L i s t e k. Sapo mi je zaprlo! Dopis iz Notranjske v našeia driigorojenem dnevniku mi je ndtegnil besedo. Optimist vzel seta seveda vse za dobro ter si zapisal aiodre nauke oinenjenega dopisa za ušesa. Da bodete tudi drugi kaj inieli od tega zaporanite si to: Učitelj ne sme pisati o važnosti svojega stanu, ampak mora poudarjati važnost druzih stanov, kakor kmetskega, vojaškega ali duhovniškega; to je njegova naloga. Kako se učiteljem godi, tega rai, učitelji, ne vemo, t.o ve samo dopisnik «Sloveačev», saj on pozna nekatere učitelje, kateri lahko izhajajo; seveda pozna ludi nekaj takih, kateiim to ni mogoče in ti so — kakor pravi dopisnik — še mladi, najbrže provizorični učitelji, pa vender jiia plača ne zadostuje, in še sedaj ne, ko so jim plače izboljšali! Čudno — res rudno! G. dopisnik ni več mlad, pa vender lahko izliaja — — — hm — in najbrže s tridesetimi goldinarji seveda — sicer se ne bi čudil drugim, kateri tega ne znajo. Pa ("e bi tudi on s tridesetiini goldinarji ae izbajal — kaj to, saj untelji tudi niaiajo saino teh 30 gld., ampak so še za vsako stvar po sebej plačani! G. dopisaik iina popolnnma prav ; ravno pri slavnosti Komenskega aii je pravil tovariš. da je dobil 3, reci: tri goldinarje a. v. kot remuneracijo za poseben pouk. Tako se trosi denar! To je že potratno; posebno proti učitelju, kateri ima vsega dovolj. Ta moj kolega ni vedel kaj bi s toliko deaarjem? Zato je podaril vso vsoto vpričo davkarja, kateri aiu jo je izplačal, poleg njega stoječemu reveža. Tudi o nastavljanji učiteljev po krajnih šolskib svetih seai sedaj poučen. Nobenih drugih služeh niina kraet pravice oddajati, le učiteljsko; to pa zato, ker — tako uči dopisnik iz Notranjske — ker kraet težko napravlja otrokora svojim obleko in za šnlo potrebnib rečij. Ce se prav premisli in preudari, je to res važen razlog, da sme potem tudi kako ziniti, kadar se učitelj nastavlja. Vsak kmet težko napravi obleko — nasprotnega ne bode nihče trdil — sedaj pa <"e l)i učitelja ne bilo. potem bi — — no potem bi iucmla nlroci liili biez ol)leke ali ka-li? Ge bi olruci obleko ne itneli, bi ne inogli v šolo in kaj bi puteui učitelj v šoli delalV Ker so pa naši kmetje zelo dobrega srca, noeejo pustiti učitelja brez zaslužka in zato napravijo samo učitelju na ljubo svojim otrokotn obleko. Radi lega jiin rnoramo pa že pustiti, da si sami učitelja izbeto ter ga poslavijo na mastno službo. Še mnogo lepega sem si zapornnil, pa ne povein vsega; le to mi ne gre v glavo. da boče g. dopisnik iz Notranjske sešteti od učiteljev pocepljena drevesoa, «das ist zu rund fur meinen eckigen Schadel« bi Nemec rekel. Tudi za Vas, gospod urednik, je biki nekaj naukov. Molitvenih knjig ne smete kritizirati, te imajo svoboščino, da smejo z napakami med svet. Vsako tako knjigo morate že naprej potrditi in hvaliti. Gemu bi se tudi še pri molitvenih knjigah oziralo na slovnico. Pustite lorej tako delo, niste na pravem poti; vrnite se, sicer izgubite Slomška raz čelo Svojega lista. Le glejte, če se ne maje že. Če se ni sedaj obtnajal, ko i-itio praznovali 3O01etnico Komenskega — ne bode se kinalu. A nevarnost je res bila velika. Proslavljati nioža, kateri je bil — v očeb druzih — najprvo krivoverec, sovražnik Avstrije in poteni šele malo pedagoga! Ste li čuli svarilne klice? Skoraj bi bili nas pioglasili za sovražnike vere in Avstrije, ker smo slavili spomin duhovitega Slovana, pedagoga, čegar načela o šoli spoštujemo še sedaj vsi! Mislira, da se zato duber glas naše lojalnosti, niti Slomšek na čelu Vašega liista ni omajal, dasi je nekatere srce bolelo, ker niurajo delovati — s takimi učitelji. A propos! Gospodičini, katera s^e je nekoč v Va*em listi poteguvala za pravice učiteljic, rekel sem, da inalo udarim po njenih tovaiišicah, ker se jih je tako nialo udeležilo Komenskega večera, a zapretila mi je, da kot «Postojinska» piime za pero ter me neusrniljeno oklesti, zagovarjajoč svoje tovarišice. Radoveden sem, kakb! Gospodičina «Postojinska», nanogetorej! Zagovarjajte svo.je varovanke! Prav je, da zabtevate jednakih pravic , a če imate te, irnate tudi jednake dolžnosti z naini. Tu je šlo zopet za ugled našega stanu in takrat nioiate biti vse v naših vrstah, nobene ne smemo pogiešati. In ta večer? — bilo jih je sedemnajst!! Kje so bile druge? Izgovora tu nimate. Kakorjebilo Vant niogoče priti in drugim šestnajstim, tako bi bilo mogoče priti tudi ostalim. Malce slabega vremena ni izgovor; saj imaino železnice na vse strani — razven dolenjske — a gdč. tovarišic ni bilo. 0 takih prilikah je Vaše mesto na naši strani; združenimi močrai nam je o takih prilikah delovati! Namesto iz sedemnajstih, naj bi se iz sto nežnih grl glasila pesem in tem sto pevkain bi se bilo pridružilo gotovo nad sto pevcev. To bi bil večer, in pokazali bi bili, kaj zna in kaj zmore slovensko učiteljstvo! Pa jedinost in zavednost je lepa reč; dovolj je, da se o njih govori, v djanji jih ni treba kazati. Da se ini ne bode očitala pristranost, oinenini, da ^iuo pogrešali tudi mnogo učiteljev, o katerib smo gotovo pričakovali, da se slavnosti udeleže. Nekateri gg. tovariši so bili sicer tist dan v Ljubljani, a zapustili so jo še pred večerom; zakaj — ne veino! Gospodičina «Postojinska», Vi ine pa le nakrcajte po prstib, ker sem pisal zoper Vaše varovanke, vse za dobro sprejme Vaš udani Postojinski.