■A sr ■'iiM.s glasilo Lovske zveze Slovenile -P-. Mm S" k % jr- iCJ %, gf'"\ 11. I;./" i ' ftl: r:; , 'tjjižC»• •’ a jdl W 0 \. I' ‘ A • ■ . 4* ' 'V/ -j .- 13" Hi r1--' S' ’«■*:: j.v !H V""|*, * ' ■ f ’ ■' 4 >-■ , ' ' X ’■ " * \ '-.t v.?Rre- ■ d VlsžiifeS - ■ ■ - t /*:■ •; X J • #f rX * - *; r^-'- _ - • 'i l;: .*. Mr Vv 1 ■ v*,},-; %>.. ' t X S* IZ VSEBINE: LOVEC glasilo Lovske zveze Slovenije, revija za lovstvo letnik LXIV.,št.5 maj — veliki traven 1981 Lovca izdaja Lovska zveza Slovenije. Tiska ga Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani. UREDNIŠKI ODBOR: Glavni urednik Jelo Gašperšič Odgovorni urednik Boris Leskovic Miha Adamič, Drago Bitenc, France Cvenkel, Janez Černač, Vitomir Mikuletič, Janko Perat, Ciril štrumbelj. Polona Terčelj, Veljko Varičak. Lektor in korektor France Cvenkel Lovec izide praviloma vsak mesec. Prva številka letnika izide v začetku •eta, v januarju. Ta številka je izšla v 21 100 izvodih. Po mnenju Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto SRS, št. 421-2/72. je LOVEC oproščen prometnega davka. Letni prispevek zveze lovskih družin Po članu lovske družine Lovski zvezi Slovenije, v katerem je vračunana naročnina za glasilo LOVEC za leto 1981, je 450 din. Za druge naročnike je letna naročnina 360 din, za inozemstvo 600 din. Posamezen izvod revije je 30 din. Naročnino je treba plačati vnaprej na žiro račun Lovske zveze Slovenije. Vse gradivo za objavo pošiljajte Uredništvu glasila LOVEC, Župančičeva 9 — p. p. 505, 61001 Ljubljana. Telefon (061) 20 989. Nenaročenih rokopisov in slik ne vračamo. Cene malim oglasom: do 15 besed 100 din, od 15 do 25 besed 120 din, od 25 do 30 besed 250 din. Za vsako nadaljnjo besedo 10 din. Za člane lovskih organizacij v SR Sloveniji velja polovična cena. Male oglase je treba plačati vnaprej na žiro račun Lovske zveze Slovenije, Župančičeva 9, Ljubljana: 50101-678-47158. Boris Leskovic 148 Z našim delom bomo uresničili njegovo idejo Blaž Krže 150 »88 dreves v spomin na tovariša Tita« — pomemben sklep skupščine Lovske zveze Jugoslavije Veljko Varičak 151 Dejavnost sveta za vzgojo, izobraževanje in založniško dejavnost LZS Bruno Skumavc 155 Desetletji gospodarjenja z divjadjo na Gorenjskem Predsedstvo skupščine LZS 155 Odstrel lisic še povečati in vso pozornost usmeriti tudi na srnjad (Okrožnica glede stekline vsem lovskim organizacijam) Republiška veterinarska uprava 159 Steklina na območju SR Slovenije (mesečno poročilo) Milan Orel 159 Divji kunec Mirko Kumer 161 Divji petelin je zelo ogrožen Jože Gril 164 Nepozabna jutra Po lovskem svetu: 165 Divjad in lov na Nizozemskem — Ing. J. A. E. Vilielander Lovska organizacija: 167 Kako nadalje razreševati vprašanja glede stekline — B. Leskovic 168 Oktetu LD Sodražica ob jubileju — Zlatorogovo plaketo — T. Kovačič Jubilanti: 167 Rado Virjent — 50 let Klub Diana: 169 Volilna seja skupščine Kluba Diana — J. Perat Literatura: 170 »Lovsko strelstvo v Prekmurju 1937—1980« — F. Cvenkel 171 Knjiga »Na lovskih stezah« — V. Varičak V spomin: 171 Franček Fras Lovski oprtnik: 172 23. november 1980 — B. Klanjšček Lovska kinologija: 173 Lovsko kinološko društvo za Pomurje — V. P. BARVNA SLIKA NA NASLOVNI STRANI: Srnjak se je prebarval. Lov nanj se prične 16. maja. Po samoupravnem sporazumu o enotnih gojitvenih smernicah za obdobje 1980—1985 mora odstrel srnjakov zajeti vsaj 20 % enoletnih (lanščakov), največ do 25 % dve- in večletnih ter v jeseni še do 5 % srnjačkov. Vsako lovskogojitveno območje ima že določeno letno merilo razvrščanja srnjakov po gojitvenih vrednostih, na osnovi ocenitve telesnih tež in tež rogovja. Pri odstrelu moramo obvezno upoštevati kriterije, po katerih razvrščamo srnjake v skupine: A lanščaki, A dve- in večletni srnjaki, B lanščaki in B dve- in večletni srnjaki. Da uplenjene srnjake lahko natančno razvrstimo v kategorije, jih stehtamo do 0,5 kg natančno. Srnjaki morajo biti iztrebljeni, v koži, z nogami in z glavo ter rogovjem. Foto Ivan Veber, Diana SLIKA NA DRUGI STRAN! OVITKA — NA 146. STRANI LETNIKA LXIV: V mesecu maju se poraja v gnezdih novo življenje Foto Oskar Dolenc, Diana Z našim delom bomo uresničili njegovo idejo Minilo je leto dni, ko je 4. maja 1980 ves napredni svet pretresla vest, da je umrl tovariš Tito. Milijone src Jugoslovanov je prešinila neizrekljiva žalost ob tem tragičnem dogodku. Umrl je največji sin naših narodov, oče naše socialistične samoupravne skupnosti, tvorec gibanja neuvrščenih, kot edine alternative sodobnega sveta, prijatelj vseh zatiranih in ponižanih. Ob tej neprecenljivi izgubi pa smo se še bolj strnili in prisegli, da je njegova pot naša pot in da bo njegovo revolucionarno delo, prežeto s humanostjo, večno izročilo sedanjim in bodočim rodovom naše skupnosti. Vse to pa ne more nikoli umreti! Tito živi in bo vedno živel v nas, med nami, v našem delu, pri izgradnji naše — Titove Jugoslavije. Jugoslovanska zveza za varstvo in izboljševanje človekovega okolja je podala zamisel, da bi se v spomin na tovariša Tita izvedla vsejugoslovanska akcija pod geslom »88 dreves za tovariša Tita«. Koordinacijski odbor za obeleževanje in ohranjanje imena in dela Josipa Broza Tita pri Zvezni konferenci SZDL Jugoslavije je to zamisel podprl. O pobudi za to hvalevredno akcijo je razpravljal tudi Koordinacijski odbor za obeleževanje in ohranjanje imena in dela Josipa Broza Tita pri predsedstvu Republiške konference SZDL Slovenije in ugotovil, da njen plemenit in hkrati koristen namen zahteva jasen dogovor in premišljeno izvedbo. Enako je idejo za to akcijo ocenilo tudi predsedstvo RK SZDL Slovenije na svoji seji 24. marca letos. Usklajevalne akcije je prevzel svet za varstvo okolja pri Predsedstvu RK SZDL, naloge strokovne pomoči za širšo akcijo pa društva za varstvo okolja in hortikidturna društva. Sklep, da se tudi jugoslovanski lovci vključimo v akcijo »88 dreves za tovariša Tita« pa je bil enoglasno sprejet 14. marca 1981 v Prištini, na zasedanju skupščine Lovske zveze Jugoslavije. Namen akcije je, da z delom uresničimo idejo in misel tovariša Tita, ki se je nadvse zavzemal za varstvo narave, za zdravo človekovo okolje in tudi za pravilen odnos do divjadi, ki je dobrina posebnega družbenega pomena. S tem delom bomo lovci na simboličen način obeležili njegov plemenit odnos do narave. Število 88 je osnovni simbol akcije in pomeni 88 let življenja in dela našega maršala. To pa ne pomeni, da naj bi vsaka lov. organizacija posadila letos le 88 drevesc v Titov spomin. Akcijo bomo nadaljevali skozi vse srednjeročno obdobje in zasajali v loviščih sadike oz. drevesca plodonosnih vrst. V naslednjih petih letih bo vsak organiziran lovec letno zasadil v lovišču po eno sadiko plodo-nosnega drevja. Na ta način bodo jugoslovanski lovci obogatili lovišča z nad milijon plodonosnimi drevesci, ki bodo nudila v kasnejših letih s svojimi plodovi ustrezno hrano divjadi in tako prispevala pomemben delež k možnostim za njen obstoj in razplod. Da ta akcija ne bi bila zgolj simbolična in da bi uspela tudi po svojem koristnem namenu, se mora lovska organizacija tega dela lotiti organizirano in strokovno. Natančno bo potrebno pretehtati, kam in kako saditi, kje dobiti tolikšno število drevesc oz. sadik, katera vrsta drevja bo uspevala v določenem okolju in kateri vrsti divjadi bo predvsem namenjena. O vključevanju slovenskih lovskih organizacij v to akcijo so razpravljali tudi delegati skupščine Lovske zveze Slovenije na 3. zasedanju, 28. marca letos, in člani izvršnega odbora LZS na 11. seji, ki je bila 21. aprila 1981. Strokovni sekretariat LZS je pooblaščen, da pripravi izhodišča, kako naj bi v SR Sloveniji kar najbolje izvedli to plemenito in za divjad koristno akcijo v spomin na velikana naše socialistične revolucije in velikega prijatelja narave. Boris Leskovic Tito na poljskem lovu Slika je iz knjige »Tito u prirodi i lovu«, ki jo je pripravilo »Beogradsko lovačko društvo«, izdal pa v lanskem letu »Izdava oko instruktivni biro, Zagreb«. Slavnostna predstavitev te knjige v Ljubljani je bila 31. 10. 1980, v hotelu Lev. Članke in fotografije za knjigo so prispevali tudi avtorji iz Slovenije. Na mednarodni razstavi knjig v Beogradu je dobila posebno priznanje kot tehnično in oblikovno najbolje opremljena knjiga leta. tx. • ŠŽn »88 dreves v spomin na tovariša Tita« - pomemben sklep skupščine Lovske zveze Jugoslavije Blaž Krže V soboto, 14. marca 1981, je bilo v Prištini redno zasedanje skupščine Lovske zveze Jugoslavije, ki se praviloma sestaja vsaki dve leti. Zasedanja so se udeležile delegacije lovskih zvez vseh socialističnih republik in socialističnih avtonomnih pokrajin. Delegacijo Lovske zveze Slovenije so sestavljali: Lojze Briški, Marko Bulc, Narcis Družina, Geza Bačič, Ivan Nečemar, Milan Batistič in Blaž Krže. Iz Slovenije pa se je zasedanja skupščine udeležil tudi Janko Perat, član komisije za kodeks jugoslovanskih lovcev. Lovska zveza Jugoslavije, kot najvišja oblika organiziranega lovstva naše samoupravne socialistične domovine, svoje osnovne smotre uresničuje z združevanjem in usklajevanjem najširših interesov lovskih organizacij, s spodbujanjem in razvijanjem tistih aktivnosti lovstva, ki so najpomembnejše zlasti z vidika gojitve, varstva in gospodarjenja z divjadjo. S tem so seveda povezane tudi dejavnosti s področja razvoja in večje učinkovitosti znan-stveno-raziskovalnega dela, pa tudi vključevanje lovstva v aktivnosti SZDL, ljudske obrambe in družbene samozaščite. Prek LZ Jugoslavije se jugoslovansko lovstvo vse zavze-teje vključuje tudi v vse družbene aktivnosti pri varstvu in izboljševanju okolja pa tudi v širši mednarodni prostor oz. v Mednarodni svet za lovstvo in ohranitev divjadi. Referat predsednika Dragoljuba Stavreva. ki je ocenil sedanje stanje lovstva v Jugoslaviji in predložil najpomembnejše smernice ter izhodišča za bodoče delovanje, je določil okvir osrednji razpravi. Dejstvo namreč je, da s sedanjimi razmerami v lovstvu na celotnem jugoslovanskem prostoru ne moremo biti zadovoljni, kljub temu, da gre pogosto tudi za posledice objektivnih vplivov. Osnovna usmeritev ideološkega, organizacijskega, strokovnega in vzgojno-izobraževal-nega programa mora biti dosledna v namenskem vračanju vseh prihodkov od gospodarjenja v loviščih nazaj v lovišča. Materialna osnova in nadaljnji organizacijski razvoj lovstva sta osnovna poroka za uresničevanje njegovih dolgoročnih ciljev. Stopnja razvoja lovstva je sorazmerna raznoličnosti družbenega in gospodarskega razvoja v posameznih republikah in pokrajinah, kjer se lovstvo še vedno sooča s tradicionalizmom, katerega negativne posledice so ponekod dejstvo. Zato je vlogo, ugled in odgovornost slovenskega lovstva potrebno ocenjevati tudi z vidika njegovega vključevanja v dejavnosti in programe Lovske zveze Jugoslavije. Skupščina je skladno z družbenopolitično in ustavno opredelitvijo SFRJ in s samoupravnim sporazumom lovskih organizacij socialističnih republik in avtonomnih pokrajin, izhajajoč iz načel združevanja in sodelovanja v Lovski zvezi Jugoslavije, sprejela nekatere spremembe in dopolnitve statuta, ki zagotavljajo nadaljnje poglabljanje delegatskega sistema in opredeljujejo načelo dvoletnega mandata. Marko Bulc je v svoji razpravi ocenil predvsem dejavnost Lovske zveze Jugoslavije na področju mednarodnih odnosov in opozoril na nekatere probleme znanstveno-razisko-valnega dela. Delegati so pomemben del razprave namenili tudi predlogu »Kodeksa jugoslovanskih lovcev«, katerega skupščina pošilja v najširšo razpra- Del zastopstva iz SR Slovenije na zasedanju skupščine Lovske zveze Jugoslavije v Prištini: (v prvi vrsti) Narcis Družina, Geza Bačič, Milan Batistič, Janko Perat, Marko Bulc Foto B. Krže Delovno predsedstvo na zasedanju skupščine Lovske zveze Jugoslavije v Prištini: (z leve) Djevdjet Hamza, Kosovo; Vlado Božovič, Črna gora; Lojze Briški, Slovenija; Dragoljub Stavrev, predsednik Lovske zveze Jugoslavije; Ante Vojkovič, Hrvatska, Pri govorniškem pultu: Boris Trpkov, Makedonija, Foto B. Krže Dejavnost sveta za vzgojo, izobraževanje in založniško dejavnost LZS vo vsem lovskim organizacijam. Predlog po zasnovi in vsebini združuje samoupravno dogovorjena enotna izhodišča za delovanje lovcev in lovskih organizacij. S tega vidika pomeni odločilno podporo tistim naprednim usmeritvam, ki se zavzemajo za hitrejše in učinkovitejše uveljavljanje novih odnosov v lovstvu. Sprejeta je bila tudi pobuda o vključevanju lovskih organizacij v najširšo družbeno akcijo »88 dreves v spomin na Tovariša Tita«. Tega ne gre ocenjevati zgoilj kot simboliko, Pač pa tudi kot vse večje in pomembnejše vlaganje v izboljševanje življenjskih možnosti za divjad. Tako naj bi vsaka lovska organizacija, ki upravlja lovišče, letos zasadila 88 raznih dreves oziroma sadik, pomembnih za prehrano divjadi. Razen tega naj bi vsak lovec v naslednjih petih letih zasadil vsako leto vsaj še eno tako drevo. Razumljivo je seveda, da bo to akcijo treba izpeljati ob upoštevanju stvarnih razmer in možnosti v posameznih območjih. Eden izmed sklepov in stališč skupščine velja tudi večji vlogi raziskovalnega dela, katerega uporabnost naj bi zagotovili tudi z umnim združevanjem sicer skromnih raziskovalnih zmogljivosti v jugoslovanskem lovstvu. če bi želeli strnjeno oceniti letošnje zasedanje skupščine Lovske zveze Jugoslavije, je vsekakor potrebno poudariti njegovo delovno vsebino in naravnanost, po drugi strani pa odločenost lovske organizacije, da zagotovi in uresničuje najširši družbeni interes pri varstvu divjadi, te dobrine splošnega pomena. Veljko Varičak Vzgoja, izobraževanje in založniška dejavnost so imele v slovenski lovski organizaciji vedno pomembno vlogo. V 9. členu Pravil Lovske zveze Slovenije (LZS) je ta dejavnost jasno opredeljena: da LZS izdaja glasilo LOVEC, knjige Zlatorogove knjižnice, skrbi za lovski muzej v Bistri, organizira dopisno šolo za lovske tehnike in tečaje za lovske čuvaje ter skrbi tudi za druge oblike strokovnega izobraževanja članov lovskih organizacij. V svojem 28. členu Pravila LZS določajo, da skupščina LZS za obravnavanje pomembnejših vprašanj s posameznega delovnega področja ustanovi svete, med njimi tudi svet za vzgojo, izobraževanje in založniško dejavnost. Tudi v 63. členu Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč je določeno, da člani lovskih družin, ki so združeni v Lovski zvezi Slovenije, ter delavci lovskih organizacij združenega dela, združeni v poslovni skupnosti, s samoupravnim sporazumom med drugim urejajo založniško dejavnost in strokovno izobraževanje delavcev in občanov, vključenih v lovske organizacije. V 3. členu samoupravnega sporazuma, sklenjenega med Lovsko zvezo Slovenije in Skupnostjo OZD za varstvo in gojitev divjadi, lov in ribolov, je opredeljeno sodelovanje obeh organizacij tudi pri izobraževanju in založniški dejavnosti. Svet za vzgojo, izobraževanje in založniško dejavnost LZS ima 10 članov, predseduje pa mu tovariš Bojan Škrk. Izhajajoč iz zakonskih določil, Pravil LZS in samoupravnih sporazumov ter potreb, ki se kažejo v praksi na terenu, je svet na svoji 1. seji, 10. 2. 1981, po izčrpni razpravi sprejel za leto 1981 naslednji program: Predlog o ustanovitvi enotnega sveta Proučiti možnost in predlagati skupščini LZS ustanovitev enotnega sveta za založniško dejavnost LZS, v okviru katerega bi delovala: — uredniški odbor glasila LOVEC in — uredniški odbor Zlatorogove knjižnice. Predlaga se, da naj bi bil poleg predsednika odbora Zlatorogove knjižnice tudi urednik te knjižnice. Vzgojno - izobraževalna dejavnost, ki jo svet usmerja in spremlja, sestoji iz: pripravljanja in izvedbe lovskega izpita, tečajev za lovske čuvaje, dopisne šole za lovske tehnike in raznih seminarjev. Lovski izpit se opravlja po novem pravilniku in s pomočjo novih testov pred izpitnimi komisijami zvez lovskih družin, člani teh komisij so prijavljeni Lovski zvezi Slovenije. Teste razpošilja strokovni sekretariat LZS. Svet spremlja opravljanje izpita na ta način, da opravljanju izpita prisostvujejo določeni izkušeni praktiki ali strokovni delavci v lovstvu in o poteku poročajo svetu. Za to nologo svet zadolži naslednje sodelavce: Lojzeta Černeta, samostojnega svetovalca za lovstvo pri LZS; Slavka Kovača, strokovnega tajnika Zveze lovskih družin Celje; Blaža Kržeta, predstojnika služb LZS; Petra Šuler-ja, tajnika skupščine LZS, in Veljka Varičaka, samostojnega svetovalca za lovstvo pri LZS. V poročilu morajo opazovalci zajeti raven izpita, enotnost meril in problematiko, ki se pokaže pri opravljanju izpita. Ob koncu vsakega leta podajo zveze lovskih družin poročilo o opravljanju lovskega izpita, strokovni sekretariat LZS pa pripravi zbirno poročilo. Svet bo sklical sestanek vseh predsednikov izpitnih komisij ZLD, kjer bodo na osnovi zbranih poročil razpravljali o opravljanju izpita in pripravili smernice za nadaljnje delo (posveti z mentorji na ZLD, dogovor o dolžini predavanj za pripravnike itd.). Svet predlaga skupščini LZS, da priporoči lovskim družinam oz. zvezam lov. družin, naj bi novi člani ob sprejemu v LD obvezno kupili vse knjige Zlatorogove knjižnice, ki so še na zalogi pri LZS. Tečaji za lovske čuvaje potekajo po enotnem programu in v organizaciji LZS na področju zvez lovskih družin. Predavatelji in člani izpitne komisije so isti za vse tečaje. Tečaji se pripravijo v dogovoru z zainteresiranimi ZLD. V letu 1981 so bili tečaji pri ZLD Zasavje in ZLD Ilirska Bistrica. Za vsa predavanja je postopoma za- gotoviti ustrezna skripta oz. brošure ter z avtorji le-teh skleniti pogodbe. Prednost za tečaj za lovske čuvaje imajo tiste zveze, kjer tečaja še niso imeli. Tem zvezam pa sledijo one, kjer se oceni, da so večje potrebe. Preučiti in določiti je kraje, kjer naj bodo tečaji (za zveze z manjšim številom LD je predvideti skupne tečaje s sosednjimi ZLD). Preučiti je možnost, da bi se oblikovali (dve) skupini predavateljev, vendar tako, da bi bili predavatelji za pomembnejše predmete in člani izpitne komisije isti za celotno področje SR Slovenije. Za ostale predmete naj bi bili krajevni predavatelji, mednje naj bi vključili tudi nekatere lovske tehnike. To bi tudi omogočilo izvedbo večjega števila tečajev letno. Dopisno šolo za lovske tehnike organizacijsko vodi strokovni sekretariat LZS, strokovni vodja šole pa je prof. dr. Stane Valentinčič. V letu 1981 je sprejetih v šolo 40 kandidatov, ki so zbrani na predlog zvez lovskih družin in izpolnjujejo zahtevane pogoje. Na predlog strokovnega vodje šole in priporočila tega sveta je skupščina LZS potrdila razširjeni program (dodan je predmet »upravljanje lovišč«), ki velja že letos. Uvesti je tudi predmet »ocenjevanje lovskih trofej«. V bodoče je potrebno pritegniti k sodelovanju širši krog predavate-Ijev-strokovnjakov za določena področja lovske stroke. Strokovni sekretariat LZS pripravlja tudi nekaj seminarjev, na katerih bi strokovnjaki za določena področja lovske stroke predavali o raznih perečih zadevah (pravni problemi, bolezni divjadi — steklina, gamsje garje, lovsko-gojitvena območja, gojitveni ukrepi pri posameznih vrstah divjadi, preprečevanje in ocenjevanje lovske škode, ocenjevanje lovskih trofej ipd.). Seminarji naj bi bili eno- ali dvodnevni in sicer tam, kjer bi zanje zveze lovskih družin ali posamezne lovske družine izrazile željo. Za leto 1981 je strokovni sekretariat LZS pripravil prvi niz predavanj: Lojze Černe: Gojitev male divjadi v razmerah intenzivnega kmetijstva. Lojze Černe: Biotehnična dela v lo- Razgovor po predavanju o mali divjadi s predavateljem Lojzetom Černetom višču in preprečevanje ter ocenjevanje škod. Peter šuler: Pravni problemi o škodah od divjadi in o škodah na divjadi. Peter Šuler: Temeljne značilnosti zakonskega urejanja lovstva v SR Sloveniji. Peter šuler: Uresničevanje zadev Posebnega družbenega pomena v lovstvu. Veljko Varičak: Ocenjevanje lovskih trofej. Založniška dejavnost LZS: Glasilo LOVEC vodi poseben uredniški odbor. Uredniški odbor ne Pripravlja letnih programov, temveč 2 ozirom na pomembnost problemov dvomesečne programe. Zlatorogovo knjižnico vodi poseben odbor. Program izdaje knjig, ki ga je že potrdila skupščina LZS, je naslednji: S. Valentinčič: Bolezni divjadi (1981) S. Krže: Divji prašič (1982) V. Mikuletič: Gozdne kure (1983) predlog odbora Zlatorogove knjižnice je izvršni odbor (LZS) potrdil program izdaje knjig tudi za obdobje 1983—86: T- Simonič: Jelenjad (1984) Avčin: Lovska balistika (1985) L- Černe: Biotehnična dela v lovišču in preprečevanje škod od divjadi (1986). j^sr je Klub Diana razširil svojo dejavnost, ki sedaj zajema tudi lovsko loposlovje, je treba uskladiti pro-9ram Zlatorogove knjižnice z izdajateljsko dejavnostjo Kluba Diana. ydslej naj bi Zlatorogova knjižnica 'Jdajala predvsem strokovne knjige, Klub Diana pa lovske leposlovne knjige. Ostala založniška dejav- nost redvidevamo, da letos izidejo tri rošure kot učni pripomočki za ovskočuvajske tečaje: L- Černe: Preprečevanje in ocenjevanje lovske škode. " Leskovic: Biologija divjadi ■ Acceto: Ekologija divjadi. ?azen tega je predvidena tudi bro-ura s predavanji na lanskih Goz-arskih študijskih dnevih. Izginjanje poljske jerebice z naših in sploh z evropskih polj obravnavajo lovski strokovnjaki pri nas in v svetu Foto G. F. Lovski pevski zbori V SR Sloveniji sedaj deluje 14 lovskih pevskih zborov in 4 skupine lovskih rogistov. Vsakoletnih srečanj se udeležujeta tudi oba slovenska lovska pevska zbora iz zamejstva, iz Furlanije-Julijske krajine (Italija) in s Koroške (Avstrija). Dejavnost lovskih pevskih zborov bo v letu 1981 zajela naslednje: Osmo (8.) srečanje lovskih pevskih zborov in lovskih rogistov, ki bo letos v Ljubljani v organizaciji ZLD Ljubljana in pod pokroviteljstvom LZS. Srečanje naj bi bilo na dan otvoritve spominske sobe Josipa Broza Tita in Edvarda ‘Kardelja v Slovenskem lovskem muzeju v Bi- stri pri Vrhniki oziroma Borovnici. Lovski pevski zbori oz. lovski okteti bodo nastopili na obeh osrednjih slovenskih pevskih prireditvah: — na taboru slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični in — na srečanju slovenskih oktetov v Šentjerneju. Zbiranje pesmi za drugo lovsko pesmarico se nadaljuje v tesni povezavi z Društvom slovenskih skladateljev. V teku so razgovori s kasetno produkcijo RTV Ljubljana za izdajo kasete z lovskimi pesmimi in lovskimi signali za rogove. RTV Ljubljana bo posnela polurni program ob 10-letnici lovskega okteta oz. pevskega zbora iz Sodražice. Kukavica Klub Diana Klub Diana združuje 8 sekcij (Bled, Cerkno, Kočevje, Koper, -Ljubljana, Nova Gorica, Slovenj iGradec i-n Škofja Loka). Klub je razširil svojo dejavnost tako, da sedaj zajema fotografiranje in fil-manje divjih živali ter likovno in literarno umetnost s področja lovstva. Likovniki in pisatelji so združeni v posebni sekciji. Program dela za leto 1981 vsebuje: Sodelovanje na svetovni lovski razstavi v Bolgariji z izbranimi črnobe-limi fotografijami in barvnimi diapozitivi. Sodelovanje na krajevnih lovskih razstavah. Uresničevanje programa strokovnega izobraževanja članstva, predvsem o tehnikah in metodah filmskega snemanja. Založniška dejavnost v samozaložbi bo zajela: — bilten Kluba Diana, ki bo v letu 1981 izšel vsaj dvakrat, — Dianin stenski koledar 1982 (naklada za leto 1981 40 000 izvodov), — lovski žepni koledarček 1982 (naklada za leto 1981 5000 izvodov), — novoletne voščilnice s tremi motivi in — razglednice, tudi s tremi motivi. V sodelovanju z drugimi organizacijami bodo tudi izdali za šole: — 10 serij diapozitivov in lepljenke. Ostale dejavnosti Kluba Diana bodo še zajele: Foto J. Papež, Diana — Nadaljevanje dela v zvezi z izdajo knjige »Narava in divjad Slovenije«, ki naj bi izšla v letu 1983, ob 10-letnici kluba. — Priprava za izdajo knjige »Fotografiranje divjadi«, avtorja J. Černača, ki naj bi izšla konec leta 1981 ali v začetku leta 1982. V sodelovanju z LZS klub načrtuje tiskanje propagandnih plakatov (s prostorom za vstavitev ustreznega besedila o varstvu divjadi, narave in okolja). Razpošiljanje plakatov bi izvedli ob sodelovanju in sofinanciranju zvez lovskih družin in lovskih družin. Preučiti je tudi možnost za izdelavo filma z isto tematiko in s primerno razlago za predvajanja po šolah. Slovenski lovski muzej Predvidene so naslednje dopolnitve oz. dela: — Urediti sobo v počastitev in spomin velikih državnikov in lovcev Josipa Broza Tita in Edvarda Kardelja. — Posodobiti in dopolniti diorame, ki prikazujejo razvoj slovenske lovske organizacije. — Izvesti inventarizacijo in konser-vacijo lovskega orožja. — Dopolniti zbirko dermoplastičnih preparatov oz. zamenjati tiste, ki so v slabem stanju. — Pripraviti potujočo razstavo o lovstvu, ki naj bi zajela sedanjo perečo problematiko, in jo na željo posredovati posameznim ZLD in LD. — Lovsko grafiko, ki je bila prikazana na drugi slovenski lovski razstavi »Narava — divjad — lovstvo, Ljubljana 1980«, ustrezno razširiti in jo posredovati vsem, ki bi bili zanjo zainteresirani. O tej razstavi pripraviti tudi ustrezno publikacijo. — Postopoma obdelati tudi druge likovne dejavnosti (oljno slikarstvo, freske, plastike ipd. z lovsko tematiko, kar naj bi se izvedlo v sodelovanju s pristojnimi fakultetami in s pomočjo diplomskih nalog študentov. — Za propagiranje Slovenskega lovskega muzeja v Bistri je Klub Diana izdelal film o muzeju in ga podaril Lovski zvezi Sloveniji. Namenjen je lovskih družinam in šolam. Izšel je tudi »Vodnik po Slovenskem lovskem muzeju«, v nakladi 3000. š p o r t n o - r e k r e a t i v n a dejavnost Svet predlaga ustanovitev komisije IO LZS za športno-rekreativno dejavnost, ki naj bi -usmerjala to dejavnost v lovskih družinah in zvezah lovskih družin. Zajela naj bi teke na smučeh, -lovski biatlon, orientacijske pohode, pohod »Po poteh partizanske Ljubljane« in podobno. V to športno-rekreativno dejavnost bi bilo treba pritegniti čimveč lovcev. Prvenstveno naj bi se odvijala v okviru lovskih družin, krajevnih skupnosti in zvez lovskih družin. Ostala dejavnost Sodelovanje pri postavitvi jugoslovanskega dela Svetovne lovske razstave v Plovdivu (Bolgarija), ki bo od 14. junija do 12. julija 1981, in na mednarodni lovski razstavi v Zagrebu, ki bo v jeseni 1981, ob proslavi 100-letnice organiziranega hrvatskega lovstva. Naloge in dejavnosti sveta so zelo obširne in pomembne. Le s skupnimi napori vseh naših organizacij in članov jih bo moč v celoti uresničiti. To je pa tudi naša dolžnost. Brez vzgoje in izobraževanja našega članstva ne moremo pričakovati napredka pri varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč. Desetletji gospodarjenja z divjadjo na Gorenjskem Bruno Skumavc, predsednik skupščine ZLD Gorenjske ODSTREL LISIC ŠE POVEČATI IN VSO POZORNOST USMERITI TUDI NA SRNJAD (Okrožnica predsedstva skupščine LZS vsem lovskim organizacijam o omejevanju in preprečevanju stekline) Na pobudo predsedstva skupščine Lovske zveze Slovenije je bil 15. aprila v Ljubljani razgovor o nekaterih najvažnejših vprašanjih o izvajanju ukrepov za omejevanje in preprečevanje stekline. Razgovora so se udeležili tudi predstavniki Republiške veterinarske uprave, Republiškega komiteja za zdravstvo in socialno politiko, Zavoda za zdravstveno varstvo SRS, Biotehniške fakultete, Republiškega sekretariata za notranje zadeve in Inšpekcijskih služb mesta Ljubljane. Njegov namen je bil, preveriti uresničevanje skupno dogovorjenih ukrepov in njihovega dopolnjevanja. To pa po vsebini pomeni usklajevati dejavnosti vseh tistih republiških subjektov, ki so posredno ali neposredno odgovorni za učinkovitejše zdravstveno varstvo ljudi in živali. Dejstvo je, da se steklina širi v predvidenih smereh in da je doslej okuženo že področje 33 občin v Sloveniji. Iz podatkov virološkega laboratorija Veterinarskega oddelka Biotehniške fakultete v Ljubljani o številu poslanih vzorcev, o opravljenih pregledih in izvidih je razvidno, da se število odstreljenih lisic veča, da pa se sorazmerno povečuje tudi število obolele divjadi drugih vrst in domačih živali. Vendar pa se veča število odstreljenih lisic prostorsko neenakomerno, kar zlasti velja za nekatera okužena in neposredno ogrožena območja. Iz tega sklepamo, da vse lovske organizacije še niso poskrbele za učinkovito izvajanje poostrenih ukrepov, da bi zadostno zmanjšale številčnost lisic. Zato naj vse lovske organizacije ocenijo svojo dosedanjo učinkovitost in sprejmejo potrebne dodatne ukrepe. Glede odnosa do drugih vrst divjadi, zlasti zveri, je bilo sprejeto stališče, da naj bi izredne ukrepe izvajali le do volka v podaljšani lovni dobi (od 1. 6. do 15. 3.). Do vseh ostalih zveri, pri katerih steklina navadno nastopi v tihi (paralitični) obliki in niso napadalne, pa naj lovci ukrepajo I e v primeru očitnega suma, da gre za steklo žival. V zvezi s tem vas še posebej opozarjamo, da je bila steklina ugotovljena tudi pri parkljasti divjadi nekaterih vrst (srnjad, jelenjad). Čeprav gre za posamezne primere, pa zlasti lovce v okuženih območjih pozivamo, n a j bodo bolj pozorni na srnjad, ki se nenavadno vede oziroma pri kateri po u plenitvi u g otove nenavadne poškodbe po glavi, zlasti okrog gobčka. V takem primeru je potrebno ukrepati, kakor da je žival sumljiva stekline, in je potrebno vzorec (glavo) čimprej poslati na pregled, seveda ob upoštevanju vseh preprečevalnih ukrepov. Zato vsi lovci potrebujejo zaščitne rokavice in plastične vreče! Končno vam sporočamo, da vseh lovskih čuvajev in vseh preglednikov divjadi v doglednem času ne bo možno preventivno cepiti, ker je na evropskem trgu ponudba ustreznega cepiva za ljudi manjša od povpraševanja. S tem se odgovornost lovskih organizacij in lovcev za izvajanje vseh preprečevalnih (preventivnih) ukrepov še poglablja. V Ljubljani, 30. 4. 1981 Predsednik skupščine LZS: LOJZE BRIŠKI Na Gorenjskem upravljajo lovišča: Zavod za gojitev divjadi Triglav, Zavod za gojitev divjadi Kozorog m lovske družine, združene v Zvezi lovskih družin (ZLD) Gorenjske. V ZLD Gorenjske je včlanjenih 28 lovskih družin, površina lovišč vseh družin pa je 135 000 ha. Lovišča so razdeljena v tri lovskogo-jitvena območja (LGO); lovišča triglavskega pogorja so v Triglavskem lovskogojitvenem območju, lovišča na levem bregu Save v Karavanškem lovskogojitvenem območju, lovišča na desnem bregu Save pa v Loškem lovskogojitvenem območju. Stanje v loviščih ZLD Gorenjske želim prikazati na podlagi odstrela v zadnjih dveh desetletjih. Odstrel in številčnost divjadi sta si v premem sorazmerju le v zelo grobi pri-bližnosti, vendar sem to primerjavo izbral zato, ker je bolj stvarna kakor ocena številčnosti (staležev) divjadi v loviščih. Odstrel je preverjena vrednost, ocena številčnosti popula-nije pa je zaenkrat še zelo osebna, 'z podatkov, ki so arhivirani v pisarni ZLD Gorenjske (statistični podatki 0 odstrelu od 1957. do 1979. leta, katere sta zbrala in uredila Milan Koprivec in Cene Beznik, ter brošura Miloša Keliha »Razvoj lovstva na Gorenjskem«), sem izdelal diagrame. (Objavljamo diagrame le o glavni divjadi Gorenjske. Op. ur.) Pri parkljasti divjadi sem podal po-e9 celotnega odstrela tudi razmerje med odstreljenimi odraslimi sami-carnl in samci ter mladiči. Za celo-en odstrel in odstrel mladičev dajejo krivulje absolutne vrednosti, srednja krivulja je pa odnos med samicami in samci. Pazljiv bralec si bo s Primerjavo gibanja odstrela divjadi Posameznih vrst ustvaril sliko sprememb in odvisnih vplivov. številčnost divjadi Posameznih vrst ' n odstrel JELENJAD je »bonitirano« prisotna v vzhodnem delu Karavank. Za to ob-eeje smo pred sedmimi leti z Za- vodom za gojitev divjadi Kozorog in avstrijsko-koroško lovsko organizacijo podpisali dogovor o gojitvi jelenjadi. Uspeh dogovora smo videli na lovski razstavi v Ljubljani. Za največji uspeh tega dogovora oce- njujem dejstvo, da se lovci vseh treh organizacij enkrat letno srečamo, si odkrito povemo svoja mnenja in izdelamo skupen program odstrela in drugih ukrepov za prihodnje leto. Prizadevno se v dogovar- janje vključujejo tudi gozdarji z obeh strani državne meje. Gorenjci smo slovenski javnosti dolžni še natančnejše poročilo o delu na tem območju. Jelenjad pa se nahaja tudi v drugih delih Gorenjske, predvsem na Jelovici, Pokljuki in v (zgomjesavski) Dolini. Tu jo skušamo držati čimbolj »na kratko« s tem, da v znatno večji meri odstreljujemo košute in teleta kakor pa jelene. Povečanje odstrela v zadnjih 30 letih dokazuje izredno življenjsko moč te divjadi, zelo povečan odstrel v zadnjih letih pa pripravljenost lovcev, da držimo številčnost jelenjadi na znosni ravni. Največ vroče krvi je med lovci in tudi v širši javnosti povzročilo preprečevanje širjenja kužnih bolezni med GAMSI. Te bolezni so se v zadnjih 15 letih pojavljale ena za drugo, nazadnje smo doživeli še vdor garij v naše gamsje trope. Sodeloval sem pri razgovorih med avstrijskimi, italijanskimi in slovenskimi lovci. Naš namen je bil izoblikovati ustrezne ukrepe za preprečevanje te bolezni. Izmed mnogih, zelo nasprotujočih si predlogov smo sprejeli predlog za zelo močan zmanjševalni poseg v številčnost gamsov. Dejstvo je, da v loviščih, kjer smo močno razredčili trope, ni več žarišč bolezni, da se tam bolezen počasneje širi in ne povzroča takih posledic, kakor jih je povzročala v loviščih zgornjesavske Doline. Analitično obdelana strokovna obravnava izvedenih ukrepov bi bila zelo zaželena. Uspehi pri gojitvi jelenjadi ter skupno delo pri zatiranju gamsjih garij so vodili avstrijske koroške lovce in lovce iz SR Slovenije do sporazuma o enotni gojitvi gamsov na vsem mejnem območju. Dogovor je podpisan in prepričan sem, da se bodo po premostitvi začetnih skupnih težav kmalu pokazali uspehi. Odstrel SRNJADI se je v zadnjih letih močno povečal. Iz lovišč dobivamo različna poročila. Tako v nekaterih lovskih družinah ugotavljajo, da so že dosegli zgornjo mejo odstrela, ponekod menijo, da so jo celo presegli, drugod pa trdijo, da se številčnost srnjadi kljub močnemu odstrelu še povečuje. Menim, da si večjih posegov, kakor je sedanji (odstrel), ne smemo dovoliti. Možnosti za srnjad so v gorenjskih loviščih zelo različne, zato je treba odstrel prilagoditi razmeram. GAMSI MUFLONI VELIKI PETELIN x z v 'N 19 5 7 60 65 70 75 JO RUŠEVEC Odstrel gamsov, srnjadi, muflonov, divjih petelinov in ruševcev v loviščih lovskih družin ZLD Gorenjske od 1957. do 1980. leta Menim, da bi se morali dogovoriti tudi o enotnem času odstrela srnjakov. Srnjad je teritorialna divjad. Vsak zrel srnjak ima prek poletja svoje stanišče, kar je usklajeno s sosednjimi teritoriji srnjakov. Odstrel teritorialnega srnjaka povzroči v revirju nered. Tudi narava ne izloča teritorialnih srnjakov v času, ko imajo svoja stanišča, svoje teritorije. Pred prskom bi smeli obstreljevati samo odvečne srnjake, to je slabotne lanščake. Teh je potrebno odstreliti vsaj polovico. Po prsku pa naj bi bil odstrel zrelih srnjakov bolj sproščen. MUFLON je prva leta po naselitvi veljal skoraj za sveto žival. Ko smo sprostili odstrel (včasih ga je odobraval samo izvršni odbor ZLD Gorenjske) in ko so začele lovske družine gospodariti s tropi, se je pri nekaterih lovcih zbudilo navdušenje za gojitev te divjadi. Ne želimo, da bi nam muflon izpodrinil našo domačo divjad, zato moramo držati trope na kratko, številčnost mora biti usklajena s pripravljenostjo lovcev za krmljenje pozimi in z znatno škodo, ki jo mufloni povzročajo na poljih. Stalež in odstrel DIVJIH PRAŠIČEV sta odvisna predvsem od obroda plodonosnega drevja in od ostrosti zim. Začeten odpor pri lovcih zaradi prepovedi odstrela vodečih svinj je za nami. Zadnja leta odstreljujemo predvsem ozimce (mladiče v prvi njihovi zimi) in lanščake, strogo pa ščitimo vodeče svinje. Odstrel se je zelo povečal, zmanjšala se je tudi škoda na poljih. Za upadanje številčnosti DIVJEGA PETELINA je več vzrokov. Predvsem nemir v loviščih in spremembe naravnih razmer na rastiščih. V času rastitve divjega (velikega) petelina so skoraj vsa rastišča hitro in lahko dostopna z motornimi vozili. Če se nenehni navzočnosti lovcev v loviščih pridružita še motorna žaga in traktor, se petelin odseli in zelo težko se spet vrne, kure pa ostanejo neoplojene. Z zaščito v ustreznem času smo petelinu naredili veliko uslugo, še večjo bi pa z obzirnostjo do njega v času njegovega svatova-nja in gnezdenja. Dogovorimo se z gozdarji, da na rastiščih v tem času omejijo gozdna dela. Lovci bodimo pri zasliševanju petelinov strpni! Območja rastišč moramo izločiti iz gozdnih površin, ki jih gozdarstvo upravlja po gospodarskih načelih. Ta območja bi morala biti manjši narodni parki. Ne gre za velike gozdne površine, saj rastišča merijo le nekaj deset hektarov. Z gozdarji se moramo dogovoriti o najustreznejših ukrepih za zaščito divjega Petelina, odkupiti in zaščititi moramo za rastišča značilno staro drevje in podrast ter drevesa, na katerih petelin najraje poje. Gozdne vlake in poti ne smejo križati rastišč, saj je drugih možnih rešitev dovolj. Plačajmo lastniku oz. uporabniku gozda odškodnino, ki jo je utrpel zaradi zaščite petelina, saj za njegovo zaščito do sedaj še nismo prispevali veliko. Varujmo petelina sedaj, ko ga še imamo! To so ukrepi, ki so izvedljivi! Na spreminjanje vremenskih in podnebnih razmer pa ne moremo vplivati, naš vpliv je tudi zelo skromen na prodirajočo urbanizacijo in civilizacijo. Domovanje RUŠEVCA je »razmeroma visoko v gorah« zato ga vpliv modernega človeka še ni dosegel. Tudi vremenske razmere v času lova onemogočajo velik odstrel, številč-n°st ruševca je zaenkrat še zadovo-ijiva. pri POLJSKEM ZAJCU je značilno nihanje odstrela, kar se ponavlja približno na vsakih sedem let. Srednja prednost odstrela v gorenjskih loviščih je porazen podatek, da je nam-reč sedanji poprečni letni odstrel le Polovica tistega izpred 20 let. Zani-miva je tudi slika o odstrelu po Posameznih loviščih. V nekaterih se odstrel v tem 20-letnem obdobju ni spremenil, v drugih pa je močno upadel. V izidu skrbne analize teh Pojavov bi bil verjetno dobršen del odgovora o vzrokih upadanja številčnosti divjega (poljskega) zajca. Se bolj ogrožena je POLJSKA JERE-ICA, saj so jerebičje kite že tako redke, da so posebnost. Upadanje številčnosti poljskega zajca in poljske jerebice bi morali brez odlašanja strokovno obdelati in lovskim druži-nam priporočiti ukrepe. Brez pred-odnih raziskav pa bi poljsko jere- Jco morali takoj popolnoma zaščititi. Številčnost FAZANOV je odvisna od v aganj in vremenskih razmer ter sprememb okolja. Ker ta divjad ni Prvobitna in jo lahko zelo uspešno Vzrejamo, zaradi nihanja njene številčnosti nismo v skrbeh. prepeličjega »pet-pedi« naši otro- Cl ne poznajo več. Ta najmanjša Spomini na gorenjska lovišča poljska kura je končala svoje selitve v mrežah številnih prebivalcev sredozemskih obal in v razvajenih ter presitih želodcih gostov razkošnih restavracij. V petdesetih letih je bil odstrel LISIC zaradi nizke cene kožuhovine majhen. Povečan odstrel v šestdesetih letih ni mogel vzpostaviti naravnega ravnotežja. Močna epidemija garij v prvi polovici sedemdesetih let je lisice zelo razredčila. Od leta 1975 naprej pa se je število lisic Foto J. Černač, Diana zelo hitro večalo. Stalež male divjadi je v določeni odvisnosti od števila lisic, zelo pa dvomim v odločujoč pomen tega vpliva. Primerjava odstrela pri nas z odstrelom v Avstriji Dobil sem podatke o odstrelu gamsov, srnjadi in jelenjadi v loviščih ZLD Gorenjske, loviščih SR Slovenije, avstrijske Koroške in Avstrije. Zemljepisno in podnebno sta si Primerjava odstrela v loviščih ZLD Gorenjske, SR Slovenije, avstrijske Koroške in Avstrije Divjad in Lovske družine Gorenjske SR Slovenija avstrijska Koroška Avstrija lov.leto skupno na 100 ha skupno na 100 ha skupno na 100 ha skupno na 100 ha Jelenjad 77/78 83 0,06 2 762 0,14 6 980 0,72 46 540 0,56 78/79 69 0,06 2 800 0,14 5 973 0,62 42 466 0,51 Gamsi 77/78 535 0,40 2 375 0,12 3 039 0,31 24 842 0,30 78/79 452 0,35 2 376 0,12 3 007 0,31 26 390 0,32 Srnjad 77/78 1980 1,52 26 013 1,28 17 292 1,80 236 615 2,85 78/79 1859 1,42 26 528 1,31 16 787 1,75 233 481 2,80 avstrijska Koroška in Gorenjska zelo podobni, tako kakor tudi Avstrija in SR Slovenija. Tudi gostota ljudi je skoraj enaka. Podatkov o površinah, bonitiranih za posamezno vrsto divjadi, nisem imel, zato sem pri izračunavanju zajel celotno površino lovišč oz. dežel. Menim, da je taka primerjava pravilnejša, ker je ugotavljanje primernosti lovišča za določeno divjad zelo relativno. V zadnjih letih je odstrel gamsov na Gorenjskem enak odstrelu na avstrijskem Koroškem in v Avstriji. Pri odstrelu srnjadi smo Gorenjci približno enaki Korošcem, močno pa izstopa odstrel srnjadi v Avstriji, ki je enak dvakratnemu slovenskemu poprečju. Presenetljiva je tudi primerjava odstrela jelenjadi. Pri tem, ko sta polovica SR Slovenije in le tretjina Avstrije prikriti z gozdovi, je odstrel jelenjadi v Avstriji tri do štirikrat večji kakor pri nas. Razlaga o teh velikih razlikah presega moje znanje. Prepričan pa sem, da o gojitvi jelenjadi in njenem življenjskem prostoru pri nas še ni bila izrečena zadnja beseda. Odstrel divjadi in število članov v lov. družinah V zadnjih 20 letih je naraščalo število članov po lovskih družinah poprečno za tri odstotke letno. Statistika o odstrelu parkljaste divjadi pa nam pove, da se je poprečni odstrel na člana podvojil, seveda v precejšnji meri na račun »netrofejne« divjadi. O odstrelu male divjadi je pa slika ravno nasprotna. V loviščih je vedno več parkljaste divjadi in vedno manj male divjadi. Povzetek Povečan odstrel parkljaste divjadi ni le posledica »eksplozij« številčnosti te divjadi; povečan je predvsem odstrel mladičev in samic. Imamo natančna merila za ocenjevanje trofej in ocenjevanje samcev, zelo površni pa smo pri ocenitvah pred odstrelom samic in mladičev. Kakovost bodoče gojitve parkljaste divjadi je predvsem v pravilni ocenitvi živali obeh spolov pred odstrelom. Pomembnost »rdeče pike« še vedno precenjujemo. Samice in mladiče moramo odstreliti, vendar naj to izvede izkušen lovec, začetnik pa le pod vodstvom dobrega učitelja; a ne le na zalazu ali na pritisku. Divjad spoznaš predvsem z visoke preže, od tam je tudi najzanesljivejši in lovsko pravičen strel. Visokih prež je v lovišču vedno premalo, zato naj bo gradnja in vzdrževanje teh naprav na vidnem mestu v gospodarskih načrtih lovskih družin. Veliko pišemo o škodljivosti monokultur, »izdelku« kmetovalcev in gozdarjev. Gorenjski je bilo pri tem marsikaj prizanesenega. ZAJEC Odstrel poljskih zajcev v loviščih lovskih družin ZLD Gorenjske od 1957. do 1980. leta Zelo škodljiva je gosta mreža cest in brezsrčni vozniki so zelo prizadeli številčnost divjadi, posebno poljskih zajcev. Pišemo in govorimo predvsem o trofejni divjadi. Redkim lovcem pa je znan čar jesenskega lova na jereba, sledenje kune v svežem snegu, lov na pižmovke, zalaz in čakanje na golobe grivarje in nepozabne srebrne zimske noči na preži ob mrhovišču. Mladim lovcem skušajmo približati lepote takega lova in ublažimo pomembnost kulta trofeje! Upadanje številčnosti male divjadi na Gorenjskem je tako pereče, da moramo hitro ukrepati. Pripravljajo se znanstvene raziskave o vzrokih, vendar menim, da bi morali, ne glede na uspehe raziskav, takoj ukrepati: — V vseh loviščih je treba do nadaljnjega prepovedati odstrel poljske jerebice, častno skrb za njeno ohranitev pa je treba v loviščih poveriti najboljšim članom — gojiteljem. — Poljskega zajca moramo ščititi na področjih, kjer so zanj najboljše naravne možnosti; od tu se bo zajec sam širil. Eno- ali dveletna zaščita je prekratka, saj je ciklus nihanja številčnosti okrog 7 let. Odstrel divjih prašičev v loviščih lovskih družin ZLD Gorenjske od 1971. do 1980. leta PRAŠIČI STEKLINA NA OBMOČJU SR SLOVENIJE Od 16. marca do 15. aprila 1981 so z območja 45 občin laboratorijsko preiskali glede stekline skupno 922 živali oz. njihovih delov (579 lisic, 49 psov, 121 mačk, 1 govedo, 9 zajcev, 72 srn, 3 gamse, 42 jazbecev, 5 dihurjev, 3 kune, 3 podgane, 32 pižmovk, 2 volka in 1 veverico). Virološki inštitut veterinarskega oddelka Biotehniške fakultete v Ljubljani je ugotovil steklino pri 371 živalih z območij navedenih 31 občin: Celje (5 lisic), Domžale (20 lisic), Hrastnik (8 lisic in 1 jazbec), Idrija (12 lisic, 2 srni), Kamnik (30 lisic, 3 srne in 1 jazbec), Kranj (19 lisic, 1 pes, 1 mačka, 1 srna in 4 jazbeci), Laško (5 lisic), Litija (7 lisic), Ljubljana-Beži- grad (1 Hišica), Ljubljana-šišika (2 Isicii im 1 srna), Ljubljana-Viič-Rudnik (3 lisice in 1 srna), Logatec (1 lisica), Maribor (28 lisic, 1 mačka in 3 srne), Mozirje (14 lisic), Nova Gorica (1 lisica), Ptuj (13 lisic), Radlje ob Dravi (6 lisic), Radovljica (11 lisic in 1 mačka), Ravne na Koroškem (3 lisice in 2 jazbeca), Slovenj Gradec (3 lisice in 1 kuna), Slovenska Bistrica (46 lisic, 2 srni in 2 jazbeca), Slovenske Konjice (7 lisic, 1 jazbec), Šentjur pri Celju (13 lisic), Škofja Loka (2 lisici), Šmarje pri Jelšah (11 lisic), Tolmin (22 lisic, 2 mački, 1 srna in 1 jazbec), Trbovlje (1 lisica), Tržič (2 lisici, 1 jazbec, 1 kuna), Vrhnika (2 lisici in 1 jazbec), Zagorje ob Savi (16 lisic in 1 srna), Žalec (19 lisic in 1 pes). Med steklimi živalmi je še vedno največ lisic (89,76%), drugih divjih živali razmeroma malo (8,36%). Domačih živali je bilo steklih 1,89%. Od 16. 3. do 15. 4. 1981 se je steklina nanovo pojavila v dveh občinah (Nova Gorica in Trbovlje). Smer širjenja bolezni se torej nadaljuje proti jugu republike, medtem ko se redčijo primeri stekline v občinah, ki so bile še lani jeseni močno okužene. Ali pomeni sedanja neokuženost območja občine Velenje, da je tam bolezen dokončno zatrta? To bo mogoče oceniti šele jeseni, ko bodo doraščajoče lisice zapustile lisičine, v katerih so se skotile. Republiška veterinarska uprava — Lov na poljskega zajca izvajajmo v začetku lovne sezone. Zajec, ki je dočakal sredino novembra, je zdrav in ima največ možnosti, da preživi zimo. — Ko zapade sneg, zajec strada. Zelnikov je vedno manj, kozolcev tudi, pa še ti so pozimi v glavnem prazni. Ozimnega žita skoraj ne sejemo več. Zimska prehrana zajca mora najti mesto v gospodarskem načrtu lov. družine z enako pravico kot prehrana za jerebico in fazana. Zasadimo večje število manjših njiv s krmnim ohrovtom in podobnim. Obisk dolgouhcev in druge divjadi na teh skoraj naravnih krmiščih v škripajoči zimi nam bo poplačal vložen trud. —- Gojitev in vlaganje fazanov sta na Gorenjskem zanimivi le za nekaj lovskih družin. Po vsej Gorenjski Pa lov na zajca delno lahko nadomestimo tudi z lovom na divje race. Gojitev mlakaric je zelo uspešna. Toda prvi zagon je popustil, obnovimo ga! — Načrtna gojitev male divjadi mora prestopiti meje lovišč pa naj gre za vlaganje fazanov, rac ali izbiro rezervatov za zaščito zajca. ~~ Lovska znanost nam je dala uspešna navodila za gospodarjenje m posege v populacije divjadi. Uspehe teh dognanj lahko razberemo iz objavljenih diagramov. Glavno delo v naslednjih desetletjih pa mora biti na ohranjanju oziroma izboljševanju življenjskih razmer za divjad. V teh razmerah skušajmo ohraniti čimveč prvobitnosti. Če to ni mogoče, preprečimo pomanjkanje hrane s krmljenjem, s krmnimi njivami, vejami sadnega drevja, ki smo ga jeseni obrezali, in na vse druge možne načine, ki zmanjšujejo Pogin divjadi zaradi lakote. Divji kunec Milan Orel Kunec (Oryctolagus cuniculus) skupaj s poljskim zajcem spada v red zajcev (Lagomorpha). Ta dva sta nekdaj spadala v red glodavcev. Vendar so ju zaradi nedavno odkritih anatomskih posebnosti (zobovje in spiralna zavitost slepega črevesa) zoologi ločili od glodavcev in razporedili v ločen red, v red zajcev. Ta red obsega več vrst, od katerih je, poleg poljskega zajca, najbolj znana vrsta divjega kunca, prednika našega domačega kunca. Čeprav spada divji kunec v red zajcev, se od poljskega zajca in njegovih sovrstnikov zelo razlikuje. Že sama velikost in teža sta pri kuncu nekako polovični glede na poljskega zajca. Barve je na splošno sive z rdeče rumenimi odtenki na prsih, bokih in stegnih. Uhlji so mu komaj zaznavno črno obrobljeni. Uhlji in zadnje noge so precej krajši kakor pri zajcu. Kljub temu je pa izredno hiter in spreten pri begu. V njegovem cikcakastem teku ga celo ujeda v svojem bliskovitem strmoglavem napadu zgreši. Tudi zanesljiv strel nanj je nemogoč. Bela lisa na repu kunca kaže kuncu za njim pot v nočni temi. Poljski zajec je samotar, izbere si lož na raznih mestih. Najdemo ga pod grmom, v visoki travi, kakor tudi v brazdi izorane njive in v mokrem vremenu na više ležečih predelih. Kunec pa je nasprotno družaben in živi v skupinah ali kolonijah. Sam si koplje podzemeljske rove, v katerih živi v družinski skupnosti. Samci ostanejo zvesti eni samici in skupaj z njo skrbijo za mladiče. Od svojih rovov se nikdar preveč ne oddaljijo. Samica, ki ima v rovu mladiče, pred odhodom na pašo zadela vhod v rov tako, da ga je od zunaj težko opaziti. Na paši imajo kunci budne stražarje, ki v nevarnosti opozorijo skupnost na ta način, da udarjajo z zadnjimi nogami ob tla, slično kakor domači kunec. Zajčja brejost traja 42 dni in samica poleže 2 do 4 že kosmate, precej razvite mladiče. Samica divjega kunca pa nasprotno poleže že po 30 dneh nosečnosti 8 do 12 golih in slepih mladičev. Mladiči poljskega zajca se že v nekaj dneh osamosvojijo, medtem ko mladi kunci potrebujejo več tednov materino nego in hrano. Bistvena razlika med obema je, da se medsebojno ne plodita in se, niti naravno niti umetno, ne križata. Tudi če je kunec po barvi in postavi podoben zajcu, nikakor ni križanec. Naj omenimo še nenavadno posebnost kuncev, ki so jo sicer opazili tudi pri zajcih. Da namreč večkrat iz zadnjice pojedo nekaj lastnih bobkov. Verjetno dobijo v njih za prebavo nujno potrebne bakterije, zlasti za prebavo celuloze, če jim uživanje bobkov preprečimo, shirajo in poginejo. Temu pojavu pravimo ce-kotrofija. V svojem razvoju pripisujejo vrstama kunca in zajca izredno starost, vsaj 60 milijonov let. Pred začetkom ledene dobe je kunec naseljeval vso Evropo. Ta doba, ko je debela ledena skorja pokrivala skoraj vso Evropo, ga je pregnala na jug, na Pirenejski polotok in v severno-zahodno Afriko. Kunec se je torej umikal s hladnih območij. To nam pojasnjuje, zakaj kunca ne najdemo v Skandinaviji niti v Rusiji ali Sibiriji. Obratno pa ima zajec svoje predstavnike tudi v mrzlih krajih, celo na Arktiki in visokih planinah. Kasneje, v dobi stare sredozemske kulture, so Feničani in Rimljani kunca razširili po vsej južni Evropi in vsem Sredozemlju. V letopisih starih Rimljanov se omenja, kako se je divji kunec tiste čase razmnožil v Španiji, tedanji rimski koloniji. Zaradi ogromne škode, ki jo je povzročal poljedelstvu, je bila tedanja oblast prisiljena izdati zakon o zatiranju in uničevanju tega škodljivca. Razpisane so bile tudi nagrade za uplenjene kunce. V srednjem veku, v dobi velikih odkritij, so ga pomorščaki raznesli in naselili na Azorih, Madeiri in drugih otokih, celo v južnem Atlantiku. V tej dobi se je tudi sam razširil iz raznih samostanskih kunčerej po Evropi, Veliki Britaniji in otokih. Sedaj živi divji kunec v srednji* in jugozahodni Evropi, na Britanskih in Frizijskih otokih, na sredozemskih otokih, v severni Afriki, na Azorih in na Madeiri, v Avstraliji in Novi Zelandiji ter na več otokih Oceanije in Atlantika. V Sloveniji divjega kunca nimamo, pač pa živi na nekaterih jadranskih otokih. Če upoštevamo njegovo plodnost, ko v ugodnih razmerah samica po-vrže tudi petkrat letno, nam postane razumljivo, kako hitro se razmnožuje in širi ter kako neukrotljiv škodljivec na poljih in travnikih lahko postane. Kakšno katastrofo lahko povzroči ta divjad kmetijstvu in gospodarstvu sploh, nam nazorno prikazuje primer iz Avstralije. Prve divje kunce (29 po številu) je leta 1859 spustil neki farmar v park mesta Geelong, v bližini Melbourna, glavnega mesta države Viktorije. Kmalu so se tako razmnožili, da so samo tri leta kasneje v tem predelu odstrelili že 20 000 kuncev. Nerazumljivo nam je, zakaj je leta 1881 tamkajšnja oblast to divjad zaščitila in v zakonu tudi predpisala stroge kazni za vsakega preganjalca. Morda je bil prav ta zaščitni ukrep razlog, da so se čez nekaj let kunci tako razmnožili, da je bila oblast prisiljena ne le ponovno odpreti lov, ampak tudi predpisati nagrade na kunčje glave. Kljub temu razpisu pa so se kunci tako množili in širili, da so konec stoletja zasedli ne le vso državo Viktorijo, ampak tudi večji del južne Avstralije in se že širili proti severu. Njihov stalež se je povzpel na milijone in milijone. Škoda, ki so jo kunci povzročali, je postala neprecenljiva. Uničevali so polja, travnike in pašnike, ogolili grmovje in drevje ter resno ogrozili ovčjerejo, glavno panogo avstralskega gospodarstva. Zatiranje teh živali z vsemi razpoložljivimi sredstvi ni imelo uspeha. Pomagali niso ne strupi ne plini. Uvoz podlasic, dihurjev, lisic in drugih roparic je bil brez uspeha. Množično pobijanje in strojno uničevanje rovov je ostalo brez pravega učinka, živali so se v nevarnosti, v borbi s človekom, prilagodile drugačnemu življenju. Nočevale * V Lovcu, št. 4/81, smo v članku »Lov in lovstvo v ZR Nemčiji« brali, da so v ZRN v letu 1979 odstrelili nad 500 000 kuncev, skoraj 100 000 več kakor poljskih zajcev. — Ur. so v grmovju, med skalami, plezale po drevju in celo spale v vejevju. Da bi preprečili napredovanje kuncev, so v razdalji 3000 km vkopali globoko v zemljo mreže. Tudi te so kunci spodkopali in se neizprosno širili naprej. Končno je število že naraslo na kakih 750 milijonov. Res je Avstralija letno izvozila do 100 milijonov kunčjih kož, toda povzročena škoda je bila mnogo večja kot dohodek od kožuščkov, presegla je 300 milijonov funtov letno. Kunci so odžirali hrano 100 milijonom ovac. Sele v letih 1950—51 so našli rešitev tega perečega problema. Kunce so umetno okužili z eno najhujših nalezljivih in najbolj smrtonosnih bolezni, z miksomatozo. Nalovljenim kuncem so vbrizgali v telo virus te bolezni ali jim namazali z njim očesno roženico. Miksomatozo (mixoma = novotvorba z vezivno-sluzastim tkivom) povzroča virus; to kužiIo je nevidno, ne le s prostim očesom, temveč tudi 2 ultra-nnikroskopom. Virus že nekaj dni po okužbi povzroči smrtno bolezen, ki se zelo hitro širi od živali do živali. Okužbo prenašajo predvsem niuhe, komarji, bolhe in drug mrčes. prvi pojav bolezni se opazi v spremembi očesne roženice. Potem otečejo veke, nozdrvi in druge telesne odprtine. Med osmim in štirinajstim dnem po izbruhu bolezni, ko se le-ta razširi na notranje organe, kunec Pogine. Ta ista bolezen je skoraj popolnoma uničila divje kunce tudi v Franciji in drugod po Evropi. Francoski zdravnik Armand Delille je v departmanu E ure et Loire, zaskrbljen zaradi škode, ki so mu jo povzročili kunci na Posestvu, vbrizgal nalovljenim kuncem omenjeni virus, prepričan, da se bolezen ne bo širila izven posestva, ograjenega z visokim zidom. Kljub ograjenosti pa se je bolezen kot požar razširila prek zidov in v dveh letih preplavila vso Francijo, Belgijo, Nizozemsko, južno Nemčijo m celo Veliko Britanijo ter uničila večino kuncev po Evropi. Vendar tudi ta bolezen, kakor vse druge, ne uniči nikdar popolnoma Vseh- Med ljudmi in med živalmi so vedno osebki, ki so naravno odporni Proti bolezni. Tako v Evropi kakor ^ Avstraliji so ostali kunci, ki jih bo-lezen ni uničila. Bes so v Avstraliji rešili pereč pro-em škode in v nekaterih krajih uničili vse kunce, drugod pa čez 90%. Ali tistih nekaj, ki so ostali, so nova rasa, odporna proti mikso-matozi. Ni izključeno, da se ti ne bodo s časom opomogli ter si, kot nekoč, ponovno osvojili to deželo. Če bi pri nas komu prišlo na misel, da bi naselili kunce, bi bilo prej treba dvakrat dobro premisliti. Sedaj, ko sta jerebica in kotoma Vsako leto se v spomladanskih številkah LOVCA pojavijo članki o divjem petelinu. Predvsem so to opisi, polni romantike o prebujanju narave, o zgodnjih jutranjih urah, svojstvenem zalazu — naskakovanju te divjadi, obnašanju petelina na gredi in o njegovem tleskajoče-astmatič-nem petju. Res, vsakomur, ki je le enkrat imel priložnost ob jutranjem svitu poslušati čarobno petelinovo pesem ali ga celo opazovati pri petju, ostane nepozabno doživetje. Tudi jaz imam mnogo takih doživetij, bodisi da sem obiskoval rastišča sam ali kot vodič lovcev, bodisi v družbi članov lovske družine, ko smo preštevali peteline. Na petelina še nisem streljal, čeprav sem stopil v lovske vrste takoj po osvoboditvi in smo v našem lovišču Jamnica v letu 1949 evidentirali 82 petelinov. Nikoli me ni zajela strast, da bi streljal na to divjad, čeprav bi v našem lovišču brez posebnega napora to lahko storil. Pri nas so petelini peli na rastiščih pri nadmorski višini od 500 do 1200 m, večinoma na položnih legah redkih borovih gozdov, s podrastjo borovnic in brusnic. Raje sem peteline opazoval pri petju na drevju in na tleh, pri pretepanju »glavnih« gospodarjev rastišč, pri kopčanju in tudi na paši na obgozdnih pašnikih. Sedaj ta divjad nezadržno izginja tudi iz našega lovišča. Lani smo našteli le še 5 petelinov v najvišjih legah, čeprav je to divjad naša LD v letu 1970 popolnoma zaščitila, ob stale-žu 9 petelinov, in je od takrat ne streljamo več. Tudi sosedne lovske družine v Mežiškem bazenu več ali manj že več let ne streljajo petelinov (LD Stroj- izginili iz naših lovišč in ko je tudi poljskih zajcev vse manj, bi bil divji kunec gotovo dobrodošla mala divjad. Toda v dobi, ko imamo opravka s steklino in ko je najučinkovitejša borba proti tej grozni bolezni prav redčenje lisic, bi bila naselitev tako plodnega kunca najbrž lahkomiselnost, s katero bi našemu kmetijstvu naprtili nov davek. na, LD Prežihovo, LD Pogorevc, LD Peca), vztrajajo pa pri letnem odstrelu dveh ali treh petelinov še v loviščih LD Bistra in LD Koprivna, ki vsaka zase navaja stalež še od 20 do 30 pojočih petelinov ali skupaj s kurami 35 do 70. Na priporočilo ZLD Maribor komisija za lovstvo pri občinski skupščini Ravne na Koroškem lani ni odobrila odstrela petelinov v našem bazenu. S tem seveda LD Bistra in LD Koprivna nista bili zadovoljni. Pa ne zato, ker nista dobili odstrela kljub še dobremu staležu, pač pa predvsem zato, ker v drugih občinah pristojne komisije niso upoštevale priporočila Zveze lovskih družin Maribor in so dovoljevale odstrel po enega petelina lovskim družinam, ki so prijavile stalež le po 3 ali nekaj več petelinov. Sicer moram pripomniti, da je v vseh 28 petelinjih loviščih ZLD Maribor v letu 1979 padlo le 8 petelinov od prijavljenih 390 petelinov in kur, v letu 1980 pa so bili odobreni za odstrel le 3 petelini. Pri razpravah o predlogu ZLD Maribor, da naj bi divjega petelina popolnoma zaščitili, so se predstavniki lov. družin sicer strinjali, da je ta potreba nastala. Posamezniki pa so se oglašali z očitki, da v drugih loviščih Slovenije peteline še vedno normalno (v sorazmerju s prijavljenim staležem) odstreljujejo in zakaj se o zaščiti dogovarjamo samo v okviru ZLD Maribor in ne v merilu SR Slovenije oziroma zakaj enostavno petelina ne zaščitimo z zakonom. Lovci tega področja torej so za zaščito, vendar na območju celotne SR Slovenije, LZS pa naj bi se tudi onstran državne meje dogovarjala s sosedi o popolni zaščiti. Divji petelin je zelo ogrožen Mirko Kumer Odstre! divjega petelina v loviščih LD Slovenije od leta 1960 dalje Ob takih razpravah pa nihče ni pojasnjeval, kakšno je dejansko stanje Petelinje populacije v slovenskih loviščih. Občutek imam, da se glede te divjadi obnašamo neodgovorno. Premalo si prizadevamo, da bi to vprašanje dovolj in temeljito razčistili. Prvo resnejše prizadevanje za ugotovitev stanja te divjadi je zahtevala anketa o divjem petelinu leta 1972 (Lovec, št. 2/73). Žal lovske družine ankete niso vzele dovolj resno in ing. Mikuletič (komentator ankete) je iz nje zbral le delne rešitve v zaščito divjega petelina. Nekaj ugotovitev o zginevanju je objavil isti avtor tudi v članku »Zakaj izginja divji petelin« (lovec, št. 1/75). S ponovno anketo v predlanskem letu (ki naj bi se nadaljevala nekaj let) smo se resneje lotili tega vprašanja. Vendar se tudi ob predlanski anketi kaže nediscipliniranost in neodgovornost, saj se je na anketo odzvalo le 65 % lovskih družin, ki v letnih poročilih prikazujejo staleže petelina (Lovec, št. 4/80). Pravilno je, da so v sedanji anketi zajeta tudi gojitvena lovišča, saj je le tako možno obravnavati celotno problematiko. Ob vsem tem me je zanimalo, kakšen je dolgoiletni pregled staležev in odstrelov, kakšen je trend gibanja staležev, ker bi tudi iz tega lahko potegnili gotove sklepe. Iz statistične evidence LZS, ki za gojitvena lovišča redno zbira podatke šele od leta 1970, sem primerjal staleže in odstrele od leta 1949 naprej le za lovišča lovskih družin. In kaj iz tega razberemo? Od 1949. do 1960. leta se stalež postopoma veča, v 12 letih se od 1415 petelinov dvigne na 1727 ali poprečno 26 na leto. V letih 1960—1962 ostane stanje skoraj nespremenjeno, potem pa začne nenehno upadati od 1682 v letu 1962 na 672 spomladi 1979 ali poprečno 60 petelinov na leto. Pri tem so upoštevana le lovišča lovskih družin. Če bo trend padanja še naprej enak, bomo po 12 letih brez petelina! Manj porazni so statistični podatki (kolikor jih imam) o stanju v gojitvenih loviščih, kjer so rastišča v višjih in mirnejših legah. Stalež tu niha med najvišjim leta 1973 — 463 petelinov in najnižjim leta 1970 — 330 petelinov. V letih od 1955 do 1962 je stalež med 400 in 500 petelini. Zadnja 3 leta (1977—1979) pa je stanje zamegljeno: domnevam, da so nekatera goj. lovišča javila stalež vključno s kurami, nekatera pa še vedno samo peteline. Podobno (deloma logično) je z odstrelom. Vendar so pri tem večja nihanja glede na razmere v času odstrela, glede na gojitveno politiko posameznih organizacij in v zadnjem obdobju tudi že delna zaščita. Pa vendar: odstrel v družinskih loviščih leta 1949 poraste od 78 petelinov na 242 (najvišje!) v letu 1960, potem pa prav tako precej skokovito pada do 44 petelinov v letu 1978. Prav tako zelo se je zmanjšal odstrel v gojitvenih loviščih od 101 petelina v letu 1960 na le 13 v letu 1978. Od leta 1977 prikazuje statistična evidenca Lovske zveze Slovenije peteline in kure skupaj, neločeno, zato je seveda slika zamegljena. Morali bi peteline in kure prikazati ločeno. Streljamo samo peteline in tudi stalež petelinov je moč točneje ugotoviti kakor stalež kur. Število petelinov sem za zadnja 3 leta izračunal od skupnega števila na osnovi spolnega razmerja, ki so ga v lanski anketi sporočile lovske družine ZLD Maribor in je 1 : 1,1 v korist kur, kar je seveda zelo nizko razmerje. Če potegnemo črto upadanja staleža od najvišje do najnižje točke, pridemo v letu 1992 do ničle! Ali je taka logika možna? Naj o tem spregovorijo biologi in naravoslovci! Vendar bi bil za nas lovce vseeno čas, da se odločimo za popolno zaščito divjega petelina. Brez odlaganja in prerekanja! Člen 11. zakona o varstvu, Številčnost divjega petelina v loviščih LD Slovenije od leta 1960 dalje Scococo33(o!D