Političen list za slovenski narod. Po poŠti prejemati veljii: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld.. za en mesec 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman velji: Za eelo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr., za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesec 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) ia ekspedicija, Semeniške ulice št. 2. Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr.. če se tiska enkrat: 12 kr če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša! Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo je v Semeniški uliei h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob '/,6. uri popoludne. Štev. 194. V Ljubljani, v četrtek 26. avgusta 1886. Letnik: XIV. Cerkev in ubogi. (Konec.) Vidili smo do sedaj, kako je cerkev od prvih časov do tako zvane reformacije Lutrove za uboge skrbela; kako pa odpadenci, ločine. Imenujejo naj se že tako ali drugače, vselej je bilo tako, da pri krivo-vercih je bilo veliko vpitja, a malo dobička — v našem pomenu — ubogim malo pomoči. Cerkev je delala na tihem, a z dobrim namenom zavolj Boga in bližnjega, zato je bil tudi vselej blagoslov božji zraven; a krivoverci pa, ki niso zavolj Boga krivoverci postali, tudi niso zavolj njega nikoli delali dobrih del; delali so pa prav zarad tega vedno brez-vspešno. Memogrede smo že tudi omenili, da je reformacija vse vničila. Ne moremo se tu podajati v podrobnosti, a za tiste, ki so kedaj kaj zgodovine či-tali, le rečemo: Naj se ozrejo nazaj v 16. stoletje, kako je bilo po Nemškem, po Angleškem, po Skandinavskem? V kratkem rečeno: Kakor v mestu, v vasi po požaru, golo rebrovje in okajeno zidovje — kakor polje po grozoviti toči. Za tistega, kteri je količkaj v zgodovini doma, je pogled po svetu, vni-čenem po Lutru in tovariših-privržencih pretresljiv. Bodi zadosti. Kaj pa cerkev? Začeti je morala z novega zidati, ker mrtvega ni mogla obuditi, vplenjenega ne več sadonosnega storiti. Cerkev je tudi začela ter postavila v kratkem krasno poslopje, da je imel iluminatizem, febrionizem, jozefinizem, framasonstvo in v novejših časih liberalizem zopet kaj podirati in vničevati. Po Lutrovem času vzdigovali so se počasi razrušeni samostani iz razvalin ter v krščanskem duhu po nekdajni navadi dobrote sipali v svojem okrožji. Premožni so v življenji in na smrtni postelji delali lepe ustanove za uboge, ki so sčasoma narastle v lepe svote, kterih obresti so „bile namenjene ubogim za večne čase. Nastale so sčasoma ustanove skoraj da za vsako faro posebej, ter mnogo dobrega sadu obrodile. A bile so novo-šegnemu liberalizmu trn vpeti, toraj proč z njimi: Po Francoskem, Nemškem in še kod drugod vzel jih je cerkvi s silo (z navadnim ukazom, s sklepom državnega, deželnega zbora itd.) ter izročil srenjam, županom, ki znajo biti brezverci, drugoverci, framasoni ali tudi židje. In zopet je delo blizo tristo-letij vničeno. Pa pustimo to in poglejmo na drugo stran. Nastopil je na podlagi evangeljskih svetov nov cerkveni red, ki je vstavil krivo vero iu bil krivim reformatorjem najhujši trn v peti. Zavrnil je krivo vero v Evropi, v drugih delih svetil pa pridobil sv. cerkvi to, kar je v Evropi zgubila. To je bil red Jezusove družbe ali jezuitov. Miloščino deliti, uboge preskrbljevati, ni bil sicer prvi in glavni namen jezuitov, a skazovali so vendar povsod dela usmiljenja ter stregli bolnikom, kakor se že o življenji njih začetnika sv. Ignacija, dalje o sv. Frančišku Ksaverjanu i. dr. čita, saj pravi redovnik katoliške cerkve ne more drugače. Kaj so pa storili zlasti po misijonih; kako so bili nevednim učeniki v veri in ubogim v vsakdanjih potrebah življenja pomoč, je sploh znano. Na Kitajskem so ob času hude lakote lačne nasitovali ter stotinam in tisočem revnih Kitajcev življenje rešili. A ne le samo na Kitajskem in v Ameriki, a tudi v Evropi so ljudje za lakoto in pomanjkanjem umirali, posebno na Francoskem in na Nemškem — v tridesetletni vojski, ker so vojaki, kamor so prihruli, vse pokončali in za seboj le puščavo pušali. Takrat je previdnost božja obudila na Francoskem moža, ki je sam ubog, vendar na sto-tisoče revežev preživel in ustanove zapustil, ki še dandanes v duhu začetnika skrbč za uboge. Ta mož je bil sv. Vincenci.j Pavljanski, rojen 24. aprila 1576 na Francoskem. Umrl je v Parizu 27. septembra 1660 v 85. letu življenja. Ni tukaj prostora, niti namena opisovati njegovega čudapolnega iu svetega življenja, omenimo le silnih nadlog, ki so ob njegovem času stiskale francosko deželo, ki je bila v tla pomandrana po hudih domačih vojskah. — Tridesetletna vojska je zadela tudi nektere kraje te dežele. Vsled tega je nastala silna lakota, tako gro-zovitna, kakor je bila nekdaj v Jeruzalemskem mestu. Tukaj je pomagal ubogi Vincencij tako obilo in bogato, da je komaj verjeti. Znal je pri bogatih in imenitnih obuditi tisto ljubezen in usmiljenje do ubogih, ki je njega navdajala. Od leta 1635 do leta 1648 (Festfalskega miru) je razdelil na Lorenskem pol drug milijon frankov Bog je posebno blagoslovil njegove dari, da so ljudje mislili na čudež božjega Izveličarja o pomno-ženji kruhov. Ne bomo teh reči dalje razpravljali, niti naštevali ustanov tega prečudnega dobrotnika ljudi za njih dušo in telo. Spominjamo se le misijonskih duhovnov (navadno lazaristi imenovanih) in usmiljenih sester, ki še dandanes delajo v duhu njih začetnika in skazujejo ljudem dušna in telesna dela usmiljenja tako, kakor nikdo drugi. Ti namreč ne žrtvujejo Ie svojega imetja, amnak same sebe in svoje življenje. Naj kdo poskusi, recimo en mesec, en teden, v bolnišnicah biti noč in dan; prestajati smrad, nehvaležnosti in sitnosti bolnikov, biti mnogokrat (skoraj vedno) v nevarnosti okuženja itd., znabiti bo potem vedel saj nekoliko ceniti velikost žrtvovanja usmiljenk, ki je še toliko veči, ker jim svet svojo hvaležnost skazuje s zasramovanjem in preganjanjem. Pa pustimo to, ker ni naš namen ; marveč govorimo danes besedo o Vincencijevih društvih, ki se dandanes nahajajo ne le po Francoskem, po Evropi, ampak po Aziji, Afriki in Ameriki, po vsem svetu, po vseh deželah in mestih in niso druzega, kot zbirališča duhovnov in neduhovnov, ki se prostovoljno in nikakor obvezano združujejo, da skrbe za svoje izveličanje in skazujejo bližnjemu dela usmiljenja. Delavni udje Vincencijevega društva so duhovniki, obrtniki, posestniki in uradniki, sploh ljudje, ki se morajo sami za življenje bojevati ter si z delom kruh služiti. Ker se krščansko življenje razodeva v ljubezni do Boga in do bližnjega, skuša Vincencijevo društvo oboje združiti in to dela s tem, da sobrata podpira v dušnih in telesnih potrebah ter s tem tudi za-se skrbi. Sv. Vincencij je sicer mnogo takih družb osnoval in vodil ter postal tako načelnik vseh enakih društev, a tako društvo, kakor imamo tii poslednjič v misli je osnoval krščanski mladeneč Ozanam meseca maja leta 1883 v Parizu. Bil je na vseučilišču v Parizu in je tara zbral okoli sebe součence, ki so storili trden sklep, posvetiti svoje moči preblagemu namenu ter se boriti pred vsem za resnice sv. vere. Nasprotniki, ki so zaničevali sv. cerkev, rekli so, da je nerodovitna in da ne kaže nikjer svoje vzvišene moči in delavnosti. Ozanam predlaga zato svojim prijateljem součencem, LISTEK. Herbart Turjaški (1528—1575). Spisal J. Steklasa. (Dalje.) Od Zumberške bitve je posebno poznat Ivan IX., sestranec Viljelma Bogatega. Kot deželni glavar Kranjski je bil posebno privržen cesarju Maksimilijanu I., kterega je celo z denarji podpiral v vojski proti Benečanom, najhujemu sovražniku avstrijskemu na jadranskem morju. Cesar mu je za te zasluge zapisal in podelil mnogo posestev, ter je vsled tega postal silno premožen. V kmetskem puntu 1. 1515 niso bili Turjaški napadeni, nego je Ivan branil Ljubljano, a Josip Lamberg je potolkel vporne kmete. Ivan se je pa tudi drugač v vsakem pogledu zavzimal za Ljubljano, samo da to mesto povzdigne. Podpiral je mestjane v borbi za slobodno trgovino proti židom, kterih se je mesto konečno 1. 1515 popolnoma rešilo, ko jim je bilo zabranjeno stanovati v Ljubljani. Leto poprej je dobila Ljubljana tudi svoje sodnijsko pravo. Leta 1517 je uvel na Kranjskem red sv. Krištofa, da se po njem sploh oblažijo čuti plemstva v teh bojaželjnih časih. Ko so 1. 1529 Turki oblegali Dunaj, podal se je tudi Ivan s kranjskimi vitezi v pomoč cesarju, ali našel je pri tem obleganju svojo smrt. Sinovi njegovi so po ženitbah posebno obogateli ter so spadali med prve bogataše svojega časa. Tako sta posodila Volfu Engelbertu in Juriju Kacijanerju 10.000 gold., kar je bilo takrat velika svota. Med drugimi nasledniki je tudi še na glasu Ivan Turjaški, ki je služil v vojski na hrvatski meji od leta 1570 do 1580 ter po smrti Herbartovi leta 1575 postal zapovednik v vojaški granici. Tukaj je dobil znameniti samostan Kamenski, blizo današnjega Karlovca, ker ga Paulini sami niso mogli braniti proti Turkom. Za njegovega po poli brata Andreja, kranjskega Ahila, poleg Herbarta najzna-menitejega Turjaškega, poznatega po bitki pri Sisku, je dosegla Šumberška betva vrhunec svoje slave in moči; potem pa zopet pada, dokler se ne zedini z glavno betvo. Med vsemi Turjaškimi je poleg Andreja gotovo največi junak Herbart VIII. Njegov oče je bil Trojan I., sin Pankraca iz glavne betve Turjaških ter Ane iz baronske rodovine Ekov. Trojan I. seje rodil 1. 1495. Bil je posebno nadarjen mladoneč ter je v vseh naukih lepo napredoval. Ko je leta 1511 hud potres razdjal grad Turjaški, stanoval je Trojan na Dunaju, pa je dohajal tudi v Ljubljano. V tem času se je poskusil tudi s Turki ter se prav hrabro ponašal, kar nam dokazuje pismo papeža Aleksija VI. Leta 1519 se je podal Trojan na Španjsko s poslanstvom, ktero je vodil Žiga Herberstein, da se poklonijo Karlu V. vsled smrti Maksimilijana I. ter ga zaprosijo, da jim potrdi vse deželne sloboščine in povlastice. Za velike zasluge, ki jih je zadobil Trojan pri obsedanju Dunaja, podelil mu je cesar baronstvo. V Beču se je poprijel tudi nove vere Luterove, kakor mnogi drugi velikaši ter je dal celo svoje otroke v njej odgojevati. Ker je podpiral kasneje tudi svojega podanika Trubarja v razširjevanju te nove vere, moral se je temu vpreti Ivacijanar kot deželni glavar, ker je dobil v tem oziru nalog,iiv naj bi se Pražka mestna občina vdeležila pri napravi Radetzky-jevega spomenika s tisoč goldinarji. Trdil je namreč, da ima Praga že svoj spomenik, ki ga je že zdavuej — ena prvih občin — slavnemu vojskovodji postavila in nima pač nobenega vzroka sedaj tudi na Dunaji postavljati ga. Če ga hočejo DunAjČ^ni imeti, naj si ga le sami postavijo, Pra-žani'ne dajo nič. Dobro, da oslovski glas ne prodira 'oMakov! Tudi Breznovskega ugovor je zarad svoje plfeavosti propadel in seje velika večina Pražkih mestflih'*očetov izrekla za tisoč goldinarjev, ktere hočejo položiti ua žrtvenik domoljubja, iz kterega hoče nesmrtnemu vojskovodju vzrasti njegovih slavnih zmag vreden spomenik. Z Breznovskim je potegnilo le še šest drugih, ki na ta svoj vseskozi nedomo-ljubni čin nikakor nimajo povoda ponosni biti. Čast komur čast, pa tudi ojstro grajo tistemu, ki jo zasluži. Med nemškimi konservativnimi listi kaže se ne-edinost zarad katoliške, oziroma verske šole. »Po-litische Fragmente" zahtevajo, da bi se državni zbor že letos moral začeti pečati s tem prevažnim vprašanjem, in pravijo, da čem dalje bomo odlašali stvar spraviti na dnevni red državnega zbora, tem slabeje bo to za nas. »Grazer Volksblatt" pa tem nazorom ugovarja, češ, le prehitro ne, če si nečemo stvari popolnoma spriditi. Vse se mora goditi le bolj polagoma, nekako bolj samo po sebi, kakor pa z oči-vidnim pritiskom, ki nikjer še ni dobrega storil. Saj stvar sama na sebi ni tako slaba za konservativno stranko, kakor so jo nekteri razvpili. Posebno v šolskem oziru bližamo se počasi pa vendar-le toliko, da se lahko opazi, vedno bolj verski dobi. Tudi mi se prištevamo k tistim, ki ne morejo kar nič potrpeti, ali prepričani smo, da se mora tukaj vod naj-prvo zunaj parlamenta zastaviti; kajti ondi je točka, ob ktero ga moramo vpreti. Tista točka je narod sam. Na tega je treba vplivati s časniki, s pomočjo društev, shodov, taborov. V parlamentu moramo gledati po zanesljivih in dobrih zaveznikih, na ktere se bodemo v sili lahko zanašali. Pri vsem tem treba bode pa tudi vlado sem ter tje opomniti, kaj da mi želimo in kje da nas boli. Pred vsem pa nam je previdnosti treba, če si nečemo ugodne rešitve šolskega vprašanja korenito pokvariti; kajti sicer bi se nam prav lahko zgodilo, da bi s kopelijo vred tudi dete venkaj zlili. — Naša misel je, da imata časnika vsak svoj prav. Res je z zdravjem politično-narodnim kakor z zdravjem telesnim: Po curku doli, po niti gori. Vse raste le polagoma, tudi tisto, kar se je v trenutku razdejalo; zato je neka pravična počasnost opravičena. A nasproti se tudi ne dii tajiti, da je brezverski liberalizem ravno v šolskih rečeh toliko pokvaril, da je najnujniša potreba šoli krščanska načela nazaj dati, če hočemo, da ne bo prepozno. Dunajski mestni zbor je sklenil, da se hoče 2001etne slovesnosti, zaradi osvobojenja Budapešte, po deputaciji vdeležiti. To je močno zadovolilo Madjare, ki ne morejo pozabiti, da v Monakovem iu Berolinu niso hoteli sprejeti povabila k slovesnosti. So pa Madjari tudi kaj ponosni ljudje; (reklo bi se pa lahko tudi drugače) v Monakovo so poslali povabilo v „svetoznanem" madjarskem jeziku, tako, da so morali tam prestavljavca iskati. Zakaj se pa Madjarom tako pod nos kadi, da iz Monakovega in Be-rolina ne pridejo na slovesnost? Morda jim vest očita, kako da v domači deželi slabo spoštujejo pravice drugih prebivalcev pod ogersko krono. Vitanje države. Prohlamaeija, ki jo je začasna vlada v Sofiji izdala bolgarskemu narodu na znanje, se glasi: »Knez Battenberg, kteremu smo zarad njegove dokazane hrabrosti v poslednji vojski prav veliko hvale dolžni, se ni pečal s tako evropejsko politiko, ktera bi našemu slovanskemu plemenu ugajala. Mi moramo se edino le ruske politike držati in to že iz hvaležnosti, če zarad druzega ne, ker je Rusija za nas kri in denar žrtvovala. Vsled tega moral se je knez odpovedati bolgarskemu prestolu, kar je tudi storil za vedno; kajti narod seje prepričal, da je njegovo vladanje osodepolno za deželo. (Kedo pa je ta narod? A?Zankov, metropolit Klement in pa ruski major Gruev, ki že vedo, zakaj da 6e tako repenčijo!) Glede teh izrednih dogodkov sostavila se je začasna vlada (o kteri pa narod neče nič vedeti in jo je vže zapodil, kar je popolnoma prav storil; kajti narod pravi, da ne pozna in neče poznati nobene vlade, nego le tisto, ktero si sam postavi na velikem sobranji!) iz sledečih članov. (Sedaj je navedena cela lestvica imen, samih pravih Bolgarov, ki pa vsi nimajo druge naloge določene, kakor jo ima senca za telesom, kajti p^ava začasna vlada so bili zgoraj navedni trije možje.) Ta začasna vlada vzela bo narodno in državno gospodarstvo v svoje roke, ter ga bo tako dolgo vodila, dokler se ne zbere veliko sobranje. Za toliko časa jamči začasna vlada tudi za varnost blaga, časti in življenja domačinov in ptujcev. Vsi bolgarski državljani brez razločka vere in narodnosti skrbeli bodo za red v državi, ktero bo tudi ruski car sam varoval". Tako se glasi proklamacija, ktero so Zankov, Klement in Gruev izdali narodu, narod pa neče nič vediti o njej, kakor tudi ne o novi vladi in po vsi sili kneza nazaj zahteva. Vže so odšle depatacije na vse strani po državi, da bi mu kje prišle na sled. Morda nam že danes telegraf prinese novico, da se je knez zopet v Sofijo povrnil, kar izvestno Bolgarskemu narodu ne bo na škodo in ne na sramoto. Primerite le osodo naroda poprejšnjih let s sedanjo, pa bote takoj vedeli, kako da je. O pregnanem knezu Aleksandru so novice iz jugo-iztoka dohajajoče tako nejasne, da živ krst ne vč, kje sedaj biva. Po včeranjih telegramih soditi, bi bil v Reni ob Donovi. Iz začetka so ga mislili prepeljati v Gjurgjevo, pa se je knežja jahta memo dalje peljala in so jo 24. t. m. zjutraj zgodaj blizo Siiistrije videli. Iz tega nekteri sodijo, da so bolgarski uporniki mislili kneza Rusom izročiti. Oe bi ga pa kje na rumunski zemlji izkrcali, je pa rumunska vlada že za to poskrbela, da mu potrebnega varstva ne bo manjkalo. Prav tistega dne videli so ladijo ljudje v sredi Donave pri Brajli in Galači, kjer se je potem proti Reni obrnila, kjer imajo prej ko ne kneza zaprtega, kar pa menda ne bo dolgo trajalo, kajti vsa Bolgarija je kvišku za njim. V Filipopelju dvignil se je ondašnji peš-polk ter je šel po mestu z godbo od konzulata do konzulata in pred vsakim je polkovnik na ves glas povedal, da se vsa bolgarska armada odločno protivi kneževemu pregnanstvu, ter je pripravljena zanj boriti se iu umreti. Iz okoličnih vasi derejo ljudje kar tolpoma skupaj ter se bratijo z vojaki na kne-ževo oslobodjenje. Tudi so v imenu naroda iz novega oklicali Aleksandra za pravega kneza bolgarskega. Kakor v Filipopelji, vnela se je protirevolu-cija tudi v Sofiji, kjer so začasno vlado prekucnili in jo pod ključ spravili. Posadke po deželi le pravega skupnega znamenja čakajo, da se bodo skupno dvignile za kneza. Kakor ravnokar vse kaže, se bo knez kmalo vrnil, če ga med tem zavratno ne umore, kar je pri nepopisljivi zagrizenosti njegovih nasprotnikov vse mogoče. jBolgarski voditelji uaroda račuuili so kneza zapodivši brez krčmarja. Narod in vojska nočeta nič vedeti in nič slišati o njihovi politiki in z vso silo kneza nazaj tirjata. Narod in vojna v knezu ne vidita Švaba, temveč junaka, ki ju je vodil od zmage do zmage, in tega hvaležni, priprosti, neizobraženi bolgarski narod ne more Aleksandru pozabiti; zarad tega tirja ga od svojih političnih voditeljev nazaj. Kakor so nam včeranji telegrami stvar sporočali, se začasna vlada ni dolgo radovala na prvem mestu. Že se je morala umakniti zopet Ka-ravelovemu kabinetu, ki je dal takoj ukaz, kneza nazaj pripeljati, kakor to pripoveduje drug telegram iz Bukarešta. Naj se Aleksander ocenuje, kakor komu drago, junaških zmag lanskega leta mu vendar nihče ne more vzeti, kdor ga hoče pravično soditi in ne pristranski — strastno. Ravno tako ne more se mu odrekati neka moška odločnost in želja, narod osrečiti. In prav zarad tega je bilo posto- da naj med seboj osnujejo družbo, ktera bi bolj z deli, kakor z besedo pričala o notranji moči iu lepoti krščanske vere. Družbo so imenovali konferenco, vsak teden namreč so hotli skupaj priti in se posvetovati, kako bi se dalo ubogim pomagati, da bi tako soeijalno vprašanje na krščanski podlagi rešili. Za patrona so si izvolili sv. Vincencija Pavljan-skega, ki je najlepši izgled, kako se krščanska vfcra z deli ljubezni oživlja in vtrjuje. Lepih svetov in dobrih besedi reveži dobe po vsih kotih, a gredo pri enem ušesu noter, pri drugem vun; do srca revežev se pa pride le z deli usmiljenja. To spodbuja tudi nevernika in omahljivega kristijana, ko vidi, kako bogoljubne duše žrtvujejo denar iu trud, a za svoj trud ne pričakujejo plačila na tem svetu. Pri občni bedi pa posamezen človek ne opravi toliko, kolikor združena moč, tudi človek ne živi dolgo časa, družbe pa žive več stoletij. Družba sv. Vincencija se je v kratkem času razširila skoraj po vsem svetu in šteje nad 5000 konferenc. V Ljubljanskem mestu ste že dve konferenci, ki vzdržujete s pripomočjo blagih dobrotnikov mesta in vse dežele deško zavetišče in sirotišče. Veliko so že storili dobrotniki, a zarad tega dežela ni postala ubožnejša, niti prebivalci revnejši, kajti vedno ostane resnično: boljše je dajati, kakor jemati. Odveč bi bilo, ko bi še enkrat povdarjali, kako potrebne so take in enake dobrodelne družbe v sedanjem času. Revščine je čedalje več, to se ne di tajiti, le vera je, ki delavca še tolaži, da prenaša breme vsakdanjih težav in borb za telesni obstanek. Sedaj pa pridejo ljudje k njemu in mu hočejo vero iz srca iztrgati ter mu pravijo: »Pomagaj si sam, na Boga se ne zanašaj, ki ga ni, ali če je, se za-te ne zmeni" itd. Kam to pride, si vsak sam lahko misli, in ko bi ne bilo ua svetu ne bogatinov, ne revežev, mora prenehati ves red v človeški družbi, ker bi nihče ne hotel delati niti komu pokoren biti. Krščanska vera pa poravna prepad med bogatinom in revežem, ker unemu ukazuje radodarnemu in usmiljenemu, temu pa hvaležnemu in delavnemu biti. Konference Vin-cencijeve družbe so ravno sedaj v polnem delovanji. Bog jim daj svoj blagoslov, da bi še dolgo delovale v prid trpečega človeštva. Naj je pa tudi brezverni liberalizem mnogo, mnogo vničil ustanov krščanskega usmiljenja, ter rodil pauperizem (revščino), socijalizem, anarhizem in Bog zna kak „izem" in »gorje" še, bo cerkev gotovo spet pota našla, da ubogemu svetu pomaga, da se ji le prepusti in dopusti prosto delovanje. Bog daj to skoraj! Politični pregled. V Ljubljani, 26. avgusta. Notranje dežele. Poslednja debata v Pražki mestni občini glede doneska za Itadetzkg-jev spomenik Mlado-čehom nikakor ni na čast, če je namreč njihov mestni odbornik, g. Breznovsky, v njihovem imenu govoril. Ni nam znano, ali je ravnokar imenovanemu gospodu opozicijska strast prirojena ali se je danes na tega konja vsedel le iz hudobne nagajivosti in slabega domoljubja avstrijskega. Naj že bo kakor hoče, mož je grdo ravnal, ko se je uprl nasvetu, da Dunaja. Trojan pa je postal vkljub temu namestnik na dolenjem Avstrijskem (1. 1535), kjer je tudi umrl na Dunaji 1. 1541. Trojan je zapustil sedmero otrok in med njimi je bil najstareji Herbart, ki se je rodil 1. 1528. Kot deček je hodil v šolo na Dunaji ter se je po svoji bistrosti in marljivosti pred vsemi odlikoval in že takrat najlepše nade obetal. Ker se je pa takrat prava viteška krepost gojila le na kneževskih dvorih, poslali so ga stariši zato v Oleve na Rajni, pa morda tudi zarad protestanske vere, ki se je takrat na tem dvoru posebno cenila. Prišel je na ta dvor v 13. letu ter ostal tamkaj do konca otročjih let — do 18. leta po tadanjih nazorih. Bil je v veliki milosti pri knezu in drugih, ki so ga poznali, kar se vidi po sijajnem slovesu, ko je odhajal. Kar se je na tem dvoru naučil, tega se je tudi kasneje čvrsto držal. Uast in marljivost je vedno visoko cenil ter se proslavil ne po prirojenem plemstvu, nego z lastnimi krepostmi. Nemarno življenje, igre in zabave je preziral, smelost in podvzetnost pa čislal. Herbart jo stopi! še le 18 let star v vrsto kranjskih mejnih brambovcev, ki so takrat stali v slovenski marki pod zapovedništvoin glasovitega junaka Ivana Lenkoviča, četrtega glavnega zapovednika in tretjega generala v hrvatski krajini.*) Lenkovič je bil srečen vojnik in velik junak, a vrh tega pa posebno gostoljuben. Pod vodstvom tega v popolnem smislu viteškega moža izvel je naš Herbart prve dokaze svoje spretnosti v vojaštvu ter je bil od zdaj njegov drug in veren pomagač v vseh nevarnih podvzetjih in bitkah na turški meji. Bil je to začetek njegove kasneje sreče in slave, pa se je tudi zeres trudil, da nasleduje prednike v vseh viteških krepostih. S početka mu je izročil Lenkovič zapoved-ništvo nad Četo od 50 mož; ko so pa kasneje vojaki videli njegovo spretnost in sposobnost, služili so prav radi pod njim ter se hrabro borili proti Turkom. Lenkovič mu je zarad tega predal 100 konjikov, s kterimi je imel sovražnika napadati v lastni njegovi zemlji. *) Obširneje v životopisu »Jurij Lenkovič!". Spis je nagradila družba sv. Mohora. Herbart je dolgo razmišljal, kako bi se nad Turki maščeval za njihovo ropanje in požiganje po slovenskih zemljah, konečno je pa sklenil jih poiskati v njihovem domu. In ko mu je to osnovo odobril glavni zapovednik Lenkovič, razgovarjal in razpravljal je o tem s svojimi ljudmi, zbral povečo četo pešcev in konjikov ter čisto na tihem napadel vlaško vas Srb. Prebivalci niso vedeli nič o tem, pa jih je zamogel zatoraj mnogo pobiti ter jim živino odpeljati. Vrh tega je zapovedal Herbart svojim vojakom, da sovražniku vse pokončajo, vasi zapalijo, plote raztrgajo in polja opustoše, kakor je sovražnik delal po krščanskih vas^h. Vse se mu je posrečilo; Turkom je silno škodo delal. Njegovi vojaki so ga od tega časa spoštovali, sovražniki pa se ga silno bali. Od napada na vas Srb ni več miroval naš junak, ampak je celo njegovo življenje bilo sama borba proti zakletemu sovražniku krščanstva. Zdajci se je navalil čez mejo na tem kraju, kjer so se ga naj-manje nadjali, potem pa jih je pustil nekaj let pri miru, da jim je mogel zopet pri dobri priložnosti popravljene vasi in obdelana polja pokončati. In to panje kolovodij bolgarskega naroda vse drugo prej, lepo gotovo ne, in pa na hvaležnost ravno tudi ni prav nič spominjalo, ktero mu vendar ves narod nepristranski priznava. Izgovarja se ta čin, da knez ni slovanskega rodu, da se ni zadosti brigal za slovansko politiko in da bi bil njegov daljši obstanek Bolgariji le v nesrečo. Tudi to je le deloma resnično in sicer edino le to, da je rojen Nemec. Vse drugo je izmišljeno. Kaj pa je bilo vzrok, da je sedaj knez padel? Prav nič druzega, kakor ruska nemilost. Od kod pa tista izvira? Iz lanskega prevrata Filipopeljskega, ker je knez slovansko politiko, politiko bolgarskega združenja tako krepko podpiral, da je celo na bojišče hitel zarad nje in to ne zastonj. Kneževa politika dala je Bolgarom to, kar jim Rusija iz strahu pred Evropo ni hotla dati in po čemur so Bolgari že zdavnej hrepeneli. Kneževa „nes!ovanska" politika združila je Bolgare to in onstran Balkana in to je menda vendar nekaj!! Prav tako ni res, da bi bil knez na škodo deželi tam doli. Nikakor ne, ne v verskem in ne v narodnogospodarskem oziru. Pač je protestant, a zato pravoslovnih ni preganjal, tudi kolikor toliko podpiral je katoliške misijone ter bil katolikom prijazen in tega mu ne smemo pozabiti, ker se verska nepristranost malokje nahaja. V drugem oziru pa le berimo bolgarske in druge pravične liste, pa bodemo izvedeli, kako da se je na Bolgarskem vse opomoglo, odkar se je pred dvema letoma državno gospodarstvo Rusom (Kaulbars) iz rok izpulilo in knezu izročilo in pa kako ga ves narod ljubi. Škodljivca pa nikjer ne ljubijo. Aleksandra Rusija ne mara, priprosti nepokvarjeni Bolgari pa ruskega gospodarstva ne, in od tod je pa vse to prišlo. Vsled najnovejših dogodkov na Bolgarskem se Turčija s silno marljivostjo pripravlja na boj. Vsi kraji po njenih evropejskih pokrajinah, ki imajo le količkaj vojne pomenljivosti, se za silo vtvrdujejo. Za topništvo naročili so se novi Kruppovi topovi, po arzenalih ali orožiščih se dela noč in dan, ter se jako pridno izdelujejo Henry Martinijeve puške. Oborožile so se tudi vse torpedne ladije in pa moštvo, ki je še le nedavno domu odšlo na odpust, se je iz novega na vojsko poklicalo. Turčiji se zarad tega tako silno mudi, ker nič prav ne ve pri čem da je, kar sama priznava v telegramu na svojega zastopnika Gadbana Effendija v Sofiji. Le temu je sporo< čila: „Ker ne vemo, ali je in koliko je postaven in opravičen čin, ki je vzel knezu tako zviškoma dostojanstvo, obžalujemo ta korak bolgarskih mogotcev. Oe se bo mir na kakošen-koli način v Bolgariji ali v Rumeliji skalil, preden se bo visoka porta po dogovoru z drugimi velesilami mogla zadostno dogovoriti o tem slučaji in vse potrebno vkreniti zanj, bodo račun vsi tisti dajali, ki so to provzročili. Sporočite to vsim tistim osebam, ktere imajo v Sofiji državno oblast v rokah. Sporočite na dalje tudi ministru zunanjih zadev, da se bo visoka porta tudi sedaj stare poti — medsobojnega sporazumljenja med velesilami — zvesto držala." čemu pa toraj Turčija oborožuje in denar venkaj meče za prazen nič? Na ostajanje ga tako nima. Angleški prestolni govor, s kterim je bila otvorjena seja parlamentov, 19. t. m., v vnanji politiki ne pove prav nič o irskem vprašanji, ktero je sedaj najvažnejši med notranjim zadevami, in omeni le kratko, da so zadnje volitve sklep parlamenta, kar se tiče vlade, potrdile. Kakor hitro je bil prebran prestolni govor, začela se je adresna debata v obeh zbornicah, gorenja zbornica je namreč adreso že sprejela. Kar se tiče vnanjih zadev in naselbin, rekel je Salisbury, da se je treba spominjati tega, kar je naznanil prestolni govor pred šestimi meseci. Odsihmal še ni mnogo preteklo, toraj se tudi ni mnogo spremenilo. Kar se tiče birmanskega vprašanja, ni sicer vse dobro, pa vendar to ne prizadeva preveč skrbi; kakor hitro vroče poletje mine, se bode kaj več vkrenilo in vlada misli, da bode red kmalo zopet ustanovila. Zatran afganskega vprašanja, rekel je Salisbury, da se bode, kar je še navskriž, ložje dalo poravnati po je sledilo leto za letom. Njegov najvažneji čin iz te dobe je bilo osvojenje dobro vtrjenega razbojniškega gnjezda Udbine, kjer je Turke pobil in pregnal, kulo pa zapalil. Plen je bil velik in njegovi ljudje so mogli konje in živino odgnati, kar se je potem doma razdelilo med same vojake. Kmalo potem je zopet navalil se na Udbino, ktero so Turki po odhodu Herbartovem popravili, pa jo ravno tako pokončal ter živino odgnal, kakor prvikrat. Tako se je boril neprenehoma dve leti proti Turkom, pa se ni bal nikdar svoje življenje žrtvovati na korist domovine svoje. Zvedeli so pa tudi na cesarskem dvoru o njegovi hrabrosti ter je bil zato imenovan za stotnika Senjskega (1. 1548). Tako je prišlo to mesto, ki je bilo v tem času vedno od Turkov napadeno, pod njegovo zapovedništvo, kar je bilo prebivalcem milo in drago, kajti znali so dobro, da jih bode Herbart branil po svoji navadi. (Daljo prih.) dopisovanji med Londonom in Petrogradom, kakor da bi tam v pustem kraju v hudi zimi angleški častniki brez podpore ostali. Še eno zimo bode komisija tam ostala. Upanje je, da se bode ta stvar med vladami poravnala. O razmerah na balkanskem poluotoku je Sali8bury le toliko pozitivnega povedal, da je Angleška tudi sedaj kakor prej za celo-skupnost Turčije. O irskem vprašanji, o kterem prestolni govor ni omenil ničesa, molčal je tudi Salisbury. — V spodnji zbornici tudi lord Churchill ni povedal nič kaj več, kakor Salisbury v zgornji zbornici, samo toliko je povedal, da je general Buller odmenjen, da bode šel mir delat na jugozahod na Irskem. Izvirni dopisi. Iz Črnuč, 23. avgusta. Komu ni znano, kako žalostno je za poštene otroke, če očeta zgube! Sirote zapuščene so in povsod jim nekaj manjka, naj bi tudi imeli časnega vsega na ostajo. Prav enako je — znabiti ne vsem, pa večini faranov, če svojega dušnega pastirja zgubijo. Res, k maši so že kam pride, tudi sv. zakramenti se povsod dele, a ni je vsakdanje daritve, ni ga pravega reda v nobeni reči. Zato se tudi ni čuditi, če se veseli osirotena župnija prihoda novega župnika. Tako veselje smo imeli Crnučani preteklo sredo in minulo nedeljo. Nenadoma smo bili veliki teden zgubili svojega čast. g. župnika ter bili osiroteni do preteklega tedna. V sredo popoludne je nam oznanil strel topičev, da se nam bliža nov dušni pastir, nov duhovni oče. Z velikim veseljem smo jim šli naproti. Visoki maji s zastavami, slavoloki s primernimi napisi so povzdigovali slovesnost prihoda. Do-šlega gosp. očeta pozdravil je najprej vrli g. župan. Oglasila se je potem mala deklica (Luckmannova) ter ponižno pozdravila novega učenika ter mu darovala prelep šopek v znamnje ljubezni in spoštovanja, kterega je g. župnik blagovolil nositi tudi v nedeljo v svojem tukajšnjem cerkvenem umestenji. Da je g. župnik na vse te pozdrave primerno in lepo odzdravljal, se ume samo po sebi. Da smo šli najpred v župnijsko cerkev, ker je g. župnik najpred počastil presv. R. T. ter pozdravil farnega pomočnika z angelji varhi te fare ter prvikrat blagoslovil z Najsvetejšim svojo čedo, to je že tako obredno povsod ter ne bom z daljšim popisom mučil vaše čitatelje. Le toliko rečem, da vkljub slabemu vremenu bilo je vse veselo ter se brezskrbno izrazilo: Hvala Bogu, da imamo le zopet svojega g. župnika. Blizo je bila sicer nedelja — le tri dni vmes, a težko smo jo pričakovali, ker imel je biti naš duhovni oče slovesno vmesten v župnijski cerkvi. Strel in zvonenje v nedeljo na vse zgodaj spominjalo nas je bližajoče se svečanosti. Deževno vreme nam je sicer malo nagajalo v sredo in v nedeljo, a pri vsem tem je bilo ljudstva prav obilno pri sprejemu in vmestenji. Predstavljal je nam novega župnika, č. g. Jan. Kobilico, nadžupnik in patron te fare preč. gosp. J. Zore, Mengiški duhovni pastir. V svojem nagovoru omenil je v kratkem, kaj je nam bil ranjki gospod župnik in kaj nam hoče navzoči biti, a potem pa tudi povdarjal, koliko spoštovanja so farani svojemu duhovnemu pastirju dolžni. V daljšem res prelepem govoru je potem izpeljal, da smo duhovnike častiti in spoštovati dolžni zavolj stanu, kakor častimo vse imenitne osebe sploh; zavolj opravil in del, ktere opravljajo: daritev presv. maše, presv. zakramente itd.; zavolj Tega, kterega nadome-stujejo. častimo kraljeve, cesarjeve namestnike, kaj še in kako namestnike Kristusove. Govor res zasluži natisnjen biti v spodbudo in poduk mnogim. — Obhajal je potem gosp. župnik slovesno sv. mašo z asistenco šestih prečast. gospodov. Konečno je bila še „Zahvalna pesem" zarad obhajanja rojstnega dneva presvitlega cesarja po deželi. Pri obedu se je bila razun prečastite duhovščine sošla prav vesela družbica sorodnikov (med njimi stari oče, brat in sestri), znancev in prijateljev. Počastil je novega g. župnika kot svojega sorojaka obče spoštovani okrajni glavar, blagorodni gosp. J. Mahkot. Vrstile so se napitnice druga za drugo še skoraj bolj, kot v navadni množini. Prav veseli smo se razšli, ko nas zvonovi zopet v cerkev kličejo ter slovesnost sklenili s popoludansko službo božjo. Na mnoga leta! Iz Škocijana na Dolenjskem, 24. avgusta. Vesela ravno ni prilika, ki me popotnika napoti do teh vrst. Prišel sem namreč ravno k pogrebu gospe Elizabete Varavnove, vdove poznanem g. Pavlu Varavnu, čegar ime ni bilo znano le v tem kraji, marveč daleč okrog, ker bil je mnogim vspešen zdravnik, razen tega pa narodnjak, da ga mu ni kmalo para, pa tudi dobrotnik vsakemu, komur je pomagati zamogel. In to zadnjo lastnost zapustil je svoji vdovi, blagi Elizabeti. Bila je dobrotnica vsemu, kar je verskega, narodnega in šolskega. Ne bom našteval posameznih zneskov, ktere je radovoljno darovala za te tri namene, ker vseh ne bi mogel zvedeti. Včerajšnji pogreb pričal je sijajno, kako vedo ceniti ljudje take vsestranske dobrotnice. Delavni dan je bil, a vendar je bilo ljudstva polno cerkev in še več. Prišlo je tudi devet duhovnikov, dokaz, da so vsi stanovi vedeli ceniti blage ranjce lepe lastnosti. Naj v miru počiva preblaga dobrotnica, ktero bodo pogrešali posebno tisti, kterim je njena roka bila v potrebi vselej odprta! Priporočena bodi v izgled mnogim, kterim je Bog dal pomočke, s kterimi bi si tudi mogli napraviti spomin raere perennius" — čez grob. Druga reč. Videl sem tukaj šolske otroke, ki so me zelo spoštljivo pozdravljali. Iz tega sem sklepal, da je šola tii v prav dobrih rokah. Pa še več. Videl sem izgledno napravljen in vzdrževan šolski vrt, na kakoršnega o svojem obširnem potovanji skoraj še nisem naletel. Gospod nadučitelj Lavrič imel je ž njim gotovo več dela, kakor bo žel hvaležnosti. Za dobe Schonvvetrove je moral požreti marsiktero grenko mesto zaslužene podporo za obče koristno delovanje. A naj tolaži se s tem, da se je drugim narodnjakom ravno tako godilo, se godi in se še bo. Tretja reč je vesele vrste, vsaj, kar se tiče popotnikov, vzlasti, če so narodnjaki. Tu so razumni možki, kakoršnih je žalibog še marsikje premalo. Kraj je zelo „od rok", pošta prihaja in odhaja le po trikrat na teden, a vendar so ljudje izvedeni bolj, kakor v kaki vasi na Gorenjskem, koder se železnica in pošta vsak dan vozite. No, pa saj tudi na Dolenjskem ni vsak kraj tak, kakor je Skoeijan! Zato bo v dobrem spominu ostal meni in upam, da tudi drugim, ki v ta kraj pridejo. Od Mure, 25. avgusta. (Ptujska razstava). Od 19. do 26. septembra bode v Ptuji gospodarska in obrtnijska okrajna razstava pod pokroviteljstvom blagorodnega gospoda Gundakarja grofa Wurmbranda, deželnega glavarja in grajščaka Borlskega. Ta razstava ima namen, kakor vse razstave enake vrste, prebivalce dotičnega okraja opozoriti na različne gospodarske in obrtnijske pridelke, orodja, stroje in pripomočke, kterih se naj poslužujejo, da bota gospodarstvo in obrt nesla jim veči dobiček; okraj pa, na kterega se Ptujska razstava ozira, so sodnijski okraji Ptuj, Rogatec, Ormož, Ljutomer in Gornja Podgora. Prebivalci celega tega okraja so izvzemši par Nemcev v trgih in mestih, ki po več ali manj tudi slovenski znajo, sami Slovenci, zato nam je nerazumljivo, zakaj da še o tej razstavi v nobenem slovenskem časniku nismo nič čitali, in zakaj da razstavni odbor vse tiskovine, načrte in vabila le v nemškem jeziku izdaja, kakor da bi razstava namenila biti kje v Šlezvig-Holsteinu ali vsaj v Beču. Lani je bila enaka razstava v Mariboru, in ondi so ravno tako delali, zato pa priprosti ljudje, ki so poduka najbolj postrebni in bi jim razstava največ koristila, niso dosti haska od nje imeli, in tako bode menda tudi v Ptuji. Nemški izdan razstavini načrt pripoveduje, da bode se malo ne vse, kar je v omenjenem okraju mogoče zmoči, dalo razstaviti, in da bodo se za lepe razstavljene stvari tudi darila delila. Vsak, kdor hoče kaj razstaviti, mora se vsaj do 30. avgusta oglasiti in za prostor, ki ga njegove reči potrebujejo, določeno odškodnino platiti. Za stvari, ki se na razstavo po železnici pošljejo, bode treba samo tje vožnino platiti, nazaj pa nič. Za pijačo bode poseben oddelek, v kterem se bode lahko vsaka reč okusila, seveda ne zastonj. Vhodnina k razstavi bode ob nedeljah za osebo 10 kr. ob delavnikih pa 20 kr. To iu še marsikaj druzega se čita v nemškem programu, kterega pa ne razumi gotovo 90% prebivalcev, kterim je razstava namenjena. Gospodje, ki razstavo snujejo, to vejo, čemu tedaj tako ravnajo? Ali bi radi svet za nos vodili; da tod prebivajo Nemci? Ali Slovencev pri razstavi ne potrebujejo ali jih hočejo nalašč prezirati. Tega ne moremo verovati. ker brez Slovencev bi Ptujska razstava bržčas jako žalostno podobo iinela. Naša skromna misel je ta, da bi se po navadnih pravilih dostojnosti, še bolj pa zavoljo potrebe, slovensko prebivalstvo moralo na njemu razumljivi način na razstavo povabiti, da bi se vsaj zapisnik razstavljenih reči moral tudi slovenski napraviti in da bi gospodje, ki bodo imeli pri razstavi kaj opraviti, morali slovensko govoriti znati, da bi zamogli priprostim ljudem kaj povedati ali razložiti, tedaj bi vtegnila razstava biti koristna in bi kolikor toliko svoj namen dosegla. Tako pa — ? — Domače novice. (Družbi sv. Cirilu in Metodu) pristopil je kot pokrovitelj č. g. kanonik A. Zamejic v Ljubljani ter plačal 100 gold. Dalje je g. kanonik izročil družbi od necega neimenovnega dobrotnika v Ljub-jani darilo 100 gold in sploh družbi pridobil več ustanovnikov in letnikov. Slava g. kanoniku Zamejcu za njegov rodoljubni trud! (Društvo za povzdigo konjerejstva) na Štajarskem sklenilo je napraviti javna predavanja o reji konj v Ptujem, Ljutomeru, pri Novi Štifti in v Žavcu. Če bodo konjerejci želeli takih predavanj, poslalo bo društvo posebnih učenikov tudi v druge kraje. (Zaklad za osuševanje Ljubljanskega močvirja) znašal je v prvi polovici letošnjega leta 82.820 gld. 49'/j kr. Enketa bo še le meseca oktobra in ne že 16. septembra, kakor je bilo v začetku rečeno. V enketo so se izvolili gg.: Franc Kotnik, dr. Pr. Kosler in M. Peruci. (Kamnik) se povzdiguje. Letos je v ondašnjih mrzlih kopelih po poročilu „Laib. Ztg." že 500 ptujcev, ki so se iz raznih mest ondi sošli. So ondi družine iz Ljubljane, Trsta, Zadra; Štajarci, Dunajčani, Madjari in Hrvatje. Kedar mesto dobi še železnico, se bo promet s ptujci še zdatno pomnožil. Sploh imati razven Ljubljane na Kranjskem Kamnik in Škofja Loka med mesti najlepšo prihodnjost zarad divnoromantične okolice, sveže vode in zdravega podnebja. (Dr. Gregorčev protikandidat) v Ptujskem okraji bo Oton Fiirst; kdo in kaj da je, nam ni znano. Postavila ga je nemško-nacijonalna gospoda. „Siidst. Post" celo trdi, da so mu menda že Dijogenovo svetilko kupili, s ktero bo volilcev iskal. (Kolera.) Od polnoči 20. t. m. do polnoči 21. t. m. jih je zbolelo v Trstu in spodnjej okolici 12. Od 21. do 22. 5. Od polnoči 22. do 23. t. m. 6 in od 23. do 24. t. m. 2. Vseh vkupe jih je dozdaj zbolelo 343, ozdravelo 84, umrlo 222, zdravi se jih 37. — Kakor se vidi je število napadenih nestalno zarad vremena, ki je zadnji čaš zelo spremenljivo, sedaj gorko in zopet hladno. Pospeševala je dosedaj kolero neznosna gorkota čez dan in mrzle noči. Ako bi vreme bilo stalnejše ter bi ne bilo več take vročine, bi se bolezen morda na boljše obrnila. V iz-vestju je opaziti tudi velik razloček med zbolelimi in umrlimi, kar ljudstvo zelo plaši in je napolnuje z nezaupnostjo do zdravnikov. To se pa razlaga s tem, da mnogo njih, koje driska in mali simptomi kolere napadejo, se ne javijo temveč zdrave na domu. Sicer pa tudi ljudstvo do neke meje ima prav, keine stavi popolnega zaupanja do zdravnikov, vidoč, da so v komisiji najmanj iskušeno zdravniške moči, kar tukajšnji list „Mattinou v svojej nedeljskej številki po pravici ostro graja. — V okolici kolera največ razsaja na Kontovelu, pri sv. Ivanu in nekoliko tudi v spodnjem Eojanu. Vzrok koleri v zadnjem okraju je gotovo potok, ki teče pod tamošnjo vojašnico in v kterega so spuščena stranišča vojašnice, kar napolnuje zrak s neznosnim smradom, po kterem bodo tudi živali obolele. Tje naj se poda ko misija, ter naj ukrene potrebne poprave, da se bolezen ne širi. Tudi na Opčinah je neki v zadnjem času zbolelo 17 osob, koje so pa zakrivali na ljubo „pre-dragemu" Lojzeku na Vrhu, kteremu bi gotovo vsa ondi nastanjena gospoda ušla, ako bi vedela, da je tudi na Opčinah kolera doma. »Ed." in pa Stolov, ki ima zunanje zadeve. Karavel o v je izdal proklamaeijo, v kterej prosi narod zaupanja. Minister zunanjih zadev poslal je okrožnico diplomatskim agentom velesil, v kterej jih prosi pripoznanja sedanje vlade. Bukarešt, 26. avgusta. (O polunoči 25. avg.) Bolgarski palač ni maršal potuje ravnokar knezu nasproti, kije iz R e n i odpotoval — kam, nihče ne ve. Maršal ima nalog, kneza, Ce ga dobi, pozivati, da naj se preko Runiu-nije, kjer ga bodo Čakale deputacije, takoj povrne v Bolgarijo. Gjurgjevo, 25. avgusta. Stani bul o v izdal je v Tirnovi proklamaeijo, v kterej Bolgare poziva, da naj branijo krono in domovino pred izdajalci, ki hočejo junaškega kneza iz prestola zapoditi. Bukarešt, 25. avgusta. Skupna bolgarska armada dvignila se je za kneza in pravi, da ne mara nobenega državnega prevrata. Tista dva batalijona, ki sta kneza vjela, morala sta za kazen orožje odložiti. Petrograd, 25. avgusta. Knez Aleksander podal se je včeraj iz Renija preko Voločiška v Avstrijo in to ne kakor vjetnik. Petrograd, 25. avgusta. Ruski listi »Novosti" in „Pet. Ztg." nasvetujeta rusko posredovanje na Bolgarskem, trdeč, da poprej ne bo miru in se vtegne nered brez taistega še po celem Balkanu razširiti. Umrli so: 25. avgusta. Franca Bahovec, mokarjeva hči, 3 mes., sv. Jakopa trg št. 9, vsled katara v črevesu. Tujci. 24. avgusta. Pri Maliču: Steiner in Loffler, trgovca, z Dunaja. — J. Veszelovsky, trgovec, iz Szegedina. — Henrik Vetsch, inženir, iz Karlovca. — J. Komljanec, profesor, iz Kočevja. — Josip Devescovi, učitelj, iz Trsta. — Albert Zanutti, dijak, iz Trsta. Pri Slonu: Ferd. Kusel, potovalec, iz Berolina. — Bard in Blass, potovalca, z Dunaja. — Adolf Konig, e. k. stotnik, iz Gradca. — Frane Možek, zasebnik, iz Zagreba. — Janez Bernetich, zastopnik „Lloyda", iz Odesse. — Janez Legat, c. k. profesor, iz Trsta. — Edvard Legat, c. k. dvorni kaplan, iz Lipice. — Janez Holl, c. k. major, iz Gorice. — Janez Brunnhofer, c. k. nadporočnik, iz Gorice. — A. Podboj" in Emil pl. Bobrick, c. k. poročnika, iz Gorice. Pri Bavarskem dvoru: Franc Seebacher, računovodja, iz Maribora. — Dr. E. Graeffe, nadzornik, iz Trsta. Peter Valentinuzzi, trgovec, iz Udine. Pri Južnem kolodvoru: Kari Fiukeš, uradnik, iz Tulna. — Anton Dovgan, uradnik, iz Trsta. — S. Pipp, zasebnik, iz Sapiane. — M. Novakovič, zasebnik, iz Reke. Pri Avstrijskem car-u: Franc Kelbl, zasebnik, iz Kočevja. Telegrami. Sofija, 26. avgusta. Začasna vlada se je umaknila ustavnemu kabinetu, v kterem so K a r a v e 1 o v, N i k i f o r o v, S t a m b u 1 o v Vremensko sporočilo. e p B Čas Stanje Veter Vreme ® . C •H a g opazovanja zrakomera v mm toplomera po Celzija o« " ** c 25. 7. u. zjut. 2. u. po]3. 9. u. zvee. 73125 729-84 730-78 + 17-4 +21-2 +16-4 si. vzh. si. jug. sr. vzh. jasno del. jasno dež 9-50 l>iiuajska borza. (Telegratično poročilo.) 26. avguata Papirna renta 5/.,5 popoludne poleti, ob 2 pozimi. !Na i g ob ' 5,5 popoludne poleti, ob 3 pozimi. Prihod v Ljubljano. Iz Novega mesta vsak dan ob 2 popoludne. Iz Lukovce vsak dan ob 5. uri 25 min. popoludne. Iz Kočevja vsak dan ob 6. uri 20 min. popoludne. Iz Iga vsak dan ob 8. uri 30 min. zjutraj. Iz Kamnika vsak dan ob 9. uri 5 min. dopoludne. Iz Polh. Gradca in Dobrove vsak ponedeljek, sredo, petek in soboto ob 9. uri 15 min. dopoludne. ' H Ravnokar izšel je: "Tpff „Fromme's ftr ta MM Oesterreich-Ungarns 1887 Redigirt von Egger." S podobo Nj. Svetosti Leona XIII. Koledar velja v platnu vezan 1 gld. 50 kr., franko po pošti 1 gld. 55 kr. ter se je po svoji trojni lastnosti kot cerkvena letna knj iga namreč, kot pomožna knjiga pri uradnih zadevah in kot ročna knjiga g. katehetom že sain po sebi tako priljubi), da ga ni treba posebej priporočati. Cerkveno statistiko izdelal je zopet g. župnik Jos. Štefan er v Ettendorfu, ter so ga pri tem pridnem, točnem in natančnem delu podpirali jako veljavni gbspodje. Zato lahko rečemo, da bo v tesnosti žepne knjige zadostoval celo najstrogejim zahtevam. Koledar obsega tudi že zdavnej obljubljeni sostavek iz peresa Kromsiuiinsterskega kanonika g. P. Wolfganga Dannerbauerja v Eberstallzellu: „Kurzer Leit-faden in Ehestreitigkeits- und Ehescheidungs-Angelegenheiten" z alfabetnim kazalom. Naročila naj se pošiljajo podpisani bukvami. Tudi prosimo one gg. naročnike, ki so prejemali do sedaj ta koledar iz Dunaja, da ga pri nas naroče. Katoliška Bukvama v Ljubljani. ^."NB