Poštnina plat ana v gotovim-
Otroški lasi
rabijo posebno nego!
Že pri odraslih lasje zelo la h ho izgube svoj sijaj in gibčnost,
I I	I v , i . .	•	__1__
haho občutljivi so potem Jele žni otrošhi lasje! Otrošhi lasje rabijo posebno nežno nego, brez vsahe sestavine, hi bi mogla dražiti lase ter jim Shodovati.
K A M I L O F L O
Specijalni Shampoo za pl volaske, ne vsebuje alkalij Daje lasem čudovit sijaj.
BRUNETAFLOR
Specijalni Shampoo za temne I lase, ne vsebuje alkalija, _ | daje lasem čudovit sijaj.
SHAMPOO
Marija Majer jeva:
V RUDNIKU
(Odlomek iz romana «Rudarska balada*.)
.. . Moja žena Milka je začela poležavati: neko jutro niti vstala ni. Brž sem potrkal pri Jelinkovih. Gospa Je-linkova me je pomirila, češ, naj le grem na delo, bo že ona skrbela za Milko. Na delo sem šel — saj bi bil pri takih ženskih zadevah jaz moški kaj malo poraben! toda misli nisem imel zbranih.
Takrat sva delala s prijateljem Sirkom na takem kraju \ rudniku, kjer je bilo veliko vode in je bila zaradi tega glina mehka. Tovariš se je pošalil : «To naj bo premogovnik? To je bla-tovnikb Plast premoga je bila tam meter visoka. Tovariš je delul leže, jaz kleče, drugače ni bilo mogoče. Med udarci kopače je bilo slišati, kako premog odstopa. Sirk je bil nekaj korakov od mene, nisva govorila in zato sem dobro slišal neko pokanje, malo drugačno, kakor je neprestano šumenje sesipajočih se plasti. Toda preden sem se mogel zavedeti, da poka ravno strop
nad menoj, se je že usula zrahljana plast iu mi padla na hrbet.
Pošla mi je sapa, a zavesti nisem izgubil. Fuj, pljuniti moram, kadar se na to spomnim: to je bil zoprn občutek, ko sem ležal čisto brez moči, z nosom, polnim premogovega prahu, in z zmečkanimi rebri. Moja edina misel je bil korenjaški Sirk. Kakor iz velike daljave sem slišal njegov «sakra, sakra*. toda hip nato tudi že udarce s kopačami; zdelo se mi je, da me razbijajo na kose. Da bi me bilo bolelo, prav za prav ne morem reči; ni bolelo, samo strašno me je tiščalo, da sem kar oči zapiral. Sirk mi je najprej oprostil oprsje; kakor hitro sem zajel sapo, mi je odleglo, toda besede nisem mogel spraviti iz sebe. Najbrže me je premagala omotica, ker sem zdajci zaslišal udarce poleg sebe in so se mi kakor zastrti pokazali v temi oporni tramovi, s katerimi je Sirk podpiral strop. Vesel sem bil, da dela to, kar bi bil v tem primeru storil tudi jaz. Vzlic temu, da sem imel spodnji del života ka-kar v razvorniku, me je navzočnost vedno uslužnega in opreznega prijatelja pomirila in spet sem menda za trenutek izgubil zavest, tako da se prav za prav vsega dogodka podrobno ne
spominjam, temveč samo na to in ono sekundo. Le toliko vem, da sem že pii trdni zavesti gledal, kako mi odkopava poslednje kose z nog. Potem se je spet vse ustavilo, tudi čas, dokler niso kakor iz velike daljave prišle k meni njegove besede:
«Tone, torej kaj je s teboj?*
Sicer med vsem reševalnim delom ni izpregovoril. Zdaj pa je govoril nepretrgano, kakor da me je hotel vrniti na zemljo iz neznanega sveta, koder je blodil moj duh.
«Prijatelj, takole sem pritekel in videl, da ti gleda iz kupa samo glava... no, opri se name... Pa sem si mislil: sakra, kaj pa Tone počenja? Menda vendar ni že v vicah? Ne, zdaj pa zdaj si odprl oči. Hvala Bogu, sem si mislil, odkopali ga bomo ... No, lej, zdaj bi pa že lahko sedel, poizkusil... Usta si odpiral kakor riba na suhem, brki so se ti naježili pod nosom ... Rešen! ... Živil... Torej kaj, ali bo? Že sediš?.., Predvsem sem skrbel za to, da bi ti omogočil dihanje... In ko sem slišal, da dihaš, sem začel podpirati strop, da bi se nam še enkrat ne podrl na glavo... Zgani z nogo, Tonček, no, poizkusi ... vidiš, s tole ... presneto, saj gre! Kaj pa z drugo? Tudi! Počasi, da
sc ne zvrneš! I, ti stari, grdi fant, pretiplji si kosti! Meni se dozdeva, da sva igro dobila!*
Čez nekaj časa sem stal že brez njegove pomoči; naslanjal sem se na zid in si tipal kosti. Pri moji veri, na vsem telesu ni bila niti ena kost zlomljena! Toda roke so bile polne krvi, ki se je mešala s premogovim prahom v zoprno kašo.
Neumno sem gledal vse to in si brisal krvavo roko ob stegno, Sirk pa me je tolažil;
»Tone, to ni nič, tukaj se ne strelja, saj veš, da vidi rudar prej desetkrat kri, kakor enkrat denar!*
Gledal sem ga, nisem ga razumel; videl sem, da se mu očesna bel smeje v črnem obrazu in da mu leze dvojna vrsta belih zob med črne ustnice.
»Samo na hrbtu imaš brazgotine, nič drugega!* Zdajci so se mi ulile solze.
V bolnišnici so mi to srečo potrdili, mi izmili praske in me poslali domov na Štirinajstdnevni dopust.
Doma se mi je medtem porodil deček. Tako sva ležala z Milko vsak na t svoji postelji in ona mi je preganjala črne spomine s takimile šalami:
»Tone, ti me zmeraj posnemaš! Ležem, in ti ležeš takoj za menoj!*
Oči so se ji smejale, tiste njene modre oči. V tej zmedi sva pozabila na zajčke; zajka je dobila ravno mlade — vse nama je poginilo! Neko jutro; ko je Milka že hodila in sem jaz že zopet delal, sva našla v hlevčku siv parček. Sosedje so nama ga dali, toda nihče ni hotel priznati, da je to storil.
Pozneje ini je Sirk povedal, da me je zasulo dobrih pet centov. Vse to je on odstranil v petih minutah, je rekel, in jaz sem mu verjel — še eno minuto, pa bi se bil jaz zadušil v trenutku, ko je moj sinček prvič lovil zrak...
Rešitev križanke štev. 10
Vodoravno:	a) Radovljica; D;
Topolščica; b) Odol; Aida; lep; nova: svet; c) mak; D; ho; motor; la; a; one; č) na; rop; blaženost; avt; na; d) N; talon; ara; IGf; Irena; e; e) Rab; snopi; Anice; alt; f) N; mičen; oba; ata; anali; p; g) na; Nil; Propileje; ako; ol: h) por; 1; li; Rokec; d. d.; t; ime; i) lave; Pola; loj; goul; hlev; j) Višnja gora; N; Dobrepolje.
Navpično:	1) roman; napev; 2)
nada; R; Novi; 3) kod; tam; šar; 4) ol: rabin; In; 5) v; dol; čil; j; 6) la; posel; pa; 7) jih; nnn; log; 8) bodi; o; pilo; h) ca; lapor; ar; 10) a; Maribor; a; II) loža; Apol (lopa); 12) dete; ikon; 13) poni; alej; 14) t; Rogatec; D; 15) on; Sinaj; go; 16) polt; i; bode; 17) ova: lca; dar; 18) la; arena; le; 19) š; ave: akt; p; 20) Č. S.; tnalo; ho; 21) Ivo; ali: ill: 22) cena; t; omej; 23) Atene; pleve.

aromo [ Vidaftiog
Križanka štev. 11
Vodoravno: I) ozki kosi tkanine; začetek verza Koseskega, ki se nadaljuje pri 17. navzdol, nato spodaj proti levi do črnega polja in potem navzgor (na koncu je začetna črka pesnikovega krstnega imena in njegovo pravo rodbinsko ime); vihar; 2) opuščena; ne posebno laskav izraz za konja (brez j); uren; 3) junaške pesmi; časomer; žen. ime; delo čarodeja ali čarovnice (beri obratno); 4) soglasnik; naskok na hranilnice; soglasnika sobe; staro ime Ljubljane; kratica za športni klub; polovica človeka; nota; 5) vzklik pri bolečini; moško ime; žen. ime; okrnek, okrušek; kratica za »zbornik*; 6) soglasniki jarca; vran ali krokar; samoglasnik; živo bitje; rimski pozdrav; 7) nestrokovnjak; drag; žen. ime; boginja mavrice; moško ime; 8) orglar; svojilni zaimek (ž sp.); obrati; 9) soglasnik; grški bog sonca (pesništva); bežanje; del posode; sekamo na njem drva (beri obratno), soglasnik; 10) v istem kraju rojeni; poznavalec; premagati (kos biti čemu); 11) ne mlada; del omenjenega verza Koseskega (obratno čitan); berilo (beri obratno).
Navpično:	1) kratica za tono;
večja vas nad Škofjo Loko (beri obratno); soglasnik; 2) plen; obrtnik; krt, ki je izgubil r; 3) padavina (beri obratno); smotka; 4) zelje; izdelovalec kap; 5) seznam imen; velik ptič (2. skl.); 6) medmet; gozdni sad (n — I); 7) konec Koseskega verza, njegovega krst. imena začetnica in njegovo pravo ime (obratno); 8) živalski glas; moško ime; kip brez k; 9) kratica za tono; samoglasnik; upravnik banovine (beri obratno); soglasnik; samoglasnik; 10) ribja jajčeca; soglasnik; del rastline (beri obratno); 11) suho steblo; moško ime; 12) polovica lune; tja (srb.-hrv.); pravi; 13) del klasa; iz ajde; 14) znanost; soglasnik; deli hiše (beri obratno); 15) nota; samoglasnik; ilovica (beri obratno); ničla; soglasnik; 16) os. zaim. (beri obratno); zdaj zdaj; del voza; 17) nadaljevanje verza Koseskega; 18) reja brez samoglasnikov; krožilo brez i; 19) majhen venec; del plugu; 20) usmrčati, cepiti (beri obratno); del vrat (beri obratno); 21) drevesni plod (beri obratno); slavni ital. izdelovalec gosli (t — tt); 22) poškodba brez prvega a; navihan; os. zaimek (beri obratno); 23) samoglasnik; pridevnik iz imena marljive žuželke; soglasnik.
I 2	3	4	5	6	7	8	9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23
Izenačeno.
»No, kako pa da imaš dve papigi?* «Saj nista obe moji. Ena je ženina.* «Pa tvoja tudi govori?*
»In kakol Njena kriči: .Potepuh, ali se pride ob dveh zjutraj domov?’, moja pa ji potem odgovori: ,Danes se ti je pa spet pečenka prismodila!’*
Zamorec.
»Lej, teta,» zakliče Metka na izpre-hodu, danile gre pa dimnikar!*
«Ne, Metka, to je zamorec, ta je po vsem telesu črn.»
»Tako, odkod pa to veš, teta?*
Angeli in služkinje.
«Mnmica, ali imajo angeli res peruti?*
♦Seveda jih imajo, Jurček.®
«Pa znajo letati?«
«Seveda znajo. Zakaj pa izprašuješ?
«No, očka je prejle rekel naši Tončki, da je angel. Torej 1)0 tudi zletela, kajne?*
♦
Radovednež.
Oče: «Ko sem bil tako majhen kakor ti, se nisem nikoli zlagal.«
Sinček: «Kdaj si se pa potem začel lagati, očka?«
*
Odklonjena izpodbuda.
Emilček je bil tepen in se zdaj dere na n lici, da se ljudje kar ustavljajo. Neka gospa mu pravi: «Jej jej, takle lep fantek, pa tako grdo veči! Če bi bila jaz ti, bi ne večala tako.*
Emilček jo pa zavrne: ♦ Večite, kakor hočete, jaz večini tako!*
♦
Med prijateljema.
«Ti si baje o meni rekel, da sem idiot. Ali je to res?>
«Res, ampak jaz tega nisem rekel.*
*
Strašno se mudi!
Starejša zakonca sta šla nu razstavo modernega slikarstva. Ogledala sta si že vse oddelke razen enega, kjer so bili razstavljeni akti, slike nezadostno oblečenih žensk. Tu prime soproga svojega moža za roko in pravi:
♦	Janko, pokrajine sva si že ogledalu, zdaj pa pojdi, sicer numa uide avtobus!*
*
Ovratnik.
♦	Pavelček, ali je očka že oblečen?*
♦	Mislim, da še ne, mama. Pogovarja se še z ovratnikom!*
♦
Profesorska.
♦	Gospod profesor, v knjižnici je ropar!*
«ln kaj bere?«
*
Pozna ga.
Gospu Dretova ne more spati. Že nekaj časa se vsako noč po petkrat zbudi in potem ne more dolgo priklicati spanca. Naposled gre k zdravniku, ki ji predpiše uspavalne praške. Zdaj res veliko vse noči spi. in sicer tako trdno, da ne sliši moža, ki prihaja pozno v noči domov. Ker se pa ne mara na praške preveč navaditi, jih za nekaj dni opusti. Toda spet ne more zaspati. Drugo jutro ji reče mož:
♦Micka, vzemi spet prašek. Srce me boli, ko vidim, da ne najdeš ponoči miru.*
Toda gospa Dretova pozna svojega moža. Dobro ve, da ima nocoj spet svojo partijo taroka in da bi se rad vrnil domov pozneje kakor druge dni, spala bi pa le rada. Zato mu reče:
♦Da, vzela bom prašek. Toda hišnega ključa ti ne bom dala!*
♦
♦Kako moreš vendar nositi tako majhne in tesne čevlje?'
♦	Čim bolj me tiščijo, tem laže pozabim vse ostale skrbi in težave.*
<					1 Otona Ring-a tekoči lep
	M	<	Sy n d eti kon skleji, zlepi, skifa vse.
	s.		
^Pomladite kožo!
Privoščite ji tudi po* noči provili
ilno nego. Elido Citron Cold Creom čisti in hrani .kožo ter jo ohrani svežo in čisto y
če se puder dobro drži!
Če se pri pudranju napravijo okrog oči, nosa in ust majhne kepice, potem je to jasen dokaz, da manjka Vaši koži prava podlaga za puder. Če pa namažete obraz s tanko, nevidno plastjo Elida kreme Ideal, tedaj se bo puder prav gotovo pravilno oprijel Vašega lica. Elida krema Ideal je idealna podlaga za puder. Vsebuje hamamelis, ki varuje in polepša kožo, zato je postala Elida krema Ideal pravo sredstvo za polepšanie, ki ga ne bi smela pogrešati nobena žena.
LIDA
IDEAL
NOVEMBER 1938
P. Strmšek:
MRTVA NJIVA
—jr—irešje je bilo znano zaradi svojega idilično tli yi»Y M ležečega pokopališča. Ljubko je same-J % J va^° na re^r'' nagnjeni proti vzhodu, da so ga pozdravljali prvi žarki jutrnjega solnca. Domačini so se tolažili s tem, da bo tamkaj njih domovanje nekoč lepo, in tujci so jih zavidali, ko so pomislili, da so drugje pokopališča kje v kaki kotanji, da je že kar pokrajina žalostna in skoraj ni več treba misliti na smrt, da ti stisne srce . ..
Pa se je Orešje širilo in na rebri že ni bilo več prostora. Hiše in hišice so se razlezle kar po rebri in prišle tudi že pod pokopališče. Vedno več jih je bilo. Izprva so se še ogibale pokopališča v neki spodobni razdalji, a kmalu se je zdelo, kakor bi druga drugo nekako tiščale vedno bliže in bliže k posvečeni zemlji. Ko so pa začeli ljudje še iskati vodnjake v nižini pod pokopališčem, takrat je pokopališču postalo kar nekako pretesno in neprijetno. Ljudje, ki so bili nekdaj nanj naravnost ponosni, so čutili njegovo napotje. Včasih bi ga bili kar dvignili in odnesli s prijazne rebri, če bi se bilo dalo.
Kmalu pa se je oglasilo oblastvo, zaprlo prijazno pokopališče in našlo novo božjo njivo tam daleč v globeli. Ljudem to sicer ni bilo po srcu, a sprijaznili so se s tem, saj so videli, da drugače ne more biti. Grobovi na starem pokopališču so polagoma ginili, križi na njih so strohneli, le takole za Vse svete je še zabrlela tu in tam kaka svečka, dokler še teh ni ugasil čas.
Tako je postalo za sosesko zanimivo vprašanje, kaj bi s starim pokopališčem sredi njiv in vrtov med hišami. Rekli so, da bi bilo primerno, da se tam postavi kaka
nova hiša. Pa kdo jo bo zgradil in kdo šele v njej prebival, ko so pod njo kosti toliko rodov, ki se zbude ob polnočnih urah, gotovo pa ob mračnih jesenskih dneh, ko jih zavijajo goste megle, da jih ni mogoče videti, a vendarle škodijo in prinašajo nesrečo ljudem. Ne, da bi hiša tam stala, tega bi ne privoščili niti svojemu sovražniku, kaj šele kakemu Oreškemu. Prodati pa so pokopališče vendarle hoteli, da se bo vedelo, čigavo je poslej.
V Orešju pa je živel stari Krištof. Nihče ga ni poznal mladega, saj je krevsal ob palici že takrat, ko so sedanji gospodarji hodili še v šolo. Ljudje so se čudiii njegovemu zdravju, a so ga bili tako navajeni kakor cerkve sredi vasi: bil je nekaj starega, častitljivega in nepremakljivega. Govorili so, da stari Krištof niti sam ne ve, koiiko je star, in mu rekli, da bo on trobental k sodnemu dnevu. Tudi so mu zamerjali, da je vsako leto bolj skop do sebe in drugih, pa stari Krištof se za to ni zmenil in je naprej živel po svoje.
Ko je sedaj soseska prodajala staro pokopališče, ni bilo kupcev navzlic temu, da je bila lega zemljišča najlepša. Nihče si pač ni hotel naložiti že v življenju mrtve njive na svoja pleča. Edino stari Krištof je dejal, da bi on prevzel zemljo, če je res nihče noče in če je tako poceni, da bo tudi njemu prav. Končno je Krištof napravil ponudbo in je staro pokopališče kar njemu ostalo. Pretkano si je mel roke, da je dobil v last tako dober kos zemlje in še tako poceni, skoraj zastonj, in ni ga skrbelo, kaj bo s.svetom.
le jeseni je dal pobrati vse ostanke, ki jih je našel na tem zemljišču, jih dal sežgati, svet pa preorati. Zelo težko in nevoljno so vlekli volički brazdo čez neravno polje. Vendar so ga preorali, da je Krištof mogel vsejati pše-ničko. Visoko je pognala pšenička drugo pomlad, poleti so jo poželi. Ko pa so dobili iz pšeničke moko, zamesili in spekli kruh, takrat pa je stari Krištof omahnil in tudi njegova pot je kazala na pokopališče. Ljudje pa so govorili, da je jedel kruh z mrtve njive ...
France Bevk:
ida je praznovala god, hkrati rojstni dan,- izpolnila je osem in dvajset let. Ako bi tisti dan ne imela tožnega izraza na licih, bi jih ji ne prisodil pet in dvajset.
Zjutraj ji je prva voščila mati.
«Saj res», se je Anda nasmehnila in se ozrla na stenski koledar. «Hvalal* Delala se je, kakor da je bila čisto pozabila na to. Pa vendar je mislila na svoj god že teden dni prej, morda že cel mesec, iz nekega vzroka, ki bi ga niti sama sebi ne hotela priznati.
Tovarišica v pisarni ji je tudi voščila in ji darovala šopek cvetic. Ta njena bledična prijateljica, ki je imela modre, zasanjane oči in tih smeh, ni nikoli pozabila, kdaj je Andin god. Ganjena jo je poljubila in postavila cvetice v vazo pred seboj.
«OI» se je zavzel šef, ko je vstopil. «Kako diši! Kaj tc pomeni?*
«Andin rojstni dan je», je povedala tovarišica. «ln goa.»
«Čestitam! Koliko let — ako smem vprašati?*
Vprašanje ni bilo umestno. Morda se je šef tega zavedel, ali pa je bral v Andinih očeh. Malce se je zmedel, ni počakal odgovora, dal je nekaj kratkih navodil in izginil v svojo pisarno.
Anda še nikoli ni bila tako zelo raztresena kakor tisti dan. Nikoli prej ni delala toliko pogreškov. Misli so ji neprestano uhajale od dela. Oči so se ji ustavljale na šopku cvetic, kakor da se zmeraj iznova prepričuje, da ima že osem in dvajset let. Pa saj tega niti ni bilo treba.
Osem in dvajset let! Sedem in dvajset jih je imela, nekaj čez, ko sta se s Pavletom zadnjič videla. Že tri mesece ji ni pisal, na dve pismi ji je dolžan odgovora ... Tiho je vzdihnila in se ozrla skozi okno. Bil je iep, miren dan, sonce se je razlivalo preko rdečih streh in preko kostanjev tam zadaj. Srce ji je bilo napeto kakor struna, pelo ji je kakor na pol vesela, na pol otožna melodija. Najrajši bi bila roke položila v naročje in se vsa zatopila v misli in sanje. Zavračala je vsako pregrenko misel, kakor da si z njo noče kvariti dneva. Saj se ji je že zgodilo — pred dvema letoma ali kaj — da ji Pavle dolgo ni pisal. Že je bila obupala. Potem pa je pismo nenadoma prišlo in mu je vse odpustila. Gotovo ji je hotel pisati, a je rajši počakal njenega godu. Njeno veselje bo toliko večje . .. Medtem jo pismo že čaka doma . ..
Težko je dočakala poldneva.
V opoldanskem soncu je sama hodila domov, skozi drevored, skozi prah, ki so ga dvigali mimohiteči avtomobili. Izprva je hodila naglo, potem pa je njen korak iznenada zastal. Zagledala se je v skupino deklic, ki je šla mimo nje iz šole ... V mislih se je prestavila v preteklost. Koliko let je od tega? Deset? Petnajst? Prav taka je bila kakor tista blondinka, ki se le smehlja, na videz posluša neugnano govorico tovarišic, njene misli pa so bogve kje.
Še dobro se je spominjala, kaj je takrat mislila in čutila. Moj Bog, kakšne nemogoče in čudovite sanje je imela! Vsako drevo ji je bil grad, vsaka cvetica ziat nakit, vse je le zanjo živelo in pelo. Oblak na nebu je bil srebrna ladja, ona pa je v svojih mislih stokrat, tisočkrat stopila vanjo in se vozila po modrem nebu. Same pravljice, ki jih nikoli ni brala, ne slišala, a so rasle iz njenega hrepenenja kakor veliki, pisani cveti. Nemogoče reči, ki se nikoli niso zgodile, a jih je vendar pričakovala.
Pozneje, ko je dorasla in srečala Pavleta, se ji te sanje niso razpršile. Nasprotno, zdelo se ji je, da stoji prav na robu njihovega uresničenja. V večerih, ko je sijala luna in so dišale rože, je hodila poleg njega kakor kraljična poleg princa in se mu naslanjala na ramo. Prav narahlo se je zmeraj bala, da ga bo izgubila. Zaradi tega se ga je oklepala z vso mislijo in čustvom, v njenem srcu še za senco nezvestobe ni bilo prostora.
«Drugam pojdem*, ji je povedal nekega dne. «Ponuja se mi boljša služba.* Zadelo jo je, a tega ni pokazala. «Ne zadržujem te,» je rekla, «ako veš, da je tako prav.* In ga je iz tihe bridkosti, ki si je skoraj ni znala razložiti, gledala v oči: «Saj me ne boš pozabil.* Ni se mogla premagati, da bi ji ne bile trepetale ustnice. «Saj veš, da te ne pozabim*, ji je rekel, oči pa so mu zrle na drevje, ki je bilo obsijano z mesečino. «Ti si moja!* je zategnil. Bila mu je hvaležna.
Devet mesecev je prejemala pisma in odgovarjala nanje, a so bila vedno redkejša. Slednjič so popolnoma izostala. Ni se poniževala, ni prosila ... Saj ji bo pisal za god; nemogoče, da bi na to pozabil. Ako je več ne ljubi, ji bo pisal kot stari znanki. .. Doma jo čaka pismo ...
Pohitela je, da je upehana, rdeča v lica stopila v kuhinjo. Pogledala je na kredenco, kamor je mati zmeraj polagala njeno pošto. Razglednica. Šopek potočnic, povezanih z rdečim trakom. Teta Agata ji je voščila za god.
Srce se ji je stisnilo, da je pobledela in z globokim vzdihom sedla.
«Kaj ti je?» jo je vprašala mati. «Ali si bolna?*
«Ne, ne.*
Vendar ni jedla s tekom. Bila je zamišljena. Le iztežka se je premagovala, da ji niso prišle solze v oči. Zaradi matere se je skopo nasmihala.
«Zakaj ne ješ? Ali ni dobro?*
Za njen god je bila mati boljše kosilo postavila na mizo.
«Saj je dobro. Hvala, mati! Nekoliko me boli glava.*
«To naredi pisarna. Na zrak moraš. Izprehodi sel*
In res je Anda pred navadno uro odšla z doma. Kaj naj dela pri materi, ko ji beseda kar ni hotela z jezika! Pa tudi zunaj ni našla miru, bala se je tistega popoldneva. Najrajši bi bila zablodila v polje, se skrila, se zatopila v sladkootožno melodijo svojega srca ...
Bilo je prvič, da jo je zgrabila skrb za bodočnost in jo vznemirila. Osem in dvajset let — saj to ni nobena starost. Niti za žensko, da bi bila zaradi tega lahko nesrečna. Saj bi se lahko čutila nesrečno tudi, ako bi jih
imela le osemnajst. Pa jih bo čez dve leti imela že trideset. In potem se bodo nizala leta na leta... dotlej, da bo že po vsej pravici govorila o starosti. Vsaka radost mine, a mineta tudi vsaka žalost in razočaranje. Polagoma vse zatone v pozabljenje. Porodila se bo nova ljubezen, zopet ji bodo v tesnem objemu šepetale ustnice, v njenem srcu bo vstala nova vera in jo napolnila z upanjem ...
Pred pol leta, ko ji je Pavle še kdaj pa kdaj pisal, jo je na cesti nagovoril mlad gospod. Bil je tako malo podoben fantu, ki ga je ljubila, da jo je vselej stresnilo, ako je na to pomislila. Ni si tajila, da ji je to približevanje laskalo, vendar je odločno odbila njegovo prijateljstvo. Pisal ji je, enkrat samo, a ona mu ni odgovorila. Kadar ga je srečala, jo je pozdravil, nato je čutila, kako hodi za njo prav do doma. Ozrla se ni.
Kadarkoli se ji je v misel prikradla podoba tega fanta, si je očitala. In če bi tudi vedela, da je Pavle več ne ljubi, si ni mogla misliti, da bi kdo drug stopal poleg nje, da bi jo objemale tuje roke, gledale tuje oči, se je dotikale tuje ustnice in bi ji tuj glas šepetal na uho. In vendar... In vendar... Ali naj ostane za vedno sama s svojo materjo? In ko ona umrje, čisto sama na svetu, privezana le na svojo borno službo? In če bi tudi novi ljubimec nekoč šel od nje in bi ji več ne pisal, kam naj bi se dela s svojim praznim srcem? Laže je prenašati eno samo razočaranje ...
Kdaj je prišla v urad? Kako so ji potekle tiste ure? Saj sama ni vedela. Zavedela se je šele, ko je v bližnji tovarni zapiskala sirena. Tedaj se je dvignila in pokrila pisalni stroj.
Domov je skoraj tekla.
Na kredenci je ležalo pismo. Burno ji je zatolklo srce. Pogledala je naslov, pisava ni bila Pavletova, pismo je vrgla na prejšnje mesto. Tako čudno ji.je prišlo v dušo, da se je skoraj na glas zasmejala.
Mati jo je pogledala.
«;Ali ti je zdaj bolje?*
«Kaj? Da, da. Zdaj mi je dobro.*
Molčali sta nekaj časa.
«Zakaj ne odpreš pisma?*
«Saj ni vredno.*
In vendar ga je odprla in prebrala. Mati jo je opazovala. Nobena poteza njenega obraza ni razodevala niti radosti niti nejevolje. Pismo je položila pod prtič in večerjala.
«Kdo ti piše?*
«Oni... Saj veste.*
Anda ni imela skrivnosti pred materjo.
Nekaj časa sta molčali.
«Pavle se ne oglasi?*
«Ne.»
Pogledali sta se z dolgimi pogledi. Saj ni bilo treba besed, da sta se razumeli. Mati je bila zadovoljna, da si hči na videz ne dela kdo ve kaj iz tega. Hkrati se je zgrozila.
Po večerji se je Anda napravila za odhod.
«Mati,» je rekla, «nocoj pojdem nekoliko na izprehod.*
«Pojdi. Le ne hodi predolgo.*
Mati je stala ob ognjišču in se ni ozrla.
Ko je Anda stopila na ulico, je bila že noč, povsod so gorele luči. Čutila je, da mati skozi okno gleda za njo. Dospela je na ovinek ceste, tedaj ji je postalo iznenada tako čudno ob srcu, da se je ustavila in se z roko oslonila na deblo platane. Najrajši bi se bila vrnila. Pa je šla dalje.
Iz sence ob svetilki, ki je pršila svetlobo na vse strani, je stopil pred njo gospod v sivem površniku in privzdignil klobuk.
«Dober večer, gospodična Anda!*
«Dober večer!*
Skoraj ni imela glasu. Le za hip ga je pogledala, nato je zastrmela v senci, ki sta hodili pred njima in bili krajši in krajši, temnejši in temnejši.
«Veseli me, da ste prišli. Bal sem se že, da vas ne bo.»
Anda se je samo nasmehnila.
Moj Bog, kako ji je bil njegov glas tuj. In kako vse drugače je govoril kakor Pavle. Pavle bi bil rekel: «Zakaj nisi vzela površnika? Noči so hladne.* Ne, Pavle sploh nič ne more reči. Pavleta ni. Nekdo drug stopa poleg nje ...
Zopet jo je obšlo, da bi se okrenila in pobegnila. Pa je ostala. Šla je dalje. Kam? Kako bo jutri? Kako bo čez leto dni?
Tega nihče ne ve.
Pavel Drobtina:
■NEMIRI
Zadišalo je po jabolkih. Po hladni, vlažni noči, ki je sledila razkošju nekaterih zlatih jesenskih dni, so zatrepetali prvi orumeneli listi v košatem drevju in se drgetaje ločili od vej. Tedaj so nenadno ostrmeli premnogi stotisoči. Milijoni ljudi so se zdrznili v nemiru, ki je prišel nadnje kakor hladna ploha. Da, spet enkrat je bilo potreba pogledati v lice resnici in pretehtati vprašanje: Vojna? Bo? Seveda bo... Ne pojde drugače... In vendar... kar se je godilo zadnjih dvajset let, kar smo čuli o bitkah in državljanskih vojnah, o potopih in pokoljih — vse je bilo kakor grozotno igračkanje, ki ga gledamo na belem platnu v udobnem ki-* neinatografu in se po mili volji zabavamo, zgražamo ali smejemo. Samo igračkanje z resnico in z domišljijo in z dovtipi o oboroževanju v zraku, na morju pa v dolgih trdnjavskih pasovih. Poročila so se čitala in poslušala vedno prav zabavno in zanimivo. In leta so minevala kakor tok potuhnjene reke, ki se samovoljno vije v dolgi vijugasti strugi, dokler neko uro, neko minuto ne prileze do jeza, kjer se mora odločiti: ali planem šumno čezenj in udarim s truščem v globino, ali pa se tiho razlijem v lepo urejene odtoke.
Bližala se je tista ura, tista minuta.
Sto in sto družin poznamo. No, ob eni sami se lahko pogovorimo, kako je preživljala tiste dni v svojih malih in velikih zadregah, in si naposled porečemo: To dobro vemo, to ni nič novega, to smo prestali.
*
Amadej Peklar se imenuje mož, ki ima službo v trgovinski pisarni, doma pa ženo in dva otroka. V službi je — saj veste, kako: Kakor nor garaš časih od jutra do večera in si naposled še srečen od blažene utrujenosti in si nič ne ženeš k srcu, če si se sporekel s tipkaricami ali s prokuristom ali s samim gospodom šefom. Imaš svoje muhe in se časih po dolgotrajnem delu zamisliš, sanjaš o izletih, o sončnih pokrajinah, o veseli družbi. In delaš načrte, kako se bo po prvem prihodnjega meseca ali vsaj po novem letu začelo novo, čisto novo življenje.
In naj si še tako zgaran ali pa nemara slabe volje — ko prideš zvečer domov, je kuhinjska miza v kotu že belo pogrnjena in oba paglavca z vilicami in žlico ropočeta vsak po svojem krožniku, gospa soproga pa hitro meša v ponvi, si briše roke v beli predpasnik in skrbno zatrjuje:
— Takoj bo, Amadej, takoj bo!
No, gospod Amadej važno odmahne z roko in pristopi k radijskemu aparatu in navija in naravnava in se jezi nad paglavčkoma, zraven pritrjuje si-
nji papigi, ki mu je skočila z radijskega aparata na glavo ali na ramo in mu začela trdo drobiti svojo edino besedo: Falot... falot...
Povečerjajo... Otroka spat. Žena pomiva, mož prebira «Narod» in posluša radio. V hipu se skrbno zamisli.
Zdaj so dnevi mrzlične napetosti, nestrpnega pričakovanja, uplaliovanja stare, dobre vere, da bo zmerom tako ostalo, kakor je še nedavno bilo. Prikradel se je zlovešči čas, kakor se priplazi volk pred zagrajeno dvorišče in čaka in preži, kje se bo prikazala prva žrtev, da jo popade in zadavi. Brezupno je, nikjer ni videti izhoda. Tn vendar bolestno sodijo tisoči in milijoni mož in mater, da se ne sme zgodili naj hujše.
Iz daljne dežele, prav iz srede Fv-rope, grmijo skozi radio hrupne besede. Iz dal jne dežele... pa je vse tako blizu, kakor da stoji govoreči in preteči mož poleg' nas. Nesrečna doiba napredka je zbližala svet, stisnila je milijone v eno samo ograjo, zdaj smo vsi dan za dnem zajeti v enake kroge. Veliki dogodki niso več delo samo nekaterih učenih gospodov, ki jih imenujemo diplomate, vsi sodelujemo, vsak izmed nas ima svoj delež z možgani in s krvjo.
— Jezus, saj bo vojna, pravi žena. Poslušala je nekaj časa tiste hude besede in potem se ji je sprožila grenka misel, ko je videla, kako se je mož sunkovito dvignil od radia in z desnico potegnil čez čelo.
— Menda bo res! — odvrne mož, iz-prva kakor v oddih, potem pa se razjezi: — Saj to so norosti... svet bo pobesnel...
— Jaz bom vse pripravila... Res da... Bežati bo treba... Kaj praviš, kaj bo z nami?
— Kako naj jaz vem, hudiča? Ali ne vidiš, da norijo?... Bežati, bežati... Ženske mislite samo na beg in na culo in na ljubo jed! Saj se še ni vnelo... Sploh pa, zakaj naj bi mi bili zraven?
— Prazna tolažba. Kadar se vname, bo spet zagorelo po vsem svetu. Misliš, da ne?
— To je satanovo delo! — je odsekal mož.
Potem sta leglu v posteljo.
*
Čudna jesen. Spet je začelo sijati sonce, vabilo je v parke, gozdove in med njive, ljudje pa so hodili po mestu kakor preganjani. Mnogi so morali že zgodaj vstati, da so potem dolge ure čakali na stopnišču hranilnice, tiščeč v rokah številko in hranilno knjižico, da pobero tiste stotake, ki so jih zadnja leta spravili na varno. Pa tudi zato so se ljudje zgodaj prebujali, da
so hiteli pred vrata po jutrnjik. Potem so v zakonskih posteljah bili prepiri, kdo bo najprej bral prvo stran. Dan za dnem je iz tistih poročil udarjala pest, ki je ljudi bolj in bolj pritiskala ob zid in jim grozila z vojno.
Amadej Peklar je še redneje kakor sicer prihajal h kosilu in večerji. Bil je redkobeseden, mrk, tako da mu je žena le boječe in težko pokazala nove pridobitve, ki jih je dopoldne nakupila: velik nahrbtnik, ki bi lahko spravil zvezano tele vanj, poldrag tacat konzerv, žitne kave, riža, sladkorja vsega takole preračunano za dobrih štirinajst dni begunstva.
Niso slabe reči — je uvideval mož in tehtal pisane zavoje. Potem pa je rekel odločno, ne da bi samemu sebi verjel: — Zdaj mi je pa res že vseeno! Da bi bilo le tega neumnega čakanja že konec. Sploh ni prav, da takole venomer ždiva doma ob ognjišču in radiu ...
— Prosim! — je pritrdila soproga. — Pojdiva!
In že se je hitela opravljati. Otroka sta gledala začudeno in plaho; obotavljala sta se iti spat.
— Samih bo naju strah!
Sakrament, jaz vama bom že pokazal, kaj je strah! — je zarobantil oče. Pa mu ni bilo treba seči po palico, ker sta jo otroka že pobrisala pod odejo. Z očetom ni bilo več šale in izmikali ja.
*
V gostilni pri Dalmatincu je bilo zakajeno, za mizami polno gosiov, v dimu trušč in kreg. Iz pivnice so se zdaj pa zdaj čule robate besede ljudi, ki so se že popoldne opijanili. Oglašala se je tudi hripava pesem. Vsi tisti zamrli, že davno zakopani soldaški spomini iz svetovne vojne so zdajci spet zažareli kakor žerjavica med sivim pepelom. Nekdanja bojevitost se je znova pretakala po žilah in iskala hrapavih besed, ki smo jih že davno pozabili.
- Ne damo se! - je vzkliknil fant v družbi mladih vrstnikov za okroglo mizo. Skušali so zapeti bojevito pesem.
— Kdo se ne da? — se je v kotu za dolgo mizo dvignil plečat hrust kalnih oči in zariplih lic. škripal je z zobmi, udaril s pestjo po mizi: — Bomo pa še enkrat pokazali, da znamo lomiti kosti. Križani Bog' kdo se ne da? Mi se ne damo!
Amadej Peklar in žena sta našla prostor pri mizici onkraj peči. Tam je bilo še najbolj mirno. Dva, tri advokate je razpoznal Peklar; pokimal je zapitemu profesorju in upokojenemu inšpektorju. ki sta vodila politično debato.
— Vojna, kakšna neumnost! Vojna je zmeraj veliku neznanka, nikoli no veš, komu se bo naposled zarežala z mrtvaškimi zobmi.
Najmlajši advokat se je hotel ojunačiti:
Strela, saj gre vendar tudi za čast, za čast vsega naroda. Viteštvo, to je nekaj vredno. Kaj smrt! še zmerom rajši klecnem v strelskem jarku, ka-
kor da bi nekoč ginil za rakom na jetrih.
- Dovolite! — se je hotel rahlo in obzirno vmešati v pogovor Amadej Pe-klar. Imel je že pretehtane besede, kako bo gospodom, ki so bili že razvneti od vina in besede, trezno dopovedal, da je seveda res lahko človeku odriniti na fronto, hudo pa je pustiti šibko družino brez pomoči... In sploh... Hotel je to povedati mirno in preudarno, srknil je še pol čaše rajnega vinca, da bi si omočil jezik in se okrepil. Toda beseda mu ni šla z jezika. Kajti odprla so se vrata, hladen vetrič je za trenutek b uši I v zakajeno gostilno, sredi sobe se je postavil debeluh Mežek.
— Dober večer, je želel. Pri vseh mizah je utihnil pogovor in tu pa tam so se umaknili možje, da mu ponudijo prostor. Debeluh Mežek je zgovoren in važen mož. Čez dan se trudi v veliki trgovini, kmeticam je dober svetovalec pri izbiranju blaga in rad pove pošteno nizko ceno. Sam je, žena mu je pobegnila nekam daleč v nemške kraje. Ni mu žal. njegovo veselje tega sveta je v vsem dobrem in pitnem in pa v poslušnosti tistih gostov, ki jim na večer razlaga svojo politiko. Po večerji obsedi kje pri cvičku, potem pa jo za poslednji dve uri oddiha pred spanjem primaha k Dalmatincu. Zanesljivo in točno, sleherni večer, v petek in svetek.
Da, ko so se sredi trušča odprla vrata in je ta večer vstopil gospod Mežek, so se stalni in vsi drugi gostje zavedeli. da je družba šele zdaj popolna in da se bo mračno politično ozračje šele zdaj nekoliko razčistilo. Blažena neumnost nekaternikov na tem svetu teši mnoge prenapeteže.
Gospod Mežek je počasi sedel, oči so mu zasijale na tolstem obrazu, privihal si je rumenkaste brke:
Že spet o vojni? Norci neumni! Kdo pa hoče vojno? Zakaj, za koga se bomo pa tepli? Nam je tukaj dobro, jesti imamo, piti imamo, kaj hoče človek drugega? Ali nas je Bog ustvaril za pretepanje? Zato nas je ustvaril, da pošteno delamo in ga častimo z dobrotami, ki nam jih daje. Potem pa pošlje Bog tudi take ljudi na svet, ki napravijo red...
Pogovori so utihnili, temu in onemu so se nasmehnile oči. Iz točilnice se je prizibal agent, bogvekod se je klatil tu dan z nahrbtnikom na ramenih. Postal je ob podbojih točilnice in se po malem zibal. Kalne oči je buljil v debeluha in se zakrohotal:
Mežek, iz tebe napravimo konzerve ... Kar zmleli te bomo ...
—Aha — to bi komaj zaleglo za take požeruhe, kakršen si ti. Kod si se pa spet klatil, da te je tako zmoglo, mavra božja! Sem pridi, pošteno sedi za mizo, za pol litra boš dal, pa še tisto pečeno kokoš vrzi iz nahrbtnika, saj vidiš, da je že pozna ura in smo lačni in žejni, pa mesec gre h kraju ... Kar brž sedi, mene poslušaj, fant! Če ne, te bodo drugi manir naučili...
Mene bo kdo komandiral? Kdo bo mene manir učil? — se ob podbojih zravna agent in koščena lica mu za-drgetajo. — Pazi se, Mežek! Ti držiš z našimi sovražniki, jaz bi ti moral zdajle eno priseliti. Pazi se, tebe bomo še ob službo spravili...
Kukor da je spet čisto trezen, se je agent ob pretnjah pomikal proti vratom. Potem je zaloputnil za seboj in izginil v hladno noč. V gostilni je nastal kratek, tih presledek. Oči okajenih gostov so buljile skozi dim v debeluha, ki je obsedel bled in brez besede. Grizel je ustnice, solza sramu in razočaranja mu je kanila po debelem licu. Prav njemu da bi kdo prisolil zaušnico in ga spravljal ob službo? Prav njega, ki privošči vsem vse tisto, kakor sebi, in ki je že tako dolga leta pri istem gospodarju? Surova grožnja ga je skelela bolj od resnične zaušnice.
Še je bilo tiho po gostilni, nekateri so segli po kozarcih in srebali počasneje kakor prej. drugi so otirali cigare v pepelnik in ždeli ob politem prtu, najmlajši advokat je vzel zobotrebec in si začel brskati po zobovju, Amadej Peklar pa se je spogledal z ženo, oba sta čutila hudo zadrego.
Mežek je vstal in odracal s sabljastimi nogami na stranišče. Potem se je vrnil, malce objokan, sedel za mizo, si odpel srajco pod vratom, poklical natakarico in trkal s prsti po mizi:
Fani. sode bikarbone mi prinesite, zgaga me peče, tako sem se razjezil.'.. I’a še tole, Fani, po prvem ne pridem več! Ne pridem! S klofutami se pa ne bomo! Mi smo mirni ljudje, mi smo za mir in za poštenost, pravično si služimo kruh. S kom pa držimo, nikomur nič mar. Jaz bom že še povedal svojo besedo...
Kaj boš čenčal in neumnosti tvezel! - se je opogumil stari inšpektor, - Saj bo vojna!
Vojne ne bo. časopisi lažejo, vojna je samo v gobcih in v časopisju.
In \ radiu! — je pristavil Amadej Peklar.
- Me nič ne briga! Nič ne berem in nič ne poslušam! je odrezal debeluh. Potem je vstal. Namignil je natakarici Faniki in dvignil tri prste kakor k prisegi; s tem ji je dal po svoji ustaljeni šegi vedeti, da mu tiste tri deci dalma-tinca zapiše do prvega. Nataknil je črno melono na glavo, snel palico s kljuke, potem je še dvakrat prezračil glavo in izginil skozi vrata.
Stražnik je pogledal v gostilno. Gostje so plačevali in se razhajali.
Zdaj pa vidiš, koliko izveš v gostilni! — je rekla Amadeju Peklarju žena, ko sta stopala za vodo proti domu.
Daj mi mir! se je togotil nataknjeni Amadej Peklar. Ti razmišljaj o svojih konzervah ...
Molče sta stopila v stanovanje.
Ostrmela sta oba.
Radio je bil odprt, stal je na mizici blizu postelje, iz njega so se kakor od nekod iz daljave slišale koračnice, bobni in ksilofon .. . Otroka, ki sta bila ostala sama doma, sta si radio naravnala na Berlin, da bi čula še kakšno bobnečo besedo. Nista je razumela, premagal ju je spanec, vojaške koračnice so ju zazibale v trden sen.
*
Tisti večer pred odločitvijo o vojni in miru se je nebo prepreglo s črnimi oblaki, veter je potegnil po parkih in začel odločneje skubsti drevje. Solzavo je rosilo v noč.
Potem je napočilo jutro, tisto jutro, ki so ga čakali milijoni. Čez vso prvo stran jutrnikov je stalo debelo zapisano, da vojne ne bo. Oči so bliskovito preletele brzojavna poročila, potem je roka omahnila.
— Saj sem vedela, — je rekla Amadeju Peklarju žena - saj sem vedela, da bo moja prošnja uslišana... Na, vidiš, zdaj bomo pa spet lepo živeli...
— Razumem: ob konzervah in žitni kavi in ob makaronih, saj moramo pospraviti zalogo, mar ne?
Zahvali Boga, da sem jo tudi že plačala! — —
Olajšanje je bilo le kratek čas opojno, v mestu je bilo živo, toda nikjer veselja, skoraj povsod nekoliko razočaranja: Preveč ste nam napovedovali, preveč ste nas stisnili; ne moremo se tako hitro oddahniti.
Skrb in bolest sta glodala v srcih nap rej.
Nastal je mir, bilo je skoraj puščobno v dnevih brez sonca, v večerih brez zvezd. Dišalo ni več po sadju, marveč po velem, vlažnem listju.
Nocoj pa grem, da se napijem! je rekel Amadej Peklar v soboto zvečer ženi. — Da se napijem, razumeš! Ne, kakor zadnjič, da bom ždel za mizo kakor pepeluh in priživnik .. Napijem se in vsakomur povem svojo, če se bo vame zaletaval. Jaz nisem Mežek. razumeš?
Odklopil je radijski aparat, pognal je dečka spat in jima s pestjo zagrozil. Potem sta z ženo zaklenila in odšla.
Sumljivo tiho je bilo v gostilni, ko sta za trenutek postala na pragu. Gostilna ni bila prav nič zakajena, v pivnici je bilo morda troje navadnih pijančkov, v sobi pa za mizo edini gospod Mežek. Gospodovalno je sedel, uiti besede ni zinil.
Da, to je žalostno, — je komaj slišno razlagal Andrej Peklar svoji ženi — to je žalostno, vidiš, da moramo verjeti takšnim modrijanom, kakršen je gospod Mežek. Hudič naj ga vzame, ampak dedec še sam ne ve, da je kakor nalašč ustvarjen za današnji svet.
Spogledala sta se, potem pa molčala in počasi pila do policijske ure.
Henri de Regnier:
Skrivnost zapuščenega gradu
■ ■    	■ ■ I! «.<!■« ■  .»mi «1» ■ KM« I
Pregledali smo /c skoro ves grad. Naš obisk |>a je le še povečal čudno občutje neprijetnosti, ki nas je prevzelo, ko smo zagledali poslopje na koncu dolgega drevoreda, ob širokem ribniku, v katerem se je zrcalilo plemenito, čemerno grajsko pročelje.
V	grudo Fontefrede že dolgu letu nihče ne stanuje. Njegov sedanji lastnik gospod de Lassay lc redkokdaj pride sem za nekaj ur. Zakaj to posestvo, ki ga je podedoval po svojem starem, starem stricu markiju de Mnr-voisinu mu prav nič ni pri srcu.
Že vnanjost gradu Fontefrede se mi je zdela melanholična, notranjost seveda ni bila nič drugačna. Celo uro nas je vodil vratar po neskončni vrsti galerij, salonov, stanovanj in kotičkov. Vsi ti prostori, že tako dolgo zaprti, so močno dišali po plesnobi in neprezra-čenosti. Veličastno in čudaško pohištvo je počasi tako rekoč trohnelo v njih. Tu bi bila prava nebesa za starinarja. Naslanjači so bili pokriti še s starodavnimi prevlekami, postelje s starinskimi odejami iz dragocenega dama-sta. Po smrti markija de Marvoisina se ni še nihče ničesar dotaknil, tudi knjižnice ne in sosednje male delavnice, polne topilnikov in prekapnic...
Ko smo stopili iz te zadnje sobe, je dejal doktor Lebrun našemu vodniku:
— Oče Monceau, zdaj nam boste pa pokazali še grajsko gledališko dvorano ...
Gledališče gradu Fontefrede je bilo imenitno. Zgradili so ga — dokaj pozneje kakor graščino samo — v slogu Ludvika XVI. Vse je bilo v tej mali dvorani zelo očarljivo: lože, balkon in bogato izrezljani lestenci. Zvečer ob razkošni umetni luči je moralo biti vse to okrasje naravnost bajno, zdaj se je pa razlivala po prostoru ncku čudovita osvetljava, neka čudna zelenkasta poltema, ki je dajala dvorani zanimiv, pošasten videz.
Bil je to zares teater za prikazni. Hotel sem razkriti svoj občutek doktorju Lebrunu, toda ta je bil že nekam izginil.
V	tem trenutku je lahen šum obrnil nase mojo pozornost...
Počasi, potuhnjeno se je dvigal zastor in pokazale so se dekoracije, predstavljajoče gaj z vodnjakom. Toda ko sem se ozrl na pozornico, sem nenadoma vzkliknil od presenečenja in skoraj od groze. Na odru sta ležali zleknjeni dve telesi: eno je bilo oblečeno v pastirsko nošo, drugo v kostum harleki-na. Ta dva modela v naravni velikosti z voščenim obrazom in rokami sta bila videti kakor dva mrtveca. Tesno sta bila naslonjena drug na drugega in sta tvorilu tako tragično in grozno skupino, du sem nehote pričel misliti na kakšno skrivnostno, temno dramo ...
♦
Preden se je umaknil v ta samotni grad Fontefrede, je bil marki de Marvoisin imeniten družabnik in brez dvoma bi se bil kot dvorjan in kavalir visoko povzpel, da mu ni njegov čudni značaj nepreklicno onemogočil kariere. Bil je strasten dvobojnik — vsi so se ga bali — a imel je nesrečno roko. Dvakrat sta se dvoboja, v katera je bil zapleten, tragično iztekla. Obakrat je marki ubil svojega nasprotnika s strelom naravnost v srce. Še bolj kakor ta dva krvava čina so omajali usodo gospoda de Marvoisina neprijetni obiski, ki so mu jih vsi očitali. Marki, ki je bil za emigracije odgojen v Nemčiji, je prinesel od tam s seboj nagnjenje k skrivnim vedam in se je poslej v družbi malo priporočljivih oseb zmeraj ukvarjal s kabalistiko in čarovnijami. Njegova radovednost ga je gnala k nevarnim poizkusom. Neki tuk poizkus se je nekoč zanj nesrečno končal. Čez mero razgreta prekapnica se je razletela in ga tako hudo ožgala, da mu poslej ranjene .noge skoraj niso več mogle služiti. Glas o njegovih čarovnijah se je tako razširil po mestu, da je moral marki zapustiti Pariz in se zateči na grad Fontefrede.
Precej let je potem samotarsko živel. Kmetje in sosedje so se bali tega zajetnega, molčečega moža, ki je bil vedno črno opravljen in sc je prepeljaval po drevoredih svojega obširnega parka v majhnem, nizkem vozu, ki sta ga vlekla (Iva kakor zlodeja bradata kozla.
Zato so se prebivalci vse pokrajine močno začudili, ko so zvedeli, da se je gospod de Marvoisin poročil z gospodično de Clercize, ki se navzlic svoji mladosti in lepoti ni branila, zapreti se s takim samotarjem v to izgubljeno graščino. Na mah so pričeli sosedje bolj kakor kdaj prej smatrati graščaka za čarovnika.
Kakor je gospod de Marvoisin doslej mrzil druščino, tako je poslej navdušeno sprejemal goste. Neprestano so bili na gradu lovi, plesne prireditve in slavnostne večerje. Gospa de Murvoisi-uovu je bila duša vseh teh praznovanj. Vse ji je dvorilo, toda ona ni nobenemu od številnih zaljubljencev dajala prednosti.
Tuko pa ni več ostalo, ko se je pojavil na gradu gospod de la Gironne-i ie, daljni markijev sorodnik. Ta si je hitro pridobil srce mlade grajske gospe in kmalu sta začutila drug za drugega silno strast. Bodisi da ni ničesar opazil, bodisi da je zaupal kreposti svoje žene, je graščak često celo sam pospeševal priložnosti, ki so družile njegovo ženo in gospoda de la Giron-neric.
Tak je bil položaj, ko si je gospa de Marvoisinova zaželela, da bi igrala v komediji. Vlogi zaljubljenca in zaljub-Ijenke sta pripadli seveda gospodu de
la Gironnerie in gospe graščakinji. Na večer predstave sta oba nastopila z velikim uspehom in številni gostje, zbrani v gledališki dvorani, so se jima na graščakovo znamenje zahvaljevali z navdušenim ploskanjem. Toda ko je padel zastor in so vsi prisotni odšli v jedilnico k večerji, so tam zaman čakali na brhko Pastirico in ognjevitega Harlekina. Naposled se je družbe polastil nemir, začeli so ju iskuti, toda našli so samo kostuma, ki sta ju bila odložila, in kratko obvestilo gospodu graščaku, da sta si prisegla ljubezen in da bi ju mogla ločiti samo smrt.
Ta ponočni dogodek je zbudil znatno spotiko. Samo gospod marki se ni na videz prav nič razburjal. Ničesar ni storil, du bi vznemiril ali motil ubežnika. Po njunem begu se je samo odpeljal v Pariz, od koder se je vrnil že po nekaj tednih. S seboj je pripeljal dva velika, krstam podobna zaboja. V njem sta bila dva voščena kipa v na-ruvni velikosti, na katerih so bile natanko posnete poteze gospe markijeve in gospoda de la Gironnerie. Ta dva modela, oblečena v kostuma, ki sta ju nosila zaljubljenca v svojih vlogah, je dal gospod de Marvoisin postaviti na gledališki oder. Potem je prižgal vse lestence in reflektorje, se oddaljil za nekaj korakov in podrl drugega za drugim oba kipa s strelom iz pištole naravnost v srce ...
*
Doktor Lebrun je stresel pepel iz pipe in pristavil:
Te dve figuri sta tisti, ki smo ju pravkar videli. .. Gospod de Lassay mi je pripovedoval nekoč zgodbo, pri kateri je najbolj čudno tole. Prav tisti dan. ko je opravil gospod marki svoje navidezno maščevanje, so našli ribiči iz Iso-le Belle na valovih Laga Maggiora blodeč čoln. ¥ njem sta ležala neki moški in neka ženska, oba mrtva. V čolnu ni bilo nikjer nobenega orožja, vendar sta imeli obe trupli na prsih znatno rano od krogle velikega kalibra.
Ta dva mrtvecu sta bila gospa mar-kijeva in gospod de la Gironnerie...
Kaj se je bilo zgodilo? Ali sta si morda sama vzela življenje v hipni zablodi ali v kakšnem ljubezenskem razočaranju? Ali sta bila umorjena? Toda rop ni bil nagib zavratnega umora. Torej — osveta? Mar je marki de Marvoisin vodil roke zločincev? Ali je bil morda graščak pripravil atentat na potovanju v Pariz, kjer si je bil še ohranil sumljive zveze? Nemara pa sta oba ubežnika postala žrtev kakšnih skrivnostnih vplivov, ki o njih pišejo stare čarovniške knjige, katere je marki dobro poznal. V tem primeru bi bila voščena kipa na gradu Fontefredeu zelo dragoceni priči.
Marki — tudi to mi jc pravil gospod de Lassay, čigar oče ga je poznal je umrl šele več let po teh dogodkih. Našli so ga nekoč zadetega od mrtvo-uda, v vozičku, v katerem sta ga dva bradata kozla prepeljavala po prostranem parku. Njegov obraz je bil čudno črn ...	Prevedel P. Karlin.
adar je hotel preudariti, kako da je toliko nesreč likrati padlo na njegovo hišo, je Valkadin pomislil tudi na tisti večer meseca avgusta, ko se je po mlačvi sredi skednja velik kup žita svetil kakor zlato in se je na vzhodu, za oblakom prahu, prikazal mesec. Bilo je zelo soparno še po sončnem zahodu. Starec je delal sam s snahami in otroki; sinovi so bili še v vojni. Ko so spravili žito v kašče, raztovoriti snope in deli še to in ono v red, sc je mesec pomaknil više, pobledel je, in ko so posedli k večerji, je bilo svetlo kakor podnevi. Tedaj je dejal:
«Počakajte malo, da bo mlačva pri kraju. Ako sc potem \rnejo vaši možje, bom vso posest razdelil med vas. Vse bom dal, zase nočem prav nič. Dovolj mi bo, da vas bom. dokler bom živel, od časa do časa obiskal.
Nasproti mu je sedela Milena, njegova naj mlajša snaha, mlada, lepa in krepka ženska. Oči so se ji svetile kakor vedno, okrogli obraz ji je bil obsijan od mesečine. Starec jo je pogledal in se zasmejal.
«Da, in Mileni,* je pristavil, «bom še nekaj dodal. Kaj, tega zdaj ne povem, toda ko bo čas, ji bom dal.*
Pošteno so delali, zato je bil dobre volje in je prosil Mileno, naj mu zapoje pesem: «Milen reče Mileni. Ta mu je bila všeč, ker je bilo njegovi snahi ime Milena in njegovemu sinu Milen, kakor v pesmi. Medtem ko je pela, jo je z veseljem opazoval, bilo mu je obenem hudo zaradi sina, ki je bil z obema starejšima v vojni; nihče ni mogel vedeti, ali se bodo kdaj vrnili.
Kaj se je pozneje zgodilo? Sinovi so se pač vrnili, toda on jih ni več spoznal, bil je nemir v njih dušah, gledali so mračno, bili so razdražljivi in popadljivi kakor razdraženi volkovi. Nastopili so hudi časi, z vsem je šlo navdzol, kakor da bi spustil voz po strmem bregu. Najprej so se naglo umaknile čete, ki so bile prodrle prav do Konstance in Tulceje; dan in noč, v mrazu in dežju so korakale, lačne, izmučene; v vaseh so se vojaki ustavljali, trkali od vrat do vrat in prosili koščka kruha kakor berači. Kako naglo so se umikali in kakšno bedo so vlačili s seboj, je bilo jasno spomladi, ko je skopnel sneg; tedaj so bile vse poti in ceste, po katerih so hodili, posejane z belimi kostmi poginulih živali. Zopet so prišli Romuni in postavili mejo tako. kakor je bila prej, tik za hišami. Vas je ostala na tej strani, polovica posestev pa na drugi strani meje.
Starec je držal besedo in zemljišče razdelil med sinove, roda čemu? Niti njemu niti njim ni bilo usojeno, da bi se veselili posesti. Srednji sin Atanas je zbolel, kakor hitro se je vrnil. Izprva se je zdelo, da ni nič, samo prehlad, toda kmalu je legel in ni več vstal. Starejši, Nikola, je bil zastaven mož, ki se ga oče prej ni mogel do sitega nagledati, kadar je kot narednik prišel na dopust in so mu prsi pokrivala odlikovanja. Zdaj se je vrgel v politiko in je postal župan. Bil je strog mož in se je držal pravice in postave.
1 oda kdo pazi na to, kdo misli na to, da bi hodil po ravni poti? In neko noč, ko je s prijateljem sedel v vaški krčmi, gu je nekdo ustrelil skozi okno. Tako je šel tudi on. Ena vdova več, ena črna naglavna ruta več je romala iz vasi na pokopališče in nazaj.
Tako je ostal starcu le še najmlajši sin Milen. Tu je bil dobil njive na drugi strani meje, in tako je živel tam, v tuji vasi in v tuji državi. Vas je bila oddaljena samo za korak, toda ni smel priti domov, niti ga ni smel obiskati oče, ako je hotel. Tedaj se je Valkadin navadil, da je zgodaj vstajal, gnal krave na pašo iz vasi in splezal na grič. Tam
je stal velik star brest; sedel je pod drevo, pasel krave, se naslanjal na deblo in gledal tja čez. Oba rajnka sinova sta bila zapustila odrasle otroke, ki so že delali, zanje ni bilo treba skrbeti. Njegova skrb je bil zdaj Milen. In ko je tako gledal čez mejo, se je večkrat zgodilo, da sta Milen in Milena šla na polje. Spoznal ju je po obrazih, po hoji, ko sta prišla bliže, tudi po živini, in ju je opazoval ure in ure. In če je bil slučajno kateri njunih otrok z njima na polju, tedaj mu je ves čas dobrohoten smeh ležal na obrazu. Med njim in njegovimi je bila meja, tu pa tam so šli mimo tuji vojaki v modrih plaščih in rogljičastih čepicah.
Nekega dne je šla skozi vas grozna novica: v vas, kjer živi Milen, je prišla policija, hudo počenjala s prebivalstvom, zvezala može in jih odtirala proč, v sredo dežele. Valkadinu se je z velikim trudom posrečilo, da je prišel čez mejo in našel Milena. Ko so ga privedli iz zapora, samo da bi ga videl, se je starcu srce zalilo s krvjo: Ali je to Milen? Ali je to moj sin? Obraz mu je bil ves teman, oči globoko vdrte. Ko je zagledal očeta, je povesil oči in ni rekel besede.
«Povej mi, Milen, povej mi, sin moj, ako nisi nič storil, ako si res nedolžen! Sicer je tu druga država, toda šel bom povsod, ne bo mi žal denarja, zadnji grižljaj si bom odtrgal od ust, toda osvobodil te bom.*
«Ne,» je rekel Milen, «ne, oče. Nič nisem storil. Uropali so mi zdravje. Da bi le mogel tja čez, da bi tam umrl!*
Ko je Valkadin vse to preudaril — in to je storil slednji dan — je kakor nekoč stal pod brestom in gledal čez mejo. Milena ni bilo več. Ali ne bo tam zadaj na polju zagledal sivca ali rjavci z Mileno in otroki? Žito je bilo že v klasju, žive duše ni bilo na polju, same zelene njive, a na njih mnogo, mnogo maka, rdečega kakor kri.
Valkadin se je dvignil in odgnal živino nazaj v vas. Šel je, ne da bi dvignil pogled, ne da bi sc ozrl na desno ali levo. Ko je prišel domov, je slišal, da se Kudra, njegova starejša snaha, z nekom pomenkuje v izbi. Izogibal se je ljudi, toda tedaj ga je nekaj sililo, da je vstopil. Zagledal je Mileno. Ženski sta vstali. Milena mu je poljubila roko in začela jokati. Jokala je tudi Kudra. Mileni so dolgo tekle solze po licih. Od časa do časa se je nekoliko pomirila, hotela nekaj reči, nato so jo iznova zvili krči v. prsih in si je s predpasnikom brisala obraz. Valkadin je odšel iz hiše, ne da bi katero rekel. Ko je Milena odtrgala predpasnik z obraza, ga ni bilo več.
‘Kam je šel oče?* je vprašala. »Saj sem prišla zaradi njega. Toliko imam z njim govoriti!*
Odšli sta iz izbe in ga iskali. Toda ni ga bilo več.
‘Ne bodi huda, Milcnu, ne jemlji mu tega za zio», je rekla Kudra. «Oče je pač tak postal... vedno molči. Kaj vsega mu ne rečemo, da bi ga potolažili... Ne odpre ust, molči. In tak ni šele od včeraj, ampak že več mesecev...*
Iznova sta stopili v hišo, se pomudili še nekaj časa, govorili o tem in onem. Nekajkrat je bila tudi o njem beseda. Kudra je pripovedovala, da sc je po smrti sinov, posebno po Milenovi smrti, tako izpremenil, da ga ni več prepoznati. Ne govori več niti s svojci niti s tujci. Vsa vas ve: Valkadin ne govori, Valkadin noče govoriti. Molči in misli. Kaj misli to ve le Bog.
In ko se je Milena dvignila za odhod, je rekla:
«Ako bi mogla, bi ga čakala, da se vrne. Toda ne morem, zakaj ljudem, s katerimi sem prišla, se mudi. Povej mu ti, sestra, povej mu, kakor ti jaz rečem: žalujem za Milenom, Bog mi je priča, toda kaj naj storim? Ne grem rada drugič k poroki. Našel se je mož, pravijo, da je dober, enega samega otroka ima. Ne morem ostati sama. Pri hiši mora biti
kak moški, <lu bo otrokom ohranil posest. Zaradi njih sem sc odločila. In meni, vdovi, bodo ljudje zamerili. Težko mi je zaradi Milena, toda kaj naj storim? Povej očetu, da ga prosim, naj mi ta korak odpusti in ga dovoli.*
Ne samo do vrat, prav do voza je Kodra spremila svojo svakinjo in je tam stala tako dolgo, da so posedli in bili čez mejo.
Valkadin se je vrnil šele, ko se je znočilo. Ko mu je Kudra pripovedovala, zaradi česa je prišla Milena in kaj je rekla, jo je poslušal, toda ni rekel nobene. Povečerjal je, odšel v izbo in kakor vedno zgodaj legel v posteljo. Toda čez dve uri se je prebudil in odprl oči, kakor da ni spal. In misli, s katerimi sc je ukvarjal že cele mesece, so mu tekle skozi možgane kakor nit, ki se nikoli ne ustavi iu se ne pretrga.
«Kdo so, ki so ljudem sodniki in urejajo stvari tega sveta, kdo jim je dal moč, ali imajo mar Boga? Kaj ni tudi njih rodilu mati, ali ne bodo tudi oni nekoč umrli? Kako je mogoče tako postaviti mejo, kakor pač nanese, da ostane pokopališče v eni državi, a svojci pokojnikov v drugi? Iti k bratu, obiskati sina in pri tem srečati kateregakoli tujega \ojaka, ki je prišel od Bog ve kod in ki ti puško, bajonet nastavi na prsi in reče: Nazaj! Sedeti v lastni hiši in biti izgnan iz nje? Kako je to mogoče, o Bog, kako?»
«Kdo hujska brata proti bratu, sina zoper očeta? Zakaj je izginila dobrota in se je zlo tako razpaslo? Ako bežiš ' pred medvedom, srečaš volka; ako tečeš pred oso, te piči kača. Ni usmiljenju, ni spoštovanja, nobene prijateljske besede. Zakaj, o Bog, zakaj?*
«Kadar človek kaj kupuje ali prodaja, tedaj pazi na tehtnico. Zakaj pa vse zatiska oči, kadar koga ubijajo ali visi njegovo življenje na niti? Kaj ni nikogar, ki bi bil iz-previdel, da ni Milen nič hudega storil, da je bil čist in nedolžen? Zakaj morijo nedolžne in zatirajo ubožce? Zakaj, o Bog, zakaj?*
cZemlja daje tako bogato, kakor je prej dajala. Zakaj je potem na svetu toliko lačnih, nagih in bednih? Kako pa je tam, na drugi strani meje? Domačinom jemljejo imetje, v hiši sedi na prvem inestn vsiljenec, ki je spodil gospodarja v hlev k živini. Starci povešajo glave, možje stiskajo zobe in molčijo. Zakaj se skrivaš, o Bog, v tako hudem času? Zakaj?*	•
Tako so tekle minute. Izdanih) se je, okna so postala rdeča, vzšlo je sonce, Valkadin je vstal, gnal pred seboj živino, zapustil vas. Zgoraj na višini je sedel pod brest, gledal čez mejo in misli so mu prihajale brez miru, brez koncu.
Nekaj dni pozneje je zopet prišla Milena. Po tem, kako jo je Kudra sprejela, je, pametna in bistra, kakor je bila, takoj razumela, du ne bo slišala nič dobrega.
«Ali si povedala očetu? Kaj je rekel?*
«0, Milena! Da bi bil vsaj kaj rekel, če že ne dobrega, vsaj hudega! Toda on je zaklenil usta in molčal. Povedala sem mu, vse sem mu povedala. On pa mi je dal to tu ...»
Odrešila je vozel, zasvetili so se zlatniki, trije večji in kakih dvajset manjših.
«Daj jih Mileni, je rekel. Dovolim ji. Naj stori, kakor ji Bog svetuje.*
«Kaj ni rekel nič drugega?*
«Samo to je rekel. In to si, edine besede, ki sem jih v enem letu slišala od njega.*
Milena ni vzela denarja; pustila ga je na mestu.
«Saj vendar ne prosim denarja*, je rekla. «Lc lepe besede, kakega pouka bi rada od njega. Zakaj mi daje to zlato?*
«Ne vem, Milena. Spomnim se. da ti je bil nekaj obljubil, veš, ko smo mlatili in so bili možje še v vojni. Takrat je rekel, da ti bo nekaj dal. Morda je to tisto.. .*
Milena se je nenadoma živo spomnila tistega večera, kakor da ga pravkar doživlja: bila je mesečina in tast jo je prosil, naj mu zapoje tisto pesem: <Milan reče Mileni.* Oči so se ji napolnile s solzami: Obljubil je, da mi bo nekaj dal je mislila — to bo tisto.
«Toda jaz ne prosim denarja*, je bolestno vzkliknila. «To hočem, da mi reče kako lepo besedo, da me potolaži! Počakam ga. Danes in, če treba, tudi jutri ostanem tu, samo da ga bom videla.*
Sklenila je, da ga počaka, toda ko je nekaj časa sedela in s Kiulro klepetala, ji je postalo težko v duši.
«Ne zdržim, poiščem ga! Kam je šel?*
«Kje neki naj bo? Nad vasjo stoji brest. Tam zmeraj sedi.*
Milena si je popravila ruto in odšla. Ko je šla skozi vas, ni nikogar videla in je nihče ni srečal. Odšla je na grič. Kako dober, moder mož je bil tast, je mislila. Kako se je znal šaliti, kako se je smejal! O, njegova in njena bolest sta neskončni kakor morje. Kuj je tu mogoče popraviti? Kar se je zgodilo, se je zgodilo, mrtvecev ni mogoče oživiti. Zakaj beži pred njo, zakaj ji nobene ne reče?
Na griču se je ozrla: pod brestom je sedel tast. Kaj delu tu? Glava mu je počivala na kolenih, zdelo se je, da razmišlja. Od časa do časa je pogledal kvišku. Ali gleda mladike, ali se ozira na nebo?
Milena je bila že čisto blizu, a on je ni videl. Zdaj, zagledal jo je, se nekoliko ozrl, kakor da bi se hotel skriti, ir, vstal.
«0če, oče!* je poklicala Milena.
Valkadin je hitel proč, ona je hitela za njim. Dohitela ga je, slišal je njene korake, toda ni se okrenil.
«Oče, počakajte vendar... Zakaj bežite pred menoj? Oče, prosim vas, oče!...»
Šel je dalje, kakor du je gluh. Mileno je premagala žalost, zajokala se je na glas. Takoj se je obrnil. Velik je stal pred njo, s svojo belo brado, ki je bila na robovih črna, s težkim, zamišljenim, v notranjost obrnjenim pogledom. In je še vedno molčal.
«Človek, recite mi kaj!* je rekla Milena med jokom. «Za-kaj bežite pred mano?*
Valkadin jo je še zmeraj gledal.
«Recite mi vendar vsaj besedico... Govorite, oče!*
Šla je do njega. Valkadin je dvignil roko in jo je odpahnil.
«Pojdi proč! Pusti me! Kaj naj ti rečem? Jaz govorim z Bogom ...»
Okrenil se je in odšel. Milena je obstala, zmedena in začudena. Nenadoma sc ji je zazdelo, da razume, kaj je mislil. Ni mu več sledila. Dolgo je zrla za njim, nato se je vrnila. Čez obraz so ji tekle solze.	Prevedel France Bevk.
j/g*>9^-
Pic i c Loti:
(Iz romana: Brat Yves.)
listi novembrski večer je že zgodaj pričel stokati veter nad neizmernim avstralskim morjem. Po vsej brezkončni in nemirni gladini, ki je po njej plavala naša ladja, so se podili dolgi, temni valovi. Veter je bil vlažen in je prinašal neprijeten mraz.
Spodaj na medkrovu se je bebasti Le Ilir z,uril na vso moč, da bi še pred nočjo znšil nekega mrliča v kose sivega platna, ostanke jader.
Pomorščaka V ves in Barrada sta zasledovala njegovo delo z nepopisnim strahom. Imela sta povelje, stati tik ob njem v zelo majhni mrtvaški izbi, napravljeni iz razpetih jader, pred katerimi je stražil topničar s sabljo.
Barazcre, mož, čigar truplo je bebec šival v sivo platno, je umrl za boleznijo, ki si jo je bil nakopal nekoč v daljni Alžiriji — v neki nasladni noči. Večkrat se je že zdelo, da je okreval: toda neozdravljivi strup, ki mu je ostal v krvi, se je pojavljal vedno iznova, in Barazcre mu je naposled le moral podleči. Zadnje dni pred smrtjo je bilo njegovo telo pokrito s strašnimi, ostudnimi ranami, da se mu niti prijatelji niso več upali približati.
Prav zaradi te bolezni ga ni hotel nihče drugi zašiti kakor bebasti Le Ilir, in še temu so morali obljubiti za nagrado dve četrtinki vina. Pri šivanju so slaboumneža stresali krčeviti sunki, ki so ga ovirali pri delu. Mrlič se je namreč zaradi kolebanja ladje gugal sem in tja in Le Ilir je bil že nejevoljen, da mora tako dolgo čakati na obljubljeno vino.
Najprej je bilo treba zašiti noge. Naročili so mu, naj jih trdno poveže, zaradi krogle, ki jo mrliču privežejo nanje, da se laže in hitreje pogrezne, šival je torej navzdolž, začenši pri nogah. Telo je bilo kmalu skrito pod močno dvojno plahto: iz vreče je molela samo še bleda glava, na kateri je še v smrtnem spanju počival spokojen usmev.
S kretnjo strašne divje živali je Le Ilir potegnil čez to glavo vogal sive plahte in obraz je bil zakrit za vedno.
Stare roditelje je imel ta Barazcre, ki so čakali nanj daleč v Franciji, v nekem obmorskem mestecu. Le Ilir ni mislil nanje, dasi mu je pokojnik često pripovedoval o njih. Ko je dokončal delo, sta stopila Yves in Barrada i/. mrtvašnice in suvala bebca pred seboj. Morala sta ga prisiliti, da si je umil roke, preden so ga pustili k vinu.
Drugo jutro je ob sončnem vzhodu pihljal prijeten veter. Ladja je plavala hitro. Na prednjem delu so mornarji nekega oddelka prepevajoč opravljali jutrnjo toaleto. Goli, s svojimi silnimi rokami, podobni starodavnim soham, so se
prali z mrzlo morsko vodo. Močili so si glave in pleča v velikih kadeh, se drgnili z belo peno mila in se postavljali \ vrste po dva in dva, da so si pri umivanju laže pomagali.
Nenadoma so se pa domislili mrliča in njih razposajene pesmi je bilo konec. Na nasprotni strani ladje so zagledali mornarje drugega oddelka. Prihajali so na krov pod poveljstvom nekega častnika in se slovesno postavljali v dolgo ravno vrsto. Uganili so zakaj, zato je med njimi zavladala napeta tišina.
Čez ograjo ladje je bila počez položena velika, čisto nova deska; molela je na morje. Kmalu so prinesli iz spodnjih lad jinih prostorov nekaj čudnega, ki je bilo videti zelo težko. Bila je vreča iz sive plahte, razodevajoča obliko človeškega trupla. Ko so položili mrliča na veliko novo desko nad penaste valove, so vsi mornarji sneli čepice z glav v poslednji pozdrav. Krmilar jim je prečital molitev, roke so napravile znamenje križa — deska se je zagugala in morje je zava-lovilo v zamolklem šumu...
Ladja je plavala dalje, dalje, Barazerejevo truplo je pa padalo... v neizmeren prepad, v nedogledno globino velikega oceana. Vsi mornarji so nemirno gledali z ladje nazaj v vrtinec. Mikala jih je radovednost, ali sledi ladji morski volk in ali se bo nemara na površini temnozelene vode pokazala krvava lisa.
To pot se ni pokazala. Mirno se je potapljal mrlič v globočino. Neskončna je pot navzdol. Najprej hitra, padcu podobna. Potem postane bolj počasna in se naposled skoro ustavi. Dolge milje segajo v prepad: tam spodaj potemni sonce, kakor bi inrknil mesec, okolica postane zelenkasta, zatrepeta in — ugasne.
Potem se pa začne večna tema. Vedno več vode je nad glavo, plast nad plastjo, kakor vesoljna planina, ki sega naravnost do zvezd .. . Tam spodaj izgubi mrlič svojo strašno podobo. Snov ni nikdar popolnoma nečista.
Takega mornarjevega groba ne more oskruniti nobena človeška roka več. Kdor je šel počivat tako globoko, je bolj mrtev od snovi same. Nikoli več ne pride kaj njegovega na površje, nikoli več se njegovi ostanki ne pomešajo s tistim starim človeškim prahom, ki kroži po zemlji in se združuje v večne poizkuse novega življenja. Truplo postane last življenja v globočini. Izpremeni se morda v kamenite rastline, ki nimajo barv, morda tudi v zaspane počasne, ploščate živali, ki žive na morskem dnu brez oblike, brez oči...
Prevedel d’Artagnan.
Ivan Vazov:
Kakšna megla, kakšen temačen oblak je obvisel tisto jesen nad Vetrcnom. Bilo je vlažno, mokro, droben dež je rosil, nebo se je raztopilo v mrzlo paro, ki se je prijela nizkih vaških hišic. Iz blatne ulice sta se slišala šum in vrvenje. Kočije s hitrimi konji, volovske vprege, vozovi, do vrha naloženi z vojaškimi potrebščinami, kmetje, vozniki, živali — vse to se je gnetlo med dvema krčmama. Skozi gnečo so si utirali pot vojaki novinci, nekateri v vojaških plaščih, >..rugi v kožuhih, ogrnjeni z ogoljenimi ogrinjači, v opankih, z naboji za pasovi, s puškami, okrašenimi s cipresnimi vejicami, na ramenih, na katerih so jim visele natlačene torbe... Mraz je bil, blato do kolen, luže, oni pa so peli in peli... Veseli «pečenegi!» Tako so imenovali rumelijske vojake.
Pred vrati krčme je gruča oficirjev, ^ potnikov in začudenih kmetov radovedno strmela na premočene junake.
Pred srednjo krčmo se je nastavila cela vrsta žena, deklet, otrok, strganih, trepetajočih in pomodrelih od zime. Zadnjič jemljejo slovo od vetrenskih vojakov, ki gredo s polkom od Harman-lije, kamor so bili odšli s Turki v boj.
«Tu je Jurjev sin! Dobro srečo, Cvetko!*
«0, glej, Rangela!*
(O, tu je Nedelkin! Ivan, tu je tvoja mati!*
In rože dežujejo, po licih teko solze, samo na pol izgovorjene besede in. .. vojaki odhajajo, odhajajo.
<Mama, glej brata!* je zaklicala rdečelična deklica.
«Bratec Stoen!* vpije osemletni deček in dviga roke proti vojski.
(Sinko! Sinko!* joče mati.
Črnook, poln, zdrav junak stopi iz čete, poljubi materi roko, brata in sestro na čelo, si pripne na prsi šopek, drugega, ki mu gu je dalo dekle, zatakne za levo uho in zbeži za vojsko in pesmijo.
(Srečno pot, sin!* zastoka mati.
A pesem počasi zamira. Stojan se je izgubil med vojaki in vojaki so se izgubili v megli.
Mati gleda, a ničesar več ne vidi.
Deklica si s predpasnikom zakrije obraz...
Ko pride Stojunova mati domov, glasno zajoka, odpre staro omaro, privzdigne srajce in krila in vzame izpod njih svečo, jo postavi pred božjo podobo in se začne globoko klanjati.
V tem času pa so pri Dragomanu zagrmeli topovi. Bil je štirinajsti oktober 1885. leta.
To noč se je babi Ceni sanjalo tole:
Velik oblak in vanj gre vojska in tudi Stojan je tam. Presveta Mati božja! Strašno! Oblak šumi, nebo grmi, zemlja se trese — prava bitka je. Stojan je izginil v oblaku, ni ga več, zdaj pa!...
Baba se strese in prebudi. V sobi je tema. Zunaj stoka veter. To je boj. Varuj ga, gospod Bog, Jezus Kristus!...
Presveta Mati božja, usmili se gu, Stojana! ...
Do jutra ni več zaspala.
»Stric Peter, kaj pomeni oblak?* je vprašala zjutraj.
«Dve vrsti oblakov sta, Cena: oblak, iz katerega dežuje, in oblak, ki se razteza. O kakšnem oblaku se je sanjalo tebi?*
Cena mu je razložila svoje sanje. Stric Peter se je zamislil. Ni se spominjal, da bi bil v sanjskih bukvah takšen oblak. Ko pa je videl preplašeno Cenino lice. ji je rekel iz usmiljenja:
(Nič ne skrbi, Cena, dobro je. Oblak pomeni srečo: dobila boš pismo od Stojana*.
Ženičino lice se je zjasnilo.
Šele pred šestimi dnevi je dobila Stojanovo pismo, prinesel ji ga je dobro-voljcc, Stojanov prijatelj, ki je privedel ujetnike. Zatekla se je k popu, da ji je prebral pismo.
Razveselilo se je žalostno srce, najbolj pa se je veselil Radulčo nove piščalke, ki mu jo je v pismu obljubil brat.
Ko je Cena stopila na cesto, je ugledala novo gručo ujetnikov in kraj njih bolgarskega vojaka. Zazdelo se ji je, da je Stojan, tako mu je bil podoben. A ni bil on. Hotela ga je že vprašati, ali ji ni prinesel pozdravov od sina, toda zagledala se je v ujetnike, ki jih je zdaj prvič videla.
«Moj Bog,* je zašepetala, (ali SO' to Srbi? Ali niso videti tako dobri? Nesrečne njihove matere... ali vedo zanje? Počakajte, fantje!*
Prinesla jim je steklenico žganja. Vojak, ki jih je nadzoroval, se je dobrodušno nasmehnil in vojaki so se ustavili.
(Falim!* so hvaležno odgovarjali utrujeni ujetniki, ki jih je žganje pogrelo.
«Ostala je še kapljica zame, na zdravje, mati!* je veselo zuklical bolgarski vojak in izpil zadnjo kapljico iz steklenice ...
«Vsi so božji kristjani. .. zakaj se le bijejo?...» se je čudila Cena, ko je gledala za odhajajočimi.
Nastalo je premirje.
Približal se je Božič in vojaki so prihajali na dopust. V Vetren jih je nekaj že prišlo. Le Stojana ni — ne njega, ne pisma. Ceno zaskrbi, težke misli se ji pode po glavi... Dnevi minevajo in ona venomer pogleduje k vratom. Prišel je Rangel Stojnov, Peter, Dukovskega sin. tudi Stamatova brata sta prišla. Vse po vrsti jih hodi izpraševat — ničesar ne vedo. Nekaj časa so ga videli, kasneje so se izgubili. Srce ji zamira, kakor brez zavesti hodi iz hiše in misli na Stojana.
(Mama, prišel je ujčev Dimitrij!* je zasopla pritekla hčerka Kina.
Cena se napoti k Dimitriju.
«Dobrodošel, Dimitrij! Kje pa je ostul Stojan?*
Pa tudi Dimitrij ne ve ničesar. (Morebiti so ga poslali v Vidin*, pravi Dimitrij, ker se mu mati smili. (Morda pride po drugi poti*, pravi zmedeno.
(Gospod Bog, kje je ostal moj otrok? vzdihuje.
Potem se odpravi k Stojanovim. Že pri vratih ji srce trepeta. Zdajle ji bo Stojanka povedala, da ji je Stojan poslal mnogo pozdravov in da pride za Božič. Ko bi Stojanka rekla vsaj eno dobro besedo! Pa molči. Samo oči ima rdeče.
Vsa vas je oživela. Sprejema prvi polk, ki se vrača. Sredi ulice, prav pred Cenino hišo, so postavili slavolok; s planine so prinesli dišečih lavorjevih vejic in okrasili z njimi slavolok z napisom: (Dobrodošli, hrabri vojaki!* Ves slavolok so ozaljšali tudi s trobojnicami. Zmagoslaven slavolok!
Zmagovita vojska je prišla in odšla. Nemara da gre kje zadaj, morda hoče priti prav pred praznikom; čemu bi bil čez Božič na tujem; ves dan prihajajo posamezniki, tudi on pride. Saj ve, da ga toliko src težko pričakuje.
Tako misli nesrečna mati...
Zjutraj je Cena že navsezgodaj odšla v cerkev. Razmenjala je lev, ki ji ga je bil poslal Stojan v zadnjem pismu, kupila sveč in jih prižgala pred vsemi podobami na oltarju. Lice se ji je zjasnilo.
(Da, da — danes bo tu, jutri je Božič... ni še vsega konec!* je šepetala.
(Presveta Mati božja, pripelji mi gu, angela... Jezus Kristus, razveseli me!*
Kina je pritekla in sporočila, da so se tudi drugi vrnili.
Cena se je namrščila. (Dovolj je novic, pojdi z drugimi pred njega!* je rekla.
(Mama, tudi jaz greni!* je zaklical Radulčo.
In oba otroka sta zbežala vzdolž snežne ulice.
Mati Cena je ostala pred hišo in čakala sina.
Mrzel veter je pihal s planine. Gore in dolina, vse je bilo belo pod snegom. Nebo nizko. Nad cesto so vzletavali črni gavrani in sedali na gole veje dreves. Tu in tam so se po cesti, ki drži proti ihtimanski klisuri, gnetle gruče ljudi: deklet, otrok, stark... ker so vojaki še zmerom prihajali, bodisi sami ali pa v družbi. Kina in Radulčo sta pustila za sabo prvo gručo, tretjo, in sta šla vse dalje. Hotela sta prva videti in pozdraviti Stojana. Takoj ga bosta spoznala, čeprav ju je sneg, ki je naletaval, šče-mel po očeh.
Cesta se dviga in se gubi za hribom. Ničesar ni videti. Kinu in Radidčo se vzpnetu na vrh, tam je veter močnejši in jima sili do kosti. Izza ovinka prihajata dva vojaka, vsa v snegu. Njega ni.
(Ali je še kaj vojakov zadaj?* je vprašala Kina.
(Ne vem. Koga čakata?.;
(Brata*, je odvrnil Radulčo.
Utrujena vojaka odideta.
Vsi sveti
Kina iznova zre v daljavo. Zebe ju — ona trepeta in Radulčo tudi — toda brat prihaja, čakala ga bosta, mama ju bo zmerjala in bo jokala, če prideta brez njega.
Prikaže se kočija z dvema potnikoma, zavitima v kožuhe.
Kina stopi pred konja.
«Gospod, ali prihajajo zadaj vojaki?*
«Ne vem, golobičica», odvrne potnik in začudeno pogleda pomodrelo deklico.
In kočija zdrči navzdol.
Otroka obstojita kakor vkopana. Ure minevajo. Veter močneje zapiha, brije po licih, prodira skozi obleko, sneg pada, onadva pa čakata. Opirata oči proti ovinku in čakata, da se pokaže nekaj živega. Hipoma Kinino srce vztrepeta. Prikaže se konjenica in zapeketa proti njima. Koliko vojakov! Gotovo je brat med njimi. Čakata. Konjenica se približa in zdirja mimo. Kina zamahne z roko oficirjema, ki sta bila zaostala.
«Kapetan, ali pride brat?» vpraša skozi solze.
Oficirja ustavita konje in začudeno pogledata.
«Kdo ti je brat?»
«Brat Stojan. Najin brat Stojan!» nestrpno razloži Radulčo, presenečen, da ta kapetan ne ve, da je Stojan njun brat.
«Kateri Stojan?* ponovi oficir.
«Stojan iz Vetrenab potrdi Kina.
Oficir nekaj izpregovori s tovarišem, potem pa iznova sočutno vpraša:
«AIi je brat kavalerist?*
«Da, da», odvrne, ubogo dekletce, ki ni ničesar razumelo.
«Ni ga pri nas, deklica.*
»Vrnita se domov, da ne zmrzneta!* pravi drugi.
In oficirja poženeta konje.
Kina je zajokala in tudi Radulčo je zaplakal. Roke in noge so jima otrpnile, lica pomodrela. Pred sabo sta videla cesto vse do vasi; bila je prazna. Ljudje so se bili že vrnili, kajti večerilo sc je, veter je vse ostreje rezal. Le konjenica se je še razločila v daljavi in izginjala. In veter je prinašal do otroka veselo pesem vojakov. Tedaj sta se tudi Kina in Radulčo vrnila v-vas.
Nočilo se je. Roke sta stiskala pod pazduhami in tiho hodila pa mislila na mater, ki ju čaka pred hišo.
Za njima je prigrmela nova kočija s tremi konji.
«Gospod, ali še gredo vojaki?*
Kočija je švignila mimo in izginila v mraku. Sneg je neusmiljeno naletaval,
kakor bi odgovarjal otrokoma. Veter je pihal od zapada, od bojnega polja, kjer je sneg zasipal Stojanov grob v pirin-skih vinogradih.
Prev. K. Špur in St. Atanasov.
Vladimir Poljanov:
• J-U-N-A-K-
Vsi moški so bili poklicani nu vojno.
Moški je bil tudi advokat Sablev, pa je vendarle ostal doma. Ni bilo uniforme zanj. Sam je pripovedoval:
«Nikjer, v nobenem skladišču niso mislili name.*
In se je na vsa usta zasmejal. Pa tudi brez smeha so mu verjeli: bilo je več ko jasno, da nikjer ni bilo obleke po njegovi meri, meril je poldrugi meter čez trebuh in osemdeset
centimetrov okoli vratu. Laže bi bil zlezel v vinsko kad kakor pa v vojaško suknjo.
Ljudje, ki jih je klicala vojna, so morali biti najboljši: ne presuhi, ne smešno debeli.
Vojna je imela okus.
V hiši so ostale tri ženske, smešno debeli Sablev, kužek Pepi in leni maček Pačo. Dve ženski sta tam stanovali, tretja — s hišo, psom in mačkom vred — je bila Sablevljeva lastnina. Prebivali so v dveh sobah na zadnjem dvorišču.
Boji so se pričeli. Advokat Sablev je po prvih poročilih o zmagi naših kupil zemljevid in papirnate zastavice. Neki večer je poklical ženske in jih obvestil o prvi veliki zmagi,
v ime zavzetega mesta pa je zabodel državno trobojnico. Pepi in Pačo sta prisostvovala nepovabljena. Črni maček si je leno oblizoval brke, kužek je cvilil od veselja.
Za prvo zmago je sledila druga, tretja. Gospodar je po ves dan zbiral po kavarnah novice in čital vse časopise, kar je bila zanj največja težava, in je po pravici mislil, da živo sodeluje v vojni. Zvečer je zasopel skliceval svoje poslušalce, razgrinjal zemljevid in poročal o dogodkih.
»Danes smo premagali Mustafa pašo in smo brez truda napredovali proti Lili-Burgasu.»
Visoko je zavihtel papirnato zastavico in jo zabodel v zemljevid. Potlej je zaploskal z rokama in zaklical: »Dajte mi jesti I»
Bojni pohodi po ulicah in kavarnah so mu vzbujali zdrav tek. Smatral se je za resnično narodno žrtev.
Do Novega leta je bil ves zemljevid preluknjan, iz shrambe pa je hitreje kakor po navadi izginila zaloga živil. Armada se je borila in jedla kakor sestradan volk.
Pred novoletnim večerom ni bilo nobenih poročil z bojišč. Vendar se je hotel Sablev ob večerni kavi izkazati s svojimi vojaškimi sposobnostmi.
«Zdaj je na vrsti Odrini* je začel.
Glasno jc srknil kavo in položil svoje mesnate prste na \ zemljevid. Njegova žena je pletla nogavico. Drugi dve sta mirno sedeli za mizo in v duhu spremljali odsotna soproga. Pepi je smrčal na postelji. Samo mačke ni bilo nikjer.
V	sobi se je praznično smehljala žarnica za sto sveč. Skozi polmrak sosednje sobe je štrkala stenska ura.
«Če udarimo od tu,» je razlagal mož, »smo v treh dneh ...» Nagnil je čašico in s široko odprtimi usti izpil zadnji požirek kave.
»Smo v treh dneh ...»
Ena izmed žen je globoko zavzdihnila.
«Kaj neki počnejo zdajle?*
»Kdo?*
«Naši možje.»
»Kaj? Spijo! Drugače bi bil Odrin v treh dneh naš! Lenuhi!*
Žena je tiho rekla:
«Vain je lahko tu.»
«Mcni je tu lahko?*
Advokat je udaril po mizi. Stisnil je usta in široko pogledal. Pepi je zalajal, pogledal naokrog in se iznova zvil v klobko. Gospa Sableva je povesila roke, zvila nogavico in srečna pogledala na moža. Druga žena je pomežiknila, kakor bi se bila pravkar prebudila iz spominov, in prisluhnila. Gospodar je izpregovoril:
«Kaj pa imam dobrega? Ves dan sem na nogah. Čakam poročil. Tam pa so sami lenuhi in bojazljivci, babe. Zdaj bi bili že morali Carigrad zavzeti!*
Ženi je šlo na jok.
»O, tako lahko pa tudi ne gre! Koliko je že mrtvih! Tudi bolnišnice so prenapolnjene. Strašno je tam!*
Gospodar se je spustil v velik naslanjač in se s trebuhom in z vsem telesom zagrohotal:
»Strašno, praviš? Babje čenče! Tam naj bi bilo strašno!* Vsa soba se je tresla od njegovega smeha. Ura v drugi sobi se je predramila in počasi odbila enajst.
V	tem hipu je na dvoriščnih vratih zaškrtala kljuka. Vse tri ženske so okrenile glave. Pepi je skočil s postelje, planil k vratom in jezno zalajal. Gospodar se je izresnil. Z ropotom je odmaknil stol in vprašal:
»Kdo je?*
»Vrata so zaklenjena*, je zašepetala njegova žena.
Nihče se ni oglasil, le kljuka se je še enkrat nagnila in zaškrtala.
»Kdo je?» je zavpil debeli domačin.
Vse tri ženske so vstale, odšle v sosednjo sobo in preplašeno zrle proti vratom. Kužek je vohal ob vratih in lajal. Spet se ni nihče oglasil.
V	sobi je nastal težak molk. Le ura je ob enajstem udarcu zaškripala, kakor bi se ji razmajalo ogrodje, in je nenadoma zlobno in Strašno zastokala.
Sablev je s težavo vstal, začudeno pogledal za ženami, ki so bile blede in preplašene. Ena je zašepetala:
»Korake slišim.*
«Nekdo hodi pred vrati*, je trepetaje dejala gospodinja. Skozi okna je prihajala v sobo črna noč in težila zavese. Kužek je lajal. Postalo je strašno.
Gospodar je planil k ženskam.
»Korake?* je tiho vprašal.
Bil je bled in glas mu je drhtel.
Zunaj se je nekdo zagnal ob vrata, pritiskal na kljuko in jo nenehoma majal.
Gospodar sc je stisnil ob steno sosednje sobe in zavpil: «Kdo je? Streljal bom!*
Žena je kriknila in se zgrudila. Drugi dve sta ji brž skočili na pomoč. Tudi Pepi je pritekel k njej, pomahal z repom in iznova planil k vratom in zalajal.
Debeli gospodar je zlezel na kup, se udaril po kolenih in prestrašeno zajecljal:
«Nobenega orožja nimam. In zdaj, in zdaj ...»
Ena izmed žensk je planila k oknu in zavpila:
«Na pomoč, na pomoči*
Ura je zlovešče udarila pol in enakomerno zaštrkala. Gospodar se je izpremenil v nekakšno majhno, temno klobko in njegov trepetajoči glas je prihajal kakor izpod zemlje:
«In zdaj, in zdaj ...»
Žena je odprla oči. V tem hipu se je kljuka iznova zamajala in ona se je spet zgrudila.
Ženska na oknu je vpila:
«Na pomoč, na pomoči*
Potem je z blazno odločnostjo odprla okno in s krikom skočila na dvorišče. Med drevjem se je zasvetlikala njena bela obleka in se izgubila na ulici.
Ura je težko udarila polnoč.
Zdaj so se zaslišali iz ulice številni koraki. Potlej je pred vrati nekdo zaklical:
»Stoj! Kdo je?»
Zaslišal se je glas pobegle ženske:
«Gospod Sablev, gospod Sablev, odpri! Policija!*
Klobka v kotu sobe je naenkrat zrasla, se zamajala, stopila k vratom, jih odprla in poletela v roke policajev.
Ti so stali z revolverji v rokah. Eden je zagrabil debelega človeka, drugi pa je šel na dvorišče. Iskali so. Nikogar niso našli.
*
Zjutraj je šel gospod Sablev nenavadno zgodaj z doma. Ko se je čez dobro uro vrnil, se je vedel zagonetno, nenavadno. Poklical je ženske. Prve besede so bile o snočnjem dogodku. Tedaj je Sablev izvlekel iz žepa nov, velik revolver, ga zagnal na mizo in jezno dejal:
»Zdaj naj pride kdo!»
Komaj je izpregovoril te besede, je ves prestrašen planil in pozabil na orožje. Ženske so zakričale in zbežale v drugo sobo.
Kljuka, snočnja kljuka na dvoriščnih vratih se je zamajala in zaškrtala, nekdo se je naslonil na vrata, jih odprl in ...
V	sobo je stopil črni maček Pačo.
rt
Debeli junak nikoli ni pripovedoval te smešne dogodbice. Tudi njegova žena, jezna, od nečesa užaljena, id marala govoriti o njej. Druge pa so še tisti dan pisale svojim možem. Z različnimi besedami so prosile isto in jim klicale:
»Pridite! Pustite Odrin in Carigrad! Tukajšnji junaki so ju že zdavnaj zavzeli s papirnatimi trobojnicami. To je pač lažje, kakor varovati nas, ki smo brez zaščite, pa čeprav samo pred krotkimi domačimi mačkami.*
Tz bolgarščine prevedla K. Špur in St. Atanasov.
J. Loucky:	^
KAKO POSTANEMO NAVDUŠENI
---------AKVARISTI
Največkrat se prične to takole: Kadar se deček preganja po najbližji mestni okolici, ki jo že lahko imenujemo z nekaterimi omejitvami prirodo, silno rad brodi po potokih in blatnih ribnikih. Mikajo ga skrita močvirja, na katerih gladini se pokažejo sem in tja sumljivi mehurčki. Veliko ima na vesti tudi šola, v kateri mu napeto pripovedujejo, kako se razvije iz paglavca žaba. Naj bo že kakorkoli, neki dan pridrevi deček domov, vzame kozarec, ki ga ima mati za vlaganje sadja, in čez nekaj časa že stoji na oknu prvi improvizirani akvarij, v katerem se zvija siva kroglica z repom, ki se imenuje paglavec. Kmalu dobi paglavec tovariša: pikastega velikega pupka ali pa močerada. Čez čas sc jima pridruži kakšen smrkež ali povodni polžek, in kozarec za sadje zamenja večja okrogla steklena posoda s peskom in z vodnim rastlinjem. In kakor raste deček, tako raste tudi njegovo navdušenje, kateremu se dostikrat pridruži tudi navdušenje staršev, zlasti očetu, zakaj matere največkrat za takšno smrdljivo veselje nimajo bogvekaj razumevanja. Z očetovo pomočjo, neredko pa tudi z materino, ki se zmeraj boji, da bi se te dvoživke ne razlezle po stanovanju, se navsezadnje le pripeti, da pridejo na mesto teh živali kakšne žlahtnejše, ki jih je treba seveda kupiti. Premalo prostora imamo, da bi podrobno popisali ves nadaljnji razvoj, kako se pridruži prvemu dvolitrskemu akvariju drug desetlitrski, kako pride v hišo prvo železno stojalo s štirimi posodami, za katerim prideta dve dolgi stolitrski posodi, kako se zlatu ribica zamenja za dragocenejšo, kako se vseli potem prva zakonska dvojica, po zaslugi katere prav za prav nastajajo novi akvariji, kako se čez nekaj časa preganja po posodah tropa raznobarvnih in raznolikih ribic, za njimi pridejo makro-podi, potlej scalari in nazadnje najnovejša dragocena riba: symphysodon.
Zlata ribica, ta kos romantike in veselja nad degeneracijo in nenavadnostjo, je umetno vzgojena riba, če se sme uporabljati ta beseda takrat, kadar je hotel vzgojevalec doseči izrazito degeneracijo. K zlati ribici sodi umetna skala in poleg akvarija ali kjerkoli v sobi palček ali pa inušnica iz gline. Toda ta doba je že minila. Dandanašnji je akvarist najbolj vesel, če ima lahko ribo takšno, kakršno dobi v naravi, in ji izkuša zato tudi pripraviti čim bolj naravno okolje. Saj nudi narava že tako dosti nenavadnih presenečenj, njena preobilica oblik in barv je tako rekoč neizmerna.
Nekatere ribe se nenehoma premikajo, neprestano krožijo s plavutmi kakor izstreljen torpedo, druge plavajo preudarno in režejo počasi vodo s svojimi širokimi plavutmi, spet druge leže po ves božji dan v pesku, zakopane do ušes vanj. Pri obiskovalcu, ki ni posvečen v vodne skrivnosti, kaj rada vzbudi največje zanimanje kakšna bleščeča progasta in zelo velika riba. Tik poleg pa stoji na videz prazen akvarij. Toda ni prazen. V njem so posebno dragocene in zanimive ribe. Če podrezamo s stekleno paličko med travo, švigne iz nje na drugi konec preplašen stvor, da si ga pobliže niti ogledati ne moremo. V tem pa je akvaristov idealizem: dela ga blaženega zavest, da to ribo ima, niti ni treba, da bi jo
Nekaj zanimivih in nenavadnih rib v akvarijih, ki v ničemer ne zaostajajo za eksotično lepoto tropskih metuljev.
Moderen akvarij z več posodami za vodo, ki so druga nad drugo, z dinamom s prečUčevaliio napravo in z vsemi drugimi modernimi pridobitvami naprednega akvaristu.
videl. Površnega opazovalca po sploh prerad premami vnanji lesk, kakor se zde nefilatelistu večje znamke imenitnejše kakor manjše. Če govorimo z akvaristom, nas hitro ponči, da ni vse zlato, kar se sveti, in da je marsikatera pepclka skrita princesa.
Na videz očituje akvarij kar idealno sliko miru in pokoja. V resnici pa prizadene akvaristu marsikatero vznemirjenje in bridko uro. Začne se največkrat s tem, da prinese akvarist, ki doslej še nima izkustev, od nekod nekakšno zagonetno žival, ki ni ne riba, ne dvoživka. Da bi napravil ribicam veselje, jo spusti v vodo. Drugi dan pa lahko napravi svojim ljubljenkam slovesen pogreb, kolikor sploh še dobi njihovih ostankov, ki niso šli v lačni želodec novega gosta, ki je, kakor mu to naknadno razodene šolski prirodopis, ličinka potapnika. Drugič spet deli s svojimi živalcami buhto; drugi dan se pa čudi, zakaj je voda tako kalna. Toda ne traja dolgo, in že lovi prve žrtve te nenavadne gostije. To so seveda začetniške napake, katerim se ne ogne nihče, pa naj se ukvarja s čimerkoli.
Huje je to, če se pripeti v akvariju z živorodkami vesel dogodek in neki dan kar gomazi drobnih iker. Tedaj hodi akvurist po svetu s ponosom srečnega očeta in sanja o velikanskih steklenih posodah, ki se v njih pojejo oblaki rib. Kuko je pa obupan, ko se vrne domov in zaman gleda po novem rodu: iz priročnika zve, da je otroke požrla mamica, ki požre vse, kar se giblje in kar gre v njen gobček in od česar ne more biti sama požrta. Neizprosni zakon prirode se izpolnjuje tu s tragično krutostjo, in akvarist ne pozabi vbodočc o pravem času ločiti sladkosnedo mater od novorojenčkov. Toda to nas ne sme zavesti v napačen sklep, zakaj tudi med ribami so nekatere, ki tako zelo skrbe za svoje potomstvo, da si človek, ki se zanje ne zanima, tega niti misliti ne more.
Če velja pregovor, da ni vse zlato, kar se sveti, tudi v akvaristiki, potem se opazovalec akvarija kaj kmalu seznani še z drugim načelom, da ni vse riba, kar se premika v akvariju. Če lahko rodna mati in oče zamenjata svoje potomstvo z drugim mrčesom in ga požreta, toliko laže misli opazovalec, da so drobna bitja, ki se zvijajo v vodi, majhne ribe. V resnici so pa to večinoma drugotne pojave, vsaj s stališča akvarista. Za ribe so seveda prvotne pojave, zakaj zanje so hrana, živa hrana. Če se primaknemo bliže k steklu, vidimo, kako se ondi prerivajo drobna bitja. To so dafnije ali vodne uši, katerih je toliko vrst, da bi se človeku lahko kar v glavi zvrtilo. Doli v pesku spet se vlečejo dolga tanka vlakna, ki sc hranijo z drugimi, nam z golim očesom nevidnimi stvori. To so žive strune.
Nestrokovnjaku se čudno zdi, kako so zašle tja. Čisto preprosto. Akvarist bi sicer lahko krmil svoje ljubljenke z nastrganim mesom, s posušenimi enodnevnicami, z ličinkami ali pa z drugo umetno hrano, toda ker ve, da ribicam najbolje godi živa hrana, se rajši odreče svojemu udobju, se ne zmeni za vreme in dostikrat tudi ne za družino in se odpravi na lov. Na bregu smrdljivega močvirja ali ribnika kroži s tanko mrežo po umazani vodi, dokler ne nalovi zadostne količine na videz brezoblične gmote nekakšnega blata. Akvarist pa pričara z nekoliko mrežami iz njega več vrst žive hrane, od najdrobnejše za ikre do velikih kosov za večje požeruhe. Velike ribe so seveda še bolj razvajene, nje je treba krmiti z večjimi kosi žuželk ali pa črvov in z nastrgano teletino.
Zdaj si pa še nekoliko oglejmo akvarije same. Spodaj vidimo nekakšen motorček, od katerega so napeljane žice k
Baterije za ogrevanje vode, dinamo in priprave za preizkušanje vode.
vsem akvarijem, to je čistilna naprava. Ta /Ilira vodo iz vseh akvarijev, jo prečisti in pošlje spet nazaj v akvarije, tako da je voda v vseh posodah zmeraj čista. Potem je tu toplomer, ki ne kaže samo, kako topla je voda, ampak tudi kar sam od sebe ustavi nadaljnje segrevanje vode, kakor hitro doseže toplota najvišjo mejo. Zakaj vodo je treba segrevati, in sicer s pomočjo električnega toka, da imajo ribe toploto svoje domovine, ki je precej bolj južna kakor naša. Pa bi utegnil kdo reči, zakaj gojimo tuje ribe, ali niso naše evropske prav tako lepe in zanimive. Seveda so, toda so preveč neskromne. Potrebujejo tekočo vodo, vedno svežo, te jim pa akvarist v stanovanju vsaj zdaj še ne more nuditi. Tuje ribe so pa veliko skromnejše, so navajene na stoječo in toplo vodo, so zatorej kukor nalašč za akvarij.
In še na nekaj ne smemo pozabiti, potrebna je namreč še cela vrsta preizkušenj, s katerimi preizkusimo vodo glede
Na sliki uidimo, kuka samec varuje ikre, ki so nalepljene na listu vodne rastline.
Kakor kaže ta slika, mora imeti akvarist, ko urejuje akvarij, tudi nekoliko sceničnega upodabljajočega daru, če hoče, da je akvarij tudi za oko prijeten, in ne samo smotrn.
kislin in baz. V ta namen kanemo v vodo nekoliko bromo-thvlovega modrila iu po tem, kako se voda pobarva (zeleno, rumeno ali modro), doženemo, kakšna je. Kajti vse ribe ne potrebujejo enake vode, nekatere hočejo kislo, druge nevtralno, spet druge alkalično.
Če človek takole čita, kaj je vse potrebno za ribe, mu ka j lahko prežene veselje do akvaristike ta navidezna kompliciranost. Povemo naj pa takoj, da gre tudi brez vseh teh pridobitev.
Vsak akvarist prehodi podoben razvoj, kakršnega smo popisali na začetku. Toda ker je tudi akvaristika konjiček, ki človeka vsega prevzame, pride malone vsak sčasoma od navadnega kozarca z velikim pupkom do električno ogrevanega in z dinamom filtriranega akvarija, ki v njem plava najnovejši ponos akvaristov: svinphvsodon.
n
»■ c USI	L 'G. J
	RUJll
	
	
Vodne črpalke o Mal liji, ki jih poganjajo mlini na oeler.
\ burnih dogodkih zadnjih let se komaj še spominjamo na majhno balkansko revolucijo, ki je pred nekaj leti vznemirila ves svet. To je bil vcnizelistični upor v Grčiji, ki je v hotel zrušiti tedanjo vojaško diktaturo in spraviti na vlado nov režim s starim bojevnikom Venizelosom na čelu. Upor ni uspel, in Veniželos je moral zbežati v Južno 1'Tancijo, kjer je kmalu nato umrl.
Toda to je bilo samo zadnje poglavje v življenju velikega nemirneža, poglavje polno zmot in tragedij, kakršnih je bilo polno življenje velikega grškega domoljuba. \ grški zgodovini bo prav gotovo z zlatimi črkami zapisano zedinjenje Grkov, kar je v veliki meri Venizelovo delo. Drugo dejanje, s katerim se je Veniželos zapisal v zgodovino svoje domovine, je pa že bolj delo politika, ki je zasledoval pri tem svoje osebne namene. Sledovi te delavnosti se še zdaj vidijo v Grčiji, zlasti na otoku Kreti, kjer je bil Veniželos doma. Oglejmo si nekoliko te sledove na otoku, ki ima zadnje čase iznova nenavadno velik vojaški pomen.
Izhojene turistične ceste vodijo iz Kandije do Knossa in do Vlallije, sicer je povsod sam goli kamen. Knossos je največja turistična privlačnost na otoku. To je prenovljen starogrški grad, oddaljen nekako 5 km od Kandije. Prenovil ga je angleški arheolog sir Arthur Evans. Za vstop k razvalinam plačajo tujci 100 drahem (okoli 40 dinarjev), domačini pa nič.
Mallija, druga turistična postaja na Kreti, pa preseneti človeka na čisto drug način. Mala obmorska ravnina pred mestom je polna oljkovih gajev in zelenjadnih vrtov, izmed katerih ima vsak svojo vodno črpalko v obliki mlina na veter. To je železno ogrodje, ki ima med krili razpeto belo platno. Kadar ni treba črpati vode, se platno zvije. Takšnih vetrnih mlinov je ondi na tisoče.
še pred nedavnim je bil na Kreti mezeg edino občilo. Z razvojem mednarodnega položaja so pa zadnja leta nastalo tudi na neprehodni in kamenitni Kreti vojaške ceste, in mezeg se je moral umakniti avtobusom in avtom. Ker pa v notranjščino otoka in v kraje, ki vojaško niso pomembni, poti ne gredo, je ostal za mezge še zmerom prost večji del otoka.
Veniželos se je rodil blizu mesteca Gance, kjer je bil pozneje odvetnik. V okolici svojega rodnega mesta in na ostalem delu Krete je videl zgolj pust neporastel svet, golo obrežji' in divje gore zares velika izpodbuda za snovanje načrtov, kako bi se ta puščava dala izpremeniti v rodovitno zemljo. Toda Veniželos je snoval velikopotezne politične načrte. njegov otok je pa ostal zapuščen.
J.Koflak:
NA OTOKU, KJER SE JE
Slika iz Kandije: vino pretakajo iz kožnih vreč o sode.
Življenje domačinov na Kreti je, kakor zgovorno kaže la slika, brez vsakršnih civilizačnih pridobitev.
Nekakšen ostanek starih bojevniških tradicij se je ohranil pri moških prebivalcih na Kreti — to je puška, brez katere ne srečate otočana moškega spola.
RODIL NARODNI JONAK
Grad Knossos na Kreti: prestol z mozaiki.
Zakladnica mesta Knossa: posode, o katerih so hranili pijačo, živila, olje itd.
Vrsta mlinov na veter v kretskih gorah.
Vas Kalamij o notranjosti Krete. Posoda na sprednjem robu strehe je okrasni dimnik.
Prenovljeni starogrški grad Knossos na Kreti.
Na južnem obrežju je vasica Myrtos s prelepo obalo. Vas je dobila ime po mirti, ki raste ondi divja. Vsa dolina, v kateri se skriva ta lepa vasica, je polna oljkovih gajev. Nad dolino se vzpenja do 2000 m visoko pogorje. Ta znameniti naravni branik je pričaral ondi podnebje, v katerem ne uspevajo samo trta, oljka, granatna jabolka, limone in smokve, ampak tudi banane. Bujno rastlinstvo in čudovita priroda vzbudita v tujcu občutek, da je v raju.
Navzlic temu živijo ondi ljudje težko in v nadlogah, kakor da bi jim narava ničesar ne nudila. Notranjščina domov je zanemarjena in revna, tako rekoč brez pohištva. Ljudje hodijo spat kar v dnevni obleki iu umazani, čeprav imajo povsod dosti vode.
Kreta se še zdaj hvaležno spominja svojega Venizela. V vseh javnih prostorih visi njegova slika, medtem ko sem videl kraljevo sliko na Kreti samo eno, in sicer v neki papirni trgovini. Kako bi le bilo, ako bi bil Venizelos zasadil okoli svojega rodnega kraja gozdove in žrtvoval svoj velikanski imetek v ta namen, da bi dvignil civilizacijo svoje ožje domovine, nikar da je snoval svoje velikopotezne načrte? Kako bi bilo, ko bi izsušil močvirje v zalivu Mirabellu in tako rešil svoje rojake večne malarije? Ali bi tudi tedaj visela njegova slika v vseh javnih prostorih in ali bi ga spoštovali kakor narodnega junaka?
Toda njegovo bogastvo se je izpremenilo v orožje in v upor, o katerem še zdaj pričajo razstreljeni domovi in nešte-vilni grobovi. Kakor je podoba, je na svetu že tako, du si človek z delom in z upornim širjenjem civilizacije ne pridobi tako lahko slave kakor z orožjem in z bitkami.
Fdmond Demaitre:
ČUDOVITA PRIGODA DR. DINCKLA
—	Ali bi lahko prekoračil Veliko reko sredi deževne dobe?
— Ne, ne moreš... toda doktor Dinckel, on bi mogel...
—	Ali bi lahko prišel skozi pragozd do Flumpa?
— Ne, ti bi tega ne zmogel... Beli doktor, da, on bi pa to napravil...
— Ali mi lahko poglavar pokaže sledove slonov?
— Ne more... toda beli mož iz New-towna, on bi jih lahko pokazal...
Od trenutka, ko sem zapustil obalo, da bi se spustil v neprodirni pragozd, ki ves teman in grozeč pokriva ta košček neznane divjine v zapadni Afriki, nisem naletel niti na enega poglavarja, nisem govoril niti z enim stezosledcem ali pa čarovnikom, ki bi ne bil zasukal besede na doktorja Dinckla ali ki bi ne bil vsaj omenil njegovega imena. Podoba je bila, da je vsakdo poznal, občudoval in sc bal »velikega belega moža», čigar moč se razprostira od razburkanega obrežja pri Cape Palmas do visokih planot, kjer se Afrika sprašča morilskega objema deviškega pragozda.
Ko je napočila noč in je bil zakurjen ogenj, sem slišal svoje nosače in vodnike, kako so si po cele ure pripovedovali dogodivščine, v katerih so se bahali, da so se že sešli z belokožcem, ki vlada v »kraljestvu slonov* ... Zvedel sem, da ima doktor Dinckel toliko slonovih okel, du bi lahko napravil iz njih cel gozd, da se ne boji sam napasti celo čredo strašnih rdečih bivolov, da vidi v temi kakor leopard in da ume ozdraviti vse bolezni. Misionarji z obale so mi zatrjevali, da je Dinckel edini be-lokožec, ki pozna vse krvave skrivnosti tajnih družb, in poglavar Bomli mi je nazadnje razodel, da je Dinckel najmogočnejši izmed vseh čarovnikov, kar jih je kdaj spoznal v Afriki...
Rdeči bivol, ki ga je ustrelil doktor Dinckel.
Čeprav dobro vem, da vzbuja že be-lokožčeva navzočnost v kraju, kjer prebivajo sami zamorci, skoraj zmerom najfantastičnejše bajke in da napravijo na domačine globok dojem že puška, zrcalo in fotografični aparat — sem sc vendarle začudil, ko sem videl, kakšno spoštovanje, ki je bilo že malone podobno strahu, so imeli vsi rodovi pred zagonetnim belim «doktorjem».
In tuko" sem opustil svoj prvotni načrt, da bi šel dalje proti vzhodu, pa sem namesto tega zavil s svojo karavano proti jugovzhodnim pragozdovom Liberije, kjer sem upal, da naletim na skrivnostnega vladarja »kraljestva slonov* ...
To nenavadno kraljestvo, ki se razprostira v dušljivem ozračju ravniko-vega pragozda, nasičenega z zarodki tisočerih bolezni, kjer se preganjajo
V najoečji puščavi je ustanovil doktor Dinckel naselbino slamnatih koč, ki jo je krstil za Nemtomn. Na sliki spredaj sta dva domačina z dragocenima okloma.
blodne črede antilop in bivolov in kjer se skrivajo pod masivnim obokom divjega rastlinstva zadnje skrivnosti neznane Afrike, je še zmeraj eden tistih predelov razsežne celine, kamor doslej še ni prodrla civilizacija. Razprostira se med Čienom, zadnjo liberijsko posadko, in Ginglo, prvo francosko posadko na Slonokoščeni, obali. Ta pokrajina je pokrita s pragozdom, katerega drevesa so tudi do 60 m visoka, in skriva v sebi množice neznanih zveri in rastlin; ondi je pribežališče zasledovanih ljudi in divjih zveri. To kraljestvo prizadeva vsakomur, kdor hoče prodreti vanj, nepremagljive ovi-
Doktor Dinckel ob enem izmed številnih slonov, ki jih je v svojem prostovoljnem izgnanstvu usmrtil.
re. Ondi ni cest, ni sledov, z lovskim nožem si je treba utirati pot skozi zeleni pekel, kamor ne prodre nikdar noben sončni žarek. In v samem osrčju tega nedostopnega pragozda se je odločil pred desetletjem mladi Francoz iz Mulhousa ustanoviti mesto, da bi tam pozabil na Evropo in civilizacijo...
To je tudi zares storil. Mesto, ki ga je bil krstil za Newtown (Novo mesto), ima sicer le nekaj desetin koč, je pa navzlic temu prva naselbina te vrste, ki je bila kdaj ustanovljena v tem zapuščenem predelu ravnikovega pragozda.
Pogled na Dincklovo oblačilo mi je razodel, da je mož, ki sem ga pravkar spoznal, že davno prenehal biti član družbe belih ljudi. Obveščen od nekaterih nomadov, da se bliža moja karavana, me je namreč pričakoval pred Newtownom.
Priznati moram, da sem bil silno razočaran, ko sem ga ugledal. Pričakoval sem, da se bom srečal s herkul-skiin moškim, gozdovnikom, ki ima ogorela lica in jeklene mišice, s človekom, ki ima krepke prste in bister pogled. Toda komaj sem verjel svojim očem, ko sem stal pred legendarnim »doktorjem*, strahom slonov in junakom liberijskih bajk... Bil je blizu štiridesetleten mož, srednjevelik, nekoliko upognjen, z dolgim in gibčnim vratom, stisnjenimi prsi, z nemirnimi in nežnimi prsti, kakršne imajo pianisti. Tehtal je, kakor sem pozneje zvedel, komaj 52 kil. In navzlic temu je usmrtil do tistega dne, ko sva se prvič sestala, 943 slonov, malo manj ko 2000 leopardov, 400 rdečih bivolov, s čimer je prekosil vse svetovne lovske rekorde.
Tako se je pomikala odprava E. De-maitra, pisca našega članka, proti dolini reke Cavalle po poti doktorja Dinckla.
Moj oče je bil — mi je pripovedoval Dinckel pred večerjo s svojim tihim, prijetnim glasom — poveljnik kolonialne pehote in je služil zapovrstjo pod Bingerjem v zapadni Afriki, pod Lianteyem v Maroku in pod Gal-lienom na Madagaskarju. Študiral sem v Belfortu in kasneje na vseučilišču v Bordeauxu. Pri nas doma se ni govorilo o ničemer drugem kakor o karavanah, maskah, mogočnih drevesih in skrivnostnih zvereh ... Počasi sem jel Evropo sovražiti. Godbe ne urnem, zabav ne maram. Ne pijem, ne plešem, se ne razumem na umetnost, edina knjiga, ki sem jo v svojem življenju prečital, je bila «Pot okoli sveta v osemdesetih dneh» ... Ženske me silno dolgočasijo. In tako sem se neki dan vkrcal na parnik in se odpeljal v Afriko. Sem tu že enajst let in zdi se mi, da sem srečen. Poglejte, v mojem zaznamku je slon, ki je tehtal 6000 kil, drugi, katerega okli sta imeli 120 kil, in še tretji, katerega šape so merile 35 cm v obsegu. Verjemite mi, da je to lepše kakor vse ženske in vse knjige sveta...
Sedela sva ob ognju, na katerem so pekli domačini divjo pegatko, ki jo je ustrelil Dinckel. Bose noge, život zavit v pisane rute, kakršne nosijo poglavarji, na glavi fes z dvema vrstama leopardovih zob, v roki lovski nož, brez katerega se ni, kakor je bilo podobno, nikoli odpravil iz koče — to je bil zares nenavaden in prevzemajoč pogled. Bilo je malone groteskno slišati besede iz brezkrvnih ust tega nenavadnega bitja.
Čez tri dni se mi je ta uganka pojasnila. Ko sem namreč videl Dinckla, kako se približa slonu na štiri metre,
kako se plazi skozi liane kakor kača, kako stopa skozi močvirje, ki v njem mrgoli krokodilov, kako prodira v jame, skrivališča škorpijonov in strupenih kač, sem naposled razumel, kako je mogel postati ta 52 kil težki moži-ček gospodar in malik divjih domačinov, ki občudujejo samo eno reč na svetu: pogum.
Francoz Dinckel oziroma «doktor Dinckel*, kakor mu pravijo domačini, se je že pred osmimi leti naselil v naj-samotncjšein kotu Afrike na meji republike Liberije. To je predel, kjer še zmerom živi dosti slonov, in Dinckel obrača vse svoje zanimanje na te velike zverine.
(Konec prihodnjič.)
Marija Majarjeva:
aVtvo
(Odlomek iz romana «Rudarska balada«.)
olg vojaški vlak je imel dve zastareli lokomotivi in same tovorne vozove, skromno okrašene s smrečjem. Mladi vojaki in rezervisti so se režali krepkim šalam ali pa spali. Samo nekoliko lahkomiselnikov je lovilo zrak pri vratih. Sedeli so na robil ined vrati in noge so jim bingljale iz voza.
Zunaj je bilo vse mirno in tiho. Nihče ni vedel, kam se vozimo. Nenadno se je v dogledni daljavi razpočil šrap-nel. Vojakom, ki so jim visele noge iz vagona, je priletela glina v obraz in prsi s tako silo, da so omahnili v znak in iskali železni drog nad glavo, da bi se prijeli, se vzdignili in skrili v gneči teles.
Vlak se je začel sunkoma ustavljati. Odbijači so trkali, bela para je zagrinjala lokomotivo. Speči vojaki so se prebudili.
»Fantje, smo že tum!«
Vsi so poskakali iz tovornih vozov. Nekateri so se vrgli ob tiru na tla, drugi so bežali in se hoteli skriti, toda kam? Kričanje se je mešalo s povelji. Zdajci so legli vsi na železniški nasip in se krili. Od ust do ust je šel ukaz poveljnika čete, naj strojevodja prvo zadeto lokomotivo odpne, z drugo pa naj požene vlak ritensko. Mladim vojakom je bilo, kakor da stoji vlak na robu prepada, kamor se bodo zdaj zdaj prevrnili.
Vzlic temu so z veseljem poskakali nazaj v vozove, nihče ni iskal svojega voza. Vzpenjali so se k vratom, se prijemali za drog in legli v temne kote. Zamudniki so se prijemali drug za drugega. Kmalu so zagatili vhode in niso mogli ne naprej, ne nazaj. Gneča je bila čedalje večja, neprestano so prihajali novi. Vlak se je že premikal. V zmedi in naglici se je začel pojavljati strah na človeških obrazih.
Najdalje od vlaka je zašel suh, dolg mož, kateremu je sedel nahrbtnik skoraj vrh pleč. Puška je bila spričo njegove dolžine smešno kratka. Natezal je dolge noge, kar je le mogel.
Tekel je, a se je večkrat spotaknil. Vlak se je pomikal čim dalje bolj hitro; vojak je zaostajal. Ni se bal. Poznal je še večje nevarnosti.
Zopet so se bližala vrata vagona; zgrabil je debelega vojaka pred seboj, ki se je zaman izkušal zavihteti v vagon, ker je bil pretežak, in ga tako rekoč vrgel v vlak. Suhi mož je pričakoval, da mu bo rešeni vojak podal roko iz vagona in mu pomagal priti gor. Toda ta je naglo izginil in drugi so kazali dolginu le hrbet.
Zdaj se je že moral sprijazniti s tem, da mu mož, vojak in prav za prav pri-
jatelj, ne bo več podal roke v pomoč. To izkušnjo s pozemeljskim človekom je pridejal k svojim prejšnjim izkušnjam. Medtem ga je došel tovorni voz; po stopnicah so se gnetli vojaki. Na koncu voza je štrlela čuvajnica, kamor se ni nihče upal, ker se je daleč videla. Vsi so se zatekli na pločnik in na stopnice, kjer so se čutili bolj varne. Zdelo se je, da tu ni več prostora niti za polovico podplata. Dolgin pa se je vendar prijel za oba droga pri vagonu in se držal kakor s kremplji in tako rekoč objemal vso to gručo moških teles.
Kolesa so ropotala, para je slabotno sikala. S polja so žvižgale nevidne krogle in trkale na stene tovornega vagona kakor nesramni obiskovalci.
Vagon je hitel in mahal z dolgim vojakom, kakor da se hoče otresti neljubega vsiljivca. Vojaku so se napenjale lakti kakor močne vrvi. Moč je polagoma izginjala iz njih in od krčev so mu otrpevale roke.
Gruča vojakov, ki so jih objemale te lakti, se je zibala kakor težka voda. Vojaki niso govorili, samo sopli so. Vsak je mislil samo nase in na svojo rešitev. Glave so se podzavestno umikale kroglam. Dolgin se ni premaknil niti za ped. Šele ko se je razletel nov šrapnel v dosegu roke, so izgubile njegove roke čut in se razklenile. Dolgi vojak je padel vznak in se kotalil po nasipu v škarpo. Voz je nad njim hreščal in škripal in se lomil. Nekaj kosov je zletelo čezenj, nobeden ga ni zadel. Vlak je vozil naprej.
Mož se je nezavesten zvalil v podol-gasto škarpo pod majhnim predorom, ki je šel skozi nasip. Zdaj je bil v tako varnem zavetju, da bi boljšega tudi pri vsej zavesti ne mogel najti. Nahrbtnik, ki mu je smešno bingljal med pleči, kadar je stal, mu je zdaj zdrsnil pod glavo in mu nadomestil blazino. Čepica mu je zlezla na oči, puška se je uprla tako, da mu je privzdignila hrbet.
Prebudil se je, ko je kihnil. Z očmi je iskal pot iz omotice. Toda vid pod čepico je našel le temo. Polagoma se je mož zavedel svojega položaja; roke so dotipale glino.
»Zasut?« je pomislil, zakaj v trenutku ni vedel, da ni več rudar, ampak vojak. Enkrat je že doživel tako prebujenje iz omedlevice v premogovniku. Preizkusil je poslušnost udov. Roka se je dvignila in porinila čepico z oči. Stebla zmrzle trave so bila debela kakor mreža rešetka. Ponovno kihanje mu je izčistilo možgane.
Kje je bil še pred trenutkom?
Držal se je za nekaj ... za vagon seveda!
Vzdignil je glavo in trava je postala takoj takšna, kakršna je bila navadno. V obokanem predorčku je odmevalo
šumenje, ki so ga povzročale njegove kretnje.
«To bi bilo v redu«, je pomislil, ko se je zavedel, da se mu po telesu spet pretaka kri. «Ampak — kaj sedaj? Ali naj čaka?»
Okroginokrog je bilo vse tiho. Streljalo se ni več. Nič se ni dogajalo. Samo sence vran so se tiho gibale.
Dočakal je večer in noč. Izvlekel je kos kruha in ga pojedel. Ko se mu je zdelo, da je noč že dovolj varna, se je začel plaziti ob nasipu.
V svitu zvezd jc videl nejasen obris. Tik proge? Bržkone čuvajnica! Od blizu je spoznal, da je od hišice ostalo po požaru samo ognjišče s podrtim dimnikom. Lezel je naprej.
«še dobro, da sem se v vlaku naspal«, je pomislil.
Plazil se je vso noč in počival v usadih tal. Ni se upal vstati, niti sključen hoditi. Neprestano je mislil na napad na vlak.
Vse ga je gnalo nazaj med ljudi, od katerih je bil odtrgan. Mislil je nanje s sočutjem, čeprav mu ni nihče izmed njih pomagal, ko je potreboval pomoči. Pozabil je na to, ali bolje, ni hotel na to misliti. Potrebno mu je bilo, da verjame ljudem in njihovim dobrim lastnostim.
«Ravno o pravem času sem zletel,« si je prigovarjal, «tistim, ki so se držali, se je bržčas slabše godilo kakor meni!«
V jutrnjem somraku je spoznal, da se je ponoči oddalil od železniške proge. Na obzorju je videl temno črto gozda. Tolažil se je, da bo med drevjem bolj varen, toda ko jc potem za vsakim drevesom slutil zasedo, si je samo želel, da bi bila okrog njega spet pregledna planjava.
Planjava je bila varnejša, četudi je imel pred očmi samo šope trave, ko je držal glavo prav pri tleh. Včasih se jc v zadnjem trenutku ognil ledeni luži. In čim dalje je lezel in čim dalje je trajala njegova negotovost, tem bolj je spoznaval razliko med zemeljsko površino in podzemljem.
Na površini se je čutil bolj ogroženega kakor pod zemljo. Tu je potreboval vid, toda njegov sluh in tip sta so pod zemljo bolj izurila. Pripognil se je torej pri vsakem šumu. Zdajci mu je tik glave priletela krogla. Takoj sc jo zagrebel in pokril z rušo.
Nekdo mora biti nekje, a on ni videl ničesar. Čakal je, sam ni streljal. «Če-mu? Zakaj?« si je mislil. «Če so naši, bi po nepotrebnem izvrtal komu luknjo v trebuh. Če so Rusi, bi mi tega ne odpustili. In jaz prav za prav nimam proti nikomur nič.«
Mirno je čakal. «Če bi me kdo udaril po gobcu, bi mu to takoj in pošteno vrnil, ampak tako na daljavo!« so so mu izvijale misli, kakor da nekomu ugovarja.
Še zmerom mu njegova glava ni znala pojasniti prehoda iz človeške soodgovornosti, , iz človeškega sočustvovanja in prijateljstva pod zemljo v človeško sovraštvo na zemlji...
C. P. Stamatov:
ZAKONCA
«Poslušaj, dragi, preden sva se poročila, sva govorila o ljubezni, o nezvestobi, /menila sva se, da si bova zmerom vse priznala. Spričo tako iskrenega odnosa lahko pride med nama do ločitve, nikoli pa ne do nenadnega, nepričakovanega udarca.
«Mi imaš kaj povedati?»
«Da.»
«AIi ni prezgodaj?*
«Nič strašnega. Ničesar ne razumem. Ti si pameten, razjasnil mi boš. Nič posebnega, gotovo ne bo dolgo trajalo, toda vznemirja mc.»
« Poslušam.*
»Ljubim te, srečna sem. A ne zadostuje mi več moje... tvoje... najino... Ali se ti ne zdi, da Gargov pogosto prihaja?*
«Kakšno vprašanje! To je vendar tvoj stari znanec!* «Pred poroko je malokdaj prišel k nam.»
«Ali ti je kaj pripovedoval?*
«Ne!»
»Torej ?»
«Sarna ne vem.*
»Zaljubljena si.*
«Bodi pameten! Nikoli bi te ne zamenjala niti z nujvečjirn človekom. Potreben si mi bolj ko zrak. Rekla sem mu, naj ne prihaja več.*
«Napravila si nepopravljivo napako. S tem le priznaš, da si zaljubljena.*
»Razumi, ne ljubim ga. Misel, da bi se me mogel dotakniti, me vznemirja. In trpim. Reši me! To je bolezen, ozdravi me!
»Ne morem. Naj bo to drama ali komedija, ne morem sodelovati v njej. Ostal bom za kulisami. Če se pokažem na odru. bom v vaju dveh vzbudil zlobo, v občinstvu smeh ali sožalje. Ljubim te in verujem. Bori se!
»Bojim se... In kaj neki je v njem?*
«Nekdo drug je.»
«Samo zaradi tega?*
»Da. Genialna slika nas ne moti, da bi ne mogli za trenutek pogledati navadne pokrajine. Tudi najbolj občutljiv požeruh si včasih zaželi vojaške čorbe... Toda oprosti, mudi se mi.*
*
«To imaš od svoje odkritosrčnosti! Hočem odvrniti od njega strašno nevarnost. On pa?... Verjame mi... Jaz pa sama sebi ne verjamem. Možje! Besnite zaradi nezvestobe, toda ničesar ne storite, da bi jo odvrnili. Kakšna brezbrižnost! Zanj je vse to nič?*
In tako se je prepričala, da je ne ljubi, ne ceni. Misli, da je lahkomiselna, nemara že nezvesta. Ali bi jo sicer mogel pustiti tako?	,
Drugi se ji je nehote pokazal pred očmi.
«Kako je nežen! Smatra me za nedostopno... Bori se!... Ako bi bilo to tako lahko, potlej bi bile vse žene poštene.* Obupana je sedla na zofo in onemoglo zajokala kakor otrok.
*
»Ej, Linočka, ali lahko mirno odidem?
«Žališ me. In niti ne vznemirjaš so!»
»Zgodilo se bo, kakor je pisano.
« Jasneje!*
»Postala mi boš nezvesta.*
»Ali imate sploh lahko boljše mnenje o nas?
»Fatalist sem. Če ne s tem, pa z drugim. Če ne zdaj. pa kasneje.*
»Misliš, da se lahko dam vsakemu.*
«Ne! Pa na svidenje!*
In jo objame.
»Čemu, čemu ga nisem zadržala?... Ni ostal. Važnejša mu je dediščina.
*
»Danes pridem.
Saša.*
Ura je enajst, še malo, pa bo tu.
ELI DA
MILA
-ljubijo celo najbolj razvajene iene
Bogata mehka pena blagodejno vpliva na nežno kožo.
Radi svoje izbrane sestavine potep-šujejo polt in negujejo kožo.	(W/ >^1
Obilni vonj ostane v milu do zadnjega 7 ostanka in se še dolgo občuti na koži.	'
ELI DA
CVETIC
posebno blago in učinkovito čudovitega vonja
Nervozna postaja. Odide v kuhin jo, čudi se, kako je sploh mogoče misliti na jelo. Vrne se v spalnico in iznova jo nekaj tira iz nje. Stopi v salon, na okrogli mizici — velika foto-gralija: Saša v fraku, ona v poročni obleki, z lasmi fleurs d'orange.
Na ulici kočija.
On.
Govori z nekom na dvorišču.
Glas tuj — boji se ga.
Vratu se odprejo.
Saša!...
In pade na kolena.
Ko bi jo hotel zadušiti, bi se ne branila.
«Kaj delaš, Linočka? Čakaj!... Pomiri se!... Nič strašnega se ni zgodilo...»
«Ne!... Ne!... Moraš me prezirati...»
«Pusti te neumnosti. Sedi! Mi zakonci smo kakor majhne trgovine z velikimi firmami. Ljubezen, zvestoba, dolžnosti
Tam gori v rebri je doma, pa kaj ko imajo pri hiši otrok v kakor orgle piščali, od odraslih do čisto majhnih, da jih je koča prepolna in se celo mati moti v imenih, kadar hoče katerega po imenu poklicati. Pa tudi zemlje ni, da bi si pridelali kruha doma: otroci hodijo k posestnikom za pastirje, ko pa malo odrasejo, so že za dninarje in za hlapce in dekle okoli po vaseh. Le Faniko je potegnilo v mesto.
Komaj je bila nekaj mesecev v mestu, že je pozabila na dom in se začela ozirati po tovarišicah, saj bi ji bilo sicer predolgočasno ob nedeljah popoldne. S tovarišicami pa je prišlu v družbo in si našla prijatelja, ki ga je vzljubila tako, da že ni mogla nič več prav misliti in delati, tako da jo je morala gospa, pri kateri je bila v službi, kar naprej karati. Nekaj časa je Fanika potrpela, saj je čutila, da je res kriva, ko je postala tako nerodna in pozabljiva. Nazadnje je pa vendarle začela ugovarjati, s čimer se je gospe še bolj zamerila. In ko je imela leto*, ji je gospa odpovedala, in Fanika je morala iz službe.
Seveda si je Fanika na moč prizadevala, da si poišče drugo službo, pa ni bila nikjer sprejeta. Kjerkoli se je oglasila, povsod jo je gospa premerila od nog do glave, nazadnje pa se ji je oko ustavilo ob pasu, in sodba je bila izrečena, da ni primerna za njeno službo. Fanika je skoraj obupala, edina sreča je bila, da je njen funt, njen prijatelj, ni zapustil. Tako si je morala poiskati pač pri nekih ženskah sobico iu prijatelj
prazna reklama. Vsi smo navadni grešniki. Ne obupuj, dragica!»
*
Tako se je polagoma pomirila. Često, ko si jo je pritisnil na prsi, je zašepetala: «Priznaj, da sem se borila.»
Postal je še nežnejši — izbrisal je to stran iž življenja.
Slika drugega ni več vznemirjala zakonskega miru.
Neki večer na zofi — presita in v prijetnem vzdušju sta molčala.
«Da!» je naenkrat izpregovorila Lina, «me žene smo ide-alnejše od vas.»
On jo vprašujoče pogleda.
«Kako to?»
«Tako. Ti si mi oprostil. Bodi prepričan — uko bi bil ti to napravil, bi ti nikoli ne oprostila. Nikoli!» je glasneje ponovila, kakor da bi bila užaljena.
Iz bolgarščine prevedla K. Špur in St. Atanasov.
ji je plačeval še skromno hrano, da d oteče njen čas, kajti tudi domov ni mogla, ni smela, saj bi jo tudi njena mati na prvi pogled spoznala in jo spodila od hiše.
Tako se je zgodilo, da je Fanika v porodnišnici povila krepkega sinka. Oba s prijateljem sta premišljevala, kako bi si uredila življenje. Samo malenkost bi potrebovala, da bi si opremila dom in se vzela, u te malenkosti nista mogla spraviti skupaj, ko ju je bilo seveda še strah, da bi potem ne dobila več oba primerne zaposlitve. Edino tako sta mogla živeti, če imata vsak svojo službieo. Fanika je bila bolj korajžna, vedno je silila, da bi ostal otrok pri njej, njen pre-udarnejši prijatelj pa ji ga je branil in zahteval, da ga da v rejo kam na deželo, kjer bosta rajši plačevala zanj. Tako se je tudi zgodilo, čeprav je Fanika jokala in naravnost tulila, ko se je morala ločiti od otroka.
Ko je bil otrok tako spravljen, ni bilo več zadržka, da bi Fanika ne dobila službe. Še srečo je imela: prišla je k bogati rodbini brez otrok, suj gospa ni marala otrok, ko sc je skoraj ves dan lišpalu, da je zvečer šla na ulico. Vsega je bilo v novi službi v izobilju, le dela tako malo. Fanika je imela skrbeti edinole za velikega psa s črnimi kodri. Tega je morala kopati, česati in voditi na izprehod. Ves svoj čas je morala žrtvovati temu psu. In res ga je negovala tako zvesto in vdano, da so se ji vsi čudili. Nihče pa ni vedel, da je negovala psa, ker pač lastnega otroka ni smela, ni mogla .. .
1’. Strmšek:
TISTA ?A M J K A
MENE — TEKEL — UPHARSIN
Največje arheološko odkritje v dvajsetem stoletju. Sveto pismo vendarle govori resnico.
Po razpravi Sira Leonarda Woolleya posnel Starogorski.
Približno na pol potu med Bagdadom iu Perzijskim zalivom, deset milj za-padno od sedanje struge Eufrata, sredi ubožnega, na pol puščavnega kraja, se dvigajo sredi ravnine nizki griči, podobni nekakšnim grobovom. Na j višjemu griču pravijo Arabci «Tel ul Ma-dayar», kar bi pomenilo »Šotorski jarek*. Pokrajina je enolična, nu vzhod je puščava z nekoliko palmami, proti zapadu se v daljavi vidijo razvaline nekakšnega stolpu ali gradu. Po ustnem izročilu so to ostanki mesta Eri-duu, «svetega mesta» Sumerijcev, torej razvaline najstarejšega mesta na svetu.
Že sredi 19. stoletja se je britanski konzul v Basriju E. F. Taylor, ki se je
ukvarjal tudi z arheološkimi študijami, zanimal za ta kraj. Izkopal je ondi glinaste tablice in iz napisov na njih razbral, da te razvaline niso nič drugega kakor ostanki mesta Ura, domovine Abrahamove. Takrat niso imeli tega posebno za mar. Ni bilo denarja, v Mezopotamiji pa so bili takrat neredi. Šele za časa svetovne vojne, ko je britanska vojska prišla v Mezopotamijo, so se jeli zanimati za te ostanke nekdanjosti. Začela so se izkopavanja, ki so takoj pokazala zanimive reči. Dolga leta so delali. Napori so imeli velik uspeh. Naj večji arheološki dogodek 20. stoletju je bil. ko so odkrili stari svetopisemski Ur iu njegovo več ko 5000 let staro kulturo, ki je bila že takrat na višji stopnji kakor staroegip-
tOvska in starogrška. Te najdbe so potrdile natančnost najstarejših svetopisemskih zapiskov, ki so v prvi knjigi Mojzesovi, imenovani «Genesis». Sir Leonard Woolley je opisal vse to prizadevanje v svojem velikem delu «Kal-dejski Ur», v delu, ki ni samo znanstveno poročilo, ampak tudi edina zgodovina prvega velikega razdobja človeštvu. Kaldejski Ur je svetopisemska domovina Abrahamova. Vesoljni potop je v resnici bil, seveda po pojmih takratne vesoljnosti. Našli so temelje babilonskega stolpa in čudovito bogastvo v grobnici kraljice Slmb-ad, ki je dragocenejša od Tutanchamonove. Iz teh najdb se da sklepati, kuko so pred 5000 leti živeli ljudje v tem velikem mestu.
Dvakrat dnevno po 3 minute pravilne nege - odločuje o usodi Vaših zob! Kdor zjutraj - zlasti pa zvečer - redno uporablja bargov Kalodont, skrbi za to, da ostanejo njegovi zobje ne samo bleščeče beli, temveč tudi brez zobnega kamna. Kajti le ^rgov Kalodont vsebuje v Jugoslaviji sulloricinoleat, ki uspešno deluje proti zobnemu kamnu. Zato uporabljajte samo Sargov Kalodont!
SARGOV
KALODONT
Proti zobnemu kamnu
Zasadi pa Gospod Bog ort o Edenu proti jugu in postavi nanj človeka, ki ga je bil upodobil ... In reka je tekla iz Edena in močila ta vrt, odtod se je pa delila in izlivala o štiri glavne reke ... Četrta reka je bil Eufrat.i>
Mojzes, I. knjiga, 2. pogl., 8., 10. in 14. vrsta.
Od vsega začetka krščanske civilizacije si je svet prizadeval, da najde raj, to je tisti kraj, kjer je bival Adam. Sveto pismo ga je približno označilo, Ono piše, da je bil ta kraj tam, kjer izvirajo štiri velike reke, Pishon, Gibon, Hidekel in — Eufrat. To je v Mezopotamiji med Tigrisom in Eufratom ter njunimi pritoki. Vse do dandanes se je o Eufratu ohranilo njegovo prastaro ime. Obilica vode, ki prinaša iz daljnih krajev naplavine, plodna zemlja, toplo podnebje, vse to so bili ugodni pogoji za naselitev. Vse civilizacije so nastajale ob rekah, blizu njih izlivov v morje. Tu, v Mezopotamiji, se je kon-
čala najprej tista geološka epoha, ko so se, kakor pravi Mojzesova knjiga »Ge-nesis* v I. poglavju, 9. vrsta, »zbrale vode na enem mestu in se je pokazala kopna zemlja*, in ko je zemlja »pognala travo, zelenjavo, ki rodi seme po svojem plemenu, in drevje, ki daje sadje, katerega seme je v njem po njegovem plemenu in po njegovih vrstah*.
Woolleyevu odprava je naletela nekako štiri milje od Ura na ostanke najbolj primitivne človeške naselbine. Izpod majhnega grička so izkopali ostanke kolibe, zgrajene iz blata, šibja in dreves. Tla so bila iz stlačene ilovice, ognjišče in lesena vrata pa na kameni-tih stožerih. Našli so vse polno čepinj, loncev in shrambo za živila, orodje iz kamnu, srpe iz močno ožgane gline — same dokaze prve kulture. Bilo je jasno, da so sc ti praprebivalci ukvarjali s poljedelstvom, da so že poznali domače živali in da so tudi že ribarili, kar so pričali najdeni primitivni trnki. Sodeč po odlomkih človeških kipov iz pečene gline, so ti pastirji ali ribiči svoje telo tetovirali ali pa barvali. Li-
špali so sc z ovratnicami iz žgane gline in z okraski iz kremena, ki so jih bur-vali.
Ur sum je mlajša naselbina, ki je zrastla na teh krajih pozneje. Postavili so ga priseljenci, za katere se pa ne ve, kdaj so se pojavili. Zgodovina jih imenuje Suinerijce. Kakor pravi sveto pismo, so prišli iz jutrnih krajev, to je z vzhoda, in se naselili v ravnini, imenovani Shinar, to je Babilon. Prinesli so v ta kraj svojo civilizacijo, ki je bila popolnejša od domače. Poznali so poljedelstvo in obdelavo kovin ter znali tudi pisati. Postavili so mesto Ur, ki je bilo zidano iz žgane gline in obdano z debelim obrambnim zidovjem. Domačini niso pobegnili, ker so pa bili daleč za njimi s svojo civilizacijo, so gotovo postali sužnji došlih gospodarjev. Arheologi so odkrili predmete njih kulture, pomešane s predmeti kulture Sumerij-cev: lonce, ki so že narejeni na lončarskem kolovratu, posode iz kamna in kovano orožje. Ta proces se kar naprej ponavlja v zgodovini: bolj civilizirano,
KLIŠEJE
ENO- IN VEČBARVNE
JUGOGRQFIKQ
LJUBLJANA, SV. PETRA NASIP 23
V
A
\J
U
j\j\j
Varuj se tuberkuloze!
Tuberkuloza je največji neprijatelj tvojega zdravja!
Zdravje je največji zaklad vsakega človeka! Človeško življenje je že tako in tako kratko in zvezano z vsemi, mogočimi nadlogami in tegobami, proti katerim se mora človek dan za dnem boriti. Ena največjih nadlog je bolezen, ki mu vznemirja lepo življenje. Ona ga uničuje in mu pretvarja življenje v muke in trpljenje. Ona upro-pašča cele družine.
Dognano je, da je največji neprijatelj človeške družbe huda in težka nalezljiva bolezen tuberkuloza (sušica, jetika).
Treba je torej v boj proti tuberkulozi!	V boj proti tuberkulozi	pomeni isto, kar v boj	proti prahu!
Uporabimo zatorej sredstva, s katerimi	se lahko odpravi prah	iz našega stanovanja,	urada, šole itd.
Ce pobrišemo prah, izginejo tudi tiste drobne klice, ki nam ugrabljajo roditelje, brate, sestre in otroke. Pa tudi pri tem moramo gledati, da uporabimo tako sredstvo, ki bo dodobra odpravilo prah iz hiše.
Če brišemo prah s cunjo ali če ga pometamo z navadnim omelom ali metlo, se vzdigne po hiši in si s tem nismo nič na boljšem, ampak smo si celo škodovali, ker smo pognali prah in z njim tudi bolezenske klice v zrak.
Z vdihavanjem pridejo te klice s prahom v	naše telo, kjer se po volji razvijajo, in mi smo	okuženi s tuberkulozo.
Edino pravo in res kaj vredno sredstvo	za temeljito odstranitev	prahu je preizkušeno	higiensko omelo	«lm-
pregno», ker ne vzdiguje prahu, ampak ga upija in s svojo kemično sestavo s klicami tuberkuloze vred zmelje v droben prašek, ki se potem kar otrese z omela!
Omelo «lmpregno» je nagrajeno z diplomami, zlatimi kolajnami in zlatim križcem v Londonu, Toulousi, Mantui, Bologni in Solunu.
Ministrstvo za socialno politiko in narodno zdravje priporoča z dopisom št. 17472/1930 omela «lmpregno» takole:
„!MPREGNO", tvornica higienskih omel, ZAGREB
Na Vašo prošnjo z dne 7. maja 1.1. priporoča ministrstvo na osnovi komisijskega poročila Centralnega higienskega zavoda omela iz tehle razlogov:
Omela «IMPREGNO» ustrezajo popolnoma svojemu namenu, ker zbirajo prah in ga ne vzdigujejo,-dobro čistijo tla, okna in hišno opravo, ker upijajo prah in suho nesnago;
kažejo na vse strani prednosti pred navadnim čiščenjem in v precejšnji meri ustrezajo higienskim pogojem

tehnično popolnejše ljudstvo si vselej podjarmi manj izobražena.
Ur se je dvigal, postajal vse mogočnejši. vse razkošnejši, nato pa je prišel — potop.
*
ln kipele so oocle presilno nad zemljo in visoko pokrile ose pore, ki so pod nebom. Petnajst komolcev visoko so vzkipele vode, in pore so bile zalile. Poginilo je vse meso, ki se je pibalo na zemlji, kar je bilo ptic in živali in zveri in vsa polazen, ki je lazila po zemlji, in vsak človek: ose, kar je imelo v nosnicah dih življenja, ose, kar je bilo na suhem, je pomrlo.»
Mojzes, 1. knjiga, 7. pogl., 2i., 22. in 23. vrsta.
Že davno je bilo utrjeno, da temelji legenda o «vesoljnem potopu*, o katerem pripoveduje sveto pismo, na suine-rijski legendi, ki je bila zapisana 2000 let pred Kr. in nekaj stoletij pred Abrahamom. Vendar so še pred kratkim dvomili, ali ima ta legenda tudi zgodovinsko podlago. Poleg svetega pisma govore tudi sumerijski zapiski na glinastih tablicah, da «je prišla povodenj in da je po povodnji kraljestvo zopet prišlo z nebes*. Znanost pa zahteva seveda materialnih dokazov.
Woolleyeva odprava je te dokaze našla. Sveto pismo res govori o resničnem »vesoljnem potopu* po pojmih takratnega vesoljstva. Leta 1927.—28. in 1928.—29. so pri izkopavanju v globini 9 do 12 metrov našli sloj, ki je bil pomešan z različnimi razbitimi predmeti, a nato zopet sloj mulja poltretji meter na debelo. To je nesporno naplavina, ki jo je bila prinesla voda s seboj. Iz tega se da sklepati, kako globoka je morala biti voda, da je torej povodenj, ki je pustila ta mulj, morala biti silno velika. A še nekaj važnejšega priča ta sloj. On označuje mejo med dvema popolnoma različnima kulturama. Civilizacija pod tem slojem nima nobene zveze s civilizacijo, ki je nad tem slojem.
To so dejstva, ki pričajo, kakor pravi Leonard VVoollev, da je velika povodenj, ki jo popisujeta sveto pismo in sumerijska kronika na glinastih ploščah, v resnici bila in da je to tisti svetopisemski »vesoljni potop*. Seveda, ta potop ni bil splošen, vesoljni, ampak le lokalna katastrofa, omejena na dolenji tok Eufrata in Tigrisa, ki sta zalila zemljo okoli 640 km v dolžino in 160 km v širino. Ondotnim prebivalcem pa se je zdel to seveda ves svet in povodenj vesoljni potop. »Vse, kur je imelo v nosnicah dih življenja, je poginilo*, piše Mojzesova knjiga. Gotovo je, da so pri tej povodnji poginili vsi prebivalci ob reki. Po sumerijski kroniki so
se nekatera mesta, ki so bila zavarovana z zidovjem in zidana kot akropola na višjih krajih, rešila pred po-vodnjijo, tako da je ostala potem samo še njih civilizacija. Za arheologijo je bila doslej velika uganka, kako je nenadoma prenehalo barvano lončarstvo, produkt prasumerijske civilizacije, ki je bilo razširjeno po vseh ondotnih krajih. Woolleyevo odkritje rešuje tudi to uganko: ljudi, ki so ustvarili barvano lončarstvo, ni bilo več, ker so vsi utonili.
*
ln rekli so drup drugemu: dajmo, naredimo opeko in jo izžgimo z opiljeni, in rabili so opeko namesto kamenja in zemeljsko smolo namesto malte.*
Mojzes, I. knjiga, II. pogl.,
3. vrsta. -
Po povodnji je nastalo močno iu veliko kraljestvo, ki mu je bil Ur prestolnica. Woolleyeva odprava je do leta 1929. do kraja odkrila to mesto in izločila vse, kar so napravile poznejše kulture. Odkrila je reči, o katerih Woolley pravi, da so »zrevolucioni-rale naše pojme o najbolj zgodnji civilizaciji sveta*. Vse to so našli v grobovih kraljev Ura in je presegalo s svojo stvarno in znanstveno vrednostjo vsa dotedanja odkritja iz grobov egiptovskih kraljev. V teh grobovih so pokopavali vladarje od leta 3300. do 3200.
Ji
jasli...
Hi
ih
Si!!!
:::::::::::::::::::::::::::::

:::::::
IP!'
BOGATO IZBIRO VSAKOVRSTNIH KOLEDARJEV
Vam nudi lahko samo litografija
ČE/HAliK
M Ml
cjLjulljana, O^tisLa ulica st. t> — I^elc-jcu st. 2.5—
ki je vodilna jugoslovanska tovarna koledarjev
*
Oddična bideJLauu. in nitke, cene phesmeiap MaJco/^cvi ZaAievujte. o&isk našega. Zastopnika. da. se phephiiate o phednostiA. oko kupite no\ai>.nost od. p\ouiuuydLca.
pred Kr. Sodobni tehniki arheologije je uspelo, da so se ohranili vsi predmeti, ki so bili najdeni v grobovih.
Središče najdišč so grobovi kralja A-bar-gija in njegove žene, kraljice Shub-ad. V posebnih grobovih je bilo z njima pokopano tudi njuno spremstvo — kraljevi dostojanstveniki, kraljičine dvorjanke in kruljcvska osebna straža z vsem dvornim inventarjem vred. Vsi ti so šli prostovoljno v smrt s svojima vladarjema. Zakaj po nazira-nju tiste dobe so vladarji s smrtjo postali bogovi in njih spremstvo jih je spremljalo tudi v njih posmrtno življenje.
Grob kralja in kraljice je izdelan iz kamna, kakršnega ni na vsem mezopotamskem svetu. Našla se je tudi lončena posoda, ki je iz daljne Perzije, ki je bila torej od daleč prinesena, kar je tudi dokaz visoke stopnje civilizacije. Mrtvec je nesel s seboj vse, kar je imel. Moški obleko in orožje, ženske ves nakit in toaletni pribor. Vselej pa seveda tudi svoj pečatnik iz žgane gline. Trupla so bila položena na stran, v boku in kolenih nekoliko upognjena, kakor bi spala. Roke so bile položene k obrazu in so držale pred usti čašo, ki je bila bržkone napolnjena z vodo. Ta položaj trupel je viden v vseh grobovih. Vse to priča, da so ljudje verovali v posmrtno življenje. Vendar niso našli ničesar, kar bi to vero potrjevalo. Niti v eni krsti niso našli nobene podobe, nobenega simbola ali ornamentu religioznega značaja. Kaj je pokojnik mislil o svetu, v katerega odhaja, torej ni znano.
V	grobu kralja A-bar-gija so dobili azen bukrenega orožja tudi umetno iz
delano zlato bodalo z držajem iz la-pisluzurja, okrašenim z zlatimi ornamenti, in zlato tuljavo, okrašeno z ornamenti trave. Poleg tega so našli tudi mizico iz zlata v obliki skrinje, okrašeno s spiralnimi ornamenti. V miznici so bili različni toaletni predmeti: škarjice, nožič in svinčnik, vse iz zluta.
V	kraljičini grobnici so našli najprej trupla desetih njenih dvorjank, katerih trupla so bila lepo razvrščena v dve vrsti. Na glavah so imele lepotičje iz zlata in lapislazurja, karneole in lepo izrezljane ovratnice. Ob njih so ležali ostanki harfe. Les je sicer strohnel, ali okraski so ostali, tako da se je dala harfa lahko rekonstruirati. Zgornji leseni lok harfe je bil okovan z zlatom, strune pa so bile napete na zlatih žebljih. Zvočnica je bila okrašena z mozaikom iz rdečega kamna, lapislazurja in iz bele bisernice. Spredaj se je končavala v okrasek, ki je predočeval bikovo glavo. Glava je bila zlata, oči pa iz dragu-
Brez težav
deluje Darmol. K temu prijofnost pri uporabi: nobenega kuhanja čajev,niti požiranja k rogljič In ne grenkih soli. Darmol ie okusen kakor čokolada. Ne poskušajte z nepreizkušenimi preparati, temveč uredite svojo prebavo z dobrim odvajalnim
5oTir]'JOm V3235HA
----gm „, v,,b likinuh
Ijev. Poleg harfe je ležal okostnjak harfinistke z zlatim okraskom na glavi.
Ob vhodu v grobnico so dobili ostanke nosilnice, ki se je tudi lepo dala rekonstruirati. Bila je lesena in okrašena ob robovih z rdečim, belim in modrim mozaikom.
V	stenah ob straneh so bile iz zlata izdelane tri levje glave z grivo iz lapislazurja in bisernice. Spredaj so bile glavice levinj iz srebra. Pri nosilnici sta ležala okostnjaka dveh oslov in njuna gonjača s čolnom, ki je imel na vrhu oslička iz zlata, lepo realistično modeliranega. Našli so tudi dobro ohranjeno ploščo nekakšne igre, ki spominja na šah, potem mnogo orožja in orodja ter nekoliko zlatih žagic, dlet, velikih posod iz sivega kamna, dolge cevke iz zlata, s katerimi so srebali pijačo, in ostanke velike omare, okrašene z mozaikom, kjer je bržkone bila shranjena obleka.
V	drugem delu grobnice so bila trupla šestih vojakov v bakrenih čeladah, položena v dve vrsti. Poleg njih dva voza z velikimi kolesi in pred vsakim vozom okostje treh volov. Voza sta bila lesena, kripta voza pa okrašena z žlahtnim kamenjem. Platišča koles so imela usnjene obroče.
Vse to so bili šele prvi prostori kraljevske grobnice. Blizu vladarskih grobov je ležalo zopet devet ženskih trupel. Na glavah so imele bogat okrasek iz bisernega zrnja, lapislazurja in kar-neola. Na tem okrasku so visele paličke iz zlata v obliki bukovega listja. V uhljih so imele velike zlate uhane v obliki mesečnega srpa, na glavi srebrne glavnike okrašene na vrhu s cvetjem in zlatimi listi, in bisernice, okoli vratu pa ovratnice iz zlata in lapislazurja. Tu so ležali tudi ostanki vojakov, ki so v
rokah držali vsak po štiri kopja z zlatimi bodeži, dva sta pa imela vsak po štiri srebrna kopja. Poleg enega so našli še ostanke bakrenega ščita, na katerem sta bila upodobljena dva leva, ki mrcvarita dva človeka. Nad glavami dvorjank je bila zopet obešena harfa. Ob zid je bila prislonjena druga harfa z mozaikom, ki kaže groteskne prizore iz živalskega sveta. Woolley pravi, da je humor teh prizorov porazen, tako redek je v leseni stroki umetnosti. Gracija, skladnost in finesa so v njem. To so najdragocenejši ostanki iz tistih časov, po katerih se lahko ceni visoka stopnja sumerijske umetnosti.
Naposled so arheologi stopili v kraljevo in kraljičino grobnico. V kraljevi grobnici so razen kraljevega pečatnika našli dva modela barke. Eden, bakreni model, je bil uničen, a srebrni je ostal ohranjen. Model je dolg 60 cm, ima visok krov in pet sedežev. Vesla imajo obliko listja. Ta tip čolnov in bark še dandanes plove po spodnjem Eufratu. Poleg kraljičinega trupla so našli pečatnik iz lapislazurja, ki je vanj vrezano ime Shub-ad. Kraljica je ležala z zlato čašo v roki. Zgornji del trupla je bil čisto upognjen pod težo bisernega zrnja iz zlata, srebra, karneola, ahata in lapislazurja. Dolge vrvice biserov so ji visele okrog vratu kako plašč. Okrog vratu je imela zlate amulete v obliki ribe. Okrasek na glavi je bil še dragocenejši kakor pri dvorjankah. Baza mu je bila široka zlata lenta. Kakor so z analizo dognali, je bil ves ta okrasek pritrjen na lasulji. Ves nakit ima obliko listja in cvetja in spominja na »nevestin venec*, ki ga imajo po nekaterih krajih neveste pri poroki, samo da je tu vse iz zlata in srebra.
Zjutraj seveda, posebno pa zvečer:
Chlorodont-zobna pasta
V laseh je imela kraljica — kakor bi dandanes- rekli — »španski glavnik). Sir Arthur Keith, britanski arheolog, je na osnovi odliva njene lobanje nu-tunko rekonstruiral kraljičino obličje, žensko sumerijskega tipa. Poleg kraljice je ležal kraljevski diadem, srebrna in zlata posoda, srebrni stoli, svetilke in vse polno školjk. Take školjke so našli tudi v drugih ženskih grobovih. Analiza je dognala, da so bile v školjkah kosinetične potrebščine: šrrtinke in vonjave. Školjke v kraljičinem grobu so bile iz srebra iu zlata. Tudi umetno plastično figuro so našli, ki kaže ovna, o katerem govori biblija, kako se je z rogovi zapletel v grmovje, ko je hotel Abraham darovati sina Izaka.
Mozaik, najden v grobnici kraljice Shub-ad, je doslej najstarejša slikarska umetnina. Te slike prikazujejo večni pioblem človeštva: mir in vojsko.
Ena slika kaže kralja z njegovo družino, kako piruje. Vsi sede za mižami. Moški imajo kožnate pasove, zgornji del telesa pa je gol. V kotu stoji harfi-nistka in brenka na harfo, kraj nje stoji pevka z rokami na prsih in poje. Sluge prinašajo jedila na mize: koze in ribe. Eden kar omahuje, tako težko nosi. Druga slika predočuje kralja v bojnem vozu, za njim gre falanga vojščakov, težko oboroženih z bakrenimi čeladami, čisto takimi, kakršne so našli v grobovih. Vojščaki so oblečeni v dolge, raše-vinaste plašče, kakršne še dandanes nosijo pastirji v Anatoliji. V rokah drže sekire. Pred njimi drevijo kohorte lahke pehote s kratkimi sulicami zu golimi sovražniki, ki pred njimi bežijo ali pa pobiti padajo. Tretji mozaik predočuje bojni voz, ki ga ravna vojščak, a drugi meče sulice na četo vojščakov, ki preplašeni bežijo na vse strani, ko vidijo, kako drugi padajo.
Pri vseh teh truplih, najdenih v kraljevskih grobnicah, ni opaziti nobene smrtne borbe. Komplicirani okrasek na glavah dvorjanov ni niti najmanj v neredu. Podoba je, da so vsi ti pokojniki šli v grobnico živi, kjer so popili po predpisih pogrebnega obreda pijačo, ki jih je mirno zazibala v večni sen. Pri nekem ženskem okostnjaku so opazili nekaj pretresljivega: njeno truplo namreč ni imelo navadne srebrne vrvice za lase na glavi, pač pa je bila ta vrvica le|K> zložena poleg njenega trupla. Bržkone jo je, preden je zaspala, spravila v žep ali je pa poslednjo ceremonijo v življenju malo zamudila iu hitela, pa je v naglici vtaknila vrvico v žep. Tkanina oblek je strohnela, samo pod neko težko kamnitno posodo se je še ohranil kos
tkanine. Analiza je ugotovila, da so bile ženske oblečene v rdečo volneno tkanino z dolgimi rokavi, ki so se pri zapestju zapenjali z zaponkami kakor rokavice. Vse te tako oblečene dame, okrašene s srebrom in pretkane z zlatem, gotovo niso bile sužnje, ampak dostojanstvenice, ki so v bogatih oblekah in v največjem sijaju prišle prostovoljno in po posebnem obredu v to grobnico, trdno prepričane, du odhajajo s tega sveta na drugi svet, iz službe zemeljskega bogu v službo bogu v drugih sferah.
Vse do nedavnega so mislili, da je egipčanska civilizacija najstarejša na svetu. Ali okoli leta 3500. pred Kr., ko je bil Ur v vsem svojem sijaju, je bil Egipt še barbarski svet. Zdaj vemo, da so vse te stare kulture: egipčanska, asirska, babilonska, hebrejska iu feni-čanska naslednice kulture starih Su-merijcev.
*
«/n rekli so: Pojdimo, zgrudimo si mesto in stolp, ki mu bo vrh segal do neba, in naredimo si ime, da se ne razkropimo po ose j zemlji.»
Mojzes, I. knjiga, tl. pogl., 4. vrsta.
Zdaj je odkrito vse mesto Ur. Bilo je obdano z zidovjem, visokim do 8 metrov, pri temelju pa s 23 metrov debelim. Notranji del zidu je bil sezidan iz nežgane glinaste opeke, zunanji sloj pa z žgano opeko in zalit s smolo. V severnovzhodnem kotu je bil «Zig-gurat», kar pomeni v su-merijskem jeziku «Nebeška gora» ali «Božja gora«. Ta «Ziggurat» je prav gotovo svetopisemski babilonski stolp in največja stavba, ki jo je poznal takratni svet. Zgradba je bila 60 metrov dolga, široka pa 45 metrov. Dvigala se je 21 metrov visoko. Bila je posvečena boginji meseca. Strokovnjaki trdijo, da je to najoriginalnejši arhitektonski spomenik iz starih časov in da so ga zgradili arhitekti-umetniki.
«Ko smo začeli izkopavati njegovo zidovje,)) pripoveduje Sir Leonard Wool-ley, »se naša mnenja o njegovi zasnovi izprva niso ujemala. Potem šele smo ugotovili, da zgradba ni bila zasnovana v ravnih črtah, ampak v bistro preračunanih vijugah. Zidovje ne kaže samo lahne krivulje po dolžini, ampak je tudi črta od vrha pa vse do temelja malo konveksna. Arhitekt je- hotel ustvariti optično iluzijo, ki so jo končno oživo-tvorili grški arhitekti atenskega Parte-nona s tem, da so ustvarili privid mo-
či. Drugače bi se namreč stavbna gmota z geometrijsko ravnimi črtami slabo in neskladno ujemala. Vsa osnova te stavbe je višek arhitekture. Spretno so zasnovana posamezna nadstropja. Boki zidov vodijo pogled kvišku in k središču, ostri koti stopnišč naglašajo kote zidin in obračajo pozornost k najvišjemu svetišču, ki je bilo žarišče stavbe. Te črte so sekale horizontale teras in delile stavbo v nadstropja. Da bi dojeni še krepkeje izrazil, je arhitekt razločno pobarval posamezne pasove stavbe. Nad spodnjimi deli, ki so bili črni. je bil rdeč pas, svetišče na vrhu je bilo zgrajeno iz modrih keramičnih opek. krov svetišča pa je bil najbrže pozlačen. Te barve so poleg estetske funkcije imele tudi svoj simbolični pomen in so označevale vesolje: črno — podzemlje, škrlatno — zemljo, modro nebo in zluto — sonce. Ziggurat in vse ostale zgradbe v Uru kažejo sledove kanalizacije, zbiranje vode in viseče vrtove. Tu se je odigraval najvažnejši del življenja starega sveta, svetopisemske epohe. Če se človek poglobi v to bajno sliko, so morale nuditi slovesnosti, ko se je duhovništvo v svojih blestečih oblekah vzpenjalo kvišku po stopnicah tja na zlato-modro svetišče, božanske prizore. Zdaj si torej lahko razlagamo Jakobovo vizijo o lestvici, ki jo je videl v sanjah prislonjeno na nebo in po kateri so odhajali in prihajali angeli...
Vse do VI. stoletja pr. Kr. je bil Ur osrednje mesto. Nato se je zgodil veliki politični potres, o katerem govori prerok Danijel v svojih knjigah. Prišli so Perzijci in porušili Belizzarjevo kraljestvo. Perzijski vojščaki so mesto oplenili in ga zažgali, ker je bilo že davno prej izgubilo svojo moč. Po V. stoletju pr. Kr. se za Ur več ne ve. Pozabljeno je celo njegovo ime. V njegovih razvalinah so se nastanile sove in šakali. Vse do nedavna so Arabci mimogrede postavljali tu svoje šotore, ne sluteči, da je tu živel Abraham, od katerega izvira njih rod.
Vsaka ci\ ilizacija prej ali slej doživi čas usode, ko ji nevidna roka zapiše: Mene — tekel — upharsin.
Bolniki so povsod. Zato je nujno potrebno, da se pazi na urejeno prebavo. Zdravniki priporočajo D a r m o 1 odraslim in otrokom. Tudi pri večkratni uporabi ne pride v navado. Uporabljajte pri zaprtju dobro odvajalno sredstvo D a r m o 1. Dobi se v vseh lekarnah.	Reg. 25.801/37.
»Prijatelj« izhaja vsakega 5. v mesecu. Rokopisi se ne vračajo.	Odgovorni urednik Emil Podkrajšek v Ljubljani.
Naročnina je:	Letno 12 številk revije »Prijatelj« Din 62-—,	Uredništvo in uprava v Ljubljani, Dalmatinova ul. 8/1. Tol. 21-32.
Če so plačuje v obrokih, je četitlelna naročnina.................- Pl n 'fi'	Tisk Delniške tiskarne d. d. Predstavnik: Ivan Ovsenik v Ljubljani.
polletna naročnini	....	, :t -
Prenevarno.
Nu velesejmu imajo daljnogled /a opazovanje zvezd. Mimo pride starejša zakonska dvojica s kmetov in mož reče: »Kaj pa se tu vidi?*
»Venera v vsej svoji krasoti*, pove lastnik daljnogleda.
Takoj prime žena moža za rokav in ogorčeno reče:
«Tega pa ne boš gledal, Tone!* Spomin.
»Kakšno dragocenost pa hranite v svojem medaljonu?*
«Las svojega moža.*
«Kako pa to? Saj je še živ!*
«Res je. Samo lus nima nič več.*
Poravnava.
»Kaj pa je poravnava?*
«Denarna vsota, ki jo dobi človek, če sc odreče kakšnim pravicam.*
«Tako?... Ali ne pravijo temu tudi dota?*
Galanten mož.
»Zehaš? je vzkliknila ženica možu. ki so se mu sredi njenega vnetega pripovedovanja odprla lista do ušes.
«Nikar so ne jezi, draga*, jo je potolažil mož. »Takole je: mož in žena sta eno. Jaz se pa zmerom dolgočasim, kadar sem sam.*
Slikovito.
«Ko sva se pred letom dni zadnjič videla, si mi tožil, da tičiš čez glavo v dolgovih. No, ali si zdaj na boljšem, ko si dobil službo? Ali si se že otresel dolgov?*
»Da, približno do popka.*
Nemogoče.
«Vaše zdravje se boljša. Kmalu se boste spet smejali.*
«0, ne, tisto pa ne.»
»Zakaj ne?»
«Saj ležim tu zaradi tega, ker sem se smehljal dekletu, ki ni bilo moje.*
V zakonu.
«Samo enkrat, kar sem oženjen, sva bila z ženo istih misli.*
»In kdaj je bilo to?»
»Pri nas je gorelo in oba hkrati sva hotela iti iz hiše.*
V modernih časih.
»Vaša hči ima tudi črne lase kakor vi, gospa?* vpraša soseda gospo Dre-tovo.
«Nc vem. Pred pol ure je šla k Iri-zerju.*
Pes.
»Zakaj se pa tako bojite psa? Saj morate vendar vedeti, da pes, ki laja, ne grize.*
»Jaz že vem, toda kdo ve, ali ve to pes?*
Pri zdravniku.
Zdravnik je preiskal bolnico, /.majal z glavo, poklical njenega moža v stran in rekel:
«Veste, gospod Dobravec, tale vaša žena mi nič kaj ne ugaja ...»
»Meni tudi ne*, je soglašal mož, »ampak navsezadnje je pridna ženska in za otroke skrbi in gospodinjstvo ima \ redu, torej ka j . ..»
Zvestoba.
Mlad trgovski potnik se je vrnil po dvomesečnem potovanju domov. Žena ga je iskreno sprejela. Govorila sta o svoji veliki ljubezni in zvestobi ter zaspala šele dolgo po polnoči.
Zgodaj zjutraj je prišel pismonoša z brzojavko in močno pozvonil. Mlada zakonca sta se prebudila iz trdnega spanja. Še vsa zaspana je žena za-k ričala:
»Jezes, mož se vrača!«
Zaspani soprog je planil s postelje in skočil skozi okno.
Naročnike, ki naročnine še niso poravnali, prosimo, da še danes nakažejo ves zaostanek.
Veramon-ovitek
z 2 tabletama
Ta zavojček zmore odslej vsakdo. Prosimo napravite poizkus in prepričali se boste o naglem uči n kp pri glavobolu, zobobolu In bolečinah zaradi ran.
VERAMON
LfcftehAmj^
Cevke z 10 in 20 tabletami.
Ovitek z 2 tabletama
OkI>, reg. pod S. Kr. !n.409 od 4. X. 1937
Pozor na otroke.
«Torej brž, brž! Ladko, pospravi takoj igrače in liajdi v posteljo!*
»No, no, mama, ti govoriš z menoj skoraj tako kakor z očetom!*
Preizkušnja.
Gostilničar Tomaž je poljubil pravkar v službo sprejeto natakarico, ko je prihajala iz kleti. Njegova žena ga je kajpak prijela in zavpila:
«Kaj pa počenjaš?*
«Nič,» je odgovoril Tomaž, «jaz ji še ne zaupam! Zato sem hotel podu-hati. ali ni pila v kleti vina.«
Junak.
«Ko sem te jemala za moža, sem mislila, du si pogumen človek.*
«To so mi rekli takrat tudi vsi moji znanci.*
Pozor na besede.
»Ko sem bila toliko stara, kakor si ti, mi moja mama ni dovolila, da bi ostajala zvečer tako dolgo zunaj, kakor ostajaš ti!« je dejala gospa Korenova svoji hčerki.
«No, to si imela pa čudno mater!« je zavihala nos hčerka.
«Molči!» je zavpila gospa Korenova. »Jaz. sem imela boljšo mater kakor ti!»
Vsak po svoje.
«Kako moreš trditi, da se ženiš tz ljubezni, ko ima tvoja nevesta milijon?«
»No, in kaj? Mar se človek ne more zaljubiti v milijon?«
IN SNEG
ZA DEZ, BLATO
68991 -BO 1|
Praktični otroški pol-škornji iz pume. podloženi s toplo podlogo Prav lahko se o-buvajo m sezuvajo
28731-635
48322-646
Otroške snežke 1 iz gume, podlo- j' žene s toplo pod- lij logo. Zapenjajo M se na gumbe
Čeveljčki na vezavo izdelani iz la-, kirane gume z močnim gumijastim podplatom Ne prepuščajo vode in stanejo samo Din 15.-, 19,- in 25.-.
38152-651
Za otroke so galoše najpotrebnejša obutev V njih lahko ponosijo staro obutev in imajo vkljub temu noge suhe. Za majhne otroke stanejo Din 19.— za večje Din 25,—
GOSPODINJE. Tl ČEVLJI SE VAM ZARES SPLAČAJO!
Tudi najsiromašnejša Jugoslovanka se zamore obuti za malo denarja z našimi gumijastimi čevlji Izdelali smo jih iz črne gume s ojačenimi posameznimi deli, da bj čim dalje in bolje služili Od Din 49.-— smo jih znižali na Din 39 —
46342-609
SEDAJ
Tople žepe iz volnenega sukna na gumb, z elastičnim gumijastim podplatom. Otroške stanejo Din 19.—. ženske Din 25— moške ^^^^Din 29 —
28632-625
98991-6!
Praktične otroške snežke za zimsko in blatno vreme Zapenjajo se na zaponko
Zenski pol
iz lakira-ne gume z močnim gumijastim podplatom in nizko peto So nepremočljivi in trpežni Zamenjajo popolnoma usnjene čevlje
78155-657
Zenske galoše s široko peto. v katero dobro sede vsak čevelj Podaljšan okrasni jezik varuje nogavice pred dežjem in blatom
nppB68295-6602
^	Elegantni ženski
polčevlji iz lakirane gume. okrašeni z imitacijo kačje kože. s polvisoko peto, ter neraz-trgljivim in nepremočljivim podplatom
ŠKORNJI
GENERAL
SEDAJ
Manine K.ular a- sneg 111 i 181111 »HhKm
brozga. Vam m potrebno Skrbet;	za zdravje svojih £hh5hBb0
uh
vremenu obujete v
nase nepremočljive	",
gumijaste škornje lu-
m	V
top-	^mA
Inn,
Noge	™
bodo	vedno
suhe in	tople	98991-693
Prej so stale
Din 59.-. 69.-, 79.-. Sedaj stanejo Din 39.-. 49.-. 59
Elegantne snežke iz lakirane gume podložene s toplo flanelo. Imamo tri vrste; visoke čez gležnje, do gležnjev in nizke