Za poduk in kratek 6as. S trebnhom za kruhom. (Dalje.) Starca so te besede čudovito omehčale; dvignil je oči proti nebu in solze so se mu potočile po zgubančenem licu. Zdelo se mu je, da čuje zvonove Bistriške. Napotila sta se proti mestu. Naposled prideta do cerkve, iz katere so slovesno doneli glasovi orgelj. Vstopita in poklekneta. Vtopljena v molitev nista videla, da ju je nekdo bistro opazoval. Ko sta pa zapustila hišo božjo, stal je pred njima velik, siv in brkast gospod. Gledal ju je in njijino obleko; začudil se, potem pa vprašal s 1 o v e n s k i: »Od kod sta vidva?« Kakor bi strela treščila v njiju. Mestu odgovora je kmet obledel, kakor stena in se zazibal na nogah, ne verujoč ne svojim užesom, ne svojim očem. Micka se je prva zavedela; padla je k nogam staremu gospodu in rekla: »S Slovenskega sva, ljubi gospod!« »Kaj pa delata tu?« »V grozni bedi in nadlogi živiva, dragi gospod«. »No na ulici ne bodemo stali; pojdita z menoj«. Peljal ju je v bližnjo gostilno, zaprl se ž njima v zasebno izbo in vprašal: »Sta lačna?« »Že dva dni nisva nič jedla«. Gospod jima naroči jesti in vpraša dalje: »Kje stanujeta?« »Nikjer, dragi gospod; izgnali so naju iz stanovanja«. »Nimata drugih rečij, kakor to, karimata na sebi«. »Nimava«. «Nimata denarja?« >Nimava«. »Kaj pa hočeta storiti?« >Ne veva«. V tem hipu so prinesli vina in toplega mesa. Stari gospod jima ukaže jesti. Očividno ga je jako veselilo, ko sta jedla. Potem pa jima veli, naj mu povesta, kako sta sem prišla in zakaj. Lovrenc je vse povedal, kakor pri izpovednici in ni zatajil ničesar. Gospod se je srdil in ga zmerjal, posebno ko mu je rekel, da je hotel nocojšnjo noč vtopiti sebe in dekle, in da ga je le zvonjenje večerno rešilo tega strašnega zločina. Stari gospod se zamisli, potem pa reče: »Nadlogo sta prestala. To je dober kraj, ali le za tiste, ki prinesč s seboj dovolj denarja. Vam kmetom je treba obdelovati doma poJje, a ne se klatiti po svetu. Kdor nima denarja, si tu vse žive dni ne opomore. Zdelal se bode v kratkem na kaki »facendi«*) ali v *) Facende se imenujejo velika posestva; njib lastniki nfacendeirosi" so imeli prej po 70 in več čmih sužnjev, ki so pridelovali kavo in sladkor. Sedaj opravJjajo to delo večjidel beli priseljenci! tvornici (fabriki). Priti sem, je lehko, ali vrniti sc, je težko«. Potem je govoril, kakor sam sebi: »Troški so veliki, če bi jima pomogel domov, a čemu bi se vračala? Poprodala sta vse, kar sta imela; prosjačila bodeta. Ker sta že tukaj, treba se je lotiti dela. Pošljem ju na kako naselbino«. Potem pa je dejal kar naravnost Lovrencu: >Ali si slišal kaj o tukajšnjih naselbinah?« »Nič nisem slišal, dragi gospod«. »Kako pa se sem upata, za Boga milega? Ali ne bodeta poginila? Poslušaj stari«, reče naglo; »sedaj snujejo novo naselbino po imenu Borovlje ob reki Rio Grande. To je lep kraj in topel, zemlja pa celo pusta. Tam dobiš po ceni sto oralov zemljišča z gozdom vred. Razumeš ? Dam ti nekaj kupnine in za gospodarstvo, za železnico pa biljete. Peljeta se do mesta Barbacena, potem je še treba deset dnij z vozom. Ondi najdeta še druge, ki se z vama peljejo. Pomagati vama hočem, ker sem vajin brat. Boga zahvalita, da sta me našla«. Tu je postal njegov glas popolnoraa mehek. »Cuj dekle«, reče Micki, »tu imaš mojo vizitnico, shrani jo dobro. Ako te kedaj zadene beda, ako postaneš sirota na svetu in brez zavetja, poišči me. Ti si pridna deklica. Ko bi jaz umrl, skrbel bode za tebe moj sin Antonio. Vizitnice ne izgubi. Pojdita sedaj k meni«. Med potom jima je kupil perila in obleke; potem ju peljal k sebi na dom in pogostil. Stari gospod je bil tržaški Slovenec. Živel je že trideset let v Braziliji. S kupčijo si je pridobil precejšnjo imovino. Pomagal jima je torej lehko. Tretjega dne sta se Lovrenc in Micka že peljala v Barbaceno. Kmet je imel tristo milreesov (300 gld.) v žepu; pozabil je popolnoma nadloge. Micka pa je čutila nad seboj očitno roko božjo. Trdno je verovala, da bode ta roka čuvala očeta in njo ter oba pripeljala v Bistrico. (Dalje prih.) Smešnica. Mali Tine sili dekli vrvieo v roke, ona pa se je brani. »Kaj ji hočeš, Tine?« vpraša ga mati, ko na to pride v kuhinjo. »Dež gre«, odvrne Tinče, »ali Micka se noče obesiti, včeraj pa je rekla, da se obesi, če bode dnes dež!«