fvouiini piauan« v yy iv vini. LETNIK V W3m> fi y '• $ L ; V' 1 / j1* tovarna cementnih izdelkov Izdeluje: stopnice, cementne plošče za tlak, cementne cevi, teracotlak In vsa v to stroko spadajoča dela. Telefon *tev. 25-50. Telefon *tev. 25-50. Podjetje je izvršilo v svojo stroko spadajoča dela v Ljubljani in izven Ljubljane na tehle stavbah, in sicer v Ljubljani na: Poštni hranilnici, Aleksandrova cesta, j Palači Trboveljske premogokopne družbe, Pokojninskem zavodu, \ Palači Pokojninskega zavoda, Miklošičeva cesta, \ Prvi hrvatski štedionici, Zavarovalnici „Dunav“, Kreditni banki, Trgovski banki, Jadranski banki, : Gospodarski zadružni banki, \ Vzajemni posojilnici, Miklošičeva cesta, Okrožnem uradu, Miklošičeva cesta, Delavski zbornici, Miklošičeva cesta, Grafičnem domu, Hotelu Miklič, Stanovanjski hiši državnih železnic, Resljeva cesta, Gospodarski poslovalnici, Masarykova cesta, Uradnem poslopju ljubljanske carinarnice, Stanovanjskih hišah Mestne občine ljubljanske na Ahacljevi cesti in na Poljanah, Cerkvi na Rakovniku itd., dalje na*šolah v: Senovem pri Rajhenburgu, Novem mestu, Semiču, Dolu pri Hrastniku, ^gornji Šiški, Lescah pri Bledu, Lomu nad Tržičem itd. DOMAČI LETO V. / ŠTEV. 3 MAREC 1931 PRIJATELJ ILUSTKIRANA DRUŽINSKA REVIJA Našim cenjenim čitateljem! Ko smo lansko leto povprašali naročnike, kaj naj bi naš list to leto prinašal, smo dobili z več strani izraženo željo, naj bi «Domači prijatelja zopet otvoril rubriko za stanovanjsko kulturo, kakor je v prvih dveh letnikih posvetil v vsaki številki po nekaj strani stanovanjskemu vprašanju. Da ugodimo tej splošni želji, smo že meseca decembra lanskega leta naprosili strokovnjake in tvrdke, naj bi nam poslali kaj prispevkov. Večina njih je bila za to, da se izda v ta namen posebna gradbena številka, in sicer še pred stavbno sezijo, v kateri naj bi čitatelji dobili nekoliko vpogleda v dobre in temne strani gradbene stroke. Ko bi pa ta številka, ki je posvečena kulturi slovenskih domov, ne prinesla vsega tistega, kar si posamezni čitatelj želi, naj bi se zopet otvorila stalna gradbena rubrika, kjer naj bi dobili čitatelji na svoja vprašanja brezplačne strokovne nasvete. V tej številki hočemo z besedo in slikami pokazati, kakšen naj bo lep, zdrav in udoben dom. Opozoriti hočemo svoje naročnike, kako se pravilno gradi, kakšnih grehov se mora stavbni gospodar ogibati, kaj je dobro in kaj slabo. Človek preživi tri četrtine svojega življenja med štirimi stenami. Zato ni vseeno, kako si postavljamo svoje domove. Kadar gradimo stanovanjsko hišo, tvornico ali poslovne prostore, se ne smemo zanašati samo nase. Če zahtevajo celo manj važne stroke specialnega znanja, tolikanj bolj potrebujemo pri gradbeni stroki dobrega svetovalca in se ne smemo preveč siliti sami v to važno panogo s svojim laičnim znanjem. Če hočete imeti dobro urejen in skrbno zgrajen dom, tvornico ali poslovne prostore, Vam tvrdke in strokovnjake, ki so se oglasili v današnji številki, najtopleje priporočamo. Vsem sotrudnikom in tvrdkam, ki so nam poslali gradivo za to številko, se za njih odlično pomoč iskreno zahvaljujemo. Uredništvo. Č L O V E K Zadnja leta se pri nas dosti zida. Žal pa, da se ne zida tako, kakor bi bilo želeti in kar bi bilo le v prid hišnemu gospodarju samemu. Žalost* nemu dejstvu, da smo tako starokopitni, je pripisati te pogreške. Treba bi bilo o tem več pisati, ljudi vzgajati, ker gre le zanje in za nikogar drugega. In če hočemo stvari koristiti, se moramo sprijazniti z našimi razme* rami. Če pomislimo, smo pri nas starokopitni le zaradi nezaupanja nad novotarijami. Vsak, ki je pobijal, kar je novega, ni pobijal iz lastne izkušnje, ampak iz lastne mržnjc in principa. Da je pri tem večina na napačni poti, je jasno, ker tendence »modernega« sploh ne po* zna. Ustvari si zase svoj pojem o tem, svoje prepričanje in — obsodbo. In pri vsem tem ni še nobena doba tako globoko posegla v dušo človeka in črpala iz njegovih potreb in zahtev kakor ravno današnja. Da lahko pokažemo, kako naj bi bilo, poglejmo naj* prej, kako je. Prvi tlorisi so običajno le želje in sanje. Sobe sc vrste ena za drugo, okrašene z balkoni in tini, vse je bogato in veliko in celo prednja soba je prava sobana. Finančno vprašanje prične počasi krčiti te želje in sanje, stavba sc oblikuje, balkoni, tini in sobe odpadajo. Tu se pri* čenja kazati prva nejevolja in skrb, zakaj žensko srce si ne da vzeti vseh sanj in tudi treh sob ne. V tem sta* diju je nebroj svetovalcev, dobrih in slabih, in vsa stvar pričenja dobivati obrise najslabšega, kar je mogoče pri stavbah — to so kompromisi. Pri vsem tem kolebanju seveda čas hiti, treba bo začeti z delom. V takem ner* voznem položaju padajo odločitve, naj bo že kakor hoče, samo da se čimprej vseli. Ko prične stavba rasti iz tal, se seveda radi spomnimo še na kako tiho željo, in ko je stavba pod streho, se vsa mizerija prične od kraja. Tu bo spalnica, kam bomo le postavili trodelno omaro, ne bo prostora. Tu bo jedilnica, je tudi premalo prostora zaradi vrat — ta kos gre v prednjo sobo, pa bomo jedli tam. V delovni sobi ni kam spraviti gami* ture, primanjkuje zopet prostora zaradi prevelike omare in mize. Pa bomo napravili v jedilnici prijazen kotiček iz te garniture, pol jedilnice gre pa v prednjo sobo. Tako bomo imeli jedilnico v prednji sobi (Diele), dosedanja jedilnica bo pa nekaka sprejemnica. Le hvala bogu, da ni še klavirja pri hiši. Taka in enaka premikanja se vrše ves prvi mesec, dokler se končno ne naveliča hišna go* spodinja in dokler se hišni gospodar ne ujezi in za* robanti. Potem je mir, vsa zadeva pa le ni v redu. Take in enake stvari se gode povsod. Nadaljnja še večja napaka, če gledamo s stališča so* dobnega pojmovanja, pa je tisto preklicano starokopitno trosobno pojmovanje: spalnica, jedilnica in delovna soba. Te tri sobe imajo običajno najlepšo lego in upo* rablja se po večini le spalnica, vse drugo je mrtev pro* štor. Obeduje sc navadno v prednji sobi (Diele) ali celo v kuhinji, ker je udobneje tam, prijazneje pa tudi prak* tičneje zaradi tega, ker je vse pri roki. Sprejemnica, ozi* roma salon je za parado. Mogoče se razodene nekoliko« krat v letu obiskom, to je vse. Delovna soba z diplo* matsko pisalno mizo sameva. Hišni gospodar nima kaj početi tam. Obeduje v prednji sobi, časopise prečita tudi tam, če po kosilu leže, gre na divan v spalnico; zve* čer po uradu je pa prost dnevnih skrbi in težav. Kje naj jemlje še čas, da bi posedal za pisalno mizo in delal, ko nima česa. In končno, danes so časi taki, da imu člo* vek uradov in pisaren čez glavo dovolj, ne pa da bi še v prostem času sedel za pisalno mizo in uradoval. Go* IN DOM tovo, da so tudi izjeme, po večini pri uradništvu, je pa resnica le ta, kakor smo jo pravkar navedli. Ta običaj, da mora imeti stanovanje tako imenovano gospodovo sobo, oziroma delovno sobo, je priromal k nam iz Nemčije. Tam so to uvedli z ozirom na njih zahteve, ker toliko, kolikor se Nemci udejstvujejo strokovno v svojem pro* stem času, se noben drug narod ne. Za naše male raz* mere in za redke prilike, ko sede hišni gospodar k pi* sanju, je diplomatska miza več ko razkošna. Zadostoval bi sekretar v knjižnici ali kjerkoli drugod. Še tretje zlo je večkrat opaziti, in to je pohištvo. Dostikrat je pohištvo, ki sc skriva za stenami teh tesnih sob, staro, šablonsko. To staro pohištvo je delano v veli* kih izmerah, ki so bile pred toliko leti odločilne, in to zaradi velikih in visokih sob, ki so bile v tisti dobi obi* čajne. Takšno pohištvo ne spada v te tesne sobe, ker jemlje prostor, kjer ga je že itak premalo. Pred toliko in toliko leti je bilo to ravno obratno; prevelike sobe je polnilo in izpopolnjevalo pohištvo. Danes kliče to dej* stvo po temeljiti reformi, zlasti če zahteva hišni gospo* dar na gotovi kvadraturi čim več majhnih sob, Da uvidimo te tri napake, ni potreba, da je človek so* doben, še manj, da je moderen. Treba je samo, da brez* glavo zida in se potem v svojo «vilo» vseli. Že pri prvih osnutkih stavbe je treba računiti z dani* mi razmerami. Pohištva, ki ga imamo na razpolago, ne smemo pri tem prezreti. Že v prvem osnutku ga mo* ramo namestiti tako, da bo soba čim udobnejša in čim lepša. Tu bomo stanovali, in da bomo stanovali ne ravno najslabše, zato mislim, tudi zidamo. Če ne spravimo na dano kvadraturo, oziroma če ne moremo porazdeliti na vse te pretesne sobe vsega pohištva, ga prodajmo. Na noben način pa ne rešujmo tega vprašanja šele tedaj, ko stojimo že pred dejstvom — pred vselitvijo. Kar se tiče vseh teh različnih sprejemnic in salonov, pa je stvar najbolj pereča. Ali je vredno človeka, ki si je postavil svoj lastni dom, da prebiva v najslabših pro* štorih tega doma? Sodobno pojmovanje je vzvišenejše, resničnejše, ljrez krinke in bahavosti — najlepše naj vživa človek, v svojem lastnem domu naj bo kralj, ne pa — hlapec! Proč z vso lažno bahavostjo, resnična stano* vunska kultura naj nam bo višek vsega. In če dosežemo le del te kulture, naj nas ne bo pred nikomer sram po* kazati stanovanje, še manj sprejeti ga v njem. Pri nas pa si ustvarjamo paradne salone za sprejemanje in de* iovne sobe za bahanje, sami pa prebivamo drugod. Pa poglejmo to stvar še s finančne plati. Te dve sobi sta pri večini le redkokdaj v rabi. Izračunite kvadraturo sob in koliko vas te sobe stanejo, ko ste zidali, in se vpra* šajte, ali so redke prilike uporabe v sorazmerju s ceno sob. Tudi v tem slučaju boste uvideli, kako dragi so obiski in taki mrtvi paradni prostori. Da to uvidite, tudi ni potreba hiti predvsem sodoben in «modcrcn» — le dober gospodar je treba biti, ki bo to vprašanje rešil na bolj ekonomski način. S tem sc bo sam približal sodob* nemu pojmovanju stanovanja. To so glavne točke, pri katerih se v zidanju greši z dneva v dan. Vsako življenje je živeto individualno, zato ima vsako prav svoje specialne zahteve. To življenje živimo v sobah, in sobe so šele sestavni del stavbe. Naj* glavnejšc je torej življenje vsake rodbine zase, tem za* htevam in potrebam naj zadosti pohištvo, soba, stavba. So pa seveda gotove pridobitve sodobne arhitekture, ki se 'tičejo v splošnem življenja. Vse te pridobitve, zdru* žene še s posebnimi zahtevami vsake rodbine, pa imajo za rezultat prav gotovo najidealnejšo rešitev stanovali* skega in tlorisnega vprašanja. kuhinja, združena z dnevno sobo. Dnevna soba, združena s kuhinjsko in sprejemno nišo. Zmisel «namen» je danes zmisel «komfort». Torej ni komforta zamenjati z luksusom. Je pa komfort lahko enostaven ali luksuzen. Vsak moderni arhitekt bo iz* kušal doseči pri še tako majhni stavbi čim večji kom* fort. In razlika pri različnih komfortih, torej enostavnih in luksuznih, je le v različnih formatih stavbe. Moderna tehnika daje sodobni arhitekturi možnost, da nudi člo* veku nešteto dobrin v obliki, ki nastaja sama v zvezi z resničnostjo. Ni torej, da bi zametavali pojem moderne stavbe in stanovanja, ker izvira iz resničnih potreb živ* ljenja. Seveda pa nastane tu važno vprašanje za nas, ali ima naš človek toliko potreb, da čuti v sebi notranjo upravičenost in zahtevo po moderni ureditvi svojega stanovanja in hiše. To je gotovo pogoj za napredek v tej stroki in neizčrpen vir, iz katerega zajema arhitekt pri ustvarjanju. Toda to je že poglavje zase, ki bi ga Dnevna soba, združena s sprejemno nišo. bilo treba enkrat pri nas načeti, ker zakaj bi vse mo* derne pridobitve, ki so le v udobnost, praktičnost in skrajno ekonomijo vsemu človeštvu, uživali le drugi narodi? In takrat šele bomo občutili resnično upraviče* nost individualne tlorisne rešitve stanovanja in gladke oblike pohištva, ker zato je treba doživeti v samem sebi preporod mišljenja in naziranja. Orisali smo, kako naj stanovanje in stavba ne bo ure* jena, če pa že hočemo imeti tako, na kaj je treba pri urejevanju paziti. Če hočemo biti sodobnejši, bomo sta* novanje in stavbo uredili na povsem drug način, ki nam ga diktira življenje vsakega posameznika. Življenje gre danes po bliskovo mimo nas vseh. Človek bi dejal, da sta obe ekstremni točki v dosti večji razdalji ena od druge kakor je bilo to nekoč. Izraba vsega gre že v finese, pa bodisi da je to delo ali zabava. Gospodar za* hteva od delavca intenzivnejšega dela, delavec od živ* ljenja večjega razvedrila in zabave. Le poglejmo, koliko mizerije je danes na svetu vsepovsod, a obenem koliko raznih zabav in razvedril je sleherni dan. Tudi ne smemo prezreti dejstva, da teži duševni in manuelni delavec za športom, ki je nekak kompromis med delom in za* bavo. Ta način življenja je zrahljal dosedanje naziranje, položil je temelje novemu pojmovanju, a obenem odkril do sedaj neznane naloge. Današnja tendenca v tej stroki ima močno filozofsko podlago, ki ji ne samo opra* vičuje, ampak tudi zagotavlja obstoj. Središče vsega je danes človek in njegovo življenje. Vse, kar je v stanovanju, naj mu služi s svojo praktič* nostjo, udobnostjo, ekonomijo in lepoto. To so načelni zakoni za vse formate stavb in stanovanja. Jasno je torej, da je zahteva pri vsaki stavbi, da zrase iz notra* njosti, to je iz potreb, ki jih ima stanovalec, oziroma gospodar. Te potrebe poznati pa ni tako lahko in danes si postaviti stavbo, je neprimerno težje kakor mislimo to pri nas. Za primerne rešitve teh problemov moramo pač poklicati na pomoč ljudi, ki rešujejo to z glavo in srcem in ki ne krojijo hlač vsem ljudem po enem kopitu. Pa vzemimo najmanjši format stavbe za primer. Tu bi potrebovali razen kuhinje in pritiklin le spalnico. Gos tovo je, da to ni idealno, je pa za ljudi, ki nimajo toliko potreb ko drugi, njihovim zahtevam pa povsem ustreza. Glavna rešitev je tu kuhinja, ki je obenem dnevni pros štor. Prostor, kjer je štedilnik, bi tvoril nekako nišo, ki je pregrnjena z zaveso, kadar se ne kuha. Tako imamo prav za prav dva prostora združena v en sam prostor, ki se dasta po potrebi zopet deliti v dva prostora. Kus hinja mora biti urejena na oseben način po tlorisu, to se pravi, kombinirana mora biti kot dnevni prostor in kuhinja v izmerah na dano situacijo. Gotovo je, da sc tu upošteva pohištvo, ki ga v prodaji ne dobimo in ki mora biti zaradi temeljite izrabe prostora nanovo nas rejeno na dano situacijo. Pomisliti moramo namreč, da so te sobe kot sestavni del najmanjšega formata majs hne. Če ni pohištvo umerjeno naravnost po sobi, po svoji specialni nalogi, praktičnosti, ekonomiji in udobs nosti, ni mogoče ekonomsko izrabiti prostora, ki je v danem slučaju mogoč. Če se torej odločimo tako zidati, moramo staro kus hinjo prodati in si omisliti novo, kombiniruno tako, da lahko udobno v njej prebivamo, jemo in sprejmemo kakega gosta. Če si ne omislimo novega pohištva v tem smislu, je tlorisna rešitev združitve dveh prostorov brez« predmetna. Tudi bi bilo sicer vse skupaj skrpucalo in bi bilo priporočljivo, da nismo v tem oziru polovičarski in da se že prej odločimo, če nismo za prvo, za večji format stavbe, kar bo pa gotovo dražje. Vzemimo nekoliko večje potrebe. Kombinirana ku< hinja z dnevno sobo, jedilnico in nekako nišo, udobnim kotičkom, kamor lahko posadimo gosta, oziroma obisk. V tem slučaju grupiramo lahko na centralni prostor — kuhinjo, jedilnico, oziroma dnevno sobo — dve polsobi; v eni štedilnik, v drugi udoben kotiček s knjižno omaro, sekretarjem in zofo. Ta polsohnu kombinacija odtehta sicer mrtve prostore delovne sobe in sprejemnice. Seveda ne smemo pozabiti, da je to umerjeno na majhne po* treba in zahteve. Tudi v teh prostorih moramo imeti za* radi ekonomske izrabe prostora novo, na dano situacijo projektirano pohištvo. Pri vseh teh kombinacijah pri* hranimo na prostoru, torej tudi na zidavi, kar je vse* kakor več kakor pri nabavi novega pohištva, potem ko smo staro prodali. Opomniti je treba, da te vrste rešitev niso nobena «moda» in da temeljijo na zdravem temelju ekonomije. Tudi se dajo te sobe čudovito lepo opremiti, ker se kombinira vse na celotni vtis, z raznimi udob* nimi kotički, ki delajo stanovanje domače in toplo. Če so pa potrebe še večje, je format stuvbe za spo* znanje večji. V tem primeru bi bila kuhinja ločena od dnevne sobe, ki bi bila kombinirana s sprejemno nišo. Te stopnje formata gredo po potrebi do najširšega, ki si ga moramo misliti — ves enostaven komfort prehaja v — luksuznega. Naravno, da tega vsega ni mogoče po* pisati, ker so vse tlorisne rešitve rezultati neštetih kom* ponent, lege, potreb, zahtev, finančne moči itd. Je pa gotovo, da te vrste tlorisnih rešitev ne ustvarjajo mrt* vih prostorov, ampak, da prostore, ki so manj v rabi, kombinirajo z glavnim prostorom v celoto, medtem ko porabijo za te manj frekventirane sobe le polovično kvadraturo. Jasne opredelitve namena nekaterih sob težko označimo; krije se v marsičem pogosto z name* nom in nalogo druge sobe. Imata pa marsikaj, kar je skupno obema, in te sobe v svojih funkcijah lahko vedno združujemo na gori omenjeni način. In ta način daje možnost istega komforta ob dosti manjši kva* draturi. Tudi kar se tiče pohištva, so ureditve danes drugačne, kar je jasno že iz prej omenjenih izprememb. V glav* nem ne gledamo z ozirom na tlorisne rešitve na posa* mezne kose, tudi ne zahtevamo, da je vsak kos zase celota. Kombinira se po potrebi, da imamo pri istem številu kosov vsega komforta in praktičnosti čim več. To je bistvo modernizma, ne mogoče oblika, kakor pri nas marsikdo napačno misli. Smotrena ureditev pri stav* bah, kjer je gospodar gotov, da se ne bo selil, se rešuje na tloris, ker sc s tem izrabi prostor. To je velikega pomena zlasti pri tesnih sobah. Vse te pohištvene rešitve so seveda do neke mere kompromis, ker najidealneje je pač soba urejena takrat, kadar si jo v vseh zahtevah, željah in komfortu zamislimo in nato šele oblečemo s štirimi stenami. To pa ni le najidealnejše, tudi najpra* vilnejše je, zakaj življenje, ki ga živimo v sobah, je glavno. Pohištvo je pri tem posredovalec med človekom in zadostitvijo njegovih zahtev. Ne nastopa, kakor smo rekli, s posameznimi kosi, ampak yedno le kot celota v harmoniji s sobo. Vsak kos zase je torej le drobec ce* lote. Ta način ureditve sob imenujemo dinamično ure* ditev. Pri nas za zdaj še nismo tako srečni, da bi se po* našali s takimi ureditvami, dasi bi se že lahko. Ni pa več daleč čas, ko se bomo tudi pri nas postavili in vse pridobitve sodobne arhitekture izrabili za boljše stano* vanje sočloveka. Saj se kaže pri nas veliko zanimanje za ta napredek, in to je garancija, da bomo nekoč tam, kjer so drugi prosvitljenejši narodi že danes. S te vrste ureditvami pa bi bilo treba samo pričeti. Kadar bi ljudje videli dobre strani teh ureditev, bi segli tudi sami po njih, ker ilihče ne bo dobrega zame* njal za slabo, a vsak slabo za dobro. Toda kako? Važno je namreč predvsem, da se izkuša v ceni doseči tista stopnja, ki bi bila čim širšim slojem dosegljiva — to bi se pa dalo le na ta način, da se vzame v kombinacijo (minimalno) do deset interesentov, ki si grade lastne domove, oziroma ki jih že imajo. Odločiti bi se bilo treba za eno sobo, in zdi sc mi, da bi bila najpriklad* nejša dnevna soha, kombinirana z jedilnico. V desetih izvodih narejena soba bi le*to občutno pocenila. Od vposlanih tlorisov bi se seveda upoštevali le tisti, na ka* terc bi se dalo nekaj skupnega izkombinirati. Naš «Atelje za notranjo arhitekturo« bi to nalogo in icšitev prevzel, ko bi se oglasilo zadostno število interesentov, brezplačno v pretres, samo da bi sc ljudem pokazale do* brotc moderne ureditve stanovanja. Želje pa, ki bi jih imel vsak posameznik, naj ne za* molči nobene, saj se vse itak ne bodo dale rešiti, zlasti če je stavba že izgotovljena in ker se bo potreba ozirati še na ostale interesente. Nasprotno bi bilo, če bi se oglasili interesenti, ki imajo stavbe šele v skici, in če bi imel tudi jaz sam kako željo, bi imel pač to, da bi se oglasili samo takšni interesenti. Ing. arch. Kregar Rado: Stanovanje eksistenčnega minima Povsem pogrešeno je naziranje, da nima katerasikoli umetnost s politiko nikakega stika. Umetnost je bila in bo vedno odvisna od gospodarskega in političnega razvoja. V njej se zrcali napredek in propast države. Predvsem velja to za stavbno umetnost. Pred kratkim še posvečena ožjemu krogu imovitejših slojev in njih diktaturi, postaja danes aktivni faktor v življenju naj* širših plasti človeške družbe, kjer zavzema zopet vodilno mesto pred vsemi ostalimi panogami umetnosti. Kriza nesigurnosti, eksperimentiranja in iskanja je preživljcna. Stavbna umetnost se je osvobodila tradi« cionalnih vplivov, je ustvarila lastne forme in dobila tipični izraz z načinom kompozicije, v reševanju tlorisu, uporabi materiala in v tehnologiji dela. Stavbne sodobnosti so le takrat resne, uvaževanja vredne in upravičene, ako nosijo pečat današnje dobe, ako ustrezajo smislu današnjega socialnega reda in vsebujejo idejo sodobne tvorbe naše ljudske države in njene gospodarske situacije. Današnje racionalno organizirano življenje nima več smisla za luksuriozne, obsežne vile bogatašev ali bahave fasade raznih palač plemenitašev, samostanov itd. Prvo in glavno je vse ono, kar vpliva na zdravje in izobrazbo celokupnega naroda, kar pospešuje njegov gospodarski napredek. Vsa naša državna politika je usmerjena v tem praveu, tako kulturna, socialna in gospodarska. Naloga sodobnih arhitektov je, da usmerijo arhitekturo v isti pravec in podpirajo ideje ter jih realizirajo v praktičnem življenju. Vse stavbe, namenjene prosvetni kulturni naobrazbi naroda (šole, otroški vrtci, sokolski in drugi društveni domovi), njegovemu zdravstvenemu preporodu (bolnice, zavetišča, higenski zavodi, sanatoriji itd.), socijalnemu skrbstvu (zavodi za zavarovanje delavcev itd.), telesni vzgoji (telovadišča, športni stadioni itd.), razmahu in« dustrijc (vse industrijske in prometne zgradbe), morajo imeti pečat stremljenja po razvoju, napredku, sodob« nosti in skupnega dela za splošno korist celokupnega naroda. Delavna kapaciteta širokih plasti naroda je v prvi vrsti odvisna od njegovega zdravstsvenega stanja. To pa je odvisno od življenskih pogojev poedinega in« dividua. finega najvažnejših življenskih pogojev tvorijo sta« novanske prilike, v katerih živi delavec. Njegov ek« sistenčni minimum ne obsega le plače, hrane in obleke, v veliko večji meri važen za njegovo zdravje in za zdravje njegove družine je stanovanski eksistenčni minimum. Večina evropskih držav se že dolgo bavi s problemom stanovanskega eksistenčnega minima. Številni kongresi svetovnega internacionalnega značaja so se že sestali s sodelovanjem najboljših strokovnjakov z nalogo, da kar najbolje rešijo v zvezi s številnimi drugimi tudi to vprašanje. Ti kongresi so se vršili pod titulom: «Med« narodni kongresi za moderno arhitekturo.® Prvi svetovni strokovnjaki: arhitekt Victor Bourgeo (Bruxelles), Le Corbusier in Picrre Jcannerer (Pariš), Siegfried Giedion (Curih), Valter Grupius (Berlin), • Ernst May (Frankfurt) in Hans Schmidt (Basel) so se lotili rešitve tega problema in so na osnovi dolgoletnih izkustev in študija zbrali material ter ga objavili posebno na drugem in tretjem kongresu. Stanovanjc eksistenčnega mirnima velja v prvi vrsti za delavske sloje in nastavljcncc državnih in samo« upravnih oblasti in privatnih podjetij. To so v prvi vrsti tiste kategorije prebivalstva naše države, ki zaradi nizkih mezd ne morejo plačevati stanovanja, ki bi ustrezalo najprimitivnejšim življenskim zahtevam. Vslcd tega trpe na zdravju in duhu. To so tiste delavne plasti, ki v prvi vrsti in največji meri opravljajo fizično naporno delo, za katero je potrebno zlasti zdravje. Ker so države kakor tudi večja podjetja spoznala, da je racionalna izraba delovne sile poedinca odvisna od njegovih življenskih pogojev, jih izkušajo ti faktorji ustvariti kolikor mogoče znosne in so vzeli vso iniciativo v svrho omiljen j a stanovanske bede v svoje roke. Vsa večja svetovna industrija je v tem oziru izvedla že temeljito reorganizacijo življenskih, v prvi vrsti sta« novanskih pogojev. Tu navajam le kolosalne naprave Batovih stanovanskih kolonij v Zlinu in Škodovih zavodov v Plznu. Kar pa je na to stran storila nemška in ameriška industrija, je naravnost neverjetno. Proti stanovanjem eksistenčnega minima se čujejo številni ugovori in pomisleki, ki so sicer teoretično pravilni, ki pa v praktičnem življenju ne drže. Tako n. pr. dokazujejo nekateri, da je stanovanje, ki pre« korači gotov minimum kubature, sorazmerno dražje kakor večje stanovanje. To je sicer res. Ali kaj naj naredi delavec, ki si ne more najeti stanovanja ekonom« skega minima. Ali naj stanuje še dalje v kletnih pro« stprih, polnih vlage in nesnage, ali naj sc stiska v prenapolnjenih sobah, ali naj ostane dolžan najemnino hišnemu gospodarju? Isto, kar za stanovanje, velja za vse življenske potrebščine. Vsakdo ve, da je draže, če kupuješ olje po eno desetinko litra, sladkor po eno desetinko kilograma ali mast po eno desetinko kilo« grama, kakor če vse to kupuješ na kilograme. Ali kaj naj naredi delavec, če nima denarja, da bi si kupil v večjih množinah, ali naj strada ali naj krade? Iz« hirati mora med manjšim zlom. Na vsak način bo bolj zadovoljen z minimalnim stanovanjem, v katerem more živeti človeku dostojno življenje, čeprav plačuje so« razmerno nekoliko višjo najemnino, kakor pa da bi še nadalje stanoval v nezdravih, vlažnih in temnih luknjah. Splošna zahteva teh slojev gre za stanovanji, ki so, čeprav majhna, toda zdrava, in bi sc dobila za najemnino, ki jo ti sloji zmorejo. Vsakogar zanima, kakšno naj bo stanovanjc eksi« stenčnega minima. Glavno pravilo ali predpis naj bo: stanovanjc ob dosegljivi najemnini naj bo tako ob« lik.ovano, da zadostuje duševnim in materialnim po« trebam njegovih stanovalcev. Interesantno je, da so se pokazali rezultati strem« ljenja po ustvaritvi tipa stanovanja eksistenčnega mini« ma pri raznih evropskih narodih pod različnimi klima« tičnimi prilikami zelo sorodni, tako da moremo danes govoriti o internacionalnem tipu, kakor pri industrijskih proizvodih, avtomobilih, aeroplanih itd. Obsežnost stanovanja je odvisna od opreme. Čim bolj je izmera notranje opreme reducirana na minimum, tem manj prostora zavzema, čim praktičnejša in mnogostranejša je njena uporaba, tem manj zahteva prostora. Modema instalacija plina, elektrike, vodo« voda itd. s sodobnimi aparati (plinovni ali električni kuhalniki, plinovna ali električna peč, centralna kur« java), vse to zavzema minimalen prostor in omogoča izvedbo minimalnega stanovanja v vedno bolj dovršeni obliki in izmeri. Razumljivo je, da je sistematična iz« vedba programa, po katerem naj hi se zidalo zadostno število minimalnih stanovanj, v ozki zvezi z industrijo, ki proizvaja takšno opremo in novi gradbeni material, ki bi ga bilo treba prav tako kakor prostor kar naj; racionalneje izrabiti. I/. vseh teh razlogov je ckono* mičneje zidati minimalna stanovanja v večjih skupinah, ki se razvijajo v horincontalni, kakor tudi v vertikalni smeri. Večnadstropna stavba je cenejša ko pritlična, to pa zato, ker ima samo en temelj in eno streho. Seveda je tudi tu gotova meja, ker morajo biti temelji za večnadstropno stavbo obširnejši in močnejši, kar jih zopet podraži. Višina stavb je fiksirana z ozirom na kakovost stavbnega sveta in na lego, z ozirom na klimatične razmere in z ozirom na kvaliteto zraka, bližino velemesta itd. Stanovanja eksistenčnega minima bi morala obsegati več tipov (za samce, za družine brez otrok, za družine z dvema, tremi ali več otroki). Razen tega bi morala biti nekaka diferenciacija med stanovanji za izrazito delavske sloje, poduradniške, uradniške, za intelektualne delavce itd. Prvi pogoj gradnje minimalnih stanovanj je indu; strializacija gradbene stroke, ki ima za posledico tipizacijo stanovanj in stavbnih objektov sploh. Za izvedbo tega programa pa je potreben velik kapital, ki ga ne zmore posameznik, temveč le večja industrijska podjetja. Pri nas pa, kjer nimamo še tako močno razvite industrije, ki bi mogla to finansirati, mora prevzeti iniciativo država in druge samoupravne oblasti. V naši državi so poleg delavcev ravno nižji uradniki oni sloji, ki nc zmagujejo visokih najemnin za stanovanja do* sedanjega obsega in životarijo v nezdravih in pre* napolnjenih prostorih ter tako zdravstveno in moralno propadajo. Na vsak način bi bila stanovanja mnogo cenejša, ko bi bila zgrajena edino s tem namenom, da bi se odpomoglo stanovanski bedi. Doslej pa so se gradile vse stavbe privatne iniciative iz spekulacije. Način (dosedanji) subvencioniranja privatnikov, pa naj si bo to državnih ali samoupravnih uradnikov, ni pravi, ker je samo v korist tistega, ki je dobil subvencijo, kajti on špekulira dalje s stanovanji v svoji hiši ali vili in izkuša dobiti na najemnini od enega ali dveh sla* novanj toliko, da se mu amortizira stavba. Sam pa stanuje kot gospodar brezplačno v hiši, ki si jo je zgradil z državno ali samoupravno subvencijo. Pravilno bi moralo biti: denar, namenjen za odpomoč stanovanski bedi, naj bi šel vedno le v korist splošnosti in bi morala biti vsaka špekulacija izključena, kar se pa doslej ni godilo. Da se v kolikor mogoče kratkem času odpomore stanovanski bedi, ki v prvi vrsti zadeva nižje sloje, je želeti, da se denar, določen v tu namen, uporabi le za stanovanja eksistenčnega minima na tale način: 1. ) da se denar, namenjen v omiljenjc stanovanske krize, odtegne špekulativnemu grajenju večjih stano; vanskih vil posameznikov ali raznih stavbnih zadrug, pri katerih imajo poleg stavbnih gospodarjev največjo korist njih glavni iniciatorji; 2. ) da se znižajo gradbeni stroški za ta minimalna stanovanja na minimum, in sicer z dobavo materiala iz državnih gozdov, opekurn itd.; 3. ) da dajo samoupravne oblasti in občine brezplačno na razpolago stavbni svet in ga odtegnejo špekulaciji; 4. ) da se z stavbnim zakonom kolikor moči olajša gradnja teh stanovanj z gradbenotehničnimi predpisi, ki naj vsebujejo vse mogoče olajšave za takšne zgradbe. Minimalne izmere stanovanj niso vedno iste in so odvisne od krajevnih razmer v mestu ali na deželi, od lege in klime. Stanovanje mora nuditi prebivalcu ele* mentarni minimum na svetlobi, zraku in toploti, ki ga potrebuje za popolni razvoj svojega telesa in živ* ljenskih funkcij, torej «minimum vivendi» namesto »modus non moriendi« (dr. Paul Vogler, Berlin). Ako je dovajanje zraka, solnca, svetlobe in toplote cenejše ko povečanje prostoru, potem je za stanovanje bolje, da se okna povečajo in prostori zmanjšajo. Bolj zdravo je varčevati pri hrani kakor pa pri svetlobi in zraku. Posebno važna za dosego zaželenega namena je kolikor mogoče ekonomična izraba prostora. Dobro organizirano stanovanje je podobno rafinirano razdeljc; nemu potnemu kovčegu, ki v svoji minimalni izmeri vse; huje vse, kar potrebuje potnik za na pot. Primer skrajne ekonomije prostora so koje na ladjah, ki nudijo kljub svoji minimalni izmeri potniku vse pogoje udobnega bivanja. Zaradi vedno izrazitejše kolektivizacije življenja se pojavlja zahteva po časovni izolaciji posameznika od družbe, kjer si človek v osamljenosti umiri živce in posveti svoji individualnosti. Posledica tega bo zahteva: vsak odrasel človek imej pravico do najmanj ene, če; tudi najmanjše sobe. Individualizem v današnji obliki je ovira za izvedbo programa, po katerem bi se postavilo potrebno število stanovanj eksistenčnega minima. Preveč se favorizira gradnja enodružinskih vil z raznimi podporami in cene; nimi posojili. Izmere stanovanja eksistenčnega minima so tako reducirane, da je njih izvedba v obliki eno; družinske vile nemogoča, ker bi bila neekonomična tako glede na izrabo stavbišča, stavbnega materiala in parti; kularizma dela. Izžarevanje toplote v zimskem času bi bilo preveliko, poleti pa bi bila zopet prevelika vro; čina itd. Individualne želje posameznika, često naivne, diletantske, iz povsem nestvarnih razlogov utemeljevane, podraže izvedbo do neizpeljivosti. Odločilno za izvedbo navedenih stanovanj naj bi bili zgolj zdravstveni in ekonomski razlogi. Sledeči tlorisi, vzeti iz materiala, zbranega na potujoči razstavi, ki jo je priredil mestni gradbeni urad za nad* talne zgradbe v Frankfurtu, in iz materiala, zbranega na mednarodnem kongresu iz vseh evropskih držav ter objavljenega v knjigi «Die Wohnung fiir das Existcnz* minimum», naj služijo tudi nam kot primeri, kako se da najhitreje in najtemeljiteje odpomoči stanovanski bedi s stavbami, ki najekonomičneje izrabljajo prostor in material. Slika 1 A). OUCVNA SOBA S PALHICA OS M1 DNEVNA SOBA, SPALNICA JAHSK0 STANOVANJE. POVailNA STANOVANOA: tN"? N*, 29S • KlUATUttA ; SJfM*, 40A'■ M> POVUilNA OKEN •, 9'A IN Stanovanje obsega en stanovanski prostor, ki je dnev* na soba in spalnica hkrati, z vsemi pritiklinami, to je s prednjo sobo, straniščem in prho. Stanovanja te iz* mere so priključena pritličnim stavbam, ki vsebujejo enodružinska stanovanja. Slika 2 B). Stanovanje obsega dva stanovanska prostora, to je kuhinjo in dnevno sobo, ki je hkrati spalnica. Pritikline so prha, stranišče in prednja soba. Stanovanje te izmcie in tudi nekoliko večjih izmer se združujejo s pritličnimi stavbami v obliki vrstnih stavb (Reihenhauser) vedno s predvrtovi. Pralnice so združene ali v skupnem prosto: u za vso kolonijo ali za vsako stavbno skupino zase. Slika 2. DNEVU* SOB* IEVN* SOBA POVRŠINA STANOVANJA . čš *? H>• HUBATdttA I 9^5 Mi površina Oken : s-2 nv Stanovanjc obsega dva stanovanska prostora, to je dnevno sobo z nišo s štedilnikom in eno spalnico z vsemi ostalimi pritiklinami. Kopalnica ima vključeno stranišče. Stanovanja te vrste se grupirajo v gručah kot dvodružinske hiše ali pa kot vrstne hiše. Slika 3. Stanovanja te vrste se grupirajo v večnadstropnih stavbah. Stanovanje ima dnevno sobo z nišo, v kateri je postelja, dalje ima še eno spalnico, kopalnico s stra* niščem in kuhinjo. Stanovanje v pritličju je manjše in ima le eno sobo, ki je hkrati dnevna soba in spalnica, ONEVNA SOBA ^»‘□f H Z QOR HrlE NADSTROPJE. ONEVNA SOBA -VJS H1 SPALNICA P m__________m__________M dalje kuhinjo in kopalnico s straniščem. Edini nedo; statek je ta, da je stopnišče indirektno razsvetljeno. Te tri tlorise navajam le kot primere številnih rešitev, ki so možne in ki dokazujejo, da se da tudi z mini* malnimi sredstvi doseči razmeroma udobno stanovanje, ki bi ga bil pri današnjih naših razmerah vesel ne samo navadni delavec, temveč tudi intelektualec. Vprašanje kopanja v stanovanju Večji del naših stanovanj je takšnih, da nimajo tako potrebne kopalnice. Včasih so bili higienski pojmi š:roke mase veliko bolj primitivni ko danes. Kopanje sc ie smatralo za nekakšen luksus in kot takšen ni dobilo potrebnega prostora v stanovanskem tločrtu. Le naj*-razkošnejše privatne zgradbe te dobe so imele kopalnice. Prišla je prehodna doba, ko je sicer masa začela uvide; vati, da je prav tako človek, kakor oni zgornji deset' tisoči, ter je kot takšna občutila tudi slične higienske potrebe kakor oni. Kapitalizem pa tem potrebam širo« kih mas iz pogrošnega štedenja ni hotel zadostiti, zato imamo tudi iz te dobe naj večje število zgradb, ki nimajo kopalnic. Nekakšen kompromisni način, po katerem se je napravila za vso večstanovansko hišo ena sama kopah niču, nikoli ni rodil uspeha. Pogostokrat so še te edine hišne kopalnice odstranili. Današnji človek trpi težko pod žalostnim dejstvom, da svojim higienskim potrebam ne more zadostiti. Pov« prečno potrebuje človek pod normalnimi okoliščinami brez kopalnice po dvakrat na teden svojo kopel. Razumljivo je, da potrebuje delavec, ki težko dela, in oni, ki ima nečista opravila še celo, vsakokrat po opravljenem delu svojo kopel. Toda kje ostajajo naše gospodarske prilike daleč za temi zahtevami! Še dolgo ne bo tako, kakor je v nekaterih vodilnih zapadnih državah, kjer se vsak delaš vee v svojem skromnem domu lahko okoplje. Tem naj* širšim masam se more pomagati pri nas le v okviru velikopotezne akcije, katere geslo naj bi bilo: kopališča graditi se pravi, z bolnicami štediti. Tudi naši srednji meščanski sloji ne trpe nič manj vsled pomanjkanja kopalnic. Največkrat si ljudje zaradi neke konservativne tolerance teh razmer in pa zaradi pomanjkanja primernega strokovnega nasveta ne znajo pomagati. Saj je toliko možnosti in načinov (da jih je težko vse omeniti), pomagati si iz tega nevzdržnega stanja in si ustvariti brez večjih prezidav in v okviru razpoložljivih sredstev praktično, čeprav primitivno kopalnico. Zasilni način kopanja v kuhinji pomeni za gospodinjo in služinčad velikansko muko. Najprej je treba prinesti iz kakšnega kota ali z omare banjo, kar gotovo ni pri* jetno opravilo. Potem se začne kurjenje ognjišča ter pristavljanje vode v velikanskih posodah. Veliko truda je potrebno, preden je kopel pripravljena in potem, preden je banja zopet izpraznjena. Končni efekt teh procedur je dejstvo, da kuhinja plava v vodi. Potem je treba pomiti kuhinjska tla in odvleči banjo na staro mesto. Razumljivo je, da se na tak način ne izplača pogosto kopanje. Toda kako vse drugače je, ako se na vešč način odstranijo vse te nepraktične okoliščine. Banja mora stati na določenem kraju, voda mora od= tekati sama, ogrevanje pa ne sme biti v zvezi s proces duro velikanskih loncev. Torej vse tako, kakor pri pravi kopalnici, le posebnega prostora zanjo ni. Potrebna je združitev s kuhinjo. Glavni pogoj je pa vsekakor ta, da mora biti vodovod, če že ne v kuhinji, pa vsaj v neposredni bližini, da niso instalacijski stroški preveliki. Srce vsega je priprava za ogrevanje vode, ki se vzida v ognjišče ter daje že pri najmanjšem kurjenju toplo vodo, ki je pri hiši vedno potrebna. (Pisec teh vrstic preizkuša pripravo, ki bo pri veliko manjših nabavnih stroških brez prezidave ognjišča dajala toplo vodo.) Banja bi se postavila v kakšen kot, kjer bi ne motilci in bi bila blizu vodovoda. Pokrita naj bi služila za klop ali polico. Poleg banje je jako koristno namestiti korito za umivanje kuhinjske posode. Gibajoča pipa za toplo vodo bi bila pa nameščena tako, da bi lahko dovajala vodo v korito ali banjo. (Mogoče so tudi kombinacije kopalnice s pralnico, toda ti slučaji so tako redki, da jim v teh vrsticah ne posvečam pažnje.) Najbolje je, ako je banja fiksna in ima lesen pokrov* da se odpira kakor skrinja. Sicer so pa to detajli, ki so za vsak slučaj drugačni ter se lahko šele iz podanega slučaja določijo. Z istočasno napravo korita za umivanje kuhinjske posode se kuhinjski obrat močno olajša, ker odpade vse prekladanje precej velikih umivalnih posod. V današnji dobi racionalizacije dela pomeni takšna naprava gotovo veliko pridobitev in olajšavo, katero bi marsikdo hotel uživati, ako bi nc bilo materialnih in BA N j A ro z c PO ekonomskih težkoč. V lastni hiši zadeva končno še ni tako težka, pač pa v tuji, in teh slučajev jc pretežna večina. Toda ob primernem razumevanju in uvidevnosti z gospodarjeve strani se da sporazumno marsikaj na« praviti za odpravo teh nevzdržnih nedostatkov. Želel bi, da bi že kmalu napočil čas, ko bo imela pri nas sleherna rodbina svojo kopalnico. Generacijo, ki bo zrasla v tej blaženi dobi bodočnosti, bo veselje pogle* dati. Hugon Schell: UDOBNOST Stavbna »moda« se menjava dandanes skoraj kakor moda damske konfekcijske stroke. Okraski, dekorativni motivi, ki so bili še pred tremi leti, da, celo v prc« teklem letu na novi stavbi občudovani kot najnovejša ideja osnovatelja, letos ne veljajo več, temveč so že zastareli, in projektanti novih hiš uporabijo pri vsaki stavbi, kolikor mogoče, druge nove motive, samo da bi se jim ne moglo očitati plagijatstvo. To, kar opazimo na zunanjosti hiše, velja, skoraj bi rekel, še v večji meri za notranjo opremo. Opazili smo pri razstavah na velesejmu, da so med redkim okusnim pohištvom, ki res služi svojemu namenu, razstavljene tudi mobilije, ki so vse prej kakor udobne, negledc na to, ali so lepe, estetske in zadovoljive. To stremljenje po novih linijah pri pohištvu jc smatrati za ponovitev znanega pojava okrog začetka tega stoletja, ko je besnela secesija. Ako imamo danes priliko videti kredenco, stole ali omaro iz secesijske dobe, in naj bo vse to izvršeno iz še tako dragocenega materiala in zasnovano po priznanem umetniku, se moramo zares čuditi, kako čuden okus so ljudje takrat imeli. Mislim, da smo si danes vsi edini, da jc sicer bila secesija potreben revolucijski pojav umetnosti, vendar bi nam moralo biti to toliko v pouk, da bi se danes ponovno brez predpogojev, ki so takrat ta pojav po= vzročili (in ga tudi zgodovinsko upravičili), ne zrcvolu« eionirala arhitektura. Slike na platnu v kinematografu nam večkrat po« kažejo razkošno notranjo opremo, ki zapelje velepotezno nadarjenega arhitekta, da zasleduje iste efekte. Na drugi strani so zopet umetniki, ki porabijo do skrajnosti geslo: «modcrna stvarnost« in ki jih notranja oprema spominja v svoji pustosti na preprosto bolniško sobo. Naravno je, da se mora človek čutiti v takem stanom vanju kakor v tuji hotelski sobi in bo tudi obiskovalee pogrešil vpliv individualnosti lastnika na svojo okolieo. In vendar se najdejo skoraj v vsaki družini lepi stari kosi pohištva iz dobe naših prababic, ko so čisto drugače pojmovali pojem «udobnost» kakor mi. Star ali starinski naslanjač, stara šivalna mizica, kolovrat, skrinja, star bakrorez ali samo pristen okvir itd. Taka stvar se dandanes odstrani iz «modcrnc» sobe, ker m v skladu z ostalim pohištvom, in vendar se da iz takih piedmetov napraviti udoben, intimen kotiček v sobi, ki bo prijetno vplival na vsak obisk in kjer se bo žena rada zadržala in čutila doma. Stari krožniki iz cina, posode iz majolike, bakra, kozarci iz večbarvnega stekla in druge takšne reči leže večkrat omalovaževane v shrambah in na podstrešju, vendar so to pomočki, s katerimi sc da stanovanje napraviti udobno. Z enim takim predmetom bo soba veliko več pridobila na lepoti kakor z originalnimi slikami, ki so cd kakega «tudi umetnika« kopirane po razglednicah. S tem pa ne mislim kritizirati slik, ki jih je napravil kakšen amater, dober prijatelj družine ali kdo drug za spomin, obsojam pa razvado, da se obešajo po sobah tipične «italijanske» pokrajine z nebom, ki je modro kakor modra galica, z morjem strupenozelene barve ali pa zimska pokrajina z nenaravnimi drevesi. V splošnem je lepši okrasek stene izviren lesorez, suhe igle, kamenotisk in slike, kakor barvan original slabe kakovosti. Cvetlice, bla« zinice, ročno delo, čipke, rute narodnih noš, lutka, oblečena v svilo, ostanke in brokat, srbske marame, japonske pahljače, svileni trakovi, starinski nakit iz srebra, malahit, kitajska skodelica, umetno izvršene slovenske pisanke itd., vse to se da porabiti za okras sobe, pri čemer sc je pa treba vedno ozirati v prvi vrsti na udobnost, in ne na razstavljanje predmetov kakor v muzeju, ki se jih ne smeš dotakniti. Gotovo bo ta članek izzval kritiko, prepričan sem pa, da so naše gospodinje, tudi če se pri modi rade med seboj kosajo z najnovejšimi izdelki, na dnu svojih duš toliko — hvala bogu — «starokopitnc», da bodo po večini čutile pravilnost teh vrstic. Taki kotički se tudi lahko ustvarijo v sicer »moderno« opremljeni sobi, v takih primerih bo treba samo malo premišljevanja, in doživeli boste čudo. Ako je pa opre« ina tako hipermoderna, da bi ne trpela poleg sebe nobenega predmeta iz druge dobe, potem se seveda ne da pomagati. Po 15 ali 20 letih se bo nam in našim potomcem takšno pohištvo zdelo tako smešno, kakor • se zdi nam dandanes secesionistično pohištvo. Živimo v času skrajne gospodarske krize in denar, ki ga investiramo v hišo in pohištvo, mora biti tako dobro naložen kakor vsaka druga investicija. Ako bo hiša ali pohištvo po desetih letih zaradi svoje hipermoderne oblike iz mode, ga niti prodati ne bo mogoče, in bi bil torej denar izgubljen. Sami se pa boste jezili vsakokrat, kadar se približate hiši in stopite v sobo. Zato hočem na koncu svojega članka še enkrat poudariti: skrbite za udobnost! Družinsko življenje, vzgoja otrok, estetski čut otroka, vse to je odvisno od vsakdanje okolice, v kateri otrok živi in dorašča. Ostajali boste rajši doma in si prihranili nepotrebne stroške za pohajanje in dolgo« trajno posedanje po javnih lokalih. sJačrt za ureditev vrta po zamisli arhitekta K. Oblika terena v projektiranih vrtovih sili projektanta, da rc« šujejo vsak primer na svoj na« čin. V našem primeru znaša vi« šinska razlika med terenom ob hiši in med levim vogalom par« cele do tri metre. Ta strmi breg je izpremenil arhitekt v ploščadi (terase). S tem je na« stal v enem vogalu vzvišen do« mač kotiček, pred njim pa v isti črti s hišo niže ležeča plo« ščad z obzidnim vodnjakom. wk Centralna kurjava Kdor namerava zidati svojo hišo, veliko ali majhno, stoji pred problemom, kako jo bo v zimskem času ogrc* val. Najstarejši in doslej še vedno najnavadnejši način je ogrevanje posameznih prostorov s pomočjo peči, bo* diši lončenih ali iz kakega drugega materiala. Ta sistem ima to edino prednost, da je poceni glede nabave, ako se zadovoljite z domačimi proizvodi lončenih peči. Njegovih slabih strani pa je dosti: slaba izraba kuriva (naj« več za 25 %), pogosta popravila (vsa« ko drugo leto), stalno ponesnaženjc prostorov s pepelom in premogovi« mi odpadki, dolgotrajno zakurjanje; pri slabi konstrukciji, pri stari peči ali nepravilnem ravnanju pa nevar« nost zastrupljer.ja. Poleg tega za« vzame peč često dosti najugodnej« šega prostora, ki bi sc drugače bolje porabil; oprava tudi ne sme stati v bližini takih peči, ki močno izžare« vajo toploto; prav tako tvori stalno nevarnost žerjavica, ki utegne pasti iz ognjišča. Kurjenje posameznih sob v večjem stanovanju jemlje toliko časa, da se vsaka rodbina rajši omeji le na eno ali dve sobi, ki jih kuri, zaradi česar trpi vse družinsko življenje. Ako se hoče bodoči hišni posestnik izogniti vsem tem neprilikam, si bo vsekakor omislil centralno kurjavo. Za enodružinske hiše je rešitev tega problema danes na« tančno začrtana, ker je zanje primerna samo toplovodna centralna kurjava. Nabavni stroški take kurjave so (za« radi visoke tovornine in carine) samo za 100 do 200 % višji kakor nabavni stroški za navadne sobne peči. Ne« precenljive pa so ugodnosti, ki jih nudi centralna kur« java. Enakomerna toplota v vseh prostorih bo prihra« nila članom Vaše rodbine marsikatero bolezen. Oskrbo« vanje centralne kurjave jc tako enostavno, da lahko to opravlja vsaka služkinja. Ker so ogrevalna telesa v so« bah po svoji velikosti natančno izračunjena, je reguli« ranje toplote tako v posameznih sobah kakor tudi pri kotlu jako enostavno. Življenska doba toplovodne cen« trale pa je neomejena, ker v vsej napravi ne sme biti zraka, s čimer je odstranjena nevarnost, da bi se delala rja. Mala centralna kurjava ne porabi več kuriva kakor navadne peči, s katerimi bi se kurila približno samo ena tretjina istih prostorov. Mali kotliček za rodbinsko hišico. Veliki kotel in radiatorji. Iz vsega tega je razvidno, da je centralna kurjava za« radi svoje snažnosti, preprostega ravnanja, čistega, brez« prašnega zraka v sobah, varnosti v obratovanju ter za« radi svoje male in ekonomične porabe kuriva splošno priporočljiva in ne bo nikomur žal, ako si jo omisli. Končno bodi še omenjeno, da je vrednost hiše s cen« tralno kurjavo veliko večja, tako da presega prirastek na njeni vrednosti nabavne stroške centralne kurjave. Hranilne zadruge za zidavo hiš in brezobrestno posojilo Prve hranilne zadruge, katere so si nadele nalogo, omogočiti s samopomočjo tudi malemu hranilcu, da je prišel do lastnega doma, so bile ustanovljene na An« gleškem že pred 150 leti. Veliki uspeh teh zadrug jc najbolje označen s tem, da ima danes na Angleškem 80 % vsega prebivalstva lastne domove. Delovanje teh zadrug se je pozneje preneslo tudi v Ameriko, kjer delujejo že preko 100 let. V Evropi je šele velika povojna stanovanska kriza oživila tudi v Nemčiji in Avstriji te zadruge, katerih delovanje pa je bilo zgrajeno na obrestni podlagi. Leta 1925. so v Nemčiji ustanovili zadrugo, ki si je nadela nalogo, dajati svojim članom brezobrestna poso« jila, kar je omogočeno le na ta način, da prepuste člani svoje dajatve zadrugi tudi brezobrestno. Uspehi so imeli za posledico, da se je ustanovilo precejšnje šte« vilo enakih zadrug po vsej Nemčiji, ki delujejo s kras« nim uspehom. Ta ideja se je prenesla tudi v Avstrijo, in v letu 1928. je bila ustanovljena sedaj največja zadruga, imenovana «Obus», ki je v tej kratki dobi obstoja izplačala svojim članom v 300 slučajih že skupno Din 32,000.000’—. Poso« jila pa se ne izdajajo samo za zidavo hiš in za nakup posestev, ampak tudi za prezidavo, nazidavo in pri« zidavo, za prevzem obrestnih hipotek in za prevzem za« puščinskih bremen. Z ozirom na te uspehe v inozemstvu in na potrebo enake zadruge tudi pri nas, je ustanovilo nekaj uvidcv« nih mož pri nas enako zadrugo, imenovano «Jugrad». Vodstvo in organizacijo je prevzel človek, ki je stro« kovnjak in ki je vodil enako zadrugo že več let v ino« zemstvu z velikim uspehom. Zadrugo, ki bo prinesla blagoslov vsem slojem prebivalstva, upamo, bodo spre« jeli vsi z največjim veseljem, saj je po tej zadrugi orno« gočeno tudi najmanjšemu hranilcu, da pride v doglcd« nem času do svoje hiše ter more z obrestnim posojilom obremenjeno hišo spremeniti v brezobrestno. Seveda moramo pripomniti, da ne morejo vsi prosilci naenkrat biti deležni brezobrestnega posojila. Ker zadruga ni v stanu od drugod dobiti brezobrest« nega posojila, morajo to dodati člani prosilci. Toda vsak bo rad zadrugi odstopil majhno vsoto, ker ve, da ho dobil v doglednem času lOkratno vsoto brezobrestno. Sistem «Jugrada» je po vzoru nemških in avstrijskih zadrug tako zgrajen, da je mogoča razmerno kratka čakalna doba tudi pri velikem številu članov. Upravni stroški zadruge so tako malenkostni, da sc sploh ne dajo primerjati z navadnimi obrestmi. Odpla« čila so izvedljivo lahka, tako da ima vsak član vsoto izplačano s predplačili vil do 12 letih. Denar zadruge je kar najbolje zavarovan. Pospešitev stremljenja zadruge je v dobrobit sploš« nega gospodarskega interesa naše države. Vsled zidave samolastnih domov se ublažuje brezposelnost in po« življa gospodarstvo. Vsled preložitve obrestnih hipotek v brezobrestne je pomagano v prvi vrsti gospodarskim slojem, ki lahko porabijo prihranjene obresti za izbolj« šanje zemlje in nakup potrebnih gospodarskih strojev. Posebno pa se lahko s pomočjo zadruge razbremenc po« sestva z dednimi bremeni. Tako pomaga zadruga vsem slojem prebivalstva ter koristi gospodarskemu izboljšanju in le želeti je, da dobi zadruga v vseh slojih potrebno uvaževanjc. ZGODOVINA HIŠE Kje so nastala prva človeška domovanja in kakšna so bila Nesporno je, da je prišel okus elegantne arhitekture z vzhoda, zakaj Grki in Rim« ljani so imeli prve čase kaj preprosta in skromna domo; vanja. Šele veliki osvajalci so si začeli po vzorcu sijajnih vzhodnih palač postavljati do; move zase in za svoje družine. Prva patricijska hiša je ime; la samo en prostor, ki je bil zgrajen v pravokotniku in je dobival svetlobo od odzgoraj, s strehe. V tem prostoru, ki se je imenoval a t r i j, so stale samo postelje, po stenah pa so visele slike domačih bogov. Pozneje so si napravili poleg atrija še vestibul, kamor so se umeknili domačini, ku; dar so v hišo prišli gosti. Restavrirana hiša v Pompejih. Okus in razkošnost pa sta se po; malem razvijala in tako so začeli počasi dodajati atriju in vestibulu še stranske sobe, ki so bile odme; njene za oddih in počitek. Atrij je bil tiste čase določen samo za obede in sprejeme, bil je torej ne; kakšna obednica. Hiša je še vedno imela eno sa; mo ploskev. Okna in vrata so gle; dala na notranje dvorišče, ki je bilo izpremenjeno v vrt, včasi je pa imelo tudi umetni bazen. Dvo; rišče je bilo tlakovano s kameni; timi kockami. Kakor hitro se je pokazala pri hiši potreba za služinčad in je bilo treba tudi zanjo dobiti prostora, so začeli misliti na zgradbo enonadstropnih domov. Ta'kšno nadstropje ni bilo nič kaj pripravno in je bilo prvotno samo nekakšna shramba za razne predmete in pa stanovanje za sužnje. Bil je to pravi kurji hlev brez svetlobe. Imovitcjši ljudje so si začeli pozneje graditi po istem načelu prostornejše domove s posebnimi sobami za •Kmetiška hiša na Balkanu. Srednjeveški grad. žene, otroke, moške in za služin; čad. Nadstropje, ki je bilo dolo; čeno za skladišče, je bilo hkrati tudi jedilna shramba. V podzemlju pa so imeli shranjeno pijačo. Resneje šele so začeli misliti tudi na prostor za konje in so jeli graditi hleve. Revnejše prebivalstvo se je po; časi naseljevalo okoli patricijskih hiš, ker je pa bilo delo drago, se je pričelo združevati v skupine in si je skupno gradilo domove z več stanovanji, ki so bila ločena drugo od drugega. Iz te potrebe sc jc rodila skupna hiša, pozneje pa hiša v več nadstropij, ker je zavzemala manj prostora. Te prve hiše so bile v prizemlju zgrajene iz kamna, nad; stropja pa so bila lesena. Do dvanajstega stoletja so hiše dobivale povsod svet; lobo z dvorišča. Pozneje so pa odmenili dvorišča samo za potrebe služinčadi. Hkrati seje pokazala tudi potreba, da so hoteli videti, kaj sc godi zunaj. In hiše so začele gledati na ulico. Polagoma so pričeli hiše, ki so bile dotlej po ulicah ločene druga od druge, graditi drugo tik druge. V dvanajstem stoletju so pričeli tudi že zaljšati hiše na strani, kjer so okna gle; dala na ulico, z rezbami in drugimi okraski. In to je še dandanes tako. Umetnost se je jela polagoma porajati. Pod Ludvikom XIV. so hišo banalizirali, to jc, ona je prenehala biti samo za eno dru; žino. Ljudje so pričeli posnemati običaje na dvorih in so jeli sprejemati pod svojo streho po več članov iste družine, pa tudi tujce, goste. Zdaj je imela hiša že tudi po več nadstropij in celo sobe, ki so jih, popolnoma opravljene, oddajali ljudem, ki so bili dru; žini čisto tuji. Odtistihdob je zgodovina hiše precej po; dobna današnji zgodovini hiše. Ni več tako Savardak iz Bibinc (Dragačevo), originalna in torej tudi ni več tako zanimiva. Stara pastirska koča. Frederic Mauzens: Živa blagajna Iz francoščine prevedel dr. A. Debeljak «Menda se ni zadušil, zadavil, ubil ali kaj enakega?« je pričela zopet Ivona, sklonivši se nad Američana, ki ni bleknil niti u f, odkar je bil lopnil... Tudi jaz sem se pripognil ter opazil, da si je mladi mož edinole prizadeval, ohraniti po* polno neobčutnost nalik Rdečekožcu, ki je pri* vezan za kol in ti ne odgovori na psovke ali udarce ne z besedico, ne z obrvmi. Njegov položaj ni bil mučen samo za njegovo samo* ljubje. Nezgoda je hotela, da so na onem me* stu tal, kjer mu je ležala glava na skranji, štrleli šopi kratke, suhe in trde trave; bodice so ga morale več ko neprijetno ščegetati v lice... «Daj mi odejo, boter, hočeš?« je prosila Ivona. Oberoč je vzdignila jetniku glavo. Uganivši misel svoje varovanke, sem se sicer nekoliko začudil, vendar pa sem mu podložil ponjavo, ki je popred meni služila za zglavje. «Zdaj pa jo ucvriva kakih sto metrov proč, jeli, boter? Cenjeni gospod Harrods nosi dva samokresa, svojega in mojega... Prav rada bi videla, da naju ne bi bilo več tukaj, ko se povrne...» Stekla sva na cesto, potlej pa jo urezala, kakor urno sem mogel hoditi, po charlebour* škem mostu ... «Slišiš?» je dahnila Ivona. «Ustavlja se ... Ta bo za naju ...» «Ta» je bil vlak, ki je prihajal, vendar to* krat brez prevelikega bučanja in z zmerno brzino; v bližini postaje se je še opočasnil in škripot zavor se je dal razbrati med žvenke* tanjem železja. Ustavil se je in, če bi ga do* hitela, hi bila v četrti ure v Saint* Lazaru*. Ko sva bila na koncu mosta, sem navzlic dobljenemu zaletu tako namah obstal, da mi jo je Ivona, ki me je držala za roko, s sunkom skoraj izpulila ... Nekaj metrov pred seboj sem ugledal obris visoke Harrodsove postave. Američan je stopal z velikimi, naglimi koraki. Pod pazduho je imel nekaj, kar je moralo biti magnet. Uzrši me, je postal tudi on kot pri* kovan od osuplosti. Ta drobec sekunde je odločil o izidu najine dogodivščine v oni noči. Sovražnik nama ni prav nič delal napotja, saj je bila na levi najina pot, ki je držala na posta* jališče Garenne*Bezons. «Še kakih sto metrov!« je izustila Ivona ter me krepko potegnila. In Harrodsu pre nosom sva napravila četr* tinski obrat in sc zagnala z največjo hitrostjo po precej strmi rebri, pod katero stoji kolo* dvor. * Saint*Lazare, pariški kolodvor. (Nadaljevanje.) «D a m n !» je bušilo iz Američana, bržko se je zavedel. In slišal sem, kako se je dobesedno zakadil za nama ter naju zasledoval nizbreg. Kaj je kanil? Šiloma se polastiti mene, če* prav bi bil lahko vzbudil pozornost, čeprav bi bili mogli posredovati ljudje, ki bi bili šli nato po policijo. Pot je bila zapuščena, ali malo pred postajališčem, trideset ali dvajset metrov pred nami, so bile odprte vinarne in njih luč je razsvetljevala stranski hodnik. Ali je bil sklenil, da me ubije kar na mestu, me rajši ustreli s pištolo, kakor da bi mu jaz utekel? Nemara še sam ni vedel, kaj bi storil. .. Mo* goče je bilo, da sta ga srd in črt na slepo, brez premisleka, zapodila za menoj... «Greš?» je juhnila Ivona. «G remi« sem odgovoril. Meni v tem trenutku ni šlo za to, da bi se napenjal ali se oddahnil, temveč predvsem za to, da se ne bi spotaknil. Noge so mi stopale kar same po sebi, kajti strmec je bil znaten, in še prenaglo so mi šle ... Ivona je pazljivo motrila tla, boječa se kamena ali druge ovire, in me podpirala s svojo ročico, ki jo je krepka volja jeklenila, me vodila na tem begu po bregu, ki se mi je zdel podoben padanju v težkih sanjah ... Vlak je še vedno stal. Cula sva, kako sopiha. Za nama se je bližal topot močnih Harrodso* vih škornjev. To ni bila kot ondan tiha med* vedja dirka po šumi. Tla niso bila pripravna za to. Tod so bila kamenita in podplati so morali hote ali nehote šklepetati. A če korak zverine ni bil tajen, je bil pa strahotno uren. Že mi je bilo, kot da čutim na tilniku sapo svojega zoprnika. Da ni bilo tistih bore se* kund otopelosti, odrevenelosti, ki nama je pridobila dvajset metrov pospešitve, mu ne bi bil nikdar in nikoli ušel... Dospela sva pred vhod na stanici. Upirala sva se, da se ne bi zaletela predaleč, in Ivona je potisnila vrata. Videl sem Harrodsa, ki so ga kvečjemu trije ali štirje čevlji ločili od naju. Ne morem trditi, da mi je prišla misel, kajti za istino nisem nič mislil, in gibljaj, ki sem ga naredil prvič v svojem življenju, je bil tako mehaničen, tako samonikel kakor odrazni pokret ali refleks, pridobljen z dolgo navado. Dušeslovcem prepuščam skrb, da ga razlože. Z neverjetno brzino sem potegnil iz žepa to* bačnico. jo odprl in zalučal vsebino razboj* niku v obraz vprav tedaj, ko je prihajal nad* me. Ti trije gibljaji so bili malodane eden sam, tako ročno in žurno sem jih izvršil, to moram poudariti... «D a m n !» je zaupil Američan. Videč, da dvigam roko in hočem nekaj za* gnati, je bil po nagonu zamižal in ta odrazni ANGLEŠKEGA IN ČEŠKEGA BLAGA ZA POMLAD IN POLETJE A. & E. SKABERNE, LJUBLJANA Telefon 24-31 MESTNI TRG ŠTEV. 10 Telefon 24-31 gib — pristni refleks — mu je obvaroval oči. Nič pa ni ščitilo ust, ki jih je držal siroma odprta in kamor je dobil polovico tobaka, del ostanka pa mu je šel v nos ... Ta možina je bil neobično krepkega zna* čaja. Kdo drugi bi bil za trdno obstal, se use« koval ter si obupno praskal grlo. On pa si je z rokavom obrisal obraz in naju naprej lovil. Ko sva Ivona in jaz, ki sva bila planila na po; stajo, hitela po ploščadi, sva ga videla, kako je sunkoma otvoril vrata in črno pljuval... Vlak se je premaknil z mesta in skočila sva v voz. Strahovito kihanje je ustavilo in streslo najinega protivnika, toda v naslednjem tre; nutku je bil tudi on na povišani ploščadi ter je šinil v naslednji vagon, odkoder sva čula novo kihanje. Tri minute pozneje se je vlak, ki je bil osebni do Pariza, ustavil na postaja; lišču v Valleesu. Iz tišine je zopet odmevala kihavica. In Harrods se je pojavil v vratih našega oddelka. Ko sem ga uzrl, sem odskočil nazaj, potem pa sem se takoj spet osrčil. Naj; prej — bili nismo sami. Z nami so bili še trije gospodje in dve gospe. Razen tega je bil Ame; ričan že zadobil svojo neobčutljivost. Ni se bilo več bati, da bi ga jeza pognala v kako neprevidnost, pri kateri bi bil jaz žrtev. Za tačas ni hotel drugega kakor zagotoviti se, da ne bova porabila kakega postoja, izstopila na napačni strani ter izginila v noč. «Ačum!» Hlapon še ni bil odrinil naprej, ko je bil Harrods že večkrat kihnil. In temu ni bilo ne kraja ne konca. Zdaj pa zdaj je pljunil skozi duri, pa da se še nagnil ni, s takšno silo in čudežno točnostjo je pošiljal lučaj rjave sline... Ko smo dospeli v Asnieres, sem na okroglo preračunal, da je moral kihniti kakih sto ali stodvajsetkrat. Drugi potniki so nekam topo; glavo bul jili vanj. A še zmeraj se stvar ni ma; rala poleči. V Saint;Lazaru je še prskal. XIII. «Hodi odspred ...», mi je velela Ivona, ko sva stopala z vlaka. In malo je zaostala v gneči, kjer je bil tudi Harrods, ki me ni izgubil z vidika, akoprav je še venomer prskal in pljuval. Zadnje suvanje ob durcah, kjer smo odda; jali vozovnice, pa sva se že spet z Ivono za roke vodila. Američan je kajpak še zmeraj postopal za nama, in ko sva najela avtotakso v Rimski ulici, si jo je tudi on in se vozil za našo. Deset minut kesneje smo bili vnovič zunaj Pariza in skoraj sem ugledal mesto, na kate; reni sem bil pred eno uro ujet. Kolesa so se še nekolikorat obrnila pa smo se ustavili pred številko 43, ki sem že mislil, da je ne bom nikoli več videl... Voz, ki nas je zasledoval, se je tudi ustavil. Američan se je prepričal, da ne greva naprej in da so njegovi ljudje, ZNATNE STAVBNE PRIHRANKE DOSEŽETE ČE VAM IZVRŠI NAČRTE, PRORAČUNE IN NADZORSTVA TEHNIČNI BIRO «TEHNA», družba z o. z. v Ljubljani Mestni trg 25/1. Telefon 25-80 ■---------------------------------------J. Pinkertonovi uradniki, res na svojem mestu ter da so me spoznali. Ko je takisto predal drugim skrb, da pazijo name, se je razmeroma miren sklonil skozi vratca ter namignil šo* ferju, naj vozi kar naravnost naprej. Mož je slušal in vozilo je izginilo v bulvardski mrak, kje je lučka v zadnjem koncu tvorila rdečo točko. Domneval sem, da bo najin nasprotnik na ta način dajal zdaj pa zdaj svojemu voz; niku navodila s kretnjami ali pa da se bo sam utaboril ob kretalu. Kar se tiče smotra te nove vožnje, je bil to gotovo most v Charlebourgu, in brez dvojbe se je mož izpraševal z neko bojaznijo, bo li našel svojega druga in v ka; kem položaju ... Sicer ga bo po vsej priliki dobil v čisto dobrem stanju, enako tudi avto; mobil, vendar vrniti se bo moral peš v Ga« renne po magnet, razen ako bi si ga kupil spo« torna, kajti tistega, ki ga je držal pod pazduho tedaj, ko sva se skoro z nosom zadela drug ob drugega na kraju mosta, ni več imel v vlaku ... Moral ga je izpustiti, nalašč ali pa nehote, ko je dirjal za menoj. «Koliko je neki ura?» je zamrmrala Ivona, ko sem odpiral vrtna vrata. Na oknib v salonu so se videli žarki svet« lobe, ki so pronikali med dvojnimi zastori ter oboknicami. Trevol je bil tu in naju je čakal. Ura je bila deset, kakor sem videl, ko smo šli po Pereirovem namestiu, na stolpni uri courcelleskega kolodvora. Ko sem odprl vrata pri ploščadi, sva zapa« žila Trčvola, ki je planil v veži nama naproti. Bil je nekoliko zbegan, in ob črnini žaketa, ki si ga je bil nateknil za večer jo, je bila bledota njegovega obličja videti še večja. Malone hkrati sta se prikazala v okviru zad« njih vežnih vrat novi komorni strežaj in za njim kuharica. Obema se je čitala z obraza plahost in nezadovoljnost. «Kaj se vam je pripetilo?« je zašepetal ro« manopisec in naju motril, kakor bi se bal, da sva izgubila vsaj en ud. «Nič posebnega«, se je odrezala Ivona.«Vam bova že razložila .. . Ampak stavim, da umi« rate od gladu? Saj vam ni prišlo na um, da bi naju počakali za mizo?« «Za mizo?« je kliknil Trevol. «Tak menite, da bi mi bilo mogoče použiti en sam grižljaj? Celo sedaj bi mi bilo težko in bom samo gle« dal, kako jeste ...» «0! midva sva večerjala ...» In Ivona je imenovala restavrant. Kuharju in kuharici je izginila bojazen z lica, a izraz nezadovoljstva se jima je še po« večal. «Pa vi, Pavel?« se je obrnila moja varo« vanka proti možu, ker je napol zakrival ženo. «Vi niste jedli?« «Ne, gospodična«, je dejal strežaj jako do« stojno, vendar njegov poudarek, več ko hla« den, je vseboval prikrito grajo. «Kako je to neprijetno...«, je nadaljevala mlada gospodinja. «Sedite hitro za mizo . . . Večerja menda ni preveč prismojena?« ((Prismojena sploh ni, gospodična, ampak malo ... posušena ... malo ... skratka, ni več prejšnja... Pripravljena je bila za ob osmih ... in zdaj je deset...» Ivona je naredila zopet kratko kretnjo ob« žalovanja in, ker se ji je zdelo, da je dovolj pokazala svojo skrb za osebje, nato vstopila v salon, kamor sva šla Trevol in jaz za njo. In iz strahu, da bi naš biser, brezhibni kuhar« ski mojster, utegnil tiščati uho na duri, je po« tihem obrazložila vse, kar se nama je bilo pri« merilo, odkar sva bila pustila romanopisca v Condorcetovi ulici. Pomlad je tu ... Zamenjati bo treba zimske suknje za površnike. Obleči se bo treba lahkeje. Veliko izbiro oblačil za Vas ima konfekcijska trgovina Drago Gorup & Co. Ljubljana, Miklošičeva cesta št. 16 Telefon 32-33 Telefon 32-33 Vrli dečko je poslušal brez besed in brez obotave, vendar videti mu je bilo, da bi se mu bili lasje naježili, ko ne bi bili tako dolgi in težki... Po končani pripovesti je draga mal« čica vstala ter me objela, rekoč: «Prvo nagrado za hladnokrvnost, zavedo in ročnost pri zadajanju udarcev med poulično borbo dobi gospod Matija Bernard, z drugim imenom Elzear Philibert!» Spredel sem poklon, prav za prav dva, zakaj Trevol se je pridružil s svojim v obliki ob« čudujočega pogleda. Dejstvo je, da se še sam nisem mogel načuditi mojstrstvu, s kakršnim sem uporabil tobačnico. Po kratkem premolku je romanopisec po« prijel besedo. «To je grozno ... vam pravim ... Strašno! Opraviti imate s silno nevarnimi razbojniki... zlikovci, ki so vsega zmožni...» Ivona je nalahno namrščila obrvi. «Razbojniki?» je zašepetala. «Kako?» sem se vštulil še jaz. «Ali še dvo« miš? Kaj pa potakem še hočeš?« Malčica je obmolknila. Trevol pa je povzel besedo: «Lotila pa se nista samo vas, gospod Ber« nard ... Kratko in malo so vaju ugrabili oba, jelite? Ampak zakaj? ... Kakor je slišal tol« mač, pot*bujeta edino vas, da bi ju spremili k tistemu zlatemu rudniku ... Ne vidim pa razloga, čemu nadlegujeta gospodično Ivano.« «Jaz pa ga vidim«, je odvrnila Ivona. «V jedru te zadeve tiči skrivnost... Katera? Morebiti tega zlatega rudnika sploh ni... ali pa gre tu za prostor... obkratkem, nekaj po« dobnega .. . Zategadelj Harrods in Davis nista privolila v to, da bi razpravljala vpričo tol« mača ... Pred menoj, seveda, bi bila kaj rada govorila, ker — saj to so Davisove lastne be« sede — moram biti jaz bržkone o vsem ob« veščena ... Potemtakem pa, če poznam tajno, ki mi jo je Elzear Philibert bržčas razodel, sem nevarna... Osebe, ki vedo preveč po mnenju drugih oseb, so vsekdar kolikor toliko na prevesici in, ker se pač najina sovražnika ne bojita velikih sredstev, je najmanjša ne« zgoda, ki mi preti, da izgubim svojo svo« bodo ... Razumete? Boter je bil ugrabljen, da bi kazal pot proti rudniku... Jaz pa zato, da ne bi vedel nihče drugi ko mi štirje, kje leži rudnik ... To je jasno!« «Ni tako jasno«, sem dejal. «Jaz ne vidim nobene tajnosti v tem, kar je povedal Har« rods.» «Saj veš, da tolmač ni vsega razumel«, se je odrezala Ivona. «0 besedah 1 o s t c a b i n je priznal, da mu je njih zmisel dočista nepo« znan...» ((Zastran tajnosti,« sem se odrezal tudi jaz, ((morata brez dvoma prikrivati kratko in malo svoje lopovstvo ... Mar se tebi zdi, da so tiste grožnje s smrtjo besede, ki jih človek izreka pred pričami? ... Bogami! Viš zato sta hotela govoriti z nama na samem ... jelite, gospod Trevol? » «Gospod Trevol misli kakor jaz», je rekla Ivona. Romanopisec je bil videti precej presenečen. «Oprostite,» se je oglasil, «ampak nisem do* volj naglo sledil za vašimi bistrimi zaključki... Ta zgodba me spravlja ob pamet... Že sama misel, da je vse čista in gola resnica, ' '.IPlCJCl iUcul/turfiavc' „ProjaM sladna in dvojno sladna ječmenova in ržena kava je redilna in zdrava, zelo priporočljiva Vaši deci kakor tndi bolnikom. Kdor ljubi svoje zdravje, oživa „Proja“ sladno kavo. Pri nakupu pazite na naše originalne zavitke! (pemtad prenavCja prirodo in ljudi, nikakor pa ne poškodovanega perila. Kdor se je od škode kaj naučil in kdor ne želi zastonj izgubljati časa, denaija in truda, jemlje za pranje svojega dragocenega perila le Schichtov RADION, varuje perilo?