90
Gozdne in pašne razmere na Gorenskem.
Ker smo v 9. listu „Novic" obljubili kaj več povedati o oni važni seji družbe kmetijske 25. dne u. m., spolnujemo danes to obljubo z opombo, da je to le kratek posnetek obširne obravnave, ki je omenjeni dan trajala več ur, pa se tudi zarad velike važnosti njene ne more rešiti po časnikih.
Prišlo je k tej obravnavi 11 mož iz Gorenskega, ki so zastopali občine: Bohinjsko Bistrico, Srednjo vas, Grad in Gorje; obrtnijska družba bila je zastopana po gosp. K. Lukmanu, vodji družbenem, gosp. K. Seitner-ju, logarju družbenem, dr. K. AhaČiČu, delničarju družbe in pa udu glavnega odbora družbe kmetijske; odbor družbe kmetijske ]e bil zastopan po svojem predsedniku baronu K. Wurzbachu in 9 odbornikih.
Ko je kmetijske družbe predsednik baron Wurz-bach pozdravil skupščino in jej na kratko namen njen
razložil, poprijel je dr. Blei weis besedo, rekši, da on je zdravnik, zdravnikom pa, ako hočejo kako bolezin ozdraviti, je prvi nalog ta, da skušajo najti vzrok bolezni, ker brez tega znanja je težko ali celo nemogoče najti pravega zdravila. Tudi gozdne in pašne homatije na Gorenskem so bolezin,  huda in   dolga   bolezin,  zato
—  pravi — sem stavil v zadnjem občnem zboru družbe kmetijske sprejeti predlog, naj družba kmetijska skuša poizvedeti vzroke, iz katerih izvirajo žalostni razpori med kmeti Gorenskimi in družbo obrtnijsko. Današnji zbor ima povod dati rešitvi te važne naloge. — Po tem uvodu je bral odboru družbi kmetijski pismeno izročene pritožbe, ki z mirno pa odkritosrčno besedo razkrivajo težave, ki že veliko let tarejo ondašnje kmetovalce, češ, da se jim po obrtnijski družbi in njenih organih kratijo pašne pravice, pravice do lesa za kurjavo in stavbo, pravice do stelje itd. O prestopkih tega, kar obrtnijska družba misli, da je njeno, mi pa
—   pravijo občine v pritožnem svojem pismu — mislimo, daje naše, odločujejo se nam denarne kazni, ki znašajo od leta 1869. že okoli 80.000 gold., kazni zapora pa več tisoč dni. Ce gre o prepirih za izrek izvedencev, obveljd zmirom le izrek izvedenca, ki obrtnijsko družbo zastopa; če pa je treba pravde , bogata obrtnijska družba si lahko 3 advokate najame, mi pa še enega komaj plačamo. Ce tako še dalje naprej gre, pride kmetijstvo v našem kraji ob nič in mi bomo morali zapustiti domovino svojo.
Na te pritožbe odgovarja gosp. Karol Lukman, vodja obrtnijske družbe. Pred vsem razloži zgodovino, kako se je začela obrtnijska družba na Gorenskem in v last si kupila to, kar je nekdaj posestvo bilo grajščine Bleske in mnozih fužinarjev, ki so s kmeti, kateri imajo servitutne pravice do teh posestev, v vednem razporu bili, tako, da so ta posestva I. 1850. bila sekvestrirana. Obrtnijska družba je skušala vre-diti te prepirne razmere, kar se je leta 1868. izvršilo po vladinih določbah. Da bi fužine imele potrebnega lesd, je obrnila glavno skrb na zarod gozdov, vsaj morajo Gorenci sami pripoznati, koliko zaslužka jim f u-žinarstvo naklanja, ki se vsako leto na 600.000 gld. ceniti more. Razpori med kmeti in obrtnijsko družbo niso nova prikazen; ti razpori bili so že z grajščino Bleško in pa pod sekvestracijo , kajti iz onega, časa je zaznamovano 25000 gold, kazenskih plačil. Ce bi se brez ozira na obstanek gozdov naprej gospodarilo, nastane v tako zvanem „raji" Gorenskem kmalu pusti Kras. Družba obrtnijska je rada pripravljena, pogoditi se s kmetovalci na podlagi pravice, da bode konec dosedanjim razporom.                                 (Konec prih.)
91
98
Gozdne in pašne razmere na Gorenskem.
(Konec.)
Posnetek tega, kar je gosp. Luk man nemški govoril , je gospod dr. Ahačič slovensko povedal in dostavil, naj Gorenci nikar ne verjamejo tega, da se obrtnijska družba na njih škodo bogati, kajti delničarji te družbe, ki imajo več milijonov gold. pri njej, že 2 leti nobenih obresti ne dobivajo od vloženega kapitala. Ker je „kuojerna sprava bolja kakor mastna pravda", zato naj dotične občine kratko pisemce podajo obrfnijski družbi, v katerem jej svojo voljo naznanijo, pogoditi se ž njo zarad pašnih in gozdnih zadev.
Za njim poprime gosp. Seitner besedo in ugo varja , da niso resnične pritožbe, ki jih je dr. Bieiweis iz pisma občin navedel. Paše ima živina dosti — pravi — vsaj se včasih še tuja živina na pašo goni, znamenja za prepovedano pašo niso nikjer preblizo koč , les za kurjavo in stavbene potrebe se nikomur po pravični razmeri ne pridržuje, vsaj se še les prodaja, — pritožba o zneskih glob in zaporov je pretirana, pa te kazni veči-
del tudi še niso izvršene, — na kratko rečeno,  gospod Seitner ni dal veljati nobene pritožbe.*)
Zastopniki 4 občin odgovarjajo govoru gosp, Seitner j a in trdijo, da so njih pritožbe vse upravičene ter navajajo posamesne dogodbe, ko seje to ali uno primerilo, čemur je gospod Seitner ugovarjal. Čeravno so se možje Gorenski strogo nasproti vstopili trditvam gosp. Seitnerja, so vendar brez strasti zmirom z mirno besedo trdili svoje stališče, zato je cela obravnava se prav mirno vršila na vsaki strani.
Dr. Bleiweis zdaj bere pritožno pismo občine Višelniske, ki gaje deželni odbor odstopil družbi kmetijski in v katerem se občina pritoži, da so prepovedi paše v gozdih tako postavljene kakor kegli na ke-glišči, tako da je nemogoče živine, ki se pase, varovati tako,   da jih ne prestopi in v kazen ne pride.
Na to je odgovoril g. Seitner, da v občini Vi-šelniški, kjer je gozda okoli 700 oralov, je samo 50 oralov prepovedanih, in da le nalašč v prepovedane kraje zapodena živina je bila nakazana, ne pa taka, ki J3 po naključbi noter stopila.
Dr. Poki u kar pripoveduje, da se po aktih d& dokazati, kako upravičene so pritožbe prizadetih občin, kajti prostori, na katerih je paša prepovedana, se nahajajo ne samo v gozdih, temuč tudi na planinah in na krajih takih, ki so v katastru vpisani za pašnike ter da je tako zabranjenih že okoli 5000 oralov. Po takem je očitno, da se kmetovalci morejo in morajo pritožiti, da se jim pravica dobrega senožetnega sena paše krati. Prav taka je z nakazovanjem IesL. On prosi obrtnijsko družbo , naj pravedno in milostno ravna z upravičenci in jim, dokler se ne izgotovi pogodba, dovoljuje to, kar jim po pravici gre in česar potrebujejo, da morejo živeti.
Gosp. K. Luk man odgovarja dr. Poklukarju, da kataster ne more merodajen biti o tem, kaj naj je paša, kaj gozd, ampak merodajno je to, kar je dandanes. V prvi vrsti gozda stoji les, zato je izreja lesa glavna stvar, paša stoji še le v drugi vrsti in je postranska stvar. Koze ne smejo pokončavati gozdov, zato so v gozdih že prepovedane bile pod cesarico Marijo Terezijo, pod Francozom, in morajo še dandanes prepovedane biti. Sicer naj pa upravičenci še enkrat sprejm6 zagotovilo , da bode obrtnijska družba , kolikor je mogoče, skušala zadostiti njihovim zmernim zahtevam.
Gosp. Seitner pritrjuje govoru gosp. Lukmana o tem, kaj je pašnik, kaj gozd, ter dostavlja, da zemljišča, kjer je zdaj paša prepovedana, je izrek izvedencev za to spoznal.
Predsednik bar. Wurzbach: Ce tudi se kataster ne pripoznava meredajen, je pa za upravičence merodajno to, da se je svet skozi stoletja rabil za pašo; tega ne bi obrtnijska družba smela prezreti.
Dr. Bleiwei8: Ce obrtnijska družba ostane na svojem stališču o tem, kaj naj je pašoik, kaj gozd, zdi se mi nemogoča zaželena sprava } kajti v planinah živi ljudstvo od živinoreje, živinoreja pa je nemogoča, ako živina nima paše; če krme nima, nima mleka; če mleka ni, čemu sirarske združbe in podpora m ini-sterstva?
Gosp. K. Luk man: Kar je planina, naj planina ostane, al kar je gozd bil, mora zopet gozd postati po jzreji  lesa\
*) V „Laibacherici" se je bralo, zakaj se pritožno pismo , ki se je v seji bralo , ni poprej „ad informationem'* dalo obrtnijski družbi. Na to moramo odgovoriti, da je ono pismo pisarnici družbe kmetijske došlo še le v nedeljo pred sejo.
Zastopniki občin objavljajo, da od uravnave servitutov zahtevajo oni vžitek pase, ki so ga imeli pred ustanovitvijo obrtnijske družbe sto in sto let; če se jim pasa vzame, pridejo na palico beraško. Njim kot kmetovalcem ni družba na nobeno korist; njeni delavci v fužinah z otroci svojimi pa so nazadnje velika nadloga občinam.
Gosp. Schollmavr: Meni so vse razmere kmetov in obrtnijske družbe do dobrega znane; imel bi tedaj veliko govoriti ; al ker se je stvar obravnavala že obširno, rečem le to, da vseh razporov, vseh pritožeb ne bi bilo, ko bi se bilo zarad pašnega vžitka ravnalo po ces. patentu od 5. julija 1853. Skor 10 let je že preteklo od razsodbe leta 1868. in le majhen del zemljiške uravnave je žaiibog dovršen. Ko bi se bilo ravnalo po Črki a, c in e §. 7. in §. 15. in 19. patenta 1853. leta zarad pašnikov, ne bilo bi vseh teh homatij na Gorenskem. Ce se jim hoče konec storiti s pravično spravo , moralo bi se o pašnem vžitku nazaj seči v to, kar je pred letom 1869. bilo.
Gospod Seitner ugovarja Sehollmajerjevim trditvam.
Dr. Poki u kar izreka, naj bi se pogoji za dobrohotno spravo tako naredili, da obsegajo V3e pravice upravičencev.
Gosp. župan Prežel se s toplo besedo zahvaluje družbi kmetijski, da se je potrudila pot olajšati, po kateri bi se dosegla sprava med občinami in obrtnijsko družbo, na obojno stran pravična , in gosp. predsednik baron Wurzbach sklene z željo, naj bi današnji dan položil fundament k dosegi one sprave, ki se je glasila danes tako na strani obrtnijske družbe, kakor na strani prizadetih občin Gorenskih.
99