Smo res vsi krivi?
Vse pogosteje se uporaMja izrek » Vsi smo krivi za težko go-spodarsko situacijo«. Toda, je to tudi res? Morda pa za temi bese-dami stoji drugačna resnica, in sicer prenašanje odgovornosti »odgovornih« na nekoga druge-ga? Če lahko veijamemo temu izreku, potem so »krivi« tudi no-vorojenčlri, ker so tudi za njih po-sredno ali neposredno potrebne devize. Torej smo »krivi« vsi, pa če vemo ali ne, zakaj tako!
Posploševanje, »Vsi smo krivi...«, lahko pomeni samo izmikanje odgovornosti. To pa ni
težko, saj so vse predpise, zako-ne, dogovore, sporazume nepo-sredno ali preko delegatov spre-jeli delavci, delovni ljudje in ob-čani. Vendar se vprašajmo, ali so
bili predhodno pojasnjeni vsi ra-zlični vidiki, ki so vplivali na od-ločitve. Dobro vemo, da šele pozneje pridejo na dan vse sla-bosti takšnih odločitev. Rezultate pa lahko občutimo na vsakem koraku. Vseeno pa ne smemo biti preveč črnogledi, kajti dobro vemo, da se znamo dogovarjati in sporazumevati. Znamo biti celo zelo pametni in uveljavl jati svoje osebne interese, medtem ko problemi celotne družbe ostajajo postranskega pomena. Posebno ostri znamo biti pri kritiziranju napak in to brez kakršnih koli konstruktivnih rešitev. Seveda imamo vedno na zalogi »pamet-ne« rešitve, vendar samo skozi osebni interes. Predloge izna-šamo v prostem pogovoru, v pri-vatni družbi, za vogalom, name-sto na pravem mestu. V tem po-gledu lahko res rečemo: »Vsi smo krivi!«
Mladi zavračamo takšno pos-ploševanje. A vprašajmo se, kdo se je zadolževal v tujini? Mladi in še marsikdo ni imel nikakršne možnosti vplivanja na sprejete odločitve. Mi naj se zavedamo samo tega, da bomo morali vsa ta bremena slej kot prej nositi. To isto lahko izrazimo tudi drugače: eni živijo na kredit, drugi pa bodo vračali dolgove. Vse to pa ni nič drugega kot »izkoriščanje človeka po človeku«, seveda pod krinko samoupravljanja. Toda kaj hitro dobimo odgovor, da tudi mladi koristimo kredite, če-prav bolj ali manj nevede. V na-videzni blaginji se nam res ni slabo godilo. Posledice pa sozato toliko hujše. Standard pada in mladi vse teže dobivamo zapo-slitev. Torej smo krivi, zato, ker ne delamo vsi, toda ne delamo, ker nimamo dela. In kaj naj sto-rimo?
Gremo se usmerjeno izobra-ževanje, toda spet brez oprijem-Ijivih dogoročnih kadrovskih na-črtov. Nihče natančno ne ve, kakšne bodo kadrovske potrebe čez pet ali deset let. Niti tisti, ki se šolajo sedaj, ne vedo, ali se bodo po končanem šolanju znašli med zaposlenimi ali brezposelnimi. Možnosti so takorekoč ena proti ena. Torej nam ne preostane drugega, kot da se še naprej izo-bražujemo, delali pa bomo. ko bomo »veliki«. Ali smo tudi za to vsi krivi?
Srečo Hrast