rabljena za uganko o jutranj i zarji (str. 91), ima pred Stritarjem (ta je na str. 297 naveden) že Trubar (prim. Trubarjev zbornik, Ljubl jana 1908, 174). Pri Abecedi je opozorilo (str. 352) na podobno abecedo Pavla Golie. Opozo- rilo je nepotrebno in sega čez okvir opomb, saj ne gre za delo, ki bi bilo lahko vplivalo na Župančiča, hkrati pa je nepopolno. Takih abeced je namreč izšlo doslej pri nas že več; v knjižni izdaji: Vera Albreht, Vesela abeceda (prvi natis 1955), Vera Albrehtova, ABC (1969); v revialnem tisku: Neža Maurer, Abeceda (Ciciban 1967/68, štev. 1—4), Jože Šinit, Abeceda (Ciciban 1968/69, štev. 1—4). Pri stvarnih pojasnilih dodajamo dvoje. Za pesem »Krneč, a kje si ti?« je Zupančič (12. aprila 1949) dejal, da mu je zgodbo stari Šutej sam pravil. Raka krnca je pojasnil kot raka, ki živi v krnici (enako pojasnjuje to urednik na str. 335). Motiv iz pesmi pa je bil širše znan, o čemer priča zapis podobne zgodbe v knjigi Janko Lokar, Gozdovi in vode vabijo (Ljubljana 1945, 271); tu je krneč pojasnjen kot krnast rak z eno nogo. Tudi ime Udmanič v Razboj- niku (str. 337) je povzeto po človeku, ki so ga »vsi po renomeju poznali«. Bil je »človek, ki je bogatim jemal, pa revežem dajal« (Zupančič 12. aprila 1949). Podobno piše L. Podlogar o Jožetu Udmaniču. hajduškem vodji, »ki ni rad pre- lival krvi, rad pa grabil grajščakom in bogatinom, a še rajši delil denar med siromake« (č rtice o belokranjskih hajdukih. DS 1908, 68). Peta knjiga Zupančičevega Zbranega dela, ki je, kakor je pokazal naš pretres, prinesla veliko večino tega. kar sodi v okvir njegove otroške poezije, je z marsičim dopolnila našo običajno predstavo o tej poeziji. Saj je bilo doslej ravno gradivo s tega področja težko pregledno, deloma raztreseno po redkem mladinskem revialnem tisku ali v davno razprodanih zbirkah, deloma pa javnosti sploh neznano, ker je ostalo v rokopisu. In ko knjigo preberemo do kraja, lahko ugotovimo, da je dopolnila tudi našo predstavo o Zupančičevem pesniškem opusu sploh, suj ta šele skupno z otroškimi pesmimi pomenja celoto. ' Alenka Glazer Pedagoška akademija, Maribor IVAN CANKAR V ČEŠKIH PREVODIH IN V LUČI ČEŠKE PUBLICISTIKE D O KONCA LETA 1918 Z odmevi Cankarjeve smrti v češkem tisku zaključujem pregled prevodov Cankarjevih del v češčino in prikaz tistega, kar so Cehi pisali o njem do konca leta 1918. Za obdobje med obema vojnama imam gradivo že zbrano in ga bom objavil pozneje. Ker je v tem času izšla večina prevodov Cankarjevih knjig, ki so bili vsekakor boljši od predvojnih in ker je v tridesetih letih ob- javil svoje razprave in eseje o Cankar ju eden najboljših poznavalcev našega pisatelja med tujci, moravski literarni kritik in esejist dr. Rajmund Habrina, bo tudi to zadnje obdobje važno in zanimivo. Gradivo seni obdelal kronološko, da bi bilo čim bolj pregledno in bi se videlo, kdaj in kako je zanimunje za Cankar ja raslo in upadalo. Bilo bi ga pa mogoče obdelati tudi druguče in ta drug način bi imel celo neke prednosti. Če bi bil namreč obravnaval prevode posebej, se pravi, če bi bil pri vsaki povesti in črtici navedel vse prevode in jih med seboj primerjal, bi videli ne samo, kolikokrat je bilo posamezno delo prevedeno in tiskano, marveč tudi, kako ga jc kdo prevedel. Ne bi se pa videla razvojna linija zanimanja za Cankarja na Češkem in tak način obdelave bi zahteval še več prostora. Sicer pa je vedno tako: šele soočenje teoretičnih vprašanj hevrističnega dela s prakso pokaže vse pozitivne in negativne strani enega ali drugega načina obdelave gradiva. Kolikor vem, je pri nas prvič na tak način in tako podrobno prikazano zanimanje kakega tujega naroda za našo književnost oz. za kakega našega pisatelja. Da bi bila slika tega zanimanja kar najbolj popolna, jc bilo po- trebno pokazati kaj, kje in kako so prevajali od njegovega dela in ka j se je pisalo o njem. Pri tem sein se moral omejiti predvsem na bibliografske po- datke, na vprašanja »kako« pa sem odgovoril kar se da kratko z najznačilnej- šimi primeri, karakteristikami in sodbami. Umetniška raven številnih prevodov Cankarjevih del v češčino je bila do- kaj slaba. Le malokateri prevajalec je res dobro obvladal slovenščino. Preva- jali so ga celo Hrvati, ki niso dovolj poznali ne slovenskega ne češkega jezika (Jelovšek, Bortulin). Najhuje je bilo, da so pisatelja, čigar jezik in slog sta umetnostno nadvse zahtevna, prevajali včasih ljudje brez talenta za ustvar- jalno prevajanje (J. Mettlerjeva-Toucova, M. L., J. Llnek, Kristanova-Popela- kovâ, J. Tomej in dr.). Neznanje jezika je marsikje zakrivilo naravnost never- jetne napake, ki so ponekod hudo škodovale delu in celo dobremu imenu pisatelja. In vendar so nekateri recenzenti, ki niso znali slovensko, prevode iz slovenščine vrednotili in jih iz raznih, mogoče osebnih razlogov, celo hvalili. Večina Cankarjevih del pa je bila prevedena razmeroma dobro. Med najboljše prevajalce Cankarja v češčino spadajo v tem obdobju predvsem' češki igrulci, ki so bili angažirani v Deželnem gledališču v Ljubljani, med njimi zlasti Ružena Naskovâ, pa tudi Karel Ilašler in Otukar Bolcšku. Nekaj pozneje so si pridobili največ zaslug s prevajanjem Cankarja v češčino K. Vondrdšek, V. Mčrka, B. Vybiral in dr. Zadnja dva pa sta opravila glavno prevajalsko delo po vojni. Gradivo samo odgovarja na vprašanje, po čigavi zaslugi je bil prav Cankar že tako zgodaj in v tolikšni meri prevajan v češčino. Najprej po zaslugi škofu Jegliča, ki je s sežigom Erotike opozoril češke napredne kroge na mladega pesnika, nato pa Zofke Kvedrove in krožka njenih prijateljev, ki so pripo- mogli, da so izšli prvi prevodi Cankarjevih proz in da je Pištčkovo gledališče na Vinohrudih igralo dramo Za narodov blagor. Lepega sprejema in podpore je bilo že v začetku stoletju deležno Cankarjevo delo v češkem socialnodemo- kratskem in svobodomiselnem tisku. Cankarjeve novele, povesti in črtice so v nekaj letih prodrle skoraj v vse češke literarne revije, časopise in časnike, z veliko vnemo pa so jih pretiskovali tudi podeželski tedniki. Slovenski pisatelj je postal eden najbolj priljubljenih jugoslovanskih pisateljev v širokih krogih čeških bralcev. »Pripadniki raznih svetovnih nuziranj so si razlagali njegova dela vsak po svoje: socialisti po svoje, konzervutivci po svoje, humanisti pa tudi. Vsak je našel v njih nekaj, kar ga je privlačilo in bogatilo,« je pripomnil v nekem člunku prizadevni propagator Cankarja med Čehi dr. V. Mčrka. To je že res. toda po mojem mnenju je bilo glavni vzrok priljubljenosti našega pisatelja med češkimi bralci dejstvo, da pred prvo svetovno vojno med češkimi pisatelji v žanru socialne črtice in kratke povesti umetniško ni bilo tako močnega iz izrazitega ustvarjalca, kot je bil Cankar. Na čeških odrih pa Cankar ni doživel takega uspeha kot pri čeških založ- nikih, urednikih in bralcih. Kljub prizadevanju čeških igralcev in režiserjev, ki so pred tem delovali v Ljubljani in bili Cankarjevi osebni znanci in prija- telji, in kljub priporočilom Z. Kvedrove in drugih, ni prišlo nobeno Cankarjevo delo na oder Narodnega gledališča v Pragi. Nobene Cankarjeve drame niso uprizorila niti druga večja češka gledališča, kakor npr. Mestno gledališče na Vinoliradih v Pragi, ki je drugače jugoslovanski dramatiki posvečalo precejš- njo pažnjo. Ali npr. gledulišče v Olomoueu, kjer je bil nekaj časa dramaturg in vplivni činitelj najplodnejši prevajalec Cankar ja , dr. B. Yybiral. Skoraj vse pomembne inscenacije Cankarjevih dram na Češkem — Za narodov blagor v Pištčkovem gledališču 1905, Kral j na Betajnovi v Areni na Smichovu 1909, v Mestnem gledališču v Plznu 1916 in v Zižkovski činohri v Pragi 1918, Pohuj- šanje v dolini šentflorjanski v Deželnem gledališču v Brnu 1954 in dr. — so doživele samo po nekaj predstav; izjemi sta edino uprizoritev Hlapcev na odru DDČ v Pragi 1937 in drame Za narodov blagor v gledališču E. F. Buriana D-46 leta 1945-46, kjer je bilo po zaslugi režiserja in seveda tudi ugodnih političnih in kulturnih razmer več dobro uspelih predstav. Obžalovati je. da po drugi svetovni vojni znameniti režiser E. F. Burian ni uresničil svoje namere uprizoriti v svojem gledališču tudi Hlapce. Če pri tem pomislimo, da so v za- četku stoletja skoraj istočasno s Cankarjevimi prihajale na češke odre tudi Vojnoviceve drame in Nušiceve komedije in da so doživljale neprimerno večje uspehe, se moramo tudi nad tem dejstvom zamisliti. Po mojem mnenju je vse- kakor eden glavnih vzrokov za neuspehe oz. za premajhne uspehe Cankarjevih dram na Češkem njihova vsebina. Na češke odre so prišle po lbsenovih in Hauptmannovih dramah, pa tudi po domačih Hilbertovih, in niso nudile ob- činstvu veliko novega in privlačnega (Za narodov blagor. Kralj na Betajnovi, Hlapci) ali pa so mu bile nerazumljive (Pohujšanje v dolini šentflorjanski), medtem ko so Vojnovičeva in Nušiceva, pozneje pa tudi Ogrizovičeva, Petro- vičeva in Krleževa dela bila za češkega gledalca veliko bolj zanimiva. Čeprav se češka literarna in gledališka kritika v tem obdobju do leta 1918 večinoma ni spuščala v podrobno analizo Cankarjevih del, v teoretična in estetska razglabljanja, je vendarle v nje j veliko misli in nazorov, ki so za slovenske poznavalce Cankarjevega dela brez dvoma zanimivi in dragoceni. Kakor smo že rekli, je kritika uvrščala slovenskega pisatelja med vrhove svetovne literature in ga primerjala z njimi, pa tudi uredništva revij in čas- nikov so pogosto tiskala Cankarjeve črtice na častnem mestu, poleg del naj- boljših svetovnih pisateljev. Cankarjevo ime je več kot dve desetletji na Češkem res nekaj pomenilo. Po pravici pa se lahko sprašujemo: kakšen uspeh bi bila šele imela Cankarjeva dela, če bi jih bili prevajali pisatelji, ustvarjalci, mojstri češke besede, kakršne srečamo med prevajalci francoske, angleške, nemške, ruske in poljske literature! In ka j bi bili odkrili v njih kritiki formata F. X. Šalde, Ot. Fischerja, Arneja Novaka idr.! Tako pa je že v tridesetih letih, zlasti pa po drugi svetovni vojni, zani- manje za Cankar ja na Češkem upadalo. Založbe niso izdajale njegovih tlel. tudi v revijah in časnikih je le redkokdaj izšla ta ali ona črtica. Danes le malokdo od čeških bralcev pozna kako njegovo delo, pretežni večini ni znano uiti njegovo ime. Poleg vsebine Cankarjevih del, ki za povprečnega češkega bralca, ki ka j malo ve o slovenskih razmerah v začetku stoletja, v času med obema vojnama ni bila privlačna, so bili tega v veliki meri krivi tudi prevodi, in pa seveda dejstvo, da so Cankarjeve knjige v češčini dandanes že prava redkost, sa j so izhajale v majhnih nakladah in mnoge od njih v založbah na Moravskem. Po drugi svetovni vojni je izšlo v socialističnih deželah lepo število Can- karjevih knjig, na Češkem pa samo dve: Mojc življenje in nov prevod drame Za narodov blagor. Objavljeno gradivo najbolje priča, kako nujno bi bilo, da izide tudi v češčini izbor Cankarjevih del v novem, doberm in sodobnem prevodu. V tem primeru bi bil Cankar za današnjega češkega bralca najbrž novo odkritje. Prepričan sem, da bi tak izbor iz našega pisatelja, ki je, kakor vemo, globok poznavalec mišljenja in čustvovanja človeka in neusmiljen kritik družbe v začetku stoletja, prav današnjemu češkemu bralcu veliko nudil, zlasti še, če bi takle izbor spremljal tudi uvod s prikazom slovenskih političnih in kulturnih razmer p red prvo svetovno vojno in če bi imel opombe in pojasnila. Znana stvar je, da nobeno bibliografsko delo ni popolno, zlasti ne s po- dročja retrospektivne bibliografije. Dobro se zavedam, da kljub vsem prizade- vanjem tudi moje ni in da se bo sčasoma našel v češki periodiki še kak prevod iz Cankar ja ali članek o njem. Saj sem npr. med tem, ko je bila razprava že v tisku, čisto slučajno dognal, da ni točna niti moja trditev nu začetku članka, da je bil Zofke Kvedrove nemški prevod črtice O človeku, ki je izgubil pre- pričanje (Politik 39/1900, št. 76, 18. III.) prvi prevod Cankarja , ki je izšel v Pragi in da je Pacâkov prevod iste črtice v brüskem dnevniku Lidové noviny (8/1900, št. 205, 8. IX.) prvi prevod Cankarjeve proze v češčino. Prvi prevod iz Cankarju nu Češkem je v resnici izšel v praškem neodvisnem dnevniku Na- rodni politika (18/1899, št. 68, 11. VIII., Nedčlni zabavna a poučna priloha, str. 2—3), torej že teden prej kot prevod Kvedrove v nemščino. Bila je to črtica V čakalnici (V čekarne), ki jo je prevedel Jan Novak. Vzrok, da sem ta prevod odkril šele sedaj, je, ker je črtica izšla v Slovenskem narodu 2. in 3. oktobra 1899 pod psevdonimom Ivan Mlakar — prevajalec v češčino pa jo je objavil pod imenom Ivan Makar. Beležko sem pred leti odložil med bibliografsko grudivo, ki ga moram preveriti in tu sem jo zdaj našel. Težko bi bilo reči, ali je prevajalec vedel, da je to Cankarjeva črtica, uli ne. Ker je samo nekaj dni pozneje izšel tudi Novakov prevod črtice Z. Kvedrove, bi lahko sklepali, da mu je dala izvirnik obeh črtic ona. Zal pa nisem našel nobenih dokazov, da sta se prevajalec in slovenska pisateljica osebno poznala. Dognati nisem mogel niti tega, kdo je pravzaprav prvi prevajalec Cankar ja v češčino — ali je to zgodovinar Jan Bedrich Novak ali literarni zgodovinar Jan Vaclav Novâk uli kdo drug. Naj bo kdorkoli že. Če ta prvi prevod primerjamo z izvirnikom, lahko kuj kmalu ugotovimo, da prevajalec ni znal dovolj slovenski. O tem priča okrog dvajset besed (rjuha, čokat človek, kakor bi méli proso, čipke, dacar, natančneje, čudovit, vešča, sitnost, vsekakor, toda in dr.), ki jih ni ruzumel. Tudi po jezikovni in umetniški strani prevod ni najboljši. 2e med tiskanjem članka sem odkril nekaj novih prevodov in člankov, zato tudi moji statistični podatki o številu prevodov v uvodu prispevka niso točni. V češkem periodičnem isku sem izsledil doslej že 464 prevodov in najbrž jih bom še nekaj. Pri takem delu kot je to, je vedno potrebna pomoč drugih. Tudi jaz sem jo včasih iskal pri nestorju in enem najbolj pridnih prevajalcev Cankarjevega dela na Češkoslovaškem, dr. Mčrki, ki mi je nudil nekatere podatke o svojem delu. Lepo se mu zahvaljujem, prav tako tudi Arnoštu Skoupemu, asistentu pedagoške fakultete Palackega univerze v Olomoucu, ter O. F. Bablerju, pre- vajalcu na Kopečku pri Olomoucu, za pomoč pri preverjanju nekaterih biblio- grafskih podatkov v moravskih periodikah. Največjo pomoč pa mi je nudilo gradivo oddelka retrospektivne bibliografije slavik Instituta za jezike in lite- rature ČSAZ.