Političen list za slovenski narod. Po pošti prejemali velja: Za eelo loto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld., za en mesce 1 gld. 40 kr. V administraciji prejemati veljil: Za celo leto 12 gld., za pol leta 6 gld., za četrt leta 3 gld., za en mesec 1 gld. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gld. 20 kr. več na leto. Posamezne številko veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2. Naznanila (inserati) se sprejemajo in volja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat; 12 kr. če se tiska dvakrat; 15 kr., čo so tiska trikrat. Pri vočkratnctn tiskanji so cena primerno zmanjša. Rokopisi so no vračajo, nefrankovana pisma so ne sprejemajo. Vredništvo je v Semeniškili ulicah h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob l/a6. uri popoludne. Štev. V Ljubljani, v četrtek 24. februvarija 1887. Letiails Niti Nemec, niti Slovan, ampak Avstriia. S hrupno radostjo so pozdravljali avstrijski narodi dobo, v kteri so se razdrobile absolutizmu vezi, ko se je tudi po Avstriji vsepovsod razlegala beseda: prostost in podložnim kazala lepšo prihodnost. S šumnim veseljem, navdušenja in upa polni so avstrijski narodi sprejeli zakone, ki so jim zagotavljali ustavno življenje, ker ne bo več ena volja veljala, ampak podložni skupno z vladarjem dajali si postave. Prvi šum se je kmalo polegel, navdušenje potihnilo; zlati gradovi, ki so si jih narodi zidali v sanjah, se niso hotli pokazati; no, zato, ker bi ne bilo ustavno življenje korak k boljšemu, ampak zato, ker se je ustava rabila v zlo. Nnjsilneji vdarec, ki ga je dobila v ustavnem življenji svojem država, je1 Beustov dualizem, ki je razdvojil enotno mogočno Avstrijo v dve polovici. Pri tem so se državniki spomnili le enega naroda in mu dali pravice, a drugih so pozabili in od tedaj je ustavno življenje res na papirji, a kako da se vrši v javnem življenji, vsak dan sami vidimo in skušamo. Zato se je polegel ogenj navdušenja iu pustil za seboj le kup pepela, v kterem so pokopane nade avstrijskega narodov, ki so jih navdajale ob preporodu naše države. Vsem narodom so bile obljubljene enake pravice, a teh pravic do danes niso vsi narodi deležni iu posebno je slovanski narod v Avstriji narod preziran, zlasti po liberalni vladi in vendar je bil vedno vdan svojemu cesarju. Ves čas ustavnega življenja tirjamo Slovani svoje pravice; prosimo uradnikov našega jezika zmožnih in pošiljajo nam tuje, še celo škofov nam ne privoščijo takih, ki bi znali govoriti s svojimi podložnimi! Ali se ne rogajo s takimi čini naši nasprotniki vsemu ustavnemu in postavnemu vadanju? Da, resnične so besede Schoppenhauer-jeve, kterih je omenil kuez Liechtenstein v svojem govoru v deželnem zboru štajarskem. Mi argumentujemo ne toliko z umom, kolikor z voljo. „Stat pro ratioue voluntas", pravi enako Rimec. Še tisti, ki so nam bolj pravični, u. pr. konservativni Nemci, še ti nam Slovanom ne privošijo enakih pravic zato, ker to pravica tirja, marveč samo zato, ker to zahteva duh časa, ker Slovani pridejo do pravic prej ali slej, naj se jim v tem še tako kamen meče pod noge. Plemeniti Liechtenstein je namreč tako govoril, a govorjenje ni bilo popolno plemenito. Pravico vsem enako, tako tirja krščanski, tako državni zakon, zato naj jo imajo vsi, ne pa zato, ker to tirja duh časa, ker to zahtevajo slučajno obstoječe razmere. S krpanjem od slučaja za slučaj se nič ne opravi; po večno veljavnih zakonih ravnati se vselej in povsod, s tem se dosežejo povoljni vspehi. Vendar h koncu knez to popravi, ker pravi, da Nemci nimamo Slovanov poleg sebe podložnih, ampak za sosede. Ni govoril brez vzroka teh besedi Nemcem, ki so res do sedaj Slovanom gospodovali, kakor svojim podložnim, ne pa enakopravnim sosedom v državi. Toda kaj se hoče? Natorni zakoni se vedno vrše po svojem od Stvarnika si določenem potu; božje in uatorne postave no delajo razločka med ljudmi, kakor človeške. — Zato naj se slovanski nasprotniki še tako trudijo; ves njih trud je zastonj; zadnja leta nas uče, da tudi v Avstriji gre Slovan na dan; lahko rečemo ponosni s pesnikom: „Mi vstajamo!" Da, Slovani vstajamo v Avstriji in tirjamo odločno svojih pravic. A ne boj se, Avstrija, vsta-jajočih Slovanov. Strah, ki so si ga ustvarili Nemci z besedo „panslavizem", je prazen strah, kakor Slovenci pravimo: v sredi votel, okoli kraja ga pa nič ni. Slovani vstajamo, a ne tirjamo za se nobene prednosti, nobenega gospodstva, kakor to tirjajo v Avstriji Nemci in Madjari. Ne, gospodstva željen ni Slovan. Mi vstajamo, mi hočemo imeti le kratene pravice, mi kličemo z apostolom: „Daj nazaj, kar ni tvojega"! Dajte nazaj, kar ste nam po krivici vzeli. In to tirjamo s popolno pravico, ker smo po ustavi enakopravni vsem drugim narodom, mi tirjamo svojo pravice, ker nečemo biti narod sužnjev! Slovaui ne tirjamo slovanske Avstrije, kakor Nemci, ki vpijejo: Nemško Avstrijo, ali pa nobene! In vendar bi za tako zahtevo v Avstriji Slovani imeli večo pravico, kakor Nemci. Že po svojem številu v Avstriji „največ sveta sinom sliši Slave", pa tudi zato. ker mi še le vstajamo, to se pravi, slovanski narod je mlad, toraj v cvetu svoje moči. Ni bila sicer za Slovane častna primera, ktero je omenil Liechtenstein v svojem imenovanem govoru, pa je bila pomenljiva. Primerjal je namreč Slovane rastočemu in hitro razvijajočemu se otroku, kteremu je s tesnimi hlačami malo pomagano, ker jih prehitro strga in novih potrebuje. S tem Nemec sam spričuje, da res Slovani vstajamo in rastemo. Dasi bi toraj po svojem številu iu po svoji mladeniški moči smeli Slovani z večo pravico nego li Nemci ali Ogri tirjati slovansko Avstrijo, povdarjam, da mi tega ne tirjamo; mi zahtevamo in sicer strogo in odločno le pravično Avstrijo, enako pravično vsem svojim narodom. Ali s tem morda tirjamo kaj preveč, ali morda za Avstrijo kaj slabega, njenemu obstanku nevarnega? Ali ni resnica ravno nasprotna? Mi zahtevamo pravično Avstrijo. In ali ni pravica podlaga kraljestvom ? Kdor toraj želi cesarstvu avstrijskemu trdne in stalno podlage, isti poganja naj se za pravico. Ker mi Avstrijski Slovani hočemo in želimo mogočno, trdno Avstrijo, zato tirjamo za vse narode enake pravice. In ker jih drugi narodi imajo, le Slovani ne, zato z vsemi postavnimi pripomočki delajmo na to, da tudi Slovani pridemo do svojih. Ker potem bodo vsi narodi zadovoljui, v zadovoljnosti podložnih pa je uajveča moč države. Nezadovoljnost nasproti pa še ni nikdar kaj prida rodila. Da, mi vstajamo in prej ali slej bo imela slovanska beseda mogočen vpliv v naši državi; marsi-kedaj bo ona odločevala osodo državno. In to je, česar se naši Nemci tako silno boje, da bi jim Slovani gospodovali. Tako jim je otrpnil čut za pravico, da si pravičnega gospodovalca skoraj misliti ne morejo. Krivice, ki so jih v vseh stoletjih delali Nemci Slovanom, jim sedaj kaže njih vest in bojijo se, da jim bodo Slovani z enakim povračevali. Toda Nemci, ne bojte se tega, ne bojte se naše osvete! Knez Liechtenstein je govoril v večkrat imenovanem LISTEK. 0 galskih grobeh na Dolenjskem. ii. Železo v teh grobeh je vse tako dobro ohranjeno skoraj kot novo, eni noži so imeli obročke na koncu za privezavanje; platnico so bile rožene ali košene in so se na nekterih nožeh še poznale. Take so prve galske najdbe na Kranjskem. Galci so keltski rod, kteri so stanovali na južnem Francoskem in Švicarskem, iu se tudi tam enakih starin veliko najde. Od Rimljanov čedalje bolj preganjani, so prišli v naše kraje, kjer so se roparski bojevali. Imeli so vse boljše orožje, kot pa tukaj poprej bivajoči Kelti, kteri mečev niti poznali niso. Le kak poglavar nosil je kaka dva čevlja dolg nož, ki je bil nekoliko kriv, in še ti se prav redko najdejo. Drug galski sled sem našel zopet na čuden način. Dne 27. avgusta 1885 sera prišel pregledavat na Valično vas Zagradske župnije, kjer so velike rimske zasipline. Viditi je, da jo tam stalo več rimskih zidanih hiš. Pregledal sem nekoliko okolico in kmalo vidim, da bi se vtegnilo morebiti kaj znamenitega najti. Najbolj všeč mi je bil svet na neki njivi, kjer je rastla detelja. Hudo me je mikalo na to njivo, zato grem in prosim posestnika naj mi pusti deteljo pokositi in potem na njivi kopati. Posestnik mi to brž dovoli. Bilo je ravno pred poludnem. Hitro grem po vasi in dobim šest mož, samih gospodarjev, čudna se mi je zdela ta vas, da nič fantov nimajo za delo. Popoludne brž začnemo s košnjo, na kar znesemo pokošeno deteljo gospodarju domu, ker ni bilo daleč. Ko je bila njiva prazna, jeli smo precej kopati, iu smo kmalo prišli na grobe. Bili so galski. Dobili smo dva meča, sulico, velikansk nož, več lepih igel, lep bronast pas iu več drobnarij. Na tej njivi je bilo veliko grobov ali večina praznih. Prazni grobi so bili bolj rimskim podobni, toda rimski niso bili, ker ni bilo v nobonem nič denarja in tudi svetilnic ne. Pač pa je bilo več lončenih posod v grobeh, toda vse razbito, pepela in kosti pa nič. Grob ni bil noben dva čevlja globok, tri čevlje noben dolg. Po mojih mislih so to galski grobi iz dobe ravno pred prihodom Rimljanov v te kraje. Ko so se pa Rimljani tukaj naselili, so takoj sezidali več hiš, kar so na podrtiuah in velikih za-siplinah še današnji dan dobro pozna. Po mojih mislih je na tem kraji še mnogo znamenitih starin skritih, kajti težko se najde tak prostor, kakor je ta, kjer je šla nekdaj cesta od Krke in Ljubljane čez vas. Ker je bila pa cesta težavna, kajti Valičnavas je precej na hribu, na peščenem, kamuitnem prostoru, so pa pozneje ceste spodaj po ravnini naredili. Prav ondi našel se je benečausk zlat iz 14. stoletja, kterega sem potem nekenm imenitnemu gospodu v Ljubljani dal. Jako rad bi ta kraj bolj natančno preiskal, kajti prav trdno upam, tam še obilno znamenitih reči najti. Ako bo le mogoče, hočem letos to storiti. Na dveh krajih ua Kranjskem našle so se toraj galsko starine, ki so veliko lepše od keltskih in rimskih. Najti jih je pa težko, kajti najmanjšega sledu ni poznati, kje da bi bili galski grobi, potem naj jih pa človek išče! Jaz sem jih našel le po srečnem primerljeju in upam še v kakem kraju na te znamenite in skrite grobe naleteti. Prav veliko mi pri tem pomaga praktična skušnja, da hi]a». kraj spoznam, ali bo ali ne. J. Pečnj*; govoru proti koncu, da kakor ima vsak narod svoje plemstvo, tako je tudi med narodi neko plemstvo, ktero eden narod dviga uad druge. In knez hoče, da naj bode med narodi nemški narod plemenit. Ta zahteva je popolno krivična. Nemški narod ne more biti plemenit, no more biti vzor drugim narodom, ker je že mnogokrat druge narode krivično zatiral. Krivično zatiranje pa ni lastno plemenitemu narodu; nemški narod je s svojim ravnanjem to pravico zapravil. Toraj naj si prizadeva krivico popraviti, ne pa gospodstvo zahtevati. Zato, ne boj se, Avstrija, vstajajočih Slovanov 1 Mi smo ti v vsih časih, tudi najburnejših in za tvoj obstanek odločujočih, stali zvesti na strani; za tvoje vladarje smo radi prelivali svojo kri iu žrtvovali svoje imetje, da-si smo bili narod vedno zatirani. Ne bojte se vstajajočih Slovanov, vi Nemci. Slovani hočemo, kakor do sedaj v zatiranji, tako tudi pozneje, ko pridemo do svojih pravic, biti plemeniti narod. Iu takemu narodu je lastno, da ne povračuje enakega z enakim, krivice s krivico; ne, mi imamo čut v svojem srcu, ki se mu pravi ljubezen iu ta čut nam oblažuje krščanska naša vera; zato ne bojte se naše osvete; saj naš pesnik pravi: Osveta naj 3lovanska Ljubezen bo krščanska! Da, to nam bo vzor in skušali ga bomo vresničiti. Zato, Avstrija, če hočeš biti močna in mogočna, zadovolji narode, daj vsakemu svoje in potem smeš mirno čakati dogodkov, ki imajo priti, ker tudi o b času sile bodo tvoja nepremagljiva moč: zadovoljni tvoji podložni! V tem smislu kličem Avstriji s pesuikom: Pcpelni dan ni dan več tvoj, Tvoj jo — vstajenja dan ! Vojska ali mir? i. To vprašanje je še vedno na dnevnem redu; reši ga navadno vsak po svojih mislih —- zuabiti tudi nekoliko po svojih željah. Kaj pak, da na takih osobnih razsodbah ni veliko ležeče, ali eua bo le resnična, toraj ne škoduje, če vse poznamo ter jih primerjaje si sami svojo sodbo napravimo, Oujmo, kako o tem sodi nek častnik avstrijske armade: Vojaški krogi so prav za trdno prepričani, da ne bo dolgo, ko bomo imeli z Rusi vojsko. Rusija se že tri mesece oborožuje in to ob avstro-ruski meji, kjer bo nekega dne, kedar se bo zadosti močno čutila, Galicijo in Bukovino kar preplavila s kozaki. Pri nas še nikdo ne misli na kake vojne priprave, kar sicer še ni ravno velika napaka, kajti Avstrija jo sedaj tako vravnana, da svoje vojne moči lahko že v nekterih dneh skupaj spravi, Rusija potrebuje pa več tednov za to. Ali ta popustljivost se uam utegne vendar kedaj silno vtepati, če bi nas namreč Rusija v Galiciji in Bukovini res s kozaki prehitela, da bi ne mogli tukaj svojih mož skupaj spraviti ter za vojsko vrediti; obe omenjeni pokrajini štejete 150.000 mož. Za toliko mož bi bila oslabljena naša armada, če bi se ji Rus na nagloma polastil, ker bi potem ne mogli iz teh dežel vojakov dobiti. To je pa ravno toliko vredno, kakor bi bila Avstrija žo prav dobro tepena. Rusko preplavljenje teh dežel bi nam bilo toraj v jako veliko škodo in tudi nevarno. Da se to zabrani, mora Avstrija že sedaj skrbeti, da se bo v deželo prodirajočim kozakom ustavljala, kar bo najuspešneje mogla. Za to bo treba zlasti konjike in topništvo po Galiciji in v Bukovini pomnožiti. Deset konjiških brigad ob ruski meji od Krakovega pa do Oernovic razpostavljenih in z ravno tolikanj jež-baterijami bi bilo vsakemu ruskemu navalu vsaj za prvi trenutek kos. Nastavile naj bi se v Trzebiniji, Krakovem, Jaroslavu, Ravi - Ruski, So-kalu, Brodyju, Zaloscah, SkalatH, Ozortkovem in v Oeruovicah. Zarad tega pa ni treba misliti, da sedaj v Galiciji nimamo prav nič vojakov. O pač jih je in šo precej. Devet konjiških polkov jo ondi in pa štiri jež-baterije. Le-te bi bilo toraj le še za kakih jednajst konjiških, recimo huzarskih polkov pomnožiti, kterim bi se dalo kakih šest jež-baterij za podporo in vse bi bilo v redu. Vse druge postaje bile bi prav blizo skupaj, lo od Krakovega pa do Jaroslava bi bilo precej daleč, kar pa nič ne de, kajti na tem kraji imamo proti Rusiji izvrstne naravne meje. Dve globoki reki, ki ste tudi precej široki, nas stražiti. Visla in Sau mejita ondi Avstrijo iu Rusijo in ondi bi ne bilo druzega treba, kakor le nekaj dobrih strelcev na straže, kterim bi se nekaj težkih baterij dodalo in stvar bi bila v redu. Brez mostov Rusi ne morejo preko nobene omenjenih dveh rek, kajti široki ste po 200 do 400 metrov, globoki pa od poldruzega do tri metre. Za stražo ob obeh rekah bi ne potrebovali več nego tri batalijone pešcev, tri težke baterije in dva eškadrona konjikov; vsi ti bi se morali razdeliti v male gruče in bi morali posebno na brode in druge prelaze dobro paziti, potem naj se pa le pridrve gospodje kozaki, kedar jim drago, se bodo že spodobno sprejeli. Dolgo čakali ne bodo iu če nas letos ne pridejo obiskat, prišli bodo izvestno drugo ali pa tretje leto od sedaj. Hraiiilniriii regulativ. iridobi, obrača pa za režijo in za rezervni zaklad. Iu to je še vedno ugodneje, kakor pa pri eskomptnih jaukah, ktere po 3°/0 vloge sprejemajo, pri eskompto-vanju si pa redno po 5 ali tudi 6°/0 jemljejo. Sploh bi bilo hranilnicam le tedaj mogoče obresti in druge stroške na hipotekarne posojila znižati, če bi se hipotekami dolgovi s pomočjo države pokrili, t. j., če bi vse dosedanje hipotekarue dolgove država prevzela na amortizacijo, malemu kmetu pa ob enem zmožnost odvzela, nove hipotekarne dolgove delati. Država naj bi izdala za nje dolžna ali zastavna pisma na jako nizke obresti. To bi utegnilo obresti še najpreje iu uajgotoveje znižati. Regulativ, po kterem hranilnice še dandanes delujejo, je že star in sedanjim razmeram prav nikakor primeren. Hrauiluice so dandanes najimenit-neji zavod vsega našega kredita in denarnega prometa. Treba je toraj, da so pred vsem v razmerah današnjega časa. Dela bo tukaj obilno iu pa tudi splačalo se bo, toda le odlašati ga nikar. Prijatelji c. kr. dvornega sovetnika Jurija Lieu-bacher-ja nismo, ker tudi on naš ni, zlasti pa še v narodnostnih zadevah ne, vendar pripoznati moramo, da jo je mož dobro pogodil s svojim predlogom v državnem zboru, da bi bilo hranilnice treba pre-osnovati, ker take, kakor so dandanes, nič več ne ugajajo občnim potrebam. Kmetije propadajo druga za drugo, denarja je sicer dosti na posodbo, toda izposojevanje njegovo iz hranilnic je združeno z velikimi stroški in sitnostmi. Prav je toraj storil Lienbacher, da je s svojimi tovariši predlagal, oziroma nasvetoval v državnem zboru sledeč načrt: „Visoka zbornica naj sklene: 1. C. kr. vladi se naroča, predložiti načrt postave, po kteri se bodo hranilnice današnjim razmeram primerno vravnale tako, da bodo obresti pri hipotekaruih posojilih zdatno znižale. 2. Ta predlog naj se izroči odseku obstoječem iz 24 mož, kteri naj ga pretresajo in naj potem o svojih ukrepih sporočajo." Ali bo Lienbacher s svojim predlogom tudi dosegel, kar namerava, to se danes pač šo ne more reči: da; pa tudi ne: da ne! Skoraj vso hranilnice določujejo obresti za posojila po obrestih in po množini dohajajočih jim denarnih vlog, ktere so pa zopet navadno odvisne od razmer časa. Vsakdo nam bo rad verjel, da je ni hranilnice ua svetu, ki bi ceneje denar na posodo dajala, kakor pa ga sama sprejema. Oe pa ona vlogam obresti bolj zmanjša, kakor so navadne obresti v dotičnem okraju, se pa zopet nevarnosti razpostavi, da ji vloge izostanejo, posebno če "hranilnica sama ni na izredno trdnih nogah. Mnogo je denarnih mož, ki rajše svoje novce v hranilnici nalože, kakor pa jih dajo za vrednostne papirje, če so obresti prve in drugih le količkaj v ugodnem razmerji, ker dobro vedo, da jim v hranilnici gibanje borznih valov ne more do živega, pri vrednostnih papirjih pa lahko kar čez noč prav veliko zgubijo. Za nakup državnih papirjev bi se taki denarni možje še le tedaj odločili, če bi se, recimo, državna renta obrestovala po 5°/0, hranilnica bi pa od vlog dajala le po 3l/s0/0 ali k večemu po 49/0- Poslednje obresti bi bile pa že toliko zapeljive zarad svoje varnosti, da bi marsikdo rajši denar po 4% v hranilnici naložil, kakor pa po 5°/0 nakupil državne rente. Kakor toraj rečeno, po 4°/0 si di'i človek še dopasti, ker vč, da je denar dobro spravljen in da ga ima vsak dan na razpolaganje. To je faktor, ki je že vreden tveganja 1%. Oe bi pa hranilnice vloge le po 3% ali še slabeje obrestovale, bi se jim takoj število vlog zmanjšalo, da, popolnoma bi se jim vsušilo; posebno kar večjih vlog od 100 ua kviško, bi prav nobene več ne dobilo, ker bi si kapitalisti rajši rente za nje nakupili; kar bi se jim bilo bati zgube na spremembi kurza, bi pridobili na večjih obrestih. Lienbacher hranilnicam tudi očita, da jemljo pri posojilih prevelike obresti, kar je razvidno iz tega, da jim vkljub režije in zakladanja rezervnega zaklada še vedno velik dobiček ostaja, kar je tudi res. Hranilnice dotično preostanke navadno porabijo za dobrodelne namene, dostikrat se pa tudi strankarska politika s tistimi podpira. V tem oziru bi bilo pač prav, če bi se kaj vkreuilo, kar bi tako postopanje hranilnic zdatno ali pa popolnoma oviralo. Razlika obresti pri hranilnicah znaša navadno po l°/0- 0e hrauilnica po 4% vloge sprejema, navadno po 5% posojila daje. 1 °/0, ki ga pri tem Politični pregled. V Ljubljani, 24. februvarija. Notranje dežele. V drugi polovici meseca marca, dne 17. ali 18., popelje se cesarjcvič Rudolf v Berolin na devetdesetletnico nemškega cesarja Viljema. Dne 22. marca praznovali bodo v nemški cesarski družini 90. rojstni dan cesarja Viljema. Slavnost bo menda pristopna le najbolj prijateljskim krogom in je vdeležitev avstrijskega eesarjeviča tem bolj pomenljiva. Razprave o trgovinski zvezi med Avstrijo iu Rumunijo so blezo še vedno ondi, kjer so bile lansko leto. Rumunci zahtevajo dvoje: prvič vsako-jake carine prost uvoz rumunske živine in rumun-skega žita v avstro-ogerske pokrajine; drugič pa, da naj se na nektere izdelke avstro-ogerske obrt-nije, ki se tudi že v Rumuniji izdelujejo, naloži pri uvozu v Rumunijo varstvena carina. Avstrija pa ne mara ne prvega in ne druzega, kar ima tudi popolnoma prav. Uvozu rumunske živine v Avstrijo se najhuje upirajo Poljaki iu Madjari, da jim gre domača živina bolje spod rok. Rumunci zopet pa trdijo, da nimajo prav nobenega veselja za sklepanje trgovinske pogodbe, če jim Avstro-ogerska ne dovoli carine prostega uvoza živine in žita v naše dežele. Vsakdo bo sprevidel, da sta tu dve nasprotji, kakor hrib in dolina, ali črno in belo, ter jih ne bode lahko poravnati. Rumunski narod in trgovci so sploh tega mnenja, da niti treba ni kake trgovinske pogodbe sklepati in naj rumunska vlada le kar naprej še tako pobira carino od blaga iz Avstro-ogerske prihajojočega na podlagi svojega avtonomnega tarifa, kakor jo je do sedaj. Ministri so pa druzih misli, če tudi ne vsi istih. Minister Stourdza, ki je bil v tej zadevi že večkrat na Dunaji, trdi, da bi bilo najbolje, če bi Rumunija prijenjala, kar je tudi res. Ministerski predsednik Bratiano ima pa žo bolj trdo glavo, kajti nikakor mu neče v glavo, zakaj bi morala ravno Rumunija prijenjati. Naj počaka, da bo nekoliko stareji, morda se mu potem oči odpro, da bo videl, zakaj. Kamora je pa odločno proti temu, da bi se kaka trgovinska pogodba sklepala. Nekteri poslanci so že celo vlado obžalovali, da se je z Avstrijo sploh v kako razprave spuščala. Poprejšnji ministerski predsednik Kogelniceanu je tudi odločno proti sklepanju kake pogodbe, dokler se ne dovoli prost uvoz rumunskim pridelkom na Ogersko. Za to je najbolje, da se sploh vse razprave takoj končajo in našim delegatom ni več treba na Dunaj hoditi." Iz tega je pač videti, da no bo tako lahko imenovane pogodbe skleniti, kakor bi si človek na prvi pogled mislil. O hrvaški regnikolarni deputaciji prinesel je „Obzor" nekaj zanimivih, toda jako žalostnih vesti. Po tistih se Madjarji odločno brauijo priznati, a) da bi bila hrvaščina izključljivo uradni jezik pri skupuih uradih; b) da bi bil banus odgovoren za izvršitev pogodbe; c) enakost obeh držav (Hrvaške in Ogersko); d) označevanje skupnih uradov, kot take, in e) izključitev madjarske zastave kot znamenje državne, med obema kraljevinama sklenjene skupnosti. To so zapreko, zarad ktorih se meuda tudi letos ne bodo šo Hrvatom želje spolnile, kakor bi jih sami radi. Za to pa tudi hrvaška deputacija ne bo madjarskih nasprotnih predlogov sprejela, temveč bo o taistih napravila v deželni zbor poročilo, kar bo popolnoma prav iu v rosnici tudi še najbolje, kar se bo sploh storiti dalo. Naj potem hrvaški deželni zbor sklene, kar hoče. Tiste točke pa, v kterih se bo sporazuinljenje doseglo, se bodo pa v dotičuein poročilu naštele. Koliko da morejo vredne biti, ue bo težko uganiti, ako pomislimo, da so jih Madjari že sedaj dovolili. Mogoče je pa tudi, da se razprave obeh deputacij še poprej pretrgajo, preden bo poročilo za deželni zbor izdelano. V tem slučaji razrušil se bo pa tudi deželni zbor, kakor hitro bo sprejel postavo o petletni dobi mandatov. Tisza se še ni določil, kaj bi bilo bolje. Prej ko no se bo po tem ravnal, ali bo večina sprejela ma-djarske protipredloge ali ne. Vnanje države. Bolgarija iu nihče drugi je vzrok, da so se dobre razmere med Rusi in Nemci kar čez noč tako, skoraj bi rekli do zmrzlina ohladile. Nekaj časa je bilo res videti, kakor bi se Rusi za to postajo na poti iz Moskve v Carigrad ne brigali kaj prida. Toda to ni bilo druzega, kakor optična prevara, kajti Rus bi rajše zgubil marsikaj druzega, če bi do tega prišlo, kakor pa Bolgarijo. Da pa tako dolgo nima proste roke ondi, dokler so avstrijski bajoneti blizo iu dokler ti nimajo posebnega opravka, ve Rusija prav dobro in je za to sklenila na to delati, da se bo avstrijska pozornost kam drugam obrnila. Zato bi bil pa edino le kak boj med Nemci iu Francozi sposoben, kajti Avstrija bi morala takoj svojo pozornost nanj obrniti, ker tako zahteva avstro-nemška zveza. Avstrija bi se v tem slučaji — tako sodijo Rusi — ne mogla Rusiji upirati, če bi se ta v Bolgarijo pomaknila. Ostal bi potem le še John Buli, ki bi se utegnil za Bolgare potegniti, ali o tem Rus že sedaj dobro v^, da se ne bo, če tudi ima v smislu Bero-linske pogodbe svoje pravice za to. Toda kaj se John Buli za tiste briga. On bo najprvo vprašal, ali mu kaže kaj dobička pri vsem tem in ko se bo prepričal, da uič, bo pustil Bolgarijo ondi, kjer je, in bo Rus lahko z njo naredil, kar mu bo drago. Da bi se mu pa morda onemogla Turčija upirala, na to Rusija že prav nič ne misli. Turčija ima mnogo druzih in večjih skrbi. Rusom se toraj res ni druzega bati glede neomejenega postopanja v Bolgariji, kakor Avstrije in to bo skušala na Nemškem zaplesti, da bo sama na jugu proste roke dobila. — Tako sedaj pišejo mnogi listi in — znali bi prav imeti. Da Rusija Carigrada spred oči še ni spustila in ga ne bode, je gotovo; k temu ji je pa pokorna Bolgarija z iztočno Rumelijo potrebna, toraj tudi z vsem na to dela, da ji ta pot odprta ostane, bodisi že njeno delovanje šumeče, t. j. rožljanje z orožjem ali tihotno - sumljiva molčečnost. Nova cerkvena postava na Nemškem obsega petero članov. Škofoma v Osnabrilcku in v Limburgu dovoljuje se vsakemu v svoji škofiji ustanovitev seminarjev, v kterem se bodo duhovni ved-nostno izgojevali. Omejitev v cerkveni postavi lanskega leta, po kteri so se smeli v semenišča le tisti sprejemati, ki so v dotičnem okrožji doma, za ktero je bilo semenišče ustanovljeno, se je odpravila. Postava dotikajoča se izobraženja in umeščevanja duhovnikov se je toliko spremenila, da bo imela država le še takrat pravico ugovarjati, kedar se ji bo na-svetoval kot kandidat, o kterem bi država sumničila, da bi zarad raznih civilnih vzrokov ne bil sposoben za nasvetovano mesto. Dalje država tudi ne bo nič več zadržavala, da bi se župnije ne omislile s potrebnimi duhovniki. Ce bi bil kak duhovnik obsojen v ječo, ali na izgubo častnih pravic ter bi zgubi sposobnost za poslovanje v javnih uradih, s tem ni še vtemeljena pravoveljavna zguba njegove službe. Enako se je odpravila postava, po kteri so morali višji duhovni cerkvene disciplinarno določbe naznanjati vrhovnemu predsedniku državne sodnije, kakor tudi postava o mejah , do kterih namreč sega pravica rabe cerkvenega strahovanja. Le § 1 te postave ostane še veljaven, ki tako strahovanje omejuje lo na cerkveno polje, kar se pa tiče strahovauja na telesu, premoženji, prostosti in časti, jih pa zabra-njuje. Postava o duhovskih redovih in kongregaeijah se bo toliko spremenila in spopoluila, da se po dovoljenji državnega ministerstva lahko zopet vsi tisti redovi vpeljejo, ki se posvete dušnemu pastirstvu, ali izvršujejo dela krščanskega usmiljenja ali pa se odlikujejo po spodbudnem življenji. Redovom in kon-gregacijam se tudi lahko dovoli ustanovitev šol za izobraževanje misijonarjev v inostranstvu. Vladna vtemeljitev te nove postave posebno povdarja, da ji je bilo pred vsem na tem ležeče, da utrdi dobre razmere med državo in njeuimi katoliškimi podaniki v zadovoljnost obeh. Vlada toraj ni le dovolila, kar je obetala 3. iu 23. aprila 1886, ampak je želji papeževi nasproti prišla ter tudi druge reči sprejela v okrožje porazumljevalnih obravnav. Francozje opazujejo z veliko opreznostjo nemško volilno gibanje in, ako ne lažejo, pravijo, da vse želi septenatu zmago, da bo vsaj konec nepotrebnih razburjevalnih novic o vojnih pripravah, na ktere Bismark sedaj svoje cipe lovi, ki mu bodo septenat volile. Prav blagodejno vplival je po deželi •članek, ki ga je Bruseljski „Nord" prinesel, da bi namreč Rusija v slučaju francosko-nemške vojsko Francozom na pomoč prišla, če bi Bismark nameraval Francijo kot velesilo popolno v tla pomandrati. Francoski politični krogi iz tega sklepajo, da bi bila Rusija pri volji, s Francosko skleniti nekako zvezo ua medsobojuo garancijo sedanjega posestva, in da bo druga drugi pomagala, ako bi se kaka tretja država drznila, prvi ali drugi kaj odkrehniti. Uradni krogi pa vse to prav trdovratno tajč, češ, kaj bi nam pač taka zveza pomagala, ako bi nam zaveznik še le tedaj ua pomoč prišel, ko bi nam že voda v grlo tekla. Izvirni dopisi. Iz Trsta, 1. februvarija. Na6 katoličane razun Avstrije med vsemi druzimi državami gotovo najbolj zanima Italija in sicer zarad tega. ker ima v 'timu vidni namestnik Kristusov svoj sedež. — S jozornimi očmi opazujemo toraj razmere v sosednjem craljestvu. Žalibog, da ž njimi nikakor ne moremo jiti zadovoljni, ker stanje sv. Očeta je postalo neznosno. „Italia unita" — to jo bil klic, ki je pred 17 leti prešinjal mlado in staro na apeninskem polotoku. — Ta klic provzročil je, da so za orožje grabili stari republikanci, kakor tudi golobradi mladenči. Prodrli so v večno mesto in zvršeno je bilo delo. Tisočletnega posestnika Kviriuala so pregnali ter potisnili ga v vatikan, a iz kvirinala gospoduje kralj zedinjeni Italiji. Tako imamo toraj dva vrhovna gospodarja v jednem mestu. To ni naravno in prav zarad tega pa postaja položaj papežev leto za letom težavniši. „Moč pred pravico" — „volja naroda največa postava" — „izvršeno delo je vir prava" — to so načela, po kterih se dandanes snujejo in ohranjujejo države. Se ve da to niso krščanska, ampak pagan-ska načela brez vse pravice. S temi in jednakimi izgovori prikrivajo svoje krivice moderni uovošegni državniki. Italijanski politiki pa niso še s tem zadovoljni, da so razrušili starodavno državo papeževo, ampak oni se še dandanes trudijo in belijo glavo, kako da bi se popolnoma iznebili papeža. Ako jo sakrilegij vzetje Rima jim še ni dosti, ampak leto za letom nadevajo sakrilegij na sakrilegij. Vsem nam je dobro znano, da je lani požrešna laška vlada konliscirala posestva propagande t. j. zavoda, iz kojega se vsako leto pošilja lepo število blagovestnikov, kteri s križem v roki razširjajo po daljnih pagauskih krajih sveto vero in ž njo vred krščansko omiko. Kaj naj porečemo o tem činu ali boljše o tem zločinu? Slovar naš zato nima primernega izraza, a s tujo besedo rečeno: to je največi barbarizem! Zato pa so tudi sv. Oče slovesno oporekali; le škoda, da je ta glasen protest našel tako malo odmeva v katoliških srcih pri krščanskih vladah. — Pograbili so Italijani mnogo slavnih samostanov, kjer so nekdaj umetnost ljubeči mnihi spretno sukali čopič ali pa so s trudom pre-pisavali spomenike slovstvene Rimljanov in Grkov. — In kjer so še pred malo leti Bogu posvečene device iz nedolžnih grl svojih pele hvalo in čast Bogu, tam sedaj divje preklinjajo surovi vojaki ali pa delajo zločinci nove peklenske naklepe! Je-li se to strinja s kulturo? Kaj pa porečejo prijatelji umetnosti in starino-slovja k temu, da se v glavnem mestu vsega kristi-janstva podirajo stoletni spomeniki in mesto njih postavljajo moderne hiše! Ni še dolgo, ko smo čitali, da so podrli staro in ljudstvu priljubljeno cerkvico za to, da so tam postavili svojemu kralju — konjske hleve! Iu te dni smo brali, da mislijo v večnem mostu postaviti spomenik zloglasnemu ateistu! Da, lo krepko naprej na potu to prosvete! Akp vse to nekoliko prevdariino, pač se ne bomo čudili, da peša nravnost, peša tudi prava umetnost in peša omika. Kakošna je moderna italijanska poezija? Carducci — ljubljenec današnjega občinstva — je brezverec v polnem pomenu besede. Marsi-ktere pesmi njegove so polno najostudnišoga bogo-kletstva. Kar on poje o Kristusu, presega pa že vse meje. — Tudi filozofija iu naravoslovje delate čast pokvarjemu pesništvu. Ni mogoče primerjati gladkih rim Petrarcovih ali pa veličastne Dante-jevo komedijo tem modernim nestvorom! Se ve da take in jednake razmere pogubonosno vpljivajo na množino naroda. Vsaj pa je tudi do-gnana stvar, da po blaženi Italiji nravnost peša, zato pa se širijo socijalistična, republikanska in prostozidarska načela. Pride še čas in morebiti ni več daleč, ko bodo državnikom družbe, ktero sedaj neposredno ali posredno podpirajo, zrasle čez glavo in potem se jih ne bodo več mogli otresti. In res misleči politiki vseh držav so že začeli ugibati in premišljevati, kako da bi prišli pogubonosnim skrivnim družbam, osobito delavskim, v okom. — Toda kdor hoče odstraniti učinke in posledice, treba, da odpravi prej glavui vzrok, kteri jih provzročuje. — Pred vsem jo potrebno, da vpeljejo zopet nravno vzgojo in sicer na verski podlagi. — Dokler pa veljavni možje tako ravnajo, kakor po Italijanskem, ne moremo si misliti zboljšanja družbinskih razmer. Od nravne vzgoje posameznih državljauov odvisen je blagor cele države. Toda, ako možje na krmilu dajejo ljudem slab izgled s tem, da podkc-pavajo veljavo cerkve in njenih organov, osobito rimskega prestola, potem gotovo ni pričakovati, da postane ljudstvo dobro. Vsaj se pa tudi v vsem državnem življenji v Italiji vidi neka nestalnost. Pogosto menjavanje ministrov in omahujoča zunanja politika nam to zadosti jasno pričate. Iz vsega je razviden žalosten, skoraj bi rekel, nevaren položaj, v kterem se nahaja rimski papež. Vsaj je nek veljaven italijansk patrijot javno izrekel, da, ako bi morali kedaj zapustiti Rim, bodo že zato skrbeli, da v Vatikanu ne ostane kamen n a kamnu! Dobro! Naj se brezbožniki današnjih dni trudijo kolikor jim drago, naj se zaganjajo s peresom in jezikom, z žuganjein in pretenjem v stol sv. Petra — podrli ga ne bodo nikoli! Ob malem čolniču sv. Petra razbilo se je ogromno rimsko cesarstvo; kri mučenikov naše sv. vere udušila je poganske malike; kralji in cesarji žugali so Rimu, a padli so sami; kraljestva so se ustanovila, a ni jih več; ustanovile so se imenitne vladarske rodovino, a le zgodovina še govori o njih, toda cerkev Sinu Božjega stoji že devetnajst stoletij in stala bode do konca svetil. Nam pa hodi vedno na spomin psalm pradeda Kristusa, Vstanovitelja cerkve: „Quare fremuerunt, et populi meditati sunt — inania? — Qui habitat in coelis — irridebit eos! K1 e m š i n o v. Iz Gorice, 23. februvarija. V našem Primorji je že tako daleč prišla politika, da se smatrajo največi prijatelji ljudstva za njega najhujše sovražnike iu da se najblažjim dobrotnikom človeštva z viših mest brezobzirno polena mečejo pod kolena. Nista pretekla še dva meseca, odkar se je skoval na predlog „nerešenega" Piccoli-ja iu na priporočilo znanega Burgstaller-ja oni predrzni protest na vele-častni Tržaški školijski ordinarijat in na veleslavno vlado zarad sprejemanja čeških bogoslovcev v osrednje Goriško semenišče. Taki ljudje hočejo vtikati svoj nos v cerkvene opravke, ki ne vedo, kakošna je cerkev od znotraj, še manj pa, kaj in kako je z duhovščino! Taki ljudje, kteri so stebri primorskega framasonstva in glavne podpore židovske „krame", vedo prav dobro, da Avstriji je trdna podlaga katoliška vera in udanost narodov do presvitle vladajoče hiše Habsburške; zato jim je na tem mnogo ležeče, da bi zgubila duhovščina svoj vpliv in veljavo in da bi posamezni narodi nezadovoljni in razkačeni bili zarad zmešnjav, ktere provzročujejo framasoni in irredentisti. Zato tako strastno sovraštvo proti vsemu, kar je slovanskega pokolenja (rodu). In v tej brezmejni strasti menijo, da služijo državnemu blagostanju, ako napnejo vse svoje sile proti slovanstvu iu njegovi duhovščini. Ako bi ne pretila Trstu in Istri nobena nevarnost razun slovauske duhovščine, smela bi Primorska brez skrbi in vesela biti. Mesto biti hvaležni slovanski duhovščini, napovedali so ji Tržaški framasoni smrtni boj. Kam pridemo? Tudi duhovski naraščaj v Gorici kaže prav lepo. Njegovega prihodnjega sadu taki ljudje ne bodo gotovo hotli pripoznati; kajti taki se ne dajo nikakor prepričati. Kljub vsem napadom napredujejo tukajšni gg. bogoslovci prav naglo. Pred mesecem sodelovali so pri koncertu v semenišči, sinoči pa so že priredili slavnosten koncert na lastno roko. Počastil je to svečanost s svojo navzočnostjo prevzvi-šeni nadškof Goriški, msgr. prošt, kanoniki, duhovniki v mnogem številu iu nekteri redovniki poleg mnogih svetnih gospodov. Posamezne točke sporeda, kterih je bilo 14, izvršil je bogoslovski orhester (8 Oehov pod vodstvom svojega spretnega kapeluika č. g. Ptašinsky-a, četrtoletnika) in dva močna kora tako dovršeno, da so visoki gostje kar strmeli. Tako krasne zabave in pustne veselice ni še bilo v našem semenišči. Največ smeha provzročila je „ŽeIeznica", ktera so je morala ponavljati. Koncem programa povedal je preč. gosp. vodja, dr. Gaberjevčič, veselo novico, da je bil imenovan prevzvišeni naš nadškof tajnim svetovalcem Njegovega Veličanstva. Pri tej priložnost povabil je gospod govornik na klic: „Zivio cesar" in „Na zdar! Njegovi ekscelenci nadškofu!", kteremu ni bilo ne konca, ne kraja. — Vsak jo rekel, da je bilo preveč veselja in zabave za jeden dan, kteri je imel končati s zvonom „v pepelničui noči". Domače novice. (V katoliški družbi) je včeraj govoril g. Andrej Kalau. V spominu na pepelnico je dovtipno pričel o pepeljeuji iu o vernikih, kteri so prihajali danes k njemu v cerkev, ter so največ iz priprostega stanu; drugim iz srednjih iu viših stanov pa je nedavno Bog sam dal spomin pepeljenja — o požaru posebnega tempeljna — o pogorelem gledališču. Nato je učeno govoril o nalogi, ktero ima gledališče, o njegovi solnčni in senčni strani. Govor bode nadaljeval prihodnjo sredo. (Družba sv. Vinceucija) ima prvo postno nedeljo letni shod zvečer ob šestih v prostorih katoliške družbe; zjutraj ob sedmih pa tisti dan društveno sveto mašo s skupnim sv. obhajilom v stolni cerkvi. Udje in prijatelji društva se vljudno vabijo k obojemu temu opravilu. (Kmetijsko potovalno predavanje) ima tajnik c kr. kmetijske družbe gosp. Gustav Pire v nedeljo 27. t. m. popoludno po cerkvenem opravilu v šolskem poslopji pri M. D. v Polji. (Umrl je) g. Eobert Burgarell c. kr. finančnega ravnateljstva računski oficijal na pepelnico ob 7. uri zvečer previden z sv. zakramenti za umirajoče v 37. letu svoje dobe. Pogreb bo v petek 25. februvarija popoludne ob 4. uri iz Brega št. 14, k sv. Krištofu. Ranjki, ki je bil rojen Nemec, lahko rečemo, da pa med Slovenci ni imel sovražnika, ker je bil jako pameten in v svojem obnašanji zmeren gospod. Znan je bil tudi kot dober veščak godbe in je nekterekrati celo v slovenskem gledališči godbo in petje vodil. Naj v miru počiva! (Vabilo.) V nedeljo dne 27. februvarija t. 1. bode v gostilnici „Bierhal!e" ob 10. uri dopoludne redni občni zbor „Hranilnega in posojilnega društva", Dnevni red: 1. Poročilo ravnatelja. 2. Poročilo o društvenem prometu 1886. 1. 3. Poročilo kontrolnega odseka. 4. Volitev kontrolnega odseka za leto 1887. Posamezni nasveti društvenikov. Ravnateljstvo. (Predrznost brez primere!) Že včeraj čulo se je po Ljubljani, da je zaprti Diamant, ki je gospo Gariboldijevo okradel, v odsotnosti jetniškega paznika pri zaslišanji zgrabil svojega preiskovalnega sodnika deželne sodnije svetnika, g. Ravnikarja, hote ga zadaviti in da je ob enem tudi nekaj preiskovalnih aktov raztrgal. Danes moramo priznati, da je to resnica in da, hvala Bogu g. Ravnikar ni nič poškodovan; bojaželjuega Diamanta vtaknili so pa v kazenski jopič, da mu pri bodočih zaslišanjih ne bo mogoče svojih krempljev na ptujem telesu poskušati. (Šnops se je vnel) sinoči Vidmarjevemu 19 let staremu fantu iz močvirja, ki je takoj v strašnih bolečinah umrl. Kakor čujemo, pili so trije skupaj in so se ga vsi tako peklensko navlekli, da se je vsim trem vnel. Pri dveh so ga pogasili, pri tretjem se ni več dalo. To je zopet žrtva več nesrečnega špiri-tovca. (Uradniške vesti.) 0. kr. okrajni glavar Kamniški, g. dr. Kari Rus, pride iz službenih razmer za okrajnega glavarja v Logatec. Glavarstva vo-diteljstvo v Kamniku prevzame začasno c. kr. vladni tajnik g. Gottfried Friedrich. Novoimenovani c. kr. okrajni glavar markiz G o z a n i ostane v Radovljici. (Razpisana) je služba e. kr. razvidniškega nad-merjevca v IX. razredu v področji c. kr. finančnega ravnateljstva na Kranjskem. Prošnje v 14 dneh predsedništvu c. kr. finančnega ravnateljstva v Ljubljani. (Razpisana) je služba kaucelista v Kostanjevici do 24. marca. Prošnje c. kr. predsedništvu okrožne sodnije v Novem mestu. (Druga učiteljska služba) v Bohinjski Bistrici je razpisana do konec marca stalno ali pa tudi začasno. (V Trbovljah) je jako žalostno umrl 181etni Anton Pole; 18. svečana zjutraj zadeli so ga nesrečno prenaglodereči vozovi, ki prevažajo premog (gunti), in so ga štrli tako na spodnjem delu života, da je čez tri ure dušo zdihnil. Je li bil kriv ranjki sam svoje nesreče po neprevidnosti, ali je kaj krivde pri nadzorstvu, ni znano. Prežalostno je, da je še tri ure živel, tudi govoril pametno čisto do zadnjega, pa ne bil previden s sv. zakramenti, ker vse drugo je moralo biti prej vravnano, le po duhovna predolgo nihče ni šel. Res žalostna taka smrt! Komaj nekaj prej so pa v Trbovljah enega ubili pijani ro- govileži. — čuditi se je le, da mladenči tako radi hodijo k premogokopom, kjer se jih toliko ponesreči. Pomanjkanje zaslužka je že vzrok temu, pa edini menda ne; saj tožijo, kako imajo nekteri slabo plačo in toliko truda; delavce silijo neki, kakor se pripoveduje, še zdaj ob nedeljah in praznikih k delu! Prosto življenje mnoge mika, pa preradi so navadijo pijančevanja in zapravljivosti; proč so takim duševne in telesne moči! Najlepše ravnil mladeneč, kteri svojim starišem lepo pomaga z delom in hvaležnostjo! (V Lescah) na Gorenjskem razpisana je na enorazrednici učiteljska služba z letno plačo 400 gl. in pa 30 gld. funkcijske doklade do konec marca. Služba se bo oddala stalno ali pa provizorično. (Sobotna „Soča") zapadla je državni oblasti zaradi političnega pregleda. (Poginil je) v Trstu izhajajoči list „Tergeste" brez hrušča in trušča. Zastopal iu razširjati je hotel v Trstu veliko-nemške ideje, pa menda ni imel zadosti sape. (Tržaška luka) je sedaj vsa z električno lučjo razsvitljena. Sinoči prižgali so prvokrat po vsi luki električne svetilke, kterih vsaka ima za 800 sveč svitlobe. 'Jedrnim. Petrograd, 24. febr. „Herold" trdi, da so poslednje novice o eventualnem postopanji Rusije nasproti nemško-francoskemu boju osnovane na pomoti. Razmero med uradno Nemčijo in uradno Rusijo so tako presrčne, da bolje ne morejo biti. Berolin, 24. febr. 394 volitev je dokončanih. Med temi je 197 pristašev septenata 137 mu jih je pa nasprotnih. Na 60. mestih bo pa treba ožjih volitev. Državni zbor se bo sklical 3. marca. Rim, 24. febr. Depretis se je odpovedal sostavi novega kabineta. Rim, 24. febr. Hud potres so imeli v Genovi in Turinu. V prvem mestu so ljudje vsi preplašeni bežali iz hiš. Dimniki so popadali raz hiš, več hiš jo razpokalo. Prav ta potres čutili so po celi pokrajini Pavijski. V Savoni se je več liiš razsulo, ki so 11 ljudi pokopale. Strah je grozen. IT rai rl! 1 so: 22. febr. Jožo Weber, delavcev sin, 2 leti, Tržaška cesta št. 27, vsled katara v črevesu. V boln išnici: 20. febr. Jožef Jarc, tesar, 53 let, jetika. 21. febr. Prane Laznik, čevljar, 40 let, jetika. 22. febr. Franc Rugel, krojač, 31 let. jetika. T M j« I. 22. februvarija. i r, Matiču: Popper, Gerstonborg, Zeliler, Wern'ghaus, Kary, Kaiser, Baller in Friedliinder, trgovci, z Dunaja. — J. Freund, trgovec, iz Žatoa. — Kaschirma, trgovec,* iz Prago. — Janez Iigger, tovarnar, iz Kufstcina. Pri Slona: Fried. Jaranitz, potovolec, z Dunaja. — J. Passek, risar, iz Gradca. — Franc Scaria, kletar, iz Kranja. — Mihajl Ruberl, iz Litijo. Tri Bavarskem dvoru: G. Holbling, posestnik, iz Stari dvora. — Frane Gotzhuber in Alojz ICnaffl, ekonoma, iz Stari dvora. — Janez Holler, iz Kazez. Tomaž Knez, ekonom, iz Lipo. Vremensko sporočilo. » čas Stanje S ^ --Veter Vreme g zrakomera toplomera ®~ opazovanja T mm po'Coll.iju 35 g ]?. u. zjut.l 742 32 — 7 4 brozv. niegla 23.2. u. pop. 743-14 + 3 6 si. zap. jasno 0-00 |9. u. zvee. 744 54 - 2 6 Zjutraj mogla, potem jasno. Srednja temperatura — 2-1° C., za 2 0° pod normalom. S^tuiajskaa (Telegrafično poročilo.! 24. februvarija. Papirna renta po 100 gi. (s 16% davka) 78 gl. 65 kr. Sreborna „ 5% ., 100,, (s 16% davka) 80 „ 15 „ 4 °jo avstr. zlata renta, davka prosta 109 . 40 „ Papirna renta, davka prosta 96 „ 90 „ Akcije avstr.-ogerske banke . 849 „ — „ Kreditne akcije ... . 275 „ 60 „ London.......128 „ — „ Srebro.......— „ — „ Francoski napoleond......10 „ 11 „ Ces. cekini.......6 „ 01 „ Nunske marke . 62 „ 70 „ Lekarna Trnkra4rf" stoječega znamenja, ni pravi cvet in ga precej nazaj vrnit za odrasle in o:roke, je najboljši zoper kašelj, hri-pavost, vratobol, jetiko, prsne in pljučne bolečine; i stoki. 56 kr., I tucat 5 11. Samo ta sirop za ,">6 kr. jo pravi. Kričistilne krogljice, ne smele bi so v nijednom gospodinjstvu pogrešati in so se vže tisočkrat sijajno osvcdočiie pri zabasanji človeškega telesa, glavobolu, otrpnjenih udih, skaženem želodcu, jetrnih iu obistnih boleznih, v škatljali a 21 kr.; jeden zavoj s 6 škatljami 1 gld. 5 kr. Razpošiljava so s pošto najmanj jeden zavoj. Zdravila za živino. Filipa za živino. Ta prav dobra štupa pomaga najbolje pri vseli boleznih krav, konj in prašičev. j&fer^- M: trganja po firevlli, |jg$ bezgavk, vseli 1111- I ^mmmm^mr^ lezijh iu kužnih ho-' leznij, kaSlja, plue-'ttj,»ih in vratnih ho-: leznij ter odpravlja • ••. vso glisto, tudi vzdr--.'.- •-—— žujo konje debele, okrogle in iskrene. Krave dobe mnogo dobrega mleka. Zamotek z rabilnim navodom vred velja lo 50 kr., 5 zamotkov z rabilnim navodom samo 2 gld. Cvet za konje. Najboljšo mazilo konje, pomaga pri prctčgu žil, otekanji kolon, kopitnih bolezni, otrp-neuji y boku,v ltriži itd. otekanji nog, nieliurjili na nogah, Izvinjenji, tlščanji od sedla in oprave, pri sušlei itd. s kratka pri vseli vnaiijlli boleznih in liibali. Steklenica z rabilnim navodom vred stane lo 1 gl., B stoki. z rabil, navodom vred samo 4 gl. Vsa ta nastota zdravila so samo prava dobijo v lekarni Trnkoczy-ja v Ljubljani zraven rotovža in so vsak dan s pošto razpošiljajo. (!l)