Katolišk cerkven list.
Danica izhaja 1.. 10. in 20. dne vsacega mesca na celi poli, in velja po pošti /.a celo leto 3 cld.. za pol leta 1 gld. 60 kr.. \ tiskarnici sprejemana na leto 2 gld. 60 kr. in na pol leta 1 gld. 30 kr., ako uni dnevi zadenejo v nedeljo ali praznik, izide Danic« dan poprej.
Teč*y XIX.	V Ljubljani 1. malega serpana 1866.
Dobremu Pastirju.
Jezus preljubi — naš dobri Pastir, Mana nebeška, — zveličanja vir! Srečne, presrečne so Tvoje ovce: Duše kristjanov, ki za Te gore.
Iz zgolj ljubezni — oj čudi sc svet! — I5il za ovčice, na križ si razpet. Britko tcrpljenje, clo smert si prestal Da zagreščnim življenje si dal.
Al za ovčiee v ljubezni goreč Storil dobrotni Pastir si še več; Samega sebe vživati jim daš, — Duša! al viši ljubezen poznaš? —
Ti si življenja resnična jim pot, Paše strupene jih varješ in zmot;
V	sveti skrivnosti le zanje živiš, — Duša, kje bolj'ga pastirja dobiš?
Toraj Ga ljubi, o duša, tud ti, Ljubi presereno, iz celih moči; Ljubi Ga večno, v ljubezni raduj,
V	sveti ljubezni se Njemu daruj!
Ti — pa, o Jezus, naj boljši Pastir! Vodi in spremljaj v življenju nas zmir: Kadar končamo pa zemeljski tek, Združi ovčice nas — k sebi na vek!
F r. Silvester.
Ali res protestanti sretnikoni češenja nikakor ne priznavajo.
Da nam katoličanom protestantje češenje svetnikov očitajo, je sploh znana reč. Pravijo namreč: Svetnike častiti je malikovanje, ker svetnik, tudi nar svetejši, ni Bog, Boga samega pa mi molimo in častimo, kakor zapoveduje perva božja zapoved. Dalje s tem katoličanje zaničujejo Kristusa, ker jim njegovo neskončno zasluženje ni zadosti, da še pri svetnikih pomoči išejo.
Nato mi le toliko odgovorimo. Mi molimo Boga, svetnike pa samo častimo, jih ne molimo. Moliti in častiti nam ni vse eno, častimo tudi stariše in više, molimo pa samo Boga. In ako Bog sam svetnike kot svoje ljubljence in prijatle časti in poveličuje, zakaj bi jih mi ne smeli?
S tem pa mi neskončnega zasluženja Kristusovega nikakor ne kratimo, tem več, še le prav povzdignemo ga. Ker so namreč svetniki le po neskončnem zasluženji Jezusovem toliko veličastvo dosegli, kar bi sami iz sebe nikakor ne bili zamogli, pač iz tega velikost
I,ist 19.
odrešenja še bolj očitno spoznamo. Tudi nam s svojim zgledom kažejo in s svojo priproŠnjo pomagajo , da se tudi mi tako obilno zaslug Kristusovih vdeležimo, kakor oni. Ali da vam še bolj po domače poveiu: Vi in mi pravimo, da zasluženje Kristusovo je neskončno, toraj se vsega nikoli nc moremo vdeležiti, ravno zato ker je neskončno. Pa pri nas se tega neskončnega zasluženja toliko zamoreino vdeležiti, da iz grešnikov postanemo v resnici pravični in prijatli božji iu svetniki, tako tla nas Bog sam poveličuje; in res je izmeti nas veliko svetnikov, kar Bog sam s svojimi čudeži spričuje.
Pri vas se pa tega neskončnega Jezusovega zasluženja le tako vdeležite, da še celo po vašem opravičenji ste in ostanete grešniki, kakor sami pravite. Kteri delež je toraj veči, vaš ali naš?
Pa da ne bom jest govoril, kteremu kot katoličanu menda ne verjamete, vam hočem povedati, kaj nekteri v a \ i možje, ktere ves svet in tudi vi za učene spoznate in spoštujete, o češenji svetnikov pišejo.
Vaš Hugo Grotius (umeri 1<"»4'm, v duhovskih kot v deželskih vedah enako temeljito izurjen, piše tako le v svojem spisu*): „Nič ni brezbožnega, če kdo Boga prosi, da bi mu zavoljo dobrih iu pobožnih del svetnikov kako milost dodelil, ker vemo, tla so že tudi v starem zakonu ljudje Bnga prosili, naj jim zavoljo Abrahama, Davida in druzih svetih mož prizanese.
Na drugem kraji**) govori Hugo tirotius še bolj razločno: „Iz razodenja sv. Janeza vemo, da mučenci s Kristusom kraljujejo, toraj ne storimo nikakoršne krivice, če jim *voje spoštovanje, ki ga v sercu gojimo, tudi očitno v djanji skažemo, in njih spomin obhajamo na dan ali na kraju njih mučenstva. Ako moramo priznati, da oni za verne prosijo, morajo tudi za naše potrebe in naše molitve vedi ti, naj jim že to Bog sam razodene, po angelih naznani, kakor naj imenitniši gerški in latinski cerkveni očetje učijo."
Ni toraj čuda, da je tako očitno spričevanje in priznavanje katoliške resnice protestante bodlo, in tla so učenega moža na njegove poprejšnje spise zavračevali, v kterih je o tej reči drugače pisal, (in pa jim je odgovoril : ,,Ako sem se v svoji mladosti po predsodkih in po drugih učenih možeh brez lastnega pretresovanja ravnal, in zoper resnico pisal, mi li zdaj ni dovoljeno po dolgih preiskavah in po lastnem prepričanji resnice terditi?"
Zato so pa tudi strupeni jeziki Hugo-ta pikali, ga skrivnega katolika in antikristovega pomagovavca imenovali.
*) Adnota in consultat. G. Cassand. etc. Lugd. 1642 s. E. A.
Menzel's Neuere Gesch. d. Deutsch. 8. S. 293.
**) Animadv. in Riv. A. animadversiones — s. K. A. Meniti ib.
8. 294 ss.
Drug veljaven protestanšk možak je vseskozi učeni Leibniz. On pravi:*) „To je gotova resnica, da nam Bog angelje varhe pošilja; sveto pismo pa pravi, da so svetniki angeljem enaki, in otroci božji. Da pa Bog svoje otroke usliši, nad tem ni dvomiti; oni pa tudi za nas prosijo, ker so naši prijatli in za naše potrebe vejo, kar se lahko iz tega posname, ker sta Mojzes in Elija na gori Taboru z Jezusom se pogovarjala, in ker se angeli v nebesih vesele nad grešnikom, ki pokoro stori."
Na drugi strani pa pravi ravno ta učeni mož: „Ako je malikovavsko in zaveržljivo češenje, angele na pomoč klicati in svetnike, da bi oni za nas pri Bogu milosti prosili, smo prisiljeni izreči: Da so tudi sveti Ba-zilij, sv. Gregor Nizianski in sv. Ambrož, ktere do zdaj vsakdo za svetnike spozna, malikovavci bili. To pa bi ne bili samo madeži, ampak očitne pregrehe nad svetimi očeti."
Neki drug protestant pa tako-le sklepa: „Ker oboji, katoličani in protestantje terdimo, da duši po smerti zavednost ostane, bi bilo nespametno in nečloveško misliti, da je med nami in našimi ranjeimi popolnoma razderta vsaka zveza. Kako tolažljiva in mila nam je pač misel, da nas smert od naših ranjcih ne loči, ampak da smo v tem kratkem življenji vedno zedinjeni s svojimi ljubimi na unem svetu, da so oni naši prijatli v nebesih, in naši pomočniki pri Bogu."
Znani protestant dr. Fessler pa pravi: „Se celo v naših omikanih in učenih časih se nekteri ne sramujejo, češenje svetnikov imenovati malikovanjc, če jim ni mogoče svoje verske različnosti drugače povzdigovati, kot s tem , da psujejo katoliško vero."
„Kdor terdi, pravi Doderlein, protestanški učitelj bogoslovja v Jeni, da katoličanje svetnike molijo, nima resnice , ampak sovraštvo na jeziku."
Enako govori tudi Bernard, pridigar, v Sanden-u: „0 prošnjah do svetnikov bi se moralo tako misliti, kakor katoličani terdijo, namreč, da se svetniki ne prosijo, da bi nam iz svoje lastne moči in oblasti pomagali, ampak da bi pri Bogu za nas prosili. Tako moliti pa gotovo ni napčno, ker se že svojim živim bratom smemo v molitev priporočati (in tudi v resnici eden za druzega molimo;, toliko bolj se smemo svetnikom priporočevati, ki so kot angeli Božji."
Znamenito je tudi, kar učeni protestant Janez Ger-hard v Jeni v sedemnajstem stoletji o češenji angeljev piše. Med drugim to-le: ,,Velika je sicer moč našega nasprotnika, satana, pa angeli varhi so na naši strani. Tudi ne smemo dvomiti, da bi ne bili s svojo pomočjo vedno pri nas, ker sveto pismo pravi, da Kerubi in Se-rati imajo perute, to je: da so oni v pomoči in izpeljavi Božje volje neizrečeno hitri. Tudi so pričujoči v vseh krajih, ker so čisti duhovi, in jim nič ne more na poti biti. Vedo pa tudi za naše potrebe in so pripravljeni pomagati."
Slavni zgodovinar protestant Neander, ki je nedavno v Berolinu umeri, piše v svojem delu „Sveti Janez Krizostom" tako le: „Krizostom ni zavergel nauka, da se smejo svetniki častiti in na pomoč klicati, kakor je bilo že takrat v vsi cerkvi navadno, ker tako češenje samo na sebi nikakor ni nekeršansko." Sveti Janez Krizostom je pa leta 407. po Kristusu umeri, toraj je bilo češenje svetnikov že v tretjem stoletji splošno v cerkvi.
Toraj velja tukaj, kar pravi učeni francoski škof Bossuet: ..Zadnji in pervi namen vsakega verskega češenja je le povišanje Božje časti, kar se tudi zgodi pri češenji svetnikov. Protestantom pa veljajo besede: ,,Po dolgih pn-pirih se resnica zmiraj bolj in bolj zgubi; za-toraj jo pa tudi protestantje tako malo imajo, da terdijo
zdaj to, zdej uno."--
*) Svst« ma llio.iliipriiin.
Ogied po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljubljane. Kakor druge leta, je bil tudi letos god sv. Janeza Kerstnika v Ternovem prav slovesno obhajan. Slovesnost pa je zlasti povzdignilo to, da so milostni knez in škof ne le ob osmih maševali, ampak tudi ob devetih občinstvo s pridigo razveselili, ktero so na sedanje potrebe obernili ter jasno in čversto razlagali, od kod sedanje britkosti in težave izhajajo, in pa kako jih je dolžnost obračati v svoje zveličanje. Ljudi je bilo vse polno; pa tudi pri druzih slovesnostih tega dne je bilo silo vernikov po navadi. K veči povzdigi slovesnosti tega dneva mnogo pripomore svetično ozališanje cerkve od znotraj, in pa gorečnost mladine, ki je z obilnimi mlaji, venci, cvetličjem, zelenjem in pomenljivimi napisi prostor ob cerkvi kaj častitljivo olepšala. In akoravno so časi hudi, so verniki vendar prav lep dar v denaru in svečah zložili pri trojnem darovanji med duhovnimi opravili. Prečastiti gospod Janez Novak, se-meniški vodja, ki po navadi vsako leto tukaj pri svojem patronu svoj god duhovno obhajajo, so tudi to leto med strežbo častitljivih ljubljanskih gospodov in bogoslovcev darovali slovesno sv. mašo, ki jo je glasba in pa petje bogoslovcev in domačega pevstva častito povikševalo.
—	Ne smemo brez spomina pustiti, kako so tudi letos učenke znotranje šole v uršulinskem samostanu svojo ljubljeno gospo-mater Jovano ob slovesnem godu s priserčno igro „vera, upanje in ljubezen" počastile. S ta-cimi veselicami se deklice ne le samo v spodobnem obnašanji vadijo, temuč tudi čutilo se oblažuje, in hvaležnost budi, kar je potrebna stopinja k pravi oliki.
—	Kakor pred nekaj časom molitve za srečno zmago, tako so se pričele pred enim tednom po Ljubljani tri-dnevnice v ravno ta namen. Precej potem so jele prihajati z bojiš vesele naznanila. „Molitev oblake predere." —
—	Prav lepo se je obhajala letos pobožnost sv. Alojzija zlasti po vstavih. Tako so jo n. pr. imeli učenci \Valdherovih šol na rožniku, učenci glavnih šol pri sv. Jakobu in v Senklavžu, realnih pri sv. Florijanu, gimna-zijalnih pri nunah, Alojzijanci doma itd. Pri nunah so jo opravljali prečastiti g. stolni dekan dr. J. Pogačar, ter so v lepem in primernem ogovoru razkazali šolski mladini, da se ji je treba zatajevati, in pa kako naj se že zdaj zatajuje, da se bo mogla zatajati tudi pozneje v življenji.
—	Menda po nekem sporočilu „Laibacharce" so prinesle poslednje „Novice" to, da bode konec šol v Ljublj. 15. prihodnjega mesca t. j. julija. Doslej to še ni gotovo, in le kaj posebnega bi se moglo prigoditi vsled vojske, da bi se poprej sklenile. Kolikor vemo, je v latinskih šolah sklep za zdaj nastavljen na 28. dan t. m.; 21). bode posvečevanje novincev mašnikov. Le osmošolci bodo 15. t. m. doveršili godno ali zrelotno preskušnjo, šolsko leto pa z drugimi učenci vred.
—	Ravno smo dobili v rokeDrobtinice" za 11. 18G5 in 1806; drugo pot kaj več.
S Presarja, 2G. rožnika. N.— Pretečeno nedeljo, 24. rožnika, je tukaj v neki vasi, ravno ko je bila po-poldanja služba Božja, devetnajstletnega mladenča pri oknu strela ubila. Nesrečni mladeneč je s harmoniko tu in tam po kerčmah ali pivnicah muziko delal, in se ve da se je plesalo, posebno v hiši, kjer ga je smert zadela, so pogostoma plesali — pretečeno saboto menda blizo celo noč; popoldan — ne da bi v cerkev šli — so zopet imeli mladi ljudje svoj shod, — kar imenovani godec pri oknu pogleda in, tresk! bilo je po njem. Čudno, da strela ni nič vžgala, memo okna je menda švignila in v bližnji Ljubljanici se zgubila. — Tudi smo 22. rožn. pokopali 121etnega olarja, ki ga je bil gad pičil, ko je
jagode bral. — Obojna dogodba ima v sebi svoj poduk, ki ga lahko vsak sam najde.
Iz Tersta. Prečastitljivo škofijstvo v razpisu 14. rožn. do čast. duhovstva budi vse občinstvo k molitvi ob sedanjih hudih časih, rekoč: „Prav hude britkosti nas obdajajo, zemlja je v nepokoju, povsod je strah in trepet —: mi pa se vender ne bojimo, ako bode Bog moči z nami. Toraj, kakor nas psalmist opominja (45), pribežimo k Bogu; ker On je naše pribežališe in naša moč, ki čuda dela zemlji, da ga narodi preslavljajo, ter odpravi vojsko do kraja zemlje!" — Nato veleva duhovnom, da naj v sv. masi k navadnim molitvam pri-devajo po okolišinah časov tudi molitev iz maše „ob vojsknem času," ali pa „za mir." Pri blagoslovih ali sicer pri mašah, kjer prihaja ljudstva veči število, naj se moli v ^domačem jeziku pet Očenašev in pet Cešena-marij ni Čast bodi Bogu. Verh tega vabijo svoje vernike tudi k obilniši milošnji, zlasti za ranjene vojake. Od mestnih gospodov in gospd so bili undan ob zidovih nabiti klici v ta namen. Klic vikšega pastirja ni zastonj; pobožno ljudstvo močno v cerkev vre, kteremu se tudi vojaštvo druži.
^lisijon v. č. o. Jezuitov na Prihovi. (Konec.) Slišal sem pred nekimi leti imenitnega gospoda, ki je rekel: Misijoni in eksercije so zadnji upor zoper sploš-njo razujzdanost, pohujšanje in sedanjo mlačnost v veri in do sv. cerkve; kajti kakor strašan grom iz nebes pretresajo serca človeške, da se vpitju vesti, gnadi sv. Duha, ki je tukaj očitna, tudi nar veči grešnik zoper staviti ne more. Celo zastarane grešnike, ki poprej mi-sijone in misijonarje preklinjajo in černijo, vleče neka silna moč k tem sv. pobožnostim, in komej pridejo, se njihov serd v ljubezen in njihova besnost v pokoro spremeni. Izgledov dokaj nam misijon v Monakovem daje. Zato se sme reči, da kader bi tudi misijoni več ns zdali, je vse zgubljeno; kar pa ne bo, ker Bog govori: O prijetnem času bom tebe vslišal; in gotovo so sv. misijoni tisti prijetni časi, kader usmiljenje božje in gnade sv. Duha v tisučerih studencih na zemljo lijo. Ni čudo, da si goreči duhovni na vso moč prizadevajo misijone in eksercicije obhajati. Med drugimi izgledi naj le Konjice navedem. Ondašnja velika fara je bila, kar duše zadene, močno zapušena in zaspana; pridejo pa sedanji nadžupnik, častni korar in tehant v. č. g. Jožef Rozman, ki so v kratkem dvakrat (slednokrat 1. 1864) s sosednimi duhovni sv. eksercicije po stanovih imeli, katere so far-mani in tudi sosedje goreče in močno ginjeni obiskavali, in hvala Bogu! trud ni bil zastonj. — Konjiška fara je memo poprej kakor noč ino dan; se ve, da z enim misijonom ali eksercicijami ni vse končano; ker je človek slab, naj se po nekterih letih posebno eksercicije zopet ponovijo, in domači duhovni pri vsaki priložnosti po-slušavce na tiste opominjajo, da jih ljudje ne pozabijo; in ne samo mesečne, ampak tudi tedenske spovedi, katerih se po misijonih precej nahaja, radi sprejemajo. Posebno so pa sv. bratovšine, nar lepši cvet na vertu katoliške cerkve, koristne, katere misijonarji močno pri-poročujejo. „Unitis viribus" (z združeno močjo) je geslo svitlega cesarja, se vse premaga; in ako se vsi sovražniki sv. cerkve z družbami vterjujejo, koliko več je še le nam katoličanom v kervavi vojski za nebesa družb in bratovšin potreba, da nas hudobni svet po samem ne premaga. Zato jaz nobenemu katoličanu ne želim brez ene ali druge bratovšine sedanji čas umirati.
Naj še v misel vzamem, zakaj da sv. misijoni tako moč imajo do človeških sere, in zakaj pa domače pridige ne zdajo toliko; dasiravno more biti v nobenem stoletju ni bilo toliko naukov, kakor v sedanjem? V odgovor na to navedem pogovor priprostih kmetov na Prihovi, ki so se zunaj cerkve menili. Kako ginljivo
ti gospodje na naše serca govorijo, da so mehke kakor vosek; pa saj nam naši duhovni vse to povejo, kar tukaj slišimo; ali mi jim ne verjamemo... Te besede priprostih ljudi so očitno znamnje, da so misijoni sedanji čas potrebni in le najemniki in lenuhi jim nasprotujejo. Iz tega pogovora je pa tudi očitno, zakaj domačih duhovnov pridige, naj so še tako goreče in gin \i ve, ne zdajo toliko kakor misijonske, in gnada sv. Duha sere tako močno ne omeči, in sicer:
1.	Domačih duhovnov so ljudje že preveč navajeni, če tudi eden ali drugi kakšne pike ali cclo sovraštva do njih nima, se vsakdanjega kruha človek rad prenajč če je tudi bel; v misijonarjih pa vidijo ljudje sicer neznane, pa sv. može, očete, ki so brez vsega dobička od deleč le edino po njih duše prišli, da bi jih na rame zadeli in k Jezusu nesli.
2.	Domačim duhovnom, kakor uni pogovor razodeva, ljudje ne verjamejo, rekoč: sej ni tako, nas lc strašijo itd., so z njimi v pogosti dotiki, mislijo: ravno mene so danes zasegali, drugi pa mislijo, da le bolj v svoj prid govorijo ali pa tudi zato, ker morajo, to je njih plug; kadar pa misijonarjev morebiti še nikoli niso vidili in jih ne bojo, zato jc ljudem vsaka še tako strašna in grajajoča pridiga, kakor resen glas iz nebes, glas pravičnega sodnika J. K., in ne da bi jim ojstro svarjenje zamerili.
3.	Pridige domačih duhovnov tudi za to toliko ne zdajo, ker so večidel v tednu lc enkrat; in če so ljudje v nedeljo tudi vsi ginjeni po dve tri ali še več pridig slišali, je do druge nedelje rado vse pozabljeno; pri misijonih pa vsaki dan večne resnice ena za drugo sledijo, in serce, naj si je tudi terdo kakor skala, mora omečeno biti, ali že hoče, ali ne; in še tako debelo drevo, eno-mer sekano, mora pasti.
4.	Domače pridige nimajo toliko vspelia tudi zato, ker ljudje vsi merzli kakor led le iz navade k službi božji gredo; po poti svoje pomenke, clo razujzdanc pogovore imajo, pred cerkvijo svoj sejni obhajajo, in kadar mašnik k altarju stopijo, se nekteri od zunaj na cerkven zid naslonijo, drugi pa vsi mlačni iu raztreseni v cerkev stopijo, in ne da bi se skesano pripravili, sv. Duhu priporočili, in le želijo, da bi kmalo minilo itd.; zato sv. Duh v njih sercc pota ne najde in ga torej za božjo besedo ogreti ne more; — kadar pa k sv. misijonu vsi zamišljeni in potertega serca gredo, takega serca vsmiljeni Jezus zavergcl ne bo; ako lo mogoče se pri misijonu vsaki v cerkev vrine, in pri pridigah je vse le eno oko in eno uho pazijoč na božjo besedo, da se ne gane, zraven pa serce na don* in vse časno pozabi; ljudje vsi skesani že prod in šo po pridigah po cele dneve v cerkvi molijo in premišljujejo, zato jih lahko gnada sv. Duha razsvetlujc in za večno življenje budi.
5.	Domače pridige pa tudi zato nc zdajo toliko, ker ljudje večidel v smertnih grehih v cerkcv pridejo, toraj jim vse svete in božje reči smerde, in nar svetejši Jezus v njih serce ne more, pa tudi sv. Duh jih zapusti in od njih beži; kader se pa v svetih misijonih grešniki večidel od celega življenja spovejo , vsim grehom slovo dajo in se z ljubim Jezusom sklenejo, tako goreče v sv. obhajilu, kakor šc nikoli poprej; — in ako z Jezusom na sedežu v sv. rešnji Kervi opranega serca sklenjeni božjo besedo poslušajo, tudi ona stotercn sad obrodi, ker se sv. Duh k nji poverne in njih duše , zdaj svojo lepe neveste, razsvetljuje. —
Se veliko vzrokov bi lehko naštel, pa naj bo zadosti, da vsaki spozna, kako koristni in potrebni so sv. misijoni in eksercicije. K sklepu naj še opomnim, da so sv. misijoni in eksercicije nebeške cvetlice z Jezusovo sv. resno kervjo oblite, z milostjo sv. Duha na-
polnjene in s priprošnjo Marije olepšane, katere samo in edino le na prelepem vertu sv. katoliške cerkve cveto in nikjer drugej. Kadar so očetje Jezusovega reda v Monakovem sveti misijon oldiajali s tolikim vspehom milosti božje, daje po vsem svetu slovelo, so hotli tudi protestanjc svojim vernikom misijon napraviti: pokličejo toraj nar slavnejše učenjake, da bi misijon obhajali. Ali komaj pervi slavni pridigar pervikrat po svojem govoru s prižniee stopi, ga drugi pastorji obsujejo pa tudi psu-jejo, da ni prav govoril; ta člen vere se nima tako razlagati, ampak tako in tako; toliko, da si niso v lase planili. Poslušavci so se pa smejali in učenjake zasegali: naposled ti>ti pridigar serden zopet na prižnico gre, rekoč: potroške moje dolge poti do sem mi pa vender morate poplačati! In s tem je bil misijon končan. Ta žalostni izid tega misijona pa tudi spričuje, da pri kri-vovereih ni edinosti in »v. Duha; iu da si oni svoje želje le samo v katoliški veri izpolniti zamorejo.
J. V.
Oil sv. Petra pri Mariboru izakasnjeno). Dovoli mi predraga ,,Danica" majhen koteč svojega lista, naj ti okolišinc našega kraja nekoliko naznanim. Da je ljubi Bog vsegamogočen in na njegovem blagoslovu vse ležeče, — iu da akoravno se človek trudi in dela, je rast in sad njegovega truda in prizadevanja vender le v Božjih rokah, — se je zopet pokazalo. Lepo nam se je prikazalo v letošnji spomladi, kakor v vinogradih, tako na njivah in sadonosnikih, — obilno vsega. Pa le kratko je terpelo naše veselo upanje. Pravični Bog, ki se z grehom razdraži in z resnično pokoro zopet potolaži, nam je, kakor je že večidel znano, 24. m. po hudem mrazu veliko odvzel. Na mestih je sicer vinogradom prizaneslo, ali na drugih zopet dve tretjini, in nekterim cel/, vse posmodilo, da tudi k letu sadu ne bo. < Ibupati bi bilo človeku, ako bi ne imel v keršanski veri tolažbe, da Bog je, ki j«; vse stvaril, ki vse vlada in ohrani, brez kterega volje tudi las nam z glave ne pade! t'asi so hudi — drago je postalo vse: žito, pšenica, vino, živina, v kratkem je v ceni veliko nastopilo. Pa hujše bo, ako pride, kakor ni več dvomiti, — tudi vojska in nje žalostni nasledki. Ali oče nebeški je vendar še naš oče, ki akoravno nas tepe, nas zapustil ne bo, temuč toliko raji vslišal, ako se s potertim sercem k njemu obernemo — proseči dušne in telesne pomoči!
Tudi tukaj smo,,Smarnice" in sicer kaj lepo obhajali! Druge leta smo imeli večidel v cerkvi Še h: na večer, — letos pa, da se jih ložej več vdeleži, bila je Marijna pobožnost zjutrej. Sv. meša, sv. roženkranec, Marijne pesmi in litanije in kratko premišljevanje — bili so glavni deli našega počešenja do Marije v tem mescu Marij nem!
Z veseljem moramo priznati, da veliko se jih je vsak ilan vdeleži lo, bolj kakor druge leta*), nekaj menda zato, ker j«; bil čas primerniši, nekaj pa gotovo tudi zavolj slabih časov sploh. Kteri niso mogli k cerkvi v jutro, so pa doma molili na večer pri kaki k a-1»e 1 i c i ali križu, kterih je precej po fari. Tako so molili na devetih krajih ljudje po opravljenem delu, kadar je z velikim zvonom pri Gorski cerkvi matere Božje na večer zazvonil.
Posebno slovesen pa je bil poslednji dan majnika! Praznik že sam po sebi velik, imeniten in častit, imel
*) Pi««- s<- nam t.. tu<li i/, (■••rjau. iz Loke na Kranjskem pa iz Loč ua St.tjfr«kfin. kjer s.» bili Ijifij«* pri »mamicah |«>tos prav gon>ei v obiskovanju in prijemanju sv. zakramentov. Na kvaterno nedeljo so ini»'!i pri sv. Duhu \ J, o e a h bratje in sestre bratovšine sv. rož.-nkranea svoje >pl..Šnje obhajilo; čez 4o0 jih je bilo pri sv. obhajilu, iu veliko jih je potem celi dau v eerkvi ostalo, mulilo in prepevalo, kar je bilo prav ginljivo. Vred.
je dvojni lepi pomen. Zdelo se nam je, kakor bi bil Božji Sin prišel ta dan s svojim praznikom povikšat sklepno pobožnost in počešenje svoje matere Marije! V slovesnih procesijah smo Šli po poldne od svojih kapelic od vsih strani k cerkvi! Ginljivo je bilo viditi in slišati, kako so posamezne procesije razne Marijne pesmi pe-vajoče okoli altarja se vile, med seboj se vojskovaje, kteri bi Marijo bolj počastil! Po sklepnem govoru, lit. in blagosl., bila je zahvalna pesem: Te Deum! Akoravno je bilo že blizo ob f> popoldne, — še se ljudje niso mogli ločiti od Marije. Se kakih pet Marijnih pesmi so zapeli za slovo. Komaj so jedno dokončali, jc že spet drug kako povzdignil in jasno so doneli glasi iz več Hh> ust! — Prav tako— veselo za faro, ki ima Marij no cerkev, tolaži j ivo za duh. pastirje in ovčiee, kjer se Marija pobožno časti! Terdno zaupamo, da naj pride črez nas še tako hudo, Marija bo naša bramba, ona bo naše prošnje vslišala, saj je polna milosti in njeno materno serce ne bo pozabilo revnih zdihajočih otrok! — V križevem tednu so bili kakor lani, tudi letos prišli s procesijo verli Jareninčanje k lepi cerkvi matere Gorske! Spodbudili smo bu nad lepim petjem, serčno molitvo in sploh mirnim, poštenim za-deržanjem! Blagor fari, kjer veje keršanski duh, resnično znamnje pridnih dušnih pastirjev.
Pri gorski cerkvi, ktera s svojim visokim zvonikom, kakor rajni Slomšek pravijo v nekih Drobtinicah , — kaže pot proti nebeški domovini prebivavcem ptujskega polja in mariborske okolice, ta je okinčan z novo uro! Kaj lepo se vidi in glasno se čuje daleč okoli in razveseli posebno tiste, kteri te dobrote do zdaj še niso zavživali! — Kar naše vojake zadeva — vam morem z veseljem naznaniti njih veliko zaupanje do gorske Marije! Večidel, preden so se poslovili od svojih, so prejeli sv. zakramenta ter niso zapustili svojih duhovnikov poprej kakor so dobili kako svetinjo, podobico Marij no ali kak roženkranec za pot! — Marija prosi za verno slovensko ljudstvo, prosi nam pomoči v hudem boju, spremljaj naše slovanske brate — varuj jih, da bodo srečni in Avstrija sovražnikom glavo zaterla!"
J. F., kmet.
Iz Prage. —n. Potrebo modroslovskih znanstev dokazuje s tem, da filozofija tvori ali dela podlago naukom visim, zlasti pa bogoslovju in pravništvu.
Teologija ako ima biti veda , ne more v nobenem oddelku svojem biti brez filosotije ; ne le v premnogih predmetih racionalne teol. se more začeti od filos. vodil podstavnih (suppositio), ampak tudi v vedi nravni in verni ali v dogmatiki je mnogo prašanj, ki so ravno tako filosofična, kakor teologična. Naravno je toraj, da vednostne teol. do dobrega umeti in napadov odbijati ne more, kdor nima kar nič filos. izobraženja.
Skoraj ravno tako se imajo te reči pri vedah pravniških. Te gotovo nimajo brez etike ali prirojenega prava terdne prave podlage. Opušanje filosotije sc tudi maščuje s pomanjkanjem rednega mišljenja, s krivimi nagledi in to mnogoterno zlo mora vse s lilosofijo zvezane vednosti rušiti v tej meri, v koji je ona združena z vsemi druzimi.
Da preveč ne čemim — pravi naš autor — to priča skušenost. Kedaj je gospodarila v onih vedah veči med-loba, kedaj je bilo v nji več krivih nazorov kakor ravno v naših dneh. To velja v bogoslovji, še bolj pa v pravništvu, ki je popolnoma zgubilo kompas in je prepušeno vetrovom in viharju, kakor čoln brez vesla.
Za tretji dokaz navaja to, da brez fil. študij mladeneč ni dovolj ohranjen proti nevarnostim, ki mu groze od filos. pogubljive. Nemška fil. od časov Kantovih na krivo pot zašla, podobna je s pogubnim vplivom svojim na vse vednosti silni reki, ki je bregove prestopila ter
razdeva vse. Ako no najde mladeneč dovoljne obrambe proti nevarnostim tem, da so težko pričakovati kaj druzega kakor to, da malokdo uide vplivu te zveržene tii. in nasledkov njenih — verskega in nravnega bankrota.
Kako zelo so se že ukoreninili resultati te krive lil., nam pokaže en sam j>ogled v vise kroge družbinske; mesto nazorov keršanskih posedel je nazor poganski, samo da je tudi veliko bolj pokaženo in vničeno to, kar pri poganih vselej najdemo — čut pravni in nravni.
Ne samo pokaženi tisk je tega kriv, vir tega zla izteka na visocih šolah, cxplike in poznamke drago plačanih profesorjev ga odpirajo; in da se grozno to zlo kakor nalezljiva bolezen razširja, temu je veliko krivo to, da mladost proti njemu ni orožena, ker nc prinese sebo na visoke šole nič omike tii., —tako se zgodi, da malokteri mladeneč zapusti universo brez zgube svoje vere. Nevarnost od strani krive tii. ne leži v tem, da bi znabiti modrovanje na stolicah vseučilišnih in po tisku razglaševano se dalo le težko zavračati, ampak v tem je njena moč, da mladež na duhu ni dosti dospela in ni skoraj nič pripravljena na te nevarnosti. Ko bi pa imela izvedenost tilos. in bi duh njen bil vzdelan tako, da bi se ne spokojil s samimi hrupnimi frazami, fanfarami in smelimi izrekami, ampak prašal po dokazih in razlogih, in da bi mogel slediti po krivi poti: bi pač ne občudoval vsega in ne prejemal za resnico, kar se mu od različnih strani razglasuje za resultate „svoboduega preiskovanja velikih duhov."
V 4. in 5. oddelku kaže Reinerding, kako bi se nauki modroslovski v gimn. dali vpeljati. Ni treba podaljšati že tako dosti dolgih študij gimnazijskih: da naj se le modroslovju tisti čas , ki ji jo bil odvzet v pro-speh matematike in prirodnih ved. Ko bi se te omejile na više razrede in bi se pri tem ne zapominjalo, da za rcalie imamo šole rečne , vstanovilo bi se petero do še-stero pervih razredov gimnazijskih tako, da bi se po prirojeni poti urile in bistrile iz početka niže sile duševne in spomin, domišljija in krasočutje. Se le v petem in šestem letu naj bi delale matematika, prirodo-slovjc in podobne reči naravni prehod k izdatni odgo-1 it vi razuma.
Se ve, da bi v 7. in 8. lotu moralo biti jezikoslovje, povestnica in fizika na drugi stopnji, ker učenje mo-droslovsko tirja mnogo časa in vaj v šoli in doma. Da bi sc po tem takem gimnazisti ne mogli učiti toliko lizike, prirodopisa, geometrije, matematike, je gotovo; ali bodoči duhovni, pravniki, filologi in zgodovinarji menda vendar nc potrebujejo teh reči toliko, kakor tehniki. Namen gimnazij pa je vsaj, da bi za to pripravljali, ne pa da bi doveršeni matematikarji in natoroznanci se vzdelavali, sicer nam ni moč razumeti, čemu imamo realke in tehnike. —
Iz toga, kar smo navedli iz knjižice prof. Reiner-ding-a je jasno vsaj toliko, da zaslužujejo njegove misli in nazori pozor in premislek. (Dalje.)
Iz Amerike. Belle Prairie, 13. maja	Čast.
gosp. prof. J. M.! Tudi pri nas je zginila dolga zima in nastopilo je toplo poletje, ker spomladi tukaj nimamo, ampak samo zima in poletje se za morete zločiti. Zima je bila letos neizrečeno huda, veliko jih je zmerznilo, brez števila ozeblo na rokah ali nogah. Reka Misisipi je bila zamerznjena do sredi aprila. Petega dne imenovanega mesca sem se še brez skerbi po ledu čez peljal, akoravno je popred dalj časa deževalo; — šel sem namreč v št. Jožef svoje rojake obiskat in jih za Velikonoč previdit. Pisal sem jim bil popred. kdaj da pridom, in vsi so odmenjeni dan skupaj prišli, se celo pripravili slovensko peti pri sv. maši, pa meni ni bilo mogoče po-potovati, ker bilo je vse v vodi, dež je lil in sneg
kopnel, da se nikamor ni moglo. Drugi dan jc zmerznilo in koj se napotim proti št. Klavdu, kjer so mc nekoliko prideržali, da som v cerkvi pomagal: pridigoval sem dvakrat in malo spovedoval; med drugimi tudi pride ena Slovenka k spovedi, ki v št. Klavdu služi pri neki pošteni Nemki, kakor sem pozneje zvedil. Berž ko mi je bilo mogoče, se potem podam v št. Jožef, kjer so razun štirih, ki jih doma ni bilo, vsi Slovenci prav lepo svoje dolžnosti opravili. Obiskal sem takrat tudi bolj oddaljene slovenske naselce, kakor postavim neko družino [z imenom Resnian) skoraj 3 ure daleč od št. Jožefa v št. Jakopu. Tam je lopa cerkev, sv. mašo pa imajo samo dvakrat vsaki mesec, duhoven pride z Ričmouda jih obiskat. Pri tej priložnosti jo prišlo tudi nekaj Cehov skupaj, ki so bili jako veseli duhovnega najti, ki jih razume, kajti bili so žo dolgo zanemarjeni. Blizo tam v Koldspringu imata dva dolenca (brata Mavrin) svojo krasno hišo in prodajavnico, tam sem bil čez noč, prav dobro so mi postregli. Ko sem tu misijon opravil, sem šol daljo proti Ričmondu na povabljenje tamkaj nega duhovna, kjer jc tudi kakih 7 slovenskih družin, da so tudi ti zamogli svoje svete dolžnosti spoluiti. Ker sem bil ravno na nedeljo tam, sem slovesno sv. mašo pel in pridigoval. Nazaj grede sem še enkrat Mavrina obiskal in tudi Resmanovo družino v gošavi poiskal. Bilo je popoldne prijaznega dne. Kramljamo malo v sobi in potem se spravimo von malo kraj ogledat. No daleč od hišo je velikansko jezero. Prav brez skerbi smo hodili po ledu po njem še 14. aprila. Na kraju. kjer so mali potoček iz njega izliva, zapazimo mnogo velikih šuk. ki jih jamemo koj streljati. Se komaj ura, pa smo jih imeli še čez stot ali cent: dve sem bil jaz g. Mavrinu nesel zvečer, obe ste tehtale 17. liber. Strašno je po enih krajih živali vsake baže. Jelenov in seru po večjih gojzdih je vso polno: ptic, posebno vodnih, kakor gosi in rac, so vidi grozovitne trume zlasti kadar se zima bliža, in kadar zopet sneg skopni: rib je posebno po jezerih veliko. Nazaj pridši v št. Jožef, sem na praznik patronstva sv. Jožefa (3 nedeljo po V. N.) pridigoval v nemškem jeziku. Popoldne (v nedeljo i seiu obiskal g. Pircovo sestro. Prinesli so mi slovensko pismo brat, ki je bilo pisano na praznik sv. Jožefa na Koroški Beli. in došlo je tedaj na praznik patronstva ravno toga svet nika. Vsa hiša je bila polna Slovencev, ki so radovedno poslušali, kaj je iz ljube domovine novega. Koj tisti pondeljek jo odrinem proti St. Klavdu, kjer so me duhoven tega mesta željno pričakovali, da >em nekega nevarno bolnega Francoza prcvidil. Ko nazaj v Bel-preri pridem, sc kaj začudim, ko vidim pri cerkvi precej veliko novo leseno hišo za duhovna; pred enim mescem so še drevesa rastlc in zdaj žo to pismo v prav prijazni novi hiši pisem. Tako gre v Ameriki vse urno, naredijo vsako reč lopo, akoravno je od danes do jutri. Enkrat sem se z nekim duhovnom na saneh pelja! , pa komaj konj zadirja, že vse polomiva. K sreči je bil prav blizo kovač, ki se je hitro spravil jih popravljat. Jaz mu pravim: to je pač nič to-le amerikansko delo, on pa urno s kladvom tolče in odgovori: .,Daj nam danes naš vsakdanji kruh." Na — sem si mislil, boljše bi ne bil mogel razložiti, zakaj tako slabo dela. —
G. Buh so šli na praznik Vnebohoda popoldne med Indijanc na Vinipegošiš 130 milj daleč. Zdaj sc bo vidilo, kaj bo. Ako se da kaj prida z Indijani opraviti, nas mil. škof vse tu puste, ako pa no, — nas prestavijo. Jaz zdaj tu Kanadee previdam in kakih i) ur od tod nekoliko Nemcov. Ko se v francoščini dobro izurim (kar upam bo kmalo, ker sc moram za vsako nedeljo za franc. pridigo pripraviti in imam sicer tu le s takimi opraviti, ki francosko govore), sc poprimem indijanskega (imam le eno slovnico, zdaj jo rabi gosp. Tomazin) in
drugo leto, ako mi Bog zdravje da in mil. škof nič ne spremene v naših misijonih, pride name versta se med divjake podati, en drug od nas pa ostane v Bel-prerii, tako je nas načert, ki so ga mil. škof z veseljem poterdili. Ako pa pri Indijanih ne bo prav dobrega vspeha, pa pravijo škof, da vzamejo od tod enega ali dva proč, ker je povsod grozna potreba. V nekterih krajih je več ko po sto družin skupaj, ki nimajo duhovna; eni duhovni imajo pa take inisijone, da jih niso v stanu pre-viditi. Na pr. g. Keler, ki sem jim jaz v sv. letu pet tednov v misijonu pomagal, imajo 20 misijonskih staj v 7 kantonih. Je li mogoče jih previditi? G. Stern, eden naše družbe, mi piše, da ima v 7 stajih 700 (sedem sto) družin in da jih je mogel 3000 oseb za Veliko noč spovedati. Ali ni to preterdo za enega samega novinca V — Z g. Pircom pridem večkrat skupaj; berž ko ne gredo okoli Binkošti z g. Tomazinom v Lič-lek k Indijanom, saj iz Krovinga jo je tako skoraj vse potegnilo zlato kopat na Vermilion - leke. Malo zlatega prahu so tam zavohnjali in že jih je na tisuče tam, ki po debelem mamonu roke stegujejo. Ubogi Indijani, jih bodo pa žc zopet dalje porinili proti merzlemu severu. Tudi iz Bel-prerije jih je nekaj šlo gori, ker jih malo za denar tare, jesti pa imajo doma dosti za-se in za živino. V Novem - jorku se je jela kolera prikazovati, vendar še ni nič posebnega. Dve ladii ste jo zanesle, ki ju ne pusti jo v mesto. Morebiti bi bolezen malo spre-obernila velikansko mesto, ki jc kar razuzdanost zadeva malo slabše od Sodome ali Gomore. Vendar te reči Bogu prepustimo. Jelo sc jc mračiti, prostora zmanjkuje, tedaj preserčni pozdrav Vam in vsim ljubim Slovencem! Z Bogom, Vaš vdani nekdanji učenec, Jaka Trobec!
Napis: Rev. James Trobec
B«'He Prairie Jlorrison Co. Minnesota North-Amerika.
Hoj Je hej norega po širokem svetu f
Avstrija. Cesarski razglas, ki ga je Danica zadnjikrat v dokladi naznanila, nam jc povedal, da je Avstrija prisiljena vojsko začeti na severju in na jugu. lam z«»pcr svojega nekdanjega zaveznika Prusa, kteri hoče Avstrijo pahniti iz Nemčije, tu pa zoper Talijana, ki kar zmirom pesti steguje po naših deželah. — Cesar pravijo, da so naj veljavniši nemški knezi na naši strani, ter ne marajo za srečo, kakoršno jim Prusija obeta. — Do zadnjo ure je Prus terdil, da noče vojske na Nemškem, da se hoče le braniti, ravno to je tudi Avstrija — se ve da po pravici — rekla; tedaj pa reče nemški zvezni zbor (deutschor Bundestag): dobro; naj pa velja zvezna postava, in kdor se ne podverže sodbi, naj se pa z orožjem v to prisili. Z {J zoper »i glasov je stopil zvezni zbor na stran Avstrije, ter dolžil Prusijo krivice in nasilstva. in izrekel je vojsko zoper Prusijo. Nato je stopila Prusija iz nemške zveze in planila z vojsko v bli/.nje zvezne dežele, ktere niso za njo glasovale. Tako je djansko pokopana nemška zveza, kakor je bila sklenjena bta l*lf>. in bo javalne kedaj zopet tako vstala, kakor je bila dosihdoh. — Avstrija pa, ki je poprej ravnala tudi zastran nemških dežel kakor velika deržava. in ni vselej poslušala nemške zaveze, postavila se je, kar nemške dežele zadeva, na podlago zvezne postave in hoče, da naj se nemške homatije zastran llol-štajna in Slcsvika obravnavajo po zveznih postavah. — K \j za malo stvarico pa bi bila Avstrija svoje poslednje moči napela, če bi sad te vojske ne bil drug, kaker da sc nemška zveza zopet obnovi in se Prusija prisili,
da prosi zopet sprejeta biti v nemško zvezo. — Za to vojsko preži vse drugačna — družinska ali socialna vojska, kteri bo treba kljubovati; nadloge in britkosti, ka-koršne vzrokuje pričujoča vojska, vtegnejo napravljati široko gaz ali pot tisti vojski, ko razstradano in ubo-žano ljudstvo kriči: Umorite nas, ali pa dajte nam kruha. Nemške srednje in male deržave, zaveznice Avstrije, so pa tudi pokazale tako marljivo gibanje in terdno voljo, kakoršne svet ni pričakoval (.d njih. Dosti dolgo časa jih je Avstrija sama branila na severju in jugu, in zavoljo tega je prišla v mnoge zadrege Jn stiske; naj si tudi enkrat same kaj pomagajo. — Če prav razumemo vladino ravnanje, se Avstrija ne misli od več v nemške zadeve vtikovati. Nemci naj svoj razpor sami med sabo poravnajo, temuč ko ukroti svojega silnega nasprotnika, nezvestega Prusa, nakanuje blezo vso svojo moč obračati na jug in sever. Čudili smo se Bismarku, ko je rekel, da je Avstrija Prusiji nevarna, če se obrožuje proti Italiji; in vendar jc res taka. Prusija, če tudi ima v oblasti Slesvik-IIolštanj in ostane takošna, kakor je sedaj, ni nič nevarna, če se Lahom in njih zavetniku habe pristrižejo. Kteri svoje dolge perste steguje po tujem imetju, je večkrat dobil po perstih; tako se je tudi godilo te dni laški vojski. 24. rožnika je prestopila svojo mejo, reko Minčijo; naši pa so jo pošteno sprejeli, pri vasi Kustoci (blizo Verone) naklestili, da je bilo joj, ji ulovili blizo 4000 vojakov, vzeli 14 topov itd. in nazaj zapodili; žali Bog, daje naših tudi veliko P»dlo.	M. M.
— Predzadnjič smo povedali, kako katoliška duhov-šinao sedanjih stiskah svoje domoljublje djansko skazuje in vlado podpira ; danes bi lahko še celo versto tacih dokazov pridjali, ali omenimo naj le, da bode v kratkem madjarska kat. duhovšina Njih veličastvu poslala pismo vdanosti, kar ni brez znamenitosti zlasti glede na njihov stan. Če bi tedaj tudi že ne gledali na to, da je naša ccsarska rodovina katoliška in žc od nekdaj iskrena podpora sv. Cerkve, ampak le na to, da se katoličanje pri vsaki priložnosti skazujejo naj zvestejše podložnike, — mora se nam prav samo ob sebi jasno pa naravno zdeti, da niso ccsar med drugimi tehtnimi vzroki tudi zato v zadnjo konferencijo privolili (v ktero je hotel zviti Napoleon vladarje sklicati, da Avstriji brez orožja izvije to iz rok, kar namerja sedaj Lah z orožjem si u ropa t i), ker se niso tudi sv. Oče kot vladar povabili k razgovoru! „Brez sv. Očeta, so pisali cesar v Pariz, se nikakor ne da pogovarjati o Laški, tudi papeževa vlada mora govoriti." To so pa nekteri časniki cesarju kaj za zlo vzeli in neizrečeno pikajo in bodejo, češ, Avstrija naj si pomaga sama sebi, ni ji treba na papeža misliti itd. Dobro zavrača neki dopisnik v ,.A. A. Z." tako nespametno zabavljanje tako-le: „Jaz sem protestant, vendar bi mi šc v spanji nc bilo na um prišlo da bi avstrijanskemu cesarju kaj tacega očital. Mislim pa tudi, da bi bil celo terdi lutranovec Friderik Veliki na cesarjevem mestu ravno tako ravnal, kajti pervič, spada papeževa dežela k laški in je tudi vir vodnega pričkanja, drugič bi si bila Avstrija v papežu pridobila na konferenciji podporo, in tretjič so katoličanje na Francoskem velike politične veljave in Napoleon se precej na nje ozira." — Naša vlada pa se ne bode menila za pikanje judovskih listov; prekrasne besede , s kterimi presvitli eesar sklepajo oklic do svojih narodov, so nam porok, da dobro spoznavajo skalo Petrovo, — skalo, na ktero se da zidati terdno poslopje, kterega ne predere nc divji vihar, pa tudi peklenske vrata ne. Kdo bode neki varoral in branil Kristusovega namestnika, če ne katoliški zvesti sinovi sv. Očeta? Mar Lah, ki na trume goni katoliške duhovne v ječo, ki je letos prepovedal v Florencii procesijo presv. Kes.
Telesa, ki je ravno sklenil v deržavni zbornici,-da imajo nehati vse verske društva in redovi? —	Z.
—	Kmalo bode menda tri mesce kar je prinesel „Volksfr." novico, da so na Madjarskem vstanovili v vsakem komitatu frajmavrarsko ložo, v Pešti pa sedež teh ljubeznjivih skrivnih bratov. Takrat se nam je to še vendar malo neverjetno zdelo, ali ker naznanja to tudi lipski frajmavrarski časnik ..Bahiitte," bi skoraj verjeli, sosebno ker se tako marsikake katoličanom neprijazne prikazni razlagati dajo na madjarskem deželnem zboru.
Laško. Ko je nedavnej popotval princ Napoleon po Laškem, obiskal je tudi slovečo romarsko cerkev v Loreti. Stopivšemu iz cerkve se vstopi predenj nekdo izmed ljudstva in nejevoljin zarenči: „Mi nočemo ne Vas nc drugih, kteri nam ropajo kar imamo in nas gladu puste umirati. Papež naj bo naš kralj." Princ strahu obledi, možaka pa zgrabi policija, ktera je bila s princem prišla. — Kako laška vlada ravna s katoliškimi duhovni, se vidi tudi iz tega, da je toliko škofov po Neapolitanskem in sploh po Laškem v pregnanstvu. 8 takim hudobnim preganjanjem kralj katoliško vero spod-kopuje, ker jemlje ovčicam dušne pastirje pa sv. Očeta hoče v večo in večo zadrego spraviti, ker morajo za vse take škofe oni skerbeti.
Iz Rima piše g. Medo Pucič v „Katol. listkaj se je do sedaj našlo v cerkvi sv. Klemena, kjer neki počiva telo sv. Cirila. Ze tri ali štiri leta išejo grob tega svetnika in slovenskega aposteljna v podzemeljski cerkvi, ktera je vsa s perstjo nasuta. Izkopali in na dan spravili so že mnoge dragotine, marmorne stebre, starinske podobe, zidove in cerkvene posode; na grob sv. Cirila pa vendar šc niso zadeli. Je pa upanje, da tudi to še dosežejo, ker v znamenitnišem delu cerkve, pod velikim altarjem , šc niso kopali. To upanje poter-juje tudi to, da so med izkopanimi podobami našli eno, ki kaže prenašanje sv. Cirila iz Vatikana v to cerkev. Druga podoba pred oči stavi, kako sveti Ciril sprejema od cara (bolgarskega?) povelje, da naj kersti narod; na tretji podobi že keršuje, na četerti pa sta med drugimi svetniki, ktere časti ta cerkev, dva brez imena, ki se misli, da je eden sv. Ciril in drugi sv. Metod.—
—	Ko so sv. Oče Pij IX obiskali Ostijo (tako se piše v „Koln. BI."), da si ogledajo starine, ktere tamkaj na dan spravljajo, so povabili v ondotni škofov dvor več cerkvenih glavarjev, kteri so jih spremljevalk Po obedu prineso na mizo še Mlandskega sira. „Tega Vam pa še posebno priporočim, reko Pij, poslala mi ga je revna katoliška ženica iz daljne Holandije; rcvca ni imela denarjev, da bi mi jih podarila, zato mi je poslala dva hloba pravega holanškega sira. Naj Vam tekne." Starim gospodom so solze oči zalile in več je bilo tako ginjenih, da so glasno jokali. -— Pozneje jc privrelo veliko ljudi iz okolice in prosilo sv. Očeta za blagoslov; — pustili so vse pred so. Prišla je tudi mati z detetom , kteremu je na vratu visel nenavadno velik križ. Pij ji blagoslove in potem roko: „Prav si storila, moja hči, da si detetu dala tolik križ, sedanje dni se mora človek že od malega navaditi težkega križa."
.\a Francoskem je umeri 18. aprila učeni o P. t) ur v, iz Jezusove družbe, in sicer v neki samotni fari, kjer je bil namenjen ljudski misijon obhajati. Iskreni duhoven je po svojih učenih spisih, sosebno o katol. nravi ali čednem življenji daleč znan, zlasti pa slovi njegova kazuistika (reševanje težkih prašanj) po vsem katoliškem svetu.
V Bruselj - i vzderžuje belgiška vlada neko šolo, ktero imenujejo Pritanej in sc v nji uče in gojč hčere imenitnih pa zaslužnih mož. To šolo jc obiskala nedavnej z vladinim privoljenjem neka gospa, kakor piše
„Le Cath.", da si na tanko ogloda vso napravo in poz ve. po kakem načertu sc uči. Ko med drugim popraša, kako se tukaj uči keršanski nauk, ji odgovori predste»j-niea: Tukaj nobene vere posebej ne učimo, le o stvarniku včasi učenkam govorimo in o njegovih dolih, jim pripovedujemo, kako jo mogočen in kako krasne so n jegove dela." Kako jc pa z molitvijo? „Tudi prave, očitne molitve nc poznamo, le občudovanje skušamo zbujati v učenkah do neskončnega stvarnika." Ko jc ta gospa bila potem tudi pri neki skušnji, kjer se je iz praševalo iz zgodovine, vprašala j«1 učiteljica l.'j letno deklico po naj večih dobrotnikih človeštva. Učenka ji našteje Zoro-astra, Konfucija, Mohameda. ,,Ali nobenega več ne Veste?" praša učiteljica. „Pač, sc odreže deklica, tudi Vincencija Pavijana bi smela prišteti." — Ako so šole tako, sc pač ni čuditi, č«' med višimi stanovi vere ni. Prej ko nc, sc ima Belgija prostomavtar-jem zahvaliti za take šole!
V Londonu jc žc od leta 1»V.»> družba za razširjanje protestanške vere. Glavno njeno orožje so Lutrovc sv. pisma pa inolitvinc bukvice, ktere povsod razširja. Lani jc med svet raztrosila 33*.777 bibli j novega zakona pa •>« ».">.681 molitvinih bukvic in >.7.'J4 drugih knjig v enakem duhu pisanih. Prav res Škoda za tolike stroške. ker ni nikoli slišati, da bi si po tem potu kaj prida vernikov pridobila.
Itusko. Brali smo pred nekaj leti, da so katoliški duhovniki na ruskem Poljskem jeli napravljati društva treznosti in da so jim je ruska vlada nekaj ustavljala. Zakaj — sedaj prav lahko razvidimo ker beremo. »Ia ima vlada velike dohodke od „vodke" ali popivanja Škodljivega žganja, kajti menda nikjer tako nc cvete žganjarija, kakor na Ruskem. V Pctrogradu je /».'J^.ooO duš in 3394 žganjarij, tako da ima žc vsacih 1«»M ljudi (med njimi tudi otroci) svojo šnopsarijo. (K. B.)
\a kitajskem so po ncutrudljivem prizadevanji katoliških misijonarjev tako lepo širi naša sv. < 'crkev, da so že v glavnem mestu kitajskega cesarstva, v Pekingu, jeli zidati katoliško cerkev, ki bo H> čevljev dolga in 150 Široka.
• •! 1 • 1
Amerika. Znano jc, da so v sevcro-amenkanski deržavi odpravili sužnost in po eni novejših postav so suž-njim podeljene ravno tako pravice, kakor vsem drugim. Za take oprostene sužnje afrikanskega rodu so sedaj začeli katoličanje v novem Jorku zidati cerkev, v kteri se bode božja služba opravljala v njih jeziku. Tako skerbi mati katoliška Cerkev z enako ljubeznijo za vse. svoje ovčice.
JfMeti s hrlnotn.
Razglasite to-le dogodbo tudi med Slovenci, da so bodo bolj varovali preklinjevanja in bo-goklctstva. „Observer" v Brighton-u ireci Brajtnu) to-le pripoveduje:	malega travna je pravična Šiba Božja
mladenča po imenu Raharda neprevidoma in prav strašno zadela. Deček, ki ima še le 13 let, sin neprcinožnih staršev, je igral ta dan z več tovarši na cesti, in terdil je, da je več priigral kot uni. V pervo so eden druzega dolžili, da laže; tudi Rahardu ravno to očitajo, on pa sc zadere: „Bog me oslepi, če nisem za več kot za dvajset na dobičku!'* Komaj da jc bogokh tstvo izustil, že izpusti igranje iz roke, roke povzdigne in kliče: .,0 prijatli, nič več ne morem viditi!" Tovarši teko k njemu in ga najdejo slepega. Prosi jih da ga domu peljejo, in pregledovaje so našli, da so oči prevlečene z debelo mreno. Od toga časa jc mladeneč v tem žalostnem stanu in zdravniki nimajo upanja, da bi kdaj zopet vidil." — Ko sem to dogodbo bral v ,.Kath. Volksztg." iz Baltimore, mi jc prišlo na misel, koliko
bogokletja sem slišal na svojem popotvanji, pa ne iz ust turkov, ampak kristjanov: in ko sem toliko nesnag slišal iz ust kristjanov, sem se manj čudil, da Bog tako svete kraje pusti nevernikom v rokah. Kaj namreč pomaga lačnemu ključ, ako si noče hrambe do kruha in druzega živeža z njim odpreti, — in kaj pomaga tebi ključ tvoje vere, ako si nočeš z njim odpreti svetega raja? Ti veš, da je preklinjati smertni greh, in vendar preklinjaš; turk tega ne ve, in vendar manj preklinja, kakor ti? — Povej ti meni sosed J ur, — Od kod je ta dihur?
Kakor zadovoljnega se čutim, da sem po Božji dobroti čez tri mesce prav srečno popotval in sc zdrav domu ver-nil: tako vesel sem bil, kadar sem že precej v Terstu slišal, da so bili častiti bravci z Danico prav zadovoljni, in da je naznanovala prav čverste in podučljive spise. Serčna hvala torej vsim gospodom pomočnikom z gospodom .Jož. Marn-om na čelu, pod kterega oskerbni-štvom je list dalje izhajal; hvala pa tudi vsem drugim bravcem in pomočnikom našega lista, ki tudi jaz njih nisem pozabil na naj svetejših mestih, ter sem Boga prosil, da bi jih oblagodaril s časnimi in večnimi dobrotami. Precej ko malo k sapi pridem, bom zopet začel zredoma delati za Danico; in ker se po vce straneh želje razodevajo, bom tudi gledal kake obširnimi čerte popotvanja zapisati, akoravno v začetku tega nisem namerjal.	Jeran.
(Posla n o.) 1 >nevnik v prid Slovcnov ( Slovanov) na Dunaju, imenovan „Zukunit", bo ob sedanjem voj-skinem času tudi na celi 4. strani donašal politiške novice, kar je toliko, kakor bi se bil sam list zvikšal, in obsegal bode tvarine ukljub naj večim dunajskim po-litiškim listom. Ta list naznanuje naj novejši daljno-pise. izvirne poročila od obojne vojske, pa tudi vse imenitnimi politiško - narodne dogodbe iz našega cesarstva in druzih dežel, mnoge dopise, zlasti iz Jutra, tudi gospodarske reči itd. Cena mu zato nič ni zvikšana (velja za 1 ,leta 3 gld. :7) kr.). Novi naročniki zamorejo pristopiti vsak dan.
nuhorske spremembe.
V	ljubljanski skolii. Duhovnija St. Vid je podeljena gosp. Jan. II o t" s t e t e r j u, duh. pastir v Vcrh-polji. Prestavljen«*! sta gg. Jern. Zupančič iz Ilin v Dolje , in .lak. Tomelj z Doljega v I line. V pokoj gresta gg. : Jož. Podobnik, lajm. v Kresnicah (ki so 24. rožn. razpisane) in Jož. Meglic, duhov. pom. na Polšnjeku.
V	lavantinski školii. Prestavljeni so gospodi kaplani: Ant. Žičker k sv. Martinu blizo Slov. Gradca; Juri Ko/..1 na Vransko; And. Vodcb vLuče; Jan. Sparhakl v št. Pavel pri Prevalih ; Mclh. G o lični k (do sedaj začasno v pokoju> k rtv. Emi; Fr. Zabu-košek v Stari Terg: Val. Krajncc k sv. Antonu na Goriškem. Cmeri je: Franc Meglič, kaplan pri sv. Antonu. li. 1. K. —
M)obrofni fiarorl.
Dohodki in stroški za Slomšekov spominek.
Skupnina prejšnjega računa 1550 gold. "»6 kr. 2 cesarska zlata in 1 križast tolar. Mesca maja so darovali sledeči gospodje: Ko-vai io Jožef, kanonik v Trstu 10 gld., Vučela I/idar, župnik na Strmim 1 gold., Maj bar J. župnik v Gozdanjah, Pečnik Janez župnik v Podgorjah, Skorbina Jožef župnik v Domačelah vsaki po 1 gold., Traiber Frane /.upnik pri sv. Jakopu "J gold., To-mašie M ttija dekan v Kozeku 1 gold., Smeričnik Boštjan župnik na (.'ilipolju 3 gold., Globočuik Franc župnik pri sv. Jurju pod l>ot,r..m, Jeriš Luka kaplan tamo, Zeličar Franc kaplan v Kasloveah, PavŠa in Osmec kaplana pri sv. Petru pri Mariboru
vsak po o gold., S.lmper Janez župnik 1 križast tolar , Kuhler Franc učitelj 1 dvajsetico, Kublcr Ana krČmarica 3 dvajsetice, vsi v Skočidolu, Marineič Anton iu Andrej '/, križastega tolarja in 1 dvajsetico, Vuherer Luka župnik pri sv. Miklažu na Dravi 3 dvajsetice, Čuš Janez kaplan v Lučah 1 križast tolar, Laska dekanija 71 gold. 75 kr., Pire korvikar in stolni kooperator v Gorici nabral iu poslal 22 gold. 50 kr. (on želi sledeči popravek prejšnega računa: „Ne gospodičiua Hladnikova, ampak Frančiška Illaduik kuharica v Gi>rici 2 gold., ne Maton Božidar, ampak č. gosp. Madon Blaž župnik v Šempasu je dal 1 gold. znovič, ker je bil že poprej enega po „Danici" poslal, ko je bil Matej Pire korvikar in stolni kaplan svojih 5 gold. v namenjeni namen daroval). Videmska dekanija t»G gold. 50 kr. Idrijska dekanija 22 gld. Skupnina vseh dohodkov mesca maja 227 gold. 75 kr. Stroški za poštnino 1 gold. 41 kr. tedaj še ostane čistih dohodkov 22G gold. .'»4 kr. 2'/, križasta tolarja in 8 dvajsetic. Skupnina vseh dohodkov 1770 gold. DO kr. 2 cesarska zlata, 3'/2 križastih tolarjev iu s dvajsetic.
Op as k a. Iinena posameznih dariteljev Laške, Videmske, in Idrijske dekanije in zbirke gosp. Pirca se bodo drugokrat oznanila. Dar i telj i p rej s nj e ga računa: V Ljubljanski^ dekani ji so darovali sledeči gospodje: Potočnik Janez 2 gld., Sranec Stane 5 gld., oba na Brezovici; Kajdiž Tomaž 1 gld., Vidmar Janez
1	gld., oba na Dobrovi; Prijatel Štefan pri sv. Katarini 1 gld., Marešič Jožef na Šmarni gori 1 gld., Namre Anton, župnik v Smartnu, MalnarŠič Jož., kaplan tamo, vsaki 1 gld.;. Mali Va-troslav v Polji, Zupin Jožef na Črnučah, Ravnikar v Rudniku, Drobnič And. pri sv. Petru v Ljubljani, Toman Janez, Tomec Davorin, Gostiša Janez, vsaki 1 gbl.; Karun Franc v Ljubljani
2	gld., Peterlin Anton na Igu 1 gld. V Loški dekaniji so darovali: Pintar, župnik v Zalem Logu 2 gold., Skul Valentin, kaplan v Seleah 1 gold., Remic Primož v Loki, Rome Frane, ravnatelj, Jeriha M., Conf. Mon., Horvat Mihael, katehet, Vidmar Jožef, kaplan, Pavlic Andrej, lokalist pri sv. Lenartu, Možina Janez v Javorji, Globočnik v Poljanah, vsaki 1 gold; Rožič Alojzi, Berčič J., oba v Poljanah vsaki 50 kr.; Zagoda Janez na Trati, Dolinar Franc v Leskovici, Ulčar Blaž v novi Oslici, Slibar Mart. v stari Oslici, vsaki 1 gld.; Kramar Franc v stari Loki 2 gld. — V Leskovški dekaniji so darovali: Polak Edv. 5 gold., Vovk Janez 2 gold., Zupan Miha 2 gld., Zagor-jan Martin 50 kr., Kutner Vatroslav C0 kr., vsi v Leskovcu. Albreht Leopold, Bogolin Miha, oba v Studencu vsaki 50 kr.; Tavčar Anton 2 gold., Železnik Janez 1 gold., Šarabon Valent. 50 kr., vsi na Raki; Gasperlin KaŠpar na Bučki 1 gold., Grab-lovic Jožef pri sv. Jerneji 1 gold., Lesjak Janez v Kostanjevici 3 gold., Markič Matija, Vovk Janez pri sv. Križu, liant Mart. v Cirklah, Bergant Lovro tudi tam, vsaki 1 gld.; Rebie Franc, Štrukelj, oba v Čatežu, vsaki 50 kr.; Zajec Andrej v vel. Dolini 0o kr. — V Novomeški dekaniji so darovali: Arko Jernej 5 gld., Jelovšek Franc 1 gld., Svetličič Matevž t gold., Meterc Andrej 2 gld., Kuhel Matija 1 gld. vsi v Novem mestu; Mt-jač Anton 2 gld., Krese Jožef 1 gld, oba v Smihelu ; Bač-nik Jen. v Prečini, Martinec v Bavtovasi, Skrabec v Toplicah, Gruden Jak., podžupnik v Poljanicah, vsaki 1 gold.; Orešnik Jožef v Mihovem 1 gold 20 kr., Vrščaj Janez v Štopičah, Tnrk Štefan v Brusnicah, Skala Jakob pri sv. Marjeti, Henig-man Peter, Jerin Jakob pri Beli cerkvi, Rome Jožet pri sv. Petru, Rešek Peter v Mirnipeči, vsaki 1 gld. (Dal. prih.)
V Mariboru 1. maja 1806.
Dr. Matija Prelog, denarničar.
Za sv. Očeta. 5 oseb z Moravskega prosi blagoslova za dušo in telo, in darujejo 4 gold. srebra. — Za sv. žegen 1 gold. srb. , druga 40 kr.
Pof/orori z r/r/. ftopisorarci.
G. B. J. J.: Hvala za blagoserčnost; kar želite, o boljši priliki, če bo moč. — (». V. S.: Ravno o pravem času! Hvala. — G. U.: Kaj dobro vstregli! Več v pis.
Popravek. V poslednjem listu se je pomota vrinila. Št. 131 v 7. in ll.versti naj se bere Vransko (Franzen) namesti Kranjsko.
jl^T* Naročite si naročite Slovenci vsi, kteri hočete in morete, imate in znate, ..Zgodnjo Danico**, sej veljri, za pol leta po pošti samo 1 gld. 60 kr. n. d., v tiskarnici pa 1 gld. 30 kr.