211
Vintgar.
(Spisal I. Godec.)
(Dalje.) Krasoto tega slapa še povišuje okolica. Navpične, zarjavele in razjedene skale ob slapu se dvigajo kakor zidovi starodavne orjaške trdnjave. Ves slap je zagrnjen z nepredirnim grmovjem in drevjem, v ozadju pa
Most pod  Šumom.')
stražita bregove Vintgarjeve gori Holm in Boršt. Sploh, tu ima gledavec pred seboj umetno podobo, katero je naslikala vsemogočna roka Stvarni kova, tu vidiš podobo, katero je slikar sam obdal s preumetnim orjaškim okvirjem. Človek se tukaj zdi sam sebi majhen, neznaten in slaboten.
') Fotografije v tem spisu je izdelal g. B. Lerget-porer, risbe pa je narisal g. M. Jama.
Še bolj mika gledavca na zgornjem mestu, ker tu lahko popolnoma od blizu opazuje slap, in ker je nenavadno ogledovati slap od zgoraj. Marsikoga sem videl, da je dolgo dolgo slonel na zgornjem mostu, gledal v bobneči boj divjih valov in premišljeval.
Čudno!
Karkoli je v naravi veličastnega, orjaškega, zdi se nam skrivnostno. Tako se nam zdi skrivnostno šumenje razburkanega morja, tajnostna se nam vidi nevihta ali temno brezdno, in skrivnostno se nam zdi tudi gromenje in vrvenje mogočnega slapa.
Vse pa, kar je skrivnostnega, sili nas k premišljevanju. Oko se upre v tako prikazen, um se vtopi vanjo ter jo izkuša razvozlati in razumeti. To je vzrok, da se tako radi zamislimo, ko gledamo slap ali sploh veličastno naravno prikazen.
Kdo bi uganil čustva, ki se porajajo v duši gledavcu, strmečemu v razdraženi boj slapovih valov ? — Pripeljal sem nekoč prijatelja k Sumu. Dolgo je gledal slap, in ko sva odhajala, rekel je: „Kako lep mora biti Bog, ki je ustvaril tako krasoto!" In res je to! Kako krasen mora pač biti duh, ki je vir vsega lepega na svetu!
Vintgar.
Sum je vratar Vintgarjev. Takoj za slapom namreč se dvigajo na obeh bregovih Radolne strme skale, stiskajo strugo bistre rečice ter tako tvorijo divje-romantično sotesko. 1600 metrov daleč se razteza od Suma dalje proti zahodu globok in ozek skalnat žleb, ki si ga je v stoletjih izdolbla Radolna, ali pa je narava sama tukaj pustila Radolni odprto pot v naročje matere Save. Ta žleb, to globoko, divjo sotesko imenuje ljudstvo Vintgar. Do 1. 1890. je bil Vintgar nepoznan in po mnenju domačinov nedostopen. Jedini njegovi prebivavci  so   bili:  bistra,  srebropena
14*