Sodobna slovenska poezija Željko Kozinc Potovčev kvartet Mahler ^ # Drevo drevesu oznanja vest o pospalih gnezdih ... mrak je že s tipalkami pobrskal po skrivnostih ... gozd Majbornik se odeva v meglice pravljic ... živali v tihem žitju vejo, da tu nekdo še sklada simfonijo ... Mozeg potovcu oledeneva v pričakovanju, da se bodo tutti z Bernsteinom silovito zapodili v zadnji udarec usode. Kot da sam vihti taktirko, hlastno klikne po Youtubu in telefon ugasne tik pred crescendom v finalu Šeste. Ne, noče slišati udarca usode. Obstal bo v tišini, prežal v temo. O čemer bodo živali v gozdu govorile, bo klical v sanje. Kaj bo človek razodeval. Kaj brez nore nočne glasbe ljubke cvetke. Kaj bodo angeli dodali k utišani usodi. Iz telefona podrhtevajo le okostnjaki počrneli. V ušesih potovcu zasopli obeti kazni krepenijo. Je sedanjost to, ta zadnji udarec usode? Kje je prihodnost, če v preteklosti ostaja, kje tri potovanja skoz čas osirotela? 56 Sodobnost 2020 # Potovčev kvartet Zeljko Kozinc Solze potovcu kakor bakterije vrejo v noči neodjenljivega poraza. Od kod se vračaš mi, moj Mahler? Tvoj usodovec mi skozi sluh premika shirane noge. Za sabo v majborniško noč vlačim vlak časovij. Kot vreča sala padam v prepad glasov in trušča. Zalezel si me, Mahler, v dlani pretakaš svojo otrplo kri, vedno isto uro kažeš, brenčeči danes in molčeči jutri. A luna iz spreletanja skovirjev, iz mirnega utripa zvezd preliva v moje poželenje slano slino odklonitev. Da je ljubiti kakor umirati v sebi, potovec zasliši, le hrepeneti po prihodih v bližino ženske, priti skozi speča okna ločene dvojine, nositi vse neizpolnjeno kakor odtise v dlani. Da je v Mahlerju ostalo to srce nesmrtnega obreda, potovec omotično deduje v vroči zibeli ušesa. Sliši nočne ptiče ukati o usodi kot iz odprtih ran, kot da je sen le nočni prišlek v gozdu, le spomin nasmeha iz vesolja. # # S ponovljenim stvarjenjem sanja potovec o gozdu Majborniku, naprej plamti v uporniški samoti zadnjega udarca usode. Simfonijo je ugasnil, v svoji sobi je čez fotelj omahnil, stiska v dlani telefon, kot da v njem še občuti strastno žrd noči. Sodobnost 2020 57 Zeljko Kozinc Potovčev kvartet Grohar Gore, njeni obrazi brez bolesti in z njimi on, ovit v pokrajino, ki bo klecala, padala, ostala soncu zvesta. Noč vztrajnega pohlepa se izteka: potovec je videnja opustil, ker je ura naznanila čas za igračkanje v praznih rokah. Gleda barve. Pogledi se mu daljšajo kot žarki v sončnem slapu, iz katerega ne bo nihče več izskočil. Po mravljinčje vstopa mir pod kožo, potovec se v Sorici kakor žival v jeseni izgublja v slasti umiranja in rojevanja. Somrak in rosne trave, ptičje petje, zdrto prerisavanje podob iz zaprtih knjig dežele, vse to je že preživel. Je bilo življenje. Ostaja še ljubezen. Kri in misel iščeta se v sebi sama, kakor oči mimoidoče ženske, ki so ga poiskale in takoj zgrešile. Oboje bo zgorelo v grobovih rokopisov, pretihotapljenih s prsti zvezd v razzeblo zemljo, vsa kri, vsa misel, vsak rdeči glad s temo in s strahom. Presnavlja se v skrivnostne minerale. Otroci si jih grabijo iz rok v roke: kateri da je od kod prišel, kateri bil odveč. Kateri kakor žito vzklil v suši, kateri ostal le malikovan, kateri zlati nič vseh pozabljenj bo še ostal, s steklenimi pogledi knjig napolnjen, brezkončni nič, v starost odplavljen. 58 Sodobnost 2020 Potovčev kvartet Zeljko Kozinc Ta pot je že nabrekla preslikava slike. Po kapilarah kakor vlaga leze iz zemlje ta macesen. Gibčnih vej, poraslih v nebu darovanja, objema čopič krvnih strdkov. Sodobnost 2020 59 Zeljko Kozinc Potovčev kvartet Cvetajeva Plahi sneg strasti prši iz ran, kako diši, kako prebija vir samote. Vedežnih oči je poln, ta v senci radosti spočeti blagi sneg, čisto potovanje iz temine, ki na vse strani neba pošilja dotikanje teles v ljubeznih, utripajočih skupaj v enem z drugim, ki kljubovanje vlažno, lažno, po obrazih uporov prepoznava. Povej, sneg, si svoboda? Kje se tališ, svoboda, kam si pred potovcem ubegla? Te kazen zasleduje, sneg svoboda, je potovec zasut v rdeči temi svoje sence? O, sneg v pernicah nasmehov, v ženskem dihanju si se porodil, vzleti, odleti. 60 Sodobnost 2020 Potovčev kvartet Zeljko Kozinc Jona Mrmot v zataknjenem dvigalu kakor v teatru pred predstavo raste. Potovec v njem vrta temno luknjo svojih knjig, mrtvorojenih. Kot ptič, od ogledal odbit, vztrepetava. Vzdih taji, da ne bi še od njega ogledalo oroselo. V očeh mu migetajo suha mušja krilca, ki se spod botoksov levijo v stonoge. V vse manjših delčkih svod samo, lobanjski svod še hrani svojo izmero. Iz droba drobci besedil vršijo v izmišljije, v samico, kjer ga strašijo odklonitve. Brodolomec kajpak. Ki obale ne zagleda. Ki tudi stisk natlačenih v dvigalu ne opaža. Le ko ženski poleg pade sladoled na bluzo, se mu trebuh strese od posmeha. "Lepo je v kitovem trebuhu," blekne iznenada. "Lepo je vztrajati v njem kot prerok Jona. Tri dni je flegma čakal, da bo izpuščen iz ribe, da bo Bog premislil, ali kazen za napuh ima sploh smisel pri človeku, ki noče vedeti, kaj je kesanje. Pa še kot prerok bo v Bibliji povrh zapisan. Tako je gospodar neba in zemlje tri dni zafračkal za premislek, ali naj za trmoglavost Joni še privije kazen. Da kdor časti nične malike, pač zametuje svojo milost, je Bog na koncu obupal. Kot je Jono v kita vtaknil, ga je tudi iztaknil." Sodobnost 2020 61 Zeljko Kozinc Potovčev kvartet "Nas pa žal še ni iztaknil," zasika popacana ženska. "Nam je še norca v zataknjen lift vtaknil." Potovec svoj lik zagleda v stropnem ogledalu. Z nečim avtomatskim, z avtom, ki brez oken poskakuje po puščavi, z bitjem upadlega obraza, ust stisnjenih, s svojim obrazom se sooči. "Me vidiš, Jona?" samemu sebi potovec šepeče. "Me vidiš, Bog, kako si odklonjen, spet odklonjen. Brez milosti sva ostala sama, nimava kaj zametovati." Spodvihan kakor glista ostane potovec sam v sebi, brez lakote in zob, brez groba, s kremplji v pasti, ki se je sprožila, v pasti kljubovanja. Ženska s popacano bluzo gleda v njega, le v potovca, le v njega. "Če je, kar ne more biti, 0 ti ni treba govoriti," reče. 0 Na lepem se še on v njo zagleda, se zrine k njej in ji oprsje obriše. "Tri dni bova zdržala tole skupaj in njemu gori bo spet spodletelo." 62 Sodobnost 2020 0