje. Hrani Muzej Cerkno. 45 Kartoteka borcev NOB. Zbira in ureja Viktor Prezelj, upokojeni delavec, Cerkno 127. Hrani sam. DRUŽBENO RAZLIKOVANJE Glede na socialni položaj in poklic, ki ga je posameznik opravljal, se je med prebivalci Cerknega izoblikovala lestvica bolj ali manj uglednih Cerk-ljanov. Pod Avstrijo so bili najbolj cenjeni duhovniki, orožniki, učitelji, zdravniki, občinski uradniki in trgovci. Za večino teh poklicev velja (izjema so nekateri trgovci), da so jih pod Avstrijo opravljali priseljenci. Isti poklici so sicer obstajali še pod Italijo, vendar niso bili več tako cenjeni. Opravljali so jih Italijani, novi oblastniki, predvsem pa okupatorji. V vsem obravnavanem obdobju je bilo v ospredju družbeno razlikovanje, ki je temeljilo na premoženjskem stanju posameznikov. Med najuglednejše in najpomembnejše Cerkljane v tem času so šteli trgovce in veleposestnike. Deset hiš oziroma družin je veljalo za najuglednejše. Njihov položaj na družbeni lestvici je torej določalo njihovo premoženje. Le-to pa se je kazalo v zunanji podobi njihovih hiš, v notranji opremi, oblačenju, v možnostih za izobraževanje in drugje. Hkrati pa Cerkljani za marsikoga izmed njih navajajo, da moralno niso bili neoporečni. Omenjajo skopuštvo, pohlep, oderuštvo in goljufijo. Res pa je tudi, da se bili ti premožni Cerkljani pod Avstrijo politično bolj napredni. Večina so bili liberalci, medtem ko so bili kmetje z redkimi izjemami klerikalci. (Pred prvo svetovno vojno je bila v Cerknem delitev na klerikalce in liberalce zelo vidna in poudarjena.) Med drugo svetovno vojno pa so bili kmetje tisti, ki so osvobodilni boj podpirali materialno že med ilegalo. Po letu 1942, zlasti pa po kapitulaciji Italije se pokaže še ena oblika družbenega razlikovanja. Pomembnejši postajajo pripadniki manj premožnih slojev, na primer sinovi in hčere bajtarjev in malih kmetov, ki so hkrati aktivisti in sodelavci OF oziroma tisti, ki so se vključili v partizanske enote. Vse fotografije so delo domačina Franca Peternelja, po domače Cinkovega Franca. Bil je podobar in pozlatar ter fotograf, s to obrtjo pa se je ukvarjal nekako do začetka 30. let tega stoletja. Ohranjeni so izvirni negativi, delno v lasti Mestnega muzeja iz Idrije, Oddelek NOB Cerkno, delno v zasebni lasti sedanjega cerkljanskega fotografa Vinka Tavčarja. Zusammenfassung CERKNO UND SEINE BEWOHNER (1910—1945) Cerkno {Kirchheim) ist eine geschlossene Siedlung mit einigen dazugehörigen Weilern, die in einem Übergangsgebiet zwischen zwei verschiedenen Bereichen liegt, dem dinarischen und dem alpenländischen. Die Ortschaft Cerkno entwickelte sich auf der Sohle eines Talkessels beim Bach Cerknica, an einer Stelle, wo das enge Tal sich zu einem Talbecken weitet und wo der Cerknica-Bach auch seine Zuflüsse Zapoška und Oresovka aufnimmt. Es gab hier wenig Platz zum Siedeln, deswegen ziehen sich einzelne Teile der Ortschaft Cerkno noch an den umgebenden Berglehnen hoch. An diesen Berglehnen um Cerkno herum liegt ein Kranz von Dörfern, die alle nach Cerkno gravitieren, was in der Vergangenheit noch stärker zur Geltung kam als heutzutage. Dank dieser günstigen geographischen Lage und einer relativen Abgeschlossenheit entwickelte sich die Ortschaft Cerkno zu einem Mittelpunkt des Landsgebietes Cerkljansko. Es wäre schwer zu behaupten, dass Cerkno als Siedlung eine regelrechte Marktanlage vorweise. Die Häuserreihen bilden zwar kurze Gassen, die jedoch ganz ordnungslos in der Ortschaft zerstreut sind. Die einzige geschlossene Linie durch die Siedlung bildet die »Gasa« (Gasse), die in »Ta glavna ulica« (Hauptgasse) mündet und sich schliesslich zum »Plac« (Platz) ausweitet und dort endet. Die Weiler, unmittelbar bei Cerkno gelegen, wurden von den Einheimischen stets als Teile von Cerkno betrachtet. In dem behandelten Zeitraum (1910—1945) hatte Cerkno folgende Ortsteile: Sigade, Gasa (Gasse), Brdce (Hügel), Živinski plac (Viehmarkt), Ta glavna ulica (Hauptgasse) mit Usrana gasa (Scheissgasse), Plac (Platz), Strana, Pod bregom, Celo, Rače, Raine und Dolge laze. Die Ortsteile namens Mastanija und Cigunca (Ziegelhütte) entwickelten sich erst in den letzten drei Jahrzehnten. Zu jener Zeit waren das lediglich die Namen einzelner Häuser. Der ansehnlichste Teil von Cerkno waren der Plac und die sogenannte Ta glavna ulica. Diese Teile sind zugleich der Mittelpunkt des Ortes und verleihen ihm ein städtisches Gepräge. Hier lebten die wohlhabendsten Familien oder die »Bessergestellten«, wie sie sich selbst nannten. Inhaber der grössten Häuser am Plac waren die besseren Grundbesitzer, sie besassen mehrere Häuser und befassten sich meistens auch mit anderen Erwerbszweigen, vor allem mit dem Handel. In diesem Ortsteil war der Sitz von Behörden und Verwaltung, ebenso der kulturellen Institutionen. Einen Gegensatz zu diesem Teil von Cerkno bildete der Ortsteil Brdce. Dort wohnten die Keuschler und landlosen Inwohner. Ihre Haupternährungsquelle war der Taglohn, für die Frauen das Spitzenklöppeln. Im allgemeinen bildeten die Bewohner von Brdce den bedürftigsten Teil der Einwohner, sowohl in wirtschaftlicher als auch in moralischer Hinsicht. Sie standen sozusagen auf der untersten Stufe der Sozialleiter. Celo war derjenige Teil von Cerkno, wo der bäuerliche Charakter des Ortes am stärksten hervortrat. Die Sozialstruktur war nicht einheitlich, denn dort wohnten ebenso kleine und mittelgrosse Bauern wie auch Keuschler. Ziemlich ähnlich waren die Verhältnisse auch in Raine, Rače und Dolge laze, nur dass diese Weiler etwas kleiner waren. Bei genauerer Betrachtung der Siedlung können wir feststellen, dass einige Plätze im Orte von besonderer Bedeutung waren. Man könnte sie als Versammlungs-Plätze bezeichnen. Es waren jene Stellen im Ort, wo die Leute zusammentrafen, sich versammelten und auch längere Zeit verweilten. Hier traten Leute miteinander in Kontakt, hier wurde intensiv kommuniziert, hier wurden Informationen ausserhalb von Familie und Hauswesen gesammelt. Zu diesen Orten gehörten der Platz vor der Pfarrkirche, die Gasthäuser, Bocciaspielplätze, Kegelbahnen, Wasserbrunnen und -pumpen, Waschplätze und auch einige Privathäuser. Cerkno hatte im Landgebiet Cerkljansko eine besondere Rolle inne. Der Sitz der Gemeinde befand sich dort schon seit der Zeit der Illyrischen Provinzen (1809—1813). Ferner war dort seit der Mitte des 19. Jahrhunderts der Sitz der Steuerbehörde und des Bezirksgerichts, ebenso der Sitz der Sicherheitsorgane. Bereits Mitte des 14. Jahrhunderts war dort auch das Pfarramt der Pfarre Cerkno. Auch was Gesundheitswesen, Post und Schule anbetrifft, waren die Umwohner auf Cerkno angewiesen. Mit Sicherheit lässt sich behaupten, dass die Landwirtschaft in dem behandelten Zeitraum, entweder als Ackerbau oder als Viehzucht, die primäre Wirtschaftstätigkeit der Bewohnet- von Cerkno war. Aber auch schon der Handel tritt als Erwerbs-tätigkeit in Erscheinung, und zwar sogar als der Haupterwerb einzelner Familien. Die Kaufleute waren die vermögendsten Einwohner von Cerkno. Besonders reich waren die Holzhändler. Alle legten ihr Geld durch den Ankauf von Land und Wohnhäusern an. So können wir sagen, dass in Cerkno der Handel eine besondere gesellschaftliche Rolle spielte. Die Kaufleute stiegen nämlich, materiell gesehen, schnell auf, was dann auch eine gesellschaftlice Rangerhöhung nach sich zog. Ausser dem ständigen, sesshaften Handel waren in Cerkno Formen eines periodischen Handels bekannt. Das waren die Jahrmärkte in Verbindung mit den örtlichen Kirchenfesten. In der Zeit zwischen den beiden Weltkriegen hat sich in Cerkljansko, das ein Grenzgebiet zwischen Jugoslawien und Italien bildete, noch eine weitere Form des Handels entwickelt, der Schmuggel nämlich. Wichtige Wirtschaftstätigkeiten waren, obgleich etwas hintangesetzt, auch Gewerbehandel und Handwerk. Gewerbetätigkeit und Landwirtschaft waren in Cerkno überhaupt oft verbunden, und zwar so sehr, dass sich bisweilen schwer bestimmen lässt, welche von beiden als Haupt- und welche als Nebenerwerbstätigkeit manch eines Bewohners zu betrachten wäre. Im behandelten Zeitraum waren im Ort alle Handwerks- und Gewerbezweige vertreten, die zur Versorgung der einheimischen Bevölkerung erforderlich waren, ja es gab auch solche, deren Wirkungsradius sich räumlich weiter erstreckte. In der Zeit von 1910 bis 1945 hat sich die Einwohnerzahl nicht wesentlich verändert. Wir können allerdings einem geringen Anstieg der Einwohnerzahl registrieren. Nach dem Jahre 1945 ist ein Bevölkerungsrückgang zu bemerken, der als Nachwirkung des Krieges und der Auswanderungen unmittelbar danach erklärt werden kann. Überhaupt ist die Ursache der Schwankungen in der Einwohnerzahl von einem natürlichen Zuwachs und nicht von der Migration abhängig gewesen. Auch die Sozialstruktur der Bewohnerschaft ist ziemlich konstant geblieben. Da die Landwirtschaft am Ort die Haupterwerbstätigkeit war, waren die Bauern auch am zahlreichsten unter der Bevölkerung vertreten. Nach ungeschriebenen Regeln herrschte auch innerhalb der Bauernschaft eine Differenzierung in einzelne Gruppen, wobei der Besitz an Grund und Vieh, die Zahl der Wirtschaftsgebäude massgebend waren. Folgende soziale Gruppen innerhalb der Bauernschaft sind feststellbar: Keuschler, Kleinbauer oder besserer Keuschler, mittlerer oder besserer Bauer und Grossbauer. Was die soziale Position betrifft, die einzelne Personen durch ihren Beruf innehatten, so hat sich in Cerkno eine mehr oder weniger angesehene Einwohnerschaft herausgebildet. Bis zum Ende des ersten Weltkrieges waren die angesehendsten Bewohner im Orte die Geistlichen, Gendarmen, Lehrer, Ärzte, Gemeindebeamten und Kaufleute. Die meisten dieser Berufe wurden von Zuzüglern ausgeübt. Die gleichen Berufe bestanden in Cerkno zur Zeit zwischen den beiden Weltkriegen noch, standen jedoch nicht mehr so hoch im Ansehen. Das kam daher, dass diese Berufe vor allem von Italienern ausgeübt wurden, die aber als Machtnaber und Okkupanten nicht beliebt waren. Ständig herrschte im Orte ein vom Vermögensstand abhängiger gesellschaftlicher Unterschied zwischen den Einwohnern. Die angesehendsten und bedeutendsten Einheimischen waren die Kaufleute und Grossgrundbesitzer. Ständig wurden zehn Familien als die angesehendsten bezeichnet. Ihre Lage war durch den Vermögensstand bestimmt. Der Vorrang kam auch im Äusseren der Häuser, in der Wohnungsausstattung, Bekleidung, Bildung und anderem zum Ausdruck. POSAMEZNIK IN SKUPNOST (Vitanje od 70. let 19. stoletja do prve svetovne vojne1) Duša Krnel-Umek Z razširitvijo predmeta etnologije od pretežnega zanimanja za kulturne sestavine, ki so bile v središču preučevanja etnologov pri nas nekoč, na način življenja, ki je poglavitni predmet stroke po sodobnih zasnovah, je tudi zanimanje v večji meri prešlo od materialne in duhovne kulture na družbeno kulturo. Ena osrednjih tem družbene kulture so različne oblike povezovanja in razlikovanja v družbenih skupnostih. V družbeni stvarnosti so v ospredju bodisi enakost in soglasnost ali različnost in nasprotja. Koliko so se nasprotja odpravljala ali zaostrovala, je bilo nekoč odvisno zlasti od skladne ali neskladne rasti kmečkega in mestnega razvoja. Razvoj so motile vojne, ki so družbeno sestavo razdrle, z nastankom nove države pa so bile dane možnosti za nastanek novih skupin in skupnosti ter novih oblik razlikovanja. Vprašanju odnosa skupnosti do narodnostnih vprašanj je bil leta 1973 posvečen simpozij,2 na katerem so obravnavali poleg vprašanj, ki se nanašajo na industrializacijo in urbanizacijo, birokracijo in komercializacijo, tudi nastajanje držav in narodnostnih skupnosti. Znanstveniki se pri raziskovanju ne morejo več zadovoljiti s preprostimi ugotovitvami, da so lokalne skupnosti del narodov in širših skupnosti, temveč »morajo spoznati, da je državni aparat, kot najvišja raven določene skupnasti, sestavljen ne samo iz neosebnih makro-procesov, marveč tudi iz medsebojnih odnosov ljudi, ki imajo vloge, zavzemajo urade, delujejo v strukturi vladanja, kategorij in norm«.3 V skupnasti je pomemben vodilni posameznik, njegov družbeni položaj in njegove osebnostne lastnosti, kako je vplival na dogajanje in koliko je skupnost posegala v njegovo zasebno življenje. Od moči posameznikov in skupin je bilo odvisno, na katero interesno področje se je usmerila večina. Nasprotja so bila najostrejša, kadar so bile skupine najbolj aktivne, vodilni 1 Razprava obravnava eno od vprašanj iz doktorske disertacije Skupnosti in družbeno razlikovanje v Vitanju od 70. let 19. stoletja do druge svetovne vojne. 2 Beyond the Community. Social process in Europe. — Amsterdam 1975. ’Jeremy Boissevain. Introduction: Towards a Social Anthropology of Europe. — Beyond the Community. Social process in Europe. — Amsterdam 1975, str. 11. posamezniki pa so bili močne osebnosti, ki so bile povezane tudi s širšim družbenim dogajanjem; omilila pa so se, kadar ni bilo aktivnih skupin in posameznikov, ki bi imeli jasne programe. Vse delo in mišljenje posameznika je tesno povezano s celotno družbeno sestavo v skupnosti. Vendar skupno življenje ne more biti uspešno, dokler notranja sestava ni takšna, da so vloge posameznih skupin in organizacij tako razporejene, da sestavljajo harmonično celoto. Pot za razumevanje gibal, ki so v življenju skupnosti, je v razvozlavanju pritiskov in soodvisnosti družbenih pojavov. Pri tem je treba upoštevati, da se politične zveze in zakonita oblast ne pokrivajo s kulturnimi mejami in ekonomskimi interesi.4 I Občinska vodstva v Vitanju in okoliških občinah (Brezen, Paka, Spodnji Dolič in Skomarje), razen v Ljubnici, so bila po letu 1850 v nemških rokah.5 Na občinskih volitvah so si tržani prizadevali, da bi bili izvoljeni le nemško usmerjeni kandidati. Prve poskuse narodnopolitične prebuje Slovencev, za kar si je prizadevala duhovščina, so ostro napadali. Pri občinskih volitvah v Paki leta 1883 so v Deutsche Wacht obsojali dva kaplana, ki sta vplivala na volitve. Očitali so jima, da sta v politične namene izrabljala spovedovanje in pred volitvami dajala volivcem že pripravljene listke. Duhovščini so priporočali, naj se raje zanima za svoje razpadajoče župnišče in vrt, ki je brez plota, v politiko pa naj se nikar ne meša.“ Slovenci niso kazali tolikšne nestrpnosti do Nemcev; to je bilo značilno tudi za tedanjo slovensko politiko.7 Čeprav so bila nemška prizadevanja za širjenje vpliva in oblasti znana, proti njim niso nastopali ostro. Sklicevali so se na enakopravnost narodov v Avstriji in poudarjali svoje avstrijsko domoljubje. Zanašali so se predvsem na svojo številčno premoč in navajali podatke o velikem številu Slovencev. Teh je bilo na konjiškem območju 20 987, nasproti majhnemu številu Nemcev in nemškutarjev, ki jih je bilo le 995.8 Izražali so svoje spoštovanje do nemškega jezika in ljubezen do Nemcev v duhu krščanske ljubezni do bližnjega. Učenja nemškega jezika kot pogovornega jezika niso odklanjali, pač pa so poudarjali, da sta pomembna »modra glava in pravično srce« bolj kot samo prevzemanje tujega jezika.9 Drugačen odnos kot do pravih Nemcev so imeli do ponemčenih Slovencev, ki so jih imenovali nemčurji, nemškutarji ali po sili Nemci. Posebno ostro so napadali slovenske župane, ki so se povezovali z Nemci. Taka župana sta bila leta 1883 v Vitanju in Skomarju.10 V Slovenskem gospodarju so razkrinkavali 4 Oscar Lewis. Life in a Mexican Village. Tepoztldn Restudied. — 5th ed. — Urbana 1972. 5 Župnijska kronika. — Župnijski urad Vitanje, str. 110. “ Weitenstein. DW 18. 2. 1883, št. 14, str. 5. 7 Ferdo Gestrin-Vasilij Melik. Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918. — Ljubljana 1966, str. 207. 8 Iz Konjic. SGp 14. 5. 1885 št. 20 str. 156. 9 Iz Vitanja. SGp 5. 10. 1882 št. 40 str. 315. 10 Iz Konjic. SGp 1. 2. 1883 št. 5 str. 36. — Iz Vitanja. SGp 22. 3. 1883 št. 12 str. 91, 3. 5. 1983 št. 18 str. 140. — Iz Spodnjega Doliča. SGp 24. 6. 1886 št. 25 str. 196. — Weitenstein. SiidsP 16. 1. 1883 št. 5 str. 3. njune napake: klečeplaznost, nesposobnost in neznanje ter pisali o njunih goljufijah in oderuštvu. Pri takih odpadnikih so trkali na njihovo narodno zavest in rodoljubje, poudarjali so njihov slovenski krajevni in narodnostni izvir. Vitanjskega župana Putschigga so še opozarjali, da je njegov priimek Pučnik in da je po rodu iz Blatne vasi, kjer so njegovi sorodniki. Zaradi vsega tega so dolžili odpadnike judeštva in renegatstva. Opozarjali so jih, da so bili zapeljani, in jih prepričevali, naj se vrnejo v slovensko narodnostno skupnost. Njihovo zgrešeno delovanje so spodbijali s sklicevanjem na krščanske norme in vrednote. Ker so se pregrešili zoper narodno stvar, naj se pokorijo za svoje številne grehe tako, da začnejo zbirati namesto nemškutarjev okoli sebe narodnjake, namesto »pruskega šulvereina« vpeljejo podružnico Družbe sv. Cirila in Metoda, namesto »Vahtarice« pa prebirajo Slovenskega gospodarja.11 Vitanjski nemčurski župan je v odgovoru trdil, da ni nikoli spremenil svojega priimka in da mu tudi ne morejo očitati neznačajnosti in spreminjanja mišljenja. Dodal je še, da so vsi »mirno misleči« Nemci in Slovenci že siti pisanja v Slovenskem gospodarju, ki bi moral zaradi tega že pred sodno obravnavo.12 K županovemu odgovoru so vitanjski volivci dodali še svoje mnenje o tem, da so njegovo preteklost dobro poznali že pred volitvami in da niso našli nobenega vzroka, da ga ne bi izvolili. Pri naslednjih volitvah leta 1886, ko je bil za župana izvoljen vitanjski zdravnik, so nemški tržani poudarjali, da je ta pomembna funkcija spet v rokah domačina, ki uživa veliko naklonjenost vsega prebivalstva. Tudi odborniki so bili večinoma novi, saj so od prejšnjega odbora ostali samo štirje člani. Poudarjali so njihovo napredno miselnost in značajnost ter da bodo delali v korist »naših skupnih interesov«, pri tem pa bodo odločni in učinkoviti.13 Dotedanji župan le ni bil prava oseba za trške interese, vendar so pozneje poskušali to zaostrovanje omiliti z izjavo, da je bil prejšnji odbor prav tako izkušen in da prejšnji župan sam ni hotel znova kandidirati.14 Slovenci so ob tej izvolitvi pričakovali, da bo novi župan, ki je bil »sin slovitega starega vitanjskega zdravnika«, gojil pravo avstrijsko domoljubje.15 Nemška stranka si je na občinskih volitvah leta 1889 prizadevala, da bi zmagala tudi v edini slovenski občini, v Ljubnici.18 Dva tedna pred volitvami je najela agitatorja, »znanega Bošnjaka, in celo sam vitanjski župan je jezdil po okolici od hiše do hiše in beračil pomoči za zgubljeno Nemčijo«.17 V Deutsche Wacht so napovedovali, da bodo proti volitvam protestirali, in so napadali dotedanjega ljubniškega župana.18 Očitali so mu, da je sovražnik nemškega jezika, ker se poteguje za slovenski učni jezik v šolah, obenem pa kot gostilničar prav rad sprejema nemški denar in posojila od Vitanjčanov. Skušali so 11 Od Vitanja. SGp 25. 2. 1886 št. 8 str. 60. 12 Eingesendet. DW 15. 4. 1883 št. 30 str. 6—7. 13 Gemeinderathwahlen in Weitenstein. DW 21. 2. 1886 št. 51 str. 5. 14 Zur Weitensteiner Gemeindewahl. DW 25. 2. 1886 št. 16 str. 5. 15 Od Vitanja. SGp 25. 2. 1886 št. 8 str. 60. 10 Župnijska kronika 1, str. 110. 17 Iz Ljubnice pri Vitanji. SGp 13. 6. 1889 št. 24 str. 186—187. 18 Iz Ljubnice pri Vitanji. SGp 4. 7. 1889 št. 27 str. 212. — Weitenstein. DW 14. 2. 1889 št. 13 str. 3. ga odvrniti od političnega delovanja in mu dopovedovali, da je v svojih prizadevanjih osamljen, ker se občine Brezen, Paka in Skomarje takrat še niso zavzemale za slovenski učni jezik. Prebivalci Ljubnice in Stenice so bili znani kot »vozniki za tržane« in torej gospodarsko odvisni od njih, zato je nemška stranka pričakovala volilno zmago. Vendar je bil izid volitev drugačen, ker so se Slovenci pod župnikovim vodstvom dobro pripravili in je slovenska stranka zmagala z večino glasov v vseh treh razredih.19 Razlika je bila sicer majhna; v prvem razredu je zmagala s tremi glasovi, v drugem in tretjem pa le z dvema; Steničani so se namreč »izneverili«, a kljub temu Nemci niso več poskušali kandidirati v tej občini.20 Clan občinskega zastopa v Ljubnici je bil poleg domačinov še vitanjski župnik. S tem porazom se Nemci niso sprijaznili, zato so še po volitvah ostro napadali župnikovo politično delovanje in smešili člane občinskega predstojni-štva. Zlasti so bili ostri po ustanovitvi Cerkvene družbe, v kateri so videli vedno večjo nacionalnoklerikalno usmerjenost Slovencev in vedno manjšo odprtost do nemške liberalne stranke, zaradi česar je upadal vpliv na slovensko prebivalstvo.21 Slovenci so svoje delo nadaljevali z zavzemanjem za slovensko vodenje in uradovanje; o slovenskem ljubniškem županu so poudarjali, da je sposoben in narodno zaveden, saj je v triletnem mandatu poravnal očinske dolgove, zmanjšal občinsko doklado od 35 °/o na 20 °/o in pridobil poleg tega še 120 goldinarjev dobička.22 Podrejanje nemškemu vplivu v drugih občinskih vodstvih so v Slovenskem gospodarju obsojali in kazali na slabo vodenje, nepravilne postopke pri volitvah in na druge napake.23 V Skomarju sta leta 1889 ponovno izvolitev nemško usmerjenega župana, kljub zadolženosti občine, podpirala vitanjski nadučitelj, ki je bil občinski tajnik, in skomarski učitelj. Objava volitev je visela samo na oknu vitanjske šole in le v nemškem jeziku. Pooblastila so zbirali s pritiskom in s ponarejanjem podpisov. Slovenci so do konca 19. stoletja v javnem delovanju dosegli precejšen uspeh. Vsa vodstva okoliških občin so prevzeli v svoje roke; zadnja je začela uradovati slovenska občina Dolič, in sicer leta 18 98.24 Tudi če so bili v vodstva izvoljeni novi člani, npr. v Ljubnici leta 1896, je uradovanje ostalo slovensko.25 II Pri deželnih volitvah v 90. letih je začel v slovensko okolico vnašati narodno zavest vitanjski župnik. O njegovi takratni idejnopolitični usmerjenosti govori pismo, ki ga je 5. 11. 1892 pisal verjetno uredniku Domovine v Celju (pojasnila v oklepaju so dodana): 19 Župnijska kronika 1, str. 110. 20 Iz Ljubnice pri Vitanji. SGp 13. 6. 1889 št. 24 str. 186—187. 21 Iz Ljubnice pri Vitanji. SGp 4. 7. 1889 št. 27 str. 212, 15. 8. 1889 št. 33 str. 260. — Weitenstein. DW 26. 9. 1889 št. 77 str. 4, — Isto. SüdsP 5. 10. 1889 št. 80 str. 3—4, 9. 10. št. 81 str. 4—5. 22 Iz Ljubnice pri Vitanji, SGp 13. 6. 1889 št. 24 str. 186—187. 23 Iz Vitanja. SGp 30. 5. 1889 št. 22 str. 171. 24 Iz Doliča. SGp 29. 9. 1898 št. 39 str. 5. 25 Iz Vitanja. SGp 2. 4. 1896 št. 14 str. 119, Blagorodni gospod! Zadnje štev.(ilke) »Domovine« nisem prejel ni jaz, ni g. Škorjanc. Sele iz »Slov.«(enca) sva zvedela, da je izišla. Izvolite nama jo poslati. Obžalujem pa prav iz srca, da se je po »Slovenč«(evem) sporočilu vtihotapil nov napad na katol.(iški) shod, oziroma na njegovega pokrovitelja v »Do-mov.«(ini). Obžalujem, da se možje, ki stojijo na stališčih I. slov.(enskega) kat. (oliškega) shoda, imenujejo »Narodni indiferentisti in celo nasprotniki« slovenskega ljudstva. Moj Bog! Ali je mogoče še kaj več storiti za slovensko ljudstvo, kakor n. pr. storimo tukaj v Vitanji edino le duhovniki? In zato zaslužimo ime: indiferentistov — nasprotnikov?? Nikdar ne bi v Vitanji Slovenci imeli krajnega šolskega sveta v svojih rokah, da bi njim jaz — indiferentist — z vso močjo ne bil pomagal k zmagi. Ze nekateri duhovniki in sicer taki, ktere tudi Vi spoštujete, so me opozorili pred časom, kakšna nevarnost nam preti v verskem oziru po »Domovini«; jaz sem bil optimist — a skoraj se mi je moje preveliko zaupanje v »Dom.«(ovino) že omajalo. »Domovina« ne bo nikdar škode trpela, če piše v odločno katoliškem duhu ter se na stališči I. slov.(enskega) katol.(iškega) shoda bojuje za pravice slovenskega naroda; tudi vaša tiskarna bo prospevala bolje, veliko bolje, če se vaš list v tem duhu vrejuje, kakor če posnema »Slovenski narod«. Menim, da mi ne boste zamerili teh odkritosrčnih besed. Veselilo bi me pa, če jih uvažujete. O priliki vam vtegnem — tako kakor latinec pravi »in bona caritate« — še nekaj povedati, kar se lahko pisati ne da. Med tem vas pa prisrčno pozdravljam ter bivam odličnim spoštovanjem Vam vedno vdani J. Zičkar. Josip 2ičkar je politično deloval tudi na širšem družbenem področju; leta 1896 je celo kandidiral za deželnega poslanca kmečke kurije v sodnih okrajih Brežice, Sevnica, Kozje, brez krajev Brežice in Sevnica. Vabilo za kandidaturo mu je poslal Ivan Dečko iz Celja, ki je bil kandidat za deželnega poslanca v kmečki kuriji v sodnih okrajih Celje, Vransko, Gornji Grad, Šmarje pri Jelšah, Laško, Konjice (brez krajev Celje, Žalec, Vojnik, Gornji Grad, Ljubno, Mozirje, Laško).20 Najprej je bil izbran za kandidata Dragotin Hribar, urednik Domovine v Celju, a je po hudih napadih Slovenca in Slovenskega gospodarja, češ da je liberalec in mladoslovenec, kandidaturo odložil, potem ko so za kandidata izbrali Zičkarja.27 Na Štajerskem so bili v slovenski stranki že v 60. in 70. letih spori, »kdo bo kandidiral: duhovniki ali bolj liberalno usmerjeni veljaki«, vendar so se močnejša volilna nasprotja med liberalci in klerikalci pokazala prav pri tej kandidaturi.28 Zičkar je bil uradni slovenski kandidat, I. Balon pa liberalni nasprotni kandidat. Na volitvah leta 1896 je zmagal Zičkar z večino glasov. A v šestdesetčlanskem deželnem zboru je bilo samo osem Slovencev, zato je bil Zičkar prepričan, da za svoje rojake na Štajerskem ne bo mogel veliko storiti.29 29 Vasilij Melik: Volitve na Slovenskem 1861—1918. — Ljubljana 1965, str. 388—392. — Župnijska kronika 1, str. 161. 27 France Jesenovec: Pogled v Hribarjevo celjsko Domovino. — Celjski zbornik 1964, str. 181—194. 28 Melik 1965, str. 275. 29 Župnijska kronika 1, str. 163—164. Izidi volitev v deželni zbor v kmečki kuriji 21. 9. 1896 za sodne okraje Brežice, Kozje, Sevnica (brez krajev Brežice in Sevnica)30 so bili takšnile: J. Zičkar — uradni slovenski kandidat 98 glasov I. Balon — liberalni protikandidat 25 glasov 2e leto pozneje je Zičkar kandidiral v splošni kuriji državnega zbora v sedemnajstih sodnih okrajih. Pri propagiranju njegove kandidature so med drugim poudarjali tudi njegove zasluge pri ustanavljanju slovenskih društev v Vitanju in njegovo »skrb za nevedno in gmotno stiskano priprosto ljudstvo«, nadalje »zasluge, ki si jih je pridobil za Cerkev«, s tem da je ustanovil Cerkveno družbo; poleg tega so, ne nazadnje, poudarili njegovo pomoč revnim. Med njegovimi osebnimi lastnostmi so navajali nesebičnost in prijaznost, močno voljo in trden značaj. Vse svoje delo pa je opravljal samo iz »čiste ljubezni do ubogega slovenskega naroda«.-11 Poudarjali so, da ima poleg tega vzorno oskrbovano posest in da uvaja novosti, kar vse je lahko vzor drugim. Leta 1897 so kandidirali v sodnih okrajih: Celje, Vransko, Gornji Grad, Laško, Šoštanj, Konjice, Slovenj Gradec, Ptuj, Ormož, Lenart, Rogatec, Šmarje, Brežice, Kozje, Sevnica, Ljutomer, Gornja Radgona naslednji kandidati: J. Zičkar kot uradni slovenski buržoazni kandidat, D. Hribar kot slovenski liberalni kandidat, F. Ropaš kot socialnodemokratski kandidat in I. Visenjak kot nemški kandidat.32 Na volitvah leta 1901 so bili kandidati, razen enega, isti; socialnodemokratski kandidat je bil M. Cobal. Volitve v državni zbor — splošna kurija 12. 3. 1897 3. 1. 1901 J. Zičkar 484 396 F. Ropaš 98 M. Cobal 54 D. Hribar 41 140 I. Visenjak 23 47 Vitanjski volivec, tedanji župan, se volitev v Konjicah ni udeležil, ker »proti Zičkarju ni hotel voliti, za Zičkarja ni mogel«.33 III Nasprotja med tržani in duhovniki rimskokatoliške cerkve v Vitanju je v virih mogoče zaslediti že sredi 19. stoletja.34 Duhovniku so že pred odhodom leta 1860 govorili: »Nikar ne hodi v Vitanje! Tam boš našel trdo kamenje in :io Melik 1965, str. 329. — Župnijska kronika 1, str. 163. 31 Cernu iščemo kandidata za V. kurijo? SGp 25. 2. 1897 št. 8 str. 67. — Slovenskim volilnim možem V. kurije. SGp 4. 3. 1897 št. 9 str. 75. 32 Melik 1965, str. 395. — Župnijska kronika 1, str. 166. 33 2upnijska kronika 1, str. 168. 34 Prav tam, str. 187. trda srca.« Tržani so tožili duhovnika, da je dal postaviti predrago župnišče, in v 60. letih 19. stoletja sta cerkveni in šolski odbor nasprotovala popravljanju cerkve in zidavi šole na cerkvenih tleh. V verskem pogledu so bili tržani brezbrižni, niso hodili k maši in celo za veliko noč niso sprejemali zakramentov. Leta 1887 je prišel v Vitanje nov župnik; sprejeli so ga v četrtek, 20. oktobra. Trg so okrasili s slavoloki in napisi, zvonili so in streljali z možnarji. Zupljani in šolska mladina so šli župniku naproti in ga spremili do cerkve na Hribrci, streljanje z možnarji se je ponovilo še v soboto zvečer in v nedeljo, ko je bilo kanonično vmeščanje. Ob 10. uri dopoldne je sprevod zavil iz župnišča proti cerkvi. Spredaj so bili moški, v sredi novi župnik z drugimi duhovniki in »odličnimi svetovnjaki« (med njimi tudi cesarsko kraljevi dvorni svetnik), ki so prišli iz sosednjih krajev in iz Celja, in zadaj ženske. Med potjo so glasno molili rožni venec. Po cerkvenem obredu je bila v župnišču gostija, na kateri je bilo štirinajst duhovnikov, župnikov oče, njegovi prijatelji in »častilci«. Ob tej priložnosti je pel celjski kvartet »male narodne pesmice«.35 Cerkvenih slovesnosti se niso udeležili vitanjski tržani, ki so že pred prihodom iz Celja o župniku pisali v časniku kot o osebnosti, ki je bila znana po političnem in nacionalnem delovanju.30 Tržani so vedeli, da je Vitanje že dolgo trn v peti slovenskim politikom na celjskem območju, zato so pričakovali, da bodo poskušali po smrti dotedanjega župnika spreobrniti »nemškutarsko gnezdo«.37 Pri pisanju o vmeščanju so zato govorili le o ruskih prijateljih, ruski stranki, ruskem taboru ali o slovanski hujskaški stranki. Posmehljivo in neresnično so pisali, da pri vmeščanju ni bilo slavolokov in belo oblečenih deklic, da je bilo udeležencev malo, da je bilo petje razglašeno in da so gostje kmalu zapustili Vitanje, ker je bil zrak zanje premalo sibirski. Poleg tega se vmeščanja ni udeležil občinski zastop, ki je predstavljal najvišje krajevno politično vodstvo. Župnikovo delovanje v zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja je bilo naravnano predvsem v posvetno življenje, kar je bilo v duhu papeža Leona XIII., pod katerim se je katoliška cerkev bolj nagibala v sodobnost in prihodnost kot v preteklost in s tem tudi bolj posegla v politične boje.38 Župnik je bil že pred prihodom v Vitanje načelnik Katoliškega podpornega društva v Celju, in zaradi svojega družbenega delovanja je bil leta 1891 imenovan za častnega celjskega občana.30 V trinajstih letih svojega delovanja v Vitanju je ustanovil pet društev, od katerih je tri tudi vodil; ustanovil je Cerkveno družbo, bil je član krajnega šolskega sveta trirazredne šole v Vitanju, član občinskega odbora v Ljubnici, deželni in državni poslanec. Njegovo delovanje je zajelo skoraj vsa področja verskega in posvetnega življenja slovenskega okoliškega prebivalstva. Njegov vpliv ni segal edinole v trško občino, ki je bila nemško-in liberalno usmerjena in je bila zato bolj naklonjena protestantizmu. 55 Iz Vitanja. SGp 27. 10. 1887 št. 43 str. 339, 3. 11. št. 44 str. 348. — Župnijska kronika 1, str. 109. 30 Zum Pfarrer in Weitenslein. DW 29. 9. 1887 št. 78 str. 4. 37 Weitenstein. DW 27. 10. 1887 št. 86 str. 2. 30 Gest r in-Melik 1966, str. 210. 30 Župnijska kronika 1, str. 103. 6* 83 Drugi župnik je deloval v Vitanju nadaljnjih 14 let. V teh letih se je bolj posvetil utrjevanju cerkvenega vpliva, v verskem in materialnem pogledu. Ze med svojim službovanjem v Vitanju je bil duhovni svetovalec, pozneje pa konzistorialni svetovalec — stolni kanonik.40 Njegov boj je bil usmerjen proti protestantizmu in liberalnim Slovencem. Pridigal in spovedoval je tudi v nemščini. Pri skrbi za cerkveno posest sta z njim sodelovala trški župan in občinski svetovalec. Župnik se je z županom vozil v Gradež na počitnice in prenočeval v graščakovi lovski koči. Njegov odhod iz Vitanja je potekel v znamenju sprave med trško občino in duhovščino in o njem niso pisali kot o prejšnjem župniku, da je skalil mir in prijateljstvo med Nemci in Slovenci.41 Sprejem novega župnika leta 1914 je bil zato brez vsakršnih nasprotovanj.42 Postavili so mu slavolok in pozdravili so ga dva občinska svetovalca, predstavnik gasilskega društva, učenka na slovenski šoli in številni župljani. IV Položaj posameznika v skupnosti se je vidneje kazal tudi ob smrti, deloma ob poroki, ob podelitvi odlikovanj in pri imenovanju. Največji pogreb v Vitanju, o katerem so pisali v časnikih, je bil v 80. letih 19. stoletja, ko je umrl direktor tovarne Eduard Mulley, načelnik okrajnega zastopa v Konjicah.43 Nemci so ob tej priložnosti zelo poudarjali pokojnikovo pripadnost nemški narodnopolitični skupnosti. Obžalovali so izgubo »vrlega strankinega tovariša«, ki je bil »silen steber nemštva«, »vdan dobri nemški stvari« in »borec za nemštvo« v Spodnji Štajerski. Govorili so o njegovem pomenu za krajevno skupnost, ki se je kazala v njegovi ljubezni do okolice, v boju za splošno dobro ln plemenito delovanje. Niso pozabili na njegove značajske lastnosti, na trdnost, poštenost in plemenitost, ter na njegovo ljubezen do družine. Ob njegovi smrti so po trgu in na cerkvenem zvoniku visele žalne zastave, ulične svetilke so bile ovite z žalnimi trakovi. Na pogreb je prišlo veliko ljudi iz raznih »industrijskih« krajev, kajti pokojnik je bil tovarnar; pa tudi kmetje iz okolice so prišli; pri tem so Nemci poudarili, da so prišli z vrhov Pohorja kljub globokemu snegu, da bi izkazali zadnje slovo »svojemu prijatelju in zaščitniku«. Na pogreb so šli učitelji z učenci, ki so nosili vence iz smrekovih vejic, in gasilci, ki so nosili vence prijateljev in »korporacij«. Krsta je bila prekrita s čmo-rdeče-zlato zastavo in ob obeh straneh so stopali tržani s svečami. Za krsto so šli družinski člani in za njimi najvišji predstavniki tedanje družbenopolitične skupnosti: dvorni svetnik, okrajni glavar iz Celja, okrajni sodnik iz Konjic, okrajni načelnik iz Celja, župana iz Konjic in Vitanja ter številni občinski sveti in »meščani« iz Konjic, Vojnika, Nove cerkve, Poljčan, s Prager- 40 Prav tam, str. 109. — Franc Kovačič. Zgodovina Lavantinske škofije 1228—1928. — Maribor 1928, str. 441. 41 Aus Weitenstein. DW 25. 3. 1900 št. 24 str. 4. 42 Župnijska kronika 2, str. 16. — Vitanje. St. 10. 7. 1914 št. 39 str. 5. 43 Eduard Mulley. DW 12. 12. 1886 št. 99 str. 4. — Wcilenstein. MZg 12. 12. 1886 št. 149 str. 4. skega, iz Celja in Vitanja. Zvonovi so zvonili in ob grobu je zapel pevski zbor iz Konjic. V časnikih so pisali še o nekaterih drugih pogrebih: posestnika in ranocelnika (1888), trgovca (1896), trgovca z mešanim blagom in lesom (1900), gostilničarja (1901), gostilničarja in posestnika (1904), kovaškega mojstra (1906), veleposestnice (1907), graščinskega oskrbnika in člana gasilskega društva (1908), zdravnika (1910), tovarnarja in njegove sestre ter učitelja (1911).44 O poklicu in premoženjskih razmerah so pisali pri gostilničarju, ki je bil najprej veliko let podjetnik pri graditvi železnice, potem pa si je z denarjem kupil v Vitanju stavbo in odprl gostilno. Pri trgovcu, ki je podedoval trgovino z mešanim blagom in je nato začel z lesno trgovino, so poudarili njegovo gospodarsko rast, da je trgovina postala pomembna na Spodnjem Štajerskem, in ga označili kot »poslovneža s trdno solidnostjo«. Pomembnejša je bila pripadnost politični skupnosti in društvom, pri čemer so povezovali nemško pripadnost in značajske lastnosti. Posestnik je bil član občinskega odbora in je spremljal šolska vprašanja, ranocelnik in gostilničar-posestnik sta bila župana in člana občinskega odbora, trgovec je bil dolgo let član občinskega odbora, zdravnik je bil dolgoletni župan, gostilničar je bil dva mandata župan in občinski svetnik, tovarnar je bil župan in občinski odbornik. Pripadnost nemški stranki so poudarili pri ranocelniku, pri gostilničarju, ki je bil »politični tovariš«, in pri lesnem trgovcu, ki je bil »v političnem trenutku trden Nemec«. Delovanje na šolskem področju so omenili pri gostilničarju, ki je bil član krajnega šolskega sveta, v okrajnem zastopu v Konjicah, in pri gostilničarju-posestniku, ki je bil »prijatelj in podpornik nemške šole«. Članstvo v društvih so omenjali pri gostilničarju-posestniku, ki je bil med ustanovitelji gasilskega in pevskega društva, in pri posestniku, ki je bil v zvezi veteranov. Pri posameznikih so močno poudarjali njihovo etnično pripadnost in značajske lastnosti: lesni trgovec je gojil globoko ljubezen do nemške narodnosti in podpiral vsako nemško stvar; za ranocelnika so bile značilne srčna dobrota, človekoljubnost in predanost nemški misli; trgovec je bil nemški človek in mož s trdnim značajem; gostilničar-posestnik je bil vrl nemški človek, in graščinski oskrbnik je bil dober človek in dober Nemec. Od pomena posameznika v skupnosti sta bila odvisna število in vrsta udeležencev na pogrebu. Za župani in člani občinskih zastopov so šli predstavniki vitanjskega družbenopolitičnega vodstva in predstavniki družbenopolitičnih vodstev iz okoliških krajev, za člani društev so šli njihovi predstavniki. Na pogrebu trgovca so bili župan, občinski svetnik in člani občinskega zastopa in vitanjskega občinskega zastopa v celoti. Vitanjski občinski zastop je bil še na pogrebu gostilničarja, gostilničarja-posestnika, kovaškega mojstra in verjetno še koga, ki ga časniki ne omenjajo. 44 Weitenstein. DW 29. 4. 1888 št. 35 str. 4, 23. 12. št. 103 str. 3, 26. 4. 1896 št. 34 str. 5, 30. 4. št. 35 str. 5, 5. 9. 1901 št. 71 str. 4, 10. 3. 1904 št. 20 str. 4, 13. 3. št. 21 str. 5, 10. 5. št. 37 str. 4, 2. 6. 1907 št. 44 str. 4, 26. 4. 1908 št. 34 str. 5, 12. 3. št. 21 str. 6. — Prav tam, 6. 1. 1889 št. 2 str. 5. — Anton Jaklin. DW 10. 5. 1900 št. 37 str. 4. — Vitanje. SGp 12. 9. 1901 št. 37 str. 2, 10. 3. 1910 št. 10 str. 4, 16. 2. 1911 št. 7 str. 4. — Prav tam. St 11. 3. 1910 št. 29 str. 5. — Prav tam. NL 23. 2. 1911 št. 8 str. 2. — V Vi- tanju. SGp 17. 3. 1904 št. 11 str. 4. — Iz Vitanja. NL 30. 3. 1911 št. 13 str. 4. Vitanjski gasilci so se udeležili pogreba gostilničarja, gostilničarja-posest-nika in kovaškega mojstra. Na pogreb gostilničarja-posestnika so prišli še gasilci iz Celja, Vojnika, Konjic, Dobrne in Velenja. Na več pogrebov je prišlo učiteljstvo s šolarji. Iz drugih krajev so v velikem številu prišli na pogreb gostilničarja in trgovca. Prišli so iz Celja, Vojnika, Velenja, Dobrne, Konjic, Škofje vasi, Loč, Stor, Socke, Frankolovega, Zreč in Gradca. Pri udeležencih so Nemci ostro razlikovali med tržani in okoličani. Na prvem mestu so bili vedno tržani: Bürgerschaft unseres Marktes, Mitbürger, die Deutschen, deutsche Bevölkerung von Weitenstein. Na drugem mestu so bili okoliški slovenski kmetje: Bauern von den Bergen der Umgebung, Bevölkerung aus der Umgebung, bäuerliche Bevölkerung von Weitenstein. Slovenci so o pogrebih in smrtih pisali v časnike in župnijsko kroniko: o trškem gostilničarju (1892), treh občinskih odbornikih okoliških občin (1895, 1901, 1902), kmetu (1904), cerkvenem ključarju (1906), mežnarju (1907), veteranu Radeckega, posestnici in materi trškega gostilničarja (1910), tajniku okoliških občin (1911) in učitelju (1913). Omenili so še nekatere smrti ob nezgodah in nekatere pogrebe tržanov.45 Pri Slovencih je bila ponekod omenjena pripadnost posameznim skupnostim; pri enem od odbornikov so povedali, da je bil tudi predstavnik okoliške občine v krajnem šolskem svetu, član Cerkvene družbe, posojilnice in bralnega društva. Poudarjena je bila verska pripadnost: krščanski, pobožni, krščanskih načel, rad je hodil k maši. Pri dveh in na drugem mestu je bila navedena etnična pripadnost; prvi je bil naroden, drugi mož slovenske krvi. Pogosto so pri posameznikih hvalili značajske oznake in odnos do dela: bistroumen, trezen, pošten, priden, vztrajen, vesten, pohleven, tih značaj, potrpežljiv, neustrašen in jeklenega značaja, delaven, zvesto je opravljal svojo službo. Nekateri so bili v skupnosti priljubljeni ali zelo priljubljeni; tako se je veliko ljudi udeležilo pogreba mežnarja in posestnice. Na pogrebu posestnice je pel pevski zbor in govorila sta dva duhovnika; za učiteljem so peli vigilije, libero in requiem. Narodnostna nasprotja so Nemci zaostrovali tudi pri nekaterih porokah, zlasti konec 19. stoletja, ko sta se dve trški dekleti poročili s slovenskima fantoma.40 Poleg javnih napadov v časniku so izvajali tudi sankcije, in trške gostilne, kamor se je priženil slovenski učitelj, so se začeli izogibati. Orožnikom in trgovskim pomočnikom enega od trgovcev so prepovedali obiskovati gostilno, 45 V Vitanjskem trgu. SGp 28. 7. 1892 št. 30 str. 243. — Iz vitanjske okolice. SGp 25. 4. 1895 št. 17 str. 147. — Vitanje. SGp 12. 9. 1911 št. 37 str. 4, 29. 8. 1907 št. 42 str. 5, 19. 5. 1910 št. 20 str. 5, 10. 2. št. 6 str. 4—5, 13. 4. 1911 št. 15 str. 4. — Vitanjska posojilnica ... SGp 23. 10. 1902 št. 43 str. 4. — Iz Vitanja. SGp 14. 1. 1904 št. 2 str. 3. — Prav tam. 1. 12. 1910 št. 48 str. 5. — Brezno pri Vitanju. SGp 11. 8. 1910 št. 32 str. 4. — V Vitanji. NL 10. 2. 1910 št. 6 str. 5. — Župnijska kronika 1, str. 357. 46 Iz Vitanja. SGp 7. 4. 1898 št. 14 str. 4. — Prav tam. D 24. 6. 1898 št. 25 str. 197 —198. — V Vitanju. SGp 8. 6. 1899 št. 23 str. 4. — Weitenstein. DW 29. 1. 1899 št. 9 str. 3, 1. 6. št. 44 str. 3, 8. 6. št. 46 str. 4. in če je kdo od tržanov šel vanjo, so ga drugi napadali, zakaj obiskuje »bindi-šarskega« učitelja.47 Največ nejevolje je pri Nemcih povzročila poroka med slovenskim zdravnikom iz Konjic, ki je bil po rodu iz Vitanja, in hčerko največjega vitanjskega nemškega trgovca. Posebno jih je jezilo to, da je bil ženin politično delaven, član slovenske klerikalne stranke in urednik časnika, kar je bilo v nasprotju z nemško liberalno politiko trga. Nevesta se je poleg tega začela učiti slovensko in njen oče je vzel za ženinovo poročno pričo vitanjskega gostilničarja, ki je bil član krajnega šolskega sveta nemške šole in poveljnik gasilcev. Nevestino mater so opominjali, da ni prav vzgojila hčerke, in drugim svetovali, naj vzgajajo »trdno nemško«, ker taki primeri škodijo »nemški stvari«. Obenem so obsojali nevestine sorodnike, ker so se udeležili poroke, ki je bila v slovenščini, kljub temu da je bilo prej rečeno, da bo v nemščini. Navkljub vsemu je poroka bila, ne v Vitanju, temveč v sosednjih Stranicah, in par je poročil slovenski župnik, ki je bil tedaj v Vitanju. Kakšen pomen je imel posameznik v skupnosti in koliko je bil cenjen, kažejo tudi odlikovanja, ki so jih dobili ranocelnik leta 1888, cerkovnik leta 1904 in vodja orožniške postaje leta 1913.48 Ko je cesar odlikoval zdravnika z zlatim križcem za zasluge, je bila v cerkvi najprej maša in nato so zapeli himno. Od doma je nato slavljenec odšel s prijatelji, kolegi in tržani do občinske hiše, kjer so ga pričakali gasilci v uniformah in godba na pihala. Ob navzočnosti občinskega odbora mu je odlikovanje izročil okrajni glavar. Zdravnika so imenovali »Vater des Volkes« in ob njegovi smrti posebno poudarili, da ga je »vindišarsko« prebivalstvo spoštovalo in mu zaupalo enako kot nemško. Vitanjski cerkovnik je dobil odlikovanje — svetinjo ob 40-letnici službovanja. Ob tem je bila slovesnost v cerkvi, pogostitev v župnišču in nato pogostitev na cerkovnikovem domu. Vodja orožniške postaje je bil odlikovan s tem, da je smel nositi dolgo sabljo in revolver. Na različen položaj posameznikov v skupnosti kažejo na zunaj razlike v imenovanju. Posameznike so delili na gospode in na vse druge, ki to niso bili. Prvih je bilo malo, in navadno so jih imenovali vsaj s priimki, če ne že tudi z imeni. Drugih je bilo veliko, a omenjali so jih redko; navadno z imeni ali z domačimi imeni. Gospodi so bili pomembni člani družbenopolitičnih skupnosti, kot npr. državni in deželni poslanci, okrajni glavarji, sodniki, načelniki, občinski župani in svetniki. Glede na poklic in premoženje so bili v Vitanju gospodi: tovarnar, trgovci, gostilničarji, mojstri, zdravniki in učitelji. V verski skupnosti so bili gospodi: škof, dekani, župniki, kaplani. Nekateri od teh so imeli še podedovane naslove: knez, baron, grof, plemič, ali pridobljene naslove: doktor. O nekaterih, posebno pomembnih so govorili v tretji osebi: o škofu, župniku, včasih poslancu. Njihov pomen se je poudarjal tudi z imenovanji: premilostljivi, pre-vzvišeni gospod, vaša milost, ekscelenca prevzvišeni; drugi gospodi so bili lahko še prečastiljivi, častitljivi, velečastni, blagi in preblagi. 47 V Vitanju. NL 16. 2. 1911 št. 7 str. 3. — Dne 9. februarja. St 13. 2. 1911 št. 18 str. 3. 48 Weitenstein. DW 24. 6. 1888 št. 51 str. 3. — Auszeichnung. MZg 29. 4. 1888 št. 52 str. 4. — Vitanje. SGp 31. 7. 1913 št. 31 str. 4, Župnijska kronika 1, str. 257—258. Po letu 1850 so imeli nemški tržani v svojih rokah vodstvo vitanjske občine, svoj vpliv pa so utrdili še v štirih od petih okoliških občin. Na državnozborskih volitvah v mestno kurijo je bil trg edini na Spodnjem Štajerskem, ki je oddal vse glasove za nemškega poslanca. Čeprav so bili številčno v manjšini, so se trudili, da bi ponemčili trg in okolico. Vodilna osebnost nemške skupine, ki je v tem času izoblikovala skupne gospodarske cilje in zavest o pripadnosti nemški narodnostni skupnosti, je bil Nemec — veleposestnik in tovarnar. Slovenska skupina s kmetijsko proizvodnjo, ki je temeljila na avtarkiji in individualnih gospodarskih ciljih, še ni bila povezana in organizirana. Med okoličani, ki so bili verni katoličani, so začeli politično in narodnostno delovati kaplani, edini slovenski intelektualci v kraju. S prihodom novega župnika, ki je bil politično dejaven in zaveden Slovenec, se je razmerje sil po letu 1887 spremenilo. Na volitvah so v slovenski okoliški občini, kljub delovanju Nemcev, zmagali Slovenci, in do konca stoletja so vodstva vseh okoliških občin prešla v slovenske roke. Občinska vodstva so si prizadevala, da bi se slovenščina popolnoma uveljavila v šolah in uradih. Na volilnih shodih, ki so jih prirejali potem, ko je župnik postal najprej deželni, nato pa državni poslanec, so se seznanjali z narodnopolitičnimi in gospodarskimi vprašanji. Na državno-zborskih volitvah v mestno kurijo je dobil slovenski poslanec v Vitanju prvič glasove. K hitrejšemu prebujanju je pripomoglo tudi javno obsojanje renegatstva. Nemška reakcija je bila ostra. V časopisu so leta 1894 poročali, da je v »naših« trgih še pred kratkim vladal mir, kmetje so rade volje občevali z meščani, razumeli so se med seboj in odnos je bil prisrčen. Danes je vse drugače, ker so se začeli strankarski prepiri zaradi nekaterih rogoviležev. Duhovniki se ne menijo več za religiozna vprašanja, temveč ustanavljajo slovenska društva in so duhovni vodje v trgih Konjice, Vitanje, Loče.. .40 Narodnopolitična nasprotja so se tako zaostrila, da so posegala že v zasebno življenje posameznikov; to se je pokazalo ob porokah med Slovenci in Nemci in ob smrti nemških Vitanjčanov, ko so značajskim lastnostim posameznikov dajali nacionalistični pomen. Pomembno družbeno vlogo je imel v skupnosti vodilni posameznik. Na nemški strani se je vodilna vloga dedovala ali pridobila s poroko. Funkcije županov in občinskih odbornikov, predsednikov in članov društev so prehajale od očetov na sinove in od tastov na zete, s čimer so prehajale vodstvene in organizacijske izkušnje iz roda v rod. Obe skupini — na eni strani Slovenci, kmetje, klerikalci, katoličani, na drugi Nemci, tržani, liberalci, protestanti — sta bili notranje že trdno povezani in sta imeli jasne cilje, ki sta jih uresničevali na različnih področjih družbenega življenja. V letih od 1900 do 1914 so nemški tržani obdržali svoje družbene položaje, vpliva na družbenem področju niso širili, društvenega delovanja je bilo manj, ostali pa so enotni in tesno povezani tudi z družinsko-sorodstvenimi vezmi. 40 Aus einem deutschen Orte. DW 30. 12. 1884 št. 103 str. 2. Slovenska skupnost se je po prihodu novega župnika v začetku 20. stoletja razcepila na liberalno in klerikalno skupino, to se je pokazalo zlasti ob ustanavljanju nove kmečke hranilnice in posojilnice. Župnik je postopno izgladil nasprotja s tržani in navezal stike s trškim občinskim vodstvom. Zusammenfassung EINZELNER UND GEMEINSCHAFT Mit der Erweiterung des Faches Ethnologie auf die Erkundung der Lebensweise richtete sich das Interesse der Forscher den verschiedenen Formen von Vereinigung und Absonderung in den gesellschaetlichen Gruppierungen und damit auch auf die einzelne führende Persönlichkeit, ihre gesellschaftliche Stellung und individuellen Eigenschaften. Im Gebiet von Vitanje, zu dem sechs Gemeinden gehörten — es deckt sich nahezu mit der Pfarrgemeinde Vitanje — begannen sich die Interessen, die in der Ortsgemeinde Mitte des 19. Jahrhunderts ziemlich undifferenziert waren, in den 70er und 80er Jahren dieses Jahrhunderts deutlicher in zwei Gruppen auszuprägen. In der ersten befanden sich die Bewohner von Vitanje, Deutsche, Kleinstädter, religiös unbekümmert, in der anderen die Bewohner des Umlandes, das waren Slowenen, Bauern, Anhänger des römischkatholischen Glaubens. Die Kleinstädter waren im Einvernehmen mit den hegemonistischen Tendenzen der deutschen Bourgeoisie bestrebt, die führende Rolle zu behalten, darum trugen sie bei den Gemeindewahlen Sorge, dass deutschfreundliche Bürgermeister und Gemeinderäte gewählt wurden. Die führende Persönlichkeit der deutschen Gruppe, die zu jener Zeit gemeinsame Wirtschaftsziele entwickelte und das Bewusstsein, zur deutschen Nationalgemeinschaft zu gehören, war ein Grossgrundbesitzer und Fabrikant. Die slowenische Gruppe, geprägt durch landwirtschaftliche Produktion, auf Autarkie und individuellen Wirtschaftszielen begründet, war noch lose und unorganisiert. Die Kaplane, einzige slowenische Intellektuelle am Ort, begannen im Umland mit der politischen und nationalen Arbeit. Mit dem Amtsantritt eines neuen Pfarrers, der ein politisch aktiver und bewusster Slowene war, veränderte sich das Kräfteverhältnis nach 1887. Bei den Gemeindewahlen siegten in der slowenischen Umland-Gemeinde trotz Wahlbetätigung der Deutschen die Slowenen, und bis zum Ende des Jahrhunderts gingen alle Gemeinden der Umgebung in slowenische Hände über. In der Gemeinschaft erhielt die individuelle Führerfigur eine noch bedeutendere gesellschaftliche Rolle. Auf deutscher Seite wurde die Führungsrolle vererbt oder durch Heirat erworben. Die Funktionen der Bürgermeister und Gemeinderäte, Vereinsvorsitzenden und -mitgleider gingen von den Vätern auf die Söhne über und von den Schwiegervätern auf die Schwiegersöhne, wodurch die Führungs- und Organisationserfahrung von einer Generation zur anderen weitergereicht wurde. Auf slowenischer Seite hatten die kirchliche Intelligenz und wohlhabende Bauern die Führungsrolle inne, was aber eine derartige Überlieferung der Führungs- und Organisationserfahrung und das organische Heranwachsen von Führungsindividuali-täten nicht ermögliohte. Die nationalpolitischen Gegensätze verschärften sich gegen Ende des 19. Jahrhunderts so sehr, dass sie schon bis in das Privatleben der einzelnen hineinreichten, was bei Hochzeiten zwischen Slowenen und Deutschen offenkundig wurde und beim Tod deutscher Bürger von Vitanje, wenn den Charaktereigenschaften einzelner eine nationalistische Bedeutung beigelegt wurde. BRUCOVANJE PO KRIZEVACKIH STATUTIH Miloš Rybär Kadar govorimo o brucovanju, se spomnimo na Križevačke statute, vendar danes komaj še vemo, kaj ti statuti so in kako so nastali. Izvirna izdaja Kri-ževačkih statutov v hrvaščini ima podnaslov »vinsko-pajdaške regule«, torej pivska pravila. Taka pravila so bila znana že v starem veku. Grki in Rimljani so bili razvpiti veseljaki; da jim pri veseljačenju ne bi bilo preveč enolično, so vpeljali razna pivska pravila. Poznali so že zdravice, in pri vsaki zdravici je bilo treba izpiti toliko kozarcev, kolikor črk je imelo ime nazdravljenca; kdor ni hotel piti, so mu klicali: »Aut bibat — aut abeat« (pij — ali odidi). Tisti, ki je pri mizi vodil veselo družbo, se je pri Grkih imenoval »symposiar-chos«, pri Rimljanih »architriclinus« (Hrvati so to prevedli: stoloravnatelj); Rimljani so poznali tudi naslov »rex bibendi« ali »magister bibendi« (kralj pitja ali mojster pitja). Iz XVI. stol. poznamo red »vinskih vitezov« v Burgundiji, iz XVII. stol. že tiskana pivska pravila »Deutsches Zechrecht — Ius po-tandi«, na Hrvaškem pa so v tem času poznali »vinske doktore«. Vsa ta društva in pravila so bila namenjena obrednemu pitju.1 V vinorodnih krajih na Hrvaškem je nastalo več vinskih ceremonij. Ce se zamislimo v čase, ko ni bilo dobrih prometnih sredstev, ko ni bilo elektrike ne kina ne radia in ne televizije, nam bo pač razumljivo, da so se ljudje zabavali predvsem z medsebojnimi obiski in z veseljačenjem. Razumeli bomo, da so se pri tem spomnili na različne oblike veseljačenja. »Litanije pri vinskih večernicah« in »krščevanje mošta« na Martinovo posnemata cerkvene molitve in šege2 (kakor pri nas pokopavanje pusta). Posebno znana pivska pravila so Križevački statuti, ki nosijo ime po hrvaškem mestu Križevci. Izročilo pripoveduje, da so v tem mestu v XIV. stol. nekoč kar 3 dni in 3 noči obhajali veselico v proslavo sprave med križevskimi meščani in kalniškimi plemiči. Križevčani so na trgu spekli dva vola na ražnju, Kalničani so prinesli vino s seboj. Veseljačenju je načeloval kot starešina kri-ževski notar, kot fiškuš je sodeloval kalniški kastelan, točaji so bili križevski mestni očetje in kalniški plemiči, igrala je mestna godba, mestni policaji (pan-durji) pa so skrbeli za red in izganjali nepokorne veseljake iz mesta. Imenitna 1 D. Z a j c : O postanku »Križevačkih Statutov«. Križevci 1960, str. 3 sl. 2 Veliki ritual o krščenju mošta, v: Krapinski vandrček i zagorska dobra volja prema Križevačkim štatutima. (Ur. i izd. A. Kozina). Krapina 1965, str. 31—48; 2. izd. 1970; 3. izd. 1972. veselica je ostala v trajnem spominu, zato so rekli, da so se zabavali »po kri-ževački«, če so pri veseljačenju imeli svojega starešino, fiškuša, točaje in druge »funkcionarje«.3 Tako so nastali Križevački statuti najprej kot šega (ustno izročilo), pozneje so jih začeli zapisovati in so se širili v prepisih, šele leta 1870 so bili prvič objavljeni v tisku; od tedaj je izšlo v tisku več variant.4 Križevački statuti so namenjeni za popivanje ob domačih praznikih (godo-vanje, rojstni dan, poroka, krst, koline, trgatev itd.). Vso družbo dele statuti v stare pajdaše, mlade pajdaše in v pridošlice (beseda pajdaš ima v slovenskem knjižnem jeziku slab prizvok, bolj ko pa gremo proti vzhodu, bolj izginja ta prizvok; Prekmurci, predvsem pa Zagorci, poznajo to besedo v prav častitljivem pomenu).5 Za stare pajdaše veljajo tisti, ki so bili najmanj šestkrat v isti hiši pri veseljačenju, mladi pajdaši so bili manj kot šestkrat, pridošlice pa so novi gostje.6 Vsak novi gost mora ob prvem obisku piti dobrodošlico ali »bili-kum« (beseda prihaja od nemškega izraza willkommen — dobrodošel). To je skoraj že posebna šega. Hišni gospodar prinese na pladnju ključ od hišnih vrat in kleti, kruh, sol, luk in posebno posodo z vinom, imenovano »bilikum«. To je posebna vezna posoda, sestavljena iz dveh, treh ali štirih posod, opremljena z značilnimi napisi; ker so vse posode med seboj zvezane, pije novinec iz vseh hkrati. Ključev se novi gost dotakne z roko (prim. izročitev mestnih ključev sovražnemu poveljniku ob vdaji ali izročitev cerkvenih ključev škofu ob birmanju in novemu župniku ob umestitvi),7 poje kruh, sol in luk, »bilikum« pa mora v dušku popiti; če se pri pitju ustavi, mu nalijejo posodo spet do vrha in mora znova začeti. Ko je vse končano, vpišejo novega pajdaša v »hižni protokol« in s tem dobi pravico prihajati v hišo k »pajdaštvu« (lahko dobi tudi diplomo v šaljivi obliki, ki potrjuje sprejem v »pajdaštvo«).8 Takemu »pajdaštvu« načeluje starešina ali stoloravnatelj. Imenuje ga hišni gospodar oziroma tisti, ki gosti družbo (»benefaktor« — dobrotnik); kjer pa vsi navzoči prispevajo k pogostitvi, tam vsi skupaj volijo stoloravnatelja.9 Stoloravnatelj potem sam izbere prisednike (»asesorje«). To so: oberfiškuš (nekak namestnik stoloravnatelja in sedi na nasprotni strani mize),10 fiškuš, eden ali več — za vsako stran mize (naslov pomeni uradnika, tajnika, ki mora skrbeti, 3 D. Zajc, n. d.; Križevački Statuti, Križevci 1967, str. 11—15. 4 Križevački štatuti, vinsko-pajdaške regule..., Križevci 1912; posebno obnovlj. izd. 1967, 1973. 5 Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ III. Ljublj. 1979, str. 510) navaja ta slabšalni pomen v 1. razlagi: »kdor s kom sodeluje, zlasti pri nepoštenih dejanjih«, pod št. 2 pa v zastarelem smislu »vojni tovariš«; za hrvaški jezik razlaga J. Bello-sztenecz (Gazophylacium, Zagrabiae 1740, str. 320, 1126) besedo v pomenu compar, socius; enako tudi V. Mažu ranic: Prinosi za pravno povjesni rječnik, U Zagrebu 1908—1922 (pretisak 1975) II., str. 887—888. 0 § 6—10 Križevačkih Statutov (v Križevski izdaji). 7 Ordo recipiendi ordinarium... in visitatione cannonica, v: Collectio rituum dioeceseos Lavantinae, Marburgi 1896, str. 452, t. 3; Umestitev in uvedba novega župnika, v: Zbirka svetih obredov za lavantinsko in ljubljansko škofijo, Lj. 1933, str. 328, t. 2. 8 § 25—26, 30 Križ. Statutov, prim. tudi obrazca diplome na str. 83—84 knjige Križ. štatuti 1967, opis pitja »bilikuma« na str. 34—41. * § 15—16 Križ. štat., str. 19—33 v slednji knjigi. 10 § 17 Križ. št. ifiriu* f+oriftnti« Icracptorlt volunui^-fionfinem^ratyim ^ bxaminijnis-practieis et ^fieorclutfsY. \ \ / 7 / \ j r ,h:—1 \V p55actls /jpraetecnU; crbdat,/offiiiU fjif-i/cc\i«>n /UtrUVus alnl -»—/A v'j .' / — V I -A. \ ««/-/ •V' \ A . / — - v**V / V /-/N• *• ' '///in 1 UW li. t. «locan / / / / / hoino refills. / / / 7 F < l / Vzorec za brucovsko diplomo z ilustracijami prof. B. Srebreta, objavljen kot dodatek § 13 Križevačkih statutov v 3. izdaji da se izpolnjujejo ukazi stoloravnatelja, predvsem pa za to, da točaj redno nataka kozarce),11 govorač12 in popevač oz. kantušminister (skrbita za govore in petje), čuturaš, barilonosec ali peharnik (vsi trije izrazi pomenijo točaja)13 in vunbacitelj.14 Vsi ti funkcionarji niso nosili posebnih oblek ali uniform, le vunbacitelj je imel okoli levega lakta privezan rdeč robec. Vsi omenjeni funkcionarji urejajo petje, zdravice, zahvale zanje, odstranjevanje od mize, kazni, predvsem pa pitje, saj to je bil glavni namen teh statutov. Postavitev funkcionarjev se potrjuje s pitjem, dovoljenje za odstranitev od mize se tudi zaprosi s pitjem. Da se pri zdravicah pije, se razume samo po sebi, kazni (»štrofi«) pa so povečini tudi pivske narave, le »pajdašice« so lahko obsojene tudi na poljubovanje; za posebno trdovratne grešnike se lahko izreče tudi začasna izključitev od mize. Ko se je družba vsega naveličala, so razglasili »republiko«.15 Poleg Križevačkih statutov so bile na Hrvaškem v navadi še druge šege, ki so tudi nosile ime po kakem kraju. Svetojanska lumparija je v 10 paragrafih urejala pravila, kadar so »lumpaciusi« ostali po več dni in noči skupaj in so že izčrpali vsa druga pravila, predvsem Križevačke statute. Varaždinski furež je vseboval pravila pri kolinah, Krapinski vandrček je določal, da je vsa družba vstala od mize, se prijela za roke in med petjem obšla mizo (»vandrala«) in da se je vsak ustavil spet pri svojem sedežu; Koprivničke regule so pri vsakem dejanju v družbi določale potrditev s poljubom.18 Vse te šege, s Križevačkimi statuti vred, so poleg veselih družb v zasebnih hišah s pridom uporabljali šaljivi vinski klubi, raztreseni po raznih krajih na Hrvaškem, od katerih že ime samo pove, da so bili namenjeni zabavi. V Karlovcu je bil klub »Žganec«, v Petrinji »Ščuka«, v Sisku »Kladivec« in »Vrabec«, v Ivaničgradu »Kvakač«, v Koprivnici »Slapa« (spominja na klube copatarjev), v Požegi »Picek«, v Varaždinu »Vesela brenta« itd.17 Slovenci smo glede takih šeg precej zaostajali za Hrvati. Na svatbah je bila in je še danes šega, da starešina z drugimi svatovskimi funkcionarji vodi (ravna) veselo omizje in je torej nekak »stoloravnatelj«, vendar zunaj svatb taka šega ni bila v navadi. Posebej za Belo krajino lahko navedem funkcionarje pri svatovskem omizju ob ženitnini na nevestinem domu. Prvo mesto pri omizju ima ženinov starešina, ki se imenuje stoloravnatelj; ta si postavi pomočnike: fiškuša, podfiškuša in pazitelja; kdor se želi odstraniti od mize, prosi za dovoljenje in pri tem pije »štempelj«.18 V Ljubljani smo imeli v 1. polovici XIX. stoletja posebno »Komisijo za uničevanje vina« (WeinVertilgungskommission), katere vnet član je bil tudi Prešeren. Kaj dosti o tej komisiji ni znanega (podatke je zapustil Janez Trdina); 11 § 18 Križ. št. 12 § 20 Križ. št. 13 § 19 Križ. št. 14 § 21 Križ. št. 15 Križevački štatuti 1967, str. 42—59. 16 Krapinski vandrček 1965, str. 8, 23—27. 17 Krapinski vandrček, str. 9. IS Janko B(arle): Ženitvanjski običaji Belih Kranjcev, v: Letopis Matice Slovenske 1889 (Ljubljana), str. 76—77. njeno načelo je bilo: »Vino je strup, zato ga je treba pokončati.«19 V tej smeri je komisija uspešno delovala. Posamezni stanovi imajo tudi pri nas v Sloveniji svoj obred pri sprejemanju novih članov. Pri tej šegi posnemajo delno cerkvene krstne šege, delno razne pivske ceremonije in seveda posebne šege, ki so značilne za tisti stan. Tako poznamo npr. lovski krst, flosarski krst itd., pa tudi sprejem v fantovsko druščino. Slovenski študenti, ki so v XIX. stoletju študirali na univerzi, so imeli precej slabše možnosti kot današnji. Predvsem ni bilo slovenske univerze in je bilo zato treba študirati daleč od doma, največ v Gradcu in na Dunaju (zagrebška univerza ni prišla v poštev, ker je bila v ogrski polovici monarhije in je torej veljala za tujo); slovenski štajerski študenti so največ študirali v Gradcu.20 Tedanji študenti seveda niso potovali skoraj vsak teden domov kakor dandanes; razen ob počitnicah so bili ves čas v Gradcu in so bili zato navezani na tamkajšnje družabno življenje. Nemški študenti so na vseh svojih univerzah, tudi v Avstriji, imeli svoje korporacije pod različnimi imeni, zelo znana je bila in je še danes »Burschenschaft«.21 Člani so se delili v tri razrede: Füchse (novinci), Burschen, »Alte Herren«.22 Popivanje je bilo pri teh organizacijah zelo pomembno, seveda so imeli svoje pivske ceremonije. Vsak medsebojni prepir so burši poravnavali s sabljanjem. Marsikateri izobraženec je vse življenje nosil razrezan obraz v spomin na sabljaške dvoboje v študentovskih letih. Poglavitna značilnost burševstva je bil hud nemški nacionalizem, ki so ga gojile te organizacije. Slovenskim študentom so burši v svoji velenemški nestrpnosti povzročali obilo preglavic. Kot društveni znak so nosili posebna pokrivala in trak prek prsi. Zelja po veseljačenju je v njihove vrste potegnila tudi kakega slovenskega študenta, ki je bil s tem največkrat izgubljen za slovenski narod, ker ga je burševska družba prisilila, da je zatajil svoj jezik in narodnost. Nujno je bilo, da so v takih razmerah tudi slovenski študenti dobili svoje društvo in da so v tujem mestu in v tujem okolju izrabili med rojaki svoj prosti čas in utešili domotožje. Slovenski študenti v Gradcu so bili najprej člani skupnih slovenskih ali južnoslovanskih študentovskih društev. Takšna društva so kmalu razpadla, ker so imele posamezne narodne skupine preveč različne interese. Pri južnoslovanskih društvih so se Srbi in Hrvati polagoma porazgubili iz društva in so nazadnje v društvu ostali sami Slovenci. Kjer se Srbi in Hrvati niso porazgubili, so pa postrani gledali, če so Slovenci poudarjali samostojno stališče. Zaradi tega so se večkrat sprli. Nazadnje so slovenski 10 J. Trdina-: Dr. France Prešeren, v: Sila spomina, Lj. 1986, str. 203—205. 20 V. Melik se posebej ukvarja z vprašanjem, koliko so slovenski študenti v XIX. stoletju študirali v Gradcu in koliko na Dunaju v članku P. Simoniti & V. Melik: Štiristo let univerze v Gradcu, v: Mohorjev koledar 1986 (Celje), str. 89—90. 21 Izmed številnih del, ki obravnavajo burševstvo, navajam tukaj knjigo, ki je na voljo v NUK v Ljubljani: P. Krause: O alte Burschenherrlichkeit, 3. verb. Aufl., Graz & Wien & Köln 1980. 22 P. Krause, n. d., str. 137. študenti leta 1875 v Gradcu ustanovili svoje akademsko društvo »Triglav«. Društvo je štelo povprečno 50 članov na leto in je svoje delovanje poleg društvenih prireditev (sestankov, predavanj, veselic, plesov, izletov) razširilo tudi na razna druga področja: imelo je svoj pevski in tamburaški zbor, telovadni in sabljaški klub (člani »Triglava« so tudi uporabljali dvoboj s sabljami za poravnavanje nesporazumov, vendar tak dvoboj ni bil obvezen kot pri burših).23 Društvo je nastalo v času, ko v Sloveniji še ni bilo političnih strank, in to se je poznalo tudi v »Triglavu«, ki je bil slogaško društvo, čeprav je bilo članstvo liberalno usmerjeno. Tudi potem, ko so na Slovenskem nastale stranke, se društvo ni vdinjalo nobeni izmed njih, tudi liberalni ne. Zato so nekateri študenti, ki so želeli, da bi bilo društvo bolj strankarsko, hoteli društvo približati tej ali oni stranki. Ko se jim to ni posrečilo, so ustanovili svoja akademska društva; slovensko katoliško akademsko društvo »Zarja« (1901) in narodno radikalno društvo »Tabor« (1904). Ob propadu Avstro-Ogrske so vsa druga slovenska akademska društva v Gradcu in na Dunaju prenehala delovati, le »Triglav« se je obdržal in razširil svoje delovanje tudi med slovenskimi študenti na Dunaju in v Zagrebu; nazadnje se je preselil na novo ustanovljeno slovensko univerzo v Ljubljani.24 Poleg vseh drugih akademskih društev, ki so bila vsa strankarsko ali ideološko obarvana, je »Triglav« še naprej gojil družabno življenje predvsem s pomočjo nekdanjih rednih članov, ki so po absolutoriju in diplomi kot podporni člani in pozneje imenovani starešine ostali v stikih z društvom. Društveni znak je bil vseskozi ozek rdeče-modro-srebrn trak z zlatim napisom »Triglav«, ki so ga člani nosili nad telovnikom pod suknjičem prek ene rame in postrani čez prsi (kakor lento pri visokih odlikovanjih). Zanimivo je omeniti, da je v društvenem grbu poleg sove (simbola znanosti) in društvenega traku bila tudi podoba Triglava, ki ga obseva izza morske gladine vzhajajoče sonce.25 Podoben simbol Slovenije ima tudi sedanji grb SR Slovenije. »Triglavani« so že pod Avstro-Ogrsko vsako leto prirejali Prešernovo proslavo, kar tedaj ni bilo splošno v navadi, kakor je dandanes. Akademsko društvo »Triglav« je moralo od svoje ustanovitve naprej skrbeti za to, da je uspešno tekmovalo z nemškimi burši na vseh področjih družabnega življenja in da je s tem preprečilo uhajanje slovenskih študentov v nemške vrste. S pevskim zborom, telovadbo, izleti, veselicami in celo s sabljanjem so lahko tekmovali z Nemci, le pri pivskih ceremonijah jim niso bili kos, ker Slovenci kaj takega do tedaj nismo poznali. »Komisija za uničevanje vina« je bila že pozabljena in tako so do tedaj pili brez posebnih ceremonij. Clan »Triglava« v Gradcu in študent medicine Jožef Rakež (1865—1943) je dobil od društva nalogo, da uvede pivske ceremonije tudi med slovenske študente. Doma je bil iz Železne Kaple na Koroškem in je veljal za odličnega poznavalca domače in tuje književnosti, predvsem pesništva. 2e kot študent 23 Slov. akademično društvo »Triglav«... V Lj. 1890; J. Kelemina & S. Hrašovec & S. Serajnik: Akad. tehn. društvo »Triglav«, V Lj. 1906, str. 13 sl. 24 S. Kremenšek: Slovensko študentovsko gibanje 1919—1941, Lj. 1972, str. 17—62. 25 Ta grb J J | P n P ,mp) j i & & p '-I 1. To - ko je re - ku Tramse mlad: „ Le kaj vam pravim, sta- ra mat’!J 1. Toko je reku Tramše mlad: |: »Le kaj vam pravim, stara mat! : | 2. Midva bva malin delava, |: v malin bjo peršli vsi ludje. :| 3. Tud bo peršla Micika, iz velcga kloštra nunica, ta parva moja ljubica!« 4. V malin so peršli vsi ljudje, |: Micke pa vender ni blo. :| Toko je reku Tramše mlad: |: »Le kaj vam pravim, stara mat! Midva bva cerku zidala, |: v cerku bjo peršli vsi ljudje. :| Tud bo peršla Micika, iz velcga kloštra nunica, ta parva moja lubica!« V cerku so peršli vsi ljudje, |: Micke pa vender ni blo. :| 11 Prim. Dravec, Josip, Glasbena folklora Prekmurja. Pesmi. Ljubljana 1957, št. 347/254, 264/253, 74/—, 396/—; Kalendar N. S. J. 1930, str. 15 in 1931, str. 50 (zps. Stevan Kühar); GNI (= Arhiv sekcije za glasbeno narodopisje ISN ZRC SAZU) M 24.213. 12 S (= Štrekelj, Karel, Slovenske narodne pesmi, 1—4. Ljubljana 1895—1923) 113; GNI O 6699 in 766; Kuhač, Franjo, Južnoslovjenske narodne popievke..., 3. Zagreb 1880, št. 971. 13 S 112. u GNI O 7155. 15 GNI M. 18 GNI M. 9. Toko je reku Tramše mlad: |: »Le kaj vam pravim, stara mat! :| 13. Toko je rekva Micika: |: »Le kaj vam pravim, stara mat! :| 10. Jest se bom sturu ncoj bovan, |: jutri se bom sturu mertöv. : | 14. Kaj je pa to za en mrlič, |: k mene tkö gleda čez prtič? :| 11. Molit bjo peršli vsi ljudje, tud bo peršla Micika, iz velcga kloštra nunica, (ta parva moja lubica!«) 15. Vači ima na migajne, |: žnablice jmä na vkuškajne. : 16. Roke jmä na objemanje, |: nöge jmä na tancanje!« :| 12. Molit so peršli vsi ludje, tud je peršla Micika, 17. Gor je skoču Tramše mlad, |: prjev je Micko_za beli vrat. :| iz velcga kloštra nunica, rj: r ~ \ * M- P ~ -| ost. .... . ■ if rf f-i Kri je zemlji dal njen sin, trti pravdo kore - nin, — nin. Na Bazi 20 so največ peli pesmi, ki so bile (in so še danes) znane skoraj po vsem slovenskem etničnem območju. Rekli bi lahko, da so to pesmi, ki sodijo v splošni, vseslovenski del ljudskega pesemskega izročila. Nekatere pesmi pa so bolj značilne za ožje območje, tako po vsebinski kot po glasbeni plati. France Lubej-Drejče, dober in vnet pevec, je na Bazo 20 npr. zanesel tudi nekaj značilnih prleških pesmi: ».. . Poznal sem neverjetno veliko pesmi, prleških, ki so se pa v naši družbi na Rogu ... vsem strašno dopadle in so se jih vsi naučili in smo jih vsi pre- pevali. To so pa šegave. Mogoče katero? Od enega dekleta . . . poznate? (Primer 3)3. Ali pa še eno imenitno, pristna ...« (Primer 4) Primer 3 J = ca 144 — —— 1 =—i i 1. Pre ?*=i= - lju-b a mo- J a me - i ti čuj - 1 e vi > L Jaz iM= 4. - se —J mo - Ö ram o - že - n t -X—— . v % m * naj - bo - Ije ve - te, 1 J. ; Jri kda se tro-šta de - te, s S t r c k e 1 j , 8286—8298. m spros - te mi pü^i J-- J e - ne J ■■ —s — ga od Bo - ga, m bra - do i - ma če glij že si vo 1. Preljuba moja mati eujte vi, jaz se moram oženiti. Vi najbolje vete, kda se trošta dete, sproste mi enega od Boga, če glij že sivo brado ma. 2. Preljuba moja hčerka ne tako, ti skušnjavam daj slovo! ------------------(nepopolna kitica) ti ne veš, kaj govoriš, zakonski stan je težki križ. 3. K Svetim trem kralom kirfat bom šla, tiste bom lepo prosila, sveti trije kralji, vi boste meni dali, kar jaz prisrčno zdihujem tu, ka bom potroštana šla domu. 4. Sveti Jurij, gde si ti? Nemrem na vsakšega zmisliti. Sveti Jüraj no Tomaž, sveti Jernej no Andraž, sprosi mi enega od moža, če glih samo eno nogo_ima. 5. Devica Marija zdaj še ti, ti me moraš uslišati! Kolkokrat sem k tebi šla, pintek masla ofrala, prosi mi enega od Boga, če glih že sivo bradowima. 6. Zdaj sem že dobila, kaj sem tak srčno prosila. Drüga pa se naj skrbi, če kero hrbet zlo srbi, drüga pa se naj skrbi, če kero hrbet zlo srbi. Primer 4 Rub ato J = ca 118 1. Ce po-mi - slim -J-—+-J m čr - na voj - skc == i $=gf3 je - bal te - be sto vra - gof. t n, ; ; Gra - ta mi od t tu - ge tež - k 3, ka tre-pe-če mi sr - ce, ka tre-pe-če misr-ce 1. Ce pomislim črna vojska jebal tebe sto vragof. Grata mi od tega težko, |: ka trepeče mi srce. :[ 2. Jeden od soldakov piše, kiri tam so vküper bli, ne blo nigi žive diiše, |: je težava strašna bla. : 3. Puntarji so privihreli v lepo mesto Novi Sad, in so tisto tak razdjali, |: kak nekdaj Jerüzalem. :| 4. V jenem mesti pa smo najšli stüdenec pod mejšnikov, je Madžari so pobili |: z grozovitnim kamen j om. :| 5. Sveto ole so razlili, z njim si čizme mazali, mešnike pa so pobili, |: z njih pa gulaž delali. Doslej zbrano gradivo dokazuje, da je imela ljudska glasba-ljudska pesem med NOB zelo pomembno vlogo. Zanimivo pa je, da navzlic tej nesporni vlogi, o kateri smo govorili, ta ni nikoli (morda le kdaj izjemoma) našla ustreznega mesta v programih npr. uradnih proslavah, mitingov ipd. Kaže, da je tudi v tem času prevladovala miselnost, da je ljudska glasba nekaj, kar je dobro zgolj za »zasebno« rabo, da je preveč vsakdanja, da je zastarela, preživela, morda tudi nazadnjaška, preveč »enostranska« ali celo umetniško neustrezna, nezrela itd. Takšna »visokostna« predstava o ljudski glasbi sicer ni značilna samo za čas NOB. V dobršni meri se kaže na različne načine še danes, npr: prireditve s sporedom ljudske glasbe so zelo redke; kadar kaj izide (in če sploh) s tega področja ljudske kulture: knjige, plošče, kasete. .., je naklada redno premajhna; zgovorni so tudi podatki o uvrščanju ljudske glasbe v redni radijski program (uradni podatki za leto 1975): RTV Ljubljana pribl. 95 minut na teden, torej nekaj manj kot 7 ur na mesec, radio München 35 ur na mesec, radio Sofija 4 do 5 ur na dan itd. Resume LE ROLE DE LA MUSIQUE POPULAIRE DANS LA RESISTANCE La musique populaire d’une ethnie, avec par exemple, quelques elements de contenu et de forme, qui sont naturellement lies aux caracteristiques geographiques, sociologiques, historiques, linguistiques etc., peut avoir souvent une force speciale; eile represente aussi un lien particulier qui, aux moments importants et fatales dans la vie d’un individu ou d’une communaute, nous aide a consoler, alleger une peine, de preserver, d’encourager et de renforcer soit le sentiment de l’identite personnelle ainsi que de la conscience nationale, collective. Dans les circonstances decisives pour le destin de la nation slovene, ä cause de leur röle et de leur fonction, et parfois, malgre le contenu ou une forme musicale peu appropries, la musique et la chanson populaire se sont »transformees« en veritable musique patriotique des partisans dans la derniere guerre mondiale. Pour illustrer ces theses, j’ai transcrit quelques extraits significatives d’un enre-gistrement, fait au mois de mars 1977, lors de mon entretien avec France Lubej-Drejče, membre du Conseil Executif du Front de la Liberation. Nous y avons parle surtout de la vie musicale, de la signification q’avait le chant et la musique pour les membres du Conseil Executif. VPRAŠANJE »LJUDSKOSTI« V SLOVENSKI PARTIZANSKI PESMI Igor Cvetko Težko je govoriti o partizanski pesmi kot o pravi ljudski pesmi. Vsaj takrat, kadar imamo v mislih partizansko pesem v celoti. Številni primeri še vedno žive, pete tovrstne pesmi pa nam potrjujejo, da je tudi partizanska pesem del našega ljudskega izročila. Brez posebnih težav jo zato lahko uvrstimo med ljudsko blago. Zanimivo je vprašanje, kako teorija pojmuje ljudsko pesem in kako jo obravnava sodobna etnomuzikologija.1 Določitev pojma ljudske pesmi v nekaterih enciklopedijah, leksikonih in priročnikih2 je splošna, nejasna, celo nepravilna. Ljudsko pesem, njeno pojavnost in življenje odpravijo največkrat površno in enostransko, raziskovanja pa se v najboljšem primeru vrtijo okrog preučevanja njenega predmeta. Pomembnejša so razmišljanja in ugotovitve nekaterih mlajših etnologov3 in sodobnih teoretikov. Weiss, predstavnik psihološko usmerjene etnologije, obravnava na primer »ljudskost« kot določeno obliko vedenja, ki se kaže v človekovem razmerju do okolja. Kot nosilce kulture pojmuje ljudi v prostoru in času,4 temeljna naloga pa naj bi po njegovem bilo opazovanje človekovega načina življenja in delovanja v okolju. Prenesimo zdaj zgornja razmišljanja na področje etnomuzikologije. Ljudska pesem (glasba) torej živi v času in prostoru med ljudmi, v razmerah, ki jih določa okolje. V tem procesu naj bi bila odločilna funkcija pesmi (glasbe), ki jo ta ima v človekovem življenju, ne samo njena glasbena ali literarna 1 Prim. Z. Kumer, Etnomuzikologija, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 1977, passim. 2 Harward Dictionary of Music, Cambridge 1967, 323—326: ...»Ljudska pesem je glasbeni repertoar in izročilo skupnosti...« Larousse, Paris 1957, 168: ... »Ljudske pesmi so pesmi, ki jih pojejo vaške skupnosti ali so žive v spominu kmetov...« Volksliedforschung, Berlin 1969, 11—26: ...»Ljudske pesmi so tiste, ki so razširjene med nešolanimi in jih ti pojo...« in naprej: »...morajo jih peti množice nešolanih brez instrumentalne spremljave ...« (R a h m e 1 o w). 3 Po teh pogledih so »ljudstvo« (nosilci ljudske glasbe) tisti, ki so v svoji notranjosti (duševnosti) ohranili nekaj »temeljnega«. 4 Prim. R. Weiss, Volkskunde der Schweiz, Eugen Rentsch Verlag, Erlen- bach-Zürich, 1946, 3 sl. vrednost in pojavnost sama po sebi. Opazovati bi jo morali skozi odnos človeka do okolja in časa (in narobe!) in raziskati njegovo razmerje do glasbe. Oglejmo si, kakšno je ljudsko petje v slovenskem etničnem prostoru.5 Terenske izkušnje kažejo, da v skupini pevcev po pravilu vsi pritegnejo tistemu, ki začne peti, ne glede na to, ali besedilo znajo ali ne. Kmalu zazveni ubrano večglasno petje. To se dogaja spontano in po muzikalnih »pravilih«, ki veljajo na določenem etničnem območju. Rečemo lahko celo, da ljudska pesem v podzavesti pevcev obstaja samo v okviru splošne povezanosti, v okviru nekakšne »enotnosti« pesmi in plesa (z instrumentalno spremljavo ali brez nje), besede, mimike in giba, živa je ob različnih priložnostih, zabavah, plesu, žalosti in besu. Ljudska glasba lahko živi samo v tem odnosu: nikoli se ne izvaja ali vadi sama za sebe.. .° Kaj ne velja ta (široko vzeta) Bosejeva ugotovitev splošno, pa najsi govorimo o izročilu avstralskih domorodcev, ljudskem gledališču daljne Azije ali o ljudski glasbi Srednje Evrope, nekoč, v času kmečkih uporov, in danes? Zdi se, da gre pri tem za ljudsko občutenje v celoti. Od kod bi sicer na našem, etnično sorazmerno majhnem prostoru med NOB lahko našteli toliko različnih umetnostnih zvrsti, od improviziranih nastopov folklore, izraznega plesa, pantomime, do uprizoritev drobnih skečev po mitingih, pa recitalov umetniške besede, lutkovnih predstav, celo poskusa uprizoritve partizanske opere.7 Ali lahko potem rečemo, da je partizanska pesem postala ljudska last, ki je prešla v izročilo po njegovih zakonitostih? Vedeti moramo, da ima vsako obdobje v človekovi zgodovini svoj umetniški izraz. Tega oblikujejo dosežki posameznikov v splošnem »ozračju« prostora in časa, sooblikuje pa ga tudi izročilo, iz katerega je zrastel. Po mehanizmih kulturnega pretoka, značilnih za umetno ali ljudsko ustvarjalnost, se kulturna bera potem prenaša na naslednje rodove. Poglejmo zdaj iz širše, psihološke, zgodovinske in sociološke povezave, kakšna naj bi bila naša pesem upora. Zgodovina pravi, da smo imeli Slovenci redko, če sploh kdaj, osvajalne nagibe. Po pravilu smo bili največkrat »objekt napada od zunaj«. Predmet izigravanja torej, ki je redno na svojih ramenih občutil bremena vojne in miru. Taka je tudi naša pesem, globoka in introvertirana, po eni strani otožna, polna bolečine in trpljenja, po drugi pa jek iz duše, krik upora proti nasilnosti. Množična pesem je ljudem (skupini) kot izrazno sredstvo najbližja. S pesmijo posameznik skupini na rame prelaga svojo bolečino, obup, strah in pogum. Z njo se čustveno povezuje, z njo dobiva moč. Skupina je pač močnejša od posameznika.8 Se več: revolucionarni čas, čas najgobljih človeških hotenj, želje po svobodi in neodvisnosti je tudi čas intimnega sožitja s tujo 6 Pustimo ob strani primere individualnega glasbenega izražanja, uspavanke, nekatere delovne pesmi ipd. ‘Prim. F. Bose, Etnomuzikologija, Univerzitet umetnosti u Beogradu, Bg., 1975, 37. 7 Prim. I. Cvetko, Prizadevanja na področju scenske glasbe med NOV, Dokumenti Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja, XVIII (38—39), Ljubljana 1982, 17—36. 8 Prim. H. Polovina, N. Ludvig-Pečar, I. Milakovič, Folklorno poetsko-muzičko stvaralaštvo kondicionirano emotivnom potrebom grupe u speci-fičkim situacijama narodnog otpora. Zbornik SUFJ XXIII, Slavonski Brod, 1976, 71. tovrstno pesmijo. Ta se je tako vpletla v domačo, da se je celo zabrisala meja med njima, to pa kaže na širino in globljo vsebino našega osvobodilnega gibanja. Poglejmo primer pesmi POVEJ, KAM GRES, ČRNOLASKA, pri nas znane še pred vojno. Živahno VS, 215 Po - vej, kam greš čr- no - la - ska. po - vej, kam gres,1i ša - Ijiv - ka po - vej, kamgreščrno - laska.ob j Jrr> -ffc m treh, ko ju tro se ko - majbu-di. po komaj bu-di Na naša tla so jo verjetno zanesli španski borci in jo razširili v partizanskih enotah med NOV. V tej verziji (zbirka VS jo prinaša kot astursko narodno, 215) je melodija zapisana v 3-6-9 osminskem menjavanju taktove dobe, čeprav je 3/s osnova označena s črtkasto taktnico. Posnetek iz Vrhoplja (GNI M 37 626, 1977) kaže na spremembo melodije, predvsem pa ritma. Ponekod je čutiti celo petje »na 5/s«, kar štejemo za tipično slovenski ritmični obrazec: A 140 Tr. mel.: I. C. Tr. teksta: I. C. Vrhpolje, 1977, GNI M 37.626 n («j n ) Po - vej, kam greš čr- no - la - ska, po - vej, kamgrešti ša - Ijiv - ka, po - vej,kam greš čr no - laska ob treh, ko ju-tro se komaj bu - di. Iz asturske narodne je tako nastala »prava slovenska« NA OKNU. Tako .slovenska1, da se je že skoraj pozabilo, kje je doma. Opozoriti je treba na lirično in doživeto besedilo M. Ribičiča, ki je daleč od prvotne asturske predloge. živo VS, 335 4f ■ P If* Ji No o - knu, glej, o - bra-zek bled , na li - cih gren-kih f. i jriiJ p t p p f i r r f ff f f u sol-zic sled Za - kaj pa de - kle komaj dvaj-se-lih let, tak’ Ža-lo-stno gle - daš vjvet?. Za svet Človekova imanentna želja je, da na poetski način oblikuje pomembne trenutke (težke ali lepe) svojega življenja. V revolucionarni umetnosti tega časa" je ta želja presegla stopnjo funkcinalne (estradne) umetnosti, ko naj bi svoja izrazna in umetniška sredstva podredila propagandno-bulevarskim namenom. Ce to ne bi bilo tako, ta umetnost zanesljivo ne bi ostala živa do danes. V značilno slovenski dvojnosti: čutiti individualno, sodelovati pa množično, je, kot kaže, skrito tisto »bistveno«, kar naš boj (revolucijo) razlikuje od revolucinarnih gibanja drugod po Evropi. Revolucija je stvar množic, celotnega naroda; brez sodelovanja vseh je ni mogoče izpeljati. »Vsi« pa niso brezoblična množica, temveč posamezniki v njej. In pravi Slovenec čuti individualno, tako se tudi najlažje in najlepše izpoveduje. Povezan je z naravo in okoljem, »neomajen je v svoji naklonjenosti do svobode posameznika, stremi po obči pravičnosti in spravljivosti ob demokraciji, prehajajoči do anarhije...«.‘° Prav tak pa je tudi njegov ustvarjalni duh. Pesem bojev in zmag, trpljenja in upanja, pesem, ki krepi, spodbuja in ohranja zavest, se je preoblikovala v eno od sredstev za mobilizacijo. Postala je sopotnik bojnih akcij, po boju pa sredstvo, ki je združevalo borce in zaledje. Pesem je tako prevzela nase aktivno bojno vlogo. Povezovala je * Prim, Vstanite sužnji, Zbirka revolucionarnih pesmi narodov vsega sveta, Založba Borec, 1975, 562: OB TABORNEM OGNJU (VS, 333). Podlaga melodiji pesmi je napolitanska popevka »Appuntamento a Capri«. Po njej je nastala angleška popevka »Isle of Capri« v priredbi Kennedy-Grosz. Na melodijo francoske verzije te popevke je konec leta 1942 zložil M. Ribičič-Ciril novo besedilo »V mraku gozda ob tabornem ognju«. Pesem se je zaradi sorodnosti melodije z našo mediteransko folkloro kmalu razširila med partizani. Ti so jo preoblikovali in ji dodajali nove vrstice. 10 L. N i e d e r 1 e , Narava in kultura starih Slovanov, Trst 1926, 28. množice v zaledju s partizansko vojsko. In »ko je mladinskemu aktivistu zmanjkalo besed, je (ta) predlagal, da skupaj zapojejo nekaj partizanskih pesmi.«11 Kakšna je bila pesem, ki je lahko opravljala takšno poslanstvo? Temeljna značilnost partizanskih pesmi je bila preprosta, pevna melodija in učinkovit ritem, ki so si ga pevci lahko zapomnili. Samo taka pesem je bila lahko množično komunikativna. Besedilo je bilo oprijemljivo, aktualno, živo, konkretno, nikoli ideološko abstraktno. Ko je bilo vse to dano, je stekel tudi proces »folklorizacije« sam od sebe. Pri tem ni bilo pomembno, ali je bila pesem umetna ali ljudska, peta danes ali pred stoletji, v kmečkem puntu ali v kakšni od številnih revolucij, zapisana v partizanski pesmarici, umetno obdelana in peta kot taka ali ne. Brž ko so jo ljudje »sprejeli« za svojo, jo vključili v svoj spored in peli, je šla skozi ljudski soustvarjalni proces. V njem se je preoblikovala, dopolnjevala, skratka spreminjala, dobivala različice in ostajala živa. Oglejmo si primer: tri partizanske variante pesmi ZA VASJO JE CREDO PASLA izhajajo iz ljudske, ki je znana širom po Sloveniji: Tr. mel.: I. C. . Tr. teksta: I. C. J)_ ca 80 Obirsko, 1979, GNI T 1016 A U n ^^ u (4) r-1 4 4j}j)i j f p jm ^3 j 0 -tr 1 Zava-sjo je čredo pa - sla, v sr-cu vstal ji je ne - mic ||: s hrepe- ne - njem gorje zr - la, kjer je vri - skal mlad pa - stir;|| V partizanih so peli številne variante. Zvočni posnetek iz Vrhpolja (GNI M 37.628, 1977) kaže, da je njegova ritmično-melodična linija skoraj enaka moškemu solu v 4-glasni priredbi za moški zbor iz leta 1944 (VS, 344). Avtor priredbe (C. Cvetko) je prvotnim 8 taktom ljudske melodije dodal še 8 taktov »avtorskega« nadaljevanja. Obseg melodije se je tako povečal iz enega stavka na dva. Borci XIV. divizije so to »komponirano« verzijo takrat tako tudi peli. Do danes se je med ljudmi ohranil prvotni, ljudski del melodije: k VS, 344 J ' IfiO — Po ljudski prir. C.Cvetko Za va - sjo je čredo pa - sla, vsa ve - se - ladcnna dan, sjire - pe - ne - njem gor je zr - la, kjer je vri -skal parti - zan. 11 Pesmi partizana Cirila (ur. C. Cvetko), 1942—44, Založba Obzorja, Maribor, 1980, 81. R. Hrovatin je v svojih terenskih zapisih v Mokronogu (1951) zapisal podobno verzijo: Tr. mel.: R. Hrovatin (1931) Tr. teksta: R. Hrovatin Mokronog, 1951 Za va - sjo je čredo pa - sla, ki je vri - skal parti - zan. Oj, le vri - skflj,oj le žvi - žgaj.vsa ve-se - la dan na dan. ki so jo stari ljudje peli: Za vasjo je čredo paseij, ki je vriskal mlad pastir Oj le vriskaj, oj le žvižgaj, ves veseij je dan na dan. Hrovatinov zapis ljudske variante iz leta 1951 je po zgradbi precej različen od zgornjih primerov. Ohranil se je živ do danes z nekaj majšimi spremembami ali dopolnitvami. Tr. mel.: R. Hrovatin VS, 341 Zmerno - /' M I J J M '«M ž J 1 S Za va- sjo je čre-do pa-sla, vsa ve-se-la dan na dan, s hre-pe- Mi r-- 21 -r i—i' M T=\ « *—z: ne - njem gor je zr - la, kjer je vriskal par - ti -zan Zanimivo bi bilo pogledati, kako je z borbeno in partizansko pesmijo danes, 40 let po osvoboditvi, torej v sorazmerno dovolj dolgem obdobju, da bi se (če je tovrstna pesem res ljudsko blago) jasneje pokazali zakoni in mehanizmi folklorizacije in ponarodevanja. Pri »klasični« ljudi pesmi12 nastaja melodija (po pravilu) hkrati z besedilom, besedilo je vedno namenjeno petju. Ljudski pevec (pesnik) lahko uporabi tudi že znano melodijo, ki jo (včasih) z rahlimi spremembami prilagodi besedilu, redkeje pa zloži besedilo »nalašč« k že dani melodiji. Prav to pa je v partizanski glasbeni »zapuščini« pogost pojav. 12 Prim. Z. Kumer, nav. delo, 88—90. Za primer lahko vzamemo znano dalmatinsko MARJANE, MARJÄNE kot podlago za partizansko kontrafakturo JANEZ, KRANJSKI JANEZ, ki je kmalu postala ena najbolj priljubljenih partizanskih pesmi. Borci so znani osnovi radi dodajali večkrat krajevno in časovno obarvane dodatke.13 Pesem je živa še dandanes, poje se v neštetih različicah besedila. Še zanimivejši bi bil primer znane »ljudske« POČIVA JEZERO V TIHOTI. Izvor pesmi bi po mnenju nekaterih lahko iskali celo v duetu sklepnega finala Bellinijeve Norme.14 VS, 346 Nežno p- p- g e, m Po-či-va je - ze-rovji - ho - ti in li-stje ra - hlomi šu- mi, obje-ze-ru tamvtemni no - ci mlad parti -zan molče sto-ji Različico te melodije najdemo tudi v številnih predvojnih pesmaricah. Med NOV so jo Nemci po Gorenjskem in Štajerskem (predvsem po šolah) celo vsiljevali, seveda z nemškim besedilom. Partizani so nanjo odgovorili z znano slovensko kontrafakturo, ki je ponarodela. Veliko novih besedil so peli na znane ljudske ali ponarodele melodije, na umetne pesmi. Nastajale so variante, različne v različnih krajih, ob raznih priložnostih. V tem pogledu je zanimiv posnetek iz Vrhpolja (GNI M 37.623, 1977): besedilo pesmi GOJI V GORENJSKEM SE BELA GARDA je priložnostno, akutalno in agitacijsko, melodija pa je prava mešanica viž, ki so jih takrat peli okrog Cerkelj: Goji v Gorenjskem se bela garda, ki vsa propalost se ji je vdala. Stoji tam mesto, vas Cerklje, ki polna izdajalcev je.