D. Fajgelj: Nove muzikalije. 727 pripravnejša nego katera koli druga razsvetljava. Ugoden vpliv električne svetlobe na rast cvetlic je dejansko pokazal Bronold iz sv. Vida na Nižjem Avstrijskem, ki je v rotundi vzpostavil različne cvetlice, katere so vzrastle deloma v dnevni, deloma v električni svetlobi. Cvetlice, vzrastle v električni svetlobi, bile so večje in bolj razvite nego druge. (Konec prih.) Kove muzikalije. vi. Skladbe Avgusta Arminija Le bana itd. se imenuje skla-deb pokojnega rodovitnega skladatelja najnovejši zvezek, katerega je izdal in založil te dni podjetni g. Janko Leban, brat pokojnega skladatelja, sedaj učitelj v Lokvi (Corgnale) na Krasu, via Divača. Vsebina zvezka, katerega sta natisnila prav lično tiskarja Klein in Kovač v Ljubljani, je pa ta: I. Slovenska deklica (bes. Fleisehmannove), mešan zbor. II. O j tiho (bes. Boris Miranove), moški četverospev. III. V veseli družbi (bes. Boris Miranove), moški zbor. IV. Ki sli ca sladka. (Bes. Ratko Brusove), mešan zbor. V. Nagrobni ca (besede Baptista-Krsnikove), moški zbor. VI. Doli v kraji (besede Baptista-Krsnikove), moški zbor. VIL Umrli deklici (bes. Janko Lebanove), moški četverospev. VIII. Ostani mu, ostani zvesta! (besede Boris Miranove), samospev za mezzo-sopran ali bariton s spremljevanjem na harmoniji. Lebanu se podtika, da se je učil iz talijanskih in nemških virov. Kar se prvega tiče, moram priznavati, da nisem jaz tega mnenja; tudi pokojni Mugnione, izvrsten kapelnik v Gorici in vrl talijansk muzik, bil mojega prepričanja. Kar pa je na dragem, mislim, da se Leban precej približuje Mendelssohna, vsaj v milini in neki vzvišenosti, katera je bila omenjenemu mojstru lastna. S tem pa ne trdim, da bi Leban posnemal Mendelssohna, kajti originalnosti pri njem nikakor ne pogrešamo. Da pa se je po klasičnih uzorih izobraževal, to mu služi v čast. Saj so se tudi najsvetlejše zvezde na muzikalnem obnebji — mojstri Beethoven, Mozart in Haydn — na Bachovem solnci ogrevali, in kdo jim šteje to v greh? — Prav Haydn je večkrat trdil, da se mu je za vse, 728 D. Fajgelj: Nove muzikalije. kar zna, Bachu zahvaljevati, in Bach sam se je o svojem učenci Krebsu, kateri se v skladbah najbolj z Bachom jednači, pohvalno izrazil rekoč: „Der einzige Krebs in meinem Bache." S tega stališča Lebana presojuje morem trditi, da so rečeni na~ pevi Lebanovi prav izborni, pravilno, čisto in jasno harmonizovani, sploh mnogo boljši od prej izdanih. Skladbe vse so vsebini teksta jako primerno zložene; nekatere lahko, druge teže izpeljive, a vender ne toliko, da bi delale našim pevskim zborom preglavico. Hvalno mi je omenjati tudi to, da je g. založnik iz bogate zapuščine pokojnega skladatelja izbral prav primerne napeve za mešane in moške zbore. Najbolj mi v tem zvezku ugaja „NagrobnicaK, katero je skladatelj, sluteč bližnjo smrt, na Silvestrovo 1878. 1. sam sebi napisal. Zato pa je tudi napev tako globoko-ginljivo doneč, da ti prisili nehote solze bridke žalosti v oči. Ob kratkem rečem, da je ta zvezek vsega priporočila vreden in da nikomur ne bode žal za 40 kr., katere stoje v resnice vrli napevi pri založniku. Slovenski glasbeniki, sezite po njih, da bode mogel požrtvovalni založnik nas kmalu zopet oveseliti z novim zvezkom Avgust Lebanovih skladeb! VIL Cecilija. Cerkvena pesmarica. Po naročilu „Cecilijinega društva v Ljubljani" uredil Anton Foerster. Izdala in založila družba sv. Mohorja v Celovci. I. del 1883. Ravnokar nam je slavna družba sv. Mohorja podala razven druzih koristnih knjig tudi omenjeno pesmarico, katero je vsak zavedni Slovenec, osobito pa vsak cerkveni glasbenik težko pričakoval. Ne bodem na drobno našteval bogate vsebine prekoristne te pesmarice, ker je že tisočim znana; izpregovoriti hočem le o muzikalni vrednosti pesmarice. Težavno delo je bilo z uredovanjem gospodu Foersterju naloženo, prvič z ozirom na to, ker mu je bilo treba sestavljati razne stare in nove napeve za občno cerkveno rabo ; drugič zato, ker mu je bilo ustrezati izobraženemu pevovodji, pa tudi želji in spače-nemu ukusu ljudstva. To svojo vsestransko nalogo pa je g. Foerster tako spretno rešil, da bi jaz, ko bi ne bilo hudobno, Kranjski zavidal, da si je umela pridobiti tacega glasbenega velikana. Naj se mi ne očita, da imam za g. Foersterja samo kadilo ! Sodim g. Foersterja samo po njegovih umotvorih, katere visoko cenim, ne oziraje se na osobo, katere celo ne poznam. Trdim, da je Foersterjeva harmonizacija pesnij v pesmarici izvrstna, Slovenski glasnik. 729 dostikrat drzna, a vselej pravilna. Posluževal se je na mestih |. soglasov, (katere je pa seveda vselej pravilno vpeljal) menda zato, da bi ustregel celo onim kričačem, ki hrepene po kvart-sekstnih soglasih jednako Izraelcem po egiptovskih loncih mesa, česna in čebule. Mnogo starejših napevov, o katerih je bilo misliti, da ni mogoče kaj pametnega iž njih narediti, oživelo je pod izvrstnim peresom Foersterjevim na novo, dobivših novo harmonizacijo. Primoran je bil sicer g. urednik mnogo takih napevov očistiti vratolomnih skokov, ritmičnih napak itd., a vse to brez najmanjše škode originalnosti; tudi je vse napeve v take tonovske načine trans-poniral, da jih bode možno lahko popevati. Čestitam torej g. Foersterju in slavnima društvoma, ki sta pripomogli, da smo dobili Slovenci to neprecenljivo knjigo, katera naj bi po vrednosti zaslovela še tudi prav daleč zunaj slovenskih mej. Danilo Fajgelj. Slovenski glasnik. Miklošičevim učencem in čestiteljem. Odbor za Miklošičevo slavnost na Dunaji prosi vse bivše učence Miklošičeve in vse tiste gospode, ki se pečajo s slavistiko, naj blagovolijo svoje fotografije v obliki navadnih vizitnic za ,,Miklošičev album", kateri se slavnemu učenjaku in jubilarju pokloni 20. novembra t. L, kar najhitreje poslati na Dunaj pod naslovom: „Akademicky spolek, Wien, VIII. Neudeggergasse 23" ali pa „Akademično društvo Slovenija, Wien, L Universitat". Ivan Macun f. Iz Gradca nam dohaja naznanilo, da je ondu 27. oktobra t. 1. umrl slovenski in hrvaški pisatelj Ivan Macun, profesor na ondotni I. državni gimnaziji. Ivan Macun je bil porojen v Trnovcih blizu Pesnice 1. 1821., gimnazijo je dovršil v Mariboru, filozofične nauke v Gradci 1. 1844; potem je bil gimn. suplent v Celji in v Trstu, profesor v Zagrebu, v Ljubljani, spet v Zagrebu in od 1. 1870. Gradci. Pisal je mnogo po raznovrstnih slovenskih, hrvaških in nemških listih. Najimenitnejše knjige njegove so te: 1. Cvetje slo-venskiga pesništva. V Trstu 1850, 8, 270 str. Knjiga poleg teoretičnega nauka o pesništvu obseza antalogijo iz slovenske in starejše hrvaške pesniške literature ter je dobro došla slovenskim srednjim šolam v začetku petdesetnih let, ko še ni bilo slovenskih beril. 2.) Kratak pregled slovenske literature sa dodanim riečnikom za Slovence. U Zagrebu, 1863, 16, 102 str. sestavljen po spisu, katerega je Macun o slovenski književnosti spisal za Riegerjev naučni slovnik. 3.) Književna zgodovina slovenskega Staj er j a. V Gradcu 1882, 8, 181 str. Knjiga, ki nam v nekoliko nedovršeni obliki podaje mnogo zanimivega in deloma čisto novega gradiva. — 4.) Obliko-