*"W * VEsrmK /'JT' ='tmmttimmtunuunm!t...M.....nmmmmtHtttmttč' Poštni urad 9020 Ceiovec = Veriagspostamt 9020 Kiagenfurt = = = = izhaja v Ceiovcu Erscheinungsort Kiagenfurt Posamezni izvod 3 šiiinge E mesečna naročnina 12 šiiingov = ceioietna naročnina 120 šiiingov § S P. b. b. ^ iiimmmunHttmmnmtuiuuumummmttttHHtmutttmnutttc ETNiK XXXiV. CELOVEC, PETEK, 5. JANUAR 1979 Za napradeK sveta v katerem bodo spoštovane pravice in dostojanstvo vsakega čioveka Ob prestopu v novo teto so* vodilni državniki po svetu spet objavili svoje tradicionalne novoletne Poslanice, v katerih so< zavzeli stališče k* perečim domačim in mednarodnim vprašanjem. Letos je v teh Izjavah čutiti zmeren optimizem, čeprav splošno prevladuje mnenje, da se bo moralo človeštvo tudi v t)ovem letu spoprijeti s številnimi težkimi problemi. Ravna zato pa bo treba še bolj stremeti za; široko Mednarodna solidarnostjo, ker le s skupnimi napori bo uspela najti rešitve, ki naj bi zagotovile človeštvu lepšo bodočnost. V tem smislu je tudi generalni Sekretar OZN Wa!dheim v novoletni poslanici poudaril, da svet, v katerem živimo in ki smo ga do določene mere sami ustvariti, terja bolj človeški red in precej več občutka za skupnost. „Ni dovolj sa-hio obstoj," je poudaril Wa!dheim, .nujno je, da splošno! razvijemo novo civilizacijo v skladu z realnostjo in potrebami vseh narodov po svetu." Pozval je k temu, da si Za uresničitev takegai splošnega cilja neumorno prizadevamo in da se ne bi preveč predajali malodušju, kadar napredujemo počasi in Mukoma. Za Waldheimovo novoletno poslanico so značilni spodbuda, sa-rnozaupanje in opazen optimizem. Po njegovem se človeštvo še nikoli poprej ni v tolikšni meri zavedalo najbolj žgočih problemov, nevarnosti in krivice; pa tudi nikoli ni bilo tako zavzeto v prizadevanju, da bi krivico popravili. Ko je govoril o najbolj žgočih problemih, pai je Watdheim naglasil: .Spoprijeti se morama z revščino in z gospodarskim neravnovesjem. Omiliti moramo probleme, ki nenehno ogrožajo svetovni mir. Pomembno moramo napredovati v svetu, v katerem bodo pravice in dostojanstvo vsakega človeškegai bitja spoštovani." Avstrijski zvezni predsednik Kirch-schlager je v svoji novoletni izjavi spomnil, da bo leto 1979 leto volitev. Vendar pa moramo tudi v volilnem boju .videti kot skupno za- Smernice ZSO za de!o v novem !etu V četrtek 4. januarja 1979 sta imeia Nadzorni in Upravni odbor Zveze siovenskih organizacij na Koroškem prvo skupno sejo v novem ietu. Na seji so odborniki podrobno oceniti spiošni narodnostni poiožaj, o katerem je bita sprejeta tudi posebna izjava. Prav tako pa so bite na seji začrtane tudi smernice za nadaijnje deio na posameznih področjih dejavnosti Zveze siovenskih organizacij na Koroškem. devo našo republiko kot svobodno, neodvisno in demokratično državo sredi Evrope, z zgodovinsko in hkrati moderno nalogo: služiti miru, srečanju in — kolikor mogoče — tudi pravičnosti." Zvezni kancler Kreisky pa je posebej govoril o gospodarski situaciji ter pri tem naglasil, da bo tudi v novem letu treba napeti vse sile za ustvarjanje novih dielovnih mest, za ohranitev polne zaposlitve in za očuvanje socialne varnosti. Jugoslovanski predsednik Tito je z ozirom na notranji razvoj naglasil potrebo po stabilizaciji gospodarskega gibanja in po izpopolnitvi d ru ž b e n o-e k o n o m s k i h od n os o v. Glede zunanje politike je nakazal veliko aktivnost Jugoslavije pri obravnavanju in reševanju svetovnih vprašanj in izrecno dejal, da bo Jugoslavija tako kot doslej posebno pozornost posvetila nadaljnjemu razvoju sodelovanja s sosednimi državami, „s katerimi nas zelo veliko povezuje". Sicer pa — kot je dejal Tito — se svet še nadalje ubada z zelo' zapletenimi problemi, od katerih nekateri vse bolj zbujajo skrb. Pri reševanju problemov je naglasil vlogo neuvrščenih ter dejal: .Velikanske pozitivne spre- membe, ki dajejo pečat našemu času, vlivajo upanje, dai bo kljub vsem nevarnostim spopadov zmagal razum nad silo in nerazsodnostjo in da bodo slavile zmago težnje narodov vsega sveta po miru, svobodi, varnosti in nemotenem vsestranskem razvoju." Tudi Slovenci v Italiji z optimizmom gledajo na novo leto Staro leto so Slovenci v Italiji zaključili z „meša-nimi občutki", kot je v Primorskem dnevniku zapisal predsednik Slovenske kulturno-gospodarskc zveze Boris Race, ki je menil, da se niso uresničile vse želje, ki so jih gojili na začetku leta 1978. Med nerešenimi vprašanji je seveda na prvem mestu položaj slovenske narodnostne skupnosti, ki mora v svoji bilanci ugotoviti, da se ji ni izpolnila zahteva po sprejetju globalnega zaščitnega zakona. Pri tem tudi komisija pri predsedstvu vlade, ki naj preuči položaj Slovencev ter vladi da svoje predloge, v minulem letu ni dosti kaj napravila. Manjkalo je politične volje, pač pa so dobili Slovenci v minulem letu zagotovila vodilnih predstavnikov italijanske republike, med drugim tudi predsednika vlade Andreottija, ki je povedal, da se je vlada odločila za globalni zakon in da se bo zavzel, naj komisija čimprej konča delo. Na drugi strani pa so pojavi, ki gredo ravno v nasprotno smer. To je zlasti protislovenska gonja Liste za Trst, kjer je v prvih vrstah najti samega tržaškega žu- pana, ki se je v minulem letu ponovno ..odlikoval" z izpadi proti Sovencem in proti osimskim sporazumom. „Ko pregledujemo preteklo leto in ugibamo, kakšno bo novo, se nam zdi prav, da mi, Slovenci, pozovemo vse demokratične stranke, naj svojim članom, simpatizerjem in volivcem obrazložimo, zakaj je dolžnost italijanske države, da zaščiti narodne manjšine, kako se izpolnjujejo bistvene prvine demokracije z zaščito manjšin in končno, kako naj po njihovem mnenju izgloda zaščita naše manjšine." Tako ugotavlja predsednik Race in dodaja, da sta komunistični in socialistični stranki na to vprašnaje že dali odgovor s svojimi predloženimi osnutki. Zdaj Slovenci želijo, da bi tudi druge stranke povedale svoja stališča. Svoje misli ob prestopu v novo leto zaključuje predsednik SKGZ s starim ljudskim rekom, da po zori se dan zaznava. V tem smislu poudarja: „Če bodo stranke politično aktivne tudi glede našega vprašanja že sedaj, v začetku leta, lahko z novim optimizmom gledamo na leto 1979." ŠTEV. 1 (1898) Z meztonnHnvo življenjsko vol jo stopamo koroški Siovenci v novo ieto Ob vstopu v novo leto kot osrednja organizacija slovenske narodne skupnosti na Koroškem vsekakor ne moremo mimo tega, da ne bi premotriii in oceniti naš narodnostni trenutek. Pri tem moramo ugotoviti, da se giede uresničitve čiena 7 državne pogodbe v pretekiem ietu ni nič spremeniio. Za viado in zakonodajaica je s takoimenovano sedmojuiijsko zakonodajo manjšinsko vprašanje očitno rešeno; za prizadeto manjšino pa zakon o narodnih skupinah praktično ne obstoja, ker ga ne prizna in spričo njegove protimanjšinske usmeritve tudi priznati ne more. Katera manjšina bi vendar priznata zakon, ki ji odreka dve tretjini zgodovinskega naseiitvenega prostora in ki pretežnemu deiu manjšine jem-ije najboij žiahtno čiovekovo pravico — možnost uporabe materinega jezika pred uradi in sodišči) in to v jubiiejnem ietu čiovekovih pravic! Če smo koroški Siovenci kijub temu odgovorno in premišijeno na navidezno miren način pustiii zakon ob strani in v ospredje našega prizadevanja postavijaii vprašanja, ki se jih zakon o narodnih skupinah spioh ne dotika, potem tega nismo storiii morda zaradi tega, ker bi nas trenutna manjšinska zakonodaja navdajata z večjim zaupanjem, marveč ie zato, da odgovornim in pristojnim činiteijem damo priiožnost, da spremenijo zavoženo manjšinsko poiitiko, ki ni doživeta brodoioma ie v notranjosti države in ziasti pri neposredno prizadetih, marveč je naieteia na nepresiišno kritiko tudi v mednarodnem svetu. Kdor to našo dobro voijo in pripravijenost, da konstruktivno pomagamo pri reševanju iastnega vprašanja, toimači v tem smisiu, kakor da bi se biii sprijazniti z ureditvijo, ki so jo izsiiiii nemškonacionatistični izgredi po ietu 1972, tisti zapira oči pred vse drugačno resničnostjo. Koroški Siovenci vsekakor nikdar ne moremo sprejeti oktroirane rešitve, katere citj je baje zavarovanje obstoja manjšine, ki pa v resnici obstoja manjšine ne prizna, marveč jo poskuša s protiustavnim ugotavijanjem šeie najti. Kdor tega ne razume, tisti je aii naivnež ati pa ziobnež — ne eden ne drugi pa nista pripravna in sposobna, da bi rešita staro, danes botj kot kdajkoii prej pereče vprašanje našega obstoja in nadaijnjega razvoja! Če na konkretnem vprašanju reševanja čiena 7 državne pogodbe tudi v pretekiem ietu — in to v jubiiejnem ietu čiovekovih pravic — nimamo beie-žiti uspehov, pa na drugih področjih naše prizadevanje ni bito zastonj. Maša močnejša prizadevanja za gospodarsko krepitev in sociaino zaščito našega čioveka že kažejo razveseijive, čeprav še siio skromne rezuitate in naš doprinos za ietošnje Mednarodno ieto otroka bo že v dogiednem času potrjen z otvoritvijo otroškega vrtca v Sentprimožu kot vzoru za še nadaijnje podobno zaiaganje na narodnostno giedano izredno pomembnem področju predšoiske in šoiske vzgoje. Tej naši skrbi za predšoisko miadino mora sie-diti še večja skrb za našo šoisko miadino v osnovnem šoistvu, da bo v Mednarodnem ietu otroka sieherni naš otrok deiežen pouka v materinem jeziku! Ciovek bi pričakovat, da bodo ta naša gospodarska in kuiturna prizadevanja spričo trenutne gospodarske stagnacije in grozeče naraščajoče brez-poseinosti našia vsespiošno podporo in pomoč. Toda daieč od tega: ne samo KHD, tudi pretežni dei koroškega tiska in števiini poiitiki že vidijo Koroško spet v nevarnosti in spet deiijo naše ijudstvo na domovini zvesti in nezvesti dei. Vse to je popoinoma v nasprotju z jasnimi doiočiii petega odstavka čiena 7 državne pogodbe, toda javno tožiistvo prav tako ne ukrepa, kakor moičijo pristojne upravne obiasti in poiitični činiteiji. Kdaj končno bodo prepovedati .dejavnost organizacij, ki merijo na to, da odvzamejo slovenskemu prebivaistvu njegov značaj in pravice kot manjšina"! Me zadostuje ie govoriti o tem, da organizacije nimajo pravice odioča-nja o narodnostnih vprašanjih, treba jih je tudi brzdati in jim onemogočiti dejavnost, ki je brez dvoma protiustavna in proti jasnim doiočiiom državne pogodbe. Tukaj oziranje na takoimenovani občutni svet Korošcev nikakor ni na mestu, ampak prispeva samo k razbijanju mirnega sožitja med narodoma v dežeii. Tukaj so možnosti, da bi za odiočanje pristojne in pokiicane stranke končno enkrat dokazaie svojo odiočiino moč, ne pa da bi — kakor ieta 1972 — ponovno kapituiiraie. Nebrzdano in kakor vse kaže uradno dovoijeno javno hujskanje nemških nacionaiističnih sii proti naši narodni skupnosti in našemu prizadevanju za kuiturno, sociaino in gospodarsko enakopravnost pa nas samo potrjuje v našem prepričanju, da tudi v novem ietu, ko so pred nami razne votitve s strankarskimi boji, ne smemo pričakovati nobenega uradnega aii viadnega ukrepa v smeri izboijšanja našega narodnostnega poiožaja. Voiitve bodo tudi našega čioveka stavite pred težke osebne odiočitve, ker pri teh ne gre zgoij za narodnostna vprašanja. Prepričan pa sem, da sta poiitična zreiost in odgovornost našega ijudstva dovoij močan garant, da tudi tega usodepoinega prehoda v osmo desetietje tega stoietja koroški Siovenci ne bomo ie preživeti, marveč bomo preko vseh raziičnih poiitičnih giedanj in voiiinih odiočitev ohraniti in krepiti strnjenost in enotnost naših vrst v nenehno potrebni borbi za končno dosego pravic, ki nam grejo. Mednarodno ieto otroka, potrebe nenehnega nadaijnjega prizadevanja na kuiturnem in šoiskem področju ter na gospodarski in sociaini ravni, no-tranjepoiitična razgibanost ob posameznih voiiinih bojih ter nenazadnje občna zbora obeh naših osrednjih organizacij — vse to nam bo spričo neizoiiranosti ter povezanosti našega vprašnja z mednarodnim dogajanjem nudiio priiož-nosti dovoij, da v povezavi z demokratičnimi siiami v državi in v svetu ter ob podpori matičnega naroda tudi v novem ietu manifestiramo svojo neziom-ijivo voijo do živijenja in poinopravnega uveijavijanja v prostoru, v katerem živimo. Jr. Franci Zw:'tter predsednik Zveze siovenskih organizacij na Koroškem Vsi prisrčno vabijent na tradicionaini 28. Slovenski pies hi bo v soboto J 3. januarja J 979 s pričetkom ob 20. uri v Deiavsk! zbornici v Ceiovcu Tokrat bosta za ples igrala znana in priljubljena # Veiiki piesni orkester RTV Ljubijana pod vodstvom Jožeta Privška s pevci soiisti # Narodno zabavni ansambei .Toneta Kmetca" V kulturnem delu bo nastopil vokalni ansambel # .SLOVENSKi OKTET' Vstopnice po 50 šilingov v predprodaji pri krajevnih prosvetnih društvih, v knjigarni .Naša knjiga", v pisarni Slovenske prosvetne zveze in pri večerni blagajni. SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA sn M/Mh nctgchcnnhM Minrtz pet v svet Nedavno oddajo o juini Koroški, k! jo je prinesla avstrijska televizija, je nameravata prevzeti tudi TV Ljubijana. Vendar pa je pri ORF očitno že začei deiovati ..nagobčnik", ki so mu ga prav zaradi te oddaje nadeii voditni koroški poiitiki $ svojim troedinim protestom. ORF namreč ni dai potrebnega dovoijenja za prevzem oddaje in tako se je moraia ijubijanska teievizija odtočiti za neke vrste mešano dokumentacijo: v smisiu mednarodnega sporazuma je objavita tri minute direktnega posnetka avstrijske oddaje, ki jo je v ostaiem predstavita v pripovedni obiiki, dodaia pa je te iastne pogovore, izjave in druge prispevke, tako da je posredovaia zaokroženo podobo vsega tistega, ker se nanaša na razmere na južnem Koroškem v ožjem ter na odnose med Koroško in Siovenijo v širšem meriiu. Oddaja, ki smo jo gledali na ljubljanski TV v torek 26. decembra, je najprej kratko opozorila na znana dejstva, ki dokumentirajo kričečo zapostavljenost in zaostalost južne Koroške. Avtor avstrijske oddaje Gatterer je tokrat znova poudaril povezanost takih razmer z manjšinskim problemom ter naglasil, da so posebno prizadeti koroški Slovenci, za katere delo na tujem pomeni hkrati tudi nevarnost asimilacije. Prvi novi prispevek je bil nastop deželnega glavarja Wagnerjai, ki je Jugoslovanom očital, da situacijo na Koroškem vedno napačno presojajo, ker mislijo, da koroško politiko vodi Heimatdienst, „kar pa ne drži, kajti politiko delajo pri nas politične stranke" (pri tem je samo pozabil povedati, kako daleč sega v teh strankah vpliv nemških nacionalistov). Wagner pa se ni izrekel samo proti Heimatdienstu, marveč je os parava! tudi uradne statistične podatke, ki nedvoumno dokazujejo, da je Koroška glede delovnih mest in glede brezposelnosti daleč pod avstrijskim povprečjem, južna Koroška! pa še daleč pod deželnim nivojem. Tozadevno dokumentacijo je enostavno' pobrisat pod mizo s trditvijo, da je južna Koroška v zadnjih letih doživela razvoj, kot ga niso zabeležili nikjer drugje. Dokaz zanj so elektrarne, ceste, turizem in predvsem .povsod nove hiše". Deželni glavar očitno ne ve ati noče vedeti, da' so si mnogi ljudje svoje domove zgradili z denarjem, prigaranim v tujini, ker doma niso dobili zaposlitve; pa tudi brez subvencij, pri katerih je južna Koroška prav tako zapostavljena! Precej drugačna od Wagnerjeve idile je seveda' koroška stvarnost, tokrat predvsem prikazana na primeru Reberce. Delavci tamkajšnje tovarne celuloze so v skrbeh glede bodočnosti: v bližini ni drugih delovnih mest, torej bi ostali brez zaposlitve ali pa bi morali za delom v tujino, če vprašanje .njihove" tovarne ne bi bilo rešeno. Zato tudi nimajo ničesar proti morebitni udeležbi jugoslovanskih podjetij, .saj so tudi druge države udeležene na koroških podjetjih". Še posebno je bilo opaziti razliko med resnico in manipulacijo v zvezi z „osporavanc" Gattererjevo oddajo. Med delavci reberške tovarne je oddaja zelo pozitivno odjeknila!; vsi so mnenja, da je bila resnična. Pa tudi v kapelski občini so soglašali z oddajo, ki je po mnenju vseh tamkaj zastopanih strank posredovala realno podobo razmer. Torej se je res treba vprašati, kje si celovška trojica jemlje pravice, da v imenu .vsega prebivalstva" nekvalificirano protestira proti oddaji, o kateri so gotova nešteti, zlasti pa neposredno prizadeti mnenja, da je bila dobra, potrebna in koristna, predvsem pa dosti bolj resnična in objektivna, kot je manipuliranje z neko idilo, s katero skušajo zavajati domačo in mednarodno javnost, da bi prikrili zle sadove svoje politike. Ali je za' strankarske poglavarje merodajno res samo tisto .ljudsko mnenje", ki ga s svojim hujskanjem ustvarja' peščica poklicnih šovinistov? Poslušnost, s katere reagirajo na njihove zahteve, je vsekakor značilna. V tej luči je bila zelo zgovorna tudi primerjava med zastopnikom .pristnega' koroštva", za katerega je vse v redu le dotlej, dokler je .alles in deutscher Hand" — ter izjavo predstavnika osrednje slovenske organizacije, ki je opozoril, da je od rešitve reberške tovarne odvisna usoda 240 družin, to je tisoč ljudi, preko tega pa v veliki meri usoda cele občine; in ki je brez vsake nacionalne emocije poudaril, da si koroški Slovenci prizadevamo za razvoj južne Koroške, ki bi koristil celotnemu prebivalstvu, ne glede na' narodnost ali jezik posameznika. V drugem delu oddaje so bili proti tendenciozni kampanji koroških nacionalistov (češ da Koroški grozi invazija jugoslovanskega kapitala) postavljeni stvarni podatki o tem, kakšna je resnica o udeležbi jugoslovanskega gospodarstva na Koroškem. Slišali smo, da npr. pri Tesnilki v Šmihelu jugoslovanska udeležba' ne doseže niti cele 3 "/o; kljub temu za koroške nacionaliste grozi nevarnost iz Jugoslavije, ne pa' iz Zahodne Nemčije, katere udeležba presega 80 odstotkov. Podobno dvolično moralo je zaslediti med drugim tudi pri tovarni .Tyralia": po imenu je sicer avstrijska, toda gre stoodstotno v ameriški kapital, pa kljub temu zaradi tega še nihče ni dvignil glasu proti .razprodaji" Avstrije. „Mi nismo politična tovarna', marveč zastopamo ekonomske interese," je dejal direktor tovarne Elan. S tem je početje tistih, ki de- lajo na Koroškem preplah, dovolj jasno opredelil kot to, kar v resnici je: neodgovorno, šovinistično motivirano hujskanje proti sožitju in sodelovainju med sosednjima deželama. Prav sodelovanju, še posebej med obmejnimi predeli sosednjih držav (.naša prizadevanja na' Koroškem niso noben razlog za razburjenje KHD in drugih, kajti gre za podobne pobude kot z Italijo in Madžarsko") posveča Jugoslavija veliko pozornost in ga želi obogatiti z novimi vrednotami, ki jih prinašajo helsinški dokumenti. Tudi na Dunaju vsaj načelno že priznavajo take nove vidike odnosov, je v zaključnem delu oddaje menil Jaka Štular, ko je ocenjeval politične vidike jugoslovansko-avstrij-skih odnosov; toda politična stvarnost še ovira tak razvoj. Zlasti pa novega duha še ni zaslediti na Koroškem, kjer še vedno prevladuje miselnost, porojena iz nekega čudnega lokalno-patriotič-nega .pristnega koroštva". O tem dovolj jasno pričajo odmevi na nedavno oddajo .tele-objektiv", saj so se na Koroškem izrodili v znani tristrankarski protest, medtem ko je o splošnih odmevih navedel avtor oddaje prot. Gatterer precej drugačne, značilne podatke: prve reakcije po telefonu so bile do 80 odstotkov negativne, pismena stališča so bila izravnana (polovica za, polovica proti); čim pa je bil objavljen protest treh koroških strank, je Gatterer prejemal samo še pozitivna stališča — res značilno in zasluženo spričevalo koroškim strankarskim poglavarjem! Tako sta v zadnjem času dve TV-oddaji pokazali, da si resnica o Koroški utira pot v svet kljub temu, da bi jo določeni krogi radi zamolčali oz. jo prikazali v popačeni podobi. Tega bi se moral zavedati tudi deželni glavar Wagner, ki je v novoletni izjavi spet enkrat širil neresnico o .rešenem" manjšinskem vprašanju. Kako že pravi star pregovor: Laž ima kratke noge ... takoimenovane „najboljše rešitve"? Klub slovenskih občinskih odbornikov je priredi! 28. decembra teiodnevni seminor, ki noj bi siuii! informaciji o spremembah Spiošnega občinskega reda (AGO) in razpravi o skupnih točkah v programih in propagandi samostojnih tist prt občinskih votitvah. Vsaj začudenje je povzročilo dejstvo, da je kot giavni referent nastopi! dvorni svetnik dr. Ratf Unkart z dežetne v!ade, ki ga poznamo kot enega izmed .očetov" z!og!asnega zakona o narodnih skupinah, to je tiste zakonodaje, s katero je Avstrija v nasprotju z državno pogodbo bistveno zožita krajevno in vsebinsko vetjavnost pravic koroških Siovencev. V svojem referatu je dr. Unkart prikazovat dežetni zbor in tudi sebe kot vetikega prija-te!ja demokratizacije in močnejšega uvetjavijanja manjših občinskih frakcij, vsaj posredno torej tudi kot prijatetja stovenskih občinskih tist. Vendar je bito njegovo prikazovanje — vsaj giede Stovencev — daieč od resničnega stanja, saj tudi totiko hvaijene govorne ure županov, pri katerih pa sedmo-jutijska zakonodaja prepoveduje uporabo stovenščine, samo potrjujejo diskriminacijski značaj takšne .rešitve". Prav na ta dejstva je v svojem prispevku opozorit višji vtadni svetnik dr. Pavei Apovnik, ki je kritično ugotovit, da zakon o narodnih skupinah predvideva dvojezičnost samo v 13 od skupno 33 dvojezičnih občin; pa še ta .dvojezičnost" je te navidezna [torej prikrojena za zavajanje javnosti — op. ured ), kajti znotraj občine vprašanje uporabe stovenskega jezika ni rešeno. tn tudi sicer odnos do manjšine na občinski ravni ni ravno najbotjši, o čemer dovotj zgovorno pričata primera Veiikovec in Ptiberk, kjer so Stovenci z ozirom na koriščenje občinske dvorane še vedno .tujci v domovini". Spričo tega se je treba vprašati, ati takšni seminarji res siužijo odtočnej-šemu nastopanju stovenskih mandatarjev v prid manjšine, ati pa naj ie utrjujejo županje v tiste, ki so soodgovorni za sedanji narodnostni potožaj. Posebej z že omenjenim gtavnim referentom je vprašanje, ati mu organizatorji seminarja niso po nepotrebnem dati možnost, da je odvračat pozornost od dejanskega stanja, v katerem se nahajajo koroški Stovenci in posebej tudi sto-venski občinski odborniki, ki detujejo dostikrat v občinah, v katerih Siovenci prav po .zastugi" zakona o narodnih skupinah nimajo nobenih narodnostnih pravic. Ati se s tem v javnosti ne ustvarja vtis, da gospodje, ki so pomagati zoževati pravice siovenske narodnosti, iahko mirne duše stopijo pred stoven-sko javnost, ne da bi zgubiti na ugtedu. tn če je tak nastop še povezan s pripravami na votitve, potem se nehote vsttjuje vprašanje, kdo in kaj pravzaprav tiči za stremtjenji po raznih samostojnih nastopih, komu in kako v resnici koristijo menda .najboijše rešitve"! Otok Krk povezan z ceiino v gradnji betonskih tokov. Najdaljši je doserdaj bil mostni lok v avstralskem mestu Gladesvillu, ki je dolg 305 metrov in s tem za 85 metrov krajši. Preko mostu se ne bo odvijal samo cestni promet, služil bo tudi naftovodu, vodovodu, poštnim cevem, električnim vodom idr. Ze meseca januarja bodo verjetno končali montažo naftovoda preko mostu. Cevi za nafto bodo povezovale petrokemijski projekt v Omišlju na severno-zahodni obali polotoka, ki predeluje arabsko nafto, z jugoslovanskim naftovodom, ki je povezan z jugoslovanskimi in drugimi vzhodnoevropskimi rafinerijami. Most pa je seveda tudi zelo važen za turizem, saj so trajekti letno prevažati 500.000 avtomobilov na otok. Pričakujejo, da bo letno peljalo čez most do 900.000 avtomobilov. Mostnina ne bo višja od cene trajekta za isto razdaljo. V teku desetih let nameravajo tako poravnati stroške tega zanimivega projekta, ki se je uveljavil proti češkim, madžarskim in italijanskim načrtom, ravno zaradi uvedbe novega gradbenega načina. Tik pred koncem minulega leta so jugoslovanski delavci in inženirji z dograditvijo najdaljšega betonskega loka na svetu povezali obe strani mostu in s tem največji jadranski otok Krk s hrvaško obalo. Most je dolg s privozom 1440 m sestavljen pa je iz dveh delov. Prvi lok, ki je bil dograjen dober mesec prej in je dolg 244 metrov, povezuje otok Krk s otočkom Sv. Marka, drugi lok, ki je bil ravno dograjen in je 390 metrov dolg, pa povezuje otoček Sv. Marka s kontinentom. Most so začeli graditi avgusta 1976, otvorjen pa bo verjetno konec leta 1979. Način gradnje je prava svetovna novost, ki je omogočila mnogo hitrejšo gradnjo in je bila poleg tega dvakrat cenejši kot Stara tehnologija. Inženir Ilija Stojadinovič je skupaj s sodelavci razvil sistem, katerega glavni element so posamezni 20-ton-ski betonski elementi, ki jih proizvajajo na suhem. Betonske elemente spravljajo na plavajočo gradbeno ploščad, jih od tam dvignejo z žerjavi in jih potem zabetonirajo. Na ta način so postavili nov svetovni rekord Pred počrnelim neogotskim magistratom na dunajskem Ringu se pod visokim stolpom z .železnim možem" na konici dviga božična smreka sredi ličnih barak, kjer kramarji na .Christkindlmarktu" ponujajo praznične potrebščine. Od lučic za drevca do .danskih jelk, ki se jim iglice ne osipajo": če jih porineš skozi valj preprostega strojčka, pokuka na drugi strani v mrežico zavita, za transport domov pripravljena smrečica. .Znoreli bomo," potoži tajnica v uglednem uradu, kjer se, tako kot povsod po Dunaju, kopičijo v pisane papirje zavita darila in gore voščilnic za visoke naslove, poslovne partnerje, ki daril pravzaprav niso potrebni. Kdrntnerica in Mariahilterica, kot so jma rekli pred Cankarjem in za njim naši .Dunajčani" v tistih, po nekaterih tako lepih cesarskih časih, zažarita zvečer kljub stiski za energijo, kot da neka čudna modrost ni nagnila današnjih Avstrijcev k .ne" zoper jedrsko energijo iz Zwentendorfa. Ker pa elektrika sama po sebi ne smrdi — denar pa že zdavnaj ne, zoper nakup .atomskega toka" od drugod ni pomislekov. Nekakšna nova varianta izreka .Bella gerunt alii, tu felix Austria nube": nam .štrom", jedrske bitke za energije prepuščamo drugim ... In črni magistrat je zvečer kot pravljični grad ves presvetljen skozi kamnite čipke: „Es weih-nachtet" — na Dunaju diši po božišču. Med tem bliščem in nakupovalno mrzlico se prebija od pogovora do pogovora — na prav ugledni ravni — peščica jugostovanskih novinarjev, malce na hitro izbranih in povabljenih v mesto ob Donavi. SPOMIN NA 16. NOVEMBER 1976 O smislu in sadovih potovanj novinarskih tropov so mnenja različna, toda detegacijski turizem kljub vsemu ne pojenja. Zase sem bil in bom ostal pri sodbi, da je najboljše navadno novinarsko delo, prav dobro opisano in priporočeno v ustreznem poglavju helsinške listine — dostopnost virov, osebni stiki, prost pretok informacij — in pa, seveda, neka osnovna etika obveščanja. Navsezadnje sodi tudi skupinski turizem (političnih) novinarjev v ta okvir, čeprav mogoče ne prinaša zmeraj zaželenih sadov, posebej, če si jih gostitelj preveč natančno zamisli. Zgodi se — in se je, sam sem bil tam, ko smo sedeli v Celovcu za eno mizo, pa nismo našli skupnega jezika, ko je bilo spričo skoraj popolne odbojnosti človeku tesno pri srcu. Ko si se spraševal, kam to pelje — ko ti je celo doma dobrohoten vedež včasih vljudno sporočit, mimogrede, na poti v redakcijo, da si čisto spodoben fant, le rahlo donkihotski . . . Ali ko si prebiral uradno pošto z druge strani, kjer je bilo brati o .velikem začudenju, s katerim avstrijska vlada že mesece sledi ostrim napadom jugoslovanskih množičnih občil in nekaterih političnih funkcionarjev zoper Avstrijo in njeno politiko do narodnostnih skupin", kjer si navsezadnje našel tudi sebe. Pa sem bil vendarle hudo začuden, ko me je oni teden na Dunaju nekdo vprašal, če gre moj odziv na vabilo tiskovne službe pri uradu tistega zveznega kanclerja, ki sem ga obravnaval v svojih .ostrih spisih", vštric z mojo poklicno etiko. Spominjam se dneva, 16. novembra leta 1976 je bil po tistem znamenitem štetju Slovencev in Hrvatov, ki se je izrodilo iz določil o .pravem položaju narodnostnih skupin v Avstriji in sprožilo odpore, POLtTtČNA REPORTAŽA Z DUNAJA nje in enostranska revizija državne pogodbe v odnosih med SFR Jugoslavijo in republiko Avstrijo stalno odprto, sporno vprašanje, ki vpliva na stopnjo medsebojnega zaupanja in škoduje razvoju odnosov med deželama . . ." MALCE PREPROSTA POVEZAVA Pol ure pozneje sedimo v dobro znanem kotu pod portretom Matrije Terezije — kjer sem besedoval o teh in takšnih zadevah že z njegovimi predhodniki — in se pogovarjamo z ministrom za zunanje zadeve. O čem naj bi govorili s šefom diplomacije, če ne o sedanji stopnji medsebojnega zaupanja in razvoju odnosov? Pred dvema letoma je pisal v Beograd, potem „VEL)K) KORAK) O sedanji in bodoči stopnji razvoja ki so presegli meje manjšine, pritegnili tudi posluh večine in celo tujine. Na Ballhausplatzu je bila — kot vsak torek — seja vlade in potem „Pressefoyer", pogovor z novinarji v predsobi sejne dvorane. Posrečena ustanova: tu so ministri, lahko jih vprašaš, kaj te zanima. Tudi kanclerja. Moje vprašanje tisti dan je bilo: .Kako naprej, Herr Bundeskanzler?" Prijel me je pod pazduho in odpeljal v oddaljen kot baročne sobane, kjer sva sedla in kar pol ure govorila „na štiri oči", kako da je, po mojem in po njegovem, zlasti pa, kako po njegovem bo. Da ni vse dobro, ampak da bo bolje, mogoče še bolje, je dejal. Po tistem dve leti nisem bil na Dunaju. 12. decembra 1978 sem spet v taisti dvorani — le kanclerja sem zamudil. Tako se rado zgodi pri skupinskih potovanjih. Toda prepričan sem, da bi bil, če bi se spet srečala, z menoj in mojimi tovariši enako ljubezniv in optimističen kot zadnjikrat. Da je že bolje, da bo najbrž še bolje. Ko sem že pri spominih, je najbolje, če še enkrat posežem v tedanjo uradno pošto med Beogradom in Dunajem. Dne 11. novembra so pisali iz Beograda, da .želi vlada Socialistične federativne republike Jugoslavije, izhajajoč iz svojega trajnega interesa za razvoj dobrososedskih odnosov z vsemi sosednjimi državami, vključno z Avstrijo, opozoriti vlado republike Avstrije tudi ob tej priložnosti, da je neizpolnitev, krše- ko se je pritožil zoper .kampanjo difamiranja, ki medsebojnim odnosom nikakor niso v prid , da so za avstrijsko zvezno vlado kar najboljši mogoči odnosi resnično pri srcu in tudi danes pravi dr. Wil-libald Pahr, naj ne bomo začudeni, če reče, da po pravilu .tisto, kar koristi Jugoslaviji, koristi tudi Avstriji in kar škoduje Jugoslaviji, gre na škodo Avstrije", ki imata ena kot neuvrščena, druga kot nevtralna država zelo podobne cilje. Res, pravi, da je bil v preteklosti en sam problem preveč vneto postavljen v ospredje naših odnosov, ampak, ozračje da se zadnje čase popravlja, „ne nazadnje po izjavi predsednika Tita v Skopju, da so manjšinski problemi dolgoročni" — kar očitno .pozitivno vpliva" na slovensko in hrvaško manjšino ... Poslušam in se sprašujem, če ta povezava — kljub diplomatsko elegantno izraženi večplastni pomenljivosti — le ni malce preprosta? Jasno, manjšinski problemi so bili vselej, tudi tam, kjer so kar dobro rešeni, dolgoročni in seveda se spomnim tudi besed zveznega kanclerja, kako mi je nekoč dejal, da manjšina nikoli ne more biti in celo ne sme biti zadovoljna. Tistega .trajnega interesa za razvoj dobrososedskih odnosov" na vse strani, ki je bistvena poanta Titovega stavka, ne kaže naprtiti manjšini na pleča, zaradi nasplošno boljšega ozračja, recimo. Dober zrak seveda ni za odmet, toda od zraka (in celo samo od kruha) se ne da živeti. SLOVENCI BOMO DOBILI svojo nacionalno enciklopedijo Mladinska knjiga v Ljubljani se pripravlja za založniški podvig, ko) ga Slovenci doslej še ne poznamo: dobili bomo namreč svojo nacionalno' enciklopedijo', to je veliko zn-cnstveno publikacijo, ki bo vsebovalo množico podatkov o Slovencih in Sloveniji, kot jih sicer v tako zgoščeni obliki ne posreduje nobena druga publikacija. Ker je priprava' in izdaja enciklopedije brez dvoma veliko breme, saj terja ogromno truda in sodelovanja množice strokovnjakov z najrazličnejših področij, hkrati pa tudi velika denarna sredstva, SO' se v priprave za ta podvig združile raz- NA PODLAG) POBUD UNESCO: ne vodilne slovenske ustanove, od slovenske vlade in SZDL Slovenije preko Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter obeh slovenskih univerz, Izobraževalne, Kulturne in Raziskovalne skupnosti Slovenije pa do Ljubljanske banke in Mladinske knjige. V sprejetih dogovorih so temeljno nalogo' .Enciklopedije Slovenije" opredelili v tem smislu, da .z marksističnih idejnih izhodišč osvetli vso preteklost Slovencev, njihovo materialno kulturo, kakor se je pojavljala in oblikovala ter utrjevala v slovenskem človeku v slovenskem prostoru". Skozi podrobno znanstveno obdelavo vseh Mednarodno priznavanje enakopravnosti spričeval in diplom 2e med mnogimi državami so bili sklenitev regionalnih konvencij, ozi-sklenjeni bilateralni sporazumi o roma so bili podobni dokumenti že medsebojnem priznavanju enakovred- sprejeti. Tako je bila npr. sprejeta nosti srednješolskih spričeval ter visokošolskih diplom. UNESCO (specializirana organizacija Združ. narodov za izobraževanje, znanost in kulturo) pa si že desetletja prizadeva, da bi enakopravnost spričeval in diplom dosegli tudi na širši mednarodni osnovi in tako olajšali študij ter uskladili izobraževalne in raziskovalne potenciale. Na podlagi teh pobud UNESCO naj bi do leta 1980 sklenili svetovno konvencijo o priznavanju visokošolskih diplom, spričeval in stopenj izobrazbe. V skladu z resolucijo UNESCO pa je v pripravi tudi osnutek evropske konvencije, ki naj bi neposredno uredila glede priznanja srednješolskih spričeval in v dr-žavah-podpisnicah zagotovila pravico do vpisa na visoke šole. Glavni cilj bodoče evropske konvencije je, da bi izobraževalne in raziskovalne potenciale čim bolje uskladili z interesi držav podpisnic. Vse visokošolske ustanove v teh državah bi morale biti dostopne študentom in znanstveno-razisko vatnim delavcem iz držav, ki bodo podpisale konvencijo, hkrati pa naj bi priznavali štu-' dili z interesi držav podpisnic. Vse vi-sprejeli podobno terminologijo skupaj z merili za ocenjevanje raznih dokumentov o izobrazbi. Podobna prizadevanja kot v Evropi so v teku tudi na drugih celinah, kjer prav tako pripravljajo poti za sredozemska konvencija, velja tudi že regionalna konvencija Latinske Amerike in Karibov, podpisali naj bi podoben dokument arabskih idržav ter sprejeli konvencije o enakovrednosti diplom m spričeval za afriško in azijsko celino. področij gospodarskega', družbeno političnega, kulturnega in znanstvenega življenja ter njegovih pogla^ vitnih nosilcev naj bi enciklopedija prikezala predvsem napredne težnje, ki predstavljajo kontinuiteto od prvih začetkov prek vseh razvojnih obdobij do naših dni. Enciklopedija bo torej reprezentativni znanstveni prerez vsega, kar je povezano s Slovenci in njihovim razvojem. Domenili so se — vsaj okvirno — tudi že o rokih izhajanja, o nakladi, o obsegu, o predvideni ceni in o drugih tehničnih podrobnostih. .Enciklopedija Slovenije" naj bi izšla v sedmih delih; prvi naj izšel leta 1981, zaključni pa leta 1985. Vsak del bi obsegat po 650 strani, cena posameznega dela pa bo, seveda predvidoma, znašala 500 dinarjev. Enciklopedija naj bi izšla v razmeroma visoki nakladi 30.000 izvodov. Izračunali so, da bi za izdajo enciklopedije potrebovali sredstva v višini 126,5 milijona dinarjev, medtem ko bi dohodki iz prodaje znašali 105 milijonov, kar pomeni, da bodo potrebne subvencije v višini 21,5 milijona dinarjev. Pri tem pa gre za račune, ki temeljijo na cenah iz predlanskega leta, tako da je brez dvoma treba računati še z znatno višjimi stroški. ENAKOPRAVNOST V PRAKS): !gre v petih jezikih AUrotAioid v /Hgos/gfij; široko rdZffjgno in visoko razvito fKč/; stojo dejavnost. Tg&o v Vojtodin;, že do/go/etno gjed